I 70? Anton Medved: Planinska balada. da je petje, s katerim se lahko bavimo vsak trenutek, nekak neusahljiv vir veselja, zabave, vzvišenega našega življenja, neprestan dokaz, da nismo ustvarjeni za trdo materijalno življenje, ampak da nam je tudi umetnost dana v razvedrilo in povzdigo. Vsaka pesem ima napev in besedilo. Besedilo spada v pesništvo, glasbi pa pripada napev. V napevu je moč in duh pesmi. Ako poje več glasov isto besedilo, pojo ali jedno ali večglasno. Kadar pojo večglasno, mora biti med glasovi s o g 1 a s j e ali harmonija. Soglasje ima podlago v prirodnih zakonih, njene razne načine pa spoznava in obdeluje posebna veda. Dasi je v petju harmonija jako važna in jo je novejše petje povzdignilo do dovršenosti, vendar ne sme za njo zaostajati napev. II. Večji pomen ima harmonija v instrumentalni ali godbeni glasbi ali godbi. Razna godala nimajo tolike moči in duha kakor človeški glas, zato pa rabi umetnost več godal in jih z raznimi načini druži v harmonijo. V tem oziru ima zares godba pred seboj, dejali bi, neskončno polje. Zato pa tudi napreduje in je dospela do občudovanja vrednih uspehov. Strmeti moramo, da Človeški um izvede tako velikanska, tako mnogovrstno zapletena dela, kakoršna so v operah, oratorijih, koncertih in drugih skladbah. Res, da se kaže prav v nekaterih večjih takih skladbah bolj teženje po velikih, nenavadnih učinkih (efektih), in se zanemarja čista umetnost, ki je rada preprosta, a moč duha je velika tudi v takih delih Godba se rada druži s petjem, pa deluje tudi samostojno. Nekateri so trdili, da godba ne sme biti samostojna, češ da sama zase ni umetnost. — No, tako daleč nikakor ne smemo iti; to pa je vendar resnično, da je godba lahko samo igrača, ako glasbenik ni vanjo vdahnil ideje. Znamenito za zgodovinarja Človeške pro-svete je to, da novejši narodi glede na obra-zovalne umetnosti niso napredovali mimo starih narodov toliko, kolikor glede" na glasbo. Zdi se, kakor bi se bil v novi dobi glasbeni Čut sam nekako premenil ali povzdignil mimo prejšnjih vekov. (Konec.) Planinska balada. (Po ljudski pravljici v Bohinji. — Zložil Anton Medved.) 1 omlad je pregnala sneg, Okopnela je planina ; Dolgo čredo v strmi breg Žene in popeva Mina: „0 rumena zora, O visoka gora!" Danes ne in jutri ne- — Tretji dan pa planšar Luka K čredi na polog prispe In iz močnih prs zauka: „Kje si, Mina, kje si? Ali Še v telesi?" Čuje jo pogorski duh, V nogah kozel, mož nad pasom, On ima tenak posluh, Pa zapoje z milim glasom : „ Lepše od očnice Sije Mini lice." Daleč tiho kakor grob. — Mladi mož odpre vrnilo, Stopi pred leseni strop In zakliče z dvojno silo : „Ali ni nikoga ? Kje si, kje — za Boga?" Vedno više v Čisti zor Stopa ona pot kameno, Vedno ljubše s sinjih gor Nekaj vabi dušo njeno: „Le naprej, le dalje V divno to oskalje!" Na trame pastirskih koč, Na tokave in planice Pade noč, prejasna noč In posluša tožne klice : „Ljubica, govori, Kje si, kje na gori?" Manj in manj jo zvon budi, Črede zvon, Čimdalje kašnje, Iz preduhov v dol vrši Veter na samotne pašnje: „Pasi se, o Čreda, Nihče te ne gleda —.* Glavo mu povesi trud, Leže pod skalovje sivo, Sen pritakne se mu hud, Nekdo mu zatrja živo : „Mino tvojo — žal je — Gorski duh ukral je." Anton Hribar: Biserji. 709 Solnce vsplava nad gore" — Vzdrami on se, k čredi steče In otveze za roge Jedno si goved in reče: „Brž na srečno gonjo Z manoj hodi ponjo!" Rahlo dvigne jo od tal, Naloži na krepke rame. Saj je zanjo — kaj je dal —? V duši se mu kes razvname : „Našel sem devico, A predal junico./' V ranem jutru in zvečer, Po vrhovih ostrozobih, Planšar kliče v jednomer Na globokih brezden robih: „Jaz ti dam junico, „Ti mi daj devico!" Da imam oboje zdaj, Kako nosil bi veselje ! Morda ganejo še kaj Gorskega duhova želje „Dal si mi devico; Daj mi Še junico!" Vedno više v Čisti zor Pot ga vodi kamenita, Vedno večkrat s sinjih gor Jeka bije glasovita: „Jaz ti dam junico, Ti mi daj devico!" Gorki tovor odloži, V mrzlem vetru ga ostavi ; Čez meline in čeri Glas njegov se zopet javi: „Dal si mi devico, Daj mi še junico!" Zdajci — pod skalovjem — glej Nekaj črnega na travi! Kar visi navzdol, naprej, Ali ni podobno glavi — ? „Mina, ali nisi — Nihče drugi — ti si!" Tiho, tiho vse okrog, Kamor koli se obrne — Dan premine —- težkih nog K bledi deklici se vrne: „Dal si mi devico, Daj mi še junico!" Vrv iz roke izpusti, Pazen na stopinjo slednjo V dol korači, pol drči In naposled pade prednjo : „Dal sem ti junico, Dal si mi devico." In junica — tisti hip — Predenj stopi in zamuka. On obstane, kakor kip — A takoj vesel zauka: „Dal si mi devico, Dal si mi junico !" Mrtvih ni, le spečih lic — Roka ji na prsi stiska Šopek burje in očnic — Ljubej nje vesel zavriska: „Dal sem ti junico, Dal si mi devico." K Mini nagne svoj obraz. Hu — kako je mrzla, bleda — ! „Čuj me, čuj me, jaz, sem jaz —!" PlanŠarju drhti beseda : „Tebe sem, devico, Našel in •— iunfco." Čuje ga pogorski duh, V nogah kozel, mož nad pasom, On ima tenak posluh, Pa zapoje z milim glasom: „Dal sem ti junico In ¦—- mrtvo devico. —" Biserji. o« l5- 'gni z vozom se pijancev, Slabih cest in strmih klancev. 16. Zadosti ni Še i m a, Da človek dobro brati zna. Če hočeš znati, kakov si, Oženi se, al' pa umri. Anton Hribar.