Smučarski tečaj Moj fantič jc v Gorjušc vandrov . . . (»Ponarodela.«) Kdo jc šc dancs, ki bi mu glas belih zvonov iz snežnih poljan ne scgel v dušo in srce v času, ko v debelem snegu ves izmučcn in utrujen zažvižga gams. ko se v temnih gozdovih Pokljukc oglasi pcsem drvarja, ki driča les v dolino, ko se nad mcglcnim morjcm kopljc iz oblakov pravljični Triglav, oblit z bleščečim zimskim sonccm, nalik enemu samemu, nikdar pozabnemu, orjaškcmu, v tisočlctjih izbrušenemu, vcčnemu kristalu. do dna čistemu in pristnemu simbolu svojc zcmljc in klenih, nikdar omahujočih, kakor skala trdih ljudi; kdo je še, da bi mu ob vseh teh čarobnih pravijicah ostalo srce zakrknjeno? Odzovi se klicu polnega, lepega, pristnega življenja, pomisli, da je človeku dana prilika uživati tc lcpotc samo skozi dobo cnega življenja in če bi ga v pričetkih zamudil, si ga zamudil za večno. Tvoja duša bo ostala mrka in pusta, gredi od streh in plazi po strminah pa bodo prcžali na te vse življenje, kakor zle pošasti in še v sanjah ti ne bo prizanešeno. Beli zvonovi so zapeli, oglasilo se je od Ratitovca, Blegaša in Orne prsti, odjeknilo je od Stola, Golice in Kepe ter se zgubilo v Pokljuko preko Galetovca, Mrzlega studenca, Ogorelka, Vražjega roba in Boca na zelenem triglavskem snegu. Da bi nc šli za klicem teh belih zvonov! Smučke na rame, pa hajd v Gorjušc. Zamrgolelo jc pred kolodvorom v zimskem pobožičnem jutru. Do vratu oprtanim so žarela lica v objemu trdih plahov. Dobro namazane vezanke in belc stogle, suknjiči, rokavniki, palčniki in čepice so pričali, da sc je vsak doforo pripravil in da gre svest si na snežne pol.jar_e. Se je zgodil čudež? Skoraj da. Učitelji gredo na smuk. Kdo bi nosil v prelepe Gorjušc, kjer žive ljudje kod rcdko kje in taki, da jih ni daleč na okrog, vsc ono, česar bi ne mogel po^rcšati za kratkih osem dni. poldrugo uro v strmi brcg! Dvoje sani, v enih vprežen vol, v drugih konj, z vrhom obložcnih, se jc počasi pomikalo iz Bohinjske Bclc po globači vkreber. Pred njimi jc šla cela vojska smučarjev, ki niso nič manj pihali od vola in konja. Marsikdo se je ugriznil v koleno, pa je krepko stisnil zobe, da bi ga ne bilo morda še kdaj sram. Globača sama in ride v njej so sličile skrivnostnemu snežnemu rovu, ki ne more držati nikamor drugam, kakor samo v raj snežnih poljan. Gospe so pihale, gospodje s kapami so si brisali pot. Vročina jim je siIila v srajco in suknjič. Pa jo je urezal gospod Jo|e v svoji inteligentni butici in zataknil si|knjič za oprtnik. Globača ni odjenjala, pa tii___ll gospod Jože ne. Še srajce se je znebil. Kžjj pa zdaj? Iz kože bi- skočil in noge bi odgr^znil, tako ga je strapilo. Obupal bi, kaj neki bi naredil? Pa so vriskali pred njim in za njim mladi, življenja polni ljudje. To ga je menda vzpodbujalo. Na vrhu nas je skozi tenko megleno kopreno prvo pozdravilo sonce. Vrnili smo mu krepek »smuk« v pozdrav. i" Čakalo pa nas je še večje presenečenje, katerega se ni nihče nadejal. Pred vhodom v v&s so nam preljubi Gorjušani postavili — sbvolok. Koketno se je belil v soncu napis: »Pozdravljeni začetniki!« Obstrmeli smo. Solski otroci, na smučeh, stoječi v dveh dolgih vr^tah ob vsaki strani gazi, so nam zaklicali v .pozdrav prisrčen »smuk«. Iz vrste je stopil mali slavnostni govornik, dvignil glavo po gbrjuško, se oprl na palice in slovesno spregovoril: »Pozdravljeni zakasneli začetniki v beli umetnosti. Mi, gorjuški šolarji, vam želimo v naših snežnih Gorjušah obilo zabave in dobrega smuka. Želimo vam tudi, da bi se v'.teh kratkih dneh, ki so vam dani, izurili tako, da boste s ponosom prebrali drugo stiran napisa na slavoloku. Tole gorjuško čedro pa vam poklanjamo v spomin kot najdrjižje naših dedov in pradedov. Kadar se bo kdo ob njej spomnil na Gorjuše, naj ve, da b<* pri nas vedno in povsod dobrodošel.« Ko se je gospod Jože zahvalil mlademu navdušenemu govorniku in sprejel prvo trofejo na svoji težavini križevi poti, smo slo- vesno vkorakali. Vsak je komaj čakal, da prebere še drugi napis in vzradoščen je bil, ko je čital: »Smuk mojstri!« Nihče ni podvomil, da 'to ne utegne biti res, ko se bo vračal. Tisti, ki še niso bili v Gorjušah, so občudovali prelepo gorsko vas. Po globeli in ob straneh raztresene koče so nas kar klicale in vabile pod svojo streho. Med njimi pa se je kakor velika snežna kepa belila nova, komaj pred petimi leti zidana, moderna enorazredna šola. Razdelili smo se po hišah, za središče pa je bila prijazna Torkarjeva domačija. Uredili smo še vse potrebno, zvečer pa smo se sestali v šoli, kjer so bila izdana podrobnejša navodila za naslednje dni. Z mirno vestjo lahko rečemo, da je smučarstvo naš najstarejši narodni sport. Naši smučarji pa so lahko ponosni tudi na to, za kar jih pa najbrže malo ve, da imamo prav Slovenci najstarejša tozadevna pisana poročila. 2e Valvazor ohienja v svoji četrti knjigi, dvajsetosmo poglavje, kako praktični in iznajdljivi so Bločani. Pa vkljub temu se je pri nas gojenje sistematičnega smučamja zelo pozno razvilo. Danes imamo najrazličnejše tozadevne tečaje, tako za zabavo, za razvedrilo, za začetnike, boljše, stare, mlade, pa tudi suhe tečaje. Kdor pa hoče imeti od smučarskega tečaja in sploh od smučanja res kaj užifkov in koristi, naj ve, da jih bo deležen samo takrat, če se bo zavedal resnosti in nalog, ki jih nalaga človeku ta bela umetnost. Kaj mu pomaga ves komfort, luksus in komodnost, pa tudi napor, če pa ni prodrl v vse one tajne, ki so vsaj za začetnika težko razvozljive. Resnost, red, disciplina pa volja so predpogoji in poroki za uspeh. Za tak tečaj in tako vodstvo smo se odločili tudi mi, saj je prav tako resmo sinučanje za učitelje ogromnega pomena.