Sprehodi po knjižnem trgu
O novih knjigah pišejo Meta Kušar, Lucija Stepančič, Sonja Karanter in Vidojka Seršič
Pesnik soldat
Andrej Lutman: Vzbrsti vrst, Cankarjeva založba, Ljubljana 1999 
Tb je četrta pesniška zbirka Andreja Lutmana (1961), izšla po njegovem prvem romanu Lov (1993). Nisem brala nobene (Opisovanja 1984, Na prepihu 1991, Goločasje 1992). Dobro mi je ostal v spominu naslov za cikel revialnih pesmi izpred dvajset let: Rad bi te priključil na izpušno cev. Upam si predvideti, daje marsikaj, kar zaznamuje ta naslov, ostalo še v njegovi zadnji zbirki, predvsem pa se je ohranil duh v lasti prsti. (105)
Knjiga je opremljena s sliko, ki jo je naslikal avtor, ovita v malo zoprno, presvetlo, turkizno barvo, likovno nič vabeča in ne kliče, da bi se je dotikal. Haptično zaznavanje se mi zdi pri pesniški zbirki pomembno, kar z drugimi besedami pomeni: važno je želeti si, da se pesnika dotakneš, in obratno.
Po desetletjih prebiranja poezije sem ugotovila, kako lahko avtor z razdražljivo nevljudnostjo pobija bralca, kakor da ne bi hotel, mu ne bi zaupal, da zdrži do konca. S svojim solipsizmom ga zna marsikateri pesnik zamoriti za več dni, če je le bralec dovolj prizadeven, marljiv in vztraja do konca knjige. Hkrati mu opustoši, kakor pravi barbar, duhovni dom, končno pa z zadnjo pesmijo
odvrže precej nadutosti in preoblek. Kakor priznanje tistim, ki so mu s kulturno kondicijo omogočili malo lastne pristne individualnosti. Če ni izrecno "premeten", se z zadnjo pesmijo izda. Pove geslo. Kar se da razumeti tudi kot opravičilo in priznanje, da vsak živi samo tako, kakor more:
Svečenica v valovih gleda vase
si kot gospodar lastnega polja videza
razgrinja preproge žgolenj, labode s
ščitov; pritiskanje    iskrometnih    vršičkov
vriskanj. Ne zaleže bohotenje posploševanj v ravnovesju, ki ga tvori
čas kot rajanje prostora pod prevleko zvezd. Brez misli so podobe vtisi opne, pretakanje sokov skoz skrivnost meja; kot zob žareč iz dna vulkana butne: si veder spev duha.
Vzbrsti vrst (vrst je arhaična beseda za vrsto) se zaključuje s to pesmijo, ki jo je pesnik naslovil Korakanje za vrste. Ibrej tistega, kar naj bi spontano, z močjo narave prišlo na dan, kar naj bi vzbrstelo, ni. Zato mora za svoje verze korakati. Marš se vije skozi vso zbirko. Z eno besedo: naporno. Svečenica - poezija -je sredi razburkanega oceana. Ibrej jo obdaja kolektivno nezavedno. Nič ne pomaga običaj, ki pesniku dovoljuje
Sodobnost 2000 I 501
Sprehodi  po  knjižnem trgu
nadzorovati lastno polje videza, sve-čenica razgrinja svoj protokol narave, ki pa ga pesnik ne prizna. Žareči zob, ki butne iz osrčja zemlje, je vulkanska agresija. Na eni strani je statistično, "vojaško", nesubtilno dojemanje sveta, na drugi arhetipična, povsem oddaljena in potopljena sve-čenica, ženski ustvarjalni glas, ki ga ne integrira, kar človeku skoraj popolnoma stre smisel in zavda Erosu. Proces svečenice sicer ne doseže, saj je v nezavednem nedotakljiva, poškoduje pa pesnika, ki bi rad bil veder spev duha.
Seveda, kdo pa ne bi bil?
To ni edina pesem v zbirki, kjer je zavest zmagala. Od vsega začetka se sicer panično upira, da bi je ne požrla "primitivnost", natančneje, neznano, temno, necivilizirano ne-zavedanje. Pomenljiva je tudi pesem Potrate, kije v središču zbirke, vendar o njej kasneje.
Sprenevedanja z lirskim subjektom ne maram, ker poimenovanje zares ne utemelji, za kateri del pesnika gre. Vsekakor za del, ki je precej kompleksen in je v njem vse tisto, kar ne spada v pesnikovo podobo, ki jo kaže javnosti v upanju, da mu bo verjela, da je to pravi on. Problem je z lirskim subjektom preložen, nikakor pa ne osvetljen. Prav tako sprenevedanje je tudi prepovedano subjektivno vrednotenje, uvedeno zato, da bi zadostili znanstveni objektivnosti. Veda o literaturi, kakor vse, ki proučujejo duhovno sfero, pa bi želela odgovoriti na isto vprašanje, na katerega cilja tudi poezija: Kaj je človek?
Težko pišem grobe stavke o pesniku, ki ga osebno ne poznam, hkrati pa zaradi kulturne higiene ne morem molče mimo zbirke, ki je izšla pri osrednji slovenski založbi in s pomočjo Ministrstva za kulturo.
Zakaj je knjiga name vplivala tako negativno?
Priskutna melodija brez čara, ki jo proizvaja hladna in temna struna bitja, me zavija v mučno sivino nesmisla, rada bi vsaj sočustvovala s pesnikom, on pa koraka dalje in nenehno kaže hrbet. Podobe meče, vztraja in vodi, zato je večji del njegovega čustvovalnega sveta prekrit s fragmentarno dejavnostjo. Ker so vrednosti močno atrofirane, je strogo centrirana čutnost ostala le nagonu reprodukcije, plodnosti. Kako absurdno, nagon, ki s plodnostjo nima nobene zveze, čeravno se po njej imenuje. Plamen puli kakor vegetacijo:
V nizkem, v jami je prestol duha, in
sika in pihlje skozi pore v prhke balončke, mehurje na koži zverine, na glavi, da bode!
Obstajajo človeške nature, ki so jih zgornji bogovi zavrnili in se zato obrnejo k onim, ki so globoko. Pod vodo. Na dnu morja. Smer ni izbira, ampak nuja. V prej omenjeni pesmi Potrate beremo:
Zlet sil teles, luči
oblike in kvadrat kroga brazd pluga. Ugriz očesa v srce seže in sežge. Vedo plameni kodrov vode, vedo sledi zasegov vrišča vzklikov:
Sodobnost 2000 I 502
Sprehodi   po  knjižnem  trgu
je šum brezbrižni, je lok, v tkiva vpet.
Ko misliš, da slišiš, in ko
vroč kašelj v sanje pošiljaš,
si seme razmer, ki gredo v razcvet.
Žrtev razmer, bi lahko rekli s sodobno zahodno držo viktimizacije, in zato naj bi se odpovedali vsem argumentom, vsem zahtevam, kajti okolje je tako destruktivno, da bi morali žrtvi odpustiti prav vse. Pa je res tako? Je za dinamiko pesnikovega razvoja res najbolje, da se ga ne "dotikamo", ali je bolje, da od njega pričakujemo več samozavedanja, zahtevamo več duševnih mišic in si želimo več ritualov nastajanja človeka, ki se trudi, da bi mislil in čutil in čustvoval in spregledoval?
Predolgo so ga pustili pri miru in zdaj iztegnjen prst ne najde vetra: slina razkošja bruhne v popolnost brezbrižja. (103) Zato se verzi premikajo težko kakor hlodi, brez inteligentnega kipenja, brez moči in elegance, ropot jezika so in napenjanje, topotanje. Kakofonično klepetanje, koliko zmešanih besed in jezikovne prisiljenosti, kakor da bi usoda ponovno zamesila Koseškega.
Ho: si strma smer prepihnih grap, si curek mresta izmed dlak, šklopot odjuge v skorje in lišaje, v tkiva gob. Vrel lug žvižga s cevi: je spet splet kot nalet vate?
Če je pesnikov cilj bestiarij besed, ki mora bralcu zatreti veselje, zamah in upanje, potem je prav, da žali njegove prihajajoče občutke in bruta-lizira pričakovanja, ki bi se rada šla nekaj resnega, ko vzame knjigo v
roke. Najbrž je neprimerno, če bi hotela dokazati minimalno sevanje individualne svetlobe ali poetičnega sozvočja, saj bi bili moji eventualni uspešni poskusi za pesnika eklatan-tna estetska napaka.
Obrednik večna izbere prizore iz narave. Za vzporednost. Lahko da je enostaven sončni zahod, velik v svoji konotaciji, ki pa za pesnika ni zanimiva. Zavestno zavozla, zame-štra smisle in subkulturno zaključi, zato da inavgurira pesem:Kot s strelo razrajcana nebesna kri. (25)
Ne, pesnik sveta ne priporoča. Izgubil je srce, zato mu je večnost utonila, preraščajo ga svetovne strasti. Scela leži pred nami mašinerija sanjanja in fukanja: do kje stati v prsti. (75)
Ampak pesnik mora biti enkraten. Kje je ostala pesnikova enkrat-nost? Mora biti individualen. Od kod naj bi prišla njegova individualnost? Kje je topla kri, ki je poseben sok? Sitno in z naporom volje pre-iskuša formo, glasovna zatikanja: Vrvi v kvasu, z obliko se spreminja, večno. Ni povzdigovanja besede, ki se jo pokaže času tako, da se jo dvigne nad ... Potopljena je v potrate in mrzli um.
Resda napove transformacijo s kače v orla, vendar ne vem, ali je uspešna, ker sta zelo blizu sikanje smisla in ples po žerjavici samosežiga. (83) Kaj je s to kačo, ki je mrzlo bitje brez nog in perja, stoji na začetku dolgega genetskega napora, pa vendar je človeku rivalska. Inkarnira temni psihi-zem, nerazumljivo in skrivnostno. Orel pa je glasnik sonca, kolektivni simbol očeta, hkrati pa ima tudi svoj zlohotni vidik. Kakor vsak simbol.
Sodobnost 2000 I 503
Sprehodi  po  knjižnem  trgu
Gre torej za pretiravanje v zvezi z njegovo vrednostjo, za sprevrženost moči, nezmernost v lastnem povzdigovanju.
Če sin izravnava propadanje, ki se je prikradlo po očetovi krivdi, je oče oproščen sleherne krivde. Kadar sinu uspe. Kadar se zave nevarnosti, ki je povezana s spremembo?
Glej, si pepel, razžarjen v izbrizgu, kot zver v opoju svetosti, ki pne skoz in skoz svoje ovoje luskin skozi perje.
Vzbrsti vrst je pesniška zbirka, v kateri je hrbtna stran poezije, ki se je glasno ne priporoča, še manj pa po tiho hvali. Redko kateremu bralcu bo zbirka Andrej a Lutmana odgovorila na vprašanje, zakaj modernega človeka tako zelo privlačijo nevarne in skoraj patološke manifestacije nezavednega, čeravno vidi, kako mu primanjkuje talenta in moči, da bi junaško delo zmogel.
Meta Kušar
Sodobnost 2000 I 504