KRONIKA 3 47 časopis za slovensko krajevno zgodovino ¦ f 47 1999 KRONIKA časopis za slovensko krajevno zgodovino IZDAJA ZVEZA ZGODOVINSKIH DRUŠTEV SLOVENIJE Uredniški odbor : dr. Janez Cvirn (Ljubljana), Majda Čuden (Ljubljana, tehnična urednica) dr. Marjan Drnovšek (Ljubljana), dr. Tone Ferenc (Ljubljana), dr. Aleš Gabrič (Ljubljana), dr. Ferdo Gestrin[(Ljubljana), dr. Stane Granda (Ljubljana, odgovorni urednik), dr. Eva Holz (Ljubljana, glavna urednica), dr. Olga Janša-Zorn (Ljubljana), Janez Kopač (Kranj), dr. Božo Otorepec (Ljubljana), Kristina Samperl- Purg (Ptuj), dr. Zmago Šmitek (Ljubljana), dr. Peter Vodopivec (Ljubljana), Majda Žontar (Kranj) in dr. Maja Zvanut (Ljubljana) Za znanstveno korektnost člankov odgovarjajo avtorji. Ponatis člankov in sHk je mogoč samo z dovoljenjem uredništva in navedbo vira. Redakcija te števuke je bila zaključena 25. 11. 1999 Prevodi : Cvetka Vode, Trevor Shaw^ - angleščina mag. Niko Hudelja - nemščina Bibliografska obdelava : mag. Alojz Cindrič Uredništvo in uprava : Filozofska fakulteta. Oddelek za zgodovino Aškerčeva 2, SI-1000 Ljubljana tel. 061 17 69 210 e-pošta: kronika@uni-lj.si Letna naročnina : za posameznike 3.200 SIT, za upokojence 2.400 SIT, za študente 1.600 SIT, za ustanove 4.300 SIT. Cena v prosti prodaji: dvojna številka 2.000 SIT, enojna številka 1.500 SIT. Žiro račun : Zveza zgodovinskih društev Slovenije 50101-678^9040 Sofinansirajo : Ministrstvo za znanost in tehnologijo Republike Slovenije, Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije in Ministrstvo za šolstvo in šport Republike Slovenije Računalniški prelom : "i d.o-o. Tisk : Grafika M - s.p. Naklada : 1000 izvodov Na naslovni strani : Dopis cirkusa Charles za gostovanje v Ljubljani avgusta 1914 (ZAL, LJU 489, fase. 1775, XV/7, pag. 224) KAZAIO Igor WeigI : Oltarji Luke Misleja, ljubljanskega kamnoseškega mojstra, na Štajerskem ................... 1 Andrej Vovko : Udje Družbe sv. Mohorja v Kanalski dolini do leta 1918 ................................................................... 7 Nataša Budna Kodrič, Barbara Pešak Mikec : Cirkus v Ljubljani (do prve svetovne vojne) ........ 27 Anka Vidovič-Miklavčič : Okraj Slovenj Gradec v letih 1929-1941 ................. 41 Ljubica Šuligoj : Socialna gibanja na ptujskem območju med svetovnima vojnama.......................................... 55 Ljudmila Bezlaj Krevel : Slovenske znamke od razpada Avstro-Ogrske do osamosvojitve Slovenije (ob sedemdesetletnici prvih slovenskih znamk) ............................................ 69 Gradivo Trevor Shaw Sergej Vrišer John Swinton: Potovanje skozi slovenske dežele 81 Slovenski vojaki v jubilejnem sprevodu na Dunaju leta 1908 .................................................... 99 In memoriam stane Stražar (1929-1998) (Stane Granda)...............105 Ocene šolska kronika. Zbornik za zgodovino šolstva in vzgoje. Glasilo Slovenskega šolskega muzeja, Ljubljana, št. 7 (XXXI), leto 1998, 315 sta-ani (Vlasta Tul) .................................................107 Bojan Godeša, Ervin Dolenc: Izgubljeni spomini na Antona Korošca. Iz zapuščine Ivana Ahčina. Založba Nova revija. Zbirka Korenine, Ljubljana 1999, 252 strani (Anka Vidovič-Miklavčič) ...........................................109 Poročila 100 let Leona Štuklja (Zdenko Picelj) .....................113 Arheološka razstava Kapiteljska njiva Novo mesto (Zdenko Picelj)......................................114 Mednarodni kulturnozgodovinski simpozij Modinci 1999; Gradec, 6. - 9. julij 1999 (Olga Janša-Zorn).........................................................118 Trans-nacionalni regionalizem in zaščita manjšin v Evropi: izziv za širitev na vzhod? Poletna šola Evropske akademije Bolzano/ Bozen v mestu Bressanone/Brixen od 6. 9. do 15. 9. 1999 (fure Gombač) ....................................120 Bogovom onostranstva - D(iis) M(anibus), razstava Pokrajinskega muzeja Ptuj (Martin Steiner) ............................................................122 Ptujski mitreji (Martin Steiner) .................................123 Etnološko delo pri Slovencih v zamejstvu. Referat o razstavi: Ribištvo skozi stoletja v Tržaškem zalivu (v kulturnem društvu Tabor, Opčine pri Trstu, 13. avgust - 20. september 1998) (Bruno Volpi Lisjak) ..............124 Navodila avtorjem NavodUa avtorjem .......................................................127 47 3 KRONIKA 1999 izvirno znanstveno delo UDK 730.034.7(497.4 Podčetrtek)"17" prejeto: 2. 9. 1999 Igor Weigl dipl. umetnostni zgodovinar, podiplomski študent Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, SI-1000 Ljubljana, Aškerčeva 2 Oltarji Luke Misleja, ljubljanskega kamnoseškega mojstra, na Štajerskem IZVLEČEK Avtor predstavlja dokumenta, hranjena sta v arhivu Attems-Heiligenkreuz v Štajerskem deželnem arhivu v Gradcu, o oltarjih, ki Jih Je ljubljanski kamnoseški mojster Luka MisleJ izdelal po naročilu Ignacija Marije državnega grofa Attemsa. Marmorna oltarja v grajskih kapelah v Slovenski Bistrici in na Podčetrtku sta bila končana pred 11. Januarjem 1724, oltar na Vurberku Je bil naročen 11. februarja 1724. Verjetno Je delo Mislejeve delavnice tudi marmorna oprema v kapeli gradu Brežice. Članek dopolnjujejo nekateri novi podatki o baročni opremi gradu Podčetrtek. SUMMARY THE ALTARS IN STYR1A BY THE STONE-CUTTER LUKA MISLEJ FROM LJUBLJANA The author presents two documents, kept in the Attems-Heiligekreuz archive in the Styrian Provincial Archives in Graz, about the altars that a stone-cutter Luka MisleJ has made following the order of Ignacij Marija the state count Attems. The marble altars in the castle chapels in Slovenska Bistrica and in Podčetrtek were finished before ll"^ of January 1724 while the altar in Vurberk was ordered on the iP^ of February 1724. The marble equipment in the chapel of the castle in Brežice is also probably the work of MisleJ's manufactory. The article is supplemented with some new data on the baroque equipment in the castle Podčetrtek. Ključne besede: kamnoseštvo. Jezuitski kolegij cisterianski samostan Luka Mislej (Vipava 16. oktober 1658 - Škofja Loka, 5. februar 1727) sodi med bolje dokumen- : tirane ljubljanske kamnoseke.^ Na podlagi arhiv- i skega gradiva in ohranjenih del je mogoče skle- \ pati, da je za zahtevnejše naročnike delal tudi iz- ven kranjskih deželnih meja. V letih 1701-1703 so dokumentirana njegova < Resman, Blaž, Barok v kamnu. Ljubljansko kamnoseštvo ! in kiparstvo od MJhaeJa Kuše do Francesca Robbe, Ljubljana 1995, pp. 37-45; (od tod citirano Resman 1995). Za starejšo literaturo in kiparje, ki so sodelovali z Mi- slejem glej tudi: Klemenač, Matej, Francesco Robba in beneško baročno kiparstvo v Ljubljani, Ljubljana 1998 (od tod citirano Klemenčič 1998). J manjša dela v cerkvi in kolegiju ljubljanskih jezu- itov ter večja kamnoseška dela v njihovi poletni rezidenci Pod Turnem.-^ Za cistercijanski samostan v Vetrinju (Viktring) je Mislej, po lastnem načrtu, v letih 1709-1710 izdelal oltar sv. Bernarda.^ ^ Resman 1995, p. 43 in 99; Lavrič, Ana, Obnovitvena in olepševalna dela pri seminarju, gimnaziji in pristavi lju- bljanskih jezuitov v 18. stoletju, v: Jezuitski kolegij v Ljubljani (1597-1773), zbornik razprav, Ljubljana 1998, pp. 167-168. Mislejevo sodelovanje pri stranskih oltarjih ljubljanske jezuitske cerkve sv. lakoba ni dokumen- tirano, glej: Resman, Blaž, Šentjakobska cerkev v 18. sto- letju, v: Jezuitski kolegij v Ljubljani (1597-1773), zbornik razprav, Ljubljana 1998, pp. 193-194 in 226. 3 Resman 1995, p. 37 in 99. i 3 KRONIKA 7 IGOR WEIGL: OLTARJI LUKE MISLEJA. LJUBLJANSKEGA KAMNOSEŠKEGA MOJSTRA, NA ŠTAJERSKEM, 1-6 ! 1999 V ljubljanski palači Orfeja državnega grofa Strassolda-Villanova, sicer dednega lovskega moj- stra poknežene goriške grofije, je leta 1712 postavil še ohranjen portal pred stopniščem in drugega pred dvorano v nadstropju."* Zanj je Mislej delal tudi na danes podrtem gradu oziroma vili Zalog pri Moravčah (Wartenberg).^ V ljubljanski stolnici je kamnosek v letih 1712-1713 sodeloval pri po- stavitvi štirih emonskih škofov, leto kasneje pri postavitvi portala ljubljanskega semenišča.^ Do 29. novembra 1721 je v stolnici postavil spomenik za pokojnega dekana Janeza Antona Dolničarja.^ Glavni oltar v ljubljanski avguštinski cerkvi je bilo verjetno zadnje Misleju naročeno delo.^ FUip de Giorgio je postavitev oltarja določil v oporoki iz leta 1722, njegovi dediči so z izvrševanjem te zad- nje volje pričeli 17. decembra 1726, ko so Misleju izplačali 1000 goldinarjev predplačila. Mojster izde- lave tega oltarja ni dočakal, saj je umrl že dober mesec po prejemu naročila. Kamnoseško delavnico je prevzel njegov zet Francesco Robba, ki je z dolgoletno izdelavo oltarja, (njegovo postavitev so ^ Orfej je okoli leta 1709 postal kranjski deželni glavar, leta 1722 je bil tukajšnji vicedom, leta 1730 je omenjen kot deželni upravnik in upravitelj. Za njegove službe in prezidave glej: Prelovšek, Damjan, O dveh ljubljanskih baročnih portalih, v: Kronika, časopis za slovensko kra- jevno zgodovino 30, 3, Ljubljana 1982, p. 206; Mlinaric, Jože, Stiska opatija 1136-1784, Novo mesto 1985, p. 699; Arhiv Slovenije, Graščinski arhivi I, Dol, Raigersfeld, fase. 201, ovoj Franc Henrik baron Raigersfeld (proces Marije Ane Raigersfeld roj. bar. Erberg proti Benjaminu baronu Erbergu zaradi dednega deleža po materi). Prelovšek, Damjan, ibid., p. 206. 6 Klemenčič 1998, pp. 24-25. Emonski škofje in kipi na portalu so delo Angela Puttija. ' Za postavljanje spomenika glej: Resman 1995 pp. 79-80, za problem datacije buste in njeno atribucijo Angelu Puttiju: Klemenčič 1998, pp. 25-27. Utemeljitev pobud- nika postavitve spomenika ljubljanskega stolnega kano- nika in dekana Jurija Andreja Gladiča se popolnoma ujema z definicijo spomenika v Zedlerjevem leksikonu: Zedier, Johann Heinrich, Grosses vollständiges Univer- sal-Lexikon, Band 21, Mi-Mt, Leipzig und Halle 1739 (repr. Gradec 1995), stolpič 1430, Monument, Monu- menlum... Dinge und ausgeführte Gebäude, wodurch man eines Verstorbenen Ruhm und Namen, wie auch dessen merckwürdigste Verdinste und Thaten auch bey den spätesten Nachkommen in beständig gutem An- dencken zu erhalten sucht. Dergleichen sind: E. prächtige Gräber, Aufschrifften, Statuen, stolpič 1431, Bildnisse, Tempel, Triumph=Bögen, und andere Arten von Gebäuden, ingleichen Lob= und Helden=Ge- dichte, allerhand gesammelte Historische Nachrichten, Jahr= und Tage=Bücher, und andere briefliche Urkun- den, wie auch allerhand Arten von Büchern und Schrifften, und mit einem Worte, alles dasjenige, was einem zu Ehren und immerwährenden Andencken ge- than, geschrieben und gebauet wird...; za Gladičevo argumentacijo iz leta 1715 glej Resman 1995, p. 107. Vodnik, Anton, Francesco Robba, v: Kronika slovenskili mest II, 2, Ljubljana 1935, p. 140; id., ibid., v: Kronika slovenskili mest II, 3, Ljubljana 1935, pp. 210-214; id., ibid., v: Kronika slovenskih mest II, 4, Ljubljana 1935, pp. 266-268 in Klemenčič 1998, p. 39. spremljali številni zapleti), pričel 21. januarja 1728.^ Ob pregledu arhiva družine Attems-Heiligen- kreuz v Štajerskem deželnem arhivu v Gradcu, se je pojavilo še nekaj del, ki jih je Luka Mislej naredil po naročilu Ignacija Marije državnega grofa Attemsa. Račun za izdelavo transportnih zabojev, datiran je z 11. januarjem 1724, razkrije Luko Misleja ozi- roma njegovo delavnico, kot avtorja obeh mar- mornih oltarjev v kapelah gradov Slovenska Bis- trica in Podčetrtek-"' Verjetno sta bila ta in ostali marmorni oltarji, ki jih je Attems naročil, bolj zna- menje prestiža, kakor pa grofove globoke pobož- nosti. Oltarja so na Štajersko prepeljali v 68 zabojih, tesar jih je izdelal v 45 dneh in so veljali 48 goldi- narjev in 18 krajcarjev. Stroške za izdelavo zabojev je 11. februarja leta 1724 Misleju poravnal Anton Sigmund Donati, upravnik gospoščine Brežice. Obenem je kamnosek prejel tudi 38 goldinarjev in 51 krajcarjev predplačila za oltar na Vurberku ter, v potrdilu le sumarično navedena, dela na dvorišču gradu Slovenska Bistrica.^^ Je bil Mislej v Brežicah tudi zaradi marmorne opreme v tamkajšnji grajski kapeli? Vsekakor ni pripotoval sam, saj je potrdilo o izplačilu, namesto branja in pisanja neveščega kamnoseka, podpisal Janez Krstnik Marin. Leseni model oltarja hrani Slovenski verski muzej v Stični. Model, inventarna številka UM 1, je eden redkih ohranjenih v Sloveniji in ni datiran ali objavljen. Za podatek se zahvaljujem mag. Nataši Polajnar-Frelih, kustosinji imenovanega muzeja. Priloga I. O marmornih oltarjih, ki jih je naročil Ignacij Marija glej tudi: VVeigl, Igor, Prenova gradu Podčetrtek v letih 1715-1723, v: Kronika, časopis za slovensko kra- jevno zgodovino 47, 1-2, Ljubljana 1999, p. 36. Ignacij Marija je gospoščini Podčetrtek in Štatenberk kupil 17. aprila 1686 in ne že leta 1682. (StLA, Archiv Attems, Karton 8/ Heft 59, FamUie und Herrschaften, Zapu- ščinski inventar Ignacija Marije Attemsa, Brieff: vrk- hunden in dem Hauß zu Grätz, pp. 6-6v). K barokizaciji gradu je mogoče navesti tudi podatek, da sta 8. julija 1719 na gradu Slovenska Bistrica večerjala štukaterja, ki sta se s Podčetrtka vračala v Gradec (StLa, Archiv Attems, Karton 205/ Heft 1441, Ausgab gelt per: Zöhrung auff ankommendte Herren gast, officier auch Capaziner. p. 30v, ISlovensIca Bistrica 17191; Dem 8: July 2: Stocatorer Von Landtsperg per: Graz gehent abents 18 xr). V zapuščinskem inventarju Ignacija Marije, popis je bil zaključen 2. avgusta 1733, je na Podčetrtku na- štetih 12 slik (sopraport?) Franca Ignacija Flurerja, brez navedbe upodobljenega, ocenjenih na 72 goldinarjev. Visele so v drugem nadstropju gradu v štirih sobah, v eni izmed njih, imenovani "In Großen Saal Zimmer" so bile štiri Flurerjeve slike. V drugem nadstropju so bile še tri sobe s sedmimi slikami vrednimi 42 goldinarjev, vendar niso navedeni niti avtorji. Grajska kapela in njena oprema v inventarju nista popisani. (StLA, Archiv Attems, Karton 8/ Heft 59, Familie und Herrschaften, Zapuščinski inventar Ignacija Marije Attemsa, pp. 160- 160v). Glej tudi: Lipoglavšek, Marjana, Baročno stropno slikarstvo na Slovenskem, Ljut^ljana 1996, p. 115; avtorica meni, da so na gradu Podčetrtku visele Flurerjeve krajine oziroma upodobitve gradov Ignacija Marije Attemsa. " Priloga II. 47 1999 3 KRONIKA IGOR WEIGL: OLTARJI LUKE MISLEJA, LJUBLJANSKEGA KAMNOSEŠKEGA MOJSTRA, NA ŠTAJERSKEM, 1-6 Ljubljanski kamnosek(?). Oltar Porciunkule (prvotno sv. Pavla Puščavnika) z grboma Attems in Herberstein, posvečen leta 1723, ž.c. Maria Trost, Gradec. K prihodnjemu študiju ljubljanske kamnoseške produkcije bo verjetno veljalo pritegniti tudi ol- tarje v stranskih kapelah romarske cerkve Maria Trost v Gradcu. Za cerkev so do jožefinskih reform skrbeli pavlini, ki so tukaj imeli tudi samostan. Šest marmornih stranskih oltarjev, material in nje- gova obdelava sta v tem času na Štajerskem dokaj izjemna, je bilo posvečenih leta 1723.Ni moč prezreti detajlov, ki se ponavljajo tudi na mar- mornih oltarjih v kapelah štajerskih gradov Igna- cija Marije Attemsa in so dokumentirano delo Lu- ke Misleja oziroma njegove delavnice.In ne na- Cerkev, v \. četrtini 18. stoletja je predstavljala enega večjih donatorskih podvigov štajerskega plemstva, je delirala tudi cesarska hiša in jo skupaj z drugimi "Aedifida Sacra" Karla VI. najdemo v traktatu jezuita Antona Höllerja, Augusta Carolinae Virtutis Monu- menta, Dunaj 1733. Glej: Lorenz, Hellmut, Joliann Bern- hard Fischer von Eriach, Zürich-München-London 1992, pp. 38-39. Takrat je bil posvečen tudi glavni oltar. Glej: Kohlbach, Rochus, Die barocken Kirchen von Graz, Gradec 1951, p. 190. Vprašanje, če je avtor načrtov za Attemsove oltarje Mis- vsezadnje ne gre spregledati niti dejstva, da se med plemiškimi donatorji oltarjev pojavita tudi Ignacij Marija Attems in njegova druga žena Kri- stina Krescentija, rojena grofica Herberstein. 15 lej ali pa kdo drug, ostaja ob sedanjem poznavanju Mis- lejevih del in arhivskih dokumentov seveda odprto. Naročnike oltarjev v cerkvi Maria Trost je mogoče iden- tificirati na podlagi grbov, nameščenih na izrazito vid- nem mestu nad oltarnimi slikami oziroma na vrhu atik. Na podoben način je bila v baroku označena večina zasebnih naročil v javnem prostoru, velikokrat so grbi opremljeni tudi z napisi, ki sporočajo ime naročnika in datirajo začetek ali konec del (npr. grb in napis nad glavnim portalom nekdanje avguštinske cerkve v Lju- bljani). O nemajhnem pomenu teh, danes običajno pre- zrtih, oznak priča jeza kranjskega vicedoma Henrika grofa Orzona ob vizitaciji visoko zadolženega cister- cijanskega samostana v Kostanjevici na Krki v maju leta 1745. Opat Aleksander baron Taufferer, pobudnik pre- zidave cerkve in samostana, je nad cerkvenim portalom, kronogram ga datira v leto 1742, namestil svoj grb. Vicedom je menil, da je zato videti, kakor da je cerkev in samostan postavil opat sam in da je s svojim grbom zasedel mesto namenjeno grbu samostanskih patronov in odvetnikov Habsburžanov. Kljub protestom je Tauf- fererjev grb ostal, cesarski pa je svoj prostor dobil nad glavnim oltarjem. Glej: Mlinaric, lože, Kostanjeviška opatija 1234-1786, Kostanjevica na Krki 1987, pp. 446- 448. Tradicija označevanja z grbi in napisi je seveda veliko starejša, kakor oltarji v Maria Trost in se je, v spre- menjeni obliki, v nekaterih okoljih ohranila vse do da- nes (npr. napisna plošča ob nedavni obnovi in oprem- ljanju cerkve v Trnovem). Donirani oltarji niso bili zgolj javna manifestacija po- božnosli njihovih naročnikov, ampak so tudi plod stremljenj plemstva 17. in 18. stoletja, da že dosežen ali zgolj željen družbeni rang demonstrira z ustreznim na- činom življenja, sem sodi tudi podpiranje Cerkve, in z njim povezano višino izdatkov. Marmorni oltarji v Ma- ria Trost in drugih cerkvah, gotovo so terjah bistveno večje stroške, kakor bi jih postavitev lesenih, ta strem- ljenja dovolj nedvoumno reprezentirajo. O preplete- nosti družbenega ranga in primernih življenjskih stroš- kov glej: Ehalt, Hubert Christian, Ausdrucksformen absolutistischer Herrschaft Die Wiener Hof im 17. und 18. Jahrhundert, Dunaj 1980, pp. 67-68; in tudi: Štuhec, Marko, Rdeča postelja, ščurki in solze vdove Prešeren. Plemiški zapuščinski inventarji 17. stoletja kot zgo- dovinski vir Ljubljana 1995, pp. 153-159. Velikopoteznemu naročništvu zakoncev Attems je, med ostalim, botrovalo tudi njuno premoženje: Ignacij Marija je zapustil 801.864 goldinarjev, 58 krajcarjev in 2 1/2 denarja težko dediščino, Kristina Krescentija, lastnica gospoščine Vurberk in hiše v Gradcu, pa "le" 164768 goldinarjev, 3 krajcarje in 24 1/4 denarjev ocenjenih, popisanih in končno seštetih 15. julija 1737. 3 KRONIKA IGOR WEIGL: OLTARJI LUKE MISLEJA, LJUBLJANSKEGA KAMNOSEŠKEGA MOJSTRA, NA ŠTAJERSKEM. 1-6 1999 PRILOGA L Steiermärkisches Landesarchiv, Archiv Attenxs, Karton 300/ Heft 1742. Gospoščina Brežice, potrdila in računi. fol Ir. Speon: Was ich Lucas Mislej Stainmez: =maister. Vor dem Vaistriz Vnndt LandtsPerg Altar, Zu Ein mahung derselben Par ausgelegt wie Voigt. Erstlich erkhauffe 340 Laden a pr: 3 Xr Item aus obgemelten Laden seint 68 Verschlag gemacht warbey Zimmerman Tagwerch Verbracht worden 45 a pr 21 Xr Dan Zalle Zu obgemelten 68 Verschlag auf ein Jeden 3. Raiff Zusamen 204 Raiff a pr 2 Xr Ins: seint Zu den gemelten Verschlag Schar Negl Verbraucht worden 2500. Das 100 pr 12 Xr fol Iv. Lath albero mit Dan seint 2500 schintlen Negl Zu abbindung der Vorgemelten Verschlag Verbraucht worden das 100 pr 9 Xr Summa der Par ausge= legten Par gelt Id est 48 fl 18 Xr: obbemelte 48 fl: seint geg quittung Zu bezallen faystriz denn 11 Jenner 724 Ignatius Maria gr: Atthembs PRILOGA IL Steiermärkisches Landesarchiv, /Vrchiv Attems, Karton 300/ Heft 1742. Gospoščina Brežice, potrdila in računi. Quittung Pr: Acht Vnd Vierzig Gulden, Dico 48 fl:- Velche mir Entdbenanten, Herr Anthoni Sigmund Donati Verwalter der hohgräffl: herrschafft Ran auf gdigste anschaffung Ihrer hohgräffl: Excell: herrn, herrn Ignatio Maria des H: Rom: Reichs grafen Von Attembs: Vermög Von höh dero selben fl 17,- ihme Zuegeschikhten, dato Burgkh Vaistriz den 11 Jenner 724: Specifications Lista, Paar ausgezelt, Vnd befridiget hat. fl 15, 45:- Dan Vnter heutigen dato, wegen. Von Ser: hohgräffl: Excell:, angefranbten(?) Altar auf herrschafft Wurmberg, Vnd andere arbeith, in hof deroselben fl 6: 48: burgkh Vaishiz, mit 38 fl: 51 xr: anticipiret so ich solche bey meiner Verfertigter arbeith. Mich hiemit Verobligire Pr: Empfang Zu Nemben. fl 5:- Vrkhundt dessen, Weillen ich lesens, Vnd fl: 44, 33 Schreibens Vnthindtig, Bezeigt solches des Von mir Erbettenen fl 44: 33 aigne handtschrüfft: Vnd Von mir bey gedrukhtes Insigils Fertigung, herrschafft Ran den 11 Febr: 724 Joh Bapta Marin als v H: lucas Misley burger Vnd Stainmez 3: 45 =maister Zu laybach erbettener Fertiger. VIRI IN LITERATURA Steiermärkisches Landesarchiv (StLA), Archiv At- tems, Karton 8/ Heft 59, Familie und Herr- schaften, Zapuščinski inventar Ignacija Marije Attemsa, 2. avgust 1733. Steiermärkisches Landesarchiv, /Archiv Attems, Karton 205/ Heft 1441, Ausgab gelt per: Zöhrung auff ankommendte Herren gast officier auch Capaziner, Gospoščina Slovenska Bistrica 1719. Steiermärkisches Landesarchiv, Archiv Attems, Karton 300/ Heft 1742, Gospoščina Brežice, po- trdila in računi. 47 3 KRONIKA 1999 IGOR WEIGL: OLTARJI LUKE MISLEJA, LJUBLJANSKEGA KAMNOSEŠKEGA MOJSTRA. NA ŠTAJERSKEM, 1-6 Arhiv Republike Slovenije, Graščinski arhivi I, Dol, Raigersfeld, fase. 201, ovoj Franc Henrik baron Raigersfeld (proces Marije Ane Raigersfeld roj. bar. Erberg proti Benjaminu baronu Erbergu zaradi dednega deleža po materi). Ehalt, Hubert Christian, Ausdrucksformen abso- lutistischer Herrschaft. Die Wiener Hof im 17. und 18. Jahrhundert, Dunaj 1980. Klemenčič, Matej, Francesco Robba in beneško ba- ročno kiparstvo v Ljubljani, Ljubljana 1998. Kohlbach, Rochus, Die barocken Kirchen von Graz, Gradec 1951. Lavrič, Ana, Obnovitvena in olepševalna dela pri seminarju, gimnaziji in pristavi ljubljanskih jezu- itov v 18. stoletju, v: Jezuitski kolegij v Ljubljani (1597-1773), zbornik razprav, Ljubljana 1998. Lipoglavšek, Marjana, Baročno stropno slikarstvo na Slovenskem, Ljubljana 1996. Lorenz, Hellmut, Johann Bernhard Fischer von Erlach, Zürich-München-London 1992. Mlinaric, Jože, Stiska opatija 1136-1784, Novo me- sto 1985. Mlinaric, Jože, Kostanjeviška opatija 1234-1786, Ko- stanjevica na Krki 1987. Prelovšek, Damjan, O dveh ljubljanskih baročnih portalih, v: Kronika, časopis za slovensko kra- jevno zgodovino 30, 3, Ljubljana 1982. Resman, Blaž, Barok v kamnu. Ljubljansko kam- noseštvo in kiparstvo od Mihaela Kuše do Fran- cesca Robbe, Ljubljana 1995. Resman, Blaž, Šentjakobska cerkev v 18. stoletju, v: Jezuitski kolegij v Ljubljani (1597-1773), zbornik razprav, Ljubljana 1998. Štuhec, Marko, Rdeča postelja, ščurki in solze vdove Prešeren. Plemiški zapuščinski inventarji 17. stoletja kot zgodovinski vir Ljubljana 1995. Vodnik, Anton, Francesco Robba, v: Kronika slo- venskih mest 2, 2-4, Ljubljana 1935. Weigl, Igor, Prenova gradu Podčetrtek v letih 1715-1723, v: Kronika. Časopis za slovensko kra- jevno zgodovino 47, 1-2, Ljubljana 1999. Zedier, Johann Heinrich, Grosses vollständiges Universal-Lexikon, Band 21, Mi-Mt, Leipzig und HaUe 1739 (repr. Gradec 1995). Luka Mislej in delavnica, menza glavnega oltarja, naročena leta 1724, ž.c. Marijinega Vnebovzetja, Vurberk. 3 KRONIKA 7 IGOR WEIGL: OLTARJI LUKE MISLEJA, LJUBLJANSKEGA KAMNOSEŠKEGA MOJSTRA, NA ŠTAJERSKEM, 1-6 i 1999 ZUSAMMENFASSUNG Die Altäre des Ljubijanaer Steinmetzmeisters Luka Mislej in der Steiermark Luka Mislej (1658-1727) gehört zu jenen Lju- bijanaer Steinmetzmeistern, die im Auftrag an- spruchsvollerer Bauherren auch außerhalb der Landesgrenzen Krains wirkten. Belegt sind seine Arbeiten für die Ljubijanaer Jesuiten in den Jahren 1701-1703 und der Altar des Hl. Bernhard im Zisterzienserkloster in Viktring aus den Jahren 1709-1710; um 1712 arbeitete er im Auftrag von Graf Orfei Strassold-Villanova in dessen Stadtpalast in Ljubljana sowie in dessen Landschloß Zalog bei Moravče (Wartenberg). Er wirkte auch mit bei der Aufstellung der Statuen der vier Emonaer Bischöfe und des Denkmals für Dechant Janez Anton Dolničar im Ljubijanaer Dom sowie beim Bau des Portals am Pristerseminar in Ljubljana im Jahre 1714. Am 17. Dezember 1726 wurde von den Erben Filippes de Giorgia eine Vorauszahlung in Höhe von 1000 Gulden an Mislej zur Anfertigung des Hochaltars in der Augustinerkirche in Ljubljana geleistet. Mislej selbst konnte nur den Beginn der Arbeiten erleben, starb er doch bereits gut einen Monat nach Übernahme des Auftrags. Zu dem bereits bekannten Gesamtwerk von Luka Mislej können aufgrund der Dokumente des Steiermärkischen Landesarchivs in Graz noch die erhaltenen Marmoraltäre gerechnet werden, die er im Auftrag des Reichsgrafen Ignaz Maria Attems anfertigte. Die beiden Altäre in den Schloßkapellen in Slovenska Bistrica (Windisch Feistritz) und Podčetrtek (Landsberg) wurden bereits vor dem 11. Januar 1724 fertiggestellt Einen Monat später erhielt Luka Mislej den Auftrag für den Altar in Vurberk (Wurmberg) und für Arbeiten im Hof des Schlosses Slovenska Bistrica. Auch die Marmor- ausstattung der Kapelle des Schlosses der Attems in Brežice (Rann) dürfte aus Mislejs Werkstatt stammen. Die belegten Arbeiten des Ljubijanaer Stein- metzen in der Steiermark werfen die Frage auf nach der Urheberschaft der Marmoraltäre in der Grazer Kirche Maria Trost. Die sechs Seitenaltäre, die im Jahre 1723 geweiht wurden, sind Stiftungen steirischer Adeliger, zu welchen auch Ignaz Maria Attems und seine zweite Frau Christina Crescenti geb. Gräfin Herberstein zählten. Nicht zu über- sehen sind zahlreiche Details, die auch in den Schloßkapellen von Ignaz Maria Attems vor- kommen. Sind auch die Marmoraltäre in Maria Trost - das Material und seine Bearbeitung besitzen in jener Zeit in der Steiermark einen Aus- nahmecharakter - ein Werk der Ljubijanaer Stein- metzen? 47 3 KRONIKA 1999 izvirno znanstveno delo UDK 655.47.5(453.3 Kanalska dolina)".../1918" i prejeto: 14. 10. 1999 i Andrej Vovko znanstveni svetnik Inšititut za biografiko in bibliografijo ZRC SAZU, SI-1000 Ljubljana, Gosposka 13 Udje Družbe sv. Mohorja v Kanalski dolini do leta 1918 IZVLEČEK Ljudska založba Družba sv. Mohorja je ves čas svojega delovanja od ustanovitve leta 1852 poleg versko-vzgojnega poslanstva opravlja izredno pomembno narodno osveščanje, izobraževanje in kulturni napredek med Slovenci v matični domovini, zamejstvu in v izseljenstvu po vsem svetu. Avtor pred- stavlja njeno delovanje v Kanalski dolini od pojava prvih mohorjanov v tem delu vedno izpostavljenega obmejnega slovenskega etničnega prostora pa do konca 1. svetovne vojne, ko je ta del skupaj z velikim delom našega narodnostnega ozemlja, ki je v času habsburške monarhije spadal pod deželo Koroško, pripadel Italiji. S tabelami in seznami je na podagi letnih seznamov mohorjanov v Koledarjih družbe sv. Mohorja prikazan razvoj udov Družbe sv. Mohorja v 11 mohorjanskih postojankah v Kanalski dolini, njihovo skupno število, poklicna sestava, kot jo razberemo iz omenjenih koledarskih seznamov, posebej pa so omenjeni tudi nekateri najvidnejši tamkajšnji mohorjani. SUMMARY THE LIMBS OF DRUŽBA SV. MOHORJA (THE SOCIETY OF ST. MOHOR) IN THEKANAL VALLEY UNTIL THE YEAR 1918 The public Družba sv. Mohorja has since its foundation in 1852 beside the religious-educational mission been performing a very important task - national awareness, education and cultural progress among Slovenes in the home country and abroad. The author presents the Society's activity in the Kanal valley from the occurrence of the first members of the Society in that permanently exposed part of the bordering Slovene ethnic territory to the end of World War 1, when a great part of our ethnic territory, together with the mentioned bordering one that during the Habsburg Monarchy belonged to the province of Carinthia, belonged to Italy. On the basis of annual lists of members of the Society in the Calenders of the Society of St Mohor tables and indexes were made that show the development of the limbs of the Society in eleven posts in the Kanal valley, the corporate number of posts, professional construction, as we can see it from the mentioned calendar lists. Some of the most important members of the Society in that area are separately mentioned. Ključne besede: Družba sv. Mohorja, Kanalska dolina, ljudska knjižna založba, kulturna zgodovina, narodno osveščanje, biografske študije 3 KRONIKA ANDREJ VOVKO: UDJE DRUŽBE SV. MOHORJA V KANALSKI DOLINI DO LETA 1918, 7-26 47 1999 Ljudska knjižna založba Družba sv. Mohorja je nastala v Celovcu na pobudo Antona Martina Slomška z namenom pospeševati narodno osvešča- nje, izobraževanje in kulturni napredek med Slo- venci na podlagi krščanskih načel. Svoje prve knji- ge je izdala leta 1852 kot Društvo sv. Mohorja, njen pravi vzpon pa se je začel šele potem, ko se je leta 1860 preoblikovala v cerkveno bratovščino Družbo sv. Mohorja. Do I. svetovne vojne je doživljala silovit razcvet, po njenem koncu pa se je morala umakniti v tedanjo Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev, najprej na Prevalje in nato v Celje. Ker so fašistične oblasti preprečevale prihajanje mohor- skih knjig preko meje, je goriški nadškof Frančišek B. Sedej leta 1924 ustanovil Goriško Mohorjevo družbo. Po koncu II. svetovne vojne je Družba sv. Mohorja spet začela delovati in izdajati knjige tudi v Celovcu kot posebna, "tretja sestra" in poleg koroških Slovencev povezala tudi povojne politične begunce po vsem svetu. Družbo sv. Mohorja v Sloveniji pa so leta 1955 v duhu takratne vladajoče totalitarne ideologije preimenovali v Mohorjevo družbo, ki ni bila več bratovščina, ampak "skupina državljanov."y novejšem času, posebno po osamo- svojitvi Slovenije, se stiki in sodelovanje med tremi družbami sv. Mohorja postopno krepijo. Družba sv. Mohorja je tako enotna ali v troje v več kot 140 letih svojega delovanja opravljala in še opravlja svoje dragoceno versko-vzgojno, narodno-prebud- no, kulturno in izobraževalno delovanje tako v slovenskih matičnih deželah, kot tudi med Slovenci v zamejstvu in izseljenstvu.-* Pravila Družbe sv. Mohorja so v času, ki ga obravnavamo, določala, da je njen namen podpi- rati "pobožno, lepo obnašanje in ohranjevati kato- liško vero med slovenskim ljudstvom, v ta namen se bodo na svetlo dajale in razširjale med Slovenci dobre katoliške bukve". V Družbo lahko vstopi "vsak katoliški kristijan obojega spola, vsakega sta- nu in vsake starosti". Dolžnosti članov so, da mo- lijo, da bi se ohranjala in razširjala katoliška vera nasploh, in še posebej med slovenskim narodom in da plačajo predpisano članarino, "dobički druž- benikov" pa so poleg prejema popolnih in delnih odpustkov tudi pravica, da dobijo "od vsakih knjig, ki jih izda družba ... po jeden iztis za svoje plačilo" in "take spise, ki se mu za slovensko ljudstvo potrebni ali koristni dozdevajo, družbe- nim odbornikom pripročevati, naj se na svetlo spravijo. ^ Več o Družbi sv. Mohorja v: Andrej Vovko, Marijan Smo- lik, Branko Marušič, Mohorjeva družba. Enciklopedija Slovenije 7. zvezek. Mladinska knjiga, Ljubljana 1993, str. 205-206, kjer je navedena ludi osnovna literatura. Družbe sv. Mohorja postave in vodila opravilnega reda. Koledar Družbe sv. Mohorja za navadno leto 1902, Ce- lovec 1901, str. 133 (dalje KDM za...). Koledarji Družbe sv. Mohorja so v prouče- vanem obdobju vsako leto prinašali poimenski seznam članov omenjene Družbe, ki so se po njenih pravilih imenovali "družbeniki" ali "udje". Pravila so poznala dve vrsti članov - dosmrtne in letne. V želji, da bi bile njene knjige dostopne tudi najširšemu krogu bralcev, je bila udnina zavestno postavljena kar najnižje. V avstro-ogrskem obdob- ju do začetka 1. svetovne vojne, ko država skoraj ni poznala inflacije, so dosmrtni člani do uvedbe kron v razmerju 1 goldinar - 2 kroni konec 19. stoletja, enkrat za vselej plačali 15 goldinarjev do- smrtnine ali dvakrat po 8 goldinarjev v enem letu, letni v tem času pa po 1 goldinar letnine, v kro- nah pa dvakrat več. Vodstvo Družbe sv. Mohorja je vsako leto s kako občasno manjšo spremembo svojim udom - družbenikom in še zlasti poverjenikom predpiso- valo način poslovanja. Tako je naglašalo, naj se "na- bira družnikov ... prične koj po prejetih knjigah in sklene z zadnjim dnevom meseca februarja vsacega leta, vpisovalne pole z denarjem vred pa naj se ... pošljejo ... vsaj do 5. marca vsakega leta družbine- mu blagajniku. " Ude so pozivali, naj svoje "letne c/o/7esÄe" poravnajo ob za to določenem času, novi udje naj ob pristopu to dejstvo posebej poudarijo, imena udov pa naj se "blagovole zapisati razločno ... iz vsake fare in kjer se stan pripisuje, udje jedenga in istega stanu zaporedoma, da se s tem preobširni imenik v koledarju kolokor mogoče okrajša". Vodstvo je še poudarilo, da se tisti udje, ki so iz Družbe sv. Mohorja izstopili in se potem spet vključili vanjo ali pa so se preselili iz ene v drugo faro, ne štejejo kot novi, ampak kot stari.'^ Družba sv. Mohorja je do konca 1. svetovne vojne delovala predvsem v slovenskih deželah avstrijske polovice (na Koroškem, Štajerskem, Kranjskem, Goriškem...), v manjši meri, a nič manj odločilno in koristno za verski ter kulturni dvig in prebujanje ter ohranjanje slovenske narodne za- vesti, pa tudi v ogrski polovici, predvsem med Slovenci v Prekmurju in Porabju, ki so bili zelo ogroženi zaradi madžarizacijskega raznarodoval- nega pritiska,"^ pa tudi drugje, v Beneški Sloveniji, na Hrvaškem ter v Bosni in Hercegovini. Kar lepo število mohorjanov zasledimo v omenjenem času tudi med slovenskimi izseljenci v ZDA, pa tudi v Vestfaliji, Egiptu, Južni Ameriki (Argentina, Bra- zilija) in še kje drugje, kjer so le-ti med drugim na KDM za 1890, str. 119. Več o tem v: Andrej Vovko, Udje Družbe sv. Mohorja med Muro in Rabo v lelih 1870-1892. Časopis za zgodovino in naro- dopisje, Maribor 69/34/1998, št. 1, str. 133-154. Andrej Vovko, Udje Družbe sv. Mohorja med Muro in Rabo v letih 1893-1918. Časopis za zgodovino in naro- dopisje, Maribor 69/34/1998, št. 2, str. 317-343. 1999 3 KRONIKA ANDREJ VOVKO: UDJE DRUŽBE SV. MOHORJA V KANALSKI DOLINI DO LETA 1918, 7-26 svojevrsten način tudi kažipot do slovenskih iz- seljenskih naselbin.^ Tabele in seznami mohorjanov v Kanalski do- lini, ki sledijo, so nastali na podlagi seznamov članstva, ki so jih za vsako enoto posebej poleg obilice drugega dragocenega in koristnega branja objavljali Koledarji Družbe sv. Mohorja, temeljni in nepogrešljivi zaščitni znak vsakoletnega Družbine- ga knjižnega daru. V teh seznamih so bili po ško- fijah, dekanijah in župnijah v ustaljenem vrstnem redu navedeni poverjeniki, dosmrtni in letni udje, v večji ali manjši meri opremljeni tudi z naved- bami poklicev oz. družbenega stanu. Seznami do konca Avstro - Ogrske so zelo bogati in so prava zakladnica podatkov, po tem obdobju pa se je nji- hova podatkovna vrednost žal vse bolj zmanj- ševala. Tudi v obdobju do leta 1918 so za posa- mezna leta podatki nekoliko bolj skopi kot obi- čajno. Tako so za leto 1910 v omenjenih seznamih udov Družbe sv. Mohorja navedeni samo imena ter priimki poverjenikov in število udov brez raz- člembe po posameznih kategorijah, za leta 1911, 1916 in 1917 poimensko poverjeniki, dosmrtni udje ter novi udje, ki so pristopili v omenjenih letih, za leto 1918 pa poverjeniki in število udov po posa- meznih kategorijah. Zaradi tega so podatki o po- sameznih udih za "nepopolna leta" v pregledu opremljeni z znakom (?). Številke v tabeli nave- denih dosmrtnih udov zajemajo samo žive do- smrtne ude v določenem letu in ne tudi pokojnih. Pogostokrat se zgodi, da so imena in priimki istih mohorjanov v različnih letih zapisani različno. Tako sem vedno najprej navedel tisto verzijo imen oz. priimkov, na katero sem naletel prvo, v okle- paju pa sem ji dodal naslednjo ali naslednje. Pri nekaterih spremembah se da dovolj upravičeno domnevati, da gre za težave pri razbiranju očitno nečitljivih zapisov v omenjenih seznamih, drugje pa je mogoče vmes zavestna sprememba priimka iz slovenske v nemško verzijo ali obratno. V več primerih se pojavlja v posameznem kraju več mo- horjanov s povsem enakim imenom in priimkom, tako da je včasih težko določiti, kdo izmed njih je prenehal biti ud Družbe oz. se je po premoru spet vključil vanjo. Podobna težava je s priimki ženskih družbenic, ki so jih spreminjale po poroki. Pri ime- nih krajev sem upošteval obliko, kot jo navajata dr. Lavo Čermelj^ in dr. Bogo Grafenauer,'' ki sem ^ Več o tem v: Andrej Vovko, Udje Družbe sv. Mohorja v ZDA do leta 1900. Dve domovini, Two Homelands, ZRC SAZU, Lju- bljana 1/1990, str. 121-135. Andrej Vovko, Udje Družbe sv. Mohorja v ZDA od leta 1901 do leta 1916. Traditiones, ZRC SAZU, Ljubljana, 26/1997, str. 117-134. " Lavo Čermelj, Tržaško ozemlje ter Goriška in Videmska pokrajina. Inštitut za narodnostna vprašanja v Ljubljani, 1958, str. 75-78. ' Bogo Grafenauer, Kanalska dolina (Etnografski razvoj). V oklepaju dodal še imena, na katera sem naletel v seznamih v koledarjih Družbe sv. Mohorja. Osnovne organizacijske enote Družbe sv. Mo- horja so bile župnije, na višji stopnji pa dekanije in škofije. Udje Družbe sv. Mohorja so bili organizirani v 11 župnijah, ki so bile vključene v dekanijo Kanalska dolina, leta 1893 preimenovano v dekanijo Trbiž (Kanalska dolina), od leta 1894 dalje pa v dekanijo Trbiž. Mohorjanski dekanijski predstojniki so bili v obdobju do leta 1918 Anton Valentinič, dekan, Trbiž, (1865-71), Lambert Ferčnik, župnik, Žabnice (1872-87), Fr. Treiber, župni upravitelj (farni oskrbnik), Žabnice (1888), Simon (Simen) Incko, dekan, Žabnice (1889-1904) in Val. Kraut, dekan, Trbiž (1905-15(?)). Cerkveno-pravno je v tem času Kanalska dolina pripadala krški škofiji na Koroškem, saj je znano, da je bila politično do konca 1. svetovne vojne sodila h Koroški. Kokovo^ Farni poverjenik: Anton Teul, župni upravitelj (provizor) (1906) Letni udje: Janez Jakopič, župnik (1861-65), Andrej Brežan, župni upravitelj (provizor) (1871-72), Janez Vido- vic, župni upravitelj (farni oskrbnik) (1875-79) Matija Wieser, učitelj (1879) Jože Karner, cerkovnik in organist (1880-82) Sim. KanduL drvar (1906) Lor. Vedam, kmet (1906) Znanstveni inštitut, oddelek za mejna vprašanja, Lju- bljana 1949. Na podlagi letnih seznamov udov Družbe sv. Mohorja v Koledarjih Družbe sv. Mohorja za leta 1861-1919. 3 KRONIKA ANDREJ VOVKO: UDJE DRUŽBE SV. MOHORJA V KANALSKI DOLINI DO LETA 1918, 7-26 47 1999 Franka Prosen, žena železn. uradnika (1906) Jožefa Kogelnik, kuharica (1906) Mar. Kogelnik, dekla (1906) brez navedbe poklica ali stanu: Rahela Piccolini (1878-80), Davorin (Martin) Martine (1895-1900), Kat. Fillafer (1899-1900) Lipalja ves Farni poverjeniki: Jož. Kovač, učitelj, (1870), Adam Kandolf, žup- nik (1872-81), Jože Kovač, učitelj (1882-85), Janez Globočnik, župnik (1886-87), Janez Globočnik, žup- nik v Pontablju (1889), Jože Kovač, učitelj v.p. (1890), Jože Fugger, župni upravitelj (farni oskrb- nik) (1891), Jože Kovač, učitelj v. p. (1892-93), Jak. Papier, duhovnik v.p. (1894), Ivan Česky, župni upravitelj (farni oskrbnik) (1895), Jože Kovač, uči- telj v. p. (1896-97), Jožef Eicholzer, župni upra- vitelj, župnik (1898-1900, 1914) Letni udje: Janez Moderiano, župnik v Pontebi (1886-87), Janez Primožič, duhovnik v Krminu (1886), učitelja: Jože Kovač (1865-66, 1868-69, 1871-81, 1886-89,. 1891, 1894-95, 1898-1900), Neža Miklavčič (1883-87) Šola v Lipalji vesi (1872-74, 1876-1904), Jož. Čop, poštni uradnik (Pontabelj) (1898) Karolina Kovač, učiteljeva žena (1895-96) posestniki: Lovrenc Klavra (Klaura) (1879-1904), Lovr. Kovač (1891-1901), Jaka Trink (1891-1907), Alojz Kovač (1892, 1896-98) gospodinje: Jerica Esterle (1891-98), Mar. Temelj (1892-98), Terezija Tribuč (1895-98), Ivana Karnel, (1897-1907, 1914) Ivana Karnel, dekla (1897-1903), brez navedbe poklica ali stanu: Magdalena Vu- lec (1865-70), Janez Francelj (Franci) (1872-96), Lu- kež (Luka) Karnelj (Karnel) (1872-93), Ana Kovač (1872-92), Ana Grilc (1875-80), Andrej Francelj (1876-81), Janez Kovač (1876-79, 1890-92), Leopold Temelj (1876-83), Lovrenc Vilenpart (1876-80), An- drej Kovač (1877-81), Marija Kovač (1877-83), Janez Vilenpart (1877-81), Anton Seger (1878-81), Leo- pold Francelj (1879), Peter Unteregger (1879-92) (1891-92 župan), Anton (Toni) Grilc (Grilz) (1881- 91), Jakob (Jaka) Karnel (Karnelj) (1881-98), Jan. Rom (1882-83), J. Košinek (1884), Gregor Košinek (Kokošinek) (1885-86), Mat. Trink (1887-90), Mi- klavž Murer (1890-94), Miha Kovač (1891-97, 1899- 1902), Johana Karnel (1894-96), And. Tribuč (1895- 96), Miklavž Grilc (1899-1900), Jože Temei (1899- 1902), Ana Tribuč (1899-1901), Jan. Tribuč (1899), Marija Tribuč (Tributsch) (1899-1907), Andr. Kovač (1903, 1906-07) (Skupaj 31) 10 1999 3 KRONIKA ANDREJ VOVKO: UDJE DRUŽBE SV. MOHORJA V KANALSKI DOLINI DO LETA 1918, 7-26 Naborjet Dosmrtni udje: Franc Fresi, župni upravitelj (provizor), župnik (1861-66) Letni udje: Bartl. Kandut (1861-63), Fr. Holec, župnik (1901, 1904-05) Ovčja ves Farni poverjeniki: Luka Selnik (Zelnik), župnik (1870-1901), Jakob Wedam (1902-06), p. Salezij Vodošek, župni upra- vitelj (provizor) (1912), p. Juvenal Pichler župni upravitelj (provizor) (1913-15) Dosmrtni udje: Jernej Majhar, župnik (1861-62) Letni udje: Matija Mencin, učitelj (1874 -75), Mart. Kovač, učit. (1883) Šolska knjižnica (1888-1900) Andrej Vedam, gostilničar, kramar (1871-78, 1880-82) Peter Celot, gostilničar (1877-86) Janez Mikoš (Mikož), tkalec, posestnik (1871-78) Boštjan Šnabl, drvar (1871-73) Fr. Serman, krojač (1871-77) Jožef Martine (Martinec), ključar (1878-81) gostačici (gostji): Magdalena Martinec (1861-62, 1867-70), Urša Celot Janežičeva (1871-75) posestniki: Janez Mikoš (Mikož) (1861-62, 1864- 68(?), 1879-1901), Andrej Wedam (Vedam) - An- drejec (1861-62, 1864-70, 1879), Anton Bartolot (1871-1904), Boštjan Šnabl (Schnabel) (1874-1906) brez navedbe poklica ali stanu: Urša Zerling (1861-62), Vincenc Možic (1862), Andrej Mikoš (1870), Jakob (Jaka) Ave (Avec) (1876-99), Janez Vedam (1876-78), Urša Vedam (Wedam) (1876- 1906), Karol Guldenbrein (Guldenprajn) (1877- 1902), Barba Martine (Martinec) (1878-1901), Jožef Martine (Martinec) (1882-98) Jožef Guldenbrein (1883-1901), Jakob Vedam (Wedam, Bedam) (v. Andrejec) (1883-1901, 1907-08, 1912-15), Marija 11 3 KRONIKA ANDREJ VOVKO: UDJE DRUŽBE SV. MOHORJA V KANALSKI DOLINI DO LETA 1918. 7-26 1999 Martine (Martinec) (v. Suštarca) (1884-94, 1896- 1901), Janez Avec (v. Šme) (1886-98), Marija Avec (1886-91), Tone (Anton) Martine (Martinec) (1886- 1903), Katra Mikoš (Mikož) (1886-1901), Martin Šnabl (Schnabel) (1886-1906, (1912), Jožef Avec (1887-93), Franc Celot (18871901, Luka Martine (Martinec) (1887-1901, Štefan Martine (Martinec) (1887-96), Janez Guldenbrein (1888-97), Jož. Keil (1888-1901), Miha (Mihael) Ojcinger (1888-1906), Tomaž Šerman (1888-1900), Martin Mikož (Mikoš) (v. Coder) (1889-1902), Andrej Celot (Celoteh, Zelot) (1890-1906), Marija Stres (1890-91), Uršula Martinec (v. Pavelnova) (1890-96, 1900), Peter Kan- duč (1891-1902), Katra Vergine (1891-94), Oton Ce- lot (Zeloteh, Zelot, Zallot) (1892-1907), Jaka (Jakob) Kanduč (1892-1902), Neža Kanduč (1892-1903), Urša Mešnik (1892-99, 1901), Jaka Mikož (Mikoš) (1892-1906) (v. Godic), Jakob Vedam (v. Žnidar) (1892-1901), Jera Martinec (Martinec) (v. Žagar) (1893-1902, 1904), Neža Verginee (1893-98), Karol (Kora) Štank (Schtank) (1894-1905), Peter Vedam (Wedam) (1894-1908, 1912, 1914-15), Matija Celot (1895-1901), Antonija Martinec (1895-1901), Mojca Martinec (1895), Neža Martinec (Martine) (1895- 1903), Lucija Vedam (1895-1901), Konštancija Vica- ni (Wetzani, Vizani, Bizani) (1895-1907), Rotija Mi- kož (1896-97), Karol Gelbman (1898-1901), Jernej Pečar (1898-1900), Simon Pečar (1898), Janez Šnabl (Schnabel) (1898-1906), Jožef Šnabl (Schnabel) (1898-1904), Andrej Verginee (1898), Fajdelnova hiša (1899-1901), Ant. Gelbman (1900-01), Magd. Mikoš (1900-05, 1912-13, 1915), Marija Ojcinger (1900-05), Egidij Kajl (1902-03), Jožef Mešnik (1902- 06), Jan. (Hanza) Werginc (Vergine) (1902, 1904-06, 1913-15), Ana Mikoš (1905-06, 1915), Roza Mikoš (1906), Rudolf Ehrlich (1912-15), Albina Kanduč (1912-13), Jan. Martine (1912-15), Kar. Martine (1912-13), Lepold Martine (1912-13), Marija Martine (Regar) (1912), Valentin Martine (1912-15), Martin Ojcinger (Oizinger) (1912-15), Andrej Šnabelj (1912-13), Rajmund Zelot (1912-13), And. Bartholot (1913), Antonija Kanduč (1913-15), Tom. Mešnik (1913), Neža Ojcinger (1913, 1915), And. Wedam (1913), Amalija Dolenc (1914-15), Lamb. Mikoš (1914), Peter Vedam (1914), Ana Guldenbrein (1915) (Skupaj 82) Pontabelj Farni poverjeniki: Janez Wiser (Wieser), župni upravitelj (pro- vizor) (1876), Janez Globočnik, župnik (1882-85, 1891-99) (1898 2 iztisa), Jožef Eichholzer, župnik (1901-13, 1915) Letni udje: Jožef Kuhler (Kuchler), župnik (1871-73), Janez Wieser, župni upravitelj (provizor), župnik (1874- 75, 1877-81) Janez Moderiano, župnik v Pontebi (1878-85, 1892-1901, 1908-09 (?)), Janez Primožič, kaplan v laškem Pontablu (Pontebi) (1878-84), du- 12 1999 3 KRONIKA ANDREJ VOVKO: UDJE DRUŽBE SV. MOHORJA V KANALSKI DOLINI DO LETA 1918, 7-26 hovnik v Krminu (1885), Štefan Cialai, župnik v Verzegnis (1882-83), Jan. Čabaj, župnik v Verzeg- nis (1884), Janez Globočnik, župnik (1888, 1890), Fr. Holec, župnik v Naborjetu (1909 (?)) poštna uradnika: Jož. (Jos. Jan?) Čop, (1891-97, 1899-1904, 1906), Jan. Kušaj (1896-97) Jos. Jamšek, vodja carinskega urada (1892-94) Fr. Matevže, uradnik carinskega urada (1892- 96) Janko (Janez) Petač, uradnik (1894-1906) Jožef Železnikar, železniški uradnik (1903-09 (?)) Gostilna v Pontebi (1909 (?)) brez navedbe poklica ali stanu: Marija Lavtman (1876), Miha Tajnikar (1900-03), Kat. Schöffmann (1906), Ivana Karnel (1908-13), And. Kovač (1908-), Marija Tribuč (Tributsch) (1908-13), Jak. Trink (1908- 09 (?)), Miha Grilc (1910-13), Anton Tribuč (Tri- butsch) (1910-12), Rud. Themel (1912) (Skupaj 10) Ponteba Letna uda: Ivan (Jan) Modrijano, župnik (1888-91, 1902-07) (od 1906 monsinjor), Fr. Marki, železniški čuvaj (1890) Rabelj Farni poverjeniki: Juri Travn, ekspozit (1868- 69(?)), Anton Mi- kuluš, ekspozit, (od 1896 župnik) (1891-96), Mat. Germ (Grm), duhovnik (1897-1907), p. Ciril Go- ričan, župnijski upravitelj (1910), Vinko Rebenšek (1911-18) Dosmrtni udje: Janez Boštjančič, ekspozit (1882-87) Letni udje: Juri Traven, ekspozit (1870-72), Janez Glo- bočnik, ekspozit (1880-81), Anton Mikuluš, ekspozit (1889-90) zdravniki: dr. Ed. Exner, rudniški zdravnik (1898-1900), dr. A. Šefi (1901), dr. Josip Wesely (1901, 1903) Jos. Germ (Grm), akademski slikar, profesor (1897-05) Josip. Grm, poštna upravnica (1901-05) rudarski nadzorniki : Peter Fortin (1886-87) rudarji, delavci: Jernej Menard (Menart) (1886- 87, 1890-1902), Vine. Krt (1899), Vincenc Reberšek (Rebevšek, Rebenšek) (1900-07), Ivan Sovdat (1910- 18(?)), Josip Kavalar (1912), Karol Kompare (1906- 07, 1912-18(?)), Kristijan Kompare (1910-18(?)), Andrej Kravanja (1912), Iv. Krohot (1912-13), Anton Kalan (1913-18(?)), Gašper Krohot (1914-18(?)), Al. Kenda (1915-18 (?)) (Skupaj 12) rudarski uradnik: Jožef Tschemernig (1894-96) Jožef Katnik, učitelj (1883-87, 1893-1905) (od 1898 nadučitelj) Gabr. Grm, študent prava (do 1903 avskultant, 1904 dr.) (1899-1905) Franc Jank, mesar (1901-04) Ivanka Grm, modistka (1905) Miha Poboljšar, posestnik (1901-02) Franc Fintar, čuvaj, občinski sluga (1898-1905) Marija Boštjančič, kuharica (1882-87) Viktorija Rudolf, hči rudarskega uradnika (1868-69(?)) delavki, ženi: Marija Vencelj (VVencel) (1886-87, 13 3 KRONIKA ANDREJ VOVKO: UDJE DRUŽBE SV, MOHORJA V KANALSKI DOLINI DO LETA 1918, 7-26 1999 1892-1907, 1912-18(?)), Tereza (Reza) Anderwald (1891-1907, 1912-18(?)) brez navedbe poklica ali stanu: Katra Boštjančič (1885), Šimen Suhodolnik (1902-04), Pavla Wulz (1902), Miha Bobek (1903), Iv. (Jan.) Hrovat (1903- 05, 1907), Kašp. Hrovat (1903-04), Nežika Rebevšek (1903-06), Josipina Cuder (1910-11 (?)), Rozina Ko- fol (1910-11 (?)), Leopold Kolenc (1910-11(?)), Ciril Kotnik (1910-11 (?)), Jožef Kret (1910-11 (?)), Mar. Morget (1910-11 (?)), Anica Vencelj (1910-11(?)), Franica Zazula (1910-11 (?)), Marija Kravanja (1911), Hilda Lavšekar (Lausekar) (1911-18(?)), Uršula Rožič (1911), Kat. Gerdej (1912), Anica Novak (1912), Mar. Treven (1913-14), Mar. Čopi (1914-18(?)), Vencesl. Kosi (1914), Marija Novak (1917-18(?)) (Skupaj 24) Trbiž Farni poverjeniki: Anton Valentinič, dekan, (1867, 1873-1881), Ma- tija Kues, župnik (1892-1904) (od 1898 duhovni svetnik), Peter Serajnik, župni upravitelj (provizor) (1905), Val. KrauL dekan (1906-18) Dosmrtni udje: M. Dobovšek, duhovnik v.p. (1867) Letni udje: Anton Valentinič, dekan, (1865-66, 1868-72, 1882-85), Jan. Vidovic, kaplan (1873-74) (1873 2 iztisa), Jožef Kuchler (Kuhler), župnik (1875-81), Matija Kues, župnik (1888-91) cerkovnika: Ant. Lenko (1899), Miha Toppe (Tope) (1901-02, 1905) Filip Fleis, organist (1906, 1908-13) Val. Oblak, stotnik (1899-1904) dr. Karol Mayr, sodnik (1902-07) Iv. Žvan, kontrol. (1908-09(?)) Hugon Bajuk, uradnik (1901-02, 1904-05) Mar. Golob, gostilničarka, posestnica (1899, 1905-09(?)) brez navedbe poklica ali stanu: Rahela Pikolini (1874), Valentin Bergman (1892-93), Gregor Jank (1892-94), Friderik Asek (1895), Alojzija Dötlinger (1895-98, 1901-03), Terez. Krašnja (Krasna) (1895- 18(?)), Janez Mikula (1895-1912), Marija Mudi (Mubi) (1901-06), Ant. Flašberger (1903-04), Fr. Burger (1905), Amai. Franc (1905), Fr. Kemperle (1905), Karol Košir (1905-06), Mar. Kues (1905), Mar. Nesman (1905), Mar. Robič (1905-07), Roza Slak (1905), Elizabeta Šuler (1907-08), Apolonija Brandl (1910-11(?)), Neža Serajnik (1911), Neznan (1912), Lojza Kraut (1913-18(?)), Anton Žvan (1913- 18(?)), Neimenovan (1914), Lud. Mešnik (1915- 18(?)) (Skupaj 25) 14 1999 3 KRONIKA ANDREJ VOVKO: UDJE DRUŽBE SV. MOHORJA V KANALSKI DOLINI DO LETA 1918, 7-26 Ukve (Ukovska planina) Farni poverjeniki: Andrej Müller, župnik (1861), France Errat, učitelj, župan (1864), Josip Skarbina (Skrabina), župnik (1867-79), (1878-79 2 iztisa), Janez Ein- spieler, župnik (1881-96) (1889 2 iztisa), Jož. Sva- tou, župnijski upravitelj (1897, 1899) (1897 2 iztisa). Val. Matevžič, župnik (1901-06), Jakob Kolerič, kmet (1907-11) (1909 3 iztisi), Jožef Kukačka, žup- nik (1912-15), Jakob Kolerič (1916), Marija Kolerič (1917), Jakob Kolerič (1918) Dosmrtni udje: Valentin Fakin, organist (1914) Letni udje: Jan. Einspieler, župnik v. p. (1897) učitelji: France Erat, župan (1865), Franjo Za- goričnik (1871-75), Jože Kovač ml. (1877-79, 1881), Ant. Coriary (1890) Lov. Kraker, organist (1912) Za pridnega šolarja (1899) Jan. Čelofigo, postajenačelnik (1890) Jakob Janah, kmet (1861-62, 1864-69(?)), (1866- 1868(?) župan), Janez Erat, župan (1875-76), Jožef Erat, kmet (1861-62, 1864-1879, 1896, 1899), (1864-65 občinski svetovalec, 1877-1878 župan) Andrej Anderwald, trgovec, kmet, krčmar, za- sebnik (1862, 1864, 1868-72) Jan. Ehrlich, trgovec (1912) Andrej Kanduč, gostilničar, posestnik (1875-79) Frančiška Svatou, kuharica (1897, 1899) žel. uradnika: Alojzij Kovač (1902), Ivan Vdir (Vidr?) (1902) Fr. Rauter, železniški čuvaj (1897) Jakob Tribuč, kramar (1877) Lovrenc Tribuč (Tribuš), čevljar (1861-62) Matevž (Matija) Bartolot, godec (1861-62) kmetje, posestniki: Jank. Bartel (1861-62), Gre- gor Erat (1861-62, 1884-88), Janez Erat (Errath) (1861-62, 1865, 1868-74, 1878-80, 1883-88, 1899, 1901-12, 1914-18(?)), Juri Erat (1861-62), Miklavž Fiksel (1861-62), Jožef Janah (1861-62, 1864-70), Simon (Šimen) Janah (1861-62, 1890-97, 1899, 1901- 18(?)), Gregor Kanduč (1861-62, 1867-79, 1883-90, 1893, 1895-97, 1899, 1902-03, 1905, 1907-12, 1914- 18(?)), Franc Kandut (1861-62), Pavel Kandut (1861- 62), Matevž Mešnik (1861-62, 1867, 1870-78), Jožef Schajder (Šajder) (1861-62), Luka Schnabl (Šnabl) (1861-62), Lovrenc Trink (1861-62, 1867-69(?)), Lov- renc Wedam, (1861-62), Jožef Kandut (Kanduč)- 15 3 KRONIKA 7 ANDREJ VOVKO; UDJE DRUŽBE SV. MOHORJA V KANALSKI DOLINI DO LETA 1918, 7-26 1999 Balasov (1867-69(?), 1874-77), Matevž Kolarič (1867- 68, 1870-81), Luka Tribuč (Tribuš) (1868-82), Jakob Janah (Jamah) (1870-77, 1886-89), Janez Jank (1870- 79, 1881-82, 1899), Jož. Jank (1870-72), Balani Meš- nik (1870-75), Mat. Mešnik (1872-74), Šimen Jank (1875), Anton Krokar (1875-79), Franjo Prešeren (1875-77), Jakob (Jaka) Ehrlich (1876-79, 1890-92, 1894-97, 1899), Anton Rosbacher (1876-77), Karol Erlih (1877-79), Tinja (Tina, Valentin) Tribuč (1877- 79, 1888, 1897, 1899, 1915-18(?)), Matija Verginee (Berginec) (1877-79) (Skupaj 31) posestnica. Mar. Janah (1905, 1909-12) gospe: Marija Erlich (Ehrlich) (1882, 1884-88, 1890, 1897, 1901, 1904, 1908), Liza Kovač (1890-95, 1899, 1901-03), Mar. Oberwalder (1890-91) kmetice, kmečke žene: Marija Kandut (1878-79), Marija Prešeren (1873-76,1878-79, 1882-95), Katarina Šnabl (1873-76, 1878-79) M. Kolarič, drvar (1868-69(?)) kmečki sinovi: Jože Kandut (1870-73), Lipe Kandut (1872-73), Jože Rosbaher (1872), Mat. Jank (1873-74), France Janah (1877-79), Jožef Mešnik (1877-79, 1899), Jož. Avtižar (1878-79), Anton Janah (1878), Andrej Mešnik (1878), Jož. Šnabl (1878-79), Anton Rosbaher (1878-79) (Skupaj 11) kmečke hčere, dekleta: Neža Vedam (Bedam) (1870-73), Treza Miškot (1872-74), Liza Janah (1876- 77), Marija Majcinger (1876-77), Marija Budenik (1877), Marija Kandut (1877, 1882), Marija Miškot (1877-79, 1882), Marija (Micika) Miškot (1877-79), Marjeta Prešeren (1877), Katarina Šnabl (1877), Liza Vedam (1877-79), Ana Berginec (1878-79),' Tereza Kraner (1879) (Skupaj 13) Franc Erat, učenec (1861-62) šolarki: Marija Miškot (1875-76), Liza Vedam (1875-76) brez navedbe poklica ali stanu: Mojca Majcin- ger Lukačeva (1861-62), Jož. Vedam (1865), Neža Weda Tomažičeva (1861-62), Jakob Tribuč (1876), Jože Trink (1879-82), Franc Erat (Errath) (1881-82, 1899, 1909, 1911-14), Marija Berginc (1882), France Ravter (Ravtar, Rautar, Rauter) (1883-90), Luka (Lukež) Kolarič (Kolerič) (1883-97, 1899, 1901-18(?)), Neža Janah (1884, 1890), Adele (Adela) Kanduč (1884-88), Lor. Vedam (1885), Janez Kandut (1886- 88, 1897, 1899, 1901), Andrej Kroker (Krokec) (1886, 1888-89), Matevž (Tevž) Možnik (Mošnik) (1886- 90), Matija Prešern (1886-88), Alojz Skarbina (1886), Matevž Šajdar (1886), Neža Tribuč (1886, 1899), Simon Vedam (1886-89), Ant. Janah (1887-88), Liza Janah (1887-88), Jožef Mešnik (1887-89, 1899, 1906- 13), Rotija Prešern (1887-88), Jožef Rosbaher (1887- 88, 1899, 1901), Jožef Šnabl (1887-91, 1896, 1899, 1901-02), Lor. Trink (1887-88), Jožefa (Zefa) Kandut (Kanduč) (1888, 1890, 1893-97, 1899, 1905-07, 1912- 18(?)), Reza (Tereza) Oberwalder (1888, 1893-94), Dora Prešern (1888), Marija (Mojca) Šaider (Šajder,, Šajdar) (1888, 1890-96, 1899, 1905-07, 1909-12), Tina (Valentin) Šnabl (1888, 1897 1899, 1907, 1913-14), Ožbolt Berginc (Vergine) (1889-91, 1893), Luka Celot (1889), Janez Simaš (1889), France Šnabl (1889-91, 1893-97, 1899, 1901-02), Jožef Šnabl-Feidliš (1889), Uršula (Urša) Jank (1889-97, 1899), Jakob Ehrlich (Erlih) (1890-92, 1894-97, 1899, 1910-11(?)), Jakob Kolarič (Kolerič), (1890-91, 1897, 1912-18(?)), Luka Možnik (Mošik) (1890-91, 1907-09(?)), Bern. Prešern (1890-91), Jernej Celot (Zelot) (1891-92, 1895-97, 1899, 1901, 1914), Jožefa Celot (Zellot) (1891, 1893-97, 1899, 1905-12, 1914-18(?)), Mar. En- gelhard (1891, 1893), Mar. Kanduč (1891), Jakob Prešern (1891, 1895, 1905-18(?)), Simon Šnabl (1891, 1897, 1903, 1905), Pav. Tribuč (1891), Tone (Ant) Tribuč (1891-92), Boštjan Erat (Errath) (1892-93, 1897, 1899, 1903, 1907-08, 1912), Jak. Šnabl (1892- 93), Jernej (Bartl.) Tribuč (1892-97, 1899), Liza (Eliz.) Tribuč (1892-93, 1905-14), Liza Majcinger (1893), Mar. Erat (1895-97, 1913-18(?)), Štef. Miškot (1895-97), Andr. Majcinger (1896-97), Jož. Vedam (1896), Urša Binter (1897), Simon (Šimen) Črešnik (1897, 1899), Mojca Golob (1897), Lovro Ehrlich (1897), Miklavž Ehrlich (1897, 1899), Mojca En- gelhart (1897), Treza (Reza) Janah (1897, 1899, 1907, 1910-11(?)), Mojca Jank (1897), Terez. (Reza) Jank (1897, 1899, 1907-12, 1914), Janez Miškot (1897, 1899, 1902, 1907-09(7), 1914-18(7)), Mojca (Marija) Mošik (1897, 1899), Simon Mošik (1897, 1899), Jožef Rossbacher (1897, 1907-14), Liza (Elizabeta) Vedam (1897, 1899, 1901, 1913), France Vergine (Werginc) (1897, 1899, 1901-02, 1905-06), Jože Erlih (1899), Karolina Ehrlich (1899), Magd. (Lina) Ehrlich (1899, 1901), Apolonija Erat (1899), Lucija Erat (1899, 1901), Tinja (Valentin) Erat (1899, 1901-07, 1915-18(7)), Urša Erat (Errath) (1899, 1908- 12), Filip Janah (1899, 1907-08, 1912-13), Janez Janah (1899, 1901-18(7)) (1914-1915(7) cerkveni klju- čar), Roza Jank (1899), Liza Kolerič (1899), Marija Kolerič (1899, 1901-06), Franc (Franjo) Kroker (1899, 1901), Tinja Kroker (1899), Neža Majcinger (Mai- zniger) (1899, 1910-18(7)), Ant. Mešnik (1899), Filip Miškot (1899), Jan. Prešern (1899, 1904), Jožef Pre- šern (1899, 1901-02, 1907, 1913-14), Jože Prešern (1899, 1901-04), Sim. Prešern (1899), Mar. Samonik (1899), Mar. Šnabl (1899), BI. Tribuč (1899), Neža Tribuč (1899), Reza Vedam (1899), Rotija Vedam (1899), Urša Vedam (1899), Jak. Wudenig (1899), Urša Janša (1901-02), Mar. Mašnik (1901), Ter. (Reza) Tribuč (1901-02, 1905-18(7)), Dora Vedam (1901), Ter. (Reza) Erat (1902, 1908-09(7)), Liza Erlih (1902, 1906, 1911), Šim. Mašik (1902-05), Terezija (Reza) Prešern(1902-18(7)), Val. (Tinja) Prešern (1902-04, 1907-12), Liza (Elizab.) Erat (Errath) (1903, 1905, 1907-08, 1912-13), Matija Erat (1903), Mojca Erlih (1903), Jožefa Jerat (1903-04), Barb. Tribuč (1903), Jan. Werginc (1903-04), Janez Meza (1904), 16 1999 3 KRONIKA ANDREJ VOVKO: UDJE DRUŽBE SV. MOHORJA V KANALSKI DOLINI DO LETA 1918, 7-26 Jožef Erat (1905-09(7), 1913), Lena Prešern (1905), Jaka Tribuč (1905-07), Janez Tribuč (1905-14), Kri- štof Tribuš (1905), Marija Wedam (Vedam) (1905- 18(?)), Andr. Šnabl (1906, 1915-18(?)), AnL Erat (Errath) (1907, 1909-13), Janez Erat (1907-08, 1915- 18(?)), Fr. Janah (1907-13), Reza (Ter.) Jank (1907- 12), Ant. Kolerič (1907-08, 1913), Simon (Šimen) Kolerič (1907-18(7)), Andr. Mešnik (1907-09(7)), BošL Mešnik (1907-08), Jože Miškot (1907, 1912), Jožef Wedam (Vedam) (1907-08, 1912), Lovro We- dam (1907), Reza Wedam (1907-09(7)), Jož. Lederer (1908-09(7)), Urša Miškot (1908, 1915-18(7)), Kat. Prešern (1908-12), Lena Šnabl (1908), Liza (Eliza- beta) Šnabl (Schnabl) (1908, 1912), Jan. Wedam (1908), Jak. Wudenik (1908), Reza (Ter) Celot (Zellot) (1909-13), Jera Erat (1909-(?)), Reza (Ter.) Mešnik (1909-12), Lena Mošik (1909-12), Andr. Oman (1909-10(7)), Reza Šnabl (1909-10(7)), Kon- štancija Wizani (Vizani) (1909-18(7)), Micika We- dam (1909-12), Reza (Ter.) Miškot (1910-11(7), 1915- 18(7)), Liza Samonig (1910-11(7)), Micika (Mar.) Erat (1911, 1914), Magdal. Errath (1912-13), Gr. Jank (1912), Ter. Limpouch (1912-18(7)), Janez Lon- čarič (1912, 1914), Kat. Mešnik (1912), And. Miškot (1912), Fr. Prešern (1912), Jož. Tribuč (1912), Franc. Vedam (1912), Neža Vergine (1912-18(7)), Uršula Janah (1913-14), Jož. Jank (1913-18(7)), Terez. Kresnik (1913), Janez Lenaršič (1913), ValenL Mai- zinger (1913), Mar. Mešnik (1913, 1915-18(7)), Ter. Prešern (1913), Ter. Zellot (1913), Terez. Maizinger (1914), Mar Vedam (1914), Kat. Erat (1915-18(7)), Bošt. Šiader (1915-18(7)), Jak. Zelot (1915-18(7)), Margareta Werginc (1917-18(7)) (Skupaj 177) Vrata Farni poverjeniki: Anton Milar (Miler), župni upravitelj (provizor) (1872-73), Peter Bezjak, župni upravitelj (1876-78), Janez Vidovič (Vidovic), župni (farni oskrbnik), župnik (1880-88), Fran Kolarič, župni upravitelj (farni oskrbnik) (1889-91), Dav. (Martin) Krejči, župni upravitelj (farni oskrbnik), župnik (1892- 1900), Avguštin Križaj, župnik (1901-02, 1904-07), Jakob Koch (1911-17), Jakob Kalan, župnik (1918) Letni udje: Anton Milar, župni upravitelj (provizor) (1871) Jakob Florjan, cerkovnik (1882-83) Mart. (Dav.) ČernuL organist (1885-1901) Farna knjižnica (1873-76) Jož. Čofenik, cerkveni ključar (1899-1901) učitelja: Jak. Zupan (1872-73), Roberta Freyer (1895-98) železniški uradniki: Jože Apriznik (1886-1900) Jan. Hafnar, (1886), Fran Strel (1890) poštarici: Marija Kröpfl (1886-93), Mar. Zeller (1894-97) Val. Gale, gostilničar (1873) Ant. Šoje, pek (1885), Marjeta Rabič, šivilja (1873) Franc Kavalir, čevljar, delavec (1873-80) 17 3 KRONIKA ANDREJ VOVKO: UDJE DRUŽBE SV. MOHORJA V KANALSKI DOLINI DO LETA 1918, 7-26 47 1999 kmetje: Bart. (Jernej) Cvitar (1872-93), Jožef Škarbina (Skarbina) (1872-73, 1889-1902, 1904-05, 1907-08, 1912-13), Jan. Klamfer (1872-73), Bait. Nezman (1872-73), Pavel Koler (Kolar) (1873-77, 1879-80), And. Nezman (1873), Jakob Čikof (1879- 81, 1907), Jan. Nesman (1880-82), Valentin Pečar (1880, 1882-92) želarji: Adam Bramberger (1873), Valentin Pečar (1873-79), Pavel Šnabl (1873, 1875) kmetice: Barba Egartner (1873-74), Marija Izep (Isep), cerkvena pevka (1873-82, 1888), Lena Klamfer (1873-75), Marija Koler (Kolar) Maurarjeva (1873-74, 1880, 1883, 1886-87, 1889-1901), Lucija Napokoj (Nepokoj) (1873-85), Marija Rudolf (1873- 74, 1876-79, 1882-83), Marija Klampfer (Klampferer) (1875-1902, 1904), Ana Virtič (Birtič) (1876-77, 1880- 81), Marija Čikof (1876-81, 1883, 1886-1902), Marija Uršič (Urshitz) (1883-1902, 1904-05, 1907-08, 1912- 18(?)), Marija Hafner (1884-85), Neža Nesman (1885, 1902) (Skupaj 12) želarka: Marija Birtič (1873-74) Ana Kau (Kav), kuharica (1880-84, 1886-88) "gostje" (goslači) : Neža Petrič (1873, 1875-78), Katinka Mozer (1873), Katra Bramberger (1874-78, 1880), Valentin Nesman (1880), Marija Rudolf (1880) dekli: Marjeta Uršič (1873-74), Jera (Jerica) Izep (Isep, Izop, Izepp) (1876-87, 1889-1902, 1904-08, 1912-18(7)) šolarke: Marija Koh (Koch) (1889-92), Barbica Logar (1890-91) brez navedbe poklica ali stanu: Facejeva hiša (1873), Koničeva hiša (1873-74), Krajnceva hiša (1873), Krašnikova hiša (1873), Marija Prener (Bren- ner, Premer) (1872-74, 1886-99, 1901-02, 1904-05, 1907), Urša Gale (v. Neuwirtova) (1873), Jožefa Gothard (1873), Matija Katnik (1873), Regina Nez- man (v. Kažmova) (1873-74), Urša Nezman (v. Rumboltova) (1873-75), Marija Škarbina (v. Kaži- ninja) (1873-74), Lovro Šnabl (Rogačnikov) (1873), Ana Španec (Černceva) (1873-75, 1878-80), Neža Šumi (v. Ganefinja) (1873), Marjeta Rabič (1876), Jakob Koh (1878), Marija Bramberger (1879), Lena Perhinig (1879), Barba Čičman (1883), Marija Moravčnik (Moravnik) (1883-84), Marija Kav (1885), Filip (Lipe) Avtižar (Autižar, Avtišer) (1886-1902, 1904-07, 1912-18(7)) (1894-1902 z ženo Ano), Marija Belin (1886-92), Jan. Hlebanja (1886-92), Jakob Koch (Koh) (1886-1901, 1908) (1897-98 cerkveni ključar) (1899 z družino), Franc Petlar (1886-87), Ana Spane (Španc) (1886-94), Andrej Seršen (1887), Mar. Nes- man (Nezman) (1888-91, 190Ö), Marija Novak (1888, 1890-1902, 1904-07, 1915-18(7)) (1897-1900 s sinom), Jan. Šmuker (1888), Neža Šnabl (1888-90), Ant.(Tone) Šoje (Šojč) (1888-1902, 1904-05), Jerica T Ürk (1888-91), Terezija Čofenik (1889-90), Mart. (Dav.) Mihor (1889-1902, 1904-07, 1912-18(7)), Marija Petras (Petrasch) (1889-1901, 1904) (1891-, 1901 z možem). Davor. Fina (1890-1900, 1902), Peter Lepušič (1890), Jern. (Bartl) Prener (Brenner, Premer) (1890-1902, 1904-08, 1912) (1898-1901 cerkveni ključar), Jan. Napokoj (1891, 1895-1900), Lucija Sober (Schober) (1891-94, 1897-1902), Pav. Trupe (1891), Marija Miškot (1892-1900), Ana Nučnik (1892-93), Jož. Autižar (Avtižar) (1894-1902, 1904-06), Mar. Bramberger (1894-1901, 1904), Marija Cvitar (1894-1902, 1904-06, 1908), Jan. Čikof (1894- 1900, 1902) (1895- 1900 z ženo). Mar. Fina (1894- 99), A. Majer (1894), Peter Vedam (1894-1901), Val. Čikof (1895-1902, 1904-05), Urška Janach (1895- 1900), Marija Kandut (1895-97), Andr. Kašnik (Kaschnig) (1895-1902, 1904-07, 1912-18(7)) (1901 2 iztisa). Mar. Žerijav (1895-99), Magdalena Nezman (1896-1900), Franc Kandut (1897), Bernard Zim- merman (1897-98), Janez Železnik (1897-1900), Peter Hebein (1898-1900), Mar. Koler (1898-1900), Katarina Rozman (1898-1901), Jerica Virt (1898), Rozal. Kolm (1899-1902), Pet. Krobat (1900), Mar. Pucher (1900), Ana Dorn (1901), Marija Dorn (1901, 1904-08, 1912-18(7)), Urša Majer (1901), Kat. Na- drag (1901), Jera Novak (1901, 1912-14), Urša Petrič (1901), Ana Virtič (1901-02), Katar. Bramberger (1902, 1905-08), Henrika Jonke (1902), Hel. Križaj (1902) Katra Nadrag (1902-03), Pintarjeva hiša (1902, 1907), Kat. Egartner (1904), Franca Kugej (1904), Helena Napokoj (1904-08, 1912), Jožef Klampferer (1905-06, 1908), Mar. Brumen (1906), Liza Baumgartner (1907), Jož. Jonke (1907), Mar. Koch (1907), Val. Moser (1907-08), Mar. Zimmer- mann (1907), Jera Baumgartner (1911), Miha Kašnik (Kaschnig) (1912-14), Elizabeta Wedam (1912-13) (Skupaj 94) Žabnice 18 47 1999 3 KRONIKA ANDREJ VOVKO: UDJE DRUŽBE SV. MOHORJA V KANALSKI DOLINI DO LETA 1918, 7-26 Farni poverjeniki: Franc Kulnik, dekan, (1863), Lamb. Ferčnik, župnik, dekan (1865-87) (1879-1887 2 iztisa), Fr. Treiber, župni upravitelj (farni oskrbnik) (1888), Šimen Incko, dekan (1889-1905) (1890-1894 2 iztisa, 1895-1898, 1900, 1904 3 iztisi, 1899, 1901-03 4 iztisi), dr. Jan. Amschl, župnik (1906-09), p.^ Adolf Čadež, župni upravitelj (1910-11), p. Pij Žankar, župni upravitelj (1912-15, 1918) (1915 2 iztisa) Dosmrtni udje: Franc Kulnik, dekan (1861), Matevž Šerbicel, kaplan (1861-63), Tomaž Možič, šolski pomočnik, začasni učitelj, organist (do 1899) (1861-1911), Janez Elspaher (Elsbacher), šolar (1861-67), Andr. Elsbacher, trgovec (1868-83), Liza (Elizabeta) Kajzer (št. dosmrtnega uda 1779) (1902-18), Neža Male (1903-08) Letni udje: Lamb. Einspieler, kaplan (1864-67), Simon In- cko, kaplan (1866), M. Ambrož, kaplan (1867-69(7)), J. Kren, kaplan (1867), Janez Wieser, kaplan (1870- 73), Matija Vedenik, kaplan (1875), Val. Primožič, kaplan (1877-79), Gregor Einspieler, kaplan (1880- 83), Fr. Bergman, kaplan (1884-85), Fr. Treiber, ka- plan (1887), Ivko Kogelnik, kaplan (1904-05), Šim. Incko, župnik v.p. (1906), fr. Rihard Darovic (1910- (7)), p. Lad. Jeglič, kaplan (1912-14), Fr. Luka Horvat (1912-14) organista: Jos. Kavčič (1900-05), Tom. Holmar (1912-15, 1918(7) Farna knjižnica (1890-96) Žabniška šola (1873-89) Jurij Bregant, učitelj, nadučitelj (1872-77), Anton Kovačič, nadučitelj (1878-82), Anton Stres (Stress), nadučitelj (1883-1905, 1907) Jan. Ehrlich, c. kr. poštar (1888-15, 1918(7)) Andr. Elsbaher, župan (1864-80), šolski svetnik (1882) Jož. Kravina, mizar (1864, 1866-80, 1882-88) Janez Sluga (Sluga)- Frvan, krčmar (1864-96) Janez Vedam (Wedam), Žagar (1879-1907) Mart.Hochkofler, železniški čuvaj (1883-84) Ana Sluga Jakceva, kmečka hči (1871-77) učenci: Janez Frustuk (1864-66), Marija Kravina (1865-67), Jakob Zima (1867), Marija Zima-Faj- ferjeva (1864-72) brez navedbe poklica ali stanu: Janez Šnabl (1864), Anton (Tone) Šnabl (Schnabel) -Pemec (1865-91, 1893-95), Juri Ojcinger Pufič (1870-81), Marija Lakota (Lakata) (1873-1902), Terezija Žerjav (1875-78), Jožef Elsbacher (1876-77), Jakob Kravina (1876-78), Marička Pošlep (1876-78, 1880-86), Franc (Frančišek) Šmid (Schmid) (1876-1914), Marija Tri- buč (1876-94), Jož. Elsbacher (1877), Jerica Els- bacher (1878-86), Tereza Možic (Možič, Mošič) (v. Vukeva) (1878, 1883-1905, 1912-15, 1918(7)), Liza (Elizabeta) Ojcinger (1877-84, 1891-96, 1915, 1918(7)), Tomaž Puher (Puhar, Pucher) (1878-85, 1888-96, 1906-08, 1912-15, 1918(7)), Lovrenc (Lovro) Rozenvirt (Rosenwirt) (1879-94), Janez Sluga (Torbar) (1879-94 (7)), Janez Fruhshik (Frühstück) (1880-1905, 1907, 1909-12), Janez Kravina (1880-84, 1892-15, 1918(7)) (1900-1906, 1912-15(7) cerkveni ključar), Lorenc Domenik (1881-92), And. Elsbacher (1881), Marjeta Kravina (1881-1905, 1907), Helena Elsbaher (1883-88, 1890-91), Luka Fruhstuk (Frus- tuk, Frühstück) (1883-1898, 1912-15, 1918(7)) (1887- 1894 župan), Ana Elsbacher (1884-88), llij Ojcinger 19 3 KRONIKA ANDREJ VOVKO: UDJE DRUŽBE SV. MOHORJA V KANALSKI DOLINI DO LETA 1918, 7-26 1999 (1885-1905) (1900-1905 cerkveni ključar), Luka Stark (1886-1905, 1907, 1909-15, 1918(?)), Mar. Ape (Appe) (1887-1905, 1907-15, 1918(?)), Liza Elsbacher (1887-94), Barb. Ferčnik (1888), Liza Kajzer (Kaizar) (1888-1901), Fr. Korošic (1888-90), Jožef Mikoš (1888-89), Neža Pernuž (1888), Ter. Pernus (1889), Magdalena Pufič (1890-91, 1897-1901), Janez Ehr- lich (1891-1905, 1908, 1912-15, 1918(?)), Terez. Kanduč (1891-1908), Jernej Ehrlich (1892-97), Jakob Elsbacher (1892-96), Tereza Mošič (Možic) (1892- 97), Ter. Nagelšmid (1892), Magd. Ojcinger (1892- 95), Kat. Pak (1892-94), Barba Rader (1892-95, 1897- 1905), Boštjan Stark (1892-95), Ter. Šnabl (1892- 1905, 1907-09(?)), Pavel Anderwald (1893-94, 1896- 97), Neža Markuz (Markuž, Markus), (1894-15, 1918(?)), Magdal. (Lena) Sluga (Sluga, Schluga) (1894-1905, 1907-12), Mar. Jeršek (1895-1905), Liza Karner (1895-96), Mar. Mošik (Možik, Mišic) (1895- 1909(?)), Jan. Ojcinger (1895-96, 1904), Mar. Rosen- wirt (1895-1903), Val. Elsbacher (1896-1903), Mart. Kraner (Kranner) (1896-1905), Konšt. Stark (1896- 99), Jos. Elsbacher (1897-99), Neža Male (1897- 1902), Ivana Goričnik (1898-1902), Barba Ojcinger (1898-1901), Ana Kanduč (1900-05, 1907-08), Josip Kovač (1900, 1902), Jos. Žnidaršič (1900-04), Kata- rina Anderwald (1902-05, 1912-15, 1918(?)), Urša Babnik (1902-09(?)), Mar. Rosenwirt (1902-1903), Kat. Martine (1903), Ana Tišart (Tišal) (1903-05), Liza (Eliz.) Lakata (1903-05, 1907-15, 1918(?)), Liza Stark (1903), Josip Kraner (Kranner) (1904-05), Tom. Kraner (Kranner, Krašnar) (1904-05, 1907), Jan. Pufič (1904), Ana Rosenwirt (1904-05, 1906-07, 1912-15, 1918(?)), Ter. Rosenwirt (1904-05), Ter. Ojcinger (Oizniger) (1905, 1911-14), Luc. Lakata (1906), And. Rosenwirt (1905-15, 1918(?)) (1912- 1915(?) cerkveni ključar), Andrej Zimmermann (1905-09(?)), Mar. Domenik (1907, 1912), Marija Dreier (1907), Albin Ehrlich (1907, 1909-15, 1918(?)), Karol Fuchs (1907), Hedvika Gangl (1907-15, 1918(?)), Tom. Možic (1907-08-), Andrej Žerjav (1907), Konšt. Biganič (1908), Ferd. Bračko (1908), Urša Perdacher (Perdaher) (1908-09(?)), Oton Zel- lot (1908), Kab-a Ehrlich (1909-(?)), Ulrik Humnik (1909-(?)), Mar. Mošik (1909-(?)), France Mrak (1909-(?)), Fr. Mrak (1909-(?)), Liza Švarc (1909-(?)), Jakob Wedam (1909-(?)), Janez Wedam (1909-15, 1918(?)), Peter Wedam (1909-(?)), Egidij Pečar (1910-15, 1918(?)), Tomaž Stark (1910-(?)), Ana Žerjav (1910-(?)), Mar. Ojcinger (Oizinger) (1911- 15, 1918(?)), Marija Oman (1911-15, 1918(?)), Jožef Tišal (1911-15, 1918(?)), Mar. ErhUch (1912-15, 1918(?)), Ter. Konrad (1912), Ana Scheriau (1912-15, 1918(?)), Elizab. Scherau (1912-15, 1918(?)), Fr. Schwarz (1912-13-), Mar. Sima (1912-15, 1918(?)), Janez Žihar (1912-15, 1918(?)), Matija Mošic (1913- 14), Ana Rosenwirt (1913-15, 1918(?)), Tomaž Mošic (1914), Eliz. Pufič (1914-15, 1918(?)), Ivana Kerničar (1915, 1918(?)), Terez. Rader (1915, 1918(?)) (Skupaj 120) Primerjalna skupna tabela mohorjanov v Kanalski dolini in mohorjanov v celoti 20 7 1999 3 KRONIKA ANDREJ VOVKO: UDJE DRUŽBE SV MOHORJA V KANALSKI DOLINI DO LETA 1918. 7-26 21 3 KRONIKA 47 ANDREJ VOVKO: UDJE DRUŽBE SV. MOHORJA V KANALSKI DOLINI DO LETA 1918, 7-26 1999 Od leta 1861 do leta 1918 sem v zgornjih tabelah s seštevanjem udov v predstavljenih 11 mohorjanskih postojankah v Kanalski dolini naštel skupno 897 mohorjanov. Najmočnejša mohor- janska postojanka so bile Ukve s 271 udi, sledijo jim Žabnice (161), Vrata (154), Ovčja ves (102), Rabelj (70), Lipalja ves (53), Trbiž (40), Pontabelj (27), Kokovo (14), Naborjet (3) in Ponteba (2). Ob natančni analizi je skupna številka za manj kot 20 mohorjanov nižja, ker so bili nekateri v obrav- navanem obdobju 1861-1918 vključeni v dve, tri ali celo več različnih podružnic. K tej številki največ prispevajo duhovniki, ki so se vanje vključevali tako, kot so jih "po službeni dolžnosti" prestavljali. Z zgolj mehaničnim seštevanjem po vseh mohor- janskih farah v Kanalski dolini pridemo tako do 69 mohorjanov - duhovnikov, z natančno analizo vsa- kega izmed njih po vseh proučenih krajih pa do prave številke 61. Ob svetnih duhovnikih se proti koncu obravnavanega obdobja pojavijo tudi redov- niki frančiškani - duhovniki-patri in tudi en sa- mostanski brat neduhovnik. Med duhovniki po službi znotraj Cerkve prevladujejo župniki, nale- timo pa tudi na različne stopnje župnih upra- viteljev, ki imajo cerkveno-pravno manjše pravice od stalno umeščenih župnikov. Ti upravitelji so v seznamih navedeni z različnimi nazivi (za Koroško značilni provizor ter farni oskrbnik), ki sem jih ohranil v oklepajih. Posebna oblika ne povsem po- polne župnije je ekspozitura, ta je bila v Kanalski dolini v Rablju. Nekateri duhovniki, se v različnih časovnih obdobjih pojavljajo v različnih mohor- janskih postojankah: Janez Moderiano v Lipalji vesi in Pontablju, Janez Globočnik v Lipalji vesi, Pontablju in Rablju, Valentin Primožič v Lipalji vesi, Pontablju in Zabnicah, Janez Vidovič v Ko- kovem, Trbižu in Vratih, Jožef Eichholzer v Lipalji vesi in Pontablju. To prehajanje je po eni strani posledica že omenjenih premestitev, po drugi strani pa so se duhovniki iz krajev, kjer ni bilo mohorjanskih postojank, ali te niso (več) delovale, vključevali med mohorjane v najbližjih sosednjih krajih, predvsem v Lipalji vesi in Pontablju. Po- dobne selitve zasledimo tudi med neduhovniki, čeprav še zdaleč ne v takem obsegu kot recimo v sosednji Beneški Sloveniji. Tako se je v mo- horjansko postojanko na Ukvah preselila Kon- štanca Wizani (Vicani) iz Ovčje vesi, Peter Vedam (Wedam) pa iz Ovčje vesi v Vrata in nato v Žabnice in spet nazaj v Ovčjo ves, Lor. Vedam iz Ukev v Kokovo, Jakob in Janez Vedam (Wedam) pa iz Ovčje vesi v Žabnice, prvi od njiju pa spet nazaj v Ovčjo ves. Takih selitev je bilo nabrž še nekaj več, vendar pa jih je težko zaslediti, ker se v seznamih pojavlja precej ljudi z enakimi imeni in priimki, celo znotraj posameznih mohorjanskih postojank. To. težavo so skušali odpraviti z dodatno uvedbo imen "po domače". Dodajmo še, da se iz značilnih priimkov v seznamih udov Družbe sv. Mohorja lepo vidi koroška pripadnost slovenskih prebi- valcev Kanalske doline, opazno pa je tudi že ome- njeno pogosto spreminjanje oblik imen in pri- imkov, pretežno iz slovenske oblike v nemško. V seznamih sem najprej navedel prvo obliko imen in priimkov, na katero sem naletel, v oklepajih pa sem dodal spremenjene. Del teh sprememb gre seveda tudi na račun že omenjenega dejstva, da so sezname mohorjanov, ki so jih pošiljali vodstvu Družbe sv. Mohorja, pisali ročno in so enaka ime- na in priimke pogosto različno prebrali in natisnili. Analiza poklicne oziroma stanovske sestave mohorjanov v Kanalski dolini nam ob upoštevanju zgoraj omenjenih težav kaže, da sodi velika večina med njimi v kategorijo, ki je v koledarjih Družbe sv. Mohorja ni, sam pa sem jo poimenoval "brez navedbe poklica ali stanu". Takih mohorjanov je okoli 560. Poleg njih je še 51 posestnikov oz. kme- tov, med njimi pa posebej označena ena po- sestnica, 3 kajžarji in ena kajžarka, označeni s pojmom zelar, ki ga običajno srečamo na Šta- jerskem in v Prekmurju ter 7 gostačev in gostačic. Poleg njih najdemo v seznamih zapisanih še 20 gospodinj oziroma kmečkih žena, 11 fantov oz. mladeničev in 14 kmečkih žena oz. deklet. Pri slednjih dveh kategorijah je težko ugotoviti, kdaj spremenijo stan in postanejo posestniki oziroma kmečke žene. V množici mohorjanov "brez na- vedbe poklica in stanu" gre nedvomno skoraj v celoti za pripadnike osnovnih štirih zgoraj nave- denih stanov - posestnikov, kmečkih žena, fantov (mladeničev) in deklet, nejasna je pač le njihova razdelitev. Poleg omenjenih petih kategorij, ki so tako v Kanalski dolini, kot tudi v vseslovenskem merilu pomenile ogromno večino vseh mohor- janov, nasledimo med njimi še na naslednje po- klice: 15 učiteljev, 12 rudarjev, 7 organistov in 4 cerkovniki (od njih eden še organist), 7 poštnih uradnikov, 6 gostilničarjev oz. krčmarjev (od njih 1 gostilna v Pontebi kot "kolektivni član"), 5 želez- niških uradnikov, 4 uradnike, 4 zdravnike, 4 ku- harice, 4 dekle, 3 trgovce (od njih eden hkrati tudi gostilničar), 3 železniške čuvaje, 3 drvarje, 2 ca- rinska uradnika, in 2 delavki. S po enim pred- stavnikom so zastopani naslednji poklici: sodnik, akademski slikar in profesor, sodni uradnik, čast- nik (stotnik), rudarski uradnik, postajenačelnik, mesar, mizar, modistka, šivilja, pek, čevljar, godec, tkalec, krojač, kramar, občinski sluga, Žagar. Med ekonomsko nesamostojnimi udi naletimo na 9 učencev in učenk, 3 gospe, 2 ženi železniških uradnikov, učiteljevo ženo in hči rudarskega uradnika. Kot posebna kategorija so poleg nave- denega ali tudi nenavedenega poklica označeni 22 3 KRONIKA 1999 ANDREJ VOVKO: UDJE DRUŽBE SV. MOHORJA V KANALSKI DOLINI DO LETA 1918, 7-26 Župani (8), cerkveni ključarji (8) in po en občinski svetovalec ter cerkvena pevka. Poleg že omenjene gostilne so bili "kolektivni člani" še šola v Lipalji vesi, šolska knjižnica v Ovčji vesi, farna knjižnica in šola v Zabnicah, svojevrstna oblika takega član- stva pa so bile "hiše" z družinskimi priimki, ki jih nademo 5 med mohorjani v župniji Vrata in eno v župniji Ovčja ves. V Vratih naletimo tudi na štiri mohorjane, ki se priglašajo skupaj z družino, ženo, možem in sinom, v Trbižu pa na dva previdna mohorjana, ki se v letih 1912 in 1914 označita s psevdonimom Neznan in Neimenovan. V Ukvah so žal samo v letu 1899 naročili iztis Mohorjevih knjig "za pridnega šolarja". Iz tabel lahko razberemo, da so bili farni po- verjeniki Družbe sv. Mohorja v Kanalski dolini, z izjemo kakega učitelja ali posestnika, skoraj iz- ključno duhovniki. Tako stanje je tudi sicer obi- čajno za Družbo sv. Mohorja v celoti. Med mo- horjani v Kanalski dolini naletimo na vrsto ugled- nih osebnosti, ki po svojem pomenu znatno pre- segajo zgolj lokalne okvire Kanalske doline. Os- vetlitev njihove vloge pri Družbi sv. Mohorja tako dodaja zanimive drobce k njihovim biografijam. Glede na že predstavljeno poklicno sestavo udov Družbe sv. Mohorja v Kanalski dolini tako ne pre- seneča, da med temi osebnostmi naletimo v veliki večini na duhovnike. Naj omenimo le vsestransko zaslužne slovenske koroške narodne voditelje in preporoditelje Lamberta Ferčnika (17. 9. 1827 Sveče v Rožu - 24. 12. 1887 Žabnice)^, Lamberta (10. 9. 1840 Bistrica v Rožu - 3. 2. 1906 Celovec)!^ in Gregorja Einspielerja (10. 3. 1853 Sveče v Rožu - 28. 4. 1927 Sv. Jurij v Slovenskih goricah),^ ^ Frana Treiberja (22. 6. 1863 Bače - 12. 11. 1948 Slovenj Gradec)^^ in od neduhovnikov akademskega sli- karja in profesorja Josipa Germa (22. 2. 1869 Adle- šiči - 11.1. 1950 Novo mesto)13. Po avstrijskem uradnem štetju je bilo v Ka- nalski dolini leta 1846 19.991 Slovencev in 366 Nemcev. Leta 1880 naj bi bilo po istem viru Slo- vcencev 16.665, Nemcev 3.096, leta 1890 17.397 Slo- vencev in 2.960 Nemcev, leta 1900 15.787 Slo- vencev in 3.895 Nemcev ter leta 1910 12.467 Slo- vencev in 7.265 Nemcev. Slovensko privatno štetje leta 1910 je ob znani ustanovi "občevalnega jezika" in kot posledici te metode naklonjenosti avstrijskih uradnih štetij gospodarsko in politično močnejšim narodom monarhije pokazalo 18.864 Slovencev in 839 Nemcev. Od omenjenih mohorjanskih far so bile po cerkvenih šematizmih Žabnice, Ukve, Ovčja ves in Lipalja ves popolnoma slovenske, ekspozitura v Rablju pa nemško-slovenska. Slo- venci so bili izrazita manjšina v Trbižu, Kokovem, Naborjetu, Pontablju ter Pontebi,-''* kar se ne nazadnje lepo sklada tudi z gornjimi tabelami zakoreninjenosti Družbe sv. Mohorja v Kanalski dolini. Ob zgornjem številu Slovencev v Kanalski dolini nam vsaj na prvi pogled zbirka številka manj kot 900 mohorjanov deluje zelo skromno in nepomembno. Ob tem pa si velja priklicati v spomin, da so ti udje Družbe sv. Mohorja dolga desetletja bolja ali manj zvesto vsako leto pre- jemali po 20, 50, 100, enkrat celo preko 200 mo- horjanskih "knjižnih darov". Če seštejemo mohor- jane Kanalske doline v obdobju 1861-1918, kot so navedem v prvi, zbirni tabeli, pridemo do precej drugačne številke 5.574 "knjižnih darov". V obrav- navanem obdobju je ta osnovni knjižni dar ob doplačilnih in dodatnih knjigah, ki pa jih na- menoma izpuščam, sestavljalo praviloma šest knjig. Preprosto množenje nam pove, da je v obravnavanem obdobju tako prišlo v Kanalsko dolino najmanj 46.000 slovenskih knjig.. Te mo- horjevke niso bile zgolj nabožne, ampak so segale na precej različnih področij: od leposlovja do po- ljudne znanostL Našim mejnim rojakom so bile tako dragocena opora v njihovem neenakoprav- nem boju za ohranjanje in poživljanje njihove slo- venske narodne zavesti. ^ Lkn. (France Lukman), Lambert Ferčnik, Slovenski bio- grafski leksikon, 1. zvezek, Ljubljana 1925, str. 175. Pir (Avgust Pirjevec), Lambert Einspieler, Slovenski bio- grafski leksikon, 1. zvezek, Ljubljana 1925, str. 155-156. Enciklopedija Slovenije, 3. zvezek. Mladinska knjiga, Ljubljana 1989, str. 2-3. Reginald Vospernik, Einspielerjev rod. Eispielerjev sim- pozij v Rimu, Slovenska teološka fakulteta v Rimu, Mo- horjeva družba, Celje 1997, str. 238-239. Pir (Avgust Pirjevec), Gregor Einspieler, Slovenski bio- grafski leksikon, 1. zvezek, Ljubljana 1925, str. 155. Reginald Vospernik, n.d. str. 340. Dokumentacija Inštituta za biografiko in bibliografijo ZRC SAZU. Ml (France Mesesnel), Josip Germ, Slovenski biografski leksikon, 1. knjiga, Ljubljana 1925-1932, str. 209. J. Mat (Jožef Malijevič), Enciklopedija Slovenije 3, Mla- dinska knjiga, Ljubljana 1989, str. 206. 14 Bogo Grafenauer, n.d. str. 9-10. 23 3 KRONIKA ANDREJ VOVKO; UDJE DRUŽBE SV. MOHORJA V KANALSKI DOLINI DO LETA 1918, 7-26 1999 VIRI IN LITERATURA Lavo Čermelj, Tržaško ozemlje ter Goriška in Vi- demska pokrajina. Inštitut za narodnostna vpra- šanja, Ljubljana 1958, 84 str. Bogo Grafenauer, Kanalska dolina (Etnografski razvoj). Znanstveni inštitut, oddelek za mejna vprašanja, Ljubljana 1946, 15 str. Bogo Grafenauer, Kanalska dolina. Enciklopedija Slovenije 4. zvezek. Mladinska knji- ga, Ljubljana 1990, str. 392-394. Koledarji Družbe sv. Mohorja, Celovec za leta 1861-1919. Miran Komac, Salvatore Venosi, Kanalska dolina/ Val Canale. Razprave in gradivo. Inštitut za na- rodnostna vprašanja, Ljubljana 20/1987, str. 157- 183. Salvatore Venosi, Kanalska dolina. Narodne manj- šine danes in jutri. Slovenski raziskovalni inštitut. Trst, 1994, str. 187-193. Andrej Vovko, Marijan Smolik, Branko Marušič, Mohorjeva družba. Enciklopedija Slovenije 7. zvezek. Mladinska knjiga, Ljubljana 1993, str. 205-206. Andrej Vovko, Udje Družbe sv. Mohorja med Muro in Rabo v letih 1870-1892. Časopis za zgodovino in narodopisje, Maribor 69/34/1998, št. 1, sti-. 133-154. Andrej Vovko, Udje Družbe sv. Mohorja med Muro in Rabo v letih 1893-1918. Časopis za zgodovino in narodopisje, Maribor 69/34/1998, št. 2, str. 317-343. Andrej Vovko, Udje Družbe sv. Mohorja v ZDA do leta 1900. Dve domovini. Two Homelands, ZRC S/lZU, Ljubljana 1/1990, str. 121-135. Andrej Vovko, Udje Družbe sv. Mohorja v ZDA od leta 1901 do leta 1916. Traditiones, ZRC SAZU, Ljubljana, 26/1997, str. 117-134. Andrej Vovko, Udje Družbe sv. Mohorja v Beneški Sloveniji do leta 1900. Traditiones, ZRC SAZU, Ljubljana, 28/1999 (v tisku). Andrej Vovko, Udje Družbe sv. Mohorja v južni Ameriki. Zgodovinski časopis, Ljubljana, 53/1999 (v tisku). ZUSAMMENFASSUNG Die Mitglieder des Hermagoras-Vereins im Kanaltal bis 1918 Der Volksverlag des Hermagoras-Vereins übte seit seiner Gründung im Jahre 1852 nicht nur eine religiöse und erzieherische Tätigkeit aus, sondern spielte auch eine außerordentlich bedeutende Rolle bei der Stärkung des Nationalgefühls, der Bildung und Kultur unter den Slowenen des Mutterlandes, der Nachbarländer und unter den ausgewanderten Slowenen in der ganzen Welt. Der Autor verfolgt das Wirken des Vereins im Kanaltal von den ersten Hermagoras-Mitgliedern in diesem fremden Ein- flüssen stets am stärksten ausgesetzten slowe- nischen ethnischen Gebiet bis zum Ende des Ersten Weltkriegs, als dieses Gebiet - zusammen mit einem großen Teil des slowenischen nationalen Territo- riums, das zur Zeit der Habsburgermonarchie dem Land Kärnten gehört hatte - an Italien fiel. Durch Tabellen und Verzeichnisse wird auf Grundlage der Mitglieder-Jahresverzeichnisse in den Kalendern des Hermagoras-Vereins die Entwicklung des Vereins in seinen 11 Zweigvereinen im Kanaltal dargelegt. Von 1861 bis 1918 zählte der Herma- goras-Verein insgesamt 897 Mitglieder. Der mit- gliedstärkste Zweigverein befand sich in Ukve (271), es folgten Žabnice (161), Vrata (154), Ovčja ves (102), Rabelj (70), Lipalja ves (53), Trbiž (40), Pontabelj (27), Kokovo (14), Naborjet (3) und Ponteba (2). Bei genauer Analyse vermindert sich die Gesamtzahl 900 um weniger als 20 Hermagoras- Mitglieder, waren einige unter ihnen doch im behandelten Zeitraum 1861-1918 Mitglieder zweier, dreier oder sogar mehrerer unterschiedlicher Zweig- vereine. Zu dieser Zahl trugen die Geistlichen maßgebend bei, die am Ort ihrer Versetzung "nach Dienstpflicht" auch Hermagoras-Mitglieder wur- den. Eine rein mechanische Addierung in allen Hermagoras-Pfarren im Kanaltal ergibt die Zahl von 70, eine genaue Analyse aller hier behandelten Ortschaften dagegen die richtige Zahl von 62 geistlichen Hermagoras-Mitgliedern. Die Analyse der beruflichen bzw. ständischen Struktur der Hermagoras-Mitglieder im Kanaltal zeigt unter Berücksichtigung der oben erwähnten Schwierigkeiten, daß der überwiegende Teil in eine Kategorie fällt, die in den Kalendern des Vereins nicht existiert und von mir in der Kategorie "ohne Angabe von Beruf oder Stand" geführt wird. Die Zahl solcher Mitglieder beträgt nicht weniger als 567. Außer ihnen gibt es noch 51 Grundbesitzer 24 7 3 KRONIKA 1999 ANDREJ VOVKO: UDJE DRUŽBE SV. MOHORJA V KANALSKI DOLINI DO LETA 1918, 7-26 bzw. Bauern, darunter eine besonders erwähnte Grundbesitzerin. Darüber hinaus findet man in den Verzeichnissen noch 20 Hausfrauen bzw. Bauers- frauen, 11 Burschen bzw. junge Männer und 14 Bauersfrauen bzw. junge Frauen. Bei den letzten beiden Kategorien ist schwer festzustellen, wann sie ihren Stand wechseln und Grundbesitzer bzw. Bauersfrauen werden. Bei der großen Zahl der Hermagoras-Mitglieder "ohne Angabe von Beruf oder Stand" handelt es sich zweifelsohne nur um Angehörige der vier oben angeführten Stände - Grundbesitzer, Bauersfrauen, Burschen (junge Männer) und junge Frauen, unklar bleibt eben ihre Verteilung. Außer den erwähnten fünf Kategorien, die sowohl im Kanaltal als auch im gesamt- slowenischen Raum die große Mehrheit aller Hermagoras-Mitglieder ausmachten, trifft man unter ihnen noch auf folgende Berufe: 15 Lehrer, 12 Bergleute, 7 Organisten und 4 Messner (von diesen ist einer auch Organist), 7 Postbeamten, 6 Wirte (davon ein Gasthaus in Ponteba als "Kollektivmitglied"), 5 Bahnbeamte, 4 Beamte, 4 Ärzte, 4 Köchinnen, 4 Mägde, 3 Kaufleute (einer von ihnen ist zugleich auch Wirt), 3 Bahnwärter, 3 Holzer, 2 Zollbeamten und 2 Arbeiterinnen. Mit je einem Vertreter sind folgende Berufe repräsentiert: Richter, Kunstmaler und Professor, Gerichts- beamter, Offizier (Hauptmann), Bergbeamter, Bahnhofsvorsteher, Metzger, Tischler, Modistin, Schneiderin, Bäcker, Schuster, Musikant Weber, Schneider, Krämer, Gemeidediener, Sägearbeiter. Unter den wirtschaftlich abhängigen Personen trifft man auf 9 Schüler und Schülerinnen, 3 Frauen, 2 Frauen von Bahnbeamten, eine Lehrersfrau und die Tochter eines Bergbeamten. Als besondere Kategorie werden neben dem angeführten oder nicht angeführten Beruf bezeichnet: Bürgermeister (8), Kirchenbeschließer (8) und je ein Gemeinderat sowie eine Kirchensängerin. Außer dem bereits erwähnten Gasthaus werden als "kollektive Mit- glieder" noch die Schule in Lipalja ves, die Schul- bibliothek in Ovčja ves, die Pfarrbibliothek und Schule in Žabnice geführt eine besondere Art dieser Mitgliedschaftsform stellten Vulgarnamen dar, 5 unter den Hermagoras-Mitglidern in der Pfarre Vrata und 1 in der Pfarre Ovčja ves. In Vrata traten 4 Mitglieder mit Familie, Frau, Mann, und Sohn dem Verein bei, in Trbiž dagegen zwei besonders vorsichtige Mitglieder in den Jahren 1912 und 1914 unter dem Pseudonym 'Unbekannt' und 'Unbenannt'. In Ukve wurden die Hermagoras- Bücher leider nur einmal (im Jahre 1899) für "einen fleißigen Schüler" bestellt. Aus den Tabellen geht hervor, daß die Pfarrbeauftragten des Hermagoras- Vereins mit Ausnahme des einen oder anderen Lehrers oder Grundbesitzers fast ausschließlich Geistliche waren. Dieser Umstand ist übrigens charakteristisch für den gesamten Verein. Unter den Mitgliedern im Kanaltal trifft man auch auf eine Reihe angesehener Persönlichkeiten, die weit über die lokalen Grenzen des Kanaltals bekannt waren. Eine Beleuchtung ihrer Rolle beim Herma- goras-Verein steuert interessante Details zu ihren Biographien bei. Im Hinblick auf die bereits vorgestellte Berufsstruktur der Mitglieder des Vereins im Kanaltal überrascht es nicht, daß unter diesen Persönlichkeiten größtenteils Geistliche anzutreffen sind. Hier seien nur die in jeder Hinsicht verdienstvollen slowenischen Vertreter der nationalen Erweckungs- und Erneuerungs- bewegung im Kärntner Raum erwähnt: Lambert Ferčnik, Lambert und Gregor Einspieler, Fran Treiber, von den Nicht-Geistlichen der Kunstmaler und Professor Josip Germ. Laut offizieller öster- reichischer Volkszählung gab es im Jahre 1846 im Kanaltal 19.991 Slowenen und 366 Deutsche. Im Jahre 1880 führt dieselbe Quelle 16.665 Slowenen, 3.096 Deutsche an, im Jahre 1890 17.397 Slowenen und 2.960 Deutsche, im Jahre 1900 15.787 Slowenen und 3.895 Deutsche und im Jahre 1910 12.467 Slowenen und 7.265 Deutsche. Dem Kriterium der Umgangssprache zum Trotz, das bei den offiziellen österreichischen Volkszählungen die wirtschaftlich und politisch stärkeren Nationen der Monarchie favorisiert hatte, wurden in einer privaten slo- wenischen Volkszählung im Jahre 1910 18.864 Slo- wenen und 839 Deutsche ermittelt. Von den er- wähnten Hermagoras-Pfarren waren den kirch- lichen Schematismen zufolge Žabnice, Ukve, Ovčja ves und Lipalja ves zur Gänze slowenisch, der Zweigverein Rabelj aber slowenisch-deutsch. Die Slowenen bildeten eine ausgesprochene Minderheit in Trbiž, Kokovo, Naborjet, Pontebelj und Ponteba, eine Tatsache, die nicht zuletzt auch mit den obigen Tabellen über die Präsenz des Hermagora- Vereins im Kanaltal übereinstimmt. Angesichts der oben angeführten Zahl der Slowenen im Kanaltal erscheint die Zahl der knapp 900 Hermagoras- Mitglieder wenigstens auf den ersten Blick be- scheiden und unbedeutend. Dabei muß man sich in Erinnerung rufen, daß diese Vereinsmitglieder jahrzehntelang mehr oder weniger kontinuierlich je 20, 50, 100, einmal sogar über 200 Hermagoras- "Bücherspenden" erhielten. Zählt man die Herma- goras-Mitglieder des Kanaltaltals im Zeitraum 1861- 1918 zusammen, so wie sie in der ersten Ge- samttabelle angegeben sind, dann ergibt sich eine völlig andere Zahl von 5.574 "Bücherspenden". Im behandelten Zeitraum umfaßte diese Grundspende (von den gesondert bezahlten und zusätzlichen Büchern wird dabei bewußt abgesehen) in der Regel sechs Bücher. Ein einfaches Multiplizieren ergibt daß im behandelten Zeitraum mindestens 46.000 slowenische Bücher in das Kanaltal 25 3 KRONIKA_47 ANDREJ VOVKO: UDJE DRUŽBE SV. MOHORJA V KANALSKI DOLINI DO LETA 1918, 7-26 1999 gelangten. Diese Hermagoras-Bücher hatten nicht wenen jenseits der Grenze bedeuteten sie eine j nur religiösen Inhalt, sondern umfaßten ver- kostbare Stütze im ungleichen Kampf um Er- \ schiedene Bereiche von der schöngeistigen bis zur haltung und Stärkung ihres slowenischen j populärwissenschaftlichen Literatur. Für die Slo- Nationalgefühls. " 26 3 KRONIKA 1999 izvirni znanstveni članek UDK 791.8(497.4 Liubljana)"17/19" prejeto: 11. 10. 1999 Nataša Budna Kodrič*, Barbara Pešak Mikec* *dipl. zgodovinarka, arhivislka. Zgodovinski arhiv Ljubljana, SI-1000, Mestni trg 27 ""prof. zgodovine in sociologije, arhivistka. Zgodovinski arhiv Ljubljana, SI-1000, Mestni trg 27 Cirkus v Ljubljani (do prve svetovne vojne) IZVLEČEK Prispevek prikazuje zgodovino cirkusa od njegovega nastanka v 18. stoletju do prve svetovne vojne. Čeprav spoznamo razvoj cirkusa v svetovnem obsegu, je namen članka prikazati razvoj "zabavne industrije" v Ljubljani Mesto je imelo od 80. let 19. stoletja svoj zabaviščni prostor v Tivoliju, ob Lattermannovem drevoredu. Kljub temu, da je bilo provincialno, so ga vendarle obiskovali tudi veliki cirkusi, celo največji na svetu. SUMMARY THE CIRCUS IN LJUBLJANA (FROM WORLD WAR I) The contribution shows the history of the circus from its foundation in the 18'^ century until the First World War. Although we become acquainted with the development of the circus in world-wide measure the aim of the article is to show the development of "entertainment industry" in Ljubljana. The town had from the eighties of the 19^^ century on its own entertainment place in the park Tivoli, by the Lattermann colonnade. Despite the fact that it was provincial great circuses, even some greatest, visited the place. Ključne besede: cirkus, zabavljaštvo v Ljubljani, zabaviščni park, menažerija Predcirkuška doba Nastanek sodobnega cirkusa Korenine sodobnega cirkusa moremo iskati na- zaj do antike, kjer najdemo njegove prednice v grškem komedijantstvu in v rimskih gladiatorskih' igrah. Od prvih je prevzel teatralnost, od drugih ime cirkus. Srednjeveški artisti in dreserji živali so mu zapustili pečat barvitosti, norčavosti in tradicijo dresiranja živali. Sodobni cirkus je nastal kmalu po sredini 18. stoletja v Angliji, ravno v dobi, ko se je iztekal čas srednjeveškim glumačem po sejmih. V cirkusu so sprva nastopali le umetnostni jahalci, akrobati na konjih in dreserji. Predstave so se dogajale v ogra- jenih prostorih, ki so kmalu dobili še streho. Do konca stoletja se je cirkus razširil po Evropi in v Ameriko. Potujoči "sejemski" artisti so hitro prevzeli nove oblike zabavanja ljudi, sprva na odprtih prizo- riščih, pozneje v šotorih. Cirkusi so v nasprotju z njimi imeli predstave v svojih stalnih objektih. Šotor je bil prvič uporabljen leta 1826 in je baje prišel iz Združenih držav Amerike, čeprav je mogoče tudi, da so ga prevzeli z evropskih se- jemskih prireditev. Od sredine 19. stoletja so se cirkusi začeli hitreje razvijati. Šlo je tako za dresuro kot za način potovanja, uvedbo električne razsvetljave v šotore, združevanja različnih cirkusov pod enim vodst- vom in njihova ponovna razhajanja. V drugi polo- vici stoletja so se iz ekonomskih vzrokov s cirkusi začeli združevati zverinjaki (menažerije), ki so bili 27 3 KRONIKA NATAŠA BUDNA KODRIČ, BARBARA PEŠAK MIKEC: CIRKUS V LJUBLJANI (DO PRVE SVETOVNE VOJNE), 27-40 7 1999 sicer precej starejše združbe. Pri nas najbolj po- znan zverinjak, ki je prerasel v cirkus, je bil češki : Kludsky. i Novosti so večinoma prihajale iz Združenih j držav Amerike. Evropski cirkusi so se od ameriških razlikovali po načinu potovanja (le redko so upo- rabljali železnico) in po tem, da se nikoli niso združevali v korporacije. ' V 20. stoletju so se začeli širiti tudi v druge de- ( le sveta. Evropski cirkusi so "zavzeli" Daljni Vzhod, ( Avstralijo in Južno Ameriko. Prva svetovna vojna i je nekoliko spremenila in zavrla cirkuško zabavo, | nekaj znanih cirkusov je razpadlo, nekaj se jih je ; preselilo na druge celine. Po vojni je bilo poto- vanje oteženo, zato je prihajalo manj cirkusov. Kljub temu so nekateri stari še zašli v Ljubljano, eden takih je bU Kludsky. Zabavljaštvo v Ljubljani \ Tudi v Ljubljani so bili znani srednjeveški letni , sejmi, ki so nudili "dosti hrupnega veselja" zabave \ željnim meščanom.-' Dva sta trajala kar po štiri- ( najst dni in v tem času skoraj gotovo dala zaslu- žek vsem, ki so se ukvarjali s tovrstnim poslom. Omenjajo se glumači, razlagalci sanj in vedeževalci iz zvezd, umetnostni jahalci, plesalci na vrvi in čarodeji, ki so s svojimi umetnijami in norčijami zabavali množice, lastniki plešočih medvedov in : psov, konj in drugih živali, velikani in pritlikavci, , spački in volkodlaki. V času med sejmi so prihajali ^ medvedarji in krotilci drugih živali. Slona so Lju- \ bljančani prvič videli leta 1552 in ga trumoma ob- i čudovali, ko je korakal po Tržaški cesti. Dvesto let \ pozneje so v Ljubljani pozdravili nosoroga, ki ga je i pripeljal nek Holandec. Leta 1846 je v ljubljanski i muzej iz Egipta prispel krokodil. Manjše eksotične i živali pa Ljubljančanom niso bile neznane; pred- i vsem v bogatejših družinah so si za hišne ljub- \ Ijenčke omislili med drugim tudi papige in opice, j V 17. in 18. stoletju so začele prihajati v Lju- j bij ano razne gledališke in komedij antske, pred- | vsem nemške in italijanske skupine, pri katerih je ; bila meja med teatrom in zabavljaštvom pogosto i zabrisana. Na splošno bi rekli, da so bili Nemci "resnejši" igralci od Italijanov, ki so občinstvo j zabavali z operetami, komedijami, pantomimami | in celo razkazovanjem eksotičnih živali. Zanje je j značilna z današnjega stališča nenavadna pove- \ zava med igralskim in zdravniškim poklicem; po-^ potni zdravniki in mazači so izvajali še cirkuške I spretnosti in tako privabljali paciente in kupce za j svoja zdravila.^ V modi so bile tudi marionete in! -' Gl. Josip Mal, Stara Ljubljana in njeni ljudje, str. 104, 105. ^ Mal, prav tam, str. 105, 145; Dušan Ludvik, Zdravnik komedijant von Aichenberg, Kronika 1970. kitajske senčne igre. Svoje predstave so igrali pred izbranim občinstvom v dvoranah, tudi v zasebnih hišah, ali na prostem, na primer pri hotelu Bidel- mon poleg rotovža, na Novem trgu in drugod. Dolničar v svojih analih za leto 1700 omenja obisk zdravnika komedijanta von Aichenberga, ki je s svojo družbo nastopal na Novem trgu.'^ Leta 1791 je imel v šentpetrski vojašnici nek umetniški jez- dec predstave z 20 konji in to je bUa verjetno ena prvih cirkuških predstav v Ljubljani. Tudi v 19. stoletju je gledališče še pogosto go- stilo komedijante. Za prvo polovico stoletja so viri precej skopi. Nekaj več podatkov je za sredino sto- letja. Leta 1854 so omenjeni gospod Schönau, "er- ster Komiker der vereinten Bühnen zu Pesth und Ofen", komik Blumlachner z dobrodelno predstavo in gospodična Schmidt, ki je zapela tudi nekaj slo- venskih pesmi. Istega leta sta ob velikem odobra- vanju publike nastopila pritlikavca Jean Piccolo in Jean Petit. V letu 1912 je prošnjo za obisk poslal CIRKUS CYRILL HATLE iz Budimpešte, vendar mu je Mestni magistrat sporočil, da je prostor v Lat- termannovem drevoredu v želenem času že oddan cirkusu Mihaela Schmidta. Ta je gostoval v Lju- bljani že 1882 in kasneje 1913. (ZAL, LJU 489, fase 1775, XV/7.) Ludvik, prav tam, str. 151. 28 f 3 KRONIKA 1999 NATAŠA BUDNA KODRIČ, BARBARA PEŠAK MIKEC: CIRKUS V UUBLJANI (DO PRVE SVETOVNE VOJNE), 27-40 Doba cirkusov Zabavali niso le cirkusi Predvsem smo lahko začudeni nad veliko mno- žico gostujočih skupin v našem glavnem mestu, pri čemer so bili cirkusi le ena od mnogih vrst zabave. Prihajali so še "muzeji" (potujoče razstave umetnin in drugih znamenitosti), "anatomični muzeji" (pokazali so človeško telo do najmanjših podrobnosti), "panoptikumi" (zgodovinsko-umet- niške razstave voščenih lutk, tudi v naravni veli- kosti, ki so predstavljale znamenite ljudi in pri- zore), "mehanična (avtomatična) gledališča" oziroma "panorame" (predniki kinematografov z zanimivo zbirko historičnih in potopisnih slik), "ži- valska gledališča" (s predstavami psov, opic, celo koz in bolh), "menažerije" (potujoči zveri- njaki, ki so z živalmi pripravili tudi program in so se pozneje pogosto prelevile v cirkuse) in mnogi drugi. Omembe vredne so še razne tuje etnične skupine (kitajski žonglerji, japonski umetniki, "za- morci" iz Afrike) in nekaj gledališč s spiritističnim programom. Več teh "produkcij" je imelo poučen pomen. Predstavljene so bile novosti z znanstvenega pod- ročja, ki so relativno hitro dosegle Ljubljano. Spo- mladi 1854 je v paviljonu ob Zvezdi mehanik in fizik iz Amsterdama, Henry Martin, prikazoval avtomate Jacquesa Droza,^ premikajoče se male figurice, ki so izvajale razna opravila: pisala po nareku, igrala na klavir. Poleg tega je predstavil elektromagnetski telegraf in električno luč (galvansko sonce). Posebej slednje je pritegnilo gledalstvo, saj je relativno nov pojav na znanst- venem področju Martin najprej zelo poljudno ra- zložil, nato pa s poskusi tudi praktično prikazal. V časopisu Laibacher Zeitung so zelo navdušeno večkrat poročali o teh predstavah. 21. junija so pisali: ... Priporočamo torej občinstvu, ki si hoče ogledati to mogočno naravno moč, katere uporaba v telegrafiji omogoči izginjanje časa in prostora in katere nadaljna uporaba v strojništvu v industiji obeta še večji preobrat (kot že sedaj dokazujejo električne statve), da ne zamudi ponujene pri- ložnosti. ... Galvansko sonce ali električna luč je enkraten, bleščeč poskus, ki močno presega pričakovanja. Človek si komaj lahko predstavlja te svetlobne učinke, saj jih skoraj ne moremo opisati; le toliko naj omenimo, da Driimondova hidro- oksigenska (kisikova) plinska svetilka daleč za- ostaja za tem... Način nastajanja te luči se razlikuje od vseh drugih luči Ne proizvaja jo izgorevanje plina ali kakega drugega materiala, ampak pre- Izumitelj, živel v 18. stoletju v Španiji, ki je bil zaradi svojih iznajdb obtožen čarovništva in je moral bežati pred preganjanjem. (Laibacher Zeitung, 5. 5. 1854). prosto tok pozitivne in negativne elektrike, viden med dvema ogljikovima konicama, ki predstavljata pole ogromne baterije. V Ljubljani je Martin ostal skoraj dva meseca in v tem času poleg predstavitve električne luči za- menjal še tri optične predstave, panorame z gib- ljivimi slikami, ki jih je ponavljal približno po en teden. To je bila verjetno prva znanstveno-zabavna predstava v Ljubljani, ne pa tudi zadnja. Oktobra 1857 so prikazovali na Kongresnem trgu nastanek vesolja. V številnih anatomskih muzejih so Lju- bljančani spoznali do potankosti svoje telo, razvoj fetusa v novorojenčka, razne bolezni, potek ope- racij in podobno. Kje ima Ljubljana svoj zabaviščni park Dr. Klun je v časopisu Laibacher Zeitung maja 1850 napisal, da Ljubljana na žalost še nima pokritega cirkusa. To je pomenilo, da ni bilo stal- nega mesta, ki bi bil namenjen le cirkusom in podobnim zabavljaškim družbam. Tako so v mestu porabili za svoje "produkcije" vsak pripraven, do- volj velik prostor. V 50. letih so v glavnem "kampirali" za Koli- zejem, na Kongresnem trgu in v Zvezdi (Sternallee). Manjše predstave so prirejali na drugih trgih, gostilniških (hotelskih) dvoriščih, precej predstav je bilo tudi v gledališču. Ostanek srednjeveških nastopov na tržnici je bila tudi uporaba tega, vedno vrveža polnega prostora. Na Frančiškanskem trgu (danes Prešernov trg) je bua novembra 1851 menažerija Worell (z bengal- skim tigrom). V 60. letih sta prevladovala prostor za Kolizejem in letno sejmišče. V 80. se je po- gosteje začel pojavljati Trg Franca Jožefa (danes Krekov trg). Od 90. pa je absolutno prevladal Latterman- nov drevored. Redko, le ko je v "ljubljanskem pratru" zmanjkalo prostora, so cirkusi in druge zabavljaške skupine nastopale drugod, na primer v parku pred sodiščem ali na današnjem Krekovem trgu. V Lattermannovem drevoredu - bila sta prav- zaprav dva: današnja Jakopičevo sprehajališče in pravokotno na tega tekoči drevored, od katerega je do danes ostal le tisti del, ki se imenuje Jako- pičev drevored -, ki so ga zasadili leta 1815 po na- črtih francoskega inženirja Blancharda, imenovali pa po avstrijskem generalu, je od zgodnje pomladi do pozne jeseni vrvelo od živahne razgibanosti. Menažerije, panoptikumi, muzeji, posamezni akrobati in dreserji živali, prodajalci slaščic in sadja so tam preživeli po več mesecev. Od 1892, ko je drevored prišel v last mesta Lju- bljane, je mestni magistrat zaračunaval "umetni- kom", ki so prihajali v Ljubljano in prebivalstvo s 29 3 KRONIKA NATAŠA BUDNA KODRIČ, BARBARA PEŠAK MIKEC; CIRKUS V LJUBLJANI (DO PRVE SVETOVNE VOJNEI, 27-40 7 1999 svojo dvojmljivo 'umetnostjo' nadlegovali po 50 krajcarjev na dan za predstave srednje vrste, za druge pa 1 goldinar. Razpon tarif se je nazadnje nekoliko povečal, tako da so mala strelišča in pa- norame plačevala po 40 vinarjev dnevno, veliki cirkusi in menažerije pa po 2 goldinarja.^ Leta 1904 je mestni policijski svetnik Frančišek Pod- goršek napisal poročilo o stanju v Lattermannovem drevoredu, z namenom, da občina vpelje višje najemnine prostorov. Odkar se je v Latterman- novem drevoredu pripravil poseben prostor za razstavljavce panoram in imejitelje vretenov, gugalnic, gledališč, cirkusov i.t.d. prihajajo ti ljudje vedno pogosteje v Ljubljano in ostajajo v mestu vedno dlje časa. Od leta 1897 do 1. januvarija 1904 je bilo vseh razstavljavcev 155, ki so ostali tukaj 2449 dni. Ta izredni naval se da razlagati v tem, da plačujejo taka podjetja tukaj naznatno pristoj- bino za prostor ali prostornino. Ta je znašala za leto 1899 K. 324, za leto 1900 - K. 206,40, za leto 1901 - K. 705 (cirkus Barnum je plačal od teh 600 kron) za leto 1902 - K. 200 in za leto 1903 - K. 268 - skupaj 1751 K. ali povprečno na leto, če odbi- jemo izjemno prostornino za Barnumov cirkus 213 K. Podgoršek se je v nadaljevanju posvetil cenam v drugih mestih bližnje in daljne okolice, kjer so določali najemnine glede na velikost najetega pro- stora ali glede na dolžino trajanja produkcije ali pa uporabljali kombinacijo obeh. Glede na to, da so v Ljubljani dajala ta podjetja policijskemu uradu ve- liko posla, da so odnašala iz nje lepe vsote denarja ter da domačim obrtnikom in trgovcem niso dala veliko zaslužiti, je predlagal povišanje "prostor- nine". Lastniki malih razstavnic, kakor panoram, vretenin, strelišč, cirkusov i.t.d. naj bi plačali 3 vinarje od kvadratnega metra, od večjih pa 5 vinarjev, in sicer vnaprej.^ Vzdušje v ljubljanskem zabaviščnem parku v začetku stoletja lahko podoživimo pri branju časopisa "Laibacher Zeitung". Ljudje so tja zahajali ne le zaradi zabave, ampak tudi na sprehode v krasno naravo, ki bi jo težko upodobil kak slikar. Zato prihajajo mladi in stari vedno znova v ta, v zadnjem času tako priljubljen del drevoreda. Posebno ob nedeljah se ustavlja množica gledalcev in mimoidočih pred utami z nenavadnimi zanimi- vostmi. Simpatični prizori se ponavljajo ob ne- deljah popoldne na toboganu, ki je postal tako rekoč univerzalna zabava za vse starosti in sloje. Ljudje se kar ne morejo nagledati in nasmejati neskončni vrsti kandidatov in kandidatk za dri- čanje po toboganu, ki se vzpenjajo z zaskrblju- jočim kolebanjem in v smešnih pozah, ali pa jih ^ Mesto Ljubljana, Splošna mestna registratura, LJU 489, fase. 1048/1049. " Mesto Ljubljana, Splošna mestna registratura, LJU 489, fase. 1304/1305, pag. 227-229. mora mišičast paznik kar odnesti naravnost do "drsečih tal". Preljuba mladina postaja pred "žival- skimi vrtovi", neutrudno vrteči se vrtiljak in "Wursteltheater" predstavljata raj za najmlajše; kljub toboganu najdejo še nenavadno veliko ve- i selja na ameriški gugalnici - kmalu najde vsak svo- I jo zabavo. Za dopolnitev zabaviščnega prizora je \ kot najmlajši gost prišel še cirkus Zavatta in poleg \ tega še produkcija s svetlobnimi slikami, ki je po- j vezana s fonografskimi predstavami, in ki je ozna- \ cena kot govoreči, pojoči in obenem podobe pri- ! kazujoči čudež. K vsej tej pitoreskni pisanosti ; predstavlja prav vabljivo prijetno nasprotje zaba- viščna restavracija s svojim improviziranim vrtom.^ Poleg tega je bilo tedaj tam tudi dirkališče, nekak hipodrom. Ljubljanska mestna oblast - posebno pod župa- novanjem Hribarja - je bdela tudi nad "slovenskim značajem" dogajanja v ljubljanskem zabavišču. Že \ v začetku 90. let 19. stoletja si je prizadeval, da bi ; bili cirkuški plakati tudi v slovenskem jeziku. V prvem desetletju 20. stoletja se je Hribar lotil na- pisov na lopah in utah v Lattermannovem drevo- ; redu. Razveseljevalne naprave ob takozvanem \ 'Praterju' imajo vse samo nemške ali pa nemške in francoske ter včasih tudi laške napise. - Glede na \ to, da to v Ljubljani, katera je skoro popolnoma j slovenska, vendar ne gre, naročam, da se naj v i bodoče vsako postavljanje razveseljevalnih naprav \ na mestnem svetu napravi odvisno od slovenskega ; napisa, ki mora narejen biti na isto tak način, ko \ morebiti drugojezični napisi Seveda mora sloven- \ skemu napisu odkazano biti prvo mesto.^ Naročilo je bilo namenjeno mestnemu gospodarskemu ura- du. Naslednje leto je zahteval, da so plakati pri- rejevalcev javnih razstav v Praterju samo v sloven- skem jeziku.^ Uspešnosti njegovih prizadevanj žal ne moremo preverjati v arhivskem gradivu, kjer imamo shranjene v glavnem prošnje za dovoljenje \ nastopanja v Ljubljani, tem pa so priloženi plakati in drug reklamni material v tujih jezikih, z go- stovanj po drugih deželah. Ljubljanski "prater" v Tivoliju je bil zabavišče še po drugi svetovni vojni, le da se je nekoliko po- manjšal in se pomaknil proti Celovški cesti. Po- zneje so ga imenovali "komedija". Menažerije - živalski vrtovi preteklosti Menažerije so bile zbirke živali, zverinjaki, ne- \ kakšne predhodnice današnjih živalskih vrtov, si-; cer starejše združbe, ki so se v drugi polovici 19. i Laibacher Zeitung, 18. 5. 1909. ° Mesto Ljubljana, Splošna mestna registratura, LJU 489, fase. 1502, pag. 298. " Mesto Ljubljana, Splošna mestna registratura, LJU 489, fase. 1502, pag. 365. 30 1999 3 KRONIKA NATAŠA BUDNA KODRIČ, BARBARA PEŠAK MIKEC: CIRKUS V LJUBLJANI (DO PRVE SVETOVNE VOJNEI. 27-40 stoletja začele združevati s cirkusi. Prvi, ki je svojo menažerijo spremenil v cirkus, je bil Nemec C. Hagenbeck - leta 1887. Po njegovem zgledu je nastalo še več takšnih cirkusov: Krone v Nemčiji (pozneje cirkus Charles, ob začetku prve svetovne vojne pa spet menažerija Krone), Kludsky na Češ- kem, številni v Franciji in Angliji. V Ljubljani je bil pogosto slavni Kludsky, ki se je nekje v začetku tega stoletja spremenil v cirkus, pa zverinjak Continental s "slonovim in levovim gledališčem" in Kreutzberg, pa zverinjak Berg, ki je prav tako postal cirkus. Leta 1858 je bila v Ljubljani velika Kreutz- bergova menažerija, ki je sicer gostovala že prej, leta 1851 pod imenom Advinent & Kreutzberg. Lastnika sta se v vmesnem obodbju ločila in Advi- nent se je povezal s Coccijem, ustanovil menaže- rijo Advinent & Cocci, ki je, zanimivo, gostovala v Ljubljani istega (1858) leta. Slednji so pripeljali v glavno mesto Kranjske nekaj, kar tukajšnji prebi- valci še niso videli. To je bila družina velikanskih aligatorjev, prvih in največjih te vrste. Razstavili so jih v kolibi na letnem sejmišču. Poleg teh so dali na ogled še štiri velike kače in trideset drugih živali. Za boljšo predstavo si oglejmo nekaj primerov menažerij. Del cirkusa Henry, ki je nastopal v Ljubljani leta 1894, je bil zverinjak, katerega var- nostne in higijenske razmere so si ogledali delegati mestnega magistrata. Nastalo je naslednje poročilo: Vozovi so v dobrem stanju, varovani in močni, znotraj opaženi s kositrom. Zverinjak je dolg 16 m, ograja, ki loči zverine in obiskovalce je široka 1,5 m, v sredini zverinjaka so na visokih tramovih svetilke. Desno ob vhodu je nekaj mladih živali - opice, nekaj mesecev stara hijena, v lesenih kur- njikih in dveh lesenih zabojih pa je nekaj ne- škodljivih rep til j oziroma kač. ... Lastnici naročilo se je, da redno snažiti zverinjak, ter da vsaki dan odstranjevati živalske odpadke in drugo nesnago mora, ter se ji še posebno zabičilo, da naj sama in njeni uslužbenci dobro pazijo ter vsaki dan po večkrat pregledajo vse zapahe in vrata pri vozovih ter da pazijo na ogenj. Leta 1903 je v vrsti svojih gostovanj prišel v Ljubljano spet zverinjak Karla Kludskega. Na 19 vozovih je imel trideset levov, tri šakale, šest tigrov, dvanajst različnih volkov in po enega gnuja, bizona, antilopo, tapirja, medveda, hijeno, slona, orla, postojno in mnogo različnih opic. Pro- stor pred kletkami z živalmi je bil zavarovan s koli in železnimi drogi, tako da ni bilo nevarnosti za gledalce, zvečer pa je bil zverinjak razsvetljen s JO Laibacher Zeitung, 4. 10. 1858. ¦'^ Mesto Ljubljana, Splošna mestna registratura, LJU 489, fase. 1048/1049. plinsko lučjo.^^ Kljub vsem varnostnim ukrepom pa je svobo- deželjnim "zverinam" nekajkrat uspelo tudi v Lju- bljani pokukati izza rešetk in se nekoliko spreho- diti po mestu. Prav iz že omenjenega cirkusa Henry se je uspelo izmuzniti mlademu medvedu, ki se je napotil proti Rudolfinumu (danes Narodni muzej). Na poti je naletel na Rudolfa Zorniča, ki je bližnje srečanje z nevarnim kosmatincem opisal takole: ... ko sem prišel jaz iz hleva, in malo tam- kaj postal, prišel je kar naenkrat medved semkaj in jaz sem začel takoj bežati, ko sem ga zagledal in sem tekel proti Rudolßnumu, medved pa za me- noj. Jaz sem skočil čez kup gramoza in sem ušel v Rudolfinum, medvedu pa se je baje gramoz podrl in se je na to sam od sebe najprej obrnil.}^ Eden najbogatejših ZVERINJAKOV tistega časa, CONTINENTAL, je bil leta 1889 na poti po Srednji Evropi Iz Leobna so v juniju v Ljubljano poslali prošnjo za dovoljenje, da predstavijo svoj živalski vrt, velik 405 m^. Dovoljenje so dobili in tako so si Ljubljančani lahko od 29. avgusta do 14. septembra v Lattermannovem drevoredu ogledo- vali dresuro in krmljenje levov, slonov in drugih živali ter nastop svetovno znane krotilke zveri, gospodične Idune. (ZAL, LJU 489, fase 990, XV/8.) Mesto Ljubljana, Splošna mestna registratura, LJU 489, fase. 1304/1305. Mesto Ljubljana, Splošna mestna registratura, LJU 489, fase. 1048/1049. 31 3 KRONIKA NATAŠA BUDNA KODRIČ, BARBARA PEŠAK MIKEC: CIRKUS V LJUBLJANI (DO PRVE SVETOVNE VOJNE), 27-40 iggg Manjši zgornjeavstrijsid CIRKUS PICHLER Je želel obiskati LJubljano v letu 1909, vendar Je obisk pozneje odpovedal Julija tega leta so se Lju- bljančani lahko zabavali v cirkusu Orpheum Let- tiks und Artas. (ZAL, LJU 489, fase. 1502, XV/7 in Laibacher Zeitung, julij 1909.) Več kot trideset let pred tem (1862) je dogodek podobne vrste opisal graški Blatt, češ da je lev iz Casanovove menažerije odgriznil nos nekemu nakladalcu na ljubljanskem kolodvoru, ki se je preveč približal njegovi kletki. Članek je bil tako poln napak, da mu je časopis Laibacher Zeitung nekaj pozneje vljudno sporočil: Treba je vtoliko popraviti, da se to ni zgodilo na kolodvoru, temveč na letnem sejmišču, da ni bil lev, ampak buldog, nadalje, da ni šlo za železničarskega na- kladata, ampak za krotilca, in da buldog temu ni odgriznil nosa, ampak ga Je ugriznil v nogo. Vse drugo je res.-'^ Tega seveda, razen da se je do- gajalo v Ljubljani, ni ostalo prav nič. Iz zverinjaka cirkusa Kludsky, ki je gostoval v Ljubljani tik pred začetkom prve svetovne vojne, se je ob odhodu 19. junija 1914 zgodil pobeg. Časopis Laibacher Zeitung je naslednji dan po- ročal: Ob včerajšnjem odhodu cirkusa Kludsky, zlomil Je slon na Dunajski cesti mitnico in tovor- njak za gramoz prevrnil Od otrok razdražen je stekel naprej naravnost na Dovozno ulico, kjer je vdrl v kuhinjo kolodvorskega skladiščnika. Z og- njišča Je vzel precej veliko porcijo fižola, štrudelj in nekaj kislega zelja. Sit Je začel s pospravljanjem 14 Laibacher Zeitung, 26. 5. 1862. kuhinje in sprehodil pod strop kar precej posode. Očitno zadovoljen s svojim delom se je nato pustil odpeljati. Kludsky je oškodovancu odštel 70 K.^^ Končno... - cirkus Zgodovina Čeprav cirkus po definiciji izhaja iz Anglije, se je ob koncu 18. stoletja razvijal tudi na celini. Kot ustanovitelj cirkusa je v zgodovino zapisan Philip Astley, nekdanji vojaški narednik, ki je postal artist na konju. V drugi polovici 18. stoletja je bilo v Londonu sicer precej umetnostnih jahalcev, toda Astley je bil tisti, ki je uvedel manežo, cirkuško areno, in jo pozneje ogradil ter ji dodal streho (stala je ob Westminstrskem mostu). Svoje podjetje je poimenoval Royal Grove. Ime cirkus pa je prvi uporabil konkurenčni Royal circus Charlesa Hughesa leta 1782. Član Astleyeve družine Antonio Franconi, Be- nečan v pregnanstvu, je ustanovil svojo Franconi Family, ki je postala osnova francoskega cirkusa. Njegov prispevek cirkuški dejavnosti je premer ringa - standardiziran na 13 metrov, kar velja še danes. Ob koncu 18. stoletja se je cirkus razširil po Evropi. V Rusijo ga je uvedel Hughes, Astley je potoval po srednji Evropi in Balkanu in v času svojega življenja (do leta 1814) ustanovil 19 stalnih cirkusov. Nekoliko drugače se je razvijal cirkus v Zdru- ženih državah Amerike. John William Richetts je 1793 ustanovil cirkusa v Philadelphii in New Yorku, prva v Ameriki. Tu je od 40. let 19. stoletja postalo razširjeno združevanje cirkusov v eno kor- poracijo. Cirkusi so se združevali, razdruževali in spet združevali z drugimi. Takšen razvoj ameri- škega cirkusa je tekel do leta 1929 (gospodarska kriza!). Tedaj so, na primer, Ringling Brothers (nadzirali so že šest cirkusov, med njimi tudi Barnum and Bailey's Greatest Show on Earth) odkupili Ameriško cirkuško korporacijo (Circus Corporation of America) in spravili enajst cirkusov pod skupno upravo. Razlik z evropskimi cirkusi je bilo kar nekaj. Medtem ko se je v ZDA zgodaj uveljavila želez- nica, so jo evropski cirkusi uporabljali le izjemoma. V Evropi so se družine raje razcepljale kot zdru- ževale, tako da je celo več cirkusov nosilo isto ime. V prvih osemdesetih letih obstoja cirkusa so v njem imeli glavno vlogo konji. Številni ustavno- vitelji cirkuških dinastij so bili najprej jahalci in trenerji, na primer Renz v Nemčiji, Carré na Nizo- zemskem, Schumann v Skandinaviji in drugi. Tudi 15 Laibacher Zeitung, 20. 6. 1914. 32 7 1999 3 KRONIKA NATAŠA BUDNA KODRIČ. BARBARA PEŠAK MIKEC: CIRKUS V LJUBLJANI (DO PRVE SVETOVNE VOJNE), 27-JO nekateri drugi lastniki cirkusov so bili znani ja- halci: Cooke iz Anglije na primer, katerega cirkus je prišel v Ljubljano leta 1890. Sredi 19. stoletja so se počasi uveljavili tudi drugi elementi: gimnastika, nastopi klovnov in dresiranih živali. Na uvedbo akrobacije v cirkus je vplival izum trapeza in popularizacija hoje po vrvi, kar je bila zasluga Charlesa Blondina, ki je na ta način ob koncu 50. let prečkal Niagarske sla- pove. Cirkusi, ki so v petdesetih letih 19. stoletja prihajali v Ljubljano, so že imeli klovne, gim- nastike in tudi že posamezne dresirane živali. Po drugi strani so vse te kategorije nastopale tudi še ločeno v lastni produkciji. Tako sta januarja 1854 v ljubljanskem gledališču nastopila kar dva komika: gospod Schönau iz Peste in g. Blumlachner. Na dvorišču Avstrijskega dvora je januarja in februarja 1850 nastopil učeni pes Fido s precej obsežnim programom, v katerem je igral karte, domino, ra- čunal, sestavljal besede iz črk in znal na zahtevo izbrati nacionalne barve zastav posameznih držav. Leta 1854 je prišel g. Casanova z opičjim gle- dališčem. Istega leta so nastopili kitajski žonglerji, magi, akrobati in nekromanti. Kritika njihovega nastopa ni prištevala med najbolj osupljive: ... Žonglerji so si vsi bolj ali manj podobni, naj si bodo s Kitajske ali iz Francije ali pa iz Neaplja. Predstava je bila izvedena precizno in natančno, čeprav je bilo metanje nožev nekoliko preveč raz- burljivo za šibke živce Evropejcev. Najbolje pri vsem so bile pojave samih Kitajcev; videti in slišati jih, pa je bila zadeva opravljena}^ Če se na kratko ustavimo še pri razvoju cir- kuškega šotora, moramo omeniti, da so pred nje- govo uvedbo uporabljali s platneno pregrado ogra- jen prostor. Prva cirkuška predstava v šotoru se je baje zgodila leta 1826. Imenovali so ga "big top", kar bi lahko prevedli kot veliki pokrov. Kot večino drugih novosti pri potujočih cirkusih naj bi tudi šotor prišel iz Amerike, toda bolj verjetno se je razvil iz evropskih sejemskih lop. Nekatere velike evropske cirkuške družine so imele stalne cirkuse. V Parizu je bil znan Cirque d'Eté, pa cirkus v St. Petersburgu in drugi. Češki Kludsky je imel pred vojno, na primer, pozimi predstave v cirkuški zgradbi, poleti pa je potoval s cirkuškim šotorom. V obeh je lahko sprejel po 6000 oseb. Večji cirkusi so zaposlovali tudi veliko ljudi. Danes ima, na primer, cirkus Medrano zaposlenih 70 ljudi, ki vzdržujejo 80 živali, Kludsky pa je imel leta 1914 samo akrobatov čez 200, več kot 300 živali, lastne gasilce, kovače, krojače, sedlarje in druge obrtnike, za transport pa 50 voz, dva vlaka in lastno električno centralo za razsvetljavo. Pa ruti 1^ Laibacher Zeitung, 4. 11. 1854. ni bil največji. Ljubljana je gostila še večja Barnum & Bailey in Buffalo Bilia, katerih opis sledi v na- daljevanju. V povprečju so cirkusi, ki so prihajali v Lju- bljano v 50. in 60. letih preteklega stoletja, zapo- slovali okrog 50-60 ljudi. Povprečni cirkusi v 80. in 90. letih so premogli prostora za 500 do 1500 ljudi, v 20. stoletju pa so večji sprejeli od 3000 do 7000 ljudi, največji pa skoraj še enkrat toliko. Zverinjaki in manjši cirkusi so lahko gostili 300 do 800 oseb naenkrat. Eden večjih cirkusov tistega časa, CIRKUS STRASSBURGER je gostoval v Lattermannovem drevoredu od 15. do 24. julija 1911. Tu je postavil šotor za 4600 oseb, v katerem so si obiskovalci lahko ogledali tudi točko s 46 konji naenkrat, dresirane morske leve in celo paleto ljudstev z vsega sveta. K prošnji za rezervacijo prostora mestnemu magistratu je lastnik cirkusa priložil tudi priznanje Njegovega Veličanstva Wilhelma H. von Württemberg, v katerem piše, da sta "Njuni veličanstvi kralj in kraljica von Württemberg cirkus Adolfa Strassburgerja počastila s svojim (nadvse visokim) obiskom in se o prikazanih uspehih zelo pohvalno izrazila". (ZAL, LJU 489, fase. 1502, XV/7 in Laibacher Zeitung, julij 1911.) 33 3 KRONIKA 47 NATAŠA BUDNA KODRIČ, BARBARA PEŠAK MIKEC: CIRKUS V LJUBLJANI (DO PRVE SVETOVNE VOJNE), 27-40 1999 Poleti 1900 je hotela v Ljubljano priti vdova Johna Ehlbecka, ki bi v Lattermannovem drevoredu na 1200 m^ prostora postavila električno osvetljeni AMERIŠKI ZVERINJAK. Prošnji Je priložila kata- log živali, ki bi jih bilo mogoče videti v njenem zverinjaku. Ljubljane v tem letu ni obiskala, saj sta obiskovalce z nastopi zabavala kinematograf Oester in Panoptikum Lifkas. (Zadnja stran ka- taloga, ZAL, LJU 489, fase 1133/1134, XV/8 in Laibacher Zeitung, junij - september 1900.) Cirkusi v Ljubljani Leta 1850 je v kranjsko glavno mesto prispel cirkus Ciniselli & Comp., tipičen klasičen cirkus s predstavami konj, katerega lastnik Italijan Cini- selli je bil šolan v Parizu. Nastopalo je 40 konjev, od teh 11 dresiranih. Ciniselli je vodil svojo jahal- no šolo in v njej izučil večino umetnikov v cir- kusu. Na konjih je nastopalo pet žensk in sedem moških, vključno s Cinisellijem in Angležem Duc- rowom, ki je bil mogoče kak bližnji potomec Andrewa Ducrowa, med 1824 in 1842 ravnatelja znamenitega Astleyevega cirkusa (amfiteatra) v Londonu in briljantnega jahalca. Ta cirkus je imel v svoji zasedbi še tri klovne in skupino štirih gimnastikov, ki so izvajali svoje točke "na ameriški način".1^ Družina Ciniselli si je ob koncu stoletja pridobila dominantno vlogo v ruskem cirkusu. Prvi večji cirkus, ki se je v sredini stoletja usta- vil v Ljubljani na poti iz Carigrada je bil cirkus Emanuela Beraneka. Štel je petdeset ljudi in i dvaintrideset konj. V dobrih petih tednih gosto- vanja so se predstave odvijale v cirkusu za Koli- zejem in v gledališču: na prvem prostoru pred- stave s konji, na drugem pa so očitno predstavljali I druge točke programa. Pri Kolizeju so na četrtek 22. julija 1852 priredili umetniško in nagradno tekmovanje v jahanju, in sicer v sedečem in : stoječem položaju. Nazadnje so v zrak spustili še i ogromen balon. ; Istočasno kot Beranekov je nastopil v Ljubljani , tudi Cirkus Carré, z lastnikoma Catinko in VVil- helmom; oba sta bila umetnostna jahalca. Priredila sta nekaj dobrodelnih predstav in veliko otroško predstavo, na katero so smeli otroci pod 8 leti starosti v spremstvu staršev priti brezplačno. Od cirkusov so prišli v Ljubljano tudi nekateri ¦ zelo veliki in slavni. Na prvem mestu je treba ; omeniti največjega na svetu, ameriškega Barnum & Bailey, ki je bil poleg tega eden starejših ameriških cirkusov. V Ljubljano je s štirimi lastnimi vlaki^^ s 67 vagoni prispel 30. maja 1901. Na mestni senožeti ob Lattermannovem drevoredu je za obiskovalce pri- pravil že popoldansko in večerno predstavo. Barnum & Bailey si je dobre štiri mesece pred prihodom zagotovil 50.000 kvadratnih metrov pro- stora. Za Ljubljano je bil to kar velik zalogaj. Ker so pri cirkusu zahtevali vsaj 100 metrov široko zemljišče (kar pomeni, da je moralo biti dolgo 500 i metrov), so jim odkazali mestno senožet ob Lat- \ termannovem drevoredu. Prostor sta si prišla predhodno ogledat dva predstavnika cirkusa. ; V Ljubljano je pripeljal 400 konj, tri črede slo- • nov (16) in dve menažeriji redkih živali. Predstave j so potekale istočasno v treh arenah. Med njimi sta bila dva podija, na katerih so nastopali klovni, žonglerji, gimnastiki, požiralci ognja. Tam so kazali obiskovalcem bradato damo, dečka s pasjo glavo, moškega brez rok in druge zanimivosti. Okrog pri- zorišč je tekla široka cesta, kjer so se vrstila tek- movanja v teku, jahanju, vožnji. V enem od šo- : torov je bil zverinjak redkih živali. Glavni šotor je , lahko sprejel 12.000 ljudi in je imel predstave ves i dan. Zvečer so ga osvetlili z električno lučjo. j Ljubljančane je najbolj očarala nenavadna hi- trost s katero so Američani postavili celotno prizo- rišče. Tu se vidi razloček med Amerikanci in naši- mi ljudmi Kar so Amerikanci v nekaj urah posta- vili in uredili, za to isto bi bili naši ljudje porabili \ ravno toliko tednov..., je v tipični slovenski maniri i zapisal Slovenski narod.j Predstave si je v enem samem dnevu ogledalo 30.000 ljudi, od tega 8.000 tujcev. Kljub temu, da je šlo za največji cirkus na svetu, so javna občila I'' Laibacher Zeitung, 25. 5. 1850. 1^ Prav ta cirkus je uvedel nov način nakladanja in raz- kladanja železniških vagonov. 1^ Slovenski narod, 31. 5. 1901. 34 7 1999 3 KRONIKA NATAŠA BUDNA KODRIČ, BARBARA PEŠAK MIKEC: CIRKUS V LJUBLJANI (DO PRVE SVETOVNE VOJNE), 27-40 realno ocenila kakovost celega podjetja. Barnum & \ Bailey sta imela v Ljubljani tako bogato žetev, da je pač niti sama nista pričakovala. Vse je bilo na nogah. Z vseh strani naše dežele pa tudi iz sosednih dežel je prišlo vse polno ljudi v Ljubljano... Sicer največji cirkus na svetu (z več kot 50 letno tradicijo!) ni navdušil toliko s kakovostjo kot z ogromnostjo. Zverinjak je bil sicer velik, vendar je bilo v njem bolj i malo redkih živali Med "abnormitetami" je bilo več takih, ki niso zaslužile tega imena. Nekaj točk programa je bilo zelo dobrih, nekaj pa jih tudi ni preneslo kritike. Na splošno so se akrobati dobro odrezali, jahačicepa so bile med slabšimi.. Čudežev, ki so jih ljudje pričakovali, niso videli, razen \ čudežnega uspeha reklame.-^^ Vendar si danes tak- i snega cirkusa skoraj ne moremo predstavljati. Težko si predstavljamo tudi največjo predstavo o ameriškem divjem zahodu "Buffalo Bill's Wild West", ki je prišla v Ljubljano maja 1906. Reklamni plakati so nanjo opozarjali že vsaj dva tedna prej, kajti v mestu je bil le en dan. To je družba naj- , drznejših jahačev južnoameriških Gauchov, Arab- \ cev, Beduinov in Rifflov, mehikanskih vakerov in kmetov, kubanskih patrijotov, Cowboyev, ame- riških Indijancev in poldivjih kozakov, ki izvajajo vaje na konjih z uprav divjo neustrašnostjo, je j pisalo v oglasu.2^ s 16. maja 1906 je William Cody prispel s svojo j številno ekipo (1000 oseb) in živalmi (500 konj) v j Ljubljano s petimi vlaki. Prizorišče so postavljali štiri j ure (podirali pa le slabo polovico tega časa). Šotor je i imel pokrit parter in tribuno, ne pa tudi arene. Imeli j so lastno kapelo in električno razsvetljavo. i Dve predstavi, ob treh popoldne in ob osmih zvečer, sta bili kolosalni. Začeli sta se z velikim j sprevodom in Codyjevim nagovorom v angleščini. : Lahko si mislimo, kako je samo nastop stotih ! Indijancev, poleg njih pa še kozakov, Mehičanov, j kavbojcev in celo japonskih samurajev navdušil | gledalstvo. Predstavili so se krotilci divjih konj, j ostrostrelci na konjih, Indijanke pri domačih opra- vilih, kavbojke na konjih, Japonci in Arabci v na- rodnih nošah in ob spremljavi njihove glasbe, metalci lasa in kozaki. Prikazali so tudi boje pri | Little Big Hornu, ko je bila poražena ameriška ; vojska generala Custerja, zmagovalci pa Indijanci I pod poglavarjem Sedečim bikom. j Verjetno je bolj kot predstava sama - obe je obiskalo 18.000 gledalcev - zanimiv vsakdan tako številčne in raznolike množice ljudi. Časopisi, ki so spremljali turnejo Buffalo Bilia v Parizu leto pred I tem,-^^ so se na široko razpisali o ustanovitelju^ showa Williamu F. Codyju, o njegovem podjetju, o i 20 Slovenski narod, 3L 5. 190L 21 Slovenski narod, 4. 5. 1906. 22 Cody jih je priložil svoji prošnji za nastop, LJU 489, fase. 1304/1305. življenju pisane druščine nasploh. Slednje najbolje prikaže opis jedilnice: Refektorij je dvorana, ki sprejme petsto ljudi Cody nas je posedel na svojo levo. Predstavil nas je svojim poročnikom, svojim možem. Pred nami so Japonci, prijazne Japonke, Rusi, Francozi, Angleži, Američani, Italijani, rdeče- kožci, Kitajci in Kitajke; nekoliko dlje Mehičani, naprej Madžari. Menu je enak za vse, zrezek, krompir, jajca, palačinke, sladica, marmelada. Naj- bolj skromen "uslužbenec" ima pravico, da dobi še eno porcijo tistega, kar mu je všeč. Alkohol in vino sta prepovedana. Pijejo le čaj (toda izvrstnega) in kavo (ki ni nič slabša)... Mize so pokrite z belimi prti in okrašene z rožami. Še malo statistike. Za tri običajne obroke na dan porabijo 600 kilogramov govedine, 400 kilo- gramov krompirja, 500 kilogramov kruha, 300 litrov mleka in 75 kilogramov kave. Za oskrbo skrbijo trije mesarji, deset kuharjev, dva tehnika, trije šoferji, osem pomočnikov, 36 strežnikov, dvanajst pomivalcev posode in deset nadzornikov?^ Njihove predstave so obiskovali vladarji, kralji, diplomati, družbena smetana vsakega mesta, kjer so nastopili. O Codyju so imeli veliko povedati; nekateri so mu priznavali pozitiven odnos do na- rave in ljudi, posebej do marginalnih skupin, kot so že tedaj bili Indijanci, kozaki in drugi, ki jih je vodil s seboj in kazal svetu, pošten odnos do zgo- dovine in realnosti. Drugi so ga imeli za preva- ranta in izkoriščevalca teh istih ljudi. Posebej po- klicni kolegi ga niso marali; če ne zaradi drugega gotovo zato, ker so bili ob zaslužek v tistih se- zonah, ko je bil on v Evropi. Leta 1906, na primer, ko je gostoval v srednji Evropi, je med drugimi cirkusi zavladala prava panika. Toda veličina W. F. Codyja in njegove "velike predstave" je bila to- likšna, da še danes ni pozabljen. Nanj nas spo- minjajo številne knjige in tudi nekaj filmov. Leta 1909 je prišel v Ljubljano že omenjeni cir- kus Zavatta. Gostoval je že večkrat prej in tudi še pozneje, zato ga tega leta sploh ne bi omenjali, če ne bi potekala pod njegovo streho tudi - nenavadno za cirkus - rokoborba v grško rimskem slogu z mednarodno udeležbo. Tekmovali so sami vrhunski rokoborci, kar se je v Ljubljani zgodilo prvič. Vseh skupaj je bilo 13, nagrada trem najboljšim pa je bila vredna skupaj 2000 kron. Res so bili zastopani tekmovalci z vseh koncev Evrope; Ljubljančani so uživali, se spoznavali s pravili rokoborbe in navijali za svojega ljubljenca - Dalmatinca Roberta (Maxima) Rajčeviča, ki je bil tudi že svetovni šampion. Toda nenavadna cirkuška predstava je motila nekatere čiste "športne duše" zaradi svoje teatral- nosti, nepristnosti, lahko bi rekli degradacije na 23 Voyage Autour du Monde, Le Petit Journal, 23. 5. 1905. 35 3 KRONIKA NATAŠA BUDNA KODRIČ, BARBARA PEŠAK MIKEC: CIRKUS V LJUBLJANI (DO PRVE SVETOVNE VOJNE), 27^10 7 iggg stopnjo nekakšnega pra-wrestlinga. V časopisu so protestirali: V interesu občinstva, ki se ga vara na prav neotesan način, bodi tedaj povedano, da so rokoborbe v cirkusi ti čisto navaden humbug. Žal, da morajo pri tem sodelovati celo odlični boriici Da je stvar res taka, vidi se že iz tega, da se, kakor pri drugih tekmah, ne volijo nepristranski razsodniki, temveč da vodi in odločuje rokoborbo podjetnik. Očitali so vnaprej dogovorjene izide in neodločene tekme, ki so privabljale gledalce.Č/sfo razumljivo. Zanimanje občinstva raste, če ostane borba neodlo- čena in cirkus je drugi dan tem bolje obiskan.^ Prav tako iz športnih krogov je prišel tudi zagovor tej isti prireditvi. Ocenjevati s športnega stališča rokoborb v cirkusu, po njihovem mnenju, ne bi smeli, pomembno pa je, da profesionalni rokoborci, ki drugega vira zaslužka nimajo, nekaj tudi zaslužijo in si ob tem naredijo še reklamo.^^ Prizorišče rokoborbe je bilo res vsak večer bolj polno, posebno takrat, ko se je boril Rajčevič. Ker se je organizator tega zavedal, je bil ta ljubljenec občinstva, razen dveh izjem, v ringu prav vsak večer. Bilo pa je še nekaj zanimivih vložkov, ki so "suhoparno" športno prireditev nekoliko popestrili. Edini nastopajoči Ljubljančan Stadler je bil v ringu le enkrat in še takrat je zdržal komaj devet minut. Naslednji spopad ga je čakal z Rajčevičem, pa je očitno obupal, ker se je opravičil, češ da se ne po- čuti dobro. Po tednu dni tekmovanja se je pojavil nek drug domačin, ki ni hotel povedati svojega imena, tistemu pa, ki ga premaga, je ponujal. 100 kron. Ta "neznanec" je po vrsti premagoval vse najmočnejše nasprotnike. Po enem neodločenem spopadu ga je, z nekaj težavami sicer, premagal - seveda Rajčevič. Ta je nazadnje pobral tudi glavno nagrado (1200 kron), ostanek pa sta si razdelila Rus Gerighoff in Danec Hansen. Dolgo tekmovanje v ne preveč nežnih prijemih je imelo posledice tudi v ljubljanskih gostilnah. Slovenski narod je pod naslovom "Rokoborec" v svoji črni kroniki objavil naslednjo prigodo: V so- boto zvečer je prišel A. K. livar, v gostilno na Du- najski cesti št 52, kjer je začel pripovedovati, da je rokoborec in da se bode boril z Rajčevičem. Ker so se mu zato navzoči gostje začeli smejati, ga je to tako ujezilo, da je zgrabil za stol, začel zbijati po gostilni, polomil več stolov, ubil več vrčkov in na- pravil gostilničarki precej škode. Gosti so se zbali razsrjenega rokoborca in zbežali iz gostilne. Konec vsemu je napravil šele stražnik ko je odvedel do- mišljavca v zapor.-^^ Kako močna pa je bila borba med cirkusi za za- služek, pokaže dogajanje leta 1911. Zgodilo se je med dvema bolj znanima, Kludskym in Strassbur- 24 Slovenski narod, 2. 6. 1909. ^ Slovenski narod, 5. 6. 1909. 26 Slovenski narod, 15. 6. 1909. ZVERINJAK GEORGA MICHELA je v Ljubljani gostoval aprila 1909 v Lattermannovem drevoredu. Poleg zverinjaka bi se obiskovalci lahko zabavali še v strelskem salonu (Schießsalon) in si privoščili hitro fotografiranje (Blitzphotografie). (ŽAL, LJU 489, fase. 1502, XV/7 in Slovenski narod, 1909.) gerjem. Kludsky je v Ljubljani nastopal prejšnje leto in si je hotel zagotoviti prostor tudi tega leta. Ker je skoraj istočasno in na istih lokacijah gostoval tudi cirkus Adolfa Strassburgerja, je prišlo med njima do resnega obračunavanja s precej nizkimi udarci. Že po Tirolskem in Predarlberškem sta bila boje po časopisju, kjer sta se obdajala z "manjvred- nim Cehom" in "Židom". Kludsky je trdil, da ga hoče Strassburger ne samo poslovno uničiti, ampak tudi "spraviti s sveta". Konec maja je pisal ljubljan- skemu magistratu: ... Ker sem pravkar zvedel, da želi Strassburger s svojim cirkusom to leto obiskati slovansko deželno glavno mesto LJubljano, se obra- čam direktno na vas v interesu vsega civiliziranega slovanskega sveta, da tega tujega, ja, celo židov- skega podjetja ne spustite v Ljubljano..?^ Magistrat mu na to vlogo ni odgovoril, se je pa pozanimal pri konkurenčnem cirkusu, kjer so mu povedali, da je Kludsky "produciral enake časniške izbruhe". Strassburger je v dvoboju očitno zmagal, saj je tisto leto gostoval v Ljubljani on, in ne Kludsky. Med cirkusi z dolgo tradicijo gostovanja v Lju- bljani je bil italijanski cirkus Sidoli, ki si je v za- četku 20. stoletja pridobil romunsko "državljan- stvo" in se je preimenoval v Cirkus Roumain Royal. Pogosto je bil v Ljubljani tudi največji avstro-ogrski cirkus Schmidt, ki so ga v časopisu Slovenski narod poimenovali "največje, najkras- 2'' Mesto Ljubljana, Splošna mestna registratura, LJU 489, fase. 1502. 36 47 1999 3 KRONIKA NATAŠA BUDNA KODRiC, BARBARA PEŠAK MIKEC: CIRKUS V LJUBLJANI (DO PRVE SVETOVNE VOJNE), 27-40 nejše in najzmožnejše podjetje avstro-ogrske mo- narhije" in ga je literarno predstavil tudi Juš Kozak v eni od svojih črtic. Potomec slavnega cirkusa Renz, Veliki cirkus bratov Villand, je v Ljubljani prvič postavil svoje šotore na Miklošičevi cesti (nasproti novemu sod- nemu poslopju) 15. avgusta 1908. Občinstvo je bilo s predstavami zelo zadovoljno, tako, da je Veliki cirkus bratov Villand postal stalni obiskovalec na- šega mesta. Lastnik CIRKUSA IN OPIČJEGA GLEDA- LIŠČA Jean Baese je v januarju 1888 pisal z Du- naja in prosil za dovoljenje nastopiti v Ljubljani septembra istega leta. Za postavitev cirkusa in gledališča bi potreboval približno 370 m^ prostora. Tu bi potem lahko nastopali koza Esmeralda, pudlji, ovce, opice, gorila, konji in celo sloni. Živali so znale plesati, nastopale so v skečih, izvajale razne akrobacije, hodile po vrvi, jezdile in se vo- zile s kolesom. Nastopa v Ljubljani niso dočakali, saj so oktobra tega leta gledalce zabavali akrobati, ekvilibristi in vrvohodci Jožefa Strohschneiderja. (ZAL, LJU 489, fase 990, XV/8 in Laibacher Zeitung, 17 okt 1888.) Prva svetovna vojna je cirkuško dejavnost usta- vila, družine so se razkropile, mnogo članov je bilo vpoklicanih v vojsko (v Ljubljani je prav ob za- četku vojne gostoval cirkus Charles, ki je bil tu razpuščen), marsikaterega pa povsem uničila, na primer nemški Strassburger. Po njej pa je zaradi oteženih prehodov državnih meja, karanten, valut- nih uredb postalo potovanje bistveno težje. Cirkus Sarrasani se je, na primer, zaradi neznosnih gos- podarskih razmer v Nemčiji preselil v Južno Ame- riko. Že pred tem se je večina ustalila; zadnji ame- riški cirkus, ki je prišel v Evropo, je od doma odrinil leta 1896. Od zgodnjih 20. let tega stoletja ni bilo na celino nobenega angleškega cirkusa več. Seznam cirkusov, ki so gostovali v Ljubljani od sredine 19. stoletja 1849 Cirkus Beranek, pri Kolizeju in v stanovskem gle- dališču, 24. marec - 2. maj 1850 Cirkus Ciniselli & Comp., pri Kolizeju, 31. maj - 5. junij 1851 Menažerija Advinent & Kreutzberg, na Kongres- nem trgu, 14. september Menažerija Worell, na Frančiškanskem trgu, 25.-26. novembra 1852 Cirkus Beranek z velikim hipodromom, pri Kolize- ju in v stanovskem gledališču, 4. julij - 2. avgust Cirkus Carré, pri Kolizeju, 21.-31. julij 1854 Menažerija (Zoologische Gallerie) gospoda Char- lesa iz Pariza, 19.-25. julij Cirkus Naudmann & Krembser, pri Kolizeju, od 12. avgusta 1855 Cirkus Carré, 28. julij 1856 Akrobati iz cirkusa Renz, v gledališču, 26. januar Menažerija, na letnem sejmišču, 9.-14. junij 1858 Akrobatska družba Martinetti, na letnem sejmišču in na trgu sv. Jakoba, 24.-29. april Menažerija Kreutzberg, na letnem sejmišču, 19.-29. junij Menažerija Advinent & Cocci, na letnem sejmišču, 4.-10. oktober 1860 Menažerija Advinent & Cocci, v parku Zvezda, 15.-22. september Menažerija Henckel, na letnem sejmišču, 19. oktober - 3. november 1861 Rimski cirkus (C. Lepicq), pri Kolizeju, 28. april - 13. maj 1862 Akrobatska družba Zanotti, na letnem sejmišču, okrog 24. maja Menažerija Casanova, na letnem sejmišču, maja 1863 Menažerija Cocci & Advinent, na letnem sejmišču, januarja 37 3 KRONIKA 7 NATAŠA BUDNA KODRIČ, BARBARA PEŠAK MIKEC: CIRKUS V LJUBLJANI (DO PRVE SVETOVNE VOJNEl, 27-40 1999 Menažerija Kallenberg, v parku Zvezda, 18. maj - 6. junij Velika orientalska menažerija, na letnem sejmišču, 30. maj - 14. junij Ameriški cirkus Belling, na letnem sejmišču, 2.-12. oktober 1864 Cirkus Carré, na letnem sejmišču, januarja Cirkus Belling, pri Kolizeju, 9.-11. januar 1865 Gimnastiki Meergarte, v gledališču, 20. - 23. marec Menažerija Otto, na letnem sejmišču, 27. junij - 5. julij 1868 Henklova velika menažerija, na letnem sejmišču, 9. - 15. november 1879 Cirkus Sidoli, na Trgu Franca Jožefa, 6. april - 1. maj 1882 Cirkus Schneler, na Trgu Franca Jožefa, do 3. avgusta Cirkus Smidt, na Trgu Franca Jožefa, od 26. avgusta Zverinjak Bach, v Lattermannovem drevoredu, ko- nec oktobra 1883 Entressova velika menažerija, v Lattermannovem drevoredu, od 7. aprila 1884 Cirkus Richter, na Trgu Franca Jožefa, marca 1886 Zverinjak Kludsky, za Rudolfinumom, 12.-29. junij 1889 Cirkus Amato, na Trgu Franca Jožefa, maj - junij Böhmova menažerija, mestna senožet v Tivoliju, avgust Zverinjak Continental, v Lattermannovem drevo- redu, 29. avgust - 14. september 1890 Bayerjev zverinjak, na starem živinskem trgu, 12. - 18. maj Zverinjak Kludsky, na Dunajski cesti nasproti Bavarskega dvora, 8. - 24. avgust Cirkus Hubert Cooke, v Lattermannovem drevo- redu, od 16. avgusta 1891 Cirkus Amato, v Lattermannovem drevoredu, 13. maj - 4. junij 1894 Afrikanski akvarij, v Lattermannovem drevoredu, od 23. junija Cirkus Henry, v Lattermannovem drevoredu, 1. september - 4. oktober Wolfingerjeva menažerija, v Lattermannovem dre- voredu, od 5. septembra 1896 Cirkus Guillaum, v Lattermannovem drevoredu. od 26. maja 1897 Cirkus Henry, v Lattermannovem drevoredu, 18. avgust - 5. september 1898 Zverinjak Kludsky, v Lattermannovem drevoredu, 28. maj - začetek junija Cirkus Oreste Zavatta, v Lattermannovem drevo- redu, 4.-9. avgust 1899 Zverinjak Leimberg, oktobra 1901 Cirkus Oreste Zavatta, maj Barnum & Bailey, v Lattermannovem drevoredu, 30. maj 1902 Cirkus Enders, v Lattermannovem drevoredu, 26. avgust - 24. september 1903 Zverinjak Kludsky, v Lattermannovem drevoredu, januar - februar Cirkus Oreste Zavatta, april - julij Francoski cirkus, v Lattermannovem drevoredu, 13.-26. julij 1904 Orientalski cirkus, v Lattermannovem drevoredu, 19. marec - 9. april Cirkus Guillaume, v Lattermannovem drevoredu, 26. april - 10. maj 1905 Cirkus Lipót, v Lattermannovem drevoredu, 16.- 27. avgust 1906 Cirkus Walter, ob velikonočnih praznikih Buffalo BiH, v Lattermannovem drevoredu, 16. maj 1907 Menažerija Kludsky, 16.-26. marec Cirkus Richter, april - maj Cirkus Zavatta, v Lattermannovem drevoredu, 8.- 25. julij Cirkus Colosseum, v Lattermannovem drevoredu, 7.-19. avgust 1908 Cirkus Fréres Villand, v parku pred sodiščem, 15.- 20. avgust 1909 Zverinjak Georg Michel, v Lattermannovem dre- voredu, 24. april Cirkus Zavatta, 15. maj - 14. junij, julij ? Zverinjak Ivana Priča, v Lattermannovem drevo- redu, do 5. junija Cirkus Orpheum, v Lattermannovem drevoredu, 3.-19. julij Menažerija in cirkus Berg, na zemljišču hotela Uni- on, 6.-9. november 1910 Cirkus (ravnatelj Liebl), v Lattermannovem drevo- redu, od 4. junija 38 47 1999 3 KRONIKA NATAŠA BUDNA KODRIČ, BARBARA PEŠAK MIKEC: CIRKUS V LJUBLJANI (DO PRVE SVETOVNE VOJNE), 27-40 Predstava o ameriškem divjem zaliodu, BUFFALO BILL'S WILD WEST SHOW, je v letu 1906 gostovala po vseh večjih mestih Avstro-Ogrske, pred prihodom v Ljubljano pa je obiskala Videm, Gorico in Trst Med drugimi cirkusi je to sezono zaradi njegovega prihoda v Evropo nastala panika, saj so se upravičeno bali, da bodo ostali brez zaslužka. (ZAL, LJU 489, lase. 1304/1305, VIl/30, Laibacher Zeitung in Slovenski narod, maj 1906.) Cirkus Variété Apolo, v Lattermannovem drevo- redu, od 9. junija Cirkus Berg, v Lattermannovem drevoredu, 8.-17. julij Cirkus Fréres Villand, v Lattermannovem drevo- redu, 28. julij - 2. avgust Cirkus Zavatta, v Lattermannovem drevoredu, od 4. avgusta Cirkus Kludsky, v Lattermannovem drevoredu, 1.- 12. september Menažerija, v Lattermannovem drevoredu, 13. - vsaj 23. oktober 1911 Cirkus Schmidt, v Lattermannovem drevoredu, 16. maj - 1. junij Cirkus Strassburger, v Lattermannovem drevo- redu, 15.-24. julij 1912 Cirkus Bratov Stutzbart, v Lattermannovem drevo- redu, 15.-23. maj Cirkus Schmidt, v Lattermannovem drevoredu, 1. - 10. julij 1913 Cirkus Schmidt, v Lattermannovem drevoredu, 29. maj - 6. junij 1914 Cirkus Kludsky, v parku pred sodiščem, 13.-19. junij Cirkus Charles, v Lattermannovem drevoredu, 1.- 29. avgust. SLOVARČEK maneža - cirkuška arena menažerija - zverinjak nekromantija - napovedovanje človekove usode iz oblik, potez mrtvega bitja postojna - planinskemu orlu podobna ptica ujeda zebroid - mešanec med konjem in zebro ekvilibrist - izvajalec ravnotežnih spretnosti VIRI IN LITERATURA Zgodovinski arhiv Ljubljana, LJU 489, Mesto Lju- bljana, Splošna mestna registratura (REG I.) Encyclopaedia Britannica, 5. knjiga, London 1964 Slovenski narod, letniki med 1879 in 1914 Laibacher Zeitung, letniki med 1840 in 1914 (izbor) Kmetijske in rokodelske novice, 1846 Josip Mal, Stara Ljubljana in njeni ljudje, Ljubljana 1957 Vlado Valenčič, Zgodovina ljubljanskih uličnih imen, Ljubljana 1989 Juš Kozak, Moje mesto, Ljubljana 1957 ZUSAMMENFASSUNG Der Zirkus in Ljubljana (bis zum Ersten Weltkrieg) Der moderne Zirkus wurde bald nach der ersten Hälfte des 18. Jahrhunderts in England geboren, als die Zeit der mittelalterlichen Spielleute auf den Jahresmärkten zur Neige ging. Im Zirkus traten zunächst nur Kunstreiter, Akrobaten und Dresseure auf. Die Vorstellungen fanden auf einem eingezäunten Areal statt, das bald überdacht wurde. Bis Ende des Jahrhunderts faßte der Zirkus in Europa und Amerika Fuß. Die einstigen Spielleute entwickelten schnell 39 3 KRONIKA 7 NATASA BUDNA KODRiC, BARBARA PEŠAK MIKEC; CIRKUS V LJUBLJANI (DO PRVE SVETOVNE VOJNE), 27-40 1999 neue Unterhaltungsformen, zunächst im Freien, später im Zelt. Zirkusveranstaltungen fanden da- gegen in festen Objekten statt. Das Zelt wurde zum ersten Mal im Jahre 1826 verwendet, angeblich war seine Heimat Amerika, obwohl es durchaus möglich ist, daß es von europäischen Jahrmarkt- i Veranstaltungen übernommen worden war. Seit der Mitte des 19. Jahrhunderts begannen : sich die Zirkusse schneller zu entwickeln. Dies be- i zieht sich sowohl auf die Dressur als auch auf i Reiseart, Einführung von elektrischer Beleuchtung ; in den Zelten, Vereinigung verschiedener Zirkusse : unter ein und derselben Leitung und ihre spätere Trennung. In der zweiten Hälfte begannen sich Zir- kusse aus ökonomischen Gründen mit viel älteren Tierzwingern zu vereinigen. Die bekannteste Me- nagerie in Slowenien, die sich zu einem Zirkus \ entwickelte, war die böhmische Menagerie Kludsky. Neuheiten kamen vor allem aus den Vereinigten i Staaten von Amerika. Die europäischen Zirkusse ; unterschieden sich von den amerikanischen dadurch, daß sie nur selten die Bahn benutzten und daß sie sich nicht zu Korporationen vereinigten. Auch in Ljubljana sind mittelalterliche Jahr- ¦ markte überlieferL die die Vergnügungssucht der , Bürger in "lautstarker Weise" befriedigten. Im 17. und 18. Jahrhundert wurde die Stadt von ver- schiedenen, vor allem deutschen und italienischen Theater- und Komödiantentruppen aufgesucht, bei denen die Grenze zwischen Theater und Unter- haltung oft verschwommen war. Für jene Zeit ist i eine merkwürdige Verbindung zwischen dem Beruf ; des Komödianten und des Arztes charakteristisch. \ Wanderärzte und Bader stellten auch ihre Zirkus- i künste zur Schau und lockten auf diese Weise Pa- j tienten und Käufer für ihre Arzneien an. Auch Marionetten- und chinesische Schattenspiele erfreu- ten sich großer Beliebtheit. Die Spiele wurden in den Sälen, auch privater Gebäude aufgeführt, oder s sie fanden im Freien, z. B. beim Hotel Bidelmon ne- ; ben dem Rathaus, auf dem Neuen Platz und an- ' dererorts statt. Im Jahre 1791 trat in der St.Peter- ; Kaserne ein Kunstreiter mit 20 Pferden auf, und das 1 war wohl eine der ersten Ziskusveranstaltungen in Ljubljana. In den Quellen sind Zirkusgastspiele seit der Mitte des 19. Jahrhunderts belegt. In den 50er ; Jahren kampierten sie meistens hinter dem Koli- seum, auf dem Kongreßplatz und in der Sternallee. Kleinere Vorstellungen wurden auch auf anderen j Plätzen, in Gasthaus- bzw. Hotelhöfen abgehalten, ' viele auch im Theatergebäude. An die mittelal- : terliche Tradition erinnerten auch Auftritte auf dem Viktualienmarkt. In den 60er Jahren wurden zu ; diesen Zwecken der Platz hinter dem Koliseum ; und das Sommerjahrmarktsgelände genutzt, in den j 80er Jahren herrschte der Franz-Joseph-Platz (heute | Krekov trg/Krek-Platz) vor, seit den 90er Jahren die Lattermann-Allee. Nach Ljubljana kamen auch "Museen" (Wander- ausstellungen und andere Sehenswürdigkeiten), ein "anatomisches Museum" (detaillierte Darstel- lung des menschlichen Körpers), "Panoptiken" (historische und kunsthistorische Ausstellungen von Wachsfiguren, auch in Lebensgröße, die bekannte Persönlichkeiten und Szenen darstellten), "mechanische (automatische) Theater" bzw. "Pano- ramen" (Vorgänger der Kinematographen mit inte- ressanten Sammlungen historischer und Reise- bilder), "Tierwelttheater" (mit Vorstellungen von Hunden, Affen, auch Ziegen und Flöhen), "Mena- gerien" (Wandermenagerien, die auch ein Tierpro- gramm darboten und sich später den Zirkussen anschlössen) und viele andere Veranstaltungen. Auch große und berühmte Zirkusse gastierten in Ljubljana. An erster Stelle muß der weltgrößte Barum & Bailey erwähnt werden, der darüber hinaus auch einer der ältesten in Amerika war. An dessen zwei Veranstaltungen des Jahres 1901 nahmen ca. 30.000 Menschen teil. Später kam der aus Barnum & Bailey hervorgegangene Zirkus Lypot nach Ljubljana. Oft gastierte hier auch der größte österreichische Zirkus Schmidt, der vom Schriftsteller Jus Kozak in einer seiner Kurz- geschichten beschrieben wurde. Ein einzigartiges Ereignis stellte der Auftritt des amerikanischen Buffalo Bill im Jahre 1908 dar. Als Nachfolger des alten Zirkus Renz war der Große Zirkus der Gebrüder Villand im Jahre 1908 zum ersten Mal in Ljubljana. Eine Vorstellung besonderer Art fand im Jahre 1909 im Zirkus Zavatta statt: ein vier- zehntägiger gut besuchter Ringkampf um den "großen Preis" von Ljubljana (2000 Kronen). Oft gastierte in Ljubljana auch die Menagerie Kludsky, die zu Beginn des Jahrhunderts in einen Zirkus umgewandelt wurde, ferner die Menagerie Con- tinental mit "einem Elephanten- und Löwen- theater" sowie die Menagerie Berg. Es kamen natürlich auch viele andere Zirkusse und Menagerien. Seit den 90er Jahren des 19. Jahrhunderts begann die Ljubljanaer Gemeinde nach fremden Vorbildern die Reservierung für den Platz und eine Taxe für die Benutzung des Stadtareals zu verrechnen. Aus der Höhe der Gebühren läßt sich auf die Größe des Zirkusses schließen, zahlten die größeren doch mehr als die kleineren. So mußte etwa Buffalo Bill für einen einzigen Tag 600 Kronen entrichten, manch Jdeiner Zirkus oder manche Menagerie zahlte dagegen für einen ganzen Monat nur 20 Kronen. Durch den Ersten Weltkrieg wurde auch die Stimmung, die bis dahin bei den Zirkus- veranstaltungen geherrscht hatte, getrübt. Der Zirkus büßte seine Zauberkraft ein. 40 3 KRONIKA 1999 izvirno znanstveno delo UDK 949.712 Slovenj Gradec "1929/1941" prejeto; 19. 7. 1999 Anka Vidovič-Miklavčič znanstvena svetnica Inštitut za novejšo zgodovino, SI-1000 Ljubljana, Kongresni trg 1 Okraj Slovenj Gradec v letih 1929-1941 IZVLEČEK Na podlagi arhivskega in pretežno časopisnega gradiva so izbrani pomembnejši dogodki, ki opisujejo strankarsko politično, sindikalno in društveno organiziranost in dejavnost prebivalstva v okraju Slovenj Gradec v času od 1929 do 1941. Tu so delovale Jugoslovanska radikalna kmečka demokracija oziroma Jugoslovanska nacionalna stranka. Jugoslovanska narodna stranka (Hodjerova), Slovenska ljudska stranka oziroma slovenski del Jugoslovanske radikalne zajednice. Privrženci razpuščene Socialistične stranke Jugoslavije pa so se vključevali v ti socialistično gibanje. Poleg tega so živahno delovali kmečko sta- novsko gibanje-Kmečka zveza, katoliška strokovna organizacija Zveza združenih delavcev, med pro- svetno-kulturnimi organizacijami pa so imele pomembno vlogo tudi mladinske organizacije. Obravnava naj bi prispevala k nadaljnji mikroraziskavi tega območja. SUMMARY THE DISTRICT SLO VENJ GRADEC IN THE YEARS 1929-1941 On the basis of historical and mainly newspaper materials important events have been selected to present political, syndicate and social organisation and activity of the population in the district Slovenj Gradec in the period from 1929 to 1941. Parties performing activities in the mentioned district were the following: The Yugoslav radical peasant democracy (Jugoslovanska radikalna kmečka demokracija), namely the Yugoslav national party (Jugoslovanska nacionalna stranka), Yugoslav national Party (Bodjer's) (Jugoslovanska narodna stranka), Slovene people's party (Slovenska ljudska stranka), namely the Slovene part of the Yugoslav radical community (Jugoslovanska radikalna zajednica). Followers of the disintegrated Socialist party of Yugoslavia (Socialistična stranka Jugoslavije) joined in the so-called socialst movement. Also active were the peasant movement - the Peasantry alliance (Kmečka zveza), a catholic trade organisation The alliance of united workers (Zveza združenih delavcev), and of the educational- cultural organisations youth organisations had an important role. The purpose of this proceeding is to contribute to further micro research of the mentioned region. Ključne besede: okraj (srez) Slovenj Gradec, politične stranke, kmečko-stanovsko gibanje, prosvetno- kulturna društva, mladinske in delavske organizacije V prispevku bomo orisali, glede na omejen prostor le nekatere politične, sindikalne, kmečko- stanovske in prosvetno-kulturne organizacije, ki so delovale v tem okraju in nekaj zanimivosti. Poleg tega smo tudi upoštevali, da je nekaj te tematike za nakazano obdobje orisal za en del okraja. Ša- leško dolino, že dr. Milan Ževart v uvodenm delu svoje obsežne monogorafije Narodnoosvobodilni boj v Šaleški dolini. Nekaj podatkov o okraju (srezu) Po komasaciji občin leta 1933 v Dravski bano- vini, je ostalo v okraju (srezu) Slovenj Gradec od prejšnjih 27 le še 9 občin.^ Vendar sta se njihovo število in obseg v naslednjih letih še spreminjala. Politični okraj Slovenj Gradec je namreč zajemal Primerjaj Domovina, 21. septembra 1933, št. 38. 41 3 KRONIKA 47 ANKA VIDOVIČ-MIKLAVČIČ: OKRAJ SLOVENJ GRADEC V LETIH 1929-1941, 41-54 1999 Šaleška dolina s Šoštanjem. leta 1937 petnajst občin in sicer Mislinjo, Pameče, Podgorje, Razbor, Slovenj Gradec, Št. Andraž pri Velenju, Št. Ilj pri Velenju, Št. Janž na Vinski gori. Skale, Stari trg pri Slovenj Gradcu, Šmartno pri Slovenj Gradcu, Soštanj-mesto, Šoštanj-okolica, To- polšica in Velenje.2 S komasacijo nekaterih občin v naslednjih letih pa jih je leta 1939 ostalo še trinajst. Odpadla je občina Stari trg pri Slovenj Gradcu, ki so jo priključili slovenjgraški občini, poleg tega sta se 1937 združili obe šoštanjski občini. Leta 1939 je okraj meril 484,27 km^ in je imel 28.800 prebival- cev, od tega 14.112 moških in 14.688 žensk. Po po- vršini je bila tedaj Mislinja največja občina s 103,49 km^, med manjše pa so spadale Št. Janž na Vinski gori z 20,49 km^. Št. Andraž pri Velenju s 17,41 km^, najmanjša je bila občina Št. Ilj pri Velenju, bsegala je le 9,82 km^.^ Nad 4.000 prebivalci sta imeli mesti Slovenj Gradec in Šoštanj, tri in pol tisoč trg Velenje, nekaj več pa Mislinja.^ Območje okraja se razprostira po Mislinjski in Šaleški dolini. Po odločbi Ministrstva za trgovino in industrijo z dne 22. decembra 1936 je sodil Slovenj Gradec med turistična mesta v Dravski banovini.^ V okraju sta delovali tudi dve okrajni sodišči in sicer v Šoštanju in Slovenj Gradcu, ki sta pripadali okrožnemu sodišču v Celju.^ Krajevni leksikon Dravske banovine. Ljubljana 1937, str. ' 547-557. Splošni pregled Dravske banovine. Ljubljana 1939, str. 16. Ibidem. i Ibidem, str. 47. ; Ibidem, str. 22. ¦ Katoliška mladina Z uvedbo sestojanuarske diktature 1929 so bile razpuščene ne le politične organizacije marveč decembra istega leta tudi katoliška mladinska orga- nizacija Orlov in Orlic. Do razpusta so v okraju delovali v koroški srenji orlovski odseki v Pame- čah, Šmartnem pri Slovenj Gradcu, v Slovenj Gradcu; v šoštanjski srenji pa v Št. Ilju pod Turjakom, Šoštanju in Velenju. Orliški dekliški krožki pa so delovali v koroški srenji v Šmartnem pri Slovenj Gradcu, v savinjski srenji pa v Šoštanju in v Šmartnem pri Šaleku.^ Ker se katoliška mladina praviloma ni vključe- vala v novo ustanovljeni državni Sokol Kraljevine Jugoslavije (SKJ) je poslej delovala v okviru žup- nijskih prosvetnih društev, ki so spadala pod krov- no Prosvetno zvezo v lavantinki škofiji s sedežem v Mariboru. Sprva so se ustanavljali v okviru pro- svetnih društev Fantovski odseki (FO) in Dekliški krožki (DK). Po oblastni razpustitvi Prosvetne zveze februarja 1933 pa so se pričeli snovati po- nekod Fantovski odseki in Dekliški krožki Kato- liške akcije (KA), o organiziranosti in dejavnosti so poročali v glasilu Naš dom. Poleg versko-nravne vzgoje so prirejali tudi izlete, tako npr. 16. sep- tembra 1934 na Uršljo goro. Leto dni pozneje pa je dekanijsko vodstvo v Slovenj Gradcu s sosednjimi dekanijami organiziralo fantovski tabor prav tako na Uršlji gori.^ France Pernišek, Zgodovina slovenskega Orla. Buenos Aires 1989, str. 177, 178, 181, 182. Slovenski gospodar, 4. septembra 1935, št. 36. j 42 7 1999 3 KRONIKA ANKA VlDOVIČ-MIKLAVClC: OKRAJ SLOVENJ GRADEC V LETIH 1929-1941, 41-54 Mislinjska dolina s Slovenj Gradcem. V tem okraju je obstajala kar močna opozicija SLS, vendar so imeli tudi liberalno-unitarni privr- ženci šestojanuarske deklaracije in s tem unita- rizma in centralizma močne postojanke. Privržence so imeli predvsem v državnem Sokolu kraljevine Jugoslavije, Zvezi kulturnih društev (ZKD) in v sindikalni organizaciji Narodni strokovni zvezi. Skupščinske volitve 1931 V okraju so za skupščinske volitve 8. novembra 1931 kandidirali na edini, državni listi generala Petra Živkoviča Ivan Mermolja, posestnik v Št. Ilju v Slovenskih goricah, namestnik Ivan Kac, posest- nik v Šmartnem pri Slovenj Gradcu, Franjo Rup- nik, upokojeni uradnik Pokojninskega zavoda v Ljubljani, njegov namestnik Jakob Volker, krojaški mojster v Šoštanju in pa dr. Bogomil Vošnjak, na- rodni poslanec v pokoju v Beogradu, njegov na- mestnik dr. Alojz Bratkovič, odvetnik v Slovenj Gradcu.^ Nemška narodna manjšina v okraju se je, tako kot v drugih banovinah, ravnala po navodilih svojega vodstva in sklenili so, da se bodo udeležili volitev in s tem podprli kandidate na Živkovičevi listi. Volilnih upravičencev je bilo 7.616, glasovalo jih je 2.227 ali 29,10%, v primerjavi z drugimi okraji je bil slovenjgraški po volilni udeležbi med najslabšimi, takoj za šmarskim okrajem. Največ glasov je dobil dr. Vošnjak in sicer 1.161, za njim Rupnik 711 in najmanj Mermolja 354.^0 2^ narod- ^ Kmetski list, 28. oktobra 193L št. 43; Domovina, 29. oktobra 193L št. 44. ¦'O Domovina, 12. novembra 1931, št. 46. nega poslanca je bil torej izvoljen dr. B. Vošnjak Nove stranke v unitarnem taboru Potem ko je bila odobrena nova vsejugoslo- vanska stranka Jugoslovanska radikalna kmečka demokracija (JRKD) konec leta 1931, so se po prvem banovinskem zboru JRKD v Dravski ba- novini pričele ustanavljati okrajne organizacije JRKD. V nedeljo 13. marca 1932 so se zbrali strankini zaupniki iz vseh občin slovenjgraškega okraja v Sokolskem domu v Slovenj Gradcu in ustanovili okrajno organizacijo JRKD. Po uvodnih besedah predsednika pripravljalnega odbora Ferda Šentjurca, ravnatelja meščanske šole v Slovenj Gradcu, je povzel besedo narodni poslanec Voš- njak in navzočim razložil delo narodne skupščine, program in cilje nove stranke. Banovinski svetnik dr. Bratkovič pa je poročal o banovnskih sejah, v imenu mariborske organizacije JRKD je govoril strokovni učitelj Robnik. Sledile so volitve vodstva okrajne organizacije, predsednik je postal F. Šent- jurc, podpredsednik odvetnik in župan v Šoštanju dr. Franjo Mayer, tajnik privatni uradnik Fišer, blagajnik dimnikarski mojster Hmelina, člani od- bora so bili še iz Šoštanja, Velenja, Šmiklavža (obč. Podgorje, op. avtorice) in drugih občin.^^ Maja so imeli okrajno skupščino JRKD ob prisotnosti 60 udeležencev, na njej je govoril dr. Vošnjak o po- litičnem položaju v državi, za njim pa okrajni na- čelnik Eiletz.l2 1^ Domovina, 17. marca 1932, št. 12. 12 Domovina, 2. junija 1932, št. 23. 43 3 KRONIKA ANKA VIDOVIC-MIKUWClt OKRAJ SLOVENJ GRADEC V LETIH 1929-1941, 41-54 1999 Bogomil Vošnjak, narodni poslanec, izvoljen 8. novembra 1931. Razen JRKD, sredi leta 1933 preimenovane v Jugoslovansko nacionalno stranko (JNS), je delo- vala tudi Jugoslovanska narodna stranka, po nje- nem voditelju imenovana tudi Hodjerova, po osrednjem glasilu Borba tudi Hodjerovi borbaši. Kot "opozicijska" stranka si je prizadevala zajeti vsejugoslovansko opredeljene "narodne sile", ki naj bi v duhu jugoslovanske nacionalne ideje solidar- no delovale v državni politiki za pravilen in ena- kopraven socialnogospodarski in kulturni razvoj vseh jugoslovanskih pokrajin. Stranka je simpatizi- rala z nacionalsocializmom. Svojo zaupniško mrežo je, sodeč po njenem slovenskem glasilu Edinost, imela predvsem med podeželskim prebivalstvom, zlasti v obmejnih krajih. Kot poroča Edinost so bili v okraju simpatizerji in naročniki Edinosti v Št. Janžu pri Velenju, Šaleku pri Velenju in v Velenju. Imeli so tudi shode, tako npr. v Velenju 22. julija 1934 v hotelu Rak^^ in 2. septembra istega leta v Šoštanju.Privrženci so bili pretežno kmečko prebivalstvo in pa rudarji. Večkrat so Se oglašali z vestmi v Edinosti, v katerih so poročali o slabem gmotnem položaju kmetov v Šaleški dolini in o hudih razmerah v velenjskem rudniku.1^ Stranki- 13 Edinost, 21. julija 1934, št. 21; ibidem, 28. julija 1934, št. 22. 1^ Edinost, 1. september 1934, št. 27, napoved shoda. 15 Primerjaj Edinost, 11. avgusta 1934, št. 24; ibidem 20. nemu vodstvu je uspelo v številnih krajih Dravske banovine pridobiti privržence, ki so potem po- skrbeli za ustanovitev krajevne organizacije, tako tudi v Skalah pri Velenju, Velenju in Šoštanju.1^ Zveza kulturnih društev in Zveza absolventov kmetijskih šol Poleg sokolskih organizacij, so delovala še druga društva v okviru matične Zveze kulturnih društev, ki je imela za Štajersko svoj sedež v Mariboru. V tem času je ustanovila 25 novih po- tovalnih knjižnic, tako da jih je bilo skupaj 78, med njimi je delovala tudi v Skalah. Za Šoštanj pa so za prihodnjo jesensko-zimsko sezono 1931/32 načrtovali prosvetne večere in pa ustanovitev okrajnega pododbora ZKD.l'' V prvi polovici tridesetih let je začela delovati v Dravski banovini stanovska organizacija Zveza ab- solventov kmetijskih šol (ZAKŠ), katere ustanovni občni zbor je bil 2. septembra 1933 v Ljubljani. Organizacija je zajela vse absolvente neglede na svetovnonazorsko opredeljenost, čeprav so bili v vodstvu pretežno katoliško usmerjeni. Svoje po- družnice je v naslednjih letih širila skoraj v vse okraje. Dne 23. julija 1935 se je ustanovila po- družnica ZAKŠ v Št. Ilju pri Velenju za okraj Slovenj Gradec.l^ ZAKŠ kot društvo "kmečkih šolancev" si je prizadevalo dvigniti kmetijstvo, ob- držati mladino na kmečki zemlji in priboriti kmeč- kemu ljudstvu socialno in pokojninsko zavaro- vanje ter ustanovitev "kmečkega parlamenta", to je kmečke in ne kmetijske zbornice.1^ Socialistično gibanje Četudi vodstvu bivše Socialistične stranke Jugo- slavije ni uspelo ustanoviti oziroma obnoviti svoje stranke, za kar si je večkrat prizadevalo, je ven- darle ohranilo strankin aparat, svoje položaje v Delavski zbornici. Strokovni komisiji za Slovenijo, prosvetno-kulturna društva in organizacije. Med delavstvom pa so z večkratnimi akcijami širili mrežo naročnikov socialističnega tiska. V okraju, sodeč po Delavski politiki, je imelo t.i. socialistično gibanje močno postojanko v Šoštanju, od koder so oktobra 1934, št. 34; ibidem 22. decembra 1934, št. 42. 16 Edinost, 29. septembra 1934, št. 31; ibidem, 15. sep- tembra 1934, št. 29; Anka Vidovič-Miklavčič, Jugoslo- vanska narodna stranka v Dravski banovini. Zgodovina v šoli, Ljubljana, VIII, 1999, št. 1, str. 26. 1^ Domovina, 6. avgusta 1931, št. 32. Arhiv Republike Slovenije (ARS), fond Društvena pravila (D. P.) fase. 6501-6600. 1^ Več o ZAKŠ glej Anka Vidovič-Miklavčič, Vloga in orga- nizacijski razvoj Zveze absolventov kmetijskih Sol (ZAKS) in Zveze absolventk kmetijsko-gospodinjskih šol (ZAKGS). Kronika, časopis za slovensko krajevno zgo- dovino, Ljubljana XXXVII, 1989, št. 3, str. 238-247. 44 1999 3 KRONIKA ANKA VIDOVlČ-MlKLAVClC: OKRAJ SLOVENJ GRADEC V LETIH 1929-1941, 41-54 se največkrat oglašali, medtem ko so v Velenju imeli več vpliva komunisti. V Šoštanju so socialisti v prvem polletju 1935 beležili nekaj uspehov, prizadevali so si razširiti naročninsko mrežo De- lavske politike in pri tem ustanovili poverjeništvo, ki so ga sestavljali Anton Koradej, Franc Pevein in Ferdo Tomšič. V tovarni Woschnagg so ustanovili Splošno delavsko strokovno organizacijo in pa po- živili delovanje leta 1933 ustanovljenega Konzum- nega društva za Šoštanj in okolico. Imeli so svoj lokal v Zadružnem domu, ki so ga dali na voljo tudi drugim delavskim organizacijam in kulturno- prosvetnim društvom.^" Zadružna trgovina je bila dobro založena in je s številom kupcev konkurirala privatnim trgovcem.^l Toda ne za dolgo. Veliko manifestacijo so priredili privrženci so- cialističnega gibanja v Šoštanju, ko je Splošna delavska strokovna organizacija 10. februarja 1935 priredila socialni tečaj v Zadružnem domu. Preda- vala sta advokat dr. Avgust Reisman o socialni zaščiti, urednik Viktor Eržen pa o ciljih delavske strokovne in prosvetno-kulturne organiziranosti.^^ V Šoštanju je delovala tudi Svoboda do oblastne razpustitve julija 1935, zatem Vzajemnost, znotraj katere sta živahno delovala Delavski pevski zbor Ivan Cankar in godbeno društvo Zarja. Prirejali so tudi predavanja, med njimi naj omenimo učitelja Martina Menceja,^^ ki je bil tedaj že član KPJ.^^ Omenimo naj še, da so bili "šoštanjski marksisti" nasprotni nastopom Združenja borcev Jugoslavije- Boj, ali t.i. bojevniške organizacije v tem okraju, ki je med delavstvom imela nekaj simpatij .^^ V Velenju je delovala podružnica Zveze rudar- jev Jugoslavije, ki je napovedala shod za 7. februar 1937. Vendar je shod prepovedal okrajni načelnik, zato je potekal tega dne le "dobro obiskan sesta- nek" v hotelu Rak. Govorila sta Josip Polanec in Franc Znoj. Orisala sta beden položaj velenjskih rudarjev in pomen bližnjih volitev obratnih zaup- nikov v II. rudarsko skupino.^^ Uspešna je bila krajevna Bratovska skladnica Velenje, kjer je pri volitvah njenega vodstva 28. februarja istega leta zmagala "rdeča lista" z nosilcem Košakom, ki je dobil 533 glasov, "združeni nasprotniki" pa 164 glasov.27 V Velenju so imeli rudarji tudi preda- vanja o socialni zakonodaji, 30. maja 1937 sta pre- davala namesto odsotnega dr. Avgusta Reismana, Viktor Eržen in Adolf Jelen iz Maribora. Hkrati so pridobili tudi 17 novih naročnikov Delavske po- 20 Delavska politika, 12. januarja 1935, št. 3; ibidem, 2. februarja 1935, št. 9. 21 Delavska politika, 2. februarja 1935, št. 9. 22 Delavska politika, 6. februarja 1935, št. 10. 23 Delavska politika, 16. marca 1935, št. 21. 24 Milan Ževart, cit. d., str. 38. 25 Delavski politika, 2. marca 1935, št. 17. 26 Delavska politika, 10. februarja 1937, št. 12. 2^" Delavska politika, 6. marca 1937, št, 19. Iitike.28 Sicer pa je Delavska politika prinašala še druga zanimiva poročila iz Šoštanja in Velenja. Večkrat so se oglašali tudi delavci iz Slovenj Gradca in v Delavski politiki opisovali razmere v tovarni meril in v usnjarni. Delavstvo je bilo v drugi polovici tridesetih let precej naklonjeno JRZ, pa tudi JNS je ohranila nekaj svojih privržencev. Slednji so bili sindikalno organizirani pri Narodni strokovni zvezi, le malo je bilo socialistov. Zato pisec v omenjenem glasilu poziva delavstvo naj se organizira v socialistično gibanje, ki se vztrajno poteguje za dosledno izva- janje socialne zakonodaje.29 Petomajske volitve 1935 Po razpustu narodne skupščine in volilnem proglasu februarja 1935 za skupščinske volitve 5. maja 1935, so se tudi v Dravski banovini vrstili volilni sestanki in zborovanja, na katerih so do- ločali kandidate za vladno Jevtičevo listo, medtem ko so bili shodi drugih strank s strani lokalnih oblasti bolj ali manj ovirani. V slovenj graškem okraju so bili sprva določeni štirje kandidati in sicer inž. Vrhjnak, Košan, Štrbenk^O in pa Kopač,^! medtem ko je F. Šentjurc, po vesteh Domovine podeželskega glasila JNS, odklonil kandidaturo. Do volitev se je kandidatna lista še spreminjala, do- končna odločitev je bila v rokah predsednika vlade Jevtiča, besedo pa je imel tudi dr. Drago Marušič, tedanji minister za socialno politiko in narodno zdravje v Jevtičevi vladi in pa predsednik Glav- nega volilnega odbora v Dravski banovini. Ome- njeni Glavni volilni odbor je tudi poskrbel za tehnično plat skupščinskih volitev z raznimi okrož- nicami, od okrajnih oblasti pa je pričakoval po- drobna poročila o političnih razmerah in razpo- loženju ljudi do Jevtčevega režima in do bližnjih skupščinskih volitev. Tudi za ta okraj domnevamo, da je živahno delovala skrivna propaganda privr- žencev Koroščeve Slovenske ljudske stranke (SLS), ki je kmete, delavce in izobražence "od moža do moža" pridobivala za volilno abstinenco. Sodeč po številu glasovalcev za skupščinske volitve v okraju, je tedaj opozicijski SLS dokaj uspelo, tako kot tudi za že omenjene skupščinske volitve novembra 1931. Slovenjgraški okraj je spadal v mariborsko volilno okrožje in sredi aprila 1935 je Jutro prineslo nekoliko spremenjen seznam naslednjih kandida- tov na Jevtičevi listi: Leopold Kopač, šolski upra- vitelj iz Slovenj Gradca, dr. Anton Novačan, kon- 28 Delavska politika, 9. junija 1937, št. 46. 29 Primerjaj Delavska politika, 28. aprila 1937, št. 34 Težak položaj delavstva tovarne Mikolič; Delavska politika, 19. maja 1937, št. 40. 30 Kmetski list, 27. februarja 1935, št. 9. 31 Kmetski list, 6. marca 1935, št. 10. 45 3 KRONIKA 7 ANKA VIDOVlC-MIKLAVCiC: OKRAJ SLOVENJ GRADEC V LETIH 1929-1941,41-54 1999 zul v pokoju iz Beograda in dr. Bogomil Vošnjak, : bivši narodni poslanec iz Beograda.32 Pri tem naj \ omenimo, da je od 25 narodnih poslancev, ki so ; bli izvoljeni na skupščinskih volitvah novembra j 1931, kandidiralo zdaj za narodno skupščino le 12 ] narodnih poslancev'^'^ in kot vidimo je bil med njimi tudi Vošnjak. Že omenjena Jugoslovanska narodna stranka i (Hodjerova) je v Ljubljano povabila kandidate in njihove namestnike iz vseh okrajev Dravske bano- vine. V hotelu Štrukelj so razpravljali o političnem položaju in o vnovičnem izhajanju glasila Edinost. O podrobnem načrtu za volilno agitacijo v Dravski banovini je govoril predsednik dr. Ivo Potokar iz ; Kamnika. Kot je pisal Slovenec, sta bila za slovenj- graški okraj izbrana dva kandidata in sicer Josip Po- iane, posestnik in rudar v Pesju, njegov namestnik \ pa Josip Sovinec, posestnik v Paki nad Šalekom.^ Privrženci razpuščene Socialistične stranke Jugoslavije (SSJ) so imeli svoje shode v več krajih, tako npr. 7. aprila v Šoštanju v Zadružnem domu. ; Po vesteh v Delavski politiki, naj bi bilo na shodu ; nad 700 delavcev, kmetov in malih obrtnikov, | govorila sta Adolf Jelen in dr. Avgust Reisman, oba \ iz Maribora.¦^^ Shod so imeli 14. aprila v Slovenj , Gradcu v gostilni Debelak, nadalje v Šmartenm pri ; Slovenj Gradcu, v Mislinji in Pamečah. O poli- tičnem položaju in programu volilne liste Zveze delovnega ljudstva (Živka Topaloviča) sta govorila \ A. Jelen in dr. Celestin Jelene iz Ljubljane. Na sho- j dih so izbrali več kandidatov, vendar nekateri niso ; kandidature sprejeli kot npr. dr. Avgust Reisman. \ Slednjič so izbrali dva kandidata na listi Zveze delovnega ljudstva za omenjeni okraj in sicer ' Adolfa Jelena, novinarja iz Maribora in njegovega namestnika Franca Kranjca, malega posestnika iz Št. Uja pod Turjakom v občini Mislinja.^6 Xoda tako kot lista Svetislava Hodjera, tudi lista Živka Topaloviča ni bila odobrena, kasacijsko sodišče v ; Beogradu ju je namreč zavrnilo z utemeljitvijo, da j nista zadostili zakonskim predpisom. Na opozicijski listi dr. Vladka Mačka je kan- \ didiral Albert Puncer, trafikant iz Slovenj Gradca, | na Ljotičevi Franc Marčič, posestnik iz Slovenj i Gradca in na Maksimovičevi, na kateri so bili kandidati pretežno iz južnih banovin, pa Milorad Markovič, ekonom iz Zemuna.^^ Kot poroča celjski j časopis Deutsche Zeitung, so zastopniki nemške i narodne manjšine iz okraja na sestanku v Slovenj Gradcu sklenili, da bodo volili Jevtičevo listo in svoje glasove oddali kandidatu L. Kopaču. Izidi petomajskih volitev so bili v okraju takšni: volilnih upravičencev je bilo 7.760, glasovalo je 3.726 ali 47,50%, Jevtičevi listi je oddalo glasove 2.896 volilcev in sicer največ dr. A. Novačanu 1.648 glasov, L. Kopaču 933 in najmanj dr. B. Vošnjaku 315 glasov. Na Mačkovi listi je dobil A. Puncer 748 in na Ljotičevi F. Marčič 46 glasov, medtem ko Maksimovičeva lista ni dobila niti enega glasu.39 Za narodnega poslanca tega okraja je bil izvoljen dr. Novačan. Oragniziranje jugoslovanske radikalne zajednice, (JRZ) cestni odbor Novo zarezo političnega življenja v tridestih letih predstavlja padec Jevtičeve vlade, ki jo je junija 1935 nasledila nova vladna kombinacija Milana Stojadinoviča. Anton Korošec je postal notranji minister. Sredi avgusta so predstavniki srbskih radikalov. Slovenske ljudske stranke in Spahove Jugoslovanske muslimanske organizacije prijavili novo vsedržavno stranko Jugoslovansko radikalno zajednico (JRZ) in objavili njen program in statuL^*^ V Dravski banovini so se v novo stranko JRZ pospešeno vljučevali člani razpuščene SLS, s predhodnimi velikimi shodi in tabori, na katerih so nastopali prvaki nekdanje SLS, pri tem pa ovirali delovanje slovenskih radikalov. Dne 6. oktobra 1935 je imel v Slovenj Gradcu velik shod dr. Miha Krek. Navzlic dežju je množica napolnila Slomškov trg, na shod so prišli ljudje tudi iz sosednjih okrajev. Po navdušujočem govoru M. Kreka, so za njim nastopili še mariborski pod- župan Franjo Žebot, Marko Kranjc, agilni orga- nizator JRZ na Štajerskem, in zastopnika JRZ iz tedaj še prevaljskega okraja."*! V okraju Slovenj Gradec se je ustanovila okrajna organizacija JRZ 30. oktobra 1935, njen predsednik je postal Jakob Jaš, podpredsednik Anton Novak, tajnik Matko Vostner in blagajnik inž. Vinko Vrhnjak.'^^ Še predtem, bržkone septembra in oktobra, pa so vznikale krajevne organizacije JRZ, te so delovale v naslednjih občinah okraja: v Mislinji, Pamečah, Podgorju, Slovenj Gradcu, Šmartnem pri Slovenj Gradcu, Šoštanju, Topolšici, Velenju, Ložnici pri Velenju za občino Št. Ilj pri Velenju.'^^ Ker prinaša Slovenec za te krajevne organizacije JRZ tudi imena vseh članov izvršnih odborov, bomo nekaj zanimivih podatkov tu navedli. V pretežni večini so bili člani vodstvenih organov posestniki (tudi kmečki), gostilničarji, trgovci, duhovniki, privatni 32 Jutro, 19. aprila 1936, št. 92 a. 33 Kmetski list, 17. aprila 1935, št. 16. 3* Slovenec, (ponedeljski), 8. aprila 1935, št. 14. 35 Delavska politika, 10. aprila 1935, št. 28. 36 Delavska politika, 20. aprila 1935, št. 31. 37 Jutro, (ponedeljsko), 23. aprila 1935, št. 16. 38 Jutro, 5. maja 1935, št. 103. 39 Kmetski list, 8. maja 1935, št. 19. Slovenec, 20. avgusta 1935, št. 189 a. 'Y Slovenski gospodar, 9. oktobra 1935, št. 41. Slovenec, 3. novembra 1935, št. 253 a. Okrajni odbori IRZ. Slovenec, 3. novembra 1935, št. 253 a. Krajevni odbori JRZ. 46 7 3 KRONIKA 1999 ANKA VIDOVlC-MIKUWUC: OKRAJ SLOVENJ GRADEC V LETIH 1929-1941, 41-54 nameščenci. Med predsedniki je bil industrialec Jakob Jaš v krajevni JRZ Mislinja, dva župnika in sicer Franc Schreiner v Ložnici (občina Št. Ilj pri Velenju) in Simon Kotnik v Podgorju, v Pamečah posestnik in župan inž. Vinko Vrhnjak, posestnik in župan Franc Hribernik v Šmartnem pri Slovenj Gradcu, v Slovenj Gradcu pa zdravnik, primarij dr. Franjo Radšel. V Velenju pa je bil npr. podpred- sednik posestnik in rudar Jernej Videmšek. Po podatkih, ki so nam na voljo naj še zapišemo, da je imela krajevna organizacija v Mislinji 450 članov in 20 odbornikov, v Ložnici pa nad 200 članov.^"! Potem, ko je septembra 1935 zamenjal bana dr. Dinka Puca novo imenovani ban dr. Marko Na- tlačen, je kmalu razrešil v banovini prejšnje okraj- ne cestne odbore in imenoval nove. Ti so bili tudi v tem okraju iz vrst organiziranih članov JRZ, vendar je po prejšnjem zakonu ostal še nadalje predsednik cestnega odbora Ivan Rojnik, trgovec in predsednik občine Slovenj Gradec in član JNS.'*^ Tudi v slovenj graškem okraju so skrbeli za ob- novo starih in pa graditev novih cest. Denarna sredstva so dobili iz fonda za javna dela in v vla- davini JRZ nadaljevali graditev banovinske ceste Šoštanj-Št. Vid (nad Valdekom, občina Mislinja), medtem ko so za popravilo in graditev občinskih cest dobivali denarna sredstva iz banovinskega bednostnega fonda.'^^ Prosvetna društva in kmečko-stanovsko gibanje v katoliškem taboru, kmetijska zbornica Po zaslugi A. Korošca notranjega ministra v Stojadinovičevi vladi, so se v okviru obnovljene Prosvetne zveze kot matične organizacije v lavan- tinski škofiji oživljala ali na novo ustanavljala šte- vilna prosvetna društva, posebej mladinska. Ta so se z ustanovitvijo Zveze fantovskih odsekov in Zveze dekliških krožkov leta 1937 pričela osamo- svajati. Vzporedno s tem so se organizacijsko širili in v večini župnij so že delovali Fantovski odseki in Dekliški krožki. Prosvetna društva, posebej mla- dinske organizacije, vsa katoliška društva pa so imela duhovnega voditelja, so dobivala nove smer- nice delovanja v okviru uresničevanja krščanske socialne akcije, s poudarkom na ljudski izobrazbi in vzgoji. V okviru perečega socialnega in kultur- nega vprašanja naj bi se člani teh društev posve- čali predvsem t.i. socialni prosveti in protiko- munistični propagandi, to je proti kulturnemu boljševizmu. Prosvetna društva kot Fantovski od- seki in Dekliški krožki so se udeleževala pro- svetnih taborov in drugih proslav v okrajnem ali dekanijskem merilu pa tudi izven njih. Tako npr. je svoje zbrane vrste katoliška mladina tega okraja predstavila v pisanem sprevodu že na Slomškovih dnevih 28. in 29. junija 1936 v Mariboru. V nočni procesiji so posebej s plamenicami prisostvovali tudi možje in fantje iz Šaleške in Mislinjske doline.^^ Dne 4. julija 1937 pa je slovenjgraška JRZ priredila slovenski narodni tabor v okviru proslav 20-Ietnice majruške deklaracije, slavnostni gost je bil dr. A Korošec. Številne prosvetne organizacije, kolesarji, konjeniki, okrašeni vozovi in ljudje v narodnih nošah, mnogi iz obmejnih krajev, so so- delovali in popestrili veliko manifestacijo za narod- no misel,^^ hkrati pa se spominili umrlega nad- škofa dr. A. Jegliča. Slovenjgraški občinski odbor je počastil dr. A. Korošca s tem, da mu je izročil srebrno plaketo in ga imenoval za častnega občana v zahvalo za njegove pretekle zasluge. Korošec je sprva govoril o zaslugah pokojnega Jegliča, nato obudil spomnim na šentjanški tabor pri Slovenj Gradcu 7. aprila 1918, ki so se ga udeležili za- stopniki iz Dravske, Mislinjske in Labudske doline. Omenil je tudi dogodek, ko so tedaj množico, ki se je navduševala za majniško deklaracijo, z noži in koli napadli nasprotniki. Korošec je kot pravkar imenovani častni občan svoj govor zaključil s pozivom udeležencem naj tudi ta okraj pozitivno sodeluje pri uresničevanju programa vsedržavne JRZ. Na slovenjgraškem taboru, kjer je bilo po poročilu Slovenskega gospodarja okrog 5.000 ljudi, so govorili še drugi strankini prvaki in predstav- niki katoliških prosvetnih društev in organizacij.^^ Kmečko prebivalstvo pa je büo posebej priteg- njeno v kmečko-stanovsko organizacijo. V okviru obnovljene Kmečke zveze konec leta 1935 so se poslej v Dravski banovini ustanavljale številne krajevne Kmečke zveze. V obravnavanem okraju so nastajale dokaj hitro, prva se je ustanovila že 13. septembra 1936 v Starem trgu pri Slovenj Gradcu, naslednjih šest se je ustanovilo do janu- arja 1937 in le nekaj v letih 1938, 1939. Tudi v tem okraju so nekatere krajevne KZ delovale bodisi v okviru občin ali pa župnij. Delovale so v Pamečah, Starem trgu (občina Slovenj Gradec), v župniji Sv. Florijan v naselju Zgornji Dolič (občina Mislinja), v Skalah pri Velenju, Šmartnem pri Slovenj Gradcu, Šoštanju, Sv. Andražu pri Velenju, Št. Ilju pri Velenju, Št. Ilju pri Turjaku (občina Mislinja), Št. Janžu na Vinski gori, v Topolščici in v Velenju. Okrajna KZ je imela svoj sedež v Šoštanju.^0 Kmečka zveza pa je poskrbela tudi za svoj pod- 44 Ibidem. 45 Slovenski gospodar, 6. novembra 1935, št. 45. 46 Slovenski gospodar, 29. julija 1936, št. 31. 4^ Primerjaj Slovenski gospodar, 1. julija 1936, št. 27. 48 Domoljub, 23. junija 1937, št. 25; Slovenski gospodar, 7. julija 1937, št. 27. 4^ Slovenski gospodar, 7. julija 1937, št. 27. 50 Anka Vidovič-Miklavač. Kmečko stanovsko gibanje v klerikalnem taboru na Slovenskem 1935-1941. Borec, Ljubljana, 1990, št. 1, str. 98-140. 47 3 KRONIKA 7 ANKA VIDOVIČ-MIKLAVČIČ: OKRAJ SLOVENJ GRADECV LETIH 1929-1941, 41-54 1999 mladek; leto dni po svoji obnovitvi je na seji Glavnega odbora sprejela sklep, da naj se v bližnji prihodnosti pričnejo ustanavljati samostojni mla- dinski odseki. Vodstvo KZ je kmalu pričelo pri- pravljati tečaje za usposabljanje vodilnega kadra mladinskih odsekov. Obenem je vodstvo tudi po- zivalo, naj si vsak član krajevne organizacije KZ prizadeva zajeti kmečko mladino v kmečko sta- novsko organizacijo. Vanjo se more vključiti vsak mladenič, ki se ukvarja s kmetijstvom in ki vestno opravlja verske dolžnosti.^l V okraju, kjer je bolj ali manj živahno delovalo proti koncu obravna- vanega obdobja dvanajst krajevnih KZ, so usta- novili še šest Mladinskih odsekov KZ in sicer po- sebej fantovskih in posebej dekliških. Obe orga- nizaciji sta delovali v Starem trgu. Skalah pri Vele- nju, Šmartnem pri Slovenj Gradcu, Št. Janžu pri Velenju, Topolščici in v Velenju. Krajevne organizacije KZ in tudi njeni mla- dinski odseki so občasno poročali o svojem delu sprva v Domoljubu in Oraču, kasneje pa v Vest- niku za organizacijska vprašanja. Pri tem ugotav- ljamo, da se je večkrat oglašala tudi kmečka mla- dina iz slovenj graškega okraja. Tako izvemo, da so nekatere članice MKZ iz Šmartnega, ustanovljene 9. januarja 1938,^3 obiskovale v Ljubljani tečaj, na katerem so se usposobile za vodstvo dekliških od- sekov v okraju.^4 Tečaja so se udeleževali tudi najbolj sposobni kmečki mladeniči iz okraja in ko so organizirali krajevno MKZ, so člani praviloma obiskovali t.i. kmečke večere. Na njih so se se- znanjali z aktualnimi socialnimi vprašanji v luči krščanskega solidarizma, obenem pa tudi z idej- nimi smernicami kmečkega mladinskega gibanja in s pridobitvami naprednega kmečkega gospodar- stva. Tako kot v drugih okrajih je kmečka mladina tudi v slovenjgraškem prirejala razna tekmovanja in pa kmečke mladinske tabore. Eden odmevnej- ših. Orač ga je proglasil za "prvi tabor Mladinske Kmečke zveze v Sloveniji", je bil 3. septembra 1939 v Skalah pri Velenju pod pokroviteljstvom okraj- nega narodnega poslanca, izvoljenega na skupščin- skih volitvah decembra 1938, Ivana Theuerschuha (v časopisih tudi Teuerschuh). Tabora se je ude- ležila kmečka mladina iz sosednjih občin in župnij, prireditev je trajala ves dan. Najprej so ob navzoč- nosti množice na trgu pred cerkvijo blagoslovili prapor MKZ Skale, cerkvenemu obredu je sledilo ^1 ARS, dislocirana enota Inštitut za novejšo zgodovino (INZ), Gradivo Zveze kmetskih fantov in deklet, fase. 3, med drugim so ohranjena tudi Pravila (katoliške) Mla- dinske Kmečke zveze 1937. 52 Podatki so zbrani v Oraču (1937-1941), Vestniku za or- ganizacijska vprašanja (1940-1941) in Koledarju Kmečke zveze za leto 1941. Slovenski gospodar, 12. januarja 1938, št. 2. 54 Orač. Za bodočnost slovenskega kmeta, marec 1938, št. 4, (prva številka je izšla decembra 1937). zborovanje. Prvi govornik je bil idejni vodja in predsednik osrednjega vodstva Mladinske Kmečke zveze Ludovik Puš, ki je v govoru poudaril pomen stanovskega organiziranja in geslo: "z mladino je treba začeti, če hočemo rešiti naše kmečke domo- ve". Za njim sta govorila poslanec Theuerschuh in banski svetnik ter tajnik okrajne KZ Novak. Po kmečki himni je kaplan Rojht, ki je imel veliko zaslug za razvoj škalske MKZ, povabil zborovalce v dvorano, kjer so si ogledali "zabavno igro o kmečkem življenju."55 Tudi Slovenec je poročal o lepo uspelem taboru in opozoril na govor L. Puša, ki je med drugim poudaril pomembne naloge mladinskega kmečkega gibanja: utrditev kmečkih domov, ohranitev kmečke zemlje in kmečkega poklica. Kmečka mladina naj predvsem z lastnimi silami ustvari gospodarske pogoje za boljše življe- nje, sodeluje pri ohranitvi in utrditvi krščanske vere in slovenske narodne zavesti.56 Krajevne KZ so imele vsakoletni občni zbor na katerem so pregledali tudi organizacijsko stanje in dejavnost. Poleg tega so prirejali razne tečaje, stro- kovne posvete in javna zborovanja. Ivan Theuerschuh, narodni poslanec, izvoljen 11. decembra 1938. 55 Orač, oktobra 1939, št. 10. 5o Slovenec, 8. septembra 1939, št. 205. 48 47 1999 3 KRONIKA ANKA VIDOVIČ-MlKLAVČlC: OKRAJ SLOVENJ GRADEC V LETIH 1929-1941, 41-54 Eno takih je bilo 25. aprila 1937 v Št. Janžu na Vinski gori, kjer je bil prisoten tudi predsednik Glavnega odbora KZ Ivan Brodar. Pol drugo uro je govoril v "nabito polni dvorani" možem in ženam, fantom in dekletom o pomenu stanovskega orga- niziranja kmečkega ljudstva. Popoldne istega dne so spremili Brodarja čez hrib še na kmečko zbo- rovanje v Št. Jlju pri Velenju.5'' Znova so imeli kmečki tabor 11. julija 1937 v Št. Janžu na Vinski gori, tedaj so ustanovili mladinski odsek ICZ za fante in odsek za dekleta.^^ Velik kmečki tabor s pisanim sprevodom je potekal 17. julija na Glav- nem trgu v Slovenj Gradcu. Otvoril ga je župan občine Pameče Ivan Vrhnjak, govorili so Ivan Brodar, Ludovik Puš, banski svetnik Ivan Tovšak in urednica "Kmečke žene" rojakinja Kristina Prija- telj in pa predsednica MKZ Lenčka Mrzel. Tabor so zaključili s petjem kmečke himne "Mi smo slovenske zemlje orači".^^ Člani na novo ustanovljene Kmetijske zbornice 1937 so bili večinoma člani JRZ in Kmečke zveze. Slovenjgraški okraj je zastopal Stanko Sevčnikar iz Zabrda v občini Velenje, njegov namestnik je bil Franc Hribernik iz Legna v občini Šmartno pri Slovenj Gradcu.60 Toda tako kot drugod tudi v tem okraju kmetje niso bili povsem zadovoljni s Kmetijsko zbornico. Potegovali so se namreč, zlasti še člani ZAKŠ, da bi sodelovali vsi "kmetje od pluga in motike" v svojem resničnem predstav- ništvu -"kmečkem parlamentu" - kmečki zbornici, v kateri bi kmetje bolj neposredno vplivali na "kmečko politiko". Jugoslovanska nacionalna stranka v opoziciji, mladina JNS (MJNS) Jugoslovanska nacionalna stranka (JNS), ki je po padcu Jevtičeve vlade prešla v opozicijo, se je polagoma pričela po sprejetju pohorskih punktacij avgusta 1935, ki so zahtevale dekoncetracijo držav- ne uprave, organizacijsko in programsko prenav- ljati. Zlasti po strankinem kongresu sredi leta 1936 v Beogradu. Temu je v Dravski banovini sledila banovinska skupščina 10. avgusta istega leta, na kateri so govorili tudi o potrebi strnjevanja nacio- nalnih vrst v vseh političnih akcijah, še posebej na bližnjih občinskih volitvah. V Dravski banovini je osrednje banovinsko vodstvo v Ljubljani ustanovilo banovinski akcijski odbor, z namenom, da se prične nacionalna mla- dina tudi politično organizirati, pod imenom Mla- dina JNS (MJNS). V to mladinsko organizacijo so 57 Domoljub, 12. maja 1937, št. 19. 58 Domoljub, 14. julija 1937, št. 28. 59 Slovenski gospodar, 27. julija 1938, št. 30. 60 Domoljub, 1. julija 1937, št. 26. 61 Jutro, 11. avgusta 1936, št. 184. vstopali iz vrst članov sindikane organizacije Na- rodne strokovne zveze pa tudi mlajši člani Sokola in kmečke mladinske organizacije Zveze kmetskih fantov in deklet, če so bili seveda politično naklonjeni unitaristični JNS. Od leta 1937 dalje so se pričele ustanavljati, kot so določala pravila, predvsem okrajne organizacije; v slovenjgraškem okraju se je ustanovila 31. oktobra 1937. Jutro je poročalo, da je bilo v hotelu Goli zbranih okrog 150 mladincev iz vseh občin okraja ob prisotnosti starejših članov stranke in narodnega poslanca geometra Milana Mravljeta ter tajnika banovin- skega odbora MJNS Andreja Uršiča.62 Na tej skupščini je govoril član okrajne in krajevne JNS že omenjeni Ivan Rojnik, prisotne je vzpodbujal, naj bodo borbeni, požrtvovalni in vztrajni pri delu za "veliko jugoslovansko misel". Tajnik pripravljal- nega odbora Bogdan Pušenjak je udeležence se- znanil z dejavnostjo nacionalne mladine v bano- vini in v tem okraju, pri tem pa poudaril, da se mora mladina zavedati, da je prihodnost Sloven- cev le v Jugoslaviji, zato je potrebno, da se nacio- nalna mladina kar najbolj uveljavi tudi v politič- nem življenju. Zatem je govoril o programskih smernicah in o tistih pojavih v političnem življenju v državi, ki silijo, da se v dogajanja vključi tudi nacionalna mladina, banovinski tajnik Uršič.63 Za predsednika okrajne MJNS so izvolil Gustava Kaca iz Šmartnega, dva podpredsednika Karla Kokolja in Joca Slomška, tajnika Bogdana Pušenjaka in blagajnika Huberta Kovača, vsi iz Slovenj Gradca, razen Slomška, ki je bil iz Šoštanja. Odborniki pa so bili iz Slovenj Gradca, Mislinja, Zgornjega Do- liča, Velenja. Po volitvah je Mravlje z govorom seznanil prisotne s političnim položajem v državi in banovini, skupščino pa so zaključili s petjem "Hej Slovani!".64 Poleg okrajne MJNS so bile do konca leta 1937 ustanovljene še krajevne organizacije in sicer v Slovenj Gradcu,65 Šmartnem pri Slovenj Gradcu,6^ Mislinji67 in Velenju.68 Po priključitvi Avstrije k nemškemu rajhu so bile nacionalne organizacije močno pritegnjene v narodnoobrambno gibanje. Dne 8. maja 1938 je bila izvedena velika nacio- nalna manifestacija v okraju. Na prireditvi se je zbralo nad 500 mladincev pretežno iz okraja, prišli so tudi zastopniki drugih okrajev, tako iz Celja, Dravograda, Maribora, Laškega, Radovljice, Kamni- ka, Ljubljana-okolice in Gornjega Grada. Prišli so nekateri člani banovinskega odbora MJNS in pa 62 Jutro, 4. novembra 1937, št. 257. Krasna manifestacija nacionalne mladine iz slovenjgraškega okraja. 63 Ibidem. 64 Ibidem, 4. novembra 1937, št. 257. 65 Jutro, 13. novembra 1937, št. 265. 66 Jutro, 17. novembra 1937, št. 268. 67 Jutro, 24. novembra 1937, št. 274. 68 Jutro, 4. decembra 1937, št. 282. 49 3 KRONIKA 7 ANKAVIDOVlC-MIKUWCiC; OKRAJ SLOVENJ GRADEC V LETIH 1929-1941.41-54 1999 senator Ivan Pucelj ter narodni poslanci Ivan Prekoršek, Milan Mravlje in Rudolf Pleskovič. Po- tem ko so jih člani vodstev domačih nacionalnih organizacij pozdravili, se je razvil sprevod po mestu, zatem pa so napolnili dvorano Gollovega hotela. Po govoru predsednika krajevne organiza- cije MJNS za Slovenj Gradec Bogdana Pušenjaka, ki je orisal delo nacionalne mladine in njene na- loge v prihodnje, so govorili še predsednik bano- vinske MJNS inž. Jože Rus, Ivan Pucelj in zastop- niki JNS iz drugih okrajev. Ivan Pucelj je razložil mednarodni položaj v Evropi in pozival mladino k narodnoobrambni dejavnosti, ki naj pripomore k stabilnosti jugoslovanske države.^^ Ko je jeseni 1940 osrednje banovinsko vodstvo MJNS v Ljubljani sprejelo nov, obširen program in izvedlo začetno fazo akcije "Na skupno delo", z ustanovitvijo "Odbora naprednih strank",''^ so potem tako mladinske kot starešinske organizacije na svojih skupščinah po okrajih obravnavale te nove programske smernice MJNS. Med temi sta bili tudi okrajni organizaciji JNS in MJNS za Slovenj Gradec, ki sta na isti skupščini 16. febru- arja 1940 razpravljali o vsebini novega programa in nujnosti akcije povezovanja vseh "naprednih sil" v Dravski banovini.^l Občinske volitve Privrženci Stojadinovičeve JRZ, zlasti krajevni strankini veljaki, so pričakovali veliko sprememb v občinskim upravah z napovedanimi občinskimi volitvami. Volitve so bile še vedno javne in so po- stopoma trajale v Dravski banovini od decembra 1935 do marca 1938. Slovenski gospodar je tik pred volitvami oktobra 1936 pisal: "Volitve so mobiliza- cija... Mobiliziramo se v obrambo demokracije, po- štenosti, slovenstva in katoliške vere".''^ Propagan- da in volilni boj sta bila ponekod dokaj ostra; v slovenjgraškem okraju je bilo veliko pritiskov in groženj, zlasti na neorganizirano delavstvo. V občinah so zmagale liste JRZ tako na volitvah 25. oktobra 1936 in 6. decembra istega leta, zadnje volitve so potekale 25. marca 1938, med njimi tudi v štirih občinah v obravnavanem okraju.¦^^ Volilna udeležba je bila različna, ponekod je zabeležena velika abstinenca, vendar je JRZ uspela dobiti največ glasov in s tem občinskih odbornikov. Naj za primer navedemo Šoštanj, ko je od 618 volilnih upravičencev, glasovalo 406, vsi ti pa za JRZ.^4 69 Domovina, 12. maja 1938, št. 19; Jutro (ponedeljsko), 9. maja 1938, št. 19. ^0 Več o tem Anka Vidovič-Miklavčič, Mladina med nacio- nalizmom in katolicizmom, Ljubljana 1994, str. 228-233. 71 Jutro, 7. marca 1941, št. 56. 72 Slovenski gospodar 21. oktobra 1936, št. 43. 73 Slovenski gospodar, 30. marca 1938, št. 13. 74 Slovenski gospodar, 9. decembra 1936, št. 50. Viktor Eržen, urednik Delavske politike in aktivist socialističnega gibanja. Slovenj Gradec dobi dve novi zdravstveni ustanovi Decembra 1938 je v Slovenj Gradcu potekala velika slovesnost ob otvoritvi Zdravstvenega doma in Protituberkuloznega dispanzerja. Slovesnost je bila v nedeljo 4. decembra 1938, prišli so zastop- niki zdravstvenih ustanov iz Ljubljane in Celja. Slavnostni govor je imel slovenjgraški župan dr. Jože Picej, za njim je govoril primarij slovenjgraške bolnišnice dr. Lojze Simoniti, ki je tedaj tudi pred- sedoval tamkajšnji Protituberkulozni ligi. Pouadril je, da je dolgoletno skupno prizadevanju tako lokalnih kot banovinskih pristojnih organov rodilo lepe uspehe. Poleg tega je istočasno potekala tudi akcija za ustanovitev Zdravstvenega doma; njen pobudnik in voditelj je bil tamkajšnji podpred- sednik Protituberkulozne lige in okrajni sanitetni refernet dr. Maks Pohar.75 Slavnost ob 20-letnici delovanja koroških borcev V počastitev 20-letnice obstoja koroških borcev sta krajevna Legija koroških borcev in podružnica Družbe sv. Cirila in Metoda v Šoštanju priredili svečanost in hkrati obudili spomin na koroška borca Okretiča in Jazbarja, ki sta žrtvovala svoje življenje. Že v soboto 10. junija 1939 je bila v So- kolskem domu narodnoobrambna prireditev z uvodnim pozdravom predsednika GMD dr. Jožeta Goričarja, posebna pozornost je bila izkazana dr. 75 Slovenec, 11. decembra 1938, št. 284 a. 50 47 1999 3 KRONIKA ANKA VIDOVIČ-MIKLAVČIČ: OKRAJ SLOVENJ GRADEC V LETIH 1929-1941, 41-54 Maksu Šnuderlu iz Maribora in zastopnikom študentskega Narodno akademskega bloka z lju- bljanske univerze. Po igri "Gremo v Korotan", zborovski deklamaciji Pregljeve pesnitve "Ubiti zvon", petju koroških narodnih pesmi učiteljskega okteta, je bila osrednja točka akademije govor dr. Snuderla. Občinstvu je orisal zgodovinsko ozadje in potek bojev za Koroško. Po akademiji so se udeleženci zvrstili v "veliko povorko", peli domo- ljubne pesmi in vzklikali močni in neodvisni ]ugo- slaviji,''^ in kot poročajo nemški viri, protinaci- stična gesla. Tako kot druge narodne manifestacije je tudi to spremljal nemški konzulat v Ljubljani in konzul Bernard je "videl znak, da banska uprava in odločujoče osebnosti v Sloveniji niso voljne pri- spevati k normalizaciji odnosov" med Slovenci in slovenskimi Nemci.7'' Naslednji dan 11. junija pa so se nadaljevale svečanosti na Glavnem trgu. Po cerkvenem obredu so odšli na pokopališče ter se z venci poklonili že omenjenima borcema, ki sta bila 1919 leta ranjena pri Črni in sta po treh tednih umrla. Poleg tega je imela podružnica mladinske GMD svojo akademijo v Sokolskem domu. Celotna prireditev v Šoštanju je imela med prebivalci velik odmev.78 Sokolske prireditve v znamenju narodnoobrambnega gibanja Dne 16. junija 1938 je potekal javni letni telo- vadni nastop slovenjgraškega Sokola ob prisotnosti tudi bratskih sokolskih organizacij iz Črne, Žerjava in Dravograda. V imenu mariborske župe in ko- roškega okrožja je prisotne pozdravil okrožni na- čelnik Miro Veljak, starosta Ivan Rojnik pa je nato govoril o pomenu sokolske ideje in njihovi pri- pravljenosti za narodnoobrambno delo. Zatem so zapeli "Pesem sokolskih legij". Zvečer so priredili s "priznanim orkestrom slovenjgraškega jazz or- kestra" zabavo v prostorih Sokolskega doma.^^ Dne 21. junija 1938 pa je bilo ob 30-letnici delova- nja sokolske organizacije veliko narodno slavje v Šoštanju. Ustanovni občni zbor davnega 1908 leta je vodil Vladimir Vošnjak, prva telovadnica je bila v Kolškovem gradu, kasneje last Vošnjakovih.^^ Že v soboto so mladinci s plamenicami korakali po Šoštanju in nato ob prisotnosti množice meščanov zanetili kres na bližnjih Goricah. Ob ognju so pre- pevali sokolske in narodne pesmi, v Sokolskem domu pa je istočasno potekal slavnostni občni zbor, ki so se ga udeležile številne organizacije. '° Jutro, 14. junija 1939, št. 135. Primerjaj Dušan Biber, Nacizem in Nemci v Jugoslaviji 1933-1941. Ljubljana 1966, str. 159-162. 78 Jutro, 14. junija 1939, št. 135. 79 Jutro, 24. junija 1939, št. 144. 80 Primerjaj Jutro, 16. junija 1938, št. 138. med njimi tudi organizacija socialističnega delav- skega kulturnega društva "Cankar". Množica, ki je bila prisotna pri kresovanju, je potem po mestu razvila povorko in vzklikala Jugoslaviji, kralju. So- kolu in "bratski Čehoslovaški". V nedeljo so znova priredili pisan sprevod po mestu, govorili so sokol- ski funkcionarji, popoldne je bil telovadni nastop, ki je navdušil množico gledalcev. Zvečer je na družabnem srečanju v Sokolskem domu igrala de- lavska godba "Zarja".81 Skupščinske volitve decembra 1938 Od številnih taborov, ki so potekali v banovini od druge polovice leta 1935 pa tja do aprilskega zloma 1941, se jih je nekaj zvrstilo tudi v tem oJcraju. Omenili bomo le "narodni tabor" v Šošta- nju, ki je bil 31. julija 1938 za okraje Slovenj Gra- dec, Celje, Slovenske Konjice in Gornji Grad. Kot poroča Slovenski gospodar je bilo prisotnih okrog 8.000 ljudi. Pomen tabora na severni meji je s svojo prisotnostjo poudaril dr. A. Korošec, doma- čini pa so mu postavil slavolok z napisom: "Vodi- telj naš, ves narod je Tvoj"! Obenem ga je šoštanjski občinski odbor imenoval za častnega občana "v znak hvaležnosti za zasluge za slovenski narod". Poleg dr. Korošca so govorili še minister dr. M. Krek, v imenu Prosvetne zveze Marko Kranjc, prof. Mirko Bitenc iz Celja kot član vodstva Zveze fantovskih odsekov, Rudolf Smersu iz Lju- bljane v imenu Zveze združenih delavcev, za- stopnik Kmetijske zbornice Martin Steblovnik in ravnatelj Ivan Theuerschuh.82 Poleti 1938 so bili tabori v znamenju narodnoobrambnega gibanja pa tudi kot uvod k pripravam na skupščinske volitve. Razgretost političnega življenja, ki je se je po občinskih volitvah nekoliko polegla, se je znova pokazala v volilnem boju za skupščinske volitve, ki so potekale 11. decembra 1938. V tem volilnem boju je s številnimi shodi in tabori mož in fantov vse daleč prekašal katoliški tabor, ki je imel v JRZ, kot vladni stranki, močno politično zaledje in razvejeno organizacijo številnih katoliških društev in organizacij. Na Stojadinovičevi listi JRZ je bil za obravnavani okraj izbran kot kandidat že ome- njeni Ivan Teuerschuh, ravnatelj meščanske šole v Slovenj Gradcu, njegov namestnik pa Anton No- vak, župan v Šoštanju.83 Na opozicijski listi dr. Mačka so v Dravski banovini v enem bloku kan- didirali privrženci Slovenske združene opozicije in v drugem socialisti, ki so se tehnično povezali z JNS. Seveda je politični katoliški dnevnik Slovenec veliko pisal in pri tem komentiral povezavo sled- 81 Jutro, 24. junija 1938, št. 144. 82 Slovenski gospodar, 20. julija 1938, št. 29; ibidem, 3. avgusta 1938, št. 31. 83 Dr. Milan Ževart, n. d. str. 23. 51 3 KRONIKA ANKA VIDOViC-MIKLAVCiC; OKRAJ SLOVENJ GRADECV LETIH 1929-1941. 41-54 7 1999 njih dveh (socialistov in JNS), sicer pa je v kato- liškem tisku nasploh potekala velika gonja proti volilnim shodom in kandidatom na opozicijski listi dr. Vladka Mačka. Kmečkodelavsko gibanje, ki so ga sestavljali krščanski socialisti, stara SLS in sku- pine dr. Kukovca (t.i. Slovenska združena opozi- cija) se je v okraju sporazumelo za kandidata Si- mona Blatnika, posestnika in trgovca iz Stare vasi pri Velenju, katerega so podpirali tudi tamkajšnji komunisti. Za njegovega namestnika je bil izbran Leopold Kališnik, rudar iz Velenja.84 To je bil en blok Mačkove združene opozicije, drugi blok pa, kot smo že omenili socialisti in JNS. Na okrajni volilni konferenci socialistov 6. novembra 1938 v hotelu Rak v Velenju je A. Jelen govoril zastop- nikom, ki so prišli iz vseh večjih krajev. Za na- mestnika kandidata so izbrali Franca Kranjca.^^ Jutro je za slovenjgraški okraj navedlo kot kandi- data Alberta Puncerja, trafikanta iz Slovenj Gradca in njegovega namestnika Franca Kranjca, posest- nika v Št. Ilju pri Velenju.86 Na Ljotičevi listi je bil za okraj določen Rudolf Šimnovec.^^ V okraju je bilo 7.795 volilnih upravičencev od tega jih je volilo 5.382. Ugotavljamo, da je bila v primerjavi z nekaterimi drugimi okraji udeležba volilcev kar velika. Z veliko večino je zmagala lista JRZ (Theuerschuh), ki je dobila 4.945 glasov, kan- didat slovenske združene opozicije (Blatnik) je do- bil 329 in drugi blok socialisti in JNS (Puncer) 108 glasov, skupaj je dobila lista dr. Mačka 437 glasov, medtem ko Ljotičeva lista ni dobila nobenega,^^ Zveza združenih delavcev Potem ko je bila novembra 1935 v Ljubljani ustanovljena krščanska strokovna organizacija slo- venskega delavstva - Zveza združenih delavcev (ZZD), ki je imela za cilj združiti vse slovenske delavce v eno stanovsko organizacijo in v katoliško skupnost, je začela širiti svoje podružnice tudi v tem okraju. Med prvimi se je ustanovila podruž- nica ZZD v Velenju in za njo nova podružnica 18. decembra 1938 v Topolščici, v katero so se vključili stavbinski in zdraviliški delavci. Predsednik okrož- ne organizacije ZZD s sedežem v Velenju Veko- slav Zaje je na občnem zboru razložil pravila ZZD in kolektivno pogodbo stavbinskih delavcev.^^ Po delavskem taboru ZZD 21. avgusta 1938 na Gradu pri Slovenj Gradendo se je tu ustanovila podruž- 84 Slovenska vas, 30. novembra 1938, št. 13; primerjaj tudi dr. Milan Ževart, n. d., str. 23, 24. 85 Delavska politika, 8. novembra 1938, št. 114. 86 Jutro, 4. decembra 1938, št, 281. 87 Dr. Milan Ževart, n. d., str. 23. 88 Slovenec, 13. decembra 1938, št. 285; Jutro, 13. decembra 1938, št. 288. 89 Slovenski delavec, 21. januarja 1939, št. 4. 90 Slovenski delavec, 27. avgusta 1938, št. 34. niča ZZD, zajela je delavce zaposlene v tovarni kos, meril, usnja in kravat. Kot poroča glasilo ZZD Slovenski delavec so se vključili tudi mnogi stav- binski delavci, ki so bili prej organizirani v "na- sprotni organizaciji".91 Ustanovljena podružnica ZZD v Mislinji, ki je štela 170 zaposlenih in so skoraj vsi bili člani ZZD, je imela veliko razprtij s tamkajšnjim tujim podjetnikom gozdarske indus- trije dr. Arturjem Pergerjem. Nikakor ni privolil v podpis kolektivne pogodbe, izplačeval jim je, kot je zapisal Slovenski delavec, zelo nizke mezde in pri tem šikaniral delavce, vse to je tamkajšnje de- lavstvo prignalo v stavkovno gibanje, ki ga je podprlo vodstvo ZZD. Stavka je trajala je od 9. marca do 11. aprila 1939, četudi se je končala z delnim uspehom, se lastnik in uradništvo podjetja niso držali pravil kolektivne pogodbe. O na- daljnjem šikaniranju delavcev, neizpolnjevanju de- lavskozaščitne zakonodaje in negiranju ustanov delavske zaščite, oviranju dejavnosti tamkajšnje ZZD, pa tudi o maščevalnih ukrepih, kot npr. od- pustitev "agilnega strokovničarja in organizatorja ZZD v tem podjetju" Konrada Gumpota, je po- ročal Slovenski delavec skoraj vse leto.92 Pisal je tudi o solidarnosti prebivalcev Mislinjske doline s stavkujočimi delavci, o njihovi pomoči in še po- sebej pomoči trgovca Miroslava Vernika, ki ni poznal nobene razlike med "zaposlenim in neza- polenim delavcem". Delavci pa so se oprijeli gesla "Svoji k svojim, tujci pa naj prav tako (gredo op. A. V. M.) tja, kamur spadajo."93 Večina delavcev je bila naperjena proti nemškutarjem, tujim izkorišče- valskim podjetnikom in nasploh privržencem na- cionalsocializma. Sicer pa je vodstvo ZZD rado predstavljalo svojo organizacijo za "sodobno delav- sko organizacijo", ki utira pot korporativizmu. Nova podružnica ZZD se je ustanovila v Ska- lah 26. novembra 1939, kot na novo ustanovlje- nega rudarskega odseka ZZD 12. novembra 1939 v Ljubljani. Na sestanku je Vekoslav Zaje, kot de- legat Delavske zbornice, razlagal pomen tega od- seka in zahteve o reguliranju plač glede na rastočo draginjo za rudarje v trboveljskih in državnih rudnikih. Velenjski rudnik lignita je bilo rudarsko državno podjetje, vendar so bili rudarji ves čas zelo nezadovoljni z upravljanjem Generalne direk- cije, ki je bila v Sarajevu.94 Prizadevanje za dosego višjih mezd ob nara- ščanju cen v obdobju vojnega gospodarstva, je ro- dilo ustanovitev še druge podružnico ZZD v Ve- 91 Slovenski delavec, 21. januarja 1939, št. 4. Primerjaj, Slovenski delavec, 27. maja 1939, št. 22; ibi- dem, 8. julija 1939, št. 28; ibidem, 15. julija 1939, št. 29; ibidem, 12. avgusta 1939, št. 33; ibidem, 4. novembra 1939, št. 45. 93 Slovenski delavec. 2. septembra 1939, št. 36. 94 Slovenec, 20. avgusta 1935, št, 189 a; Slovenski delavec, 9. decembra 1939, št. 50. 52 47 3 KRONIKA 1999 ANKA VIDOVIČ-MIKLAVČIČ: OKRAJ SLOVENJ GRADEC V LETIH 1929-1941, 41-54 lenju in sicer 16. februarja 1941 za lesno in gozdno delavstvo.95 Nasploh je Slovenski delavec pisal, da naora biti delavstvo "pošteno plačano", s čimer bo med drugim preprečeno, da bi se navduševalo za "nemški fašizem" ali "ruski komunizem". Že prej, zlasti pa proti koncu tridesetih let si je ZZD močno prizadevala zajeti poleg neorganizi- ranih delavcev, tudi tiste iz vrst krščanskih so- cialistov. Ponekod so pridobili delavce tam, kjer niso bili delavni sindikati v nasprotnih taborih, tako npr. nekaj iz vrst socialistov in narodnega delavstva. Podružnice ZZD v okraju so se redno oglašale v Slovenskem delavcu, med drugim so pisale o organizacijski rasti in o svojih akcijah za dosego socialne zakonodaje. Obisk bana dr. Marka Natlačena Velik dogodek za okraj je bil obisk bana dr. Marka Natlačena 26. aprila 1939 v Šoštanju. Obisk je bil v znamenju Natlačenove inšpekcijske turneje po severnem delu Dravske banovine. Na glavnem trgu so ga pričakali občinski in politični veljaki JRZ, "vseh vrst uradništva ... požarno-brambne organizacije, čestita duhovščina, vseh vrst organi- zacij in razne druge korporacije".^6 Ta dan so se zvrstili na občinskem uradu pri banu predstavniki raznih organizacij, ki jih je vodil banski svetnik iz slovenjgraškega okraja Marko Novak. Predstavnik ZZD Vekoslav Zaje je v imenu velenjsldh rudarjev izročil spomenico, v njej so izrazili "starodavno željo velenjskega delavstva", da naj rudnik pre- vzame banska uprava, pričnejo naj se tudi dela za razširitev elektrarne, s čimer se bo povečala za- poslitev delavstva. Zatem so prišli s svojimi spo- menicami, ki so vsebovale "želje in prošnje" so- cialnogospodarske in prosvetnokulturne narave tudi predstavniki duhovščine, uradnikov, občin- skih odborov okraja in še mnogih drugih organi- zacij. Ban Natlačen je vsem prisotnim obljubil svojo pomoč in med drugim zatrdil, da je "nevar- nost vojne in nepotreben strah odstranjen, ker živimo v najboljših prijateljskih odnošajih med sosednjimi državami predvsem z Italijo, Nemčijo isto tudi z Madžarsko..."97 Toda politični dogodki so se zasukali drugače in čez nekaj mesecev se je pričela druga svetovna vojna; aprila 1941 pa je tudi Slovenijo in s tem slovenjgraški okraj zasedla nemška vojska. VIRI IN LITERATURA Arhiv Republike Slovenije (ARS) fond Društvena pravila, fase. 6501-6600. Arhiv Republike Slovenije (ARS), dislocirana enota Inštitut za novejšo zgodovino, (INZ). Gradivo Zveze društev kmetskih fantov in deklet, med drugim tudi pravila katoliške Mladinske Kmečke zveze 1937. Krajevni leksikon Dravske banovine. Ljubljana 1937. Splošni pregled Dravske banovine. Ljubljana 1939. Fran Pernišek, Zgodovina slovenskega Orla. Bue- nos Aires 1989. Milan ŽevarL Narodnoosvobodilni boj v Šaleški dolini. Ljubljana 1977. Anka Vidovič-Miklavčič, Kmečko stanovsko giba- nje v klerikalnem taboru na Slovenskem 1935- 1941. Borec, Ljubljana 1990, št. 42, str. 73-143. Anka Vidovič-Miklavčič, Mladina med nacionaliz- mom in katolicizmom. Ljubljana 1994. Anka Vidovič-Miklavčič, Vloga in organizacijski razvoj Zveze absolventov kmetijskih šol in Zveze absolventk kmetijsko-gospodinjskih šol na Slo- venskem v zadnjem desetletju stare Jugoslavije. Kronika, časopis za slovensko krajevno zgodo- vino. Ljubljana 1989, št. 3, str. 238-247. Anka Vidovič-Miklavčič, Jugoslovanska narodna stranka v Dravski banovini. Zgodovina v šoli VIII. Ljubljana, 1999, št. 1, str. 24-31. Slovenec (Ljubljana) 1929-1941. Jutro (Ljubljana) 1929-1941. Slovenski gospodar (Maribor) 1929-1941. Domovina (Ljubljana) 1929-1941. Kmetski list (Ljubljana) 1929-1941. Slovenska vas (Ljubljana) 1938. Orač (Ljubljana) 1935-1941. Domoljub (Ljubljana) 1929-1941. Edinost (Ljubljana) 1934-1936. Vestnik za organizacijska vprašanja (Ljubljana) 1940-1941. Koledar Kmečke zveze za leto 1941. Delavska politika (Ljubljana) 1929-1941. Slovenski delavec (Ljubljana) 1937-1941. 93 Slovenski delavec, 21. februarja 1941, št. 8. 96 Slovenski delavec, 6. maja 1939, št. 19. 97 Ibidem. 53 3 KRONIKA 7 ANKA VIDOVIČ-MIKLAVČIČ: OKRAJ SLOVENJ GRADEC V LETIH 1929-1941,41-64 1999 ZUSAMMENFASSUNG Der Bezirk Slovenj Gradec in den Jahren 1929-1941 Nach einigen Zahlenangaben über den Bezirk Slovenj Gradec (Windisch Graz) setzt sich der Autor mit folgenden Ereignissen der ersten Hälfte der dreißiger Jahre auseinander: Auflösung der Orel-Verbände (Orli und Orlice), Gründung der Burschenverbände (Fantovski odseki) und der Zirkel für junge Frauen (Dekliški krožki), Tätigkeit des Verbandes der Kulturvereine (Zveza kulturnih društev), Wahlergebnisse der Parlamentswahlen vom November 1931, Gründung der Jugosla- wischen Radikalen Bauerndemokratie (Jugoslovan- ska radikalna kmečka demokracija/jRKD), der späteren Jugoslawischen Nationalen Partei (Jugo- slovanska nacionalna stranka/jNS), der Jugosla- wischen Volkspartei (der Hodjera-Anhänger) (Jugo- slovanska narodna stranka), ferner Charakteristika der sozialistischen Bewegung, des Verbandes der Absolventen der Landwirtschaftsschulen (Zveza absolventov kmetijskih šol) sowie Ergebnisse der Wahlen vom 5. Mai 1935. Es folgt ein Umriß der zweiten Hälfte der dreißiger Jahren: Tätigkeit der Jugoslawischen Radikalen Union (Jugoslovanska radikalna zajednica, JRZ), des Bauernverbandes (Kmečka zveza), des Verbandes der Vereinigten Arbeiter (Zveza združenih delavcev) und der Jugendorganisationen im katholischen Lager sowie der JNS und ihrer Jugendorganisationen - der Jugend der JNS im liberal-unitaristischen Lager. Die Schlüsselpositionen hielten zur Regierungszeit der JNS die liberal-unitaristischen Anhänger der JRKD bzw. der JNS, nach dem Beitritt der Slowenischen Volkspartei (Slovenska ljudska stranka) zur JRZ wurden unter der Schirmherrschaft dieser Partei katholische Organisationen erneuert oder neu gegründet, darunter vor allem jene, die unter der Herrschaft der JNS aufgelöst worden waren. Im Bezirk Slovenj Gradec überwog in der zweiten Hälfte der dreißiger Jahre im Hinblick auf die Ergebnisse der Gemeinde- und Parlamentswahlen vom Dezember 1938 zwar die JRZ, obwohl die Opposition auch stark, wenn auch nicht einig war. Der Autor stellt in seinem Beitrag auch Be- sonderheiten des damaligen kulturellen Lebens dar. ,i- 54 47 3 KROlSriKA 1999 izvirno znanstveno delo UDK 331.5:949.712 Ptuj "1919-1941" prejeto: 30. 7. 1999 Ljubica Šuligoj' dr., docentaka. Pedagoška fakulteta v Mariboru, v pokoju SI-2250 Ptuj, Belšakova 8 Socialna gibanja na ptujskem območju med svetovnima vojnama IZVLEČEK Avtorica predstavlja posamezna socialna gibanja na gospodarsko zaostalem ptujskem območju, in sicer protidraginjske akcije, shode, proteste, mezdna in stavkovna gibanja ter socialne nemire med viničarji. SUMMARY SOCIAL MOVEMENTS IN THE PTUJ REGION BETWEEN THE TWO WORLD WARS The author presents individual social movements in the economic undeveloped Ptuj region, that is anti-dearth actions, meetings, protests, wage and strike movements and social turmoil among the vintagers. Ključne besede: socialno gibanje, protidraginjske akcije, stavkovna gibanja Gospodarsko in družbeno zaostalost ptujskega območja so med obema vojnama zaznamovali vi- ničarstvo, razdrobljenost zemljiške posesti, nizka kmetijska produktivnost, agrarna prenaseljenost, odvisnost cenene delovne sile predvsem od nem- ških delodajalcev ter ob sorazmerno razvejani obrtniški dejavnosti, skromno razvita industrija. Take razmere so imele za posledico, da v okraju ni bilo večjih socialnih gibanj. Razen gibanja ptujskih usnjarjev leta 1911 proti delodajalcu Josefu Pirichu, organiziranih mezdnih gibanj do konca prve sve- tovne vojne ne poznamo.^ Zaradi šibke ekonomske osnove, posledic voj- ne, nenehnih kriz, nizkega vrednotenja delavcev in odpuščanja z dela ter nespoštovanja kolektivnih pogodb, je občasno med svetovnima vojnama pri- hajalo v okraju do posameznih socialnih nemirov med delavci v industrijskih obratih, med obrt- niškimi pomočniki, nameščenci in viničarji; stavka železničarjev aprila v letu 1920 je dosegla tudi ptujske Železniške delavnice. Ptujski okraj je bil po prvi svetovni vojni gos- podarsko povsem izčrpan. Okraj se je otepal z gospodarsko nelikvidnostjo, saj je ostalo breme vojnih posojil v vrednosti čez 27 milijonov kron. Mestna občina Ptuj je ob pomanjkanju sredstev težko izvajala posamezne transakcije. Proračunski primanjkljaj naj bi se pokrival z občinskimi dokla- dami, toda posredni davki, kot trošarine in takse, so samo bremenili prebivalstvo brez premoženja. Porast življenjskih stroškov je prizadeval širše so- cialne plasti v okraju; za ok. 2% svojih "ubožcev" je mestna občina v letu 1920 namenila 27 tisoč kron ob davčni moči nad 168 tisoč din.^ Okrajno glavarstvo je ocenjevalo razmere na ptujskem ob- močju kot "skrajno neugodne". Poverjeništvo za notranje zadeve pri Deželni vladi je v letu 1919/20 opozarjalo na veliko draginjo, do katere je prišlo z 1 Pokrajinski muzej Ptuj (PMP), Arhiv oddelka za novejšo zgodovino, fas. Topografija (gospodarske organizacije). Zgodovinski arhiv Ptuj (ZAP), Mestna občina Ptujj (MOP) 1921, šk št. 250, dok št. 31/11-1921. 55 3 KRONIKA LJUBICA ŠULIGOJ: SOCIALNA GIBANJA NA PTUJSKEM OBMOČJU MED SVETOVNIMA VOJNAMA. 55-68 1999 razvrednotenjem krone, kar je povečalo nezado- voljstvo med prebivalstvom in prizadelo "revnejše sloje".3 Opozorila Okrajnega glavarstva o več kot polovici nepreskrbljenega prebivalstva in o priza- detih haloških viničarjih potrjujejo zaskrbljenost oblasti, saj je na ptujskem območju že prihajalo do delavskih nemirov. V pričakovanju agrarne refor- me so postali nemirni poljedelski delavci, kot težak socialni problem pa se je kazalo viničarsko vpra- šanje. 4. aprila 1920 so protestno zborovali viničarji pri Sv. Trojici v Halozah. O haloški bedi je poročal liberalni Ptujski list in si hkrati prizadeval odvrniti viničarje od "hujskačev", ki kočarje in delavce od- vračajo od dela, če jim delodajalec ne nameni ustreznega plačila. Pisanje lista si lahko razlagamo kot svarilo oblasti pred povojnimi "rudečimi dne- vi"; razmere je bilo potrebno umiriti.^ Obdobje viničarskega gibanja se je zaključilo v marcu 1921. Po vladnem posredovanju naj bi se poslej viničarska plača določala po pogodbi z gos- podarjem. Viničar naj bi imel prosto stanovanje in hlev, dobil naj bi 3% nagrado od pridelka vina, kar naj bi se izplačalo glede na dnevne cene. Vsak član viničarske družine, sposoben za delo, naj bi delal za gospodarja najmanj 150 dni na leto.^ Toda usodo viničarjev so še nadalje krojili njihovi gos- podarji. Delodajalci, ne le na podeželju, so na ptujskem območju izkoriščali odvečno in zato podcenjeno delovno silo. Tako je v letu 1919/20 prihajalo v okraju do pogostih manjših mezdnih in drugih gibanj različnih kategorij prebivalstva. Ta so bila običajno slabo organizirana in z nejasnimi smotri. Gibanja so bila navadno le "javni ljudski shodi", kot npr. prvomajsko zborovanje leta 1919 Krajevne organizacije JSDS v Ptuju. Protestni shodi so opo- zarjali na življenjsko stisko ljudi, kot npr. proti- draginjski shod Krajevne organizacije JSDS Ptuj v oktobru leta 1919 in shod državnih nameščencev za "pošteno eksistenco" v decembru.^ Na narašča- jočo draginjo in slabši materialni položaj delavcev mestne občine je opozorila tudi Spomenica občin- skih delavcev o zvišanju mezd. V imenu ptujske socialnodemokratske organizacije je Spomenico v oktobru 1919 poslal Mestni upravi Ivan Segula, mizar v Železniških delavnicah. V Spomenici so opozorili, da zahteva po višjem izplačilu ne more biti razlog za odpoved dela in da delavci v pri- 3 Glej op. 2. Arhiv Republike Slovenije (ARS), Predsedstvo deželne vlade za Slovenijo, Poverjeništvo za notranje zadeve, Situacijska poročila leta 1919 in 1920, Okrajno glavarstvo Ptuj št. 2038/pr. 3. 11. 1919; št. 1977/preds. 22. 11. 1919; št. 2092/pr. 7. 12. 1919. 4 Ptujski list 13. 7. 1919, 18. 1., 18. 4. in 25. 4. 1920, 20. 2. 1921; Rdeči prapor 23. 10. 1920. 5 Glej op. 4, 13. 3. 1921. 6 ZAP, MOP 1919, šk. št. 241, dok. št. 26/54 in šk št. 243, dok št. 618/919. merjavi z drugimi območji prejemajo manjši za- služek (urna mezda 7 kron, drugod 9 do 12 kron).'' Leta 1920 so viničarji protestno zborovali pri Sv. Trojici v Halozah (Podlehnik). (PMP, fototeka kul- turnozgodovinskega oddelka.) Zahteve "Splošne železničarske organizacije za Jugoslavijo" leta 1919 o izboljšanju položaja želez- ničarjev je na nekaj shodih podprla ptujska Kra- jevna skupina pod vodstvom Ivana Segula. Na pa- dec življenjske ravni so odločneje odgovorili usnjarji kot najštevilnejša skupina ptujskih de- lavcev; v marcu in aprilu 1920 so bili v svojih zadevah tudi uspešni. Ob prisotnosti zastopnika Strokovne komisije in načelnika Krajevne organi- zacije JSDS Jožeta Rožeta je bil dosežen sporazum o zvišanju delavske mezde za 30%.^ Drugače je v letu 1919/20 potekal spor med trgovskimi nastavljenci in gremijem trgovcem v Ptuju, v katerem so še vedno trdno sedeli za- stopniki nemške manjšine. Le-ti zaradi lastnih davčnih bremen niso pristali na sklenitev v kolek- tivne pogodbe. Tako se je delovno razmerje samo- voljno urejalo. Več ptujskih obrtnikov in trgovcev ni spoštovalo 48-urnega delavnika in nedeljskega ZAP, MOP 1920, šk. št. 247, dok. št. 843/2. ZAP, MOP 1920, šk. št. 247, dok št. 363/2. 56 1999 3 KRONIKA LJUBICA SULIGOJ: SOCIALNA GIBANJA NA PTUJSKEM OBMOČJU MED SVETOVNIMA VOJNAMA, 55-68 počitka. Obveljal je 10-urni delavnik. Šele po po- sredovanju Zveze trgovskih nastavljencev je de- cembra 1919 reagiral Mestni urad z zahtevo po "strogem nadzoru".^ Nenaklonjenost krajevnih oblasti do zahtev trgovskih nastavljencev se je pokazala že avgusta 1919, ko so ti predložili osnutek kolektivne po- godbe o čezurnem delu, obiskovanju trgovske šole, draginjskih in družinskih dokladah, plačevanju vajencev od 50 do 100 kron na mesec in plačilu trgovskih pomočnikov v razponu od 300 do 500 kron. Mestni urad je zavrnil predloge, češ da nima "ingerence" urejati status članov. Urad bo poskušal urediti stanje pri trgovskem gremiju. Osrednja Prešernova ulica v Ptuju leta 1921. Nemški napisi v mestu še niso bili odstranjeni (Vir: lototeka Zgodovinskega arhiva Ptuj.) V naslednjem letu so se razmere še zaostrile. Zahtevi Odbora trgovskih nastavljencev v oktobru leta 1920, da naj se plače zaradi "vedno nara- ščajoče draginje" (jeseni leta 1919 kg pšenice 1,50 kron, spomladi 1920 kg moke 10 kron) dvignejo za 75% in da se mora upoštevati zakonsko določeni nedeljski počitek tudi v Ptuju, se je trgovski gremij vztrajno upiral in ni prišlo do sporazuma.!" Splošno padanje življenjske ravni ob zaostrenih gospodarskih razmerah je v letih 1920/22 pripeljalo do več mezdnih gibanj pri obrtniškem delavstvu, zlasti med živilskimi in stavbnimi delavci. Slaba organiziranost in neenotnost med njimi sta vodili do izkoriščanja delovne sile, zlasti vajeniške; krše- nje delovne pogodbe je bilo običajno. Leta 1920 so stopili v mezdno gibanje pekovski pomočniki. Kljub posredovanju Osrednjega društ- va živilskih delavcev za Slovenijo se mezdni pre- jemki niso dosti dvignili. Iz poročanja Enakosti v septembru 1922 povzemamo razlike v vrednotenju dela pekovskih pomočnikov: V Mariboru se je npr. 9 ZAP, MOP 1919, šk št. 244, dok št. 1329-1919. 10 ZAP, MOP 1920, šk. št. 247, dok št. 852/1-1920; glej op. 4, 26. 4. 1920. dvignila mezda od 1.075 na 1.1.28 kron, v Ptuju pa od 630 na 700 kron. Tudi delodajalci stavbinskih delavcev niso upoštevali mezdne pogodbe; nadurnega dela niso plačevali procentualno, urno mezdo so dvignili za krono pri več kot 8-urnem delavniku. Na delav- skem shodu v gostilni Beli križ v Ptuju avgusta 1922 so sklenili nastopiti "enotno in odločno".So- deč po nadaljnjih dogodkih, se je izkoriščanje stav- binskih delavcev nadaljevalo. V začetku leta 1921 se je začelo mezdno giba- nje med lesnimi delavci, zaposlenimi na mestni žagi v Ptuju. Povišanje delavskih plač za 50%, ko bi najnižji zaslužek znašal 8,25 kron na uro ali 66 kron na dan, izplačevanje nadur in nedeljskega dela po zakonu, zahteva po višjih mezdah, ki ne more biti vzrok odpovedi dela, so bile poglavitne zahteve Spomenice ptujske podružnice Osrednje- ga društva lesnih delavcev in sorodnih strok, po- slane na Deželno vlado za Slovenijo.^^ Po vladnem posredovanju je mestni sosvet v marcu 1921 delno ugodil zahtevam delavcev. Od- puste z dela je utemeljeval s trditvijo, da je do le- teh prihajalo zaradi "kršenja delovnega reda". Mestni sosvet je tudi ugotavljal, da delavci, ki so doma na podeželju, ne prispevajo v fond občin- skih doklad ter zato niso upravičeni do polovi- čnega plačila v primerih, če stroji ne obratujejo. Zahtevo po 50% zvišanju mezd so na občini od- klonili, ker je bila razen strojnikov na žagi za- poslena le nekvalificirana delovna sila. Delavci so se morali zadovoljiti z 20% dvigom mezd, tako da je navaden delavec poslej prejemal 6,60 kron na uro. Nadure naj bi se izplačevale po zakonu, ena- ko naj bi bile urejene tudi odpovedi dela. Splošna železničarska stavka aprila 1920 je pri- tegnila delavce Železniških delavnic v Ptuju, kjer je bilo ob koncu vojne zaposlenih okoli 70 delav- cev. Stavkovno gibanje ptujskih delavcev lahko spremljamo skozi prevladujoči vpliv socialne de- mokracije, čeprav tudi ni mogoče obiti vplivov oktobrske socialistične revolucije. Ker so slabe živ- ljenjske razmere pogojevale nezadovoljstvo ljudi, so oblasti spremljale morebitno revolucionarno ne- varnost. Okrajno glavarstvo je npr. 16. aprila 1920 pisalo Poverjeništvu za notranje zadeve v Lju- bljani, da se v mestu "do sedaj še ni pojavil bolj- ševiški agita tor". 13 Isti dan pa je zavrelo med slovenskimi želez- ničarji, ki so iskali boljše življenjske pogoje. Stavka ptujskih železničarjev se je pričela z zborovanjem 11 Delavske novice 24. 8. 1922. 12 ZAP, MOP 1921, šk št. 250, dok št. 716/11-1921. Glej op. 3, ARS, Pokrajinska uprava za Slovenijo, od- delek za notranje zadeve, Pov. Protidržavne akcije bolj- ševikov. Mestni magistrat Ptuj št. 12/146 z dne 16. 4. 1920. 57 KRONIKA 47 LJUBICA ŠULIGOJ: SOCIALNA GIBANJA NA PTUJSKEM OBMOČJU MED SVETOVNIMA VOJNAMA. 55-68 1999 pred ptujskim magistratom. Organizirala sta jo ; skupinovodja kovačev iz mariborskih železniških j delavnic, komunist Andrej Čanžek, in socialde- j mokrat Jože Rože iz Maribora, sicer uradnik Bol- niške blagajne v Ptuju in po oceni oblasti "glavni stavkovni agitator". Imenovana sta že prej zahajala : med delavce Železniških delavnic v Ptuju.Stav- j kajoči, ki jih je vodil socialdemokrat Ivan Segula, j so bili nenehno povezani z Mariborom. i Ukrepi oblasti potrjujejo, da je bila stavka so- lidno organizirana in da je imela "protidržavni" smoter. Stavkajoči so vztrajali do 2. maja, pa če- prav so oblasti zahtevale njigovo vrnitev na delo. i Odločno zastavljene zahteve in ne "mile resolucije" ' naj bi delavce privedle do stavkovnega uspeha.j Oblasti so stavko razumele kot revolucionarno ne- ! varnost, ki jo je potrebno s silo zadušiti; stavko so i imele za velik nemir na sicer "umirjenem" ptuj- ; skem območju. i 19. aprila je Okrajno glavarstvo sprejelo navo- i dila o ukrepih proti stavkajočim in o vzdrževanju ; reda. Naslednji dan sta v Ptuju pričela ukrepati \ orožništvo in državna policija.Enajst železni- čarjev so pripeljali v staro kasarno že 20. aprila. Do 29. aprila se je od 22 zasledovanih, ki se niso odzvali na dvomesečne orožne vaje, znašlo v za- poru 15, med njimi Franc Kramberger, Franc Roz- man in Ivan Segula. Po zbranih podatkih je bilo vseh aretiranih 17, od katerih so imele oblasti po- sameznike za komuniste. V situacijskem poročilu Okrajnega glavarstva v Ptuju dne 18. maja 1920 izvemo, da so bili "radi komunistične agitacije are- tovani in ovadeni" posamezniki in da je komu- nistov v okraju več, vendar njihovega aktivnega delovanja med stavko ni bilo mogoče dokazati. Poročilo med drugimi omenja Jožeta Rožeta in j Ivana Šegula kot "vodjo" socialnodemokratske i stranke oz. stavkajocih.^^ Liberalni Ptujski list je ] poročal, da je "glavni agitator Rože na varnem". | Medtem je vlada takoj po dogodkih na Zaloški j cesti v Ljubljani poostrila nadzor in prepovedala "vsako zbiranje v gručah". Mestni magistrat v Ptuju je zato omejil nočno gibanje ljudi na ulicah in prepovedal nočno obratovanje javnih lokalov, j Mestna policija je opozorila tiste, ki stanujejo v j 14 Rdeči prapor 25. 9. 1920; Ptujski tednik 10. 4. 1959. 15 ZAP, Okrajno sodišče Ptuj, šk. št. 149, spis UV 87/21 z dne 17. 3. 1921; Franc Rozman, Nežika Kramberger ustni vir. 16 ZAP, MOP 1920, šk. št. 247, dok. št. 489-1920; Prav tam. Državna policija Ptuj - Okrajno glavarstvo, št. 656/ preds; št. 1652; št, 256/a; št. 229; št. 1267; št. 230; MOP 1922, šk. št. 254, dok. št. 2384/11; glej op. 1, fas. Želez- ničarji. Glej op. 3, ARS, Okrajno glavarstvo Ptuj, št. 5607/pr; Zapisniki sej Deželne vlade za Slovenijo, 146. seje; ZAP, MOP 1920, dok. št. 565-1920; Janko Kos, Železničarska stavka aprila leta 1920, Kronika - časopis za slovensko krajevno zgodovino 1968/XVI., št. 11, str. 11. mestnem okolišu, delajo pa v mestu, da ga morajo zapustiti do 21. ure oz. prihajati le v mesto v de- lovnem času.18 Oblasti so po zlomu stavke javnosti hotele do- kazati, da stavkajočim ni šlo za "zboljšanje mezd- nega vprašanja", temveč za druge namene. Ptujski list je zapisal, da je stavka "prekoračila meje" in da so jo hoteli "na boljševiški način" izbrati komunisti ter doseči zmago. Po uradni oceni je stavkalo "socialistično delavstvo", ki je organizirano v Sploš- ni železničarski organizaciji - Krajevni skupini Ptuj, vendar se je gibanje "izpremenilo v politično, ko- munistično in je bilo naperjeno proti obstoju države".19 Čeprav je bilo delavstvo upravičeno do boljših življenjskih pogojev, je omenjeno glasilo ljudi strahovalo pred "opasnim" komunizmom in stavko, ki "dela draginjo". Oblasti so ukrepale tako, da nekaterim delavcem nekaj dni niso priznali dnevnega zaslužka. Štirje delavci so izgubili delo. Vodja stavke Ivan Šegula je bil premeščen. Jože Rože, ki so ga z drugimi izpustili iz zapora, ni smel ostati v Ptuju, čeprav so se zanj zavzeli organizirani delavci v mestu. 6. avgusta je namreč Ivan Šegula v imenu Krajevne skupine železni- čarjev. Okrožne organizacije JSDS, Gasilskega društva. Osrednjih društev usnjarjev, živilskih in stavbinskih delavcev zaprosil Načelstvo okrajne bolniške blagajne v Ljubljani za Rožetovo vrnitev v Ptuj, ker ga tukajšnje delavstvo "silno potre- buje".20 Po uvedbi Obznane so oblasti pozorneje spremljale strokovno organiziranost delavstva in ovirale delo delavskih zaupnikov. Po pravilniku o delavskih zaupnikih iz leta 1923 se le-ti niso smeli udeleževati delavskih gibanj in stavk. V Ptuju je zato februarja istega leta prišlo do protestnega shoda delavcev.21 Manjši nemiri so se na ptujskem območju v tem obdobju nadaljevali, čeprav je na Slovenskem po letu 1925 sledilo krajše deflacijsko obdobje. Živ- ljenje v ptujskem okraju ni krenilo na bolje. Za- ostale družbenogospodarske razmere so bile med obema vojnama visoka cena za delovno silo. Ostalo je viničarstvo, agrarna reforma ni prinesla rezultatov, premajhne gospodarske možnosti okra- ja so odvečni delovni sili onemogočale delo in pri- meren zaslužek. Povprečni mesečni zaslužek ni zadoščal za pokrivanje eksistenčnega minimuma; revščine je bilo veliko. Delavčeva mezda v tovarni Petovia je glede na kvalifikacijsko strukturo veljala leta 1926 18 ZAP, MOP 1920, Okrajno glavarstvo, dok. št. 679/preds.; glej op. 17, ARS, Zapisniki. 19 Glej op. 15, Okrajno sodišče. 20 Glej op. 15, Okrajno sodišče; ARS, fond ACK ZKS, Ber- notovo gradivo 1920. 21 Delavec, glasilo Strokovne komisije za Slovenijo, 17. 2. 1923. 58 47 1999 3 KRONIKA LJUBICA SULIGOJ; SOCIALNA GIBANJA NA PTUJSKEM OBMOČJU MED SVETOVNIMA VOJNAMA, 55-68 2 do 8 din na uro. Tako je ob 12-urnem delavniku delavec z najnižjim prejemkom delal ok. 3 ure za kg črnega kruha, ki je v Ptuju stal 5 do 6 din.22 Uvedba akordnega sistema, uvedenega predvsem za nekvalificirane in priučene delavce (teh je bilo v okraju največ) je bila zanje neugodna. Nizki akordni zaslužki so silili delavce k nadurnemu delu, zato je delavnik presegel osem ur.23 Ptujska mestna občina, ki je v okraju imela še največ ekonomskih zmogljivosti, se je v dvajsetih letih otepala s "silno težkim" gospodarskim položa- jem.24 Posledice zadolženosti občine ob najemanju posojil v avstrijskih denarnih zavodih pred vojno so jo zdaj silile k najemanju novih kreditov. Uva- janje tržnine, stojnine, davščin (200% doklade na zemljarino) naj bi dvignili dohodek občine. Zato so bile pristojbine v Ptuju višje kot v Mariboru in so se zato ob špekulacijah obrtnikov in trgovcev višje vrednotile tudi osnovne življenjske potrebščine. Nova socialna gibanja so bila torej odsev raz- mer, tako tudi viničarsko gibanje in boj za novi Viničarski red. Brezpravnost viničarjev in njihova hlapčevska ponižnost do gospodarjev sta ostali, če- prav v dvajsetih letih ugotavljamo nekaj premikov v boju za nov Viničarski red. Tega so doslej krojili vinogradniki sami. Vsa prizadevanja po organizira- nosti viničarjev so zato naletela na odpor gospo- darjev. Organizirane viničarje so le-ti preganjali. Bojazen pred izgubo dela je viničarje potiskala v pasivnost. Garali so raje za sramotno dnino; na ptujskem območju je leta 1928 le malokdo imel kruh. Zaslužki viničarjev niso bili v sorazmerju s cenami obleke in obutve. Dnina je znašala 3 do 10 din, pozimi še te ni bilo. O močnem izkoriščanju viničarske delovne sile in strahu pred delodajal- cem govorijo tudi razmere v premogovniku Ključarovci, kjer so ceno za primitivno tehnologijo in drago proizvodnjo plačevali delavci. Njihov po- ložaj se je konec leta 1922 tako poslabšal, da se je kazalo organizirati; delodajalec je odslovil oba de- lavska zaupnika.25 Poskusi izboljšave življenjskih pogojev socialno ogroženih so se kazali na različnih ravneh. Do leta 1923 se je zvrstilo več protidraginjskih shodov. Oktobra leta 1922 so se ptujski nameščenci znova pritožili zaradi draginje, a brez uspeha. V januarju 22 ZAP, MOP 1924, šk. št. 261, dok. št. 358/1924 in MOP 1928, šk. št. 267, cenik kruha in mesa v MOP; Delavska politika 23. 1. 1926. Dr. France Kresal, Socialnopolitični in materialni položaj delavstva v Sloveniji 1921-1925, Revolucionarno delav- sko gibanje v Sloveniji v letu 1921-1924. Referat z znan- stvenega posvetovanja v Ljubljani 6. in 7. jun. 1974, Lju- bljana 1975, str. 58. 24 ZAP, MOP 1923, šk. št. 258, dok. št. 1/1923 in šk. št. 259, Priloge k proračunu MO v 1. 1919/1922. "5 Jože Rozman, Viničarji v boju za nov in pravičen vi- ničarski red, 5. Ptujski zbornik, Ptuj 1985, str. 272 in 276; Enakost 15. 12. 1922. 1923 je bil zbor ptujskih državnih nameščencev in železničarjev, kljub brzojavki Zveze javnih name- ščencev in železničarjev o "odpovednih" shodih, češ da bo vlada razrešila problem prejemkov. Omenjeno ptujsko zborovanje, ki ga je vodil gim- nazijski ravnatelj dr. Josip Komljanec, je izzvenelo kot protest nezadovoljnega "uradništva in delav- stva" zaradi pomanjkanja in socialnega položaja.26 V slabem stanju ohranjena viničarska hiša na Gorci v Halozah. Kot etnološki muzej naj bi po- nazarjala življenje viničarjev. Posamezni vinogradniški hrami v Halozah še pri- čajo o udobju njihovih lastnikov. Na posnetku Ornigova vila na Gorci nad Podlehnikom. Novo razburjenje je prinesel vladni osnutek o državnih nameščencih in železničarjih, s katerim so kršili priborjene pravice o dopustu, delavniku in socialnem zavarovanju. Zato sta se 2. avgusta 1923 povezali strokovna organizacija železničarjev in društva nameščencev ter razglasili 24-urno prote- stno stavko. V Ptuju so 3. avgusta stavkali državni uradniki 26 Enakost 9. 2. 1923; France Filipič, Poglavja iz revolucio- narnega boja jugoslovanskih komunistov 1919-1939 1., Ljubljana 1981, str. 211. Dr. Josip Komljanec tajnik Ptujske čitalnice in vodja društvene ljudske knjižnice v 1. 1907-1918. 59 3 KRONIKA 7 LJUBICA ŠULIGOJ: SOCIALNA GIBANJA NA PTUJSKEM OBMOČJU MED SVETOVNIMA VOJNAMA. 55-68 1999 in poduradniki, med njimi tudi sodno osebje. Za- prti so bili pošta, sodišče in finančni uradi, ustav- ljen je bil železniški promet. Da je dogodek vzbu- dil v javnosti odmevnost, sklepamo po zasedanju občinskega sveta 28. avgusta. Ta je razpravljal o resoluciji "socijalističnega občinskega kluba", na- slovljeni na občinske svetnike. Zahtevali so posre- dovanje pri vladi, da se "izboljša obupni položaj železničarjev in državnih nameščencev in da se prisili s pomočjo socijalne zaščitne zakonodaje tuji kapital kakor domači, da ne bo ogrožal delav- čevega življenja".27 Resolucijo je podprlo 13 svet- nikov od 18 prisotnih. Po železničarski stavki je bila omenjena eno- dnevna stavka leta 1923 širše gibanje različnih so- cialnih struktur. Zahteve stavkajočih so bile načelno postavljene, toda strankarska razcepljenost v delavskih vrstah je zavirala uspešnost boja. Med največja socialna gibanja v okraju gotovo sodi mezdno gibanje v usnjarski industriji Petovia. Obrat je zaposloval največ delovne sile, ki je prihajala večinoma s podeželja. Število delovne sile je bilo sicer odvisno od razmer na tržišču; leta 1921 je bilo zaposlenih v tovarni od 183 do 406 delavcev, konec leta le 80 do 120. Delavstvo je bilo izpostavljeno brutalnosti nadrejenih in je preje- malo nizke mezde. Z akordnim delom so delo- dajalci iskali dodatne dobičke. V tovarni je zato prihajalo do občasnih socialnih nemirov, zahva- ljujoč solidni strokovni organiziranosti delavstva; leta 1921 so ustanovili stavkovni sklad. Prvi štrajkovni štirinajstdnevni val po vojni je bil v tovarni spomladi 1921. Na pogajanja stav- kovnega komiteja, ki ga je vodil usnjar Matevž Schmidt, je bil ob prisotnosti zastopnika osrednje- ga odbora usnjarjev iz Ljubljane dosežen spora- zum o višjih mezdah in ureditvi sanitarij v tovarni. Naslednje leto je ob ugodnih tržaških razmerah in skrajnem izkoriščanju delavcev delničarjem pri- neslo veliko dobička. To je bil razlog za novo stav- kovno gibanje. "Delavec" je leta 1922 v 17. številki poročal o "mezdnem pogajanju" v čevljarskem oddelku ptujske Petovie.^^ Glasilo je opozorilo, da so delavci v ptujski tovarni med najslabše plača- nimi v Sloveniji in do so izpostavljeni strahovanju ravnatelja, po rodu češkega Nemca. Stavka se je najverjetneje pričela 9. avgusta 1922, ker je vodstvo podjetja kršilo kolektivno po- godbo: slabšali so se mezdni in delovni pogoji, de- ^' ZAF, MOP, Zapisniki občinskih sej 1920/23, knjiga šl. 99; ARS, fond ACK ZKS, fas. letaki - sindikati, fas. Partija pred vojno 2. Elaborat - izsledki, podatki od A-KO, France Klopčič, Kratek zgodovinski pregled KP v Slo- veniji od leta 1921 - leta 1930. 28 Glej op. 1; Delavec 9. 4. 1921 in 1. 7. 1922. Socialdemokrat Matevž Schmidt med stavkajočimi de- lavci v Pirichovi usnjarni 1. 1911. Po vojni med orga- nizatorji strokovnih delavskih organizacij. lavskih zaupnikov niso upoštevali . Poleg usnjarjev so se za stavko odločili še delavci drugih oddel- kov, tako da je bilo stavkajočih okrog 350. Iz časopisnih poročil razberemo, da je gibanje ptujskih usnjarjev sprožilo solidarnostne akcije slo- venskega delavstva, kar je skušalo vodstvo Petovie preprečiti. Mariborska socialistična Enakost je po- ročala o "izbornem"držanju stavkajočih in o posre- dovanju Rudolfa Golouha pri vladi in Okrajnem glavarstvu v Ptuju. "Delavec" je opozarjal, da je potrebno "podpreti sodruge", saj se ti borijo za kruh in svoje pravice.29 Vodstvo Petovie se je medtem obrnilo z okrožnico na podružnice po Sloveniji. Zapisali so, da so v skladu z dogovorom med zastopniki delavcev usnjarske industrije uvedli tudi v Petovii akordno delo, ki je ovred- noteno s 15% poviškom mezde. Toda delavci so odklonili akordno delo in se uprli odpuščanju z dela "brez njihovega dovoljenja". Opozorili so, da je možno pričakovati podporo delavcev iz drugih krajev. Med drugimi je vodstvo tovarne navedlo: "Uprava našega podjetja je odločena izbojevati ta boj do skrajnosti, ker temelji stavka ne samo na socijalističnih, marveč še na boljševiških prin- cipih.30 Solidarnost s stavkajočimi v Ptuju je prisilila delodajalce k pogajanjem. Delavci so dosegli 15% zvišanje mezd. Akordno delo naj bi se poslej do- ločalo sporazumno z delavskimi zaupniki, enak dogovor naj bi veljal pri sprejemanju in odpušča- nju delavcev. Odpuščeni delavci so bili znova sprejeti na delo.^l Tritedenska stavka usnjarskih delavcev je pritegnila dotlej največje število delavcev. Uspešna je bila zaradi dobre organiziranosti in povezanosti delavcev, čeprav si je vodstvo tovarne ob podpori krajevnih oblasti prizadevalo stavko zlomiti. Toda že dober teden po sklenjenem sporazumu je vod- stvo Petovie ne glede na mnenje delavskih zaup- nikov začelo množično odpuščati delavce, sklicujoč se na krčenje obratovanja.^2 Sodeč po nadaljnjih dogajanjih, je delavcem zmanjkalo poguma. Upešala je tudi strokovna organiziranost. Strah pred izgubo dela je vodil v oportunizem. Število zaposlenih se je v naslednjih letih krčilo od 80 do 120, od teh je bilo ok. 50 delavk. Primerjalno lahko navedemo, da je urna mezda v Petovii leta 1926 veljala 2 do 8 din in da je v podeželski trgovini leta 1925 veljal npr. slad- kor 15 do 17,5 din za kg, da je bilo potrebno za svinjsko mast odšteti 30 do 35 din za kg, za pralno milo 16 do 18 din in za 86 dkg črnega hleba 5,50 60 29 Enakost 11. 8. 1922; Delavec 26. 8. 1922. 30 Delavec 2. 9. 1922. 11 Glej op. 30. 3^ Glej op. 1; Enakost 8. 9. 1922. 47 1999 3 KRONIKA LJUBICA SULIGOJ: SOCIALNA GIBANJA NA PTUJSKEM OBMOCjU MED SVETOVNIMA VOJNAMA. 65-68 din.33 Delavci so delali v težkih pogojih. Organi- ziranega mezdnega gibanja v tem času več ni bilo. Delodajalci so v kali zadušili kakršnokoli nezado- voljstvo. Ustavitev proizvodnje v največjem tovarnišJiem obratu v ptujsicem oJcraju leta 1936, je bil hud uda- rec za delavstvo. (Vir: Spominski list septembrskih dogodkov, Ptuj 8., 9., 10. september 1933. List hra- ni oddelek za novejšo zgodovino PMP.) Ukrepi kraljeve diktature so sicer ustavili soci- alne nemire, toda posamezne listkovne akcije so opozarjale na politične razmere v okraju in hkrati na težke življenjske pogoje prizadetih družbenih slojev. Na nerazvito ptujsko območje je občutno vplivala svetovna gospodarska kriza. Upad šibke industrijske proizvodnje je spremljala naraščajoča brezposelnost. Kriza je povzročila izreden padec dohodkov ptujskih podjetij, tako da se je mestni občinski svet lotil omejevalnih ukrepov. V pro- računskem letu 1933 so se delavske mezde znižale za 10% v tistih podjetjih, kjer je znašal urni za- služek 5 ali več din (leta 1932 se je mezda na akord gibala v mestni žagi od 4 din na uro do 6,80 33 Delavska politika 23. 1. 1926; Enotnost 1. 7. 1927; ZAP, Okrajno sodišče Ptuj, šk. št. 226, spis UVI. 678/25, spis UVI. 709/25. din v mestni klavnici). Istočasno bi se morale za 10% znižati plače tudi uslužbencem mestne upra- ve, na kar se je odzval "Krožek mestnih usluž- bencev Ptuj". Ugotovil je, da cene življenjskih po- trebščin nenehno rastejo in da bi predvideni ome- jevalni ukrep Mestne občine spravil uslužbence ob eksistenčni minimum. Mestni uslužbenci so opo- zorili na varstvo "popolne avtonomije" in na za- ostajanje prejemkov za mariborskimi občinskimi oslužbenci.34 Mestna občina Ptuj pa ni mogla zakonsko uskladiti prejemkov občinskih nameščencev z dr- žavnimi uslužbenci, ker ji finančne zmogljivosti tega niso dovoljevale. Občino so pestili milijonski primanjkljaji, ki jih pa z rednimi dohodki ni mogla pokrivati.35 Obremenjevala jo je tudi velika brez- poselnost in le s težavo je odštevala dodatna sredstva ubožnemu skladu; v obdobju gospo- darske krize je poraslo število revežev. Leta 1933 se je število brezposelnih v Ptuju in primestni oko- lici povzpelo na ok. sto, proračunskih sredstev v ta namen pa je bilo na voljo le 25 tisoč din. Tega leta je bilo v mestni občini 57 revežev, ki so prejemali 30 do 150 din mesečne podpore in so imeli brez- plačno kurjavo ter delno brezplačno stanovanje v mestnih hišah. Hkrati je mestna občina, zaradi "izrednih narodnostnih prilik", se pravi, zaradi gospodarske moči in politične vplivnosti ptujskega nemštva, namenjala sredstva v dodatne prora- čunske postavke, npr. za Narodno odbrano, požar- no brambo in Narodno strokovno zvezo.36 Ptujska mestna občina je nove finančne vire iskala z dodatnimi dokladami, davščinami, trošari- nami in taksami. Posledice so se kazale v znatnem porastu življenjskih stroškov. Krizo v okraju so spremljala cenovna neskladja, visoke cene osnov- nih živil in stanarin, vštevši še vedno najemninski vinar. Ob splošni draginji je padala realna vred- nost delavčeve mezde.3'' V "skrajno neugodnem" finančnem stanju se je znašlo kmečko prebivalstvo. V hudi zimi 1928/29 in ob pomanjkanju krme živina ni imela realne cene. Cene mesa in kruha niso bile v skladu z na- kupom klavne živine in s ceno moke. Kmet je tržil ZAP, MOP 1933, šk št. 277, Krožek mestnih uslužben- cev 21. 12. 1932 proti znižanju plač; Kraljevska banska uprava II. No 25172 Mestnim načelstvom 9. 12. 1933. 35 V začetku 1. 1933 znašal nepokrit dolg MO v Mestni hranilnici od zapadlih obresti 344.445,75 din ter od po- sojila 2.401.818,40 din. 36 ZAP, MOP 1934, šk št. 277, dok. št. U 373/15. Leta 1931 je bilo v MOP 3490 (81,9%) Slovencev in 542 (12,7%) Nemcev. Na območju okraja je v Ptuju obratovalo 68,2% industrijskih podjetij, od teh 46,6% v nemški lasti, s pretežno tujimi obrati skupaj 53,3%. Konec tridesetih let je bilo v mestu 60,8% nemških trgovin (Ljubica Šuligoj, Socialna in narodnoobrambna gibanja na ptujskem območju med vojnama, doktorska disertacija, str. 89 in 92). 37 Delavska politika 16. 3. 1935. 61 3 KRONIKA LJUBICA SULIGOJ: SOCIALNA GIBANJA NA PTUJSKEM OBMOČJU MED SVETOVNIMA VOJNAMA, 55-68 1999 svoje pridelke pod ceno. Potrošnika so bremenile cene na drobno. Ptujski trgovci, peki in mesarji so se okoriščali z visokimi maržami. Od januarja do junija 1929 so se cene moke znižale za ok. 75 par, tako da je bila cena pšenične moke tretje vrste od 3,50 do 3,75 din, cena kruha je ostala nespreme- njena; za kg črnega kruha je bilo potrebno odšteti 4,50 din. Po posredovanju sreskega načelnika so se morale cene kruha v ptujskem okolišu znižati za 50 par. Ko pa je leta 1930 "Društvo državnih nameščencev in upokojencev v Ptuju" zahtevalo znižanje cen mesa in kruha, so občinski organi menili, da te niso visoke. Cena mesa je bila npr. v neskladju z nakupno ceno živine: kg govedine je npr. veljal 16 do 18 din, živa teža krave se je gibala od 3,25 do 6 din za kg.^^ Mestni magistrat se je sicer lotil protidraginjskih ukrepov že leta 1931 in tudi izvolil aprovizacijski (prehrambeni) odbor, toda cenovna neskladnja so ostala. Družbe- nogospodarska nasprotja so se poglabljala. Ptuj leta 1936. (Vir. fototeka Zgodovinski arhiv Ptuj.) Špekulacije na tržišču so izzvale proteste. "Zve- za delavskih žena in deklet" je leta 1933 pod vod- stvom socialistke Ane Podlaha opozorila Mestno načelstvo na naraščajočo bedo prebivalstva in ga pozvala, naj pri banski upravi doseže, da se "borz- nim špekulantom onernogoči neupravičeno izže- manje že itak obubožanega ljudstva". Spremenjene politične razmere po diktaturi so ustvarile pogoje za nova socialna gibanja. Njihov močnejši val spremljamo v zadnjih tridesetih letih. 38 ZAP, MOP 1934, šk št. 277, dok št. 284/33; šk. št. 271, dok. št. 513; šk. št. 276, dok št. 1455. 39 ZAP, MOP 1933, šk. št. 277, dok. št. 42/1-1933. O Ani Podlaha je poročalo Okrajno glavarstvo Ptuj, da je "vo- diteljica ženskega proletarijala v Ptuju in okolici" in da se "druži tudi s komunisti" (ARS, fond ACK ZKS, fas. leto 1930, Okrajna glavarstva mariborske in ljubljanske oblasti - seznami komunistov B/64. II; fas. leto 1940, Gra- divo AS - Kraljevinska banska uprava oddelek II., Drav- ska banovina - komunisti). ko je bližajoča se druga svetovna vojna vnesla v gospodarstvo nova neskladja in zato dodatno krizo. Materialne težave Mestne občine Ptuj so se sicer nadaljevale, saj se je le-ta, še vedno ukvarjala z urejanjem nekdanjih vojnih posojil. V ta namen je bilo najeto novo posojilo, ki je leta 1940 znašalo več kot 2,7 milijona dinarjev. Na krizne razmere pa so opozarjali draginja, pridobivanje tržnega do- bička s špekulacijami, brezposelnost in tržno ogo- ljufani kmet. Mezde so zaostale za rastjo cen, ki so od konca leta 1935 spet naraščala. Samo v zadnjih mesecih omenjenega leta je bilo npr. potrebno odšteti za kg krušne moke 2,50 do 2,75 din (prej 2 do 2,50 din), za sto kg krompirja 75 din (prej 60 din); živa teža prašičev je veljala 6 din za kg (prej 5,50 din), cena svinine na drobno pa je znašala za kg 11 din (prej 10 din).40 Kriza je potisnila podeželje na rob preživetja. O tem govore raztreseni letaki, ki so včasih segli tudi na vas. Letaki "s komunistično vsebino" na haloš- kem območju v januarju 1934 in nato na Ptujskem polju poleti istega leta so npr. opozarjali na "straš- no krizo", na vse večje zadolževanje, izterjave dav- kov, brezposelnost in hkrati pozivali ljudi na pro- testne shode.4f Posebnih odmevov na take aktiv- nosti med podeželskim prebivalstvom ni bilo, saj je bilo le-to za politična dogajanja pretežno neza- inferesirano. Slednje potrjuje tudi gibanje kmečke pomoči v ptujski okolici sredi tridesetih let. Raz- treseni letaki po živinskih sejmih so pozivali kmete, naj organizirano nastopijo na tržišču in do- sežejo višje cene krompirja, čebule in živine, tako da bi imel koristi proizvajalec in ne posrednik. Zaradi neorganiziranosti in prevladujočih politič- nih dejavnikov na podeželju je bilo gibanje zadu- šeno.42 Na vinogradniških območjih je gospodarska kriza občutno posegla v življenje ljudi. V letih 1938/39 so oblasti pomagale vinogradnikom iz gos- podarskih težav z ustanavljanjem zadrug v Halo- zah, tako pri Sv. Trojici in pri Sv. Barbari. Orga- nizirani vinogradniki naj bi prišli do zaščitnih sredstev in naj bi ugodneje iztržili svoj vinski pridelek.43 Medtem pa vinogradniki niso ničesar storili za svojo viničarsko delovno silo, torej niso 40 ZAP, MOP 1935, št. št. 282, dok. št. 1826/35, dok. št. 46/36; MOP 1940, šk. št. 302, dok št. U 34/5. 41 ZAP, Okrajno sodišče Ptuj 1930/41, šk. šl. 482, spis Ki V. 105/34; ARS, fond ACK ZKS, fas. Partijski letaki od 1. 1919 do 1. 1934; glej op. 1, fas. Antikomunistična dejav- nost 1919/41, Okrožno sodišče Maribor, spis VII. Kzp 6/34 (prepis). 4^ Jože Jurančič, Markovci 1930-1936, Učesnici i svedoci I., Beograd 1974, str. 301. 43 ZAP, MOP, Zapisniki občinskih sej 1937/38, javna seja mestnega sveta 15. 9. 1938; dr. Vladimir Bračič, Vino- rodne Haloze, Maribor 1967, str. 74; glej op. 25, Jože Rozman, str. 278. 62 47 1999 3 KRONIKA LJUBICA ŠULIGOJ: SOCIALNA GIBANJA NA PTUJSKEM OBMOČJU MED SVETOVNIMA VOJNAMA, 55-68 spoštovali Viničarskega reda in se niso odzvali na zahteve ljutomerskega viničarskega zbora leta 1936 o statutu viničarja kot delavca in njegovem soci- alnem zavarovanju. Omahljivost in strah viničarjev sta omejevala uspehe boja za viničarske pravice; vinogradnik je ostal viničarjev "gospod". Banska uprava je sicer leta 1939 izdala nov Viničarski red, toda večina vinogradnikov tudi tega ni upoštevala. Vinogradniki so se novim določilom o viničarskih prejemkih in viničarskem skladu izognili z navi- deznim uvajanjem dinarskega razmerja.^^ Viničar- jev več niso najemali, ampak so oddajali stano- vanje v najem. Najemnik (viničar) je poravnal ob- veznosti do delodajalca z delom v vinogradu po določeni dinarski ceni. V boju za preživetje se je znašla tudi tista maloštevilna, pretežno podeželska delovna sila, ki ji je uspelo najti delo v skromni industriji. Odvisna od samovolje delodajalcev je zaradi majhnega zaslužka zahajala v oportunizem. Od moči stro- kovne organizacije je bil odvisen uspeh mezdnih gibanj, ki so v tridesetih letih predvsem zasle- dovala izvajanje kolektivnih pogodb. Iz boja za uveljavitev delavske zakonodaje povzemamo zna- čilnosti posameznih gibanj. Sveta Barbara v Halozah (Cirkulane) okoli leta 1900. (PMP, fototeka kulturnozgodovinskega od- delka.) V tovarni "Petovia" organiziranega mezdnega gibanja v tridesetih letih ni bilo, zato pa so stekla prizadevanja po uveljavitvi delavske zakonodaje. Ker je tovarna v tem času zašla v veliko krizo, naj bi breme nosili delavci. Vodstvo podjetja je samo- voljno urejalo delovni čas in zniževalo mezde. Tako je konec leta 1934 tedenska mezda veljala 286 din, po ponovni oživitvi proizvodnje na za- četku leta 1935 pa le 208 din. Leta 1936 so kva- lificirani delavci prejemali 4,50 do 9,50 din na uro, nekvalificirani 2,80 do 5 din, delavkam pa so izpla- Glej op. 43, dr. Vladimir Bračič, str. 155 in Jože Rozman. čevali urni zaslužek v razponu od 1,40 do 2,50 din. Nadurno delo se v tovarni ni plačevalo, delavce so vrednotili z normalno akordno mezdo. Po zakonu naj bi bil akord 48-ti del povprečnega tedenskega zaslužka, akordna mezda v Petovii pa se je izra- čunavala na osnovi urne mezde po 5 din z 20% dodatkom. Nepravilnosti je razkrilo Okrajno so- dišče v Ptuju, potem ko je vodstvo podjetja od- slovilo obratnega zaupnika in aktivnega odbornika Delavskega kulturnega društva "Vzajemnost" Mi- haela Hercoga, pri oblasteh označenega za "poli- tično nevarnega".45 Ugotovljeno je bilo, da so v tovarni v najhujši krizi 1934/35 obdržali za različna opravila še deset delavcev in jim za 8-urno delo dajali 40 din, medtem ko je Hercog ostal brez dela, ker morata v obratu "vladati mir in red". Šele po posredovanju Delavske zbornice se je Petovia ob- vezala, da bo Mihaela Hercoga sprejela na delo ob ponovnem obratovanju, toda ne kot delavskega zaupnika. Reinhardova perutninarska tvrdka je prenašala udarce svetovne gospodarske krize s pomočjo de- lovne sile, ki jo je odpuščala in skrajno izkoriščala. Leta 1935 se je na stran delavskim pravicam po- stavila Splošna delavska strokovna zveza (SDSZ), ki jo je vodil usnjar Matevž Schmidt. Zveza je tožila podjetje, ker je odpustilo organizirane delav- ce in jim ni izplačalo nadur. Oškodovani delavci bi soglašali s kompromisno rešitvijo, tako da bi jih delodajalka Josipina Reinhard za dve leti zaposlila in jim izplačala le 50% nadur. Podjetje pa je bilo pripravljeno izplačati le 20% nadur in zaposliti delavce za eno leto. S tem tudi zastopnika Delav- ske zbornice nista soglašala in pogajanja niso uspe- la.46 Neuspeh boja lahko pripišemo neenotnosti delavstva, saj so v svojih zahtevah vztrajali le po- samezniki. Oportunizem delavcev in samovolja vodstva podjetja sta se pokazala tudi v primeru organiziranosti delavstva v SDSZ leta 1938. V gradbeništvu je prihajalo do kršitve kolek- tivne pogodbe o plačilu delavcev, tako da je leta 1938 prišlo na Mestnem poglavarstvu v Ptuju do poravnalne razprave o minimalnih mezdah med zastopniki Združevanja skupnih rokodelskih obra- tov v Ptuju in Zvezo stavbinskih delavcev Jugo- slavije - sekcijo sobočrkoslikarjev, pleskarjev in li- čilnih pomočnikov podružnice Ptuj. Po doseženem sporazumu so bili pomočniki razvrščeni v tri raz- rede, tako da so pomočniki začetniki prejemali 3 din, pomočniki z večletno prakso pa 5,50 din na uro. Pogodba je med drugim predvidevala za po- močnike deseturni delavnik, proste nedelje, praz- nike in prvi maj. Za delo v oddaljenejših krajih naj bi ob običajni mezdi plačevali še 20 din dnevne 45 Glej op. 39, ARS, Mihael Hercog; Glej op. 15, ZAP, šk. št. 355, spis III P 228/35. 46 Ljudska pravica 1. 6. 1935. 63 KRONIKA LJUBICA ŠULIGOJ: SOCIALNA GIBANJA NA PTUJSKEM OBMOČJU MED SVETOVNIMA VOJNAMA, 55-68 47 1999 doklade ali hrano in prenočišče.^^ j Ne glede na sklenjeno kolektivno pogodbo so ; se poskusi izrabljanja delovne sile nadaljevali. Nemški podjetnik, gradbenik Viljem Dengg iz Ptuja, je npr. izkoriščal delovno silo pri kanaliza- cijskih delih v Majšperku. V oktobru leta 1940 je j zato prišlo na Sreskem načelstvu v Ptuju, ob pri- sotnosti zastopnikov Delavske zbornice, zaradi do- plačila k dogovorjeni mezdi po kolektivni pogodbi, do poravnalne razprave med delodajalci in Zvezo združenih delavcev. Spor so rešili tako, da se je j podjetje obvezalo izplačati delavcem razliko in jih ' poslej plačevati po 4,25 din na uro. Delavcem na j orožnih vajah je bila priznana urna mezda 4 din j za prvih šest dni po vpoklicu.^^ Dogovor je bil za i delavce in njihove družine zelo pomemben - še ' posebej v Majšperku, na obrobju pasivnih haloških ; krajev. j Gospodarska kriza tudi ni prizanesla mizarski obrti, saj ni bilo dela. Mojstri so se največkrat opi- rali na vajeniško delovno silo. Mizarski pomočniki \ so lahko bili zadovoljni, če so sploh dobili hrano in \ delo, plačano po 10 din na dan. V mestu je veljal 10-urni delavnik, za vajence pa 12-urni. Na pode- želju se je poleti delovni čas ravnal po soncu. Po- \ močniška urna mezda se je glede na delovna leta j gibala od 2 do 3,50 din. Pomočnik, ki je dobival j hrano pri mojstru, je ob 12-urnem delavniku pre- j jemal 60 do 100 din plačila. Pomočniki niso bili de- ležni 50% povišanja za nadurno delo in povračila za bolniško odsotnost v prvem tednu. Za ptujske mizarske pomočnike ugotavljamo, da so bili v primerjavi z drugimi kraji v banovini najniže ovrednoteni. Pomočniki do treh mesecev po izučitvi so npr. v Ptuju prejemali 2,50 do 2,75 din na uro, drugje 3 do 4 din. Po enem letu do izučitvene dobe je pomočnik v Ptuju dobil 3 do i 4,5 din na uro, drugod pa se je urna mezda gibala j od 3,50 do 6,50 din. Tedenska mezda pomočnikov i mizarske stroke na območju ptujskega Združenja mizarjev in strugarjev se je globalno gibala od 120 j do 160 bruto din. Hkrati lahko mezdna izplačila primerjamo z življenjskimi stroški: kg črnega kruha je npr. veljal v Mestni občini Ptuj 3,75 din, kg govedine 12 din, kg sladkorja 16 din in kg j masla 25 din. Jeseni leta 1938 je Združenje štelo 67 \ mojstrskih obratov z 19 registriranimi pomočniki in 31 vajenci s štiriletno učno dobo.^^ Položaj vajen- 47 Inštitut za novejšo zgodovino, fond JSZ, Delavska zbor- nica. Kolektivne pogodbe 1938-1940. 48 Prav tam, fas. 33/11., reg. št. 2454/1, poravnalna posto- panja 1940/41. 49 Glej op. 47, fas. II. Kolektivna pogodba za mizarsko stroko 1937/40, dopis Strokovni komisiji v Ljubljani 17. 5. 1938; tam, fas. 33/11. reg. št. 2301/1-40, poravnalno po- stopanje-krojaški pomočniki Ptuj, poročilo Delavski zbornici, št. 650/9-40; ZAP, MOP, šk. št. 290, dok. št. 3593/37 in šk. št. 293, dok. št. 1433/38; Delavska politika 4. 11. 1935 in 29. 11. 1938; France Kresal, Delavstvo med cev je bil še posebej težak. Ti so običajno bili pri mojstru deležni le hrane in stanovanja. Dogovor- jenega delovnega časa mojstri niso upoštevali; vajenci so bili izpostavljeni samovolji mojstrov. Za ptujsko okolico je bilo značilno pomanjkljivo šola- nje vajencev, zato so se pozneje teže zaposlovali. Po posredovanju Delavske zbornice v Ljubljani pri Okrajnem načelstvu je bila junija 1938 na Mestnem poglavarstvu v Ptuju sklenjena kolek- tivna pogodba med Združenjem skupnih roko- delskih obratov ter ptujsko podružnico Zveze les- nih delavcev in sorodnih strok Jugoslavije. Pomoč- niške mezde naj bi se poslej gibale v prvem letu po izučitvi od 2,50 do 2,75 din na uro, po štirih letih od izučitve pa od 3,50 do 4 din. Toda na- raščajoča draginja je vzpodbudila ptujske pomoč- nike, da so oktobra 1940 znova zahtevali sklenitev nove kolektivne pogodbe. Zaupnik ptujske po- družnice pri Zvezi lesnih delavcev in sorodnih strok, mizarski pomočnik Franc Person, po rodu primorski Slovenec, je o novih zahtevah obvestil Delavsko zbornico v Ljubljani. Person, ki je bil za- poslen pri mizarju Štefanu Matjašecu, aktivnem sindikalistu in komunistu, se je zlasti zavzel za organizirane člane, ki so jih mojstri onemogočali. Odpoved kolektivne pogodbe iz leta 1938 je v oktobru 1940 privedla do poravnalne obravnave na Mestnem poglavarstvu v Ptuju. Ugotovljeno je bilo, da mojstri niso upoštevali niti minimalnih mezd in da jih je večina brez pomočnikov; teh je bilo registriranih v Ptuju 18. Čeprav so bile zahteve delavcev mizarske stro- ke jasne, je bil uspeh mezdnega boja skromen. Odslej je veljala urna mezda do treh let pomoč- niške prakse 4 din, od treh do petih let pa 5 din.^O V času, ko se je začela druga svetovna vojna, je velika draginja ogrozila tudi življenjsko raven kro- jaških delavcev. Ti so lahko s svojimi izdelki kon- kurirali le najcenejši konfekciji, a življenjske po- trebščine so se dvignile do 40%. Zato od avgusta 1940 spremljamo pozive k organiziranosti v Zvezo oblačilnih delavcev.^! Gibanje ptujskih krojaških pomočnikov in va- jencev septembra 1940 proti izrabljanju mojstrov, ki niso upoštevali kolektivne pogodbe, je bilo v bistvu del "protidraginjske akcije" istega leta. Toda organiziranost krojaških pomočnikov in vajencev v Ptuju je bila zelo slaba, tako da so svoje zahteve do mojstrov postavili šele ob podpori mariborskih delavcev oblačilne stroke. gospodarsko krizo na Slovenskem, Prispevki za zgodo- vino delavskega gibanja, Ljubljana 1970/X., 1-2, str. 81. 50 Glej op. 49,_ fas. II. Kolektivna pogodba; glej op. 39, ARS (Matjašec Štefan se druži "z levičarsko opredeljenimi osebami, je sumljiv komunizma, svoječasno je sodeloval pri "Svobodi" in "Vzajemnosti" ..."). Franc Person ustreljen v Mariboru 1943. leta. 51 Delavska politika 13. 8. 1940. 64 47 3 KRONIKA 1999 LJUBICA SULIGOJ: SOCIALNA GIBANJA NA PTUJSKEM OBMOČJU MED SVETOVNIMA VOJNAMA, 55-68 Spor s krojaškimi mojstri je nastal zaradi niz- kega vrednotenja pomočniškega dela. Tedenski za- služek pomočnikov do dveh let prakse je bil pri 60-urnem delu 180 din. Poravnalna razprava na Mestnem poglavarstvu v septembru 1940 je poka- zala, da do sklenitve kolektivne pogodbe ne bo prišlo in da so se mojstri glede na prihajajočo se- zono pripravljeni pogajati le o zvišanju mezd. Po doseženem sporazumu je tedenska mezda zdaj veljala 200 din za pomočnike do dveh let prakse in najmanj 315 din za tiste z večjo delovno dobo. Ker niso sklenili kolektivne pogodbe, je pred- sednik ptujskega osrednjega društva delavcev oblačilne stroke Adolf Murko poslal Delavski zbor- nici v Ljubljani, Združenju poslodajalcev in Mestni občini osnutek kolektivne pogodbe za krojaške obrtnike v Ptuju.52 Zapisal je, da bodo šli v boj z vsemi razpoložljivimi sredstvi, če mojstri ne bodo podpisali pogodbe. Osnutek kolektivne pogodbe o odnosih delo- dajalcev in delavcev v obrtniških in industrijskih krojaških delavnicah v ptujskem okraju je pred- videl tri mezdne razrede. Krojaški delavci v prvem mezdnem razredu naj bi zaslužil 5,25 din na uro ali tedensko 315 din, v drugem razredu naj bi veljala urna mezda 4,50 din oz. 270 din na teden, v tretjem razredu pa naj bi pomočniki do šest mesecev prakse zaslužili 3,35 din na uro ali te- densko 200 din. Plačevanje nadurnega dela naj bi potekalo po zakonu o zaščiti delavcev. Mezde naj bi se dvigovale vzporedno z naraščujočo draginjo. Delo ob praznikih in nedeljah naj bo le izjemno; 1. maj mora postati "zapovedan praznik". Pri spre- jemanju na delo naj bi imeli prednost organizirani člani društva oblačilnih delavcev. Osnutek je predvidel tudi 14-dnevni odpovedni rok. Kako se je končal spor s krojaškimi mojstri glede kolektivne pogodbe, nimamo poročil. Ob splošni gospodarski krizi in široko zasnovani "pro- tidraginjski akciji" konec leta 1940 lahko sklepamo, da se položaj krojaških pomočnikov in vajencev ni bistveno izboljšal. Zadnja dejanja v gibanju de- lavcev oblačilne stroke pa nakazujejo smotrno za- snovanost gibanja. "Protidraginjska akcija" v Ptuju kot posledica vse težjih življenjskih razmer sodi med pomemb- nejša socialna gibanja. Slaba letina leta 1940, pred- vsem slab donos pšenice, je povzročila dvig živ- ljenjskih stroškov za skoraj 100%. Nabavljalna za- druga državnih uslužbencev v Ptuju je marca 1941 ugotovila, da je bilo ob pomanjkanju osnovnih živil nujno maksimirati cene in uvesti raciona- lizirano prodajo (po maksimiranih cenah je kg go- vedine stal 14 din, kg slanine 20 din).^^ "Protidraginjska akcija", ki so jo sprožili ptujski levičarji je naletela na širšo odmevnost socialno ogroženih slojev - delavcev in nameščencev. Da je akcija imela politično vsebino oz. je bila proti- režimsko naravnana, potrjujejo kazenski spisi, med katerimi je tudi letak "protidraginjske akcije". Sodeč po "Osnutku resolucije" z dne 9. sep- tembra 1940, se je akcija pričela, ko so "delavci in nameščenci ptujskega okraja" predložili oblastem Spomenico, v kateri so zahtevali maksimiranje cen in zaradi draginje zvišanje plač delavcev in na- meščencev najmanj za 50%. Poseben poudarek je namenila Spomenica protidraginjskim odborom, ki naj bi jih sestavljali socialno ogroženi sloji, torej delavci, nameščenci in revni kmetje. Spomenica je zahtevala zakonsko ureditev minimalnih plač in mezd, organizacijo javnih del in stalno zaposlitev delavcev in nameščencev, kar pomeni, da pod- jetniki ne bi smeli omejevati obratovanja. Letak Krajevnega medstrokovnega odbora (K.M.O.) delavskih organizacij v Ptuju pod na- slovom "Sporočilo javnosti o boju proti draginji" in dogodki, ki so sledili, kažejo na to, da so za temi aktivnostmi stali ptujski komunisti.^^ 15. decembra 1940 je namreč K.M.O. nameraval pripraviti "proti- draginjsko zborovanje" v prostorih Vzajemnosti, ki je bila sicer pri oblasteh, zaradi revolucionarne na- ravnanosti, nenehno pod nadzorom. Odbor je z letakom vabil ljudi, naj se udeležijo omenjenega zbora. Med drugimi lahko preberemo, da je "dra- ginja, kot posledica vojne in slabega gospodarstva predvsem prizadela siromašne sloje ... Eno k drugim se nam je podražilo življenje v enem letu za več ko od 125% ... Delovno ljudstvo ni dolžno in ne bo samo nosilo vseh bremen vojne in sla- bega gospodarstva". Letak je tudi opozarjal, da so se prejemki ob nenehnem dvigu cen in uvajanju kart dvignili "le na papirju" za 10 do 20%> in zato naj se ljudje vzdramijo. Omenjeni letak je bil povod za kazenski pre- gon nekaterih sodelavcev gibanja. Pred sodiščem so se znašli Alojz Šuler, tiskarnar iz Budine pri Ptuju, pekovski vajenec in razpečevalec letaka Mi- hael Vidovič in pobudnik gibanja, trgovski pomoč- nik Kazimir Koželj-Rogelj, pri oblasteh zaznamo- van kot "izrazit komunist, zelo agilen in pre- tkan".55 Iz sodnih spisov lahko povzamemo, da je 52 Muzej narodne osvoboditve Maribor (MNO), fas. 124/ III., Anton Lorger, Spomini na delo v sindikalnem giba- nju pred vojno v Mariboru; Glej op. 47 in 49, fas. 33/11. Adolf Murko ustreljen 1942. leta v Mariboru. 53 ZAP, MO Ormož, ovoj 123/III-2, cene kmetijskih pri- delkov. 54 Pokrajinski arhiv Maribor (PAM) 1941 Kzp šk. št. 264, spisi zoper Koželj-Rogelj Kazimirja, Šuler Alojza, Vido- vič Mihaela. 55 Glej op 39, ARS, Koželj - Rogelj Kazimir. Leta 1934 ob- sojen na celjskem komunističnem procesu in zaprt v Sremski Mitrovici. 1937. leta prišel v Ptuj. Glej op. 15, šk. št. 483, dok V. Ki 202/40-1, Krivična pri- java Kazimir Koželj-Rogelj. 65 3 KRONIKA LJUBICA ŠULIGOJ: SOCIALNA GIBANJA NA PTUJSKEM OBMOČJU MED SVETOVNIMA VOJNAMA, 55-68 7 1999 celotna akcija izšla iz Vzajemnosti, kjer so pozimi tedensko pripravljali diskusijske večere. Na takem večeru, 5. decembra 1940, se je zbralo okoli 20 udeležencev in se dogovorilo o protidraginjskem shodu ter o vsebini letaka, ki ga je predložil Ka- zimir Koželj. Ker je policija prestregla razpečavanje letaka, natisnjenega v tisoč izvodih brez "označene tiskarne", načrtovanega množičnega protidraginj- skega zborovanja K.M.O. ni bilo. Lahko pa ugo- tovimo, da je K.M.O. v gibanje uspelo povezati strokovne organizacije v Ptuju, med njimi po- družnice Splošne delavske strokovne zveze Jugo- slavije, Zveze stavbinskih delavcev Jugoslavije, Osrednjega društva oblačilnih delavcev. Zveze le- sarskih delavcev. Zveze živilskih delavcev in Zve- ze privatnih nameščencev.^^ Krajevni medstroJcovni odbor delavsldJi organizacij v Ptuju je z letatcom vabil na "protidraginjsI Rakov Škocjan, Planino, Predjamo, Postojno in ' Črno jamo. Trst sta zapustila 23. julija. Medtem ko so Swinton in sopotniki samo potovali čez ozemlje, sta si Pococke in Milles ogledovala znamenitosti.^^ Johann Georg Keysler (ali Keyssler) (1693- 1743),48 Nemec in član Kraljeve družbe, je opravil podobno potovanje. V letih od 1729 do 1731 je ' prepotoval Evropo kot varuh dveh mladih grofov. \ Na ozemlju današnje Slovenije so bili od konca j maja do junija leta 1730. Iz Trsta so na poti v Gradec šli skozi Socerb, Reko, Postojno, Predjamo, Planino, Cerknico, Idrijo, Vrhniko, Ljubljano in ; Celje. Temeljito je opisano Cerkniško jezero. Pri | opisovanju Idrije^^ je šel v precej v podrobnosti v \ zvezi z rudarstvom, taljenjem, oskrbo z gorivom, 1 mezdami in zdravjem. Iz Postojne je obiskal Črno jamo (St. Mary Magdalene's Cave). Torej, tudi Keysler je pot načrtoval tako, da so videli določene kraje. Simon Clement (1695-1718) pa je potoval zaradi posla, kot trgovec. Od leta 1710 do leta 1716 je bil v Nemčiji in avstrijskem cesarstvu. Na slovensko \ ozemlje je stopil 23. avgusta leta 1715 pri Karlovcu, naslednji dan je na poti v Trst šel skozi Dobre- polje, Cerknico, Planino in Studeno. Potovanje je j 44 me Harieian Miscellany II: iyb \ 45 M. Natek, Vransko, str. 534-536 v: Krajevni leisikon Slo- 3 venije, zv. 3, Ljubljana, Državna založba Slovenije, 1976. • 46 R. Pococke, A Description of the East, and some other \ countries, zv. 2, drugi del, str. 258 (London, avtor, 1745). 47 British Library Add. MS. 15774, ff. 91-98. In Add. MS. , 22993, ff. 96-139. 4° Kot Keyslerjevo rojstno leto se pogosto navaja leto 1689, toda iz župnijskih knjig v Thurnauu se da ugotoviti, da se je rodil 13. aprila 1693 (U. von Pezold, lohann Georg Keyssler (1693-1743), Geschichte am Obermain, 18, lahr- buch 1993-1994: 65-84). 49 J. G. Keysler, Opis rudnikov živega srebra v Idriji (prev. M. Petrič). Idrijski razgledi 41: 78-83, 1996; ). Čar, ' Johann Georg Keyssler (1693-1743) in njegov opis idrij- skega rudnika. Idrijski razgledi il: 84-86, 1996. trajalo enajst ur. Od 28. avgusta do 4. septembra je po poštni cesti potoval iz Gorice skozi Ljubljano v Gradec. POTOVANJE SKOZI KRANJSKO IN ŠTAJERSKO V LETU 1734 Ponatisnjeno po: Potovanje treh angleških gospodov od Benetk do Hamburga leta 1734 Rokopis. Še nikoli prej objavljeno Gospod, ki je spisal poročilo, ki sledi, je ne- navadna oseba. Za časa, ko je bil prvič v tujini, in tudi, ko je bival v tujih deželah, je bil član Kraljeve družbe (Royal Society) in Univerze v Oxfordu. Opažanja, ki jih poročilo vsebuje, od katerih so mnoga povsem nova, so rezultat skrajne natan- čnosti. Zatorej se ga lahko smatra kot dodatek k imenitnemu potopisu dr. Browna Potovanja v Nemčiji (Travels in Germany); kot tak bo zapolnil praznine in pojasnil mnoge obskurne dele ? Potovanje od Benetek do Gorice, glavnega mesta (province, dežele) istega imena, v Vojvodini Kranjski. Verjeli smo, da se pomorske sile ne bodo mogle izogniti vpletanju v izbruh vojne med Francijo in njenimi zavezniki ter avstrijskim dvo- rom proti koncu leta 1733; tako smo opustili vsa- kršno misel na vrnitev v Anglijo skozi Francijo, kakor smo načrtovali, ko smo bili v Rimu. To je povzročilo, da smo se odločili za veliko potovanje po Nemčiji, ter da se snidemo v začetku februarja 1734 v Benetkah. Tja smo, kakor dogovorjeno, tudi prispeli. Potem, ko smo si ogledali znamenitosti in zaključek karnevala, smo odpotovali, s svojo prtljago, po vodi in s kočijama v Mestre, 27. februarja, O.S. 1733; ali 10. marca, N.S. 1734. Me- stre je majhno mesto ali vas, približno pet milj skoraj zahodno od Benetk, in mesto, kjer barke, namenjene iz glavnega mesta proti beneškim teri- torijem in Italiji, še posebej tiste z gospodi, ki potujejo proti Nemčiji, pogosto pristajajo in odla- gajo svoje potnike in njihovo prtljago. Padrone barke, ki smo mu plačali po dogovoru, ob našem pristanku, je bil dokaj uglajen mož, čeprav silno željan napraviti vtis na nas; toda temu se ne gre čuditi; tako obnašanje se natančno sklada s splošnimi dispozicijami Italijanov. Uro pred sončnim zahodom, 28. februarja, smo pripotovali v Gorico. Naša pot od Benetk do Go- rice je bila naslednja: od Benetk do Mester, pet milj. 89 3 KRONIKA 7 TREVOR SHAW: POTOVANJE SKOZI SLOVENSKE DEŽELE LETA 1734, 82-98 1999 od Mester do Trevisa ena pošta in pol, od Trevisa do Conegliana tudi ena pošta in pol, od Conegliana do kraja Sacile spet ena pošta in pol, od kraja Sacile do Pordenona ena pošta, od Pordenona do kraja Codroipo ena pošta, od kraja Codroipo do Palme dve pošti, od Palme do Gorice prav tako dve pošti. Razdalja med Benetkami in Gorico bi bila za- okrožena na 72 ali 74 milj, po italijanskih merah bi bilo to 80 italijanskih milj. Gorica je veliko mesto, glavno mesto distrikta z istim imenom, in spada pod cesarja. Leži ob reki Soči, delno na vzpetini, delno na ravnini, približno 14 nemških milj severozahodno od Ljubljane, me- tropole Kranjske. Ulice so dolge in ozke hiše so večinoma borne. Mesto sestoji iz zgornjega in spodnjega mesta. Grad z zgornjim mestom leži na hribu, ki obvladuje spodnje mesto. Trdnjavo smo našli v slabem stanju. Varuje jo samo garnizon tri- stotih mož. Grof Rabata, poveljnik, ima lepo hišo, za katero se zdi, da je del gradu, ali pa je pri- zidana h gradu, in je ovalne oblike. Slovenski (Wendish ali Sclavonian) jezik ne seže dlje na zahod kot do tegale mesta. Jeziki, govorjeni tukaj, so italijanščina, nemščina, slovenščina in čudna latinščina, ki se nagiba k francoščini. Prebivalci uporabljajo slednjega, in jih Benečani in ostali Italijani razumejo z veliko težavo. Italijanščina, ki jo tukaj govorijo, je furlanski dialekt. Vsi pravni spisi in cesarjevi edikti so objavljeni v nemščini. Nekateri učeni možje menijo, da je Gorica antična Norcia. Ker to mnenje temelji na domnevi, da je antična Norela najprej spremenila svoje ime v Noritia in nato v Goritia, kar je zelo negotovo, če ne neverjetno, temu ne gre preveč verjeti. Poleg tega se ni treba zatekati k taki domnevi z name- nom odkriti izvor besede Gorizia ali raziskovati začetke tega mesta. Beseda Gorizia je brez dvoma slovanskega izvora. V slovanskem jeziku, ki ga govorijo tudi tukaj, gora pomeni hrib, in Gorizia majhen hrib ali vzpetino, kot je na primer tista, na kateri sta Goriški grad, kjer živi grof Rabata, in gornje, srednjeveško mesto. In zares se zdi, da je starodavni del mesta edini, ki so ga pozidali stari Slovani. Ostali del mesta je moderen, brez utrdb, in postavljen na ravnini, ki ji gospoduje prej omenjeni hrib. Kar se trenutne podobe Gorice tiče: ima slavno župnijsko cerkev, ki jo nadzira nad- škof, minoritski samostan, kapucinski samostan, uršulinski samostan, samostan klaris, jezuitsko aka- demijo, ki jo je ustanovil cesar Ferdinand II. z imenitno gimnazijo, kjer se mladino poučuje poleg humanističnih ved tudi principe moralne teologije, Aristotelovo filozofijo, pripadnost le-tej. Sem bi lahko dodali tudi karmeličanski samostan na so- sednjem hribu. Jezuitska akademija se zdi najboljša zgradba v Gorici. Ni nam ušlo, da so hiše tukaj večinoma povprečne in ulice ozke, da pa se kljub temu po mestu giblje precejšnje število kočij in odličnih oseb. Glavni, če ne edini trg v Gorici, je Travnik, kjer stoji jezuitska akademija. Prenočevali smo pri Črnem orlu ali Aquila Negra, ki med tujci, posebej Angleži, velja za najboljše gostišče tukaj. Gospodar je bil zelo veder, prijeten mož, smrtno je sovražil Francoze, govoril je italijansko s tako ele- ganco in prikladnostjo, skupaj z lepo izgovorjavo, da se lahko po pravici reče, da je imel "la lingua toscana in bocca romana". Rekli smo mu, da bodo Francozi kmalu uničili cesarja. Odgovoril je, z ve- liko topline: "Aspetta un poco, Signiore mio, adesso adesso saranno ben bastonati i Francesi da nostro Carlo". (Imejte malce potrpljenja, dobri gos- pod, Francoze bo naš Karel kmalu dobro zmlatil.) Sobe tukaj niso bile nič posebnega, je pa naš račun zjutraj bil zato zmeren. Odslej bomo imeli priliko reči kaj o Vojvodini Kranjski. Potovanje od Gorice do Ljubljane, prestolnice Kranjske Po ogledu vsega zanimivega v Gorici smo se pripravili, da zapustimo ta kraj. Dogovorili smo se, med drugim, s kočijažem za po tri konje za vsako našo kočijo in še dva za dva angleška služabnika, ki sta nas spremljala. Poleg njiju smo imeli še Švicarja. Ta je večinoma potoval z enim od nas v kočiji. Vredno je omeniti, da mora gospod, ki potuje po cesarstvu v svoji kočiji, vedno vzeti isto število konj, kot jih je vzel na začetku poti. Tako, če hoče kočijaž štiri konje, mu bodo ob vsakem postanku, skozi vse cesarstvo, oskrbeli štiri, če samo tri, bodo trije zadostovali. Se pa primeri, da se potniku naprti štiri konje, četudi je prej imel tri, kadar ceste tako zahtevajo. Toda, ko se ceste izboljšajo, četrtega konja odvzamejo. Od Gorice do Dunaja smo plačali 15 grošev, to je 45 krajcarjev (creutzers ali ka- rantani) za konja na vsaki poštni postaji, in 8 grošev na vsaki poštni postaji za kočijaža. Z namenom, da si v tem predvelikonočnem postnem (lent season - 40 dni pred Veliko nočjo) času zagotovimo boljšo oskrbo, smo dali beneškemu zdravniku zlatnik (zecchin) za potrdilo, da smo vsi v slabem zdrav- stvenem stanju in da ne moremo živeti brez mesa, čeprav so naši obrazi izdajali, da to ni res. Kot se je izkazalo, takega potrdila sploh nismo potrebovali. Vse gostilne ob cesti so nam, ne da bi potrdilo sploh kazali, brez pomislekov postregle z vsemi živili, ki smo si jih zaželeli. Vino v Gorici, ki je belo, je precej drugačnega okusa od ostalih, ki smo jih spoznali v Italiji. Malo pa spominja na vino iz porečij Rena in Mozele. Meso je dobro, kuhanje zadovoljivo okus- no, čeprav drugačno od francoskega in italijan- skega. 90 7 3 KRONIKA 1999 TREVOR SHAW: POTOVANJE SKOZI SLOVENSKE DEŽELE LETA 1734, 82-98 Ko smo uredili vse okrog našega potovanja in ko so bili konji pripravljeni, smo 2. marca zgodaj zjutraj zapustili Gorico in se usmerili proti Lju- bljani ali Lubiani, kot ji pravijo Italijani. Približno ob deveti uri smo prišli do Črnič, majhnega mesta ali vasi, ki je bila zadnja postaja za ta del poti. Čeprav se mora reči, da je to bil dolg del poti, se je zdela nižinska pokrajina, skozi katero smo po- tovali, prijetna. Je pa bila cesta na nekaterih delih precej surova. Vredno je na tem mestu omeniti, da gospod, ki je tole poročilo spisal, ni znal, kljub večim poskusom, izgovoriti besede Črniče tako, kot so jo znali naši kočijaži, domačini s Kranjske. Ta nezmožnost izgovorjave je šla na račun "Cz" (č), katerega pravilne izgovorjave govorni organi Angleža ne dopuščajo. Zdi se, da je to glas med SH in CH, v angleških besedah recimo v shoe (fon. su: - čevelj) in cherry (fon. čeri - češnja). Slo- vani, Madžari, Čehi in Moravci veliko lastnih imen začnejo s CZ, na primer: Czerna, Czaslaw, Czacki, Czernin, Czechorod, itn. Izgovorjava cz-ja je veči- noma zelo podobna tisti na Kranjskem. Sestavljeni soglasnik dejansko pripada Madžarom, ki imajo ekvivalenten znak v svoji stari hunski ali hunsko- skitski (Scythian) abecedi. To zvemo iz znamenite razprave Matthiasa Beliusa z naslovom De vetere Literatura Hunno-Scythica Exercitatio, na katero opozarjamo naše duhovite radovedne bralce, če se hočejo še podrobneje poučiti o tej temi. Iz Črnič smo šli v Vipavo, lepo vas, ki jo Italijani imenujejo Pipaco ali Vipaco, Kranjci Vi- pava in Nemci Wipach. Nekoč je to bilo veliko in gosto naseljeno mesto, podrejeno svojemu vla- darju, ali vsaj v lasti družine s priimkom, izvi- rajočim iz imena tega mesta. Kasneje je postalo last grofa Osterwicza, čigar družina je bila ena najbolj plemenitih na Koroškem. V letu 1487 je ce- sar Friderik IV. mesto podaril Leonardu grofu Herbersteinu. V lasti te družine je bilo precej časa. Turki so Vipavo in okoliško pokrajino izropali leta 1478. Benečani so jo nepričakovano zavzeli leta 1508. Vipava stoji ob reki z istim imenom, ki izvira v bližnjih pečinah. Ta reka je tista opevana reka Frigidus iz antike, ki je omenjena v Peutingerjevi tabeli, Antonijevem in Klavdijevem Itinerarju. Slav- na je postala zaradi velike zmage cesarja Teodo- zija, leta 394, dobljene na sijajen, če ne čudežen način, nad tiranom Evgenijem (Eugenius). To zmago so do podrobnosti opisali Rufinus, Orosius, Socrates, Sozomenos Jordanes in Claudian. Zadnji od naštetih avtorjev zaključuje svoj opis s sledečim prelepim vzklikom: O nimium dilecte Deo, cui fundit ab antris .i^olus armatas hyemes, cui militai aether. Et conjurati veniunt in classica venti! Alpime rubuere nives, & Frigidus amnis Mutabs fumavit aquis, turbaque cadentum Starei, ni rapidus juvisset flumina sanguis. Mesto leži ob južnem vznožju Karnijskih Alp, ali Čavna, (Čavenske gore - kot jih imenujejo do- mačini). Grof Lanthieri ima tukaj lepo palačo. Vsa okoliška pokrajina je znana po svojem prijetnem in dobrem vinu, ki ga tu pridelajo. Med Črničami in Vipavo, med katerima sta približno dve nemški milji, smo šli skozi vas in prečkali majhno reko. Vas je stala na reki. Vas se je imenovala, kot nas je seznanil naš kočijaž, Ajdovščina (Aiduschna ali Adushna), in reka Hubelj. Na tem delu poti ni bilo, razen Ajdovščine in Hublja, ničesar omembe vrednega. Naslednja poštna postaja in vas, v katero smo prispeli, se je imenovala Razdrto in ni naredila močnejšega vtisa. Cesta je bila surova in gorska, odsek poti precej dolg. Od Razdrtega do Planine je dve nemški milji dolg odsek. Nemci in Kranjci imenujejo Planino Plania. Leži ob reki Unici, približno eno nemško miljo od Logatca. Ker je to zadnje postajališče en odsek od Vrhnike, mora biti Planina en in pol odseka ali vsaj zelo dolg odsek od te vasi, kot lahko razbere vsakdo iz zemljevida Kranjske. Tukaj smo ostali eno uro, da smo se mi in naši služabniki osvežili, vsi precej utrujeni zaradi slabe ceste na zadnjih dveh odsekih. Kljub nič odlični vasi smo tu pili zelo dobro vino, ki je nemalo dvignilo našega hirajočega duha. Kolesa na kočijah so precej pretrpela, tako da smo jih tu morali dati namastiti, kar nas je stalo deset grošev (grosse) ali pol florina. Za naša dva angleška služabnika smo vzeli kočijo v Razdrtem in še eno tukaj. Takoj, ko je bilo to storjeno, smo nadaljevali pot. Ničesar zanimivega nismo videli med Planino in Vrhniko, naslednjim mestom, kjer so nas oskr- beli s konji in kočijo za naše služabnike. Kranjsko in nemško ime za Vernich je Franicz (to je Bo- rovnica op. p.). Mesto leži ob reki Ljubljanici, nedaleč od njenega izvira. Vernich, italijansko ime za Franicz, potrjuje, kar smo že prej ugotovili v zvezi s kranjskim sestavljenim soglasnikom cz. Vrhnika je majhno mesto ali vas, po ničemer znamenito, kolikor smo mi utegnili ugotoviti. Stoji pa ob poštni cesti. Tukaj smo se zadržali približno pol ure. Ko so nam spet namastili kolesa, smo nadaljevali pot proti Ljubljani (Laubach ali Lubi- ana). Plačali smo našim slugam kočijaže na dveh prejšnjih postajah, 20 krajcarjev (creutzers ali ka- rantani) na vsaki postaji. Cesta od Vrhnike do Ljubljane je izjemno slaba. Tako se mnogi potniki odločijo, da ome- njeno pot opravijo po vodi, kar zlahka storijo po Mali in Vehki Ljubljanici. Odsek od Vrhnike do Ljubljane je vsaj tri nemške milje dolg. V Ljubljano smo prispeli uro pred sončnim zahodom. Gospo- dar Črnega konja, kjer smo se nastanili, je bil zelo 91 3 KRONIKA 7 TREVOR SHAW: POTOVANJE SKOZI SLOVENSKE DEŽELE LETA 1734. 82-98 1999 uslužen in prijeten. Iz povedanega bodo naši bralci zlahka ugotovili število postaj med Gorico in Ljubljano, ki so: Od Gorice do Crnič, en odsek, tri nemške milje. Iz Crnič do Vipave, en odsek. Iz Vipave do Razdrtega, en odsek. Iz Razdrtega do Planine, en odsek. Iz Planine do Vrhnike, en dolg odsek. Iz Vrhnike do Ljubljane, tri nemške milje. Ljubljano, prestolnico Kranjske, latinsko Laba- cum, domačini imenujejo Lubiana, Nemci Laybach in Laubach in Italijani Lubiana. Mesto leži ob reki istega imena, na 46 st. 10. min. zemljepisne širine in 38 st. 40 min. zemljepisne dolžine približno 27 nemških milj južno od Gradca, glavnega mesta Štajerske. Obkroženo je z zidom, ki ima šest vrat. Reka Ljubljanica, ki teče skozenj, ga deli na dva dela. Reka tu teče tako počasi, da je gibanje komaj razločiti, dokler malo niže ne pride do pobočja, po katerem z veliko hitrostjo teče v Savo. Kaže, da je to Nauportus, o katerem pišeta Plinij in Strabo. Po nemških piscih zavzema Ljubljana isto ozemlje kot ga je antična Emona; čeprav se ne more reči, da je bila mesto pred letom 1416. Takrat so prebivalci okrog mesta postavili zid, ki ga je kasneje, leta 1475, utrdil in izboljšal cesar Friderik IV. z na- menom obvarovati mesto pred Turki. Zid je bil nato razdejan. Mesto je bilo brez zidu od leta 1520 do leta 1553, ko so prebivalci postavili novega, precej močnejšega, in mu dodali branike, jarke, ki še obstojajo, kar je dalo mestu videz prave utrdbe. Večinski del stroškov za to nujno delo je pokril cesar Ferdinand I. K mestu sodi tudi velik voj- vodski grad, ali palača, na vrhu hriba. Vzpetina je obrasla z gozdom, ki je vedno zelen. Ta utrdba je precej močna, dodatno zavarovana še z enojnim, trdnim zidom proti vzhodu, in na nekaterih mestih s trojnim, ki danes deluje zelo antično. Da je antična Emona res stala na mestu današnje Ljubljane ali vsaj zelo blizu, se da razbrati z mnogih kamnov, izkopanih v Ljubljani, na katerih so latinski napisi. Če gornjo trditev upoštevamo, se Ljubljana lahko kosa z večino evropskih mest, kar se antike tiče; ker, sklicujoč se na Zosimosa in Sozomena, so Emono zgradili Argonavti ob po- vratku z njihove azijske odprave. Če je tako, je Ljubljana potemtakem vsaj 400 let starejša od Rima. Kar se tiče tukajšnjih cerkva: če štejemo še tiste v predmestjih, jih je trinajst. 1. Katedrala sv. Mi- klavža, za katero velja, da so jo, veliko pred letom 1386, sezidali mornarji in ribiči, kar je verjetno. Tistega leta je pogorela in bila nato ponovno se- zidana in olepšana z mnogimi oltarji. 2. Cerkev Blagoslovljene Device Marije, priključena k hiši nemškega križarskega reda, zgrajena v obliki križa,, in predvidoma stoječa na ruševinah zidov antične Emone. 3. Minoritska cerkev, imenovana cerkev veličastnega vnebovzetja Blagoslovljene device. Temelji za to cerkev so bili prvič postavljeni leta 1403, na ruševinah cerkve iz leta 1073. 4. Jezuitska cerkev, ustanovljena leta 1596, za katero je velik delež prispeval baron Valvasor. Pred cerkvijo je prelep velik prostor, z jezuitskim kolegijem na eni in gimnazijo na drugi strani, kjer poučujejo razna plemenita znanja, na primer moralno teologijo. Učenci so razdeljeni po sedmih šolah. Ta gimna- zija ima zelo velik avditorij z odrom; vse so po- darili kranjski deželni stanovi. Bilo nam je rečeno, da so šole vedno polne učencev ter da jezuiti skrbijo za njihovo izobrazbo. Nasproti jezuitski cerkvi je ogromen bronast kip Brezmadežne devi- ce, ki stoji na marmornem podstavku, katerega štirje vogali so okrašeni s kipi Jožefa, sv. Leopolda, sv. Ignacija in sv. Frančiška Ksaverija. 5. Cerkev sv. Jakoba, ki je velika, toda ne zelo stara. 6. Majhna cerkev sv. Elizabete, ki je tik bolnišnice, ki mora biti zelo stara; leta 1386 jo je uničil ogenj. 7. Cer- kev sv. Fridolina, kakor navadni ljudje imenujejo cerkev sv. Lavrencija. Na dan tega svetnika vsako leto zelo svečano praznujejo njeno posvetitev. 8. Cerkev sv. Florjana, zgrajena z dobrodelnimi pri- spevki pobožnih ljudi, od leta 1660, ko je velik del mesta pogorel. 9. Kapela sv. Jurija, ki je v gradu, kateremu tudi pripada. 10. Avguštinska cerkev in samostan v predmestju, posvečena v letu 1669. 11. Cerkev sv. Jožefa, skupaj s samostanom bosonogih avguštincev, ki jo je leta 1657 zgradil princ Eggen- burški. Cerkev in kapucinski samostan je ustanovil Ferdinand II., ko je bil avstrijski nadvojvoda. Ob ustanovitvi te cerkve in samostana, leta 1607, je Tomaž Hren, ljubljanski škof, položil temeljni ka- men. Zgradba je bila končana naslednje poletje, in posvečena z velikim obredom, ki se ga je udeležilo 20.000 ljudi pod 500 prapori, z vseh koncev Kranj- ske, Štajerske in Koroške. 12. Nunska cerkev blizu cerkve sv. Jožefa (št. 12 v orig. manjka) 13. Cerkev sv. Petra, ena najstarejših v tem mestu, in zelo ve- lika. Obstoja seznam vseh pastorjev te cerkve, od leta 1385 do zdajšnjega časa. Prav je, da omenimo, da je v Ljubljani ženski samostan, ki pripada devi- cam svete Klare, ki ga je ustanovil Michael Hiller leta 1648. Prav tako ima Ljubljana še druge elegantne zgradbe, ki si zaslužijo pozornost vsakega rado- vednega popotnika. Najzanimivejše so: 1. Domus Provincialis, Comitium ali deželna hiša, kjer se sestajajo deželne oblasti in sestankujejo. Oblasti sestojijo iz štirih redov: prvi ali cerkveni, ki ga predstavljajo škofi Ljubljane, Freisingena, Brixena, Pične in Trsta, predstojniki verskih hiš in kanoniki stolne cerkve; v drugem so princi, grofje in baroni; v tretjem vitezi, ali, kot jih nekateri nemški pisci 92 47 3 KRONIKA 1999 TREVOR SHAW: POTOVANJE SKOZI SLOVENSKE DEŽELE LETA 1734, 82-98 imenujejo, deželani; v četrtem pa so sodniki voj- vodskih mest. 2. Mestna hiša, zgrajena leta 1484, na mestu druge, ki je stala na stari tržnici okrog leta 1297. 3. Tri veličastne orožarne, prvi dve pri- padata cesarju in provinci in stojita na vzpetini pod gradom, ločeni od ostalih zgradb. Tretja, ki pripada meščanom, je v mestu. 4. Hiše mnogih kranjskih plemiških družin, ki tu živijo, in so zgrajene z veliko okusa. Prav tako je tu tiskarna, od koder je šlo v svet veliko dobrih in učenih tekstov. Leta 1461 je cesar Friderik IV. določil Lju- bljano za škofijsko mesto, in postavil Sigismunda Lamberškega za prvega škofa ter imenoval, v nje- govo pomoč in da bi povzdignil njegovo dosto- janstvo, še prosta, dekana in deset kanonikov. Naslednje leto je papež Pij II. razglasil to škofijo, ki so jo sestavljali okoliši, ki so pred tem pripadali Salzburgu in Ogleju, za neodvisno od patriarhove in nadškofovske zakonodaje. Od ustanovitve te škofije do tega stoletja je imela Ljubljana trinajst škofov princev svetega Rimskega cesarstva. Iz Ljubljane je izšlo mnogo učenih mož, med njimi tudi Janez Ludvik Schönleben, apostolski protonotar, ki je leta 1681 objavil bistroumen esej z naslovom Carniola Antiqua et Nova o zgodovini Kranjske, civilni in cerkveni; Janez Vajkard Valva- sor, ki je leta 1689 izdal imenitno knjigo z naslo- vom Slava Vojvodine Kranjske, in je bila veliko boljša od prejšnje. Obe deli sta bili natisnjeni v Ljubljani in sta mestu v čast. Kot že zgoraj ome- njeno, je bilo v Ljubljani in okolici najdenih veliko latinskih napisov. Nekatere od njih je opisal La- zius, veliko pa Schönleben, ki Laziusa pogosto graja in popravlja njegove napake. Jezik, ki se tu govori, je kranjščina, ki je slovanski dialekt, čeprav so Nemci in Italijani tu zelo dobro razumljeni. Ni čudno, če je kranjski sestavljeni soglasnik "cz" res madžarkega izvora, kajti Avari in Huni, predniki Madžarov, so to deželo nekoč imeli v posesti. Vino tukaj je dobro in se natančno ujema z Valvasor- jevim opisom kranjskega vina. Naš gospodar tukaj je bil dobrovoljna in pri- jetna oseba, razumen in razumevajoč mož. Tekoče je govoril italijansko, latinsko še kar dobro. V teh jeziJdh so se gospodje, ki so tole poročilo zapisali, z njim pogovarjali in mu postavili veliko vprašanj v zvezi z Vojvodino Kranjsko. Na vsa vprašanja je dal zelo zadovoljive odgovore, ki so, med drugim, vsebovali tele podatke: Kranjska, ki ji domačini pravijo "Krainska des Kela" (Kranjska dežela), je v preteklosti imela ra- zlična imena. Ta so bila pogojena z narodi, ki so jo naseljevali in se različno imenovali. Najpomemb- nejši so bili prvotni prebivalci, Japodi, Tavriski, Panonci, Noričani, Romani, Vandali, Goti, Huni, Avari, Langobardi, Slovani, Franki itn. Podnebje je ugodno, kot se da sklepati iz velikega števila starih ljudi, ki jih srečaš po vsej deželi. Večina ljudi, ki so skoraj sto let stari, je zdravih in močnih. Kakorkoli, podnebje med posameznimi deli pokrajine se razlikuje do take mere, da so nekje zrele breskve in grozdje, drugje pa šele češnje. Te zadnje se vča- sih nabirajo okrog dneva sv. Mihaela (29. sep- tember). Tudi razdalje med kraji, kjer hkrati do- zorijo breskve, grozdje in češnje, so redko večje kot tri nemške milje; predel pa je pretežno gozd- nat. Še en argument v prid zdravilnosti podnebja tukaj - kot smo lahko opazili, vsi zgoraj omenjeni zelo stari ljudje ne kažejo več kot 50 ali 60 let. Na Kranjskem je letno tudi več rojstev kot smrti. Kmetje so znani po svoji silni moči, čeprav živijo zelo skromno in varčno. Zemlja je marsikje tako rodovina, da da dva pridelka na leto. Vino pa je dobrega okusa in polno ter čisto kot voda. Naj- revnejši Kranjci pijejo žganje iz brinovih jagod, ki jih je tukaj v neverjetnih količinah in so škrlatne barve, kot tiste, ki rastejo v Istri. Nekatere jagode pa so črne kot v večini drugih dežel. Vreme je tukaj pogosto viharno. Poleti doživljajo Kranjci grmenje in bliskanje skoraj vsak dan, in nevihte s točo, ki ju pogosto spremljajo, letno uničijo petino žita in ostalih pridelkov. Takšna uničenja pre- prosto ljudstvo pripisuje zlobi čarovnic in čarov- nikov, ne da bi se vprašali po naravnih vzrokih. Vsi učeni ljudje na Kranjskem visoko cenijo delo barona Valvazorja z naslovom Slava Vojvodine Kranjske, za katerega trdijo, da je napisano skrajno verodostojno, vestno in natančno. Po Valvazorju je na Kranjskem leta 1689 bilo 21 mesL 39 manjših mest, preko 4000 vasi in 254 gradov. Tu niso vštete zgradbe, ki se v kranjskem jeziku imenujejo tabor in so ostanki utrdb, ki so bile postavljene v hribih, da so varovale deželo pred tujimi zavojevalci. Isti bistroumen gospod nam pove, da je Vojvodina razdeljena na pet delov: Gorenjska (Carniola Supe- rior), Dolenjska (Carniola Inferior), Srednja Kranj- ska (Carniola Media), Notranjska (Carniola Inte- rior) in del Istre (Portio Istrensis), ki ji je priklju- čen. Izvemo še, da ima vsaka pokrajina svojo oblast. Tukaj je veliko toplic, ki jih domačini ime- nujejo Töplitz. Na hribih so grmade, postavljene iz lesa, s katerimi opozorijo na prihod sovražnika, posebej Turkov, ki so prej vpadali v to pokrajino. Prižiganje ognjev je spremljalo pokanje številnih možnarjev, ki so bili postavljeni pred grmadami z namenom čimbolj učinkovito in čim hitreje alarmi- rati deželo, sklicati ljudi, da so se ah branih ali pa pred sovražnikom zbežali. Ti kraji so se imenovali Grmade. To območje je zelo gorato in ima kot tako več možnosti za pravočasno obveščanje domači- nov o približevanju sovražnika. Glavna vera tukaj je rimokatoliška, Uskoki pa opravljajo svoje obrede in slovesnosti po grški cerkvi. Uskoški možje visoko cenijo odlaganje konzumiranja zakonskega 93 3 KRONIKA 7 TREVOR SHAW: POTOVANJE SKOZI SLOVENSKE DEŽELE LETA 1734, 82-98 1999 stanu za štiri do pet let. Kar pogosto storijo. Ne- kateri od njih dosežejo izjemno visoko starost. Val- vazor omenja moža, ki je umrl malo pred letom 1689, 124 let star. Bil pa je precej mlajši od Turka, ki je umrl na gradu Perušič okrog leta 1684 in je dopolnil 190 let. Uskok pomeni v slovanskem jeziku ubežnika, dezerterja. To so ljudje, ki so pred približno dvesto leti na Kranjsko pribežali iz Tur- čije. Kranjska je dežela mnogih rek, glavna je Sa- i va. V teh rekah je obilje rib vseh vrst, predvsem : ščuk, in rečnih rakovic. Ščuke tehtajo po 20, 30 in celo 40 funtov, rakovice pa so tudi po 15 ali 16 palcev dolge. V rekah je tudi riba, klen, tako zelo majhna, da jih naenkrat lahko poješ 20 ali 30, in postrvi škrlatne barve, pogosto 25 funtov težke. \ Gozdovi v tej provinci so veliki in številni in da- j jejo zatočišče živalim vseh vrst. Tu bomo omenili i samo dve ali tri vrste. Nekateri gadje tukaj so de- \ beli kot roka krepkega moškega, vendar ne daljši ; od treh pedi. V teh gozdovih je pod velikimi : kamni najti škorpijone, posebej v Karnijskih Alpah, v tako velikem številu, da jih od tam izvažajo v druge dežele v velikih količinah. Robidovje je po- gosto pokrito z majhnim svetlim črvom, približno palec in pol dolgim in kot gosje pero debelim, ki v temi oddaja svetlobo iz celega telesa, ne le iz po- sameznih delov kot je to občijano pri kresnicah. V tukajšnjih, predvsem bukovih, gozdovih živi žival, čudna za te kraje, ki jo Nemci imenujejo Pilich ali Bilch, Kranjci pa polh, pepelnate barve in podobna veverici. Vso zimsko sezono preživi pod zemljo in i takrat se, razen da liže nek kamen, ne prehranjuje z ničemer. Toda poleti zna iz ene luknje priti tudi ¦ tisoče teh živali. Preprosto ljudstvo misli, da jih v ; takem številu ven prižene hudič, ki v ta namen ' uporabi glas biča ali piščali, največkrat ob sobotah i ali drugih praznikih zvečer. Rečeno je, da jim ta j peklenski čuvar napravi, ko se prvič pojavijo, vrez v eno od ušes, da jih označi. Kakor že je, za- nesljivo se na vsakem tem bitju vidi vrez, po tem i ko je že nekaj časa zunaj. Vsi mladiči, četudi že dorasli, še v luknjah, takih znakov nimajo. Večina Kranjcev jih uporablja za hrano. Maščoba, ki je imajo te živali v obilju, je, če je pravilno začinjena s soljo, prava delikatesa. Veliko ljudi pa se jih niti ne dotakne, zaradi prej omenjenega mišljenja. Nji- hove kože ali kožuhe uporabijo za podlogo v oblačilih, ki jih nosijo v mrzlem vremenu. Krzno preparirajo s pripravkom iz krede ali apna na tak način, da je potem le-to polno črnih pik in iz- ; jemno lepega izgleda. Ogromne količine tega ; krzna prodajo Dalmatincem, Turkom, Hrvatom in j sosednjim Nemcem. Za medvede, jelene in divje svinje pravijo, da so v gozdovih Kranjske večji kot v ostalih delih Evrope. Orli, ki jih je tu precej, pa da so tako veliki, da lahko v svojih krempljih ne- sejo odraslo ovco. Tu je tudi veliko golobov, ki se v zimskem času skrivajo v hribih, zgodaj spomladi pa v tisočih priletijo s hribov in se razpršijo po vsej deželi. Veliko kamnov, ki jih prirodoslovci imenujejo klopotni kamni ali klopotci, najdemo v štirih kranjskih okoliših, v različnih velikostih. Najmanjši tehta približno osmino unče, največji pa deset unč. Marsikje je videti znatne količine oka- menelih školjk - ostrig in drugih. Valvasor poroča, da je v tej regiji najti 13 vrst marmorja, različnih barv, nekateri med njimi so lepo pisani. Domačini pa pravijo, da je ta številka večja. Veliko zgoraj omenjenih klopotcev dovršeno spominja na gadov jezik, nekateri pa, posebej največji, so cenjeni kot velike posebnosti. Za rudnike železa tukaj je do- voj, če jih samo omenimo, med njimi tudi tiste živega srebra; najbolj znan je v Idriji, ki so ga opisali dr. Pope, dr. Brown in baron Valvasor, in ki je bilo prvič najdeno leta 1497. Za opis slavnega Cerkniškega jezera, bomo naše radovedne bralce prosili, da se zatečejo k M. Schönlebenu in baronu Valvasorju. Medtem pa - podzemni izviri in reke v okolici, skupaj z viharnim in muhastim vremenom, nam bodo omogočili zadovoljivo poročati o sijaj- nem fenomenu tega jezera. Znano je, da jezero včasih izgine in se spet pojavi večkrat v letu. Drugič spet, toda redko, pa ostane leto, dve, tri, štiri ali celo pet let, ko na primer leta 1655. Mesto, po katerem ima jezero ime, je približno šest nemških milj oddaljeno od Ljubljane. Štirikrat so ga oplenili Turki, med letoma 1522 in 1560. Moramo pripomniti, da je naš hišni lastnik upošteval, kar je baron Valvasor napisal o vam- pirjih, ki naj bi pustošili po nekaterih delih po- krajine. Vampirji naj bi bili trupla umrlih oseb, navdihnjena od zlobnih duhov, ki ponoči vstajajo iz grobov in pijejo kri živim ljudem in jih tako pokončajo. Takšno pojmovanje bodo mnogi v Angliji imeli za izmišljeno in pretirano, toda to ni le mišljenje barona Valvasorja in mnogih kranjskih odličnikov. Kot smo bili obveščeni, so o tem pisali tudi ugledni avtorji. M. Jo. Henr. Zopfius, direktor essenske gimnazije, izjemno učen mož, je objavil razpravo o vampirjih, ki je skrajno učena in na- tančna in od koder si bomo dovolili prepisati sle- deči odstavek. "Vampirji, ki ponoči prihajajo iz grobov, napadajo ljudi, ki spijo v svojih posteljah, jim izsesajo vso kri in jih tako uničijo. Napadajo moške, ženske, otroke, nikomur ne prizanesejo. Ljudje, ki so jih napadli vampirji, imajo oteženo dihanje in moteno zavest, in kmalu po napadu iz- dihnejo. Nekateri, ki so jih, tik pred smrtjo, vpra- šali, kaj je z njimi narobe, so svoje muke opisali kot podobne nekaterim nedavno umrlih ali nji- hovih prikazni. Po opisih, ki so jih dale bolne osebe, so potem izkopavali trupla, ki so bila na- buhla in po nosnicah, licih, prsih, ustih in drugje, polna krvi, obrazi sveži in pordeli, nohti in lasje pa 94 7 3 KRONIKA 1999 TREVOR SHAW; POTOVANJE SKOZI SLOVENSKE DEŽELE LETA 1734, 82-98 dolgi. Čeprav so bili mrtvi dlje kot drugi, ki so tudi že dodobra razpadli, se na teh ni videlo no- benega znaka razkrajanja. Tisti, ki jih uničijo vam- pirji, po svoji smrti prav tako postanejo vampirji. Da bi preprečili širjenje tega zla, je treba tako truplo prebosti s kolom. Ko se to napravi, kri teče kot da bi bila oseba še živa. Včasih izkopano truplo zažgejo; po tem vse motnje prenehajo. Madžari imenujejo te prikazni pamgri, Srbi pa vampirji. Toda izvor imena ni znan." Vid. Dissert. De Vampyris Serviensibus quam Suprem. Numin. Auspic. Praaesid. M. Joan. Henr. Zopfio Gymnas. Asind. Direct, publicč defend. &c. Christ. Frid. Van Dalen Emmericens. &c. p. 6, 7. Duisburgi ad Rhenum, Typis Johannis Sas, Academiae Typo- graphi. Anno MDCCXXXIII. Poročajo, da so take prikazni vnesle nemir tudi v mnoga okrožja Srbije in v območje Temišvar leta 1725, sedem ali osem let kasneje pa v Paračin blizu Morave. Iz leta 1725 imamo poročilo o nekaterih njihovih podvigih v drugih predelih Srbije. V tisku so zabeležene tragedije v Temišvaru v letu 1738. Oče Gabriel Rzaczynski v svoji prirodoslovni zgo- dovini kraljevine Poljske in velike Vojvodine Litve, objavljene pri Sendomirju leta 1721, potrjuje, da v Rusiji, na Poljskem in Vojvodini Litvi, trupla, oživ- ljena od zlih duhov, včasih ponoči vstopijo v hiše in napadajo moške, ženske in otroke in jih dušijo. O krutih dejstvih imajo njegovi sodržavljani veliko avtentičnih poročil. Poljaki pravijo moškemu telesu krilatega ali pernatega videza upier, ženskemu pa upierzyca. Zdi se, da ime izhaja iz presenetljive svetlosti in spretnosti teh utelešenih demonov. Če nas spomin ne vara, najdemo še eno poročilo o njih, prav tako s Poljske, v nekaterih časopisih iz leta 1693, ki se popolnoma sklada s tistim, kar nam je o srbskih vampirjih napisal M. Zopfius. Skratka, tako pojmovanje o teh nadležnih bitjih je že dav- no prevladalo v večini Madžarske, Srbije, Kranjske, Poljske in drugih, kot nam dokazujejo številni avtorji skupaj s prej omenjenim M. Zopfiusom. Dovolimo si dodati, da kaže, da so tudi antični Grki bili trdno prepričani, da so včasih zli duhovi obudili mrtve, kar lahko razberemo iz odlomka v Phlegonu. Niti ni tako prepričanje, čeprav se iz njega mnogi norčujejo, čisto brez osnove, kajti Najvišji more napraviti zlobne duhove za svoje kaznovalno orodje, prav tako kot kuge, vojne, lakoto in drugo, in da je dejansko tako že napravil, je dovolj očitno iz Biblije, če prezremo vse, kar so na to temo rekli nekateri ugledni posvetni avtorji. Preden zapustimo Ljubljano, je prav, da po- vemo, da so ljudje, čeprav večina tukaj govori kranjski ali slovanski jezik, in da imajo nekaj samosvojih običajev, v bistvu čisto podobni ostalim Nemcem. Vsi ugledni in dobro stoječi ljudje tekoče govorijo nemško. - Ljubljano je leta 1269 zavzel Otokar, češki kralj. V letih 1472 in 1484 so jo neuspešno napadali Turki. Tudi Albertu, nadvoj- vodi Avstrijskem, je leta 1441 tak namen spodletel. Ulice niso široke, tudi hiše niso veličastne. Toda, če vzamemo v obzir vse, je Ljubljana lepo mesto. Tukaj ležimo, prvič v življenju, med dvema pernatima odejama, kar je piscu tega poročila povzročilo tako silovito potenje, da je v noči komaj kaj počival in bil zjutraj skrajno izčrpan. Mnogi Nemci imajo radi take vrste nastanitev, večini gospodov drugih narodnosti pa ni všeč. Potovanje od Ljubljane do Gradca, prestolnice vojvodine Štajerske Poštni konji, ki smo jih vzeli v Ljubljani, so nas pripeljali do vasi Podpeč, domačini pravijo Puotpoiz, Nemci pa Podbetsch. Kaže, da je to Mercatorjeva Popetsch. Če je tako, jo je avtor umestil preblizu Save. Približno nemško miljo od Ljubljane smo, pri Poratorju, prečkali Savo po ve- likem lesenem mostu. Porator je tako nepo- memben kraj, da ga ni najti na nobenem zem- ljevidu Kranjske. Približno pol nemške milje od Poratorja smo prečkali še reko Bistrico, ki izvira v bližnjih gorah, ki, kot kaže, ločujejo Kranjsko in Koroško. Menimo, da so to tiste gore, ki jih baron Valvasor imenuje Bistriški snežniki in ki so, po Valvasorju, najvišje na Kranjskem. Za nekatere od njih trdi, da so 10.274 geometrijskih čevljev (geo- metrical feet) visoke. Že od antike najbolj znane gore na Kranjskem so Karavanke, Karnijske Alpe, Cetius, Ocra, Albius, Phlygadius, Alpe in Picis, katerih lege je Valvasor natančno določil. Posebej Cetius je, sklicujoč se na Valvasorja, dolga gorska veriga, ki sega od Ljubljane do Dunaja. Razdalja med tema dvema mestoma, katere del je tudi gora Kalenberg, je približno 50 nemških milj. Pokrajina med Ljubljano in Podpečjo je bila dovolj prijetna, v nekaterih predelih polna različnih vrst rož, ki so naznanjale pomlad. Morda ne bo neprimerno ob tej priliki omeniti, da je na Kranjskem najti ogromno vrst rož, vsaj 35 vrst vetrnic, 18 ali 20 vrst ranunkul in več kot 70 vrst hijacint. Za prečkanje Save in Bistrice smo plačali približno pol florinta. Podpeč je skoraj dve in pol nemški milji od Ljubljane, in nemarkanten kraj. Tu smo ostali eno uro, namastili kolesa na kočijah, zamenjali konje in se odpravili proti Šentožbaltu, naslednji poštni postaji. V tem mestu nismo videli nič nenavadnega in izrednega. Po hribu, ki je visok in strm, so nas do Šentožbalta potegnili voli. To nas je stalo 15 grošev in nas tudi precej utrudilo. Cesarjevi kočijaži imajo tukaj, tako kot v ostalih dednih deželah avstrij- skega cesarstva, preko ramen vrvi, na katerih 95 3 KRONIKA 47 TREVOR SHAW: POTOVANJE SKOZI SLOVENSKE DEŽELE LETA 1734. 82-98 1999 imajo privezane rumeno-črne rogove. V tej deželi so moški izjemno močni in prijazni. Ne samo ko- čijaži, ampak skoraj vsi moški nižjega stanu nosijo krznene kape, tako kot Hrvati in Slovenci, pa še Madžari, Rusi in Poljaki. Tudi nekaj revnejših Kranjic nosi take kape. Sentožbalt je skromen, nepomemben kraj, in stoji na meji celjskega okraja. Po enournem postanku smo se, s svežimi konji, odpravili proti Vranskemu. Nedaleč od Vranskega smo videli obelisk ali steber na levi strani ceste z latinskima napisoma. Rečeno nam je bilo, da je steber služil kot mejnik med Kranjsko in Štajersko. Ker so bili napisi dolgi, jih nismo prepisali. Toda, kot se je iz začetka na- pisa dalo razbrati, je bil steber postavljen z na- menom, da potnikom sporoči, kdaj in kdo je te ceste popravljal in jih držal v tako dobrem stanju, kot jih potniki najdejo. Jo. Casp. grof Cobentzel, guverner Kranjske, je začel to pomembno delo. Končal ga je grof Wolfgang Weichard Gallenberg, naslednji guverner. Še veliko pomembnih usluž- bencev Kranjske je prav tako omenjenih v tem napisu, npr. grof Orpheus Strasoldo, imenovan Prxtor et Locum tenens, Franc Anton grof Auer- sperg maršal, Ernest Ferdinand grof Saurau, ime- novan Dep. Frees. Geor. Xav. De Marotti, pičenski škof, in drugi. Ker nismo prebrali celotnega napisa, več o njem ne moremo povedati. Toda mnenja smo, da je bil ta steber ali obelisk, postavljen leta 1728, ko je cesar Karel VI. obiskal Gradec, Lju- bljano, Gorico, Reko in Trst. Za to priliko so ceste uredili in izboljšali kot nikoli do takrat, predvsem na stroške Orientalne družbe z Dunaja. Vransko leži ob reki Savinji (Soano, Saan ali Saana), dve kratki nemški milji od Šentožbalta. Spada v okraj Celje, ki ga nekateri prištevajo k Štajerski. Na Vranskem je nekaka mitnica. Za pre- hod skoznjo, z našimi tremi kočijami in dvema konjema, smo plačali tri groše. Po kratkem po- stanku smo se odpravili proti Celju (ali Cila, kot ga imenujejo Italijani). Odsek od Vranskega do Celja je zelo dolg, vsaj tri nemške milje. Med tema dvema krajema je vas, imenovana Žalec, kjer je tudi most čez reko Sa- vinjo. Pokrajina med Vranskim in Celjem je pre- lepa ravnina, in cesta tukaj je dobra. Preden za- pustimo Celje, bomo našim bralcem opisali kratko zgodovino tega mesta, čeravno zdaj ne daje imenitnega videza, je pa bilo v antiki znamenito. Celje - Cilley ali Cilly, Plinijeva Celeia in Ptolo- mejeva Celia, je zelo starodavno mesto. Stoji neda- leč od sotočja Savinje in Save. Plinij in Ptolomej sta mesto postavila v Noricum. Stoji blizu meje s Slavonjo. V nekaterih antičnih zapisih, ki jih je objavil Velserus, je zapisano kot Celeia Claudia, verjetno zaradi Klavdija, naslednika Kaligule. V drugih zapisih pa isti avtor mesto imenuje Muni- cipium. V enem zapisov Panviniusa ima mesto ime Colonia. Mesto je znano zaradi rojstva in mučeništva Sv. Maksimilijana v letu 284, sklicujoč se na Schönlebna, ali pa leta 288 po Megiserju. Kjer je pokopan, malce iz mesta, stoji zdaj cerkev Sv. Maksimilijana. Celje je bilo prej škofijsko mesto, trenutno pa je le župnija in arhidiahonat, podrejena oglejskemu patriarhu. Mesto so uničili Bavarci, leta 850 pa ga je obnovil neki Bruno ali Brino, ki je bil izgnan iz Moravske. Od Ludvika, vojvode Bavarskega, je dobil velik predel ozemlja med rekama Savo in Savinjo. To ozemlje so potem počastili z imenom Celjski okraj, sklicujoč se na Megiserja. Ta piše, da je še en Ludvik Bavarski leta 1339 imenoval Friderika Žovneškega za grofa Celjskega. Isti avtor nam našteje vrsto grofov Celj- skih, od zgoraj omenjenega Friderika Žovneškega do UIrika, ki je leta 1457 še živel. Omenjeni Ulrik je, po Megiserju, ker je nespravljivo sovražil Ladi- slava in Matijo Korvina, sinova slavnega Ivana Hunjadija, ki je umrl leta 1456, napisal pismo svojemu tastu Juriju, despotu Srbije, v katerem mu obljublja, da bo, ko bosta s kraljem Ladislavom prišla v Beograd, imel pokazati dve krogli za igro, misleč s tem dve glavi bratov Korvin. Pismo je prestregel služabnik kralja Ladislava in ga kralju izročil v cerkvi na dan sv. Martina. Kralj je ne- mudoma poklical UIrika, ki je bil takrat na nje- govem dvoru, k sebi in ga obdolžil izdaje. To je spodbudilo UIrika, potegnil je meč in ranil kralja v glavo in v roko. Ta je prav tako potegnil meč in spopadla sta se. Na prizorišče je prišel še mad- žarski stražar in Ulrik je bil ubit, čeprav se je hrabro branil. Ko je za Ulrikovo smrt zvedel vladar cesar Friderik IV., se je polastil Celja, ki mu je pripadlo že prej s paktom ali konvencijo z grofi tega imena, in ga priključil Štajerski. V tem mestu, ki ta čas nima več kot 80 ali 100 hiš in 600 pre- bivalcev, je lep minoritski samostan, v njegovi cerkvi so pokopani grofje Celjski. Nedaleč iz mesta stoji grad, navadno imenovan Stari grad. Tukaj je videti precej antičnih spomenikov. Pri Starem gra- du so izkopali precejšnje količine rimskih kovan- cev, prav tako veliko ostankov človeških teles ogromnih mer. Poročilo o tem kraju bomo za- ključili z opazko, da je Turke ob pohodu na Celje leta 1492 zavrnil Jurij Herberstein in jim povzročil velike izgube. Iz Celja smo se odpravih proti Konjicam, pri- bližno štirinajst nemških milj južno od Gradca. V Konjicah je grad in v njem silno nenavaden stu- denec ali izvir, ki, sklicujoč se na Meraniusa, nikoli ne naraste ali upade. V najhujših zimah je topel, v vročih poletjih pa hladen. Turki so prodrli do Konjic v letu 1473. Konjice ležijo ob vznožju gore, v lepi in rodovitni pokrajini in se zdijo velike kot Celje, od katerega so oddaljene najmanj tri nem- 96 3 KRONIKA 1999 TREVOR SHAW: POTOVANJE SKOZI SLOVENSKE DEŽELE LETA 1734, 82-98 ške milje. Tukaj smo ostali preko noči. Zrak se nam je zdel izredno oster. Kraj ima dve cerkvi in še kar lep trg na sredi. Konjice so, prav tako kot Celje, zelo čisto mesto, in ležijo v lepi ravnini. Tukaj smo imeli zelo dobro oskrbo, zjutraj, preden smo odšli, pa so nam izročili precej dolg račun. Nastanitev, na kakršno smo naleteli v Konjicah, je bila povprečna. Odsek med Konjicami in Bistrico je kratek in cesta dobra. Nemci so Bistrico poimenovali Slo- venska Bistrica (Windisch Feistricz ali Windisch Veistricz) z namenom razločiti jo od še enega kraja istega imena na Kranjskem. Leži pa ob reki z istim imenom. Ta reka izvira blizu vasi Fram, približno nemško miljo skoraj zahodno od Bistrice, in se izliva v Dravo, malce vzhodno od mostu čez to reko pri Ptuju. Bistrica se lahko smatra za še kar lepo mesto, in sestoji iz ene dolge ulice. Hiše so čiste, cerkev dovolj lepa. Angleški gospodje so se včasih ustavljali v gostilni Medved, zadnje čase pa raje v tisti nasproti, ki je bolj ustrezna. Po pri- bližno enournem počitku v Bistrici smo krenili na pot proti Mariboru, kjer smo nameravali obedo- vati. Preden smo prispeli v Maribor, ki je skoraj tri nemške milje severovzhodno od Slovenske Bistri- ce, smo prečkali Dravo po lepem mostu blizu tega mesta. Maribor (Marburg ali Marchburg) je spod- nještajersko mesto, leži na severnem bregu Drave in je devet nemških milj južno od Gradca. Mesto ima približno sto hiš in prek 2000 prebivalcev, tako smo zaključili iz opazovanja. Tako hiše kot prebi- valci so izjemno čisti in urejeni. Mestu so vladali grofje, dokler si ga ni pridobil Otokar III., markiz Štajerske, od Bernarda grofa Marburškega. Leta 1532 se je mesta polastil turški sultan Sulejman Veličastni. Toda mesto je kmalu zapustil in se s svojo vojsko umaknil v Beograd. Vino je tukaj dobro, kozarci, iz katerih ga pijejo domačini, pa veliki. Iz tega smo zaključili, da so prebivalci Maribora težki pivci. Ta zaključek nam je potrdil njihov običaj, ki se ga mnogi Nemci držijo, in gre kot sledi. Ko družba v gostilni ali krčmi naroči vino, jim ga takoj prinesejo in točaj ali natakar vsem v družbi nalije polne čaše. Takoj ko odpijejo, jim določi. In tako, dokler vina ne zmanjka. Tudi nam so stregli na ta način, in ko smo natakarju dali vedeti, da si ne želimo tolike postrežbe ter da bi rajši videli, da si nalivamo kakor nam ustreza, je odgovoril, da je v tej deželi običaj tako dotakati in nas prosil da nas sme postreči kot ostale gospode. Tukaj je veliko cerkva, ulice so čiste in dobro tlakovane. Najboljši gostišči v Mariboru sta Raz- prostrti Orel (Spread Eagle) in Zlati Jelen (Golden Deer). Med Mariborm in Ernovžem (Ehrenhausen), naslednjim postajnim mestom, je pokrajina precej gorata. Ta odsek se lahko smatra za dolgega in dolgočasnega, meri pa tri nemške milje. Za vleko v hrib, kamor so nas potegnili voli, smo plačali osem grošev. Ernovž leži ob reki Muri, šest ali sedem nemških milj od madžarske meje. Ni zanimiv kraj. Tu smo se zadržali le kratek čas. Do prihoda v Gradec, kjer smo nameravali to noč prenočiti, sta bila še dva dolga odseka. Naslednji kraj, kjer so nas oskrbeli s poštnimi konji, se imenuje Wildan, ali kot mu reče večina Štajercev, Wildon. Je dobre tri nemške milje se- verno od Gradca in stoji na vzpetini, tako kot Ernovž, blizu sotočja rek Kainach in Mure. Vasi med Ernovžem in Wildonom so Gomilica (Gam- litz. Gamblich), Wagna, Seggau blizu sotočja rek Lasnica (Laßnitz), Sülm in Mure, Lipnice (Leibnicz) in Freibüchl. Čez reko Muro je pri Wildanu most. Razen tega o kraju ne vemo nič zanimivega. Pre- del na zahodnem bregu reke Mure je bil prekrit s prelepim zelenjem in je bil paša za oči. Od Wildona smo pot nadaljevali proti Gradcu, kamor smo prispeli precej pozno. Razdalja med tema dvema krajema je približno tri nemške milje, čeprav ta odsek ni tako dolg kot prejšnji. Kakor smo mi ugotovili, in kakor si naši bralci Jahko izračunajo, si postojanke med Ljubljano in Grad- cem sledijo takole: Od Ljubljane do Podpeči dve nemški milji in pol. Od Podpeči do Šentožbalta najmanj dve nem- ški milji. Od Šentožbalta do Vranskega dve nemški milji. Od Vranskega do Celja najmanj tri nemške milje. Od Celja do Konjic najmanj tri nemške milje. Od Konjic do Slovenske Bistrice dve nemški milji. Od Slovenske Bistrice do Maribora tri nemške milje. Od Maribora do Ernovža tri nemške milje. Od Ernovža do Wildona dobre tri nemške milje. Od Wildona do Gradca tri nemške milje. Zahvale Posebej sem hvaležen gospodu Cliffordu Da- viesu, arhivarju Wadham CoUegea v Oxfordu, ki mi je dovolil vpogled v zapise, ki jih je napravil v zvezi s Swintonovimi dokumenti, hranjenimi v Bodleian Library. Te beležke so me pripeljale do odločilnega pisma, ki potrjuje Swintona kot avtorja potopisa iz leta 1734, in do njegovega portreta. Gospod Davies se je dogovoril tudi z osebjem Wadham College Library, da sem lahko Swintonov dnevnik z njegovih potovanj v letih 1730-1731 tudi prebral. Bodleian Library Univerze v Oxfordu je 97 3 KRONIKA TREVOR SHAW: POTOVANJE SKOZI SLOVENSKE DEŽELE LETA 1734, 82-98 1999 preskrbela fotografije, iz katerih sta pripravljeni sliki 1 in 2. Arhivar in knjižničarji Royal Society so me oskrbeli z bistvenimi dokumenti in me spod- bujali. V British Library so mi dali na vpogled ključne rokopise in mi tudi sicer bili v pomoč pri razreševanju problemov. Prevedla Cvetka Puncer ZUSAMMENFASSUNG Reise durch die slowenischen Länder im Jahre 1734 Im März 1734 machten sich drei Engländer auf die Reise durch die slowenischen Länder. Der vorliegende Abriß ist Teil einer umfassenden Reise- beschreibung, die den Titel Reise dreier engliscJien Herren von Venedig nach Hamburg ... im Jahre 1734 (The Travels of three English Gentlemen from Venice to Hamburgh ... in 1734) trug. Das Werk wurde im Jahre 1745/46 zum ersten Mal auf der Grundlage eines inzwischen leider verloren gegan- genen Manuskripts gedruckt. Der bisher anonyme Verfasser der Reisebeschreibung, Mitglied der englischen Royal Society und der Universität Oxford, wird in der vorliegenden Abhandlung identifiziert. Es handelt sich um John Swinton (1703-1777). Reproduziert werden sein Porträt und seine Unterschrift aus dem Jahre 1734. Der Weg durch das slowenische Gebiet führte die drei Engländer von Gorica nach Vipava, Razdrto, Planina, Ljubljana, Celje und Maribor. Einen besonderen Wert verleihen dem Bericht die Beschreibungen der praktischen Gesichtspunkte der Reise, Verständigungsschwierigkeiten, Aus- künfte über jene Sprachen, deren sie sich auf ihrer Reise bedienten (einschließlich des Lateinischen), Beschreibungen von Straßen, Einspannarten, Rast- stationen, Nahrungsmitteln und Getränken. Be- schrieben und aufgezeichnet wurde auch das Schiff, das zwischen Vrhnika und Ljubljana ver- kehrte. 98 47 3 KRONIKA 1999 strokovni članek UDK 353.;.3:394.4 Dunaj "1908" prejeto: 24. 6. 1999 Sergej Vrišer redni profesor FF in muzejski svetnik v pokoju SI-2000 Maribor, Cankarjeva 25 a Slovenski vojaki v jubilejnem sprevodu na Dunaju 1908 IZVLEČEK V poklonitvenem sprevodu ob 60 letnici vladanja Franca Jožefa dne 12. Junija 1908 na Dunaju Je poleg drugih zastopstev iz avstrijskih kronovin nastopila tudi skupina iz vojvodine Kranjske. Skupina Je štela okoli 400 udeležencev v ljudskih nošah, posebnost pa je bil konjeniški banderij na čelu skupine, ki so ga sestavljali slovenski vojaki iz različnih polkov, preoblečeni v stilizirane historične noše. Vojakom Je poveljeval nadporočnik Rudolf Maister, ki je tudi sam Jezdil v sprevodu v uskoški noši SUMMARY SLO VENE SOLDIERS IN A JUBILEE SUITE IN VIENNA IN 1908 In a dedication suite at the 60é^ anniversary of reigning of Franc Jožef on the 12^^ of July 1908 in Vienna there was, beside other representatives from the Austrian crown-lands, a group from the duchy of Carniola. The group counted approximately 400 participants dressed in popular costumes. Originality was the cavalry consisting of Slovene soldiers from various regiments, dressed in historical costumes. First lieutenant Rudolf Maister was commanding the soldiers and he too was riding in an "uskok" costume. Ključne besede: jubilejni sprevod, dragonci, konjeniški banderij slovenski heroldi Kadar omenjamo leto 1908, se v slovenski zgo- dovini nedvomno najprej spomnimo na septem- brske dogodke. Sicer pa je Avstro-Ogrska v istem letu anektirala Bosno in Hercegovino, na obzorju se je zarisala zahteva po jugoslovanski združitvi znotraj habsburške monarhije in na slovenski po- litični sceni se je rivalstvo med liberalnim in kato- liškim taborom z deželnozborskimi volitvami odlo- čilo v prid slednjega. Leta 1908 pa je avstroogrska monarhija slavila tudi 60 letnico vladanja cesarja Franca Jožefa. Za- znamovala jo je vrsta prireditev v njegovo čast poseben odmev pa je imel jubilejni poklonitveni sprevod na Dunaju 12. junija 1908. Iz dalje da- našnjih dni in spričo aktualnejših poznejših poli- 99 tičnih dogodkov, ki so pomenili začetek razkroja in konca monarhije, se zdijo te slovesnosti precej marginalne, posebej za narode, ki so videli svoj samostojni razmah v koncu Avstrije. Tako se zdi razumljivo, da je tudi slovenska udeležba pri teh slovesnostih tonila v pozabo: po mnenju nekaterih je bila za naš politični razvoj neodločujoča in je izpričevala prej udvorljivost kot slovensko pokončnost. A tudi drugod po Avstriji so se vnemale debate za in proti prevelikemu pompu ob tem jubileju. Celo cesar sam je sprva nasprotoval sprevodu, a v Slovenskem narodu 9. junija 1908 piše, "štreberji vsake vrste, koristolovci in častilakomniki niso spoštovali cesarjevo voljo". Tako so slednjič počastitveni akt le speljali. V spre- 3 KRONIKA SERGEJ VRISER: SLOVENSKI VOJAKI V JUBILEJNEM SPREVODU NA DUNAJU 1908, 99-104 47 1999 Kranjska skupina v dunajskem sprevodu 1908: 1. Uskoški poveljnik (Rudolf Maister) 2. Fanfarist 3. "Slovenski herold" - konjenik (Rekonstrukcije po fotografiji). vodu je sodelovalo okoli 12.000 ljudi in 4.000 konj, delegacije so se zbrale iz vse monarhije, svoj na- stop so odpovedali le Čehi. Sprevod je bil deležen pohval in kritik: na koncu sta ostala le spomin na blišč in precejšen deficit, a tudi domoljublje, ki naj bi ga sprevod izpričeval, je čez deset let, s koncem svetovne vojne, splahnelo. Če si odmislimo poglavitni namen jubilejnega sprevoda - potrditev vdanosti avstrijskih narodov vladarski hiši, in si ga ogledamo le kot kul- turnozgodovinski in narodnopisni spektakel, ven- darle ne moremo prezreti, da je šlo za podjetno zamisel. Pri tem nas pritegnejo tudi prizadevanja, s katerimi so se hoteli v druščini ostalih kronovin v prestolnici postaviti tudi Slovenci, pravilneje - Kranjci. Prav gotovo ni zanemarljivo, da je nastop zahteval kar precej truda, da je zaposlil vrsto slovenskih osebnosti in da ni bil brez odmeva. Ni- kakor ni nepomembno, da so pri tem odigrali svojo vlogo tudi slovenski vojaki. Zato menim, da je prav, če o njihovem deležu v tem sprevodu spregovorimo nekoliko obširneje. Najprej kratek splošni oris jubilejnega spre- voda. Že leta 1879, ob 25 letnici cesarjeve poroke 100 47 1999 KRONIKA SERGEJ VRISER: SLOVENSKI VOJAKI V JUBILEJNEM SPREVODU NA DUNAJU 1908, 99-104 so na Dunaju pripravili sprevod, ki ga je zazna- moval slikar Hans Makart, znan po svojem smislu za pompoznost in bogato inscenacijo. Leta 1908 so organizacijo sprevoda zaupali posebnemu odboru, ki ga je vodil grof Hans Wilczek, kot strokovnjak za historične noše in uniforme je sodeloval slikar Carl Hollitzer, pri arhitekturnih delih pa arhitekt Josef Urban. Sprevod se je začel v Pratru, obšel ves Ring in se končal pri izhodišču. Ob vsej poti so zgradili številne tribune za gledalce, posebej do- miselno pa je bil urejen prostor pred dvorom, kjer je cesar s spremstvom polne tri ure stoje od- zdravljal skupinam v sprevodu. Na nasprotni strani cesarjeve tribune sta dve vojaški godbi igrali skladbe, ki so ustrezale značaju skupin v spre- vodu. Sprevod je bil razdeljen v dva dela. V prvem je nastopilo 19 skupin, ki so prikazovale različne do- godke iz habsburške zgodovine. Nastopajoči so bili oblečeni v noše in uniforme tedanjih obdobij, po- membnejše zgodovinske osebnosti pa so "igrali" izključno plemiči. Tako je na primer v vlogi feld- maršala Radetzkega nastopil njegov pravnuk. Ohranjene fotografije in celo film nam pripo- vedujejo o slikovitosti teh skupin. Ustanovitelja dinastije Rudolfa Habsburškega je spremljalo 41 vitezov v oklepih na konjih. Neka skupina je prikazovala obleganje gradu: v spre- vodu so vlekli "mačko", t.j. lesen in s kožami pokrit ščit za obrambo pred ognjenimi puščicami in "ovna" za razbijanje grajskih vrat. Čas Friderika III. je prikazovala skupina vitezov, glasnikov, turnir- skih razsodnikov in trobentačev. Potem so nasto- pili landsknehti iz časa prvega obleganja Dunaja, nato vojaki iz tridesetletne vojne - arkebuzirji, kirasirji, posebna skupina vojakov-Hrvatov, tudi vozarstvo. V skupini, ki je predstavljala obleganje Dunaja 1683, so poleg vojskovodij Leopolda I. jezdili poljski konjeniki in korakali mestna guardia, pa študentje in meščani. Skupino princa Evgena Savojskega so sestavljali konjeniki in topničarji s 3 topovi iz 18. stoletja. Slikovito je bilo prikazano življenje na dvoru Marije Terezije , skupina ku- rirjev na konjih pa je prinašala novico o zmagi nad Prusi pri Kolinu. Potem so sledili general Laudon in Trenkovi pandurji, zmagovalec v bitki pri Aspernu nadvojvoda Karel in spet izvirni topovi iz leta 1809, nato uporniški tirolski kmetje Andreasa Hoferja, v zadnji skupini pa je nastopil štab feldmaršala Radetzkega s predstavniki nek- danje avstrijske armade iz vojn v Italiji. V drugem delu sprevoda so se cesarju poklonili Dunajčani z zastavami in znaki cehov, nato se je zvrstila pisana množica narodnih noš iz vseh de- lov monarhije, za konec sprevoda pa so poskrbeli še dunajski športniki in gojenci šolskih zavodov. In sedaj k slovenski oziroma kranjski skupini. V Slovenskem narodu so dne 8. maja 1908 zapisali, da je bil v ljubljanskem Unionu shod za udeležbo na jubilejnem sprevodu, dogovori zanj pa so očitno stekli že prej. Slikar Rihard Jakopič je nam- reč takrat že predstavil, kako si je kranjsko sku- pino zamislilo vodstvo umetniškega kluba Sava, ki mu je Dunajski centralni pripravljalni odbor za- upal realizacijo te skupine. Po Jakopiču naj bi jo sestavljali trije oddelki in sicer najprej jezdeci z deželnimi in državnimi zastavami, nato zgodo- vinski oddelek in "poklonstven" oddelek, oba s pododdelki. Nastopile naj bi posamezne slovenske province, na čelu sprevoda seveda Kranjska. Zato si je Jakopič zamislil jezdeca v narodni noši z za- stavo Vojvodine Kranjske in 8 trobentačev. Tem naj bi sledili grbonosci vseh kranjskih mesL za njimi pa "romarska" skupina z ljudmi v dolenjskih, belokranjskih, gorenjskih, notranjskih, kočevskih in vlaških ljudskih nošah, ki naj bi peli nabožne in narodne pesmi. Za njimi bi korakali še izdelovalci in prodajalci domače obrti. V celoti naj bi šlo za 150 ljudi in nekaj vozov. Kot naslednja skupina je bil predviden "zeleni Jurij" s 4 trobilci na rogove iz brezovega lubja. Nastopili naj bi tudi gorenjski in belokranjski svatje, lovci in ribiči. Jakopič je opozoril, da je rok do nastopa na Dunaju zelo kratek in da bi Sava za najnujnejše izdatke okoli priprav potrebovala takoj okoli 2000 kron. Izvršni odbor za uresničitev zamisli sprevoda je sestavljalo 29 Slovencev in 11 Nemcev. Kaže tudi, da so sprva močno računali na sodelovanje z umetniki, saj omenjajo v odboru poleg Riharda Ja- kopiča še slikarje Mateja Sternena, Ivana Groharja, Petra Zmitka, Marka Rašico, Heinricha Wettacha, nato kiparja Ivana Pengova in ravnatelja umet- noobrtne šole Ivana Šubica. Očitno pa se je kranjski odbor otepal s pre- cejšnjimi težavami: zatikalo se je pri organizatorjih, denarju, kostumih, pa še politična skepsa je posegla vmes. Že 9. maja beremo v Slovenskem narodu, da nas je pravzaprav lahko sram, ker naj bi kranjsko skupino predstavljali nekakšni "romar- ji". Pozneje je spet pisalo, da Jakopič ni imel v mislih pravih romarjev, pač pa podeželsko ljud- stvo. Sploh pa da ni prav, da nastopamo Slovenci le kot Kranjci in ne kot enotna slovenska grupa. V vzdušju strankarskih nasprotij je potem župan Ivan Hribar, ki je Jakopiču sprva obljubil sode- lovanje, sklenil, da se ljubljanski občinski svet sprevoda ne bo udeležil, češ, Čehi na Dunaju ne bodo nastopili, zato da je tudi on proti. Potem je R. Jakopič 22. maja v Slovenskem narodu sporočil, da tudi klub Sava v bodoče pri tej akciji ne bo več sodeloval. Ob vseh ovirah je Savane morda motila premajhna umetniška raven celotne zamisli. V nadaljevanju nam več kot Slovenski narod povejo sestavki v Slovencu. Dne 9. junija, torej le 101 3 KRONIKA 47 SERGEJ VRIŠER: SLOVENSKI VOJAKI V JUBILEJNEM SPREVODU NA DUNAJU 1908, 99-104 1999 kratko pred odhodom na Dunaj, piše, da je bil j sestavljen nov "arangement cele ekspedicije". Naj- brž so v odboru spoznali, da je potrebno ukrepati naglo in da je potrebna tudi vojaška roka, saj so vodstvo razdelili takole:"vojaški komando" so za- upali nadporočniku Rudolfu Maistru in poročniku i Lovrencu(?) Sušteršiču iz 27. domobranskega pol- ' ka, "civilni komando" pa vodjema Belokranjcev ' Kregarju in Gorenjcev Pibru. Imenovali so tudi vodje skupin: za Belokranjce slikarja M. Rašico, za Gorenjce dr. I. Robido in slikarja P. Zmitka, za Kočevce slikarja H. Wettacha. Za konjeniško sku- j pino - banderij naj bi skrbel inženir Skaberne, za i fanfariste pa glasbeni pedagog in ravnatelj Matej ; Hubad. Poseben eksekutivni odbor se je kon- stituiral tudi na Dunaju; skrbel naj bi za reditelje, vodiče, prenočišča, prehrano in podobno. Medtem so utrdili tudi sestavo kranjske sku- pine. Sprevod naj bi odprli trobentači-fanfaristi, oblečeni kot nekakšni "slovenski heroldi". Njihovo pokrivalo naj bo plitka rdeča čepica, obleka pa 'j ukrojena po belokranjski noši, prek nje naj bi no- j sili značilno brezrokavno oblačilo srednjeveških ; klicarjev-heroldov (nem. Herolsrock) z velikim mo- drim kranjskim orlom na prsih in "z vezeninami v j trobojnih barvah z jugoslovanskimi motivi". Tro- ¦ bentačem naj bi sledil banderij z 8 jezdeci, prav ! tako oblečenimi v nošo "belokranjskih heroldov", j vendar s črnimi klobuki in z visokimi, prek kolen i segajočimi škornji. Jezdeci naj imajo v rokah kopja j s slovenskimi tribarvnicami, pred njimi pa bo \ jezdil zastavonoša z veliko slovensko zastavo. Posebnost naj bi bil naslednji banderij, sestav- ljen iz dolenjskih uskokov v slikovitih zgodovin- " skih krojih. Kot piše v Slovencu, so jih posneli po : Valvasorju, fotografija pa nam priča, da so bili > upodobitvam na Valvasorjevih grafikah le približ-1 no podobni. Vsekakor je šlo za prav dragoceno j opravo, zapisali so, da je "naravnost krasna": za i pokrivala so izbrali krznene kalpake, surka in plašč i sta bila obšita s pozlačenim okrasjem, kot orožje i pa je konjenikom rabil "turški meč", pač ukrivljena j hrvaško ogrska sablja orientalskega porekla. Na- i sploh je imela celotna noša hrvaški pridih. Zelo verjetno je pri stiliziranih beloJcranjsJdh in ostalih nošah imel besedo slikar Marko Rašica, morda so si kaj izposodili tudi pri Hrvatih. i Našteta skupina je predstavljala čelo sloven- j skega dela sprevoda, za njo pa so se zvrstile sku- pine v ljudskih nošah, kakor smo jih že našteli, s tem da so jih za konec še popestrili z motivi iz pravljice o Zlatorogu. Kranjska skupina naj bi štela 400 oseb, 40 konj in 10 vozov, Slovenci pa so bili j zastopani tudi v koroški, štajerski, istrski in goriško i - gradiščanski skupini. \ Zanimivo je, da so v kranjski skupim nastopili tudi vojaki. V ljubljanskem odboru so namreč pre- sodili, da bi s samo folkloro in "romarji" ne učin- kovali dovoljh odločno in samozavestno. Zato so se obrnili po pomoč na vojno ministrstvo, ki jim je dovolilo, da smejo v sprevodu sodelovati tudi vo- jaki Slovenci. In tako je iz mariborskih enot dragonskega polka št. 5 prišla skupina konjenikov, "samih zalih fantov". Ostali so bili pripadniki lju- bljanskega 17. in tržaškega 97. pešpolka, slednji je poslal 6 trobentačev. Nadalje so bili iz Ljubljane vojaki 27. domobranskega in 7. divizijskega top- niškega polka. V celoti je enota štela 60 mož, ki naj bi deloma jezdili in korakali v sprevodu, delo- ma pa skrbeli za spremstvo udeležencev. Zapisali so, "da se jim je radost, da smejo z rojaki nastopiti na Dunaju, brala na licu". Enoti je poveljeval nad- poročnik Maister ob pomoči poročnika Sušteršiča, obema pa so naložili še druge obveznosti. Med tem ko so v Ljubljani tekle priprave okoli prihoda skupin v slovensko glavno mesto, orga- niziranja prevoza, izbiranja in pomerjanja noš, je nadporočnik Maister kot "kvartirni reditelj" odpo- toval na Dunaj. Tam je poskrbel za prenočošča v Pratru in prehrano v gostilni Swoboda, pobrigal se je za konje banderija, ki jih je preskrbel že du- najski odbor. Maister je nato brzojavil v Ljubljano, da je za prihod Kranjcev vse nared. V Ljubljani so v herolde preoblečeni vojaki pridno vadili korakati v kostumih. Kako resno so oblačilni videz vzeli v vsej skupini, pove to, da sta za oblačila skrbela garderober Malachovski in za- grebški gledališki nadgarderober Lohr. Tudi vojaki- fanfaristi niso držali križem rok. Vadili so napeve Oj ta soldaški boben. Pridi Gorenje z mrzle pla- nine. Tam za turškim gričem, pa Regiment po cesti gre in Danes je taisti dan, ki jih je posebej za fanfare priredil Matej Hubad. Udeleženci sprevoda so se iz Ljubljane odpe- ljali na Dunaj s posebnim vlakom s 14 vagoni. Pot jih je vodila preko Celovca in Amstettna. S seboj so vozili prehrano, sanitetne potrebščine in seveda bogato garderobo kostumov in noš. O samem dunajskem sprevodu sta vodilna slo- venska časnika seveda poročala vsak po svoje. Slovenski narod je bil z vestmi kar se da skop ali pa je poskušal v prireditvi najti le spodrsljaje, omenjal je nezanimanje občinstva, stroške in je vse skupaj označil za "dunajsko maškarado". Še ostrejša je bila Domovina, ki je 15. junija 1908 me- nila, da slovensko kmečko in delavsko ljudstvo od sprevoda nimata ničesar in "koliko dobrega bi se storilo s stotisoči, morda več kot milijon kron, ka- tere je požrl ta sprevod..." Slovenec se je seveda razvnemal v nasprotno smer in je prireditev močno hvalil: "Nihče se ni upal zaleteli v kranjsko skupino pod plapolajočimi našimi trobojnicami..." Iz časopisa izvemo, da sta v skupini nastopila tudi častnika Maister in Šušteršič. 102 7 3 KRONIKA 1999 SERGEJ VRISER: SLOVENSKI VOJAKI V JUBILEJNEM SPREVODU NA DUNAJU 1908, 99-104 Dunajski sprevod 1908: Na čelu kranjske skupine fanfaristi, zastavonoša, konjeniški banderij "heroldov", za njimi skupina uskokov z R. Maistrom (v sredini). Dne 20. junija piše v Slovencu, da je nadporočnik Maister v dragoceni uskoški opravi "sprejemal po- velja glavnih rediteljev in jih izročal rediteljem skupin. Ta krasna postava na iskrem konju, ka- terega je krotila z elegantno lahkostjo, je imponiral vsem gledalcem in lahko trdimo, da je bilo tako elegantnih jezdecev malo v sprevodu. To si lahko čul iz raznih opazk gledalcev." Poročevalec nato omenja župana Žurca iz Kan- dije, ki je na konju samozavestno vihtel slovensko tribarvnico, in poročnika Šušteršiča, ki je načeloval banderiju uskokov. Tudi slovenski dragonci s šop- ki in narodnimi trakovi na klobukih so se ponosno držali in "z jasnimi glasovi klicali slovenski živio". Ce obidemo časopisne odmeve, nam še vedno ostanejo fotografije in film o dunajskem sprevodu. Kranjska skupina, posebej njeno vojaško urejeno čelo sta nedvomno ustvarjala močan vtis in tudi hvalnica o konjeniku Maistru ni bila pretirana. Tudi kritiki sprevoda se ga niso lotili. Po vrnitvi skupine se je kranjski deželni glavar Fran Šuklje zahvalil nastopajočim, posebej pa ljubljanskemu štacijskemu poveljstvu, nadporočniku Maistru in poročniku Šušteršiču. V življenjepisnih podatkih o Rudolfu Maistru njegove udeležbe pri dunajskem sprevodu ne za- sledimo. Zakaj bi jo tudi, ko pa k postajam nje- gove vojaške kariere ni sodila (ali mu je mar celo škodila?), istega leta 1908 je bil namreč premeščen v daljno Galicijo. Se manj pa bi bila navedba du- najske misije primerna za Maistrov jugoslovanski personalni dosje, saj bi jo prosrbski vojaški krogi povsem napačno razumeli. Slovensko sodelovanje pri dunajskem sprevodu pa ima za domačo zgodovino zadosten pomen. Prav gotovo so septembrski dogodki 1908, ko je šovinistično nemštvo pokazalo svoj pravi obraz, to akcijo dodobra zasenčilo. Vendar so "Kranjci" želeli izpričati tudi slovenstvo in ne le pričakovano vda- nost, prav vojaška nota skupine naj bi ob naro- dopisju nakazovala tudi našo zgodovinsko upor- nost. Nedvomno zasluži kranjska skupina pozor- nost zaradi velikega števila ljudskih noš. Nič manj pa ni kostumološko zanimiva zamisel o povezavi belokranjske folklore z elementi historične obla- čilne tradicije, ki jo je razodevala noša trobentačev in jezdecev Najbrž Rudolf Maister za skupino ni bil izbran po naključju. Morda sta se s Sušteršičem za ude- ležbo prijavila sama, potem ko so med vojaki izbi- rali primerna voditelja. Še verjetneje pa sta bila izbrana na priporočilo slovenskega prireditvenega odbora. Vsaj za Maistra lahko rečemo, da je združeval v sebi ambicioznost častiuka in kulturno 103 3 KRONIKA 7 SERGEJ VRIŠER: SLOVENSKI VOJAKI V JUBILEJNEM SPREVODU NA DUNAJU 1908, 99-104 1999 osveščenega Slovenca, verjetno pa je odločalo tudi to, da je bil markantne, vojaške postave. Kakršnakoli je že bila sodba o dunajskem sprevodu, velja, da je Maister z ostalimi sloven- skimi vojaki svoje poslanstvo opravil vojaško korektno in v ugled svoje dežele. Rudolf Maister kot nadporočnik. VIRI IN LITERATURA J. P. Bled, Franc Jožef, Ljubljana 1990. B. Hartman, Rudolf Maister, general in pesnik, Ljubljana 1998. S. Schneider, Franz Josef I. Das Jubeljahr der sechzigjährigen Regierung des Kaisers, Oester- reichs Hort, Geschichts-und Kulturbilder aus den Habsburgischen Erbländern, 2, Wien 1910, 232- 234. -.. H-', , r. J. Traven, Pregled razvoja kinematografije pri Slo- vencih, Priloga za obravnavanje strokovne pro- blematike filmske umetnosti. Film 1952, 4, 11. Dom in svet 1908: fotografija sprevoda ba Dunaju. Domovina 1908: 12. 6., 15. 6 Slovenec 1908: 5. 6., 6. 6., 9. 6., 10. 6., 11. 6., 12. 6., 17. 6., 20. 6. Slovenski gospodar 1908:18. 6 Slovenski narod 1908: 8. 5., 9. 5., 12. 5., 22. 5., 3. 6., 16. 6. ZUSAMMENFASSUNG Die slowenischen Soldaten beim Festumzug in Wien 1908 Im Rahmen der Feierlichkeiten anläßlich des sechzigjährigen Regierungsjubiläums Kaiser Franz Josefs fand in Wien am 12. Juni 1908 ein Festumzug statt, an dem unter den Delegationen aus den Kronländern auch eine Gruppe aus dem Herzog- tum Krain teilnahm. Die Gruppe zählte rund 400 Mitwirkende in slowenischer Nationaltracht mit einer berittenen Abteilung an der Spitze. Die Abteilung wurde gebildet von als Herolde und Uskoken (Grenzer) verkleideten Soldaten sloweni- scher Abstammung, die das Verteidigungs- ministerium aus verschiedenen Regimentern (Ljubljana, Maribor, Triest) eigens für die Be- teiligung am Festzug sowie die Begleitung der Gruppe zur Verfügung gestellt hatte. Das Kommando über die 60 Mann starke Einheit führten Oberleutnant Rudolf Maister und Leutnant Lovrenz (?) Šušteršič vom 27. Landwehrin- fanterieregiment; die beiden Offiziere, in reich geschmückter UskokentrachL ritten auch an der Spitze der Krainer Gruppe. Obwohl die Gruppe nur das Erbland Krain vertrat, kam der nationale slowenische Gedanke deutlich zum Ausdruck. 104 7 3 KRONIKA 1999 IN MEMORIAM, 105-106 In memoriam stane Stražar (1929-1998) Konec šestdesetih let sem bil kot študent in ho- norarni sodelavec Narodnega muzeja v Ljubljani poslan skupaj z znamenitim Hasanovim plaščem, to je masnim plaščem, narejenim iz ogrinjala Ha- sana Predojeviča, poraženca bitke pri Sisku leta 1593, v Dob pri Domžalah. Vzrok nenavadne na- klonjenosti osrednje slovenske muzejske institucije do krajevne razstave, je bila bližina gradu Krum- perk, katerega lastnik je bil Adam Ravbar, ude- leženec znamenite bitke. Tam je bil plašč osrednji in najbolj dragocen eksponat na priložnostni zgo- dovinski razstavi, ki so jo pripravili tamkajšnji ja- marji. Med njimi je bil osrednja osebnost električar, domačin Stane Stražar, ki je bil oče zamisli o razstavi in enodnevni izposoji izjemno dragoce- nega zgodovinskega predmeta. Takrat je moral imeti že napisano ali pa vsaj v zaključni redakciji svojo knjigo, česar pa takrat nisem vedel. Ker tudi sam izviram iz obrtniške družine, mi je bilo še to- liko manj jasno, kaj žene nekega električarja v tako ljubezen do zgodovine, da ji posveča toliko časa in energije, ki bi ju moral, kot praktičen človek. uporabiti drugače, predvsem pa bolj donosno. Počasi sem dognal, da elektrotehnik Stane Stražar ni povsem navaden človek, da se za njim skriva osebnost, ki zasluži izjemno spoštovanje. Ker sem nekaj let kot absolvent in kasneje kot asistent na takratnem Inštitutu za zgodovino delavskega gibanja skušal sistematično spremljati slovensko krajevno zgodovino, sem hitro spoznal, da je Stane Stražar človek izjemnih sposobnosti in talentov, ki sicer nima formalne, zato pa toliko večjo dejansko izobrazbo. Ob njem nisi mogel biti prevzeten in domišljav. Pogosteje sva se začela videvati, ko sem se zaposlil leta 1979 na SAZU. Prihajal je tiho in skromno, si izposodil kakšno knjigo, prosil običaj- no prof. dr. Boža Otorepca za nekatere informacije in pojasnila, glede novejše zgodovine mu je stal ob strani domžalski rojak prof. dr. Mirko Stiplovšek, ter na isti način, kot je prišel, tudi odšel. Enako skromen, tih in nevsiljiv je bil tudi takrat, ko je prinesel svoje knjige monumentalnega obsega. Strmeli smo vanj in se spraševali, kdaj in kako zmore vse to ob redni in raziskovanju vse preje kot prijazni terenski službi. Opus krajevnega zgodovinarja ali bolje izjem- nega in žlahtnega domoznanca Staneta Stražarja je enkraten. Napisal je devet knjig: Kroniko Doba (1970), Svet pod Taborom (1974), Moravska dolina (1979), Na pomoč (1980), Črni graben (1985), Ob bregovih Bistrice (1988), Mengeš in Trzin skozi čas (1993), Ljudje ob Rači (1995), Župnija Dob skozi stoletja (1997), pri deseti, namenjeni zgodovini slamnikarstva, je še pred dopolnjenim sedemde- stim letom omahnil. Njegove publikacije niso kakš- ne knjižice, ampak dela monumentalnega obsega, saj jih ima kar nekaj obseg blizu tisoč tiskanih strani. Nekateri, ki lahko delamo v veliko boljših razmerah kot on, ne bomo zmogli v vsem svojem življenju porabiti toliko tiskarskega črnila, kot ga je samo ena izmed njegovih knjig. Tako po znanju, kot po pristopu k tematiki, je daleč presegal vse svoje sodobnike, amaterske zgodovinarje in upam, da se ne motim, če zapišem, da se mu še dolgo ne bo nihče približal. Preteklost je pojmoval kot ce- loto. Kolikor je bilo mogoče, je delal na virih, pa tudi poznavanje literature mu ni bilo tuje. Nikoli ni podlegal modni muhi, da bi se ukvarjal le z "revolucionarnim obdobjem", kar bi mu prineslo 105 3 KRONIKA 47 IN MEMORIAM, 105-106 1999 številne časti in velike denarne nagrade. Hotel je biti zgodovinar, ki ga zanima vsa preteklost, pred- vsem pa vsakdanje življenje običajnih ljudi. Prav zato je bil tudi zelo blizu slovenskim etnologom s katerimi je stalno vzdrževal stike in bil zanje tudi dragocen terenski sodelavec. V metodološkem po- gledu je bil v bistvu skrajno sodoben, ne da bi se tega zavedal ali se boril za prvenstvo v razisko- vanju vsakdanjega življenja na Slovenskem. Stane Stražar je začel svojo "kariero" kot jamar in preko speleologije globoko zabredel v kulturo. V senci mogočnega Krumperka je pripravil preko trideset turističnokulturnozgodovinskih prireditev o bojih Adama Ravbarja s Turki in postal osrednji kulturnik domačega in sosednjih krajev. Njegovo življenje in delo praktično dokazujeta, da lahko človek, ki ima čut odgovornosti in ljubezen do lastnega naroda zanj tudi nekaj naredi, čeprav ni politično na "pravi strani". Bil je velik Slovenec in resničen domoljub. Kljub temu, da je zgodovina ena najstarejših znanosti in bi morala imeti temu primerno tudi najbolj izdelano znanstveno metodologijo, ostaja dostopna in odprta vsem, ki iščejo resnico o pre- teklosti. Prav iskanje resnice je tudi njena tra- gedija, saj jo izkoriščajo politiki in politikanti in njihovi slugi, tudi kvalificirane, za ugotavljanje "znanstvenih resnic". Stane Stražar ni bil tega ko- va. Pogosto je trdil, da pravzaprav zbira in objavlja gradivo za zgodovino, kjer je možno priti do splošnih ocen le na podlagi mikro študij. Bolj kot raziskovalec je hotel biti njihov pomočnik in te- renski sodelavec. Znanosti je želel služiti, ne pa vladati v njej. V tem je tudi njegova strokovna veličina. Slovenski zgodovinarji smo z odhodom Staneta Stražarja dejansko izgubili velikega kolega. Bil je bolj naš in bolj predan našim ciljem kot marsikdo, ki ga je po formalni izobrazbi in akademskih naslovih prekašal. V mnogočem, zlasti v pridnosti, odnosu do dela in ljubezni do stroke ga velja po- snemati. Kot človek in Slovenec nam mora ostati trajen vzornik, saj še tako velika in odmevna dela ne morejo odtehtati moralne izprijenosti znanstve- nika. Stane Stražar je tudi v moralnem pogledu prekašal mnoge sodobnike in kolege. Stane Granda 106 47 3 KRONIKA 1999 OCENE, 107-112 Ocene šolska kronika, Zbornik za zgodovino šol- stva in vzgoje, Glasilo Slovenskega šolskega muzeja, Ljubljana, št. 7 (XXXI), leto 1998, 315 strani Navkljub velikim obveznostim in ciljem, ki si jih je ob visokem, stoletnem jubileju, v preteklem letu zadal maloštevilen, a zelo delaven in požrt- vovalen kolektiv Slovenskega šolskega muzeja, mu je uspelo izdati tudi redno številko glasila Šolska kronika. Seveda je tokrat vsebina zbornika v veliki meri posvečena stoletnici. Publikacija je razdeljena v več vsebinskih sklo- pov: - sto let Slovenskega šolskega muzeja - šolski muzeji v Evropi - šolstvo na prelomu stoletja v Sloveniji - šolstvo na prelomu stoletja v Evropi - jubileji - iz muzejskega dela - poročila in ocene. Prvi sklop prispevkov z naslovom 100 let Slo- venskega šolskega muzeja prinaša tri prispevke. Med njimi je najprej razprava nekdanje ravna- teljice muzeja Slavice Pavlic, ki opredeljuje mesto Slovenskega šolskega muzeja v zgodovini sloven- skega muzealstva. Pelje nas skozi razvoj muzejev v svetu in nato v Sloveniji, kjer je bil med prvimi ustanovljen prav šolski muzej, sledi prikaz razvoja tovrstnih muzejev drugod in opis vzrokov, ki so pripeljali do ustanovitve takega muzeja tudi pri nas. Njegovo dolgoletno uspešno delovanje, s po- stavitvami razstav in z objavami publikacij, je utrdilo njegov položaj in mu ohranja vidno mesto v zgodovini slovenskega muzealstva. Sledi prispe- vek Andreja Vovka, ravnatelja, ki je nasledil Sla- vico Pavlic. Pobliže nas seznani z "ustanovnimi očeti" Slovenskega šolskega muzeja, ki so že dobili svoj opis v Slovenskem biografskem leksikonu. To so učitelji: Jakob Dimnik, Luka Jelene, Fran Ga- bršek, Engelbert Gangl, Armin Gradišnik, Fran Kocbek, Ivan Lapajne, Feliks Stegnar in Ivan Šega. Tretji prispevek, v katerem so predstavljene zbirke Slovenskega šolskega muzeja v zadnjih letih nje- govega delovanja, je plod več avtorjev. Stanko Okoliš predstavi razstavno zbirko, njen razvoj in današnje stanje, ko obsega že blizu 50.000 muzej- skih predmetov. Branko Šuštar, ki je v jubilejnem letu muzeja prevzel ravnateljevanje, nas seznanja z arhivsko zbirko. Glavnina arhivskega gradiva, ki je nastalo ob zbirateljskem in razstavnem delu muzeja, se hrani v tej, nekaj pa tudi v njegovih drugih muzejskih zbirkah. O dokumentacijski zbirki piše Mateja Ribarič, glavna in tehnična urednica zbornika. Raziskovalcem šolske zgodo- vine tu lahko postrežejo z dokumentacijskimi mapami posameznih šol, s šolskimi letnimi poročili in zajetno zbirko fotografij. Nič manj pomembna zbirka muzeja ni knjižnica, o kateri izvemo več v prispevku Tatjane Hojan. Sledi kronološki prikaz vseh razstav in izdajateljske dejavnosti muzeja med leti 1978 in 1998. Drugi vsebinski sklop prispevkov je naslovljen s Šolski muzeji v Evropi Prinaša prispevke več tujih avtorjev v slovenskih prevodih. Za večino predstavljenih muzejev velja, da so se ob usta- navljanju srečevali z mnogimi težavami, pa tudi samo delovanje je bilo zaradi prostorskih in finančnih težav pogosto ovirano, ponekod pa so razmere še vedno neurejene. Najprej Rastko Jova- novič, kustos Pedagoškega muzeja v Beogradu go- vori o razvoju tega muzeja od njegove ustanovitve leta 1896 do leta 1996 ter predstavi oddelke in zbirke, ki jih hranijo. Ivan Vavra, direktor Hrvaš- kega šolskega muzeja se v svojem članku osre- dotoči predvsem na predstavitev vloge, ki jo imel Antun Čuvaj pri ustanovitvi tamkajšnjega šolskega muzeja na prelomu 20. stoletja. Več o nastanku češkega Šolskega muzeja in razvoju pedagoške miselnosti med leti 1880 in 1918, izvemo iz prispevka Karla Rüdla, direktorja Inštituta za raz- voj šolstva na Karlovi univerzi v Pragi. Podobno kot pri nas, ima tudi Dunajski šolski muzej svoje korenine v učnih razstavah. O njegovem nastanku piše eden od ustanoviteljev društva Dunajski šolski muzej Walter Schott. Ivan Poljak iz Muzeja šolstva in pedagogike v Bratislavi v svojem pri- spevku očrta zgodovino šolskega muzealstva na Slovaškem. Zelo zapletene okoliščine ob ustanav- ljanju šolskega muzeja v Leipzigu v prispevku z naslovom Šolski muzej Leipzig - razpet med izročilom in prenovo, napredkom in reakcionar- nostjo, razkriva njegov vodja Siegfried Filling. V tretjem poglavju z naslovom Šolstvo na 107 3 KRONIKA 47 ocene, 107-112 1999 prelomu stoletja v Sloveniji lahko preberemo osem prispevkov. Uredništvo se je odločilo za objavo člankov, katerih vsebina časovno sovpada z usta- novitvijo šolskega muzeja. V prvem Edvard Protner natančno analizira do sedaj še ne celovito obdelane, predvsem pa ne objektivno ovrednotene pedagoške smeri imenovane herbartizem. Nastala je v drugi polovici 19. stoletja in je poimenovana po njenem vodilnem predstavniku Herbartu. Avtor razprave je vpliv te smeri pri nas razvrstil v tri razvojna obdobja, v prvo od leta 1869 do 1893, ko so o njem prihajale šele prve informacije, na drugo obdobje od 1893 do 1901, ko so bile ideje predmet teoretičnih razprav, delno pa so se v obliki formalnih stopenj, ki jih je smer zastopala, uveljavljale že tudi v praksi. Tretje obdobje med leti 1901 in 1914 je prineslo uvajanje formalnih sto- penj v šolsko prakso, nadzor nad izvajanjem so opravljali šolski nadzorniki. Značilno za Kranjsko je bilo, da je uvedba formalnih stopenj omogočala državi popoln nadzor nad učiteljevim delom. Ta razprava se navezuje na naslednjo, ki jo je spisala Mojca Peček, pa govori o možnostih in mejah učiteljeve strokovne avtonomije pri oblikovanju in izvajanju učnih načrtov v drugi polovici 19. sto- letja. Veliko upanje, ki ga je učiteljem vlil šolski zakon iz leta 1869, ko so pričakovali, da se bosta z dogovori kako učiti in kako razdelati učni načrt, nivo in kvaliteta poučevanja dvignila, je kmalu usahnilo. Predlogov, ki so jih obravnavali in sprejemali na učiteljskih konferencah, so se morali učitelji do podrobnosti držati, kar je omejevalo nji- hovo izvirnost, svobodo misli in dela in jih utes- njevalo v kalupe idej, ki so jih morda že prerasli. Hkrati pa so učiteljske konference postale orodje za nadzorovanje učiteljevega dela. Avtorica nas opozarja, da je problematika učiteljeve avtonomije pri strokovnem delu tudi danes še vedno aktu- alna. (Ob tej priložnosti naj opozorimo še na kom- pleksno, v knjigi objavljeno delo Mojce Peček z naslovom Avtonomnost učiteljev nekdaj in sedaj, ki je prav tako izšlo leta 1998.) Sledi razprava Slavice Pavlic, v kateri izredno nazorno tudi z več preglednimi primerjalnimi tabelami, predstavlja razvoj osnovne šole od državnega osnovnošol- skega zakona leta 1869 do prve svetovne vojne. O delovanju slovenskih učiteljic konec 19. stoletja, govori razprava Tatjane Hojan. Obsega podatke o njihovem izobraževanju, številu in vlogi pri, strokovnih publikacijah. Daje nam tudi informacije o deležu učiteljic v učiteljskih društvih, njihovo delo na učiteljskih konferencah in drugih sloven- skih strokovnih društvih. Čeprav so učiteljice po- gosto objavljale strokovne prispevke v časnikih in leposlovnih revijah, pa nas v uvodu avtorica pri- spevka opozarja, da te teme tokrat ne obravnava. V naslednjem prispevku Mladen Tancer pred- stavlja in analizira vlogo in pomen pomembnega pedagoškega delavca Henrika Schreinerja, ki je bil med leti 1890 in 1920 ravnatelj mariborskega uči- teljišča, obenem pa ustanovitelj in dolgoletni pred- sednik Slovenske šolske matice, urednik pedagoš- kih izdaj in po oceni avtorja vodilni slovenski pedagog svojega časa. V okviru študijskega pred- meta Razvoj kemije na Fakulteti za kemijo in ke- mijsko tehnologijo, je Saša Aleksi Glažar s sedmimi sodelavci pripravil razpravo, ki nas seznanja s prvimi učbeniki s kemijskimi vsebinami na Sloven- skem med leti 1847 in 1914. Prvi pisci so bili duhovniki in učitelji naravoslovnih predmetov, ki so oblikovali definicije kemije ter vpeljali in ra- zvijali slovensko terminologijo pri poimenovanju elementov spojin. Kako zanimiva in pomembna je lahko šolska kronika majhne šole, kakršna je bila enorazrednica v Podstenjah pri Ilirski Bistrici, ki je svoja vrata zaprla leta 1942, nam v naslednji raz- pravi razkriva Rafko Valenčič. Kronika je bila pi- sana v šolskih letih od 1869/70 do 1916/17 in torej delno zajema tudi čas prve svetovne vojne. Avtor v tabeli prikazuje koliko otrok je bilo dolžnih obiskovati šolo in koliko jo v resnici obiskovalo, bodisi redno ali pa ponavljalno, predstavi učitelje in župnike, ki so na šoli poučevali, nadzornike, ki so njihovo delo spremljali, okvirno predstavi potek pouka, šolsko stavbo, nam približa šolske sloves- nosti in nas seznani z družbenimi, socialnimi in zdravstvenimi razmerami, pa tudi z najrazlič- nejšimi krajevnimi zanimivostmi, ki so jih zabe- ležili pisci obravnavane šolske kronike. Stoletnica osnovne šole Sele-Vrhe je spodbudila Francka Lasbaherja k pisanju njene zgodovine. Pri delu se je opiral na šolsko in župnijsko kroniko in tako obdelal pot šole od nastanka leta 1898, ko so od- prli novozgrajeno šolsko stavbo, do leta 1945. Sledi sklop prispevkov s skupnim naslovom Šolstvo na prelomu stoletja v Evropi, v katerem lahko preberemo osem nekoliko krajših razprav avtorjev iz različnih držav. Tatjana Taneska govori o razvoju obrtnih šol v Srbiji med leti 1853 in 1941, ki so pomembno vplivale na napredek srbske obrti in gospodarstva. Kakšen je bil šolski sistem na Hrvaškem konec 19. stoletja pa piše Štefka Batinič. V razpravi ne obravnava upravnih enot Dalmacije in Istre, ampak se omejuje na področje Hrvaške in Slavonije, predstavi pa vse stopnje izobraževanja takratnega časa, od otroških vrtcey do univerze oziroma vseučilišča, ki ga je Zagreb dobil že leta 1874. Prispevek Elisabeth Foster z naslovom Peda- gogika in politika v angleškem šolstvu konec 19. stoletja razkriva izredno težak, zapleten in v pri- merjavi z drugimi evropskimi državami tudi za- ostal šolski sistem. Kako se je razvijalo Hamburško šolstvo med leti 1870, ko je bil sprejet zakon o šolstvu do leta 1914, govori članek Reinerja Leh- 108 47 3 KRONIKA 1999 OCENE, 107-112 bergerja. Viera Žbirkova v članku Prispevek k zgo- dovini igrač za predšolske otroke na Slovaškem na koncu 19. in začetku 20. stoletja oriše razvoj otroških igrač od najstarejše dobe in se podrobneje ustavi pri igračah na prelomu stoletja na Slo- vaškem ter opiše vplive na njihovo oblikovanje. Razprava, ki prinaša nazoren pregled razvoja avs- trijskega šolskega sistema od šolskega zakona 1774 dalje, ki je bil podoben, oziroma do prve svetovne vojne enak našemu, je delo Geralda Grimma iz Celovca. Pritegne tudi prispevek Ilone Wierz- bowske, ki govori o šolskih stavkah na pruskem anektiranem ozemlju Poljske med leti 1901 in 1906. Raznarodovalni pritisk, ki ga je nemška oblast na tem ozemlju začela izvajati v šestdesetih letih 19. stoletja tudi v šolah, močno spominja na ukrepe, ki jih je za Primorske Slovence prinesla Gentilejeva šolska reforma leta 1923 in na zoperstavljanje le- tem na naših šolah. O čem govori zadnji prispevek tega sklopa, priča že njegov naslov: Tisoč let zgo- dovine šolstva na dvajsetih tisočih metrih: Izobra- ževalno-zgodovinski kolaž slik in tekstov ob avs- trijski tisočletnici 1996. Njegov avtor Elmar Lech- ner predstavlja aktivnosti na področju zgodovine izobraževanja, ki so bile plod obeležitve tisoč- letnice imena Ostarrichi (Oesterreich). Jubileji šol in posameznikov povezanih s šol- stvom, so tema naslednjega sklopa prispevkov. Članek posvečen obletnicam delovanja naših šol je kot običajno pripravila Slavica Pavlic. V predsta- vitev je tokrat vnesla novost in sicer najprej obrav- nava šole, ki so praznovale okrogle obletnice (200, 150, 100), v drugem delu pa tiste, ki v letu 1999 praznujejo vmesne okrogle obletnice (540, 420, 180). Dvestoletnico praznujeta šoli Šoštanj in Vur- berk, stopetdeset-letnico šola Pernice, pred sto leti pa je zabeleženo delovanje šol v: Bušeči vasi, v Gerlincih, Javorniškem Rovtu, v Mariboru (šola To- neta Čufarja), v Nomnju, v Sv. Križu pri Dolskem, v Vidoncih in v Škofji Loki (vajenska šola raznih strok). Visok jubilej, 450-letnico, omenjen v dru- gem delu prispevka v letu 1999, praznuje šola na Bledu, trideset let mlajša je idrijska šola in še deset let manj ima šola v Radečah. V prispevku je za- jetih kar sedeminštirideset šol, ki so začele delovati na okrogle obletnice pred 280 do 110 leti. Neiz- merno dragocenega dela, ki ga je prispevala in ga z neutrudnostjo in požrtvovalnostjo v Slovenskem šolskem muzeju tudi danes doprinaša bibliote- karka Tatjana Hojan, se ob njeni šestdesetletnici spominja ravnatelj muzeja Branko Šuštar. Ob se- demdesetletnici dr. Franceta Strmčnika, pedagoga in univerzitetnega profesorja je izšel prispevek Mladena Tancerja, ki obsega tudi pomembnejšo bibliografijo letošnjega jubilanta. Med prispevki o muzejskem delu je najprej ob- javljeno poročilo o delu posameznih dejavnosti, Slovenskega šolskega muzeja v letu 1997, vključno z znanstvenimi in strokovnimi objavami muzejskih delavcev. Podrobneje je predstavljena razstava Od mature do mature, postavljena ob stoletnem jubi- leju muzeja, predstavitve in ocene je deležna tudi razstava ljubljanskega mestnega muzeja "Homo sum..." ter spremljajoči zbornik posvečen Ivanu Hribarju in Ljubljani. Kritičnemu očesu pa tudi ni ušel projekt učencev latinskega jezika na osnovni šoli Ledina z naslovom "Schola romana et liber latinus - rimska šola in antična knjiga". Med poročili in ocenami se seznanimo s kopico novih del s področja šolstva in vzgoje, nastalimi predvsem leta 1998. Vlasta Tul Bojan Godeša, Ervin Dolenc: Izgubljeni spo- mini na Antona Korošca. Iz zapuščine Ivana Ahčina. Založba Nova revija. Zbirka Kore- nine, Ljubljana 1999, 252 strani Razveseljivo je, da je Založba Nova revija v svoj program uvrstila zbirko Korenine, ki je doslej in upamo, da bo tudi v prihodnje, izdajala vrsto zanimivih del iz slovenske zgodovine. Urednik zbirke Korenine dr. Marjan Drnovšek nam je na tiskovni konferenci omenjene knjige v Klubu Nove revije predstavil zastavljeni program zbirke in samo želeti je, da se bo v prihodnjih letih res realiziral. Tokrat bomo spregovorili o izišli knjigi, ki predstavlja zanimiv izsek iz življenjske poti dr. Antona Korošca, hkrati pa nekoliko več izvemo tudi o avtorju spominov, o dr. Ivanu Ahčinu. Če se omejim le na strokovno javnost, smo zgodo- vinarji zlasti za obdobje med obema vojnama 1918-1941, lahko zadovoljni, da se je po zaslugi sistematičnega iskanja dr. Bojana Godeše našel Ahčinov rokopis. Godeša in njegov kolega in so- delavec dr. Ervin Dolenc, ki sta oba zaposlena na Inštitutu za novejšo zgodovino v Ljubljani, sta za- nimivo gradivo z vso skrbnostjo in solidno stro- kovnostjo predstavila v lepo oblikovani publikaciji. Oba zgodovinarja sta tudi s kratkim življenjepisom predstavljena v knjigi v slovenskem in kar je hvalevredno tudi v tujem, tokrat nemškem jeziku. V Predgovoru razlagata urednika spominov usodo Ahčinovega rokopisa, govorita o njegovem značaju in pojasnjujeta metodo obdelave. Sledi Godeševa kratka a zanimiva študija o odnosu med Ivanom Ahčinom in velikim slovenskim politikom 109 3 KRONIKA 47 OCENE, 107-112 1999 in državnikom Antonom Korošcem, v kateri se zrcalijo tudi njune pristne človeške lastnosti. Ivan Ahčin je bil gotovo eden najbolj pronicljivih ured- nikov Slovenca med obema vojnama, točneje sprva od 1929 urednik, od 1930 do 1942 pa glavni urednik. V tridesetih letih, torej v letih t.i. "pre- hodnega obdobja", z utiranjem stanovske ideje in stanovskih organizacij, med njimi naj samo ome- nimo novembra 1935 ustanovljeno Zvezo zdru- ženih delavcev in decembra istega leta Kmečko zvezo, ki sta sledili napotkom okrožnice Pija XI. Quadragesimo anno, so Ahčinovi uvodniki po- membno gradivo za preučevanje idejnega boja proti marksizmu, boljševizmu, od druge polovice tridesetih let tudi hkrati proti Ljudski fronti. S tem spoznavamo Ahčina v dobršni meri kot politika, ki se kaže predvsem v vlogi pisca številnih uvod- nikov v katoliškem političnem dnevniku - v Slo- vencu. Ti so bili pomembne idejnopolitično smer- nice dnevni politiki, tako v času opozicije Ko- roščeve Slovenske ljudske stranke, kot z letom 1935 slovenskega dela Jugoslovanske radikalne za- jednice. Glede na tesno sodelovanje Ahčina s Ko- rošcem, predstavlja kar veliko teh uvodnikov in prispevkov v Slovencu nekakšno fransmisijo Ko- roščevega idejnega in političnega kreda ter prag- matičnega razmišljenja. Za Korošca je bilo tudi značilno, da je izjemno upošteval pomen tiska nasploh in s tem njegovo vlogo v političnem osveščanju in dviganju kulturne ravni svojih privržencev. O Ahčinovi privrženosti Korošcu naj navedemo še sodbo dr. Franceta Dolinarja, ki je Ahčina kot politika med drugim takole ocenil: "Ahčin se je smatral in je tudi bil dedič političnih nazorov pokojnega Antona Korošca ter velik, brezpogojen njegov častilec. Po dr. Korošcu je imel res veliko izkušnjo v državnih zadevah..." (Godeša, str. 15). Četudi je s Korošcem tesno sodeloval in bil z njim prijateljsko povezan, je imel Ahčin re- zerviran odnos do beograjske politike oziroma bil je zelo občutljiv do politike srbske hegemonije v jugoslovanski državi. Bolj kot politik s pragma- tičnimi potezami se kaže kot vnet in vztrajen privrženec katoliškega preporoda in ohranjanja doslednega slovenstva. Ob tem ne smemo prezreti, da je Ahčin kot politik in sposoben glavni urednik močno vplival na razvoj katoliške desnice, ki je zlasti v drugi polovici tridesetih let postala nepo- mirljiva do svojih idejnih nasprotnikov znotraj katoliškega tabora kot tudi zunaj tega. Godeša je poleg opisa Ahčinovega političnega in novinarskega dela, predstavil še Ahčinov delež v slovenskem katoliškem družboslovju. Nekaj publikacij je izdal še v letih pred drugo svetovno vojno in so jih, to naj poudarim, med drugimi bralci, sistematično študirale tudi katoliške mla- dinske organizaije. Tu bom omenila sestanke žup- nijskih Fantovskih odsekov, ko so na t.i. "fan- tovskih večerih" spoznavali poleg dela Aleša Ušeničnika, Jožefa Jeraja in drugih, tudi dela Ivana Ahčina. Ahčin je bil tudi med predavatelji na tečajih za mladino. V ilustracijo bom npr. navedla tečaj Zveze mladih katoliških delavcev, ki je bila organizacija Katoliške akcije. Ob tem naj še zapi- šem, da je prav Zveza fantovskih odsekov, ki je izdajala tudi svoje glasilo Kres, v zbirki Fantovska knjižica izdala v drobnih brošurah tudi Ahčinova dela, ki jih našteva Godeša. Leta 1936 je kot prvi zvezek izšla Boljševiška mladina, 1939 Komunizem, največja nevarnost naše dobe, 1941 pa Prosto- zidarstvo. Vsebina je bila tedaj, kot tudi naslovi povedo, za mladino precej aktualna in predvsem informativna z gledišča politične desnice, ki je močno propagirala t.i. protikomunistično fronto. Ahčin je znan tudi po tem, da se je ukvarjal s tedaj aktualnimi vprašanji katoliškega gibanja na Slovenskem. Tu bom navedla le nekaj, tako npr. o pomenu, uvajanju in organiranosti Katoliške akcije v zgodnjih tridesetih letih in o teoretičnih vidikih graditve stanovske družbe oziroma države in pa o problemih uvajanja takšnega reda v prakso itd. Svoje prispevke je objavljal v v reviji Čas, kjer je bil tudi sourednik. Pisal je tudi v Bogoslovnem vestniku npr. leta 1937 o nevarnosti komunizma in vprašanjih delavskega gibanja in delavske eksi- stence, v Reviji Katoliške akcije tudi o spornem vprašanju povezave krščanstva s socializmom pod naslovom Krščanski socializem, (Revija KA 1941, št. 1) itd. Ervin Dolenc je pod naslovom Dosedanje pisa- nje o Antonu Korošcu in Ahčinovi spomini pri- speval bibliografski pregled, s čemer prinaša ne- pogrešljivo gradivo in tako širši vpogled v zani- mivo tematiko. Omenjeni pregled je razdelil na več pododdelkov in sicer Časopisje o Korošcu ob njegovem živjenju in smrti, zatem Zgodovinopisje za časa njegovega življenja. Domače zgodovino- pisje po Koroščevi smrti. Emigrantski in zamejski tisk in slednjič Ahčinovi spomini na Korošca. Zbra- ne so torej bogate informacije kdo vse in kaj so pisali o Korošcu, vmes pa je Dolenc ob razvrščanju gradiva vnašal tudi svojo kritično misel. Vse to bo raziskovalcem, strokovnjakom zelo dobrodošlo, pritegnilo pa bo tudi druge bralce. Ahčin je svoje spomine razdelil na osemnajst poglavij. V kratkem Uvodu je pojasnil, da spomini niso Korošcev življenjepis, niti ne "opis njegovega osebnega političnega dela", temveč so opisi Ahči- novih osebnih doživljajev z dr. Korošcem in nič več. Zeli pa si Ahčin, da bi dr. Korošec vendarle v bližnji prihodnosti dobil svojo biografijo, saj je "tako izreden in velik človek, da bo tem večji stal v spominu nas vseh, čim več luči vnesemo v nje- 110 47 3 KRONIKA 1999 ocene, 107-112 govo življenje in delo". Ahčin tudi prizna, da spo- mini morda niso pisani povsem nepristransko, saj do prijatelja je težko "biti nepristranski", (str. 41) Poglavja so pretežno kratka, njihova vsebina je kronološko podana in osredotočena na sklope različnih tem. Prvo poglavje pričenja z obdobjem, ko je Ahčin, tedaj prefekt v Marijanišču, spoznal dr. Korošca, kjer je imel "svoj stalen dom". V nasled- njih poglavjih oriše odnos dr. Korošca do svojih bližnjih sodelavcev, do katerih je včasih uporabil tudi trdo "metodo dr. Ivana Napotnika", lavantin- skega škofa. Sicer pa je avtor orisal dr. Korošca predvsem kot človekoljuba. Rad je tudi imel čas- nikarski poklic in je do svojih stanovskih tovarišev gojil pravo kolegialnost, ne glede na idejno- politično pripadnost. Ahčin se veliko pomudi pri Slovenski ljudski stranki v času njene opozicije v prvi polovici tridesetih let in pri tem opiše stran- kino ilegalno delo in organiziranost ter drobne zanimivosti in ravnanja strankinih tovarišev, raz- krije dr. Korošcev odnos do kralja Aleksandra in obratno ter doživljaje iz krajev, kjer je bil in- terniran. Spomini nam tudi nazorneje opišejo kakšne težave je imel dr. Korošec s srbsko in hrvaško opozicijo, ki nista pokazali niti volje niti sposobnosti za enotno vodeno politično opozicijo proti diktaturi in vladnim režimom. V sedmem poglavju, govori o "Slovenski de- klaraciji" ali tudi "Koroščevih punktacijah", ki so sledile, kot je znano, zagrebškim, vojvodinskim i.t.d. Ahčin je s svojimi spomini potrdil dolgo časa obstoječo dilemo oziroma ugibanje, kdo je resnični avtor te deklaracije. Pobudnik in avtor je bil vsekakor sam dr. Korošec, četudi je sprva naročil Francu Kremžarju in Ivanu Ahčinu, naj pripravita kakšno politično izjavo. Ahčinova pripoved se uje- ma z že znano izjavo Jožeta Košička v Zborniku Svobodne Slovenije, ko piše, da so na sestanku ožjega vodstva SLS sprejeli besedilo punktacij, kot jih je predložil sam dr. Korošec, (primerjaj tudi France Filipič, Dr. Anton Korošec in marksisti. Prispevki za novejšo zgodovino. Ljubljana 1991, št. 1, Življenje in delo Dr. Antona Korošca, str. 92 in opomba 37.) Ahčin nato tudi zapiše, da so de- klaracijo "čedno prepisano" na silvestrovo 1932 podpisali vsi člani ožjega vodstva stranke, razen dr. Korošca, ker je še tisti dan odpotoval v Zagreb v sanatorij, vendar jo je tudi sam kmalu podpisal. (Ahčinovi spomini str. 84.) Za drugo polovico tridesetih let nam Ahčin v kratkih poglavjih predstavi okoliščine petomajskih volitev 1935, novo Stojadinovičevo vlado, II. evharistični kongres za Jugoslavijo junija istega leta, pomen beatifikacije škofa Martina Slomška za slovenski narod in oblikovanje nove stranke Jugo- slovanske radikalne zajednice. Pri tem se nadrobno pomudi pri njenem programu, občinskih volitvah in vlogi dr. Korošca kot notranjega ministra. Žal so njegovi spomini za to drugo obdobje tridesetih let skromnejši, marsikaj zanimivega in pomembnega je bržkone odšlo v pozabo. Vendar že to, kar smo dobili, bo pripomoglo, da bo marsikakšno vpra- šanje dobilo jasnejši odgovor. Ahčin je dodal še nekaj prispevkov, ki naj bi prišli v poštev za knjigo o Korošcu, to so pri- spevek Frana Štuheca, župnika Andreja Stakneta in pa politikov Miloša Trifunoviča in Milana Grola. Na koncu je E. Dolenc prispeval še kratko kro- nologijo Koroščevega življenja, oba urednika Go- deša in Dolenc pa še kratek a zaokrožen povzetek Ahčinovih spominov. Nepogrešljivo dopolnilo, širše vedenje in nena- zadnje kazatelj trdega dela pri iskanju gradiva za pojasnila in komentarje, pa dajejo Ahčinovemu tekstu mnogi zanimivi in skrbno zbrani podatki, ki so strnjeni v številnih opombah pod črto izpod peresa obeh urednikov Ervina Dolenca in Bojana Godeše. Ob tem bi opozorila, na priimek Kušler v Ahčinovem tekstu na str. 131, kjer je pomota, gre za Avgusta Kusterja (ponekod pisano tudi Kušter), ravnatelja znane tovarne čevljev Peko v Tržiču, ki je bil na ustanovnem občnem zboru "Zveze borcev Jugoslavije-Boj" 7. januarja 1934 predsednik Akcij- skega odbora. (Primerjaj Jutro, ponedeljsko, 7. ja- nuarja 1934, št. 2; M. Mikuž, Oris zgodovine Slo- vencev v stari Jugoslaviji 1917-1941, Ljubljana 1965, str. 429, 431). Kuster je poleg drugih kasneje pre- šel, kot je v spominih tudi pravilno navedeno in kot je v zgodovinopisju že znano, k Ljotičevemu Zboru. Ko Ahčin navaja na strani 141 kandidate za petomajske volitve 1935, zapiše tudi napačno ime Ivan Kuster, pravilno je AvgusL ker je to ena in ista oseba, ki jo zgoraj omenjam. Naj še zapišem, da gre na strani 131, za Vinka Outrata, ki je bil kasneje v državnem vodstvu Omladine Zbora celo namestnik predsednika dr. Danila Gregoriča, Slovenca in advokatskega pripravnika v Beogradu (Zbor, 30. julija 1936, št. 10). Za bralca ne bi bilo odveč, če bi avtorja komentarja o dr. Dinku Pucu na strani 129 v opombi 73 več povedala o nje- govem delu po letu 1935. V drugi polovici tri- desetih let se namreč ni povsem umaknil v za- sebno življenje, pač pa je sodeloval pri glasilu Slovenska beseda (1937-1941) in bil v konzorciju, leta 1939 je delal pri ustanovljenem političnem društvu Slovenska beseda. (Več o Pucu Jure Pe- rovšek. Enciklopedija Slovenije, Ljubljana 1996, zv. 10, str. 12). V spominih v poglavju XI. b Vlada Bogoljuba Jevtiča je Ahčin navedel tudi podroben seznam kandidatov na vladni Jevtičevi, Ljotičevi in opo- zicijski listi dr. Vladka Mačka. Kandidati na Mak- simovičevi listi so bili tudi v Dravski banovini 111 3 KRONIKA ¦1 OCENE, 107-112 1999 večinoma Srbi in to največ avdokatov, trgovcev predvsem iz Beograda, le dva sta bila Slovenca. Vse te podatke, kot kažejo seznami, je po vsej verjetnosti povzel po Jutru (19. aprila 1935, št. 92 a in Jutro, ponedeljsko, 23. aprila 1935, št. 16). Pri navedbi poklica je pri nekaterih kandidatih opustil funkcijo župana, na str. 140 je za kandadata na Mačkovi listi Alberta Puncerja v slovenjgraškem okraju navedeno praktikant, pravilno je trafikant. Na koncu sta urednika spominov prispevala povzetek, ki je preveden v nemščino in dodala osebno kazalo. Publikacijo popestrijo še objavljene fotografije dr. A. Korošca, njegovih političnih sode- lavcev in osebnih prijateljev. Sklenem naj, da so za bralca, z različnih zornih kotov predstavljeni Ahči- novi spomini zanimivo branje, toliko bolj pa upo- rabni za tiste, ki se strokovno ukvarjamo s tem obdobjem. Anka Vidovič-Miklavčič 112 3 KRONIKA 1999 poročila, 113-126 Poročila 100 let Leona Štuklja Za Novo mesto je bil poseben in pomemben dan 12. november 1998, ko so v mestu potekale osrednje slovesnosti v okviru praznovanja 100. rojstnega dne našega velikega šampiona in rojaka Leona Štuklja. Začetek teh slovesnosti pa je bil prav v Do- enjskem muzeju z otvoritvijo razstave 100 let Le- ona Štuklja. Z njo se je tudi Dolenjski muzej pri- družil slovesnostim v čast velikana svetovne telo- vadbe, ki pa žal ni bil prisoten na otvoritvi, vendar si jo je ogledal v popoldanskem času skupaj s predsednikom MOK Juanom Antoniem Sama- ranchom. Tako smo v Dolenjskem muzeju ob 100-letnici rojstva tega našega velikega šampiona pripravili pregledno razstavo, na kateri je prikazana (do 5. septembra 1999 v Dolenjskem muzeju, nato pa se seli še v Maribor) predvsem njegova nadvse uspešna in enkratna športna pot skupaj z vsemi osvojenimi kolajnami in diplomami, med katerimi imata zagotovo še posebno vrednost tisti iz Pariza 1924, saj nosita tudi podpis utemeljitelja olim- pijskih iger moderne dobe Pierra de Coubertaina, odlikovanji, številnimi priznanji, plaketami, spominskimi diplomami in darili, ki jih je prejel za svoje dosežke v športu, vključno z najvišjim odli- kovanjem Mednarodnega olimpijskega komiteja, olimpijskim redom. Poleg tega pa razstavo do- polnjujejo še dokumenti in fotografije iz njegovega otroštva in mladosti ter iz časa športne kariere in nekaj novejših. V uvodu razstave pa je prikazano tudi Sokolstvo, s poudarkom na novomeškem, v okviru katerega je Šfukelj tudi začel svojo več kot uspešno telovadno pot, katere vrhunec sta bili prav gotovo dve zlati kolajni osvojeni na olim- pijskih igrah v Parizu leta 1924. Čeprav je bilo v zadnjih letih o njem napi- sanega in povedanega že toliko, da neznanih stvari že skoraj ni ostalo, pa smo se v muzeju in v okviru Organizacijskega odbora 100 let Leona Štuklja odločili, da ob razstavi izdamo tudi ustrezno publikacijo, katalog razstave, v katerem je prav tako prikazana Štukljeva predvsem športna in življenjska pot, tudi tu pa je dodano poglavje o Sokolstvu, v okviru katerega je dosegel vse svoje svetovno odmevne rezultate oz. uspehe. Predstavljati Leona Štuklja, legendo svetovnega športa, ki je zapisan v zgodovini slovenskega športa kot telovadec z največ uspehi na velikih mednarodnih športnih tekmovanjih, kot so olim- pijske igre in svetovna prvenstva, kjer se mu je kot enemu redkih slovenskih športnikov uspelo uvrstiti v sam svetovni vrh med obema syefov- nima vojnama, kjer je bil vse od mednarodne tekme leta 1922 v Ljubljani do olimpijskih iger leta 1936 v Berlinu, ko je tudi sklenil svojo aktivno telovadno pot, je bila častna, a hkrati tudi zelo odgovorna naloga. Skupno se je Leon Šfukelj udeležil sedmih velikih svetovnih tekmovanj, kjer je bil kar dvaj- setkrat med prvimi tremi, od tega osemkrat prvi, šestkrat drugi in šestkrat tretji. Samo na olim- pijskih igrah pa si je pritelovadil šest odličij, od tega dve zlati v Parizu leta 1924, eno zlato in dve bronasti v Amsterdamu leta 1928 in za zaključek kariere še eno bronasto v Berlinu leta 1936. Rodil se je 12. novembra 1898 v Novem mestu in se že leta 1907 vključil v naraščaj novomeškega Sokola, kjer se je prvič resno srečal s telovadbo. V mestu ob Krki je preživel svoja otroška leta in mladost, maturiral na gimnaziji in po diplomi na pravni fakulteti opravil še sodniško prakso ter po imenovanju za sodnika tudi najprej služboval. Od tu je odšel na svoja prva tri velika svetovna te- lovadna tekmovanja, svetovni prvenstvi v Lju- bljani leta 1922 in Lyonu 1926 ter na svoje najuspešnejše olimpijske igre leta 1924 v Parizu. Iz dolenjske prestolnice se je leta 1927 preselil v Maribor. Od tem je odšel še na štiri velika tek- movanja, olimpijske igre v Amsterdamu leta 1928 in Berlinu leta 1936 ter svetovni prvenstvi v Luk- semburgu leta 1930 in Parizu leta 1931. V mestu ob Dravi, kjer živi še danes, si je osnoval tudi dru- žino ter zaključil svojo telovadno in delovno pot. Po osamosvojitvi Slovenije leta 1991, ko je slo- venski narod končno dobil lastno državo in na katero je Šfukelj tako ponosen, je bil 15. oktobra 1991 med podpisniki listine ob ustanovitvi Olim- pijskega komiteja Slovenije, katerega je leta 1992 v svoje članstvo sprejel tudi Mednarodni olimpijski komite. Slovenski olimpijski komite ga je leta 1992 tudi povabil kot gosta na letne olimpijske igre v Barcelono, kjer so slovenski tekmovalci prvič v zgodovini nastopili na olimpijskih igrah pod svojo zastavo. Nad vsem, kar je videl in doživel v Bar- celoni je bil zelo navdušen. Za primerjavo med 113 3 KRONIKA POROČILA, 113-126 1999 olimpijskimi igrami, ko je bil še sam udeleženec, in današnjimi, je po vrnitvi v pogovoru s Slavkom Doklom za revijo Rast povedal.- "Primerjave ni Včasitt smo tekmovali na malih stadionih, za nekaj deset tisoč gledalcev, izjema so bile olimpijske igre v Amsterdamu in Berlinu. Danes pa se je spreme- nil olimpijski duh, včasih se je tekmovalo za čast in za svoj narod, danes pa se prepleta še kaj drugega. Nisem bil na nobeni otvoritvi, ki pa so bile skromne, ker smo imeli vedno le toliko denar- ja, da smo prišli samo na tekmovanje. Današnje igre so precej skomercializirane, veliko vlogo igra denar, zato je tudi precej zbledel prvotni olimpijski duh: Važno je sodelovati,^ ne pa zmagati " S svojo prisotnostjo v Španiji je Štukelj veliko prispeval k širjenju predstave in podobe o naši neodvisni slo- venski državi, prav tako pa so ponovno oživeli vsi njegovi uspehi, ki jih je dosegel na svojih treh olimpiadah v Parizu, Amsterdamu in Berlinu pred drugo svetovno vojno. Še veliko več pa je glede tega povsem nena- črtovano uspelo Leonu Štuklju, ko se je udeležil tudi poletnih olimpijskih iger štiri leta kasneje, 1996 v Atlanti v Združenih državah Amerike, ko je ves svet praznoval stoletnico olimpijskih iger mo- derne dobe. Tam je bil gost Mednarodnega olimpijskega komiteja in njenega predsednika Juana Antonia Samarancha, Jd mu je tudi pripravil prvovrstno presenečenje. Bil je namreč eden najbolj opaznih gostov otvoritvene slovesnosti, ko je v družbi iz- branih legendarnih, a precej mlajših vrhunskih svetovnih športnikov nepozabno pred vesoljnim svetovnim občinstvom in polnim olimpijskim šta- dionom poskočno in mladostno prišel na slav- nostni oder sredi štadiona in požel pravo na- vdušenje. Tako je postal tudi svetovno znana osebnost, zvezdnik skoraj pri stotih letih in eden izmed glavnih junakov multivizij skega spektakla na otvoritvi poletnih olimpijskih iger v Atlanti. S tem pa je bilo dodano še eno poglavje k nepoT novljivi karieri Leona Štuklja. Toda kot vedno je tudi po tem dogodku ostal slcromen in nespre- menjen, le vabil na obisk z vseh koncev sveta ima vedno več. Po vsem tem je bilo zanj pomembno le to, da se o njegovi in naši novi ter mladi državi Sloveniji čim več sliši, saj, kot pravi, sam ne potrebuje nič, a občutek, da svet vidi, da ima tako majhen narod vendarle tudi nekaj ljudi, ki se lahko merijo z drugimi, je enkraten in lep. Z razstavo in spremljajočim katalogom, s kate- rim smo poskušali prikazati športno in življenjsko pot staroste našega olimpizma in najstarejšega še živečega nosilca zlate olimpijske kolajne na svetu, predvsem pa človeka, ki dobesedno združuje zdrav duh v zdravem telesu, ki je bil za svoje uspehe nagrajevan izključno z osvajanjem prvih > mest, se je tudi Dolenjski muzej pridružil čestitki slavljencu, i je ponos slovenskega naroda in feno- men vsega človeštva, živi dokaz, da se v športu in življenju lahko uspe, kljub talentu, le z velikimi ambicijami po uspehu in dokazovanju samemu sebi, trdim delom, močno voljo, samodisciplino, vztrajnostjo, natančnostjo, doslednostjo, strpnostjo in skromnostjo. Zato bo Leon Štukelj ostal legenda svetovnega športa, veliki šampion in izreden člo- vek iztekajočega se 20. stoletja. Zdenko Picelj Arheološka razstava Kapiteljska njiva Novo mesto Po dobrem letu priprav in najav smo 28. novembra 1997 v galeriji Dolenjskega muzeja, ki smo jo za to priložnost dodobra predelali, odprli arheološko razstavo Kapiteljska njiva Novo mesto, ki je bila hkrati tudi ena največjih, po pomenu, vrednosti, in promociji ter spremljajočem mate- rialu, ki so razstavo spremljali in opozarjali nanjo, pa zagotovo daleč največja občasna razstava, ki smo jo pripravili v Dolenjskem muzeju v vsej nje- govi zgodovini. Bronasta figuralno okrašena situla (najdišče Novo mesto - Kapiteljska njiva, gomila III, grob 12) okoli leta 400 pr: n. št, starejša železna doba (foto: Dra- gan Arrigler). 114 47 3 KRONIKA 1999 POROČILA, 113-126 Steklene jagode ogrlic (najdišče Novo mesto - Ka- piteljska njiva, iz različnih grobov) 5. - 4. st. pr. n. št, starejša železna doba (loto: Dragan Arrigler). Razstavo smo strokovno in organizacijsko te- meljito pripravljali kar precej časa in je prikazovala rezultate desetletnih arheoloških izkopavanj na Kapiteljski njivi na Marofu v Novem mestu, ki je eno največjih arheoloških najdišč v Sloveniji, po pomembnosti posameznih najdb iz Halštatskega oz. poimenovanega tudi cvetočega Halštata Do- lenjske, kar je ta razstava tudi prikazovala, pa je daleč presegla meje naše države in Novo mesto uvršča v sam evropski in svetovni arheološki vrh. Izkopavanja na Kapiteljski njivi vodi v sodelovanju z Zavodom za varstvo naravne in kulturne de- diščine Novo mesto Dolenjski muzej, z njimi pa je prvi pričel že pokojni kustos arheolog Dolenjskega muzeja Tone Knez, nadaljuje pa jih njegov na- slednik in tudi avtor te razstave ter spremljajočega kataloga Borut Križ. Na razstavi je bilo pred- stavljenih več kot petsto predmetov, ki so prika- zovali bogato življenje halštatskodobnih prebival- cev Novega mesta in po svoji pomembnosti, redkosti in vrednosti za to obdobje še posebej izstopajo. Razstava je predstavljala vrhunsko obli- kovane izdelke iz 1. tisočletja pr. n. št. najdene v grobovih, ki zgovorno prikazujejo življenje teda- njega časa. Predmeti sodijo tudi med našo nacio- nalno najpomembnejšo kulturno dediščino, nered- ki pa so unikat v slovenskem ali pa celo v evrop- skem in svetovnem merilu. S tem smo tudi prvič predstavili javnosti izbor predmetov najdenih ob arheoloških izkopavanjih na Kapiteljski njivi v zadnjih desetih letih in restavriranih v skupni restavratorski delavnici Zavoda za varstvo naravne in kulturne dediščine Novo mesto in Dolenjskega muzeja, drugih restavratorskih delavnicah v Slo- veniji; kar četrtina predmetov pa je bila takšnih, ki so jih restavrirali v eni najbolj priznanih in eni največjih restavratorskih delavnicah na svetu, to je v Rimsko-nemškem centralnem muzeju v Mainzu v Nemčiji, kar daje tem predmetom in razstavi sami še posebno vrednost in pomen. Zato je bila razstava sama dogodek, ki ni bil izjemno po- memben samo za Dolenjski muzej, ampak in pred- vsem za Novo mesto in celotno našo državo, saj je bila razstava tudi pomemben mednarodni dogo- dek. V Dolenjskem muzeju smo zato upali, da se bodo s to razstavo Novo mesto in Novomeščani, končno in lažje zavedli, spoznali in priznali vred- nost in pomembnost novomeških arheoloških od- kritij iz halštatskega obdobja, ostali obiskovalci pa se seznanili z izredno pomembnim in bogatim de- lom Novomeške zgodovine oz. prazgodovine, ko je Novo mesto in z njim Dolenjska do sedaj edi- nokrat resnično nekaj pomenila v evropski zgodo- vini. Prav zaradi izrednega pomena posameznih najdb v svetovnem merilu, smo se tudi odločili za zelo široko promocijo razstave, kar si le-ta in no- vomeška arheologija po svoji pomembnosti in me- stu v svetu nedvomno zasluži. Tako smo pripravili veliko spremljajočega gradiva, kar do sedaj ravno ni bilo v navadi. Se pred otvoritvijo smo izdali štiri plakate, dva prospekta v petih jezikih, štiri nove kopije arheoloških predmetov - nakita s certifikati, tri grafične upodobitve prizorov iz sifule, ki je vodilni motiv razstave, osem novih razglednic, voščilnico z emblemom razstave, ki je upodobljen še na vsem ostalem spremljajočem gradivu, majice, dežnike in pet vrst posebnih vstopnic za to raz- stavo (običajno, skupinsko, polovično, družinsko in prost vstop). Ob sami otvoritvi pa smo izdali še nov, večji prospekt, ki je na kratko predstavljal samo razstavo in katerega je dobil vsak obisko- valec skupaj z vstopnico ter spremljajoči katalog razstave. V njem je bila predstavljena železna do- ba na splošno, pa železna doba Evrope, Slovenija v halštatskem obdobju in Dolenjska ter Novo mesto v starejši železni dobi. Temu je sledil opis prazgodovinskega grobišča Kapiteljska njiva in zgodovina arheoloških izkopavanj na tem naj- 115 3 KRONIKA 7 POROČILA, 113-126 1999 dišču. V drugem delu so bili predstavljeni še vsi grobni pridatki, knežji grobovi, situlska umetnost in mlajša železna doba. Na koncu pa so bili v ka- talogu predmetov opisani vsi razstavljeni pred- meti. Oboje, tako katalog kot prospekt in tudi sama razstava so bili v celoti prevedeni v angleški jezik. Poleg tega pa je ob razstavi v organizaciji novomeških filatelistov izšla tudi spominska ovoj- nica s spominskim žigom. Celoten projekt Kapitelj- ska njiva Novo mesto je potekal pod pokrovi- teljstvom predsednika Republike Slovenije Milana Kučana, ki je razstavo tudi uradno odprl in v svojem nagovoru med drugim poudaril: "Novo- meščani ste tudi s to razstavo pokazali pot, muzealstvo in turizem, arheologija in uspešna podjetja skupaj predstavljajo, kar je nastalo na slovenskih tleh in sega v evropski in svetovni arheološki vrh. Slovenija in z njo Evropa sta s tem dobili priložnost, da se prepričata o enkratni ustvarjalnosti ljudi, ki so živeli na tem prostoru. Tudi za današnji ustvarjalni rod Slovencev cvetoči halštat naše Dolenjske ni zgolj naključna pre- teklost, neponovljiva civilizacijska in kulturna en- kratnost, ampak eden od temeljev naše ustvarjalne biti. Je res nekaj, kar je bilo, vendar je obenem nekaj, kar Dolenjska zmore tudi danes. V sožitju različnosti je strpno in ustvarjalno strnila svoje znanje in energijo in nam danes razgrnila spo- znanje, kakršno je le redkokdaj in redkokje mo- goče doživeti. To je kulturno in civilizacijsko, me- censko in gospodarsko dejanje na evropski ravni. Zato mi je še v posebno veselje, da lahko danes odprem razstavo, ki je v ponos Sloveniji". Razstavo je finančno podprlo Ministrstvo za kulturo Repub- like Slovenije skupaj z Upravo za kulturno de- diščino Republike Slovenije in Mestna občina No- vo mesto ter številni sponzorji, ki so se odločili podpreti našo razstavo in so prispevali svoj delež pri realizaciji celotnega projekta. Tako nam je tudi z njihovo pomočjo uspelo realizirati celoten pro- jekt, vključno z vsemi izhodiščnimi zamislimi in idejami, ki smo si jih zastavili še v pripravljalnem obdobju avtor Borut Križ, oblikovalec Jovo Gro- bovšek in vodja projekta Zdenko Picelj in katerih realizacija je bila seveda odvisna od obsega razpoložljivih finančnih sredstev. S samo otvoritvijo razstave pa smo zaključili le prvi in najzahtevnejši del zelo obsežnega projekta, s katerim smo lahko končno na dostojen način predstavili resnično pravo t)ogastvo, ki ga premore Dolenjski muzej oziroma Novo mesto, ki leži na njem in s katerim se lahko upravičeno predstav- ljamo in postavljamo doma in v svetu ter smo nanj ponosni. Drugi del pa je sledil ves čas odprtja razstave, ko so od februarja dalje potekala različna predavanja domačih in tujih strokovnjakov, javna vodstva po razstavi z avtorjem razstave, različne delavnice v okviru pedagoškega oddelka, možen pa je bil tudi ogled arheoloških izkopavanj na Kapiteljski njivi. Bronasto cedilo - zajemalka (najdišče Novo mesto - Kapiteljska njiva, gomila 111, grob 22) druga po- lovica 7 s t pr. n. št., starejša železna doba (foto: Dragan Arrigler). V času do 4. oktobra 1998, ko je bila na ogled, je naletela na izreden odmev in odziv. Za naše razmere je bilo zelo veliko medijske pozornosti, posnetih je bilo kar nekaj dobrih oddaj na TV Slovenija in TV Novo mesto s katero pa smo za- ložili tudi video kaseto o razstavi, več kot običajno pa je bilo tudi časopisnih člankov in prispevkov. Se najbolj pa smo seveda zadovoljni z obiskom, ki je presegel vsa naša še tako optimistična pri- čakovanja. Razstavo si je ogledalo 14.235 obisko- valcev, od tega nekaj nad 10% tujcev, kar je za slovenske razmere enkraten obisk, za novomeške pa že prav neverjeten. Tako smo v času odprtja razstave sprejeli 318 skupin oz. 8.077 obiskovalcev in 6.158 posameznikov. Od skupinskih obiskov je bilo 197 šolskih (5.725 učencev), 30 skupin oz. 780 oseb je na razstavo pripeljala Krka Zdravilišča 116 7 3 KRONIKA 1999 POROČILA, 113-126 preko Dolenjskih in Šmarjeških Toplic ter gostov Hotelov Otočec, med tem ko ostalih razpisanih skupin preko katerekoli turistične agencije v Slo- veniji skoraj ni bilo. Posamezniki so prihajali iz vseh koncev Slovenije in tujine, bilo pa jih je kot že rečeno nekaj 6.000, od tega 1.560 tujcev. Zani- mivo je to, da so v Novo mesto prihajali prav za- radi ogleda razstave. Še najbolj pa je presenetljiv majhen obisk domačinov, ki jih je bilo samo okoli 1.000, kar ni niti 10% od skupnega števila, seveda če pustimo ob strani domače šolske obiske, ki jih je bilo 79 razredov oz. 1.764 učencev. Tako lahko ugotovimo, da je pravih Novomeščanov vedno manj in da je mesto vedno bolj naseljeno s pri- seljenci, ki jim Novo mesto ne pomeni veliko. Na rob tega naj zapišem še to, da smo pri vsem uspehu razstave razočarani, ne toliko nad Novo- meščani, kot predvsem nad brezbrižnostjo samega Novega mesta, oziroma odgovornih na posamez- nih področjih, ki na nobenem področju ni znalo te razstave izkoristiti, kaj šele, da bi zaživelo z njo. V podobnih, ali pa še manj pomembnih primerih v tujirü zna ne samo mesto, ampak cela dežela oz. regija živeti s tako prireditvijo, tako da se na vsa- kem koraku srečuješ z informacijami o posamez- nem dogodku. Pri nas pa se ni zgodilo skoraj nič. Vse kar je bilo smo organizirali sami, tudi finančno pokrivanje stroškov skromne propagande (trans- parent, jumbo plakati, oglasi v časniku Delo v poletrüh mesecih), več kot toliko pa sami nismo zmogli. To pa pomeni, če smo lahko sami pripeljali v muzej toliko obiskovalcev, bi jih z malo posluha in sposobnosti mesto lahko pripeljalo vsaj še enkrat toliko. Naj kot primer navedem poletna meseca (julij, avgust), ko je muzej do sedaj pov- prečno obiskalo le 200-300 obiskovalcev, tokrat pa skoraj 1.500, kar pomeni petkrat več. Prepričan sem, da bi jih bilo še veliko več, če bi odgovorni v mestu kaj dali na turistično ponudbo mesta in razstavo vključili v njo, če le-ta sploh obstaja. Tako pa lahko pri tem pohvalimo edino Krko Zdra- vilišča, ki so svoje goste načrtno in redno vozili na ogled razstave. Precej več kot običajno pa je bilo različnih delegacij in gostov posameznih novo- meških podjetij, kjer je prevladovala Krka - to- varna zdravil Novo mesto, in Mestne občine Novo mesto. Ob teh kritikah pa naj dodam še eno in sicer snovalcem in odgovornim za izdajo ponatisa šolskega atlasa za 6. - 8. razred Osnovne šole iz leta 1997. V njem je namreč v poglavju Železna doba na skici pod naslovom Poglavitna arheološka najdišča v Sloveniji Novo mesto preprosto izpu- ščeno. Ni ga ne med najdišči starejše, ne mlajše železne dobe, čeprav vemo, da je samo Kapiteljska njiva eno najpomembnejših najdišč v Evropi in ne samo v Sloveniji v obdobju starejše železne dobe. V obdobju Keltov pa je bilo tudi samo na Ka- piteljski njivi do sedaj izkopanih več kot 620 gro- bov, kar pomeni več kot v celi ostali Sloveniji skupaj. Zato je takšna površnost (namerna ali ne- namerna) nedopustna in žaljiva za t.i. jug Slo- venije. Če se še malo vrnem k obisku razstave naj dodam, da so bile tudi naše spremljajoče dejav- nosti ob tej razstavi zelo dobro obiskane. To so štiri predavanja domačih in tujega strokovnjaka - arheologa, preko štirideset različnih muzejskih de- lavnic na to temo, ki se jih je udeležilo skupaj več kot 1.000 otrok, ogledi izkopavanj na samem naj- dišču, številna javna vodstva, ki smo jih orga- nizirali, od tega enajst strokovnih, z udeležbo 509 obiskovalcev in spremljljoča razstava Plakat sta- rejše železne dobe. Posebno vrednost oz. poseben dokument o razstavi bo ostala knjiga vtisov, saj so se v njo vpisovali obiskovalci z vseh koncev sveta in za- pisovali svoja opažanja in vtise v številnih tujih jezikih. Tako je glas o bogastvu novomeške arhe- ologije šel tako rekoč ne samo po vsej Sloveniji, ampak tudi po vsem svetu. Vse kar smo pravzaprav v muzeju načrtovali ob začetku projekta, ko je bil to zgolj spisek želja, smo v celoti realizirali, po številu obiskovalcev pa celo presegli in to za več kot 40%. To nas navdaja z enkratnim občutkom, da nam je samim uspelo tako zahtevno zastavljen celoten projekt pripeljati do srečnega in več kot uspešnega konca ter nam daje novih ustvarjalnih moči za nove projekte, ki nas še čakajo, prav tako pa, da na začrtani poti vztrajamo tudi v bodoče, ko optimistično zremo tudi v našo prihodnost, čeprav se je financiranje tudi našega zavoda preselilo z državnega na ob- činsko raven in, ko še vedno upamo, da bo Novo mesto končno le dojelo pravi pomen tega arhe- ološkega bogastva. Stekleni jagodi v obliki ovnovih glavic (najdišče Novo mesto - Kapiteljska njiva, gomila VII, grob 28) 5. - 4. st. pr. n. št, starejša železna doba (foto: Dragan Arrigler). 117 3 KRONIKA 47 POROČILA, 113-126 1999 Steklene in jantarne jagode - ogrlica (najdišče No- vo mesto - Kapiteljska njiva, 5. - 4. st pr. n. št, starejša železna doba) (foto: Dragan Arrigler). Vsi, ki smo sodelovali pri tem projektu in se dobro zavedali pomembnosti in razsežnosti te razstave ter delali v želji, da jo izpeljemo na kar se da najvišjem možnem nivoju in s tem muzej in Novo mesto na najboljši način predstavimo domači in tuji javnosti, upamo, da ves vložen napor ni bil zaman, tako da bo Novo mesto v prihodnje zmoglo bolje ceniti svojo arheološko preteklost in ji s tem nameniti tudi svetlejšo prihodnost, ko bi prišli tudi do nove, večje in samemu pomenu primernejše stalne zbirke. Zdenko Picelj Mednarodni kulturnozgodovinski simpozij Modinci 1999; Gradec, 6. - 9. julij 1999 Simpozij Modinci (Mogersdorf), 29. po vrsti, je bil letos v Gradcu, saj je bila organizatorica sim- pozija avstrijska dežela Štajerska. Po svoje je bil letošnji simpozij jubilejni, ti simpoziji so se namreč pričeli leta 1969 in so se odvijali vsako leto v eni od petih dežel (držav) udeleženk, le leta 1991 simpozija ni bilo zaradi vojnih razmer v razpadli Jugoslaviji. Tema letošnjega simpozija je bila Manjšine v državah panonskega prostora med obema voj- nama. Svečano odprtje simpozija je bilo v torek, 6. julija ob 17. uri. V imenu organizatorice, štajerske delegacije, ga je slovesno odprl znani graški zgo- dovinar in dolgoletni udeleženec teh simpozijev Gerhard Pferschy. Po kratkih pozdravnih nago- vorih predstavnikov posameznih držav (za Slo- venijo je to vlogo prevzel Franc Rozman, sicer vodja naše delegacije), je uvodni referat z naslo- vom Manjšine v državah panonskega prostora med obema svetovnima vojnama prebral Arnold Suppan. Opozoril je zlasti na posledice mirovnih pogodb v Saint Germainu in Trianonu za nastanek vrste manjšin v novo nastalih državah. Dotaknil se je manjšinske politike v Jugoslaviji, posebej vpra- šanja šolstva za nemško manjšino, omenil vpliv agrarne reforme in nekaterih drugih dejavnikov na poslabšanje položaja manjšine. Prikazal je položaj nemške manjšine na Madžarskem in v Romuniji in ugotovil, da se v praksi pogodbe o položaju manj- šin niso upoštevale. Tudi za deželo, ki je bila vzor demoJaacije v Evropi, namreč CSR, je ugotovil, da je imela tu nemška manjšina sprva ugodnejši položaj kot pozneje, vendar Sudetski Nemci niso imeli avtonomije. Ko je posegel v čas nacizma, je opozoril predvsem na dva najbolj nasilna ukrepa in sicer na genocid nad Judi in na prisilne pre- selitve prebivalstva. V naslednjih dneh se je zvrstilo še deset re- feratov, vsi so bili skrbno pripravljeni in so prinesli precej novih spoznanj. Zastopnik avstrijske Štajerske, Gustav Rein- rabner, je govoril o položaju avstrijskega prote- stantizma v času med obema vojnama in poudaril, da je tako zakonodaja iz 19. stoletja, kot tudi saintgermainska pogodba dopuščala svoboščine, regulirala notranje odnose v cerkvi (npr. prote- stantski patent, ki je temeljil na zakonu iz leta 1886, oz. 1890/91 ter novela zakona iz 1913), ven- dar je vrsta problemov v zvezi s protestanti ostala v prvi avstrijski republiki nerešena. Omenil je gibanje Odcepitev od Rima, katerega pristaši, ki so se priselili v Avstrijo, so se počutili pripadniki nemške nacije. Protestantske šole so bile deležne podpore s strani Švice in Nemčije, opazno je bilo tudi prestopanje iz socialdemoJcratske stranke v nemško nacionalno stranko. Naslednji referent avstrijske Štajerske, Rüdiger Malli, je govoril o manjšinah na Štajerskem med , 118 7 3 KRONIKA 1999 POROČILA, 113-126 obema vojnama, predvsem je izpostavil Jude in Rome, vprašal se je kaj je nacionalnost in kakšen je sploh kriterij nacionalnosti. V zvezi z vpra- šanjem slovensko-avstrijske manjšinske problema- tike, je pokazal precejšnje poznavanje slovenske literature, posebej pa se je ukvarjal z vprašanjem slovenske manjšine na avstrijskem Štajerskem, ki je bilo v primerjavi z vprašanjem koroških Sloven- cev vedno bolj v ozadju. Na zanimiva vprašanja manjšinskega položaja so opozorili referati z Gradiščanske. Michael John je govoril o judovskem prebivalstvu na Gradi- ščanskem med obema vojnama (1921-1938), pri čemer je opozoril na dolgoletno tradicijo naselje- vanja Judov na obravnavanem ozemlju, podal je nekaj statističnih podatkov (leta 1857 je bilo tu 36% Judov), potem se je število zmanjševalo, leta 1938 jih je le še 12%, nato pa zaradi znane na- cistične genocidne politike izginejo. Avtor se je raziskovanja problematike kot socialni zgodovinar lotil nekoliko drugače, opozoril je na dejstvo, da je veliko gradiščanskih Judov navajalo kot materni jezik madžarščino. Po priključitvi k Avstriji 1821 so prebivalci raznih narodnosti in veroizpovedi na Gradiščanskem živeli dokaj strpno drug ob dru- gem, v Eisenstadfu je delovala celo judovska vi- soka šola. Na podlagi ohranjene kronike nekega Juda je opozoril na dokaj strpne odnose med prebivalci različnih ver na Gradiščanskem, ki pa so se začeli krhati ob naraščajočem antisemitizmu, zlasti v 30. letih tega stoletja. Naslednji gradiščanski referent Nikolaus Ben- sics je nastopil z referatom Iskanje identitete gra- diščanskih manjšin v prvi republiki. Obravnaval je predvsem Hrvate, Madžare in Rome. Najmočnejša manjšina so bili gradiščanski Hrvatje, za katero pravi avtor, da se je hotela v novih pogojih čim- bolj odtrgati od povezanosti z Madžari, branila je hrvaško privatno šolstvo, jezikovno pa se je naslo- nila na matično Hrvaško. Veliko bolj izgubljena se je počutila madžarska manjšina, ki se je le počasi prilagajala novim razmeram. Največ problemov s prilagajanjem so imeli Romi, njih je potem na- cistični režim zelo prizadel, medtem ko je hrvaški manjšini bilo precej prizanešeno, še bolj pa mad- žarski. Oba madžarska referata sta obravnavala proble- matiko manjšin na Madžarskem med vojnama, pri čemer je referentka Agnes Toth znala probleme prikazati veliko bolj pregledno. Naslov njenega referata je bil Nacionalno šolstvo v Transdanubiji v 20. letih. V njem nas je podrobneje seznanila z madžarsko manjšinsko šolsko zakonodajo, ki je sledila trianonski pogodbi. Že leta 1923 je Mad- žarska dobila zakon o spoštovanju nacionalnih manjšin, ki je poudarjal vlogo materinega jezika za intelektualni in duhovni razvoj mladine. Istega leta je ministrstvo za bogoslužje in šolstvo izdalo za- kon, po katerem so bile manjšinske šole razvrščene v tri tipe: 1.) tip A je bila šola z manjšinskim učnim jezikom in madžarščino kot obveznim pred- metom; 2.) tip B je bil mešani tip šole, kjer je potekal pouk deloma v madžarskem, deloma v manjšinskem jeziku; 3.) pri tipu C je bil pouk v madžarskem jeziku, jezik manjšine pa le obvezni predmet, verouk se je vedno predaval v jeziku manjšine. Seveda pa v praksi ni bilo vse tako, saj je vlada marsikje s pritiskom na starše onemo- gočala pouk po tipu A in B. Tudi starši so včasih imeli pomislek glede šole tipa A. Iz referata iz- vemo, da je veliko šol bilo v rokah cerkve, ki je vodila svojo politiko. Pal Fritz je v referatu Nacionalno-politične smernice na Madžarskem med obema vojnama prav tako govoril o treh tipih šol, opozoril je na nemško, hrvaško, slovensko in srbsko manjšino ter na napetosti med protestanti in katoliki. Tu pa so bili še Judje in Rusini. Hrvaška referentka Mira Kolar-Dimitrijevič je prikazala politični vpliv na gospodarsko dejavnost avstrijskih in nemških podjetnikov v Zagrebu od 1900 do 1945. Naglasila je, da je bil avstrijski in nemški vpliv na razvoj gospodarstva na zagreb- škem področju večji, kot bi to mogli sklepati na podlagi popisov prebivalstva. V času nacionalnega preporoda v 19. stoletju je sicer prihajalo do različnih pritiskov na nemško manjšino, do leta 1914 je bilo celo precej izseljevanja tega življa. Pritisk na nemško manjšino popusti šele v času svetovne gospodarske krize. Nemški vpliv pa se poveča po sklenitvi trgovinskega sporazuma z Raj- hom, nato se okrepi v času po nastanku Banovine Hrvaške; o dobrem sodelovanju moremo govoriti tudi v času NDH. Kolarjeva je naglasila, da je po- litika vsekakor imela določen vpliv na gospodarsko dejavnost nemško govorečih podjetnikov na za- grebškem območju. V drugem hrvaškem prispevku smo poslušali referat Ivice Sute Demografske spremembe v Sla- voniji od 1918 do 1941. Primerjava popisa prebi- valstva leta 1921 in 1931 namreč pokaže spreme- njeno nacionalno strukturo prebivalstva v Slavo- niji, kar je bila posledica agrarne reforme in kolo- nizacije tega območja. Hrvaškim veleposestnikom je bila odvzeta t.i. agrana zemlja in dodeljena kolo- nistom in dobrovoljcem iz prve svetovne vojne, ki so po narodnosti bili Srbi. Tako se je število pra- voslavnega prebivalstva v omenjenem desetletju v Slavoniji povečalo za 4,04%. Med novimi nase- ljenci jih je bilo precej iz Like, medtem ko tujci (Nemci in Madžari) niso mogli dobiti agrarne zemlje. Oba zelo kvalitetna slovenska referata sta pri- nesla za večino poslušalcev marsikaj novega. Albi- 119 3 KRONIKA 7 POROČILA, 113-126 1999 na Nečak-Luk je govorila o položaju madžarske manjšine v Prekmurju med obema vojnama. V obravnavanem času je živelo v Prekmurju okrog 74.000 Slovencev in 14.000 Madžarov. Avtorica je opozorila na vrsto problemov, ki so se pojavili po trianonski mirovni pogodbi, med drugim na vpra- šanje meje, zahtevo Madžarov po plebiscitu, na širjenje vendske teorije, odpuščanje madžarskih uslužbencev in izgubo služb za tiste, ki niso znali prekmursko, pa na agrarno reformo, ki je one- mogočala razdelitev zemlje med tam živeče Mad- žare, so pa zemljo dobili kolonisti - primorski Slo- venci, ki so pribežali v Jugoslavijo izpod italijan- skega fašizma itd. Leta 1931 se je del Madžarov zaradi agrarne reforme celo opredelil za Slovence. Opozorila je na vedno večjo izolacijo madžarske manjšine, ki je svoje kulturno delovanje usmerjala predvsem v cerkvena in gasilska društva, medtem ko je političnega delovanja bilo malo. Spregovorila je tudi o vprašanju manjšinskega šolstva. Po tri- anonski pogodbi so Madžari dobili pravico do šol z madžarskim jezikom, vendar so te zaradi po- manjkanja kadra imele velike težave (v razredu je bilo celo po 59 učencev). Referat Janeza Cvirna Nemško govoreča manj- šina na Spodnjem Štajerskem med obema vojnama je na eni strani opozoril na pravni položaj manj- šine po saintgermainski mirovni pogodbi in na obvezo Kraljevine SHS za zaščito manjšine (zago- tovljena je bila le osebna, ne pa skupinska zaščita), dalje na probleme manjšinskega šolstva, na se- kvester nad nemškim premoženjem, na dejstvo, da so bili Nemci na Spodnjem Štajerskem lastniki velikih gospodarskih podjetij (v Mariboru 41%, v Celju 40% in na Ptuju celo 60%) itd. Avtor je ugotovil, da so bila zaradi protinemške politike ze- lo prizadeta nemška politična društva, njihovo pre- moženje je bilo zaplenjeno. Po prvem desetletju raznih sporov, je v času diktature prišlo do iz- boljšanja medsebojnih odnosov, ki pa so se spet zaostrili v času notranjega ministra Korošca, ko je prišlo do prepovedi nacionalistično usmerjenih skupin Kulturbunda. Po drugi strani pa je med mladino nemške manjšine naraščalo navdušenje nad nacizmom, še zlasti po Anschlußu, razkosanju CSR in po kapitulaciji Francije. Skoraj ob vseh referatih se je razvila živahna diskusija. Poleg izrazito delavnega programa simpozija, je bilo organiziranih več kulturnih prireditev in dru- žabnih srečanj. Prvi večer smo poslušali koncert kvarteta Aurea iz Gradca in bili na sprejemu, ki ga je priredila deželna glavarka Štajerske. Naslednji dan smo si ogledali graški mestni muzej in imeli sprejem pri županu, tretji dan je bila poldnevna ekskurzija na grad Stainz z ogledom muzeja in v Deutschlandsberg, kjer smo si ogledali razstavo v. grajskem stolpu, nato nas je sprejel župan tega kraja. Simpozija se je udeležilo okrog 120 udeležencev, vendar je bila slovenska delegacija tokrat številčno najšibkejša zaradi pomanjkanja finančnih sredstev. Celoten simpozij je bil na visoki strokovni ravni. V prihodnje je predvidenih nekaj organiza- cijskih sprememb (npr. trajanje simpozija bo skraj- šano na tri dni). Naslednji, t.j. 30. simpozij bo pri- hodnje leto na Gradiščanskem. • Olga Janša-Zorn Trans-nacionalni regionalizem in zaščita manjšin v Evropi: izziv za širitev na vzhod? Poletna šola Evropske akademije Bolzano/ Bozen v mestu Bressanone/Brixen od 6. 9. do 15. 9. 1999 Evropska akademija Bolzano/Bozen, še posebej njen oddelek, ki ga vodita priznana strokovnjaka prof. dr. Sergio Orlino ter prof. dr. Joseph Marko in se ukvarja predvsem z raziskovanjem regional- ne avtonomije in z zaščito manjšin, se je odločil, da septembra organizira svojo prvo poletno šolo, na kateri naj bi se govorilo o problemih, ki jih s seboj prinaša planirana širitev Evropske skupnosti na vzhod. Eden od problemov, s katerim se ubadajo države-kandidatke za članstvo, je gotovo usklajevanje svoje zakonodaje z evropsko. Prav pomanjkljiva zakonodaja o zaščiti manjšin je orga- nizatorje spodbudila, da jim na tem področju sku- šajo pomagati iz težav. Očitno je tako mislila tudi Evropska komisija, ki se je odločila finančno pod- preti ta projekt. Tako smo se v nedeljo 5. septembra začeli v samem srcu Južne Tirolske (Sud Tirol/Alto Adige) zbirati udeleženci iz najrazličnejših koncev Evrope. Prihajali smo iz držav, ki se nahajajo v prvem kro- gu širitve Evropske skupnosti. Češke, Madžarske, Poljske, Estonije, Cipra in Slovenije, držav, ki so planirane za drugi krog širitve, kot so Litva, Lat- vija. Slovaška, Romunija in Bolgarija, zastopane pa so bile tudi države, ki jih Evropa zaenkrat ne želi v svoji sredini, tako imenovane "the outs", kot so Makedonija, Rusija, Belorusija, Ukrajina, Hrvaška in Albanija. Seveda je bilo na poletno šolo povabljenih tudi več predstavnikov tistih držav, ki se že nahajajo v Evropski skupnosti, pa tudi Amerikanci niso manj- kali. Med slušatelji so prevladovali predvsem štu- denti podiplomskega študija, največ je bilo prav- 120 47 3 KRONIKA 1999 POROČILA, 113-126 nikov in ekonomistov, nekaj pa je bilo tudi zgo- dovinarjev, sociologov in socialnih antropologov. Organizatorji so nas namestili kar v briksnški \ "Seminario Magiore", tamkajšnje semenišče, ki je ; bilo zaradi počitnic prazno in zato na voljo, tam i pa so potekala tudi skoraj vsa predavanja. ' Ker je že iz naslova razvidno, da je šlo za obsežno, široko in zapleteno temo, se je vodja po- letne šole, prof. dr. Marko odločil, da jo razdeli na : tri dele. Kar triinštirideset predavateljev naj bi nam tako s svojimi predavanji, diskusijami in okroglimi mizami predstavilo najprej tematiko, povezano z zaščito manjšin, nadaljevali naj bi z trans-nacio- nalno kooperacijo, ko pa bi se seznanili še z motivi j Evropske širitve na vzhod, bi se lahko zadnja dva I dneva s pomočjo delavnic posvetili natančni ana- lizi ter poskušali najti sintezo, ki bi nudila odgovor na zastavljeno vprašanje. V ponedeljek se je začelo zares. Predavatelji, ki so izhajali iz vrst univerzitetnih profesorjev, sve- tovalcev ter funkcionarjev Evropske unije in Sveta Evrope, članov različnih državnih parlamentov, poslovnežev in sodelavcev OZN, so s svojimi pre- davanji intenzivno širili naša obzorja. Naj omenim le nekaj najzanimivejših predavanj: j Dr. Asbjorn Eide, predsednik Podkomisije j Združenih narodov za preprečevanje diskrimi- j nacije in zaščito manjšin je v svojem govoru ! predstavil delo svojega oddelka in zakonodajo, ki j v okviru Združenih narodov ščiti manjšine in pre- i prečuje njihovo diskriminacijo. Potožil je, da se i vsakodnevno srečujejo z novimi in novimi pro- blemi in da je težko napraviti enotno zakonodajo, saj je vsak primer diskriminacije manjšin edinstven in se ga ne da nikoli povsem predvideti. Zato je poudaril pomembnost terenskega in arhivskega dela. Dr. Thomas Jansen, svetovalec Evropske komi- I sije, nam je skušal razložiti, kako in zakaj se je združevala Evropa, kaj se dogaja z njo zdaj, ko je združena in kako gleda Evropska skupnost na širitev proti vzhodu. Zaznati je bilo, da se je kar malo boji, saj EU nima enotne zunanje politike in inštrumentov za vladanje novim članicam, zato je iniciativa prepuščena interesom posameznih držav j - članic. j Dr. Geoff Gilbert, profesor prava na univerzi v Essexu in direktor tamkajšnjega Centra za člo- ! vekove pravice nam je najprej zagotovil, da na i njegovih predavanjih nihče ne spi. Nato nam je na j izredno zanimiv in dramatičen način predstavil delo Evropskega sodišča za človekove pravice, institucije, ki bo v prihodnje v Evropski skupnosti igrala veliko vlogo. Že zdaj je namreč čakalna doba na razsodbo kar pet let in ta, čeprav včasih prav zanimiva, ni vedno takšna, kot si jo želi tožnik, ki toži svojo državo. j Dr. Thomas Christiansen 2 univerze v Walesu je govoril predvsem o mejah v Evropi. Za primer je vzel Italijo in pokazal, kako ima njena meja z Avstrijo nizko politično napetost, medtem ko je njena meja z Slovenijo center visoke politične napetosti, kar nikoli ni dobro, saj le-ta prizadene življenje ljudi ob meji, predvsem manjšine. Dr. Francesco Palermo in njegov kolega dr. Giovanni Poggeschi sta nam skušala predstaviti odnos italijanske ustave do nemške manjšine v regiji Alfo Adige/ Sud Tirol, slovenske manjšine v Italiji pa se nista dotaknila, čeprav je ravno zdaj zelo aktualna, saj italijanski parlament razmišlja o globalni zaščitni zakonodaji, s katero zamuja že nekaj desetletij. Dr. Mitja Žagar, direktor Inštituta za narod- nostna vprašanja je predstavil slovensko manjšino v Italiji, Avstriji in Madžarski, ter manjšine v Re- publiki Sloveniji. Na voljo je imel tudi nekaj novih podatkov v zvezi z Romi in begunci s Kosova, predvsem o njihovem številu, ki je zelo odvisno od aktualnih dogodkov v Jugoslaviji. Naj omenim še dr. Alfreda Steinherrja, pred- sednika Evropske investicijske banke, ki je s svo- jim realističnim, ironično obarvanim govorom po- stavil vse prisotne na trdna tla ter razkril prave probleme Evropske skupnosti in težave ter po- manjkljivosti držav, ki se ji želijo pridružiti. Tran- zicija v postkomunističnih državah se je tako zanj končala takoj po prvih demokratičnih volitvah, trenutnih težav pa Evropa s svojim denarjem ne misli reševati, pravzaprav pa je celotna širitev Evropske skupnosti na vzhod v primerjavi s trgo- vinsko izmenjavo z Združenimi državami Amerike le otroška igra. S svojim treznim govorom si je zaslužil dolg aplavz. Tudi ostala predavanja so bila zanimiva in so nudila številne informacije, saj so bili predavatelji dobro pripravljeni, če pa je ostalo kaj nepojas- njeno, je bila na voljo še diskusija. In prav pri diskusiji se je videlo, da so si orga- nizatorji v želji napraviti čimveč, zastavili preveč. Predavanja so bila namreč tako številna in so po- segla na tako različna področja, da je bila sinteza nemogoča. Poleg tega se pravniki in ekonomisti nikakor niso mogli ujeti s socialnimi antropologi in zgodovinarji, pa tudi sociologi in politologi so bo- jevali dolge in težke borbe na področju človekovih pravic, problemov okoli pojma narod in diskri- minacije. Zgodil se je tudi razcep med zahodno in vzhodno Evropo, saj smo se slednji spraševali, s kakšno pravico nam o naših manjšinah pridiga nekdo, ki na tako različne načine obravnava svoje? Vendar pa so ostre in brezkompromisne de- bate, ki so temeljile na multikulturalnosti in inter- disciplinarnosti služile kot nekakšna katarza. Se- znanile so nas namreč s problemi, ki še čakajo na 121 3 KRONIKA POROČILA, 113-126 47 1999 rešitev in nam odprle oči, saj smo spoznali, da nihče ni brez napak, ne mi ne Evropska skupnost. Kljub temu, da do sinteze ni prišlo, se je začela vzpostavljati mreža ljudi, ki so s svojimi vprašanji in odgovori začeli ustvarjati nekaj novega. Dr. Leopold Maurer, član Posebne skupine za poga- janja z državami, ki so v prvem krogu širitve Evropske unije, je to lepo ujel v svojem govoru ko je dejal, da Evropska skupnost ni idealna tvorba, vendar pa temelji na demokratičnih načelih in je pripravljena skozi pogovor poslušati svoje sogo- vornike ter se od njih tudi učiti. Bressanone/ Brixen smo v soboto, 18. 9 zapustili bogatejši za eno izkušnjo. Vlaki, letala in avtomo- bili so po celi Evropi razvozili ljudi, ki so se na- učili, da se je potrebno o problemih najprej strpno pogovoriti, šele nato lahko upamo na uspeh. Pri takšnem pogovoru pa znanje nikoli ne škodi. Razumljivo je, da je tako veliko mesto s pre- cejšnjim številom prebivalcev v času obstoja po- kopalo tudi ogromno mrtvih. Arheologi so do da- nes na območju rimske Petovione odkrili čez 5.000 grobov (pa to še zdaleč ni vse). Številne med njimi bogatijo dragoceni in raznovrstni pridatki. Tri grobne celote je avtorica Marjana Tomanič Jevre- mov predstavila na razstavi. Rimljani so umrle prepuščeli manom, bogovom onostranstva (tukaj je še nekaj nejasnosti) in iz tega je izpeljan tudi naslov. Grobovi predstavljeni na razstavi so bili odkriti na različnih območjih Ptuja, časovno so različno datirani in odkrili so jih različni arheologi, skupno jim je bogastvo pridat- kov. Vsaka grobna celota je bila predstavljena v eni vitrini, na panojih pa je bil tekstovni in foto- grafski material (kakšni so grobovi bili ob odkritju, originalne fotografije, ki so takrat nastale). Jure Gombač Bogovom onostranstva - D(iis) M(anibus), razstava Pokrajinskega muzeja Ptuj Čez poletje 1999 je bila v Zbirki drobnega arheo- loškega gradiva v ptujskem muzeju na ogled manj- ša razstava treh antičnih grobnih celot. Petoviona je znana kot verjetno najpomembnejša (vsaj v določe- nem obdobju) antična naselbina na Slovenskem in preostankov nekdanjega življenja je veliko. Gre za zelo raznovrsten material (kamniti spomeniki, ke- ramika, orodje, orožje, nakit ...) in velik del tega materiala se veže na grobove in grobišča. Jan farna ploščica z upodobitvijo psičtce z dvema maldičema. Jantarni prstan z upodobitvijo dečka s sedečim psom. Dvoročajni vrč iz gline. 122 7 1999 3 KRONIKA POROČILA, 113-126 V prvi vitrini je bil predstavljen grob 24 odkrit leta 1973 na Zgornji Hajdini, šlo pa je za dvojni skeletni pokop v sarkofagu. Najbolj izstopajo pred- meti iz jantarja, različni prstani, ploščica z reliefno upodobitvijo psičke z dvema mladičema, škatlica za nakit, školjka, jagode, igralne kocke...Ob mate- rialu iz jantarja so bili najdeni še prstani iz opala, koščena knjižica s platnicami in listi, koščene igle in glavnika, bronasti šivanki ... Naslednji predstavljen grob je grob 5 odkrit 1977 na vzhodnem grobišču, na območju današ- njega gasilskega doma na Ptuju. To je bil žgan grob, bogastvo pridatkov pa je tudi tukaj zani- mivo. Seveda zopet izstopajo izdelki iz jantarja, med njimi najbolj prstani z različnimi upodo- bitvami (Amorja in Psihe, psa, ženske ...). Ob teh so bili še kovinski predmeti (bronasti obročki, ključ, ročaj ...) in izdelki iz gline in stekla (dvo- ročajna vrča, krožnik, skleda, oljenke). Grob 7, odkrit 1988 na trasi Osojnikove ceste, je bil tudi žgan s konstrukcijo iz tegul in imbreksov. Razstavljeni so bili steklenička temno rjave barve z upodobitvami genijev, oljenke (ena z žigom Fortis) ter izdelki iz jantarja (prstana z upodobitvama dečka in psa in ležečega psa, kozmetična posodica, školjčna lupina in pladenj z gosjo in ribo). Razstavljene drobne grobne najdbe so nam še enkrat potrdile raznovrstnost in zanimivost živ- ljenja antičnih prebivalcev naših krajev. Njihova sporočilna vrednost pa je še v nečem, vedno zno- va nas prepričujejo, da antika za nas bivajoče ob koncu 20. stoletja le ni tako nemogoče oddaljena in nerazumljiva kot se včasih zdi. Gurlitt 1898, izkopavanje je bi'o končano naslednje leto. Večino posvetilnih kamnov, ki sodijo v sredo 2. st., je postavilo osebje carinske uprave v Peto- vioni, verjetno pa so zgradili tudi samo svetišče. Najverjetneje so Mitrov kult v Petoviono prinesli prav priseljeni carinski uslužbenci. Martin Steiner Bikonosec iz I. mitreja. Ptujski mitreji Med najpomembnejše arheološke spomenike v Sloveniji sodijo mitreji, svetišča boga Mitre. Na Ptuju je bilo doslej odkritih pet takšnih svetišč, kar mesto uvršča med pomembnejša najdišča v Ev- ropi. Pomen ptujskih mitrejev je v tem, da nam posredujejo vrsto podatkov o verovanju in ob- redju, kakršnih spomeniki drugod po ozemlju nek- danje rimske države niso dali. Obenem pa nam ti spomeniki omogočajo rekonstrukcijo političnega, kulturnega, verskega in socialnega življenja rimske Petovione. Najstarejše Mitrovo svetišče je tako imenovani I. mitrej na Spodnji Hajdini, ki je prezentiran na mestu najdbe - "in situ". Odkril ga je Wilhelm Gurlitt je nadaljeval z raziskovanjem na Spod- nji Hajdini in v bližini I. odkril še II. mitrej (leta 1901). Tega so prenesli v ptujski muzej in je danes rekonstruiran v nekdanji dominikanski cerkvi. /. mitrej na Spodnji Hajdini 123 3 KRONIKA ^¦7 POROČILA, 113-126 1999 Posvetilni kamen iz III. mitreja na Zgornjem Bregu pri Ptuju. Spomladi 1913 je bil odkrit še III. mitrej. Izko- pavanje sta vodila Mihovil Abramič in Viktor Skra- bar. Mitrej stoji na Zgornjem Bregu in je pre- zentiran na mestu najdbe. Izmed vseh do sedaj odkritih je III. mitrej največji. Posvetilni kamni, ki se nahajajo v njem, nam povedo, da je bil zgrajen sredi 3. st. Zgradili so ga častniki in vojaki dveh legij, XIII. Gemine in V. Makedonske, ki sta v tem času prišli v Petoviono. Ob izkopavanjih dr. Ive Curk leta 1957, je bila pod grajskim hribom odkrita marmorna oltarna plošča z reliefno upodobitvijo boga Sola. Ploščo datirajo v 3. stoletje, na ogled pa je v lapidariju Pokrajinskega muzeja Ptuj. Plošča je potrdila obstoj IV. ptujskega mitreja, ki so ga nakazovale že nekatere prejšnje najdbe. V letu 1987 je bil na severovzhodnem robu nekdanjega rimskega mesta odkrit V. ptujski mitrej. Kamnitni reliefni in napisni spomeniki iz- pričujejo bogato versko in duhovno življenje pre- bivalcev obrtniške četrti rimske Petovione. Mitraizem Rimska religija je bila politeistična (verovali so v več bogov), vsak bog ali božanstvo je uravnaval del sveta in človekovega življenja. Nekatere vzhodne vere, ki so postopoma prodirale v rimski imperij, pa so imele povsem drugačne verske sisteme, ki so že kazali zametke enoboštva. Rimljani so nekatera ver- stva sprejemali nespremenjena, druga pa so po svo- je preoblikovali. Med slednje je sodil tudi mitra- izem, ki je imel svoj izvor v perzijskem mazdaizmu, v katerem sta nastopala Ahura Mazda in Ahriman. j Ahura Mazda je predstavljal princip dobrega, svet- j lega, pozitivnega, Ahriman pa je bil njegovo na- i sprotje, vse kar se je dogajalo na nebu in zemlji, je i bilo rezultat boja med njima. Peržani (pa tudi stari ! Indijci) so poznali poleg njiju še vrsto drugih bo- \ gov. Mitra je bil le eden od njih. Rimjani so takšno i dualistično religijo bistveno preoblikovali, prevzeli so nekatere perzijske mite in vključili vrsto grških. Mitra je postal vrhovni bog, nastopal je pod zaščito boga planeta Saturna, ob njem pa je na- stopalo še šest bogov v antiki poznanih planetov i (Sonce, Luna, Jupiter, Mars, Venera, Merkur), ki so j mu bili podrejeni. Mitraizem je bil henoteistična \ religija, bogovi so bili le različne pojavne oblike ; enega in istega vrhovnega boga. Mitraizem je j govoril tudi o potovanju, očiščenju in nesmrtnosti j duše, imel je svoje stroge moralne norme in jasno določen sistem obredov, ki so se odvijali v sve- tiščih - mitrejih. Ker nikoli ni bil javno razglašen \ za uradno religijo, so se obredi odvijali kot mi- stični. Dostopni so bili le tistim, ki so religijo sprejeli, to pa so bili predvsem sužnji - uradniki v različnih cesarskih službah in vojaki. Ker je šlo za j mistično religijo, o kateri se ni smelo pisati, ne I poznamo njenih svetih knjig. Vse kar je ohra- i njeno, so svetišča z reliefnimi upodobitvami, j freskami, mozaiki in kratkimi posvetilnimi napisi. j Zaradi takšne stopnje poznavanja vere je vede- nje o celotnem verskem sistemu omejeno, razlage verstva pa bolj ali manj uspešni poskusi rekon- strukcije, ki se med sabo razlikujejo. Martin Steiner ; Etnološko delo pri Slovencih v zamejstvu. Referat o razstavi: Ribištvo skozi stoletja v Tržaškem zalivu (v kulturnem društvu Tabor, Opčine pri Trstu, 13. avgust - 20. septem- ber 1998) Mislim da je treba povedati, da mesto Trst ni imelo svojega ribiškega stanu, le Slovenci, Jd so živeli v predmestju in na etnično slovenskem obal- nemu pasu do izvira Timave, so se neposredno ukvarjali z ribolovom. Tržaški ribji trg so oskr- bovali v glavnem Slovenci ter Istrani. 124 7 3 KRONIKA 1999 POROČILA, 113-126 Prvi ribiči italijanske narodnosti so prišli v Trst iz neapeljskega zaliva, ob zasedbi tega ozemlja po prvi svetovni vojni. Zaradi navedenega je jasno, da razstava prika- zuje zgodovino, razvoj in posebnosti slovenskega pomorskega ribištva in hoče podčrtati več kot tisočletno prisotnost Slovencev na Jadranskem morju. Namenjena je našim sosedom Italijanom, ki tega ne vedo ali nočejo priznati, in tudi Slovencem v Sloveniji, ki so to važno dejstvo pozabili in zanemarili v veliko škodo narodu iz zgodovin- skega, kulturnega in etnološkega vidika, z dalj- nosežnimi negativnimi posledicami, ki se odražajo v diplomaciji in politiki slovenske vlade. Nastanek razstave V času, ko sem zbiral dokumente in gradivo za knjigo "Slovensko pomorsko ribištvo skozi stoleja od Trsta do Timave", ki je izšla v prvi izdaji ok- tobra 1995 in v drugi februarja 1996, sem tudi intervjuval naše zadnje ribiče in po tradiciji ribiške družine. Ugotovil sem, da je bila na žalost večina starih mrež in ribiških potrebščin že odvržena kot nepotrebna šara, posebno tam, kjer so bile hiše prenovljene in podstrešja predelana, kajti shrambe mrež so bile prav na podstrešjih. Takoj je postalo jasno, da je potrebno rešiti, kar je preostalo od edine dragocene slovenske pomor- ske dediščine. Tako sem začel zbirati in hraniti, brez konkretnih planov za bodočnost, kar so bili ljudje pripravljeni darovati ali odvreči kot nepo- trebno. Sčasoma, ko se je število predmetov večalo in sem ugotovil, da so nekateri edini preostali, se je rodila zamisel o ribiškem muzeju, ki bi pričal o naši obmorski zgodovini, ne glede na to, kje bi bil sploh postavljen, v kateri vasi ali celo na kateri strani meje. Ko sem začel iskati možnosti uresničitve te ideje in kontaktirati razne vplivne osebnosti, sem zaznal skeptičnost zaradi pomanjkanja sredstev in količine ter kakovosti eksponatov, ki bi jih bilo mogoče zbrati. Doumel sem, da je potrebno do- kazati, da je muzej uresničljiv že z dosedaj zbra- nimi predmeti, če obstaja kulturna in politična volja za to. Po enoletnem urejanju (delal sem sam, brez sredstev), restavriranju; zbiranju dokumentov in podatkov je nastala razstava o kateri govorimo. Razstava Trdimo lahko, da je le-ta prva tovrstna raz- stava, ne samo na širšem slovenskem ozemlju, temveč tudi v Italiji, v deželi Furlanija Julijska krajina. Sestavljena je iz zgodovinskega in etnološkega dela. Prvi je podan na panojih s pomočjo 60 dokumentov, ki segajo nazaj v času do leta 1584, in 20 slik, vseh v formatu A3 z ustreznimi nadpisi in pojasnili. Razmeščeni so tudi tematsko in sicer: 1) Lov na tune na slovenski način, ki je bil edini na svetu, prikazuje razvoj po letu 1835, ko so bili odpravljeni fevdalni privilegiji in je ribolov postal svoboden za vsakogar, ter sam potek lova. 2) Cupa je natančno opisana, poudarjene so njene posebne karakteristike primitivnega sloven- skega plovila in dejstvo, da so jo uporabljali ne- pretrgoma od naselitve Slovencev na obalo Ja- dranskega morja do leta 1947, kar je časovno svetovni rekord in pravi absurd v centralni Evropi, kjer je bilo ladjedelništvo na visoki stopnji razvoja. 3) Ribiška zadruga v Sv. Križu, ki je združevala slovenske ribiče vseh obalnih vasi in je bila vklju- čena v Zadružno Zvezo v Ljubljani. 4) Čožoti, ribiči iz Chioggie, pravi pirati, ki so ropali povsod, posebno na naši obali, kjer so celo umorili štiri Križane. 5) Ribištvo za časa prve svetovne vojne, ko je bila večina mladih vpoklicana v vojsko; bila je velika lakota in tune so lovili vojaki. 6) Ribištvo za časa Kraljevine Italije prikazuje stalno prizadevanje oblasti, da bi odrinile Slovence od morja, s tem da nam niso dajale ribiških do- voljenj, nam postavljale vsemogoče prepreke, do- voljevale Čožotom, da so nam nekaznovani kradli mreže in priseljevale ribiče iz južne Italije. 7) Nesreče na morju, delfini in morski psi po- pestrijo razstavo z raznimi zanimivimi, dogodki. Etnološki del sestavlja 50 eksponatov razme- ščenih v centru velike dvorane kulturnega doma, tri modeli plovil, restavrirana zadnja slovenska "ščifa" in na dvorišču veliko rdeče pomožno jadro motorne ladje Vida. Oddelek, ki prikazuje razne tipe mrež, je razmeščen okoli velikega kotla, kjer so kuhali in barvali bombažne in konopljeve mreže. Na koncu so vključene vse tablice predmetov z dotičnimi imeni, njihova raba, letnice izdelave, da- rovalci ali lastniki in opombe, tako da bralec lahko dobi celotno sliko o pomembnosti eksponatov. Nekateri predmeti zaslužijo posebno pozornost iz etnološkega vidika, ker so edini in dobro ohra- njeni. Ze sedaj lahko ocenimo razstavo kot uspešno, ker je pritegnila pozornost sredstev javnega obve- ščanja, tudi italijanskih, ki nam niso preveč naklo- njena, veliko število obiskovalcev mnogo katerih visoko kvalificiranih in raznih ustanov. Tržaška občina že razmišlja, da bi razstavo vključila v ob- činski pomorski muzej kot oddelek za ribištvo. 125 3 KRONIKA 47 POROČILA, 113-126 1999 Namen razstave Kot je že bilo omenjeno, je končni namen razstave pritegniti pozornost občinstva, zasebnih in javnih ustanov v slovenskem prostoru na obeh straneh meje in jih prepričati o nujni potrebi ustanovitve muzeja ali stalne razstave; ne gre prezreti didaktičnega pomena, saj razstava govori o prisotnosti slovenskega človeka na tej obali, o tem kako je živel v simbiozi z morjem. Pred uni- čenjem bi radi rešili edino pomorsko kulturno dediščino. Drugi nameni so še: 1) Pritegniti italijanske šolnike da s pomočjo mrež in ribiških potrebščin spoznajo našo zgodo- vino, o kateri ne vedo ničesar. 2) Isto velja tudi za slovenske šole na južnem primorju. 3) Pritegniti prebivalce južnega Krasa in jih prepričati, da bi spet postali uporabniki svojega morja vsaj kot jadralci v slovenskih klubih in ko- palci, po zgledu nedavno odprte Ribiške poti na- brežinskih ribičev, ki je dala možnost Kraševcem iz komenskega ter sežanskega da uživajo izjemno lepoto morja in narave nabrežinskega brega, brez potrebe dolge vožnje do Kopra. 4) Spodbuditi še zadnje lastnike predmetov, da bi jih skrbno hranili in darovali muzejski zbirki. 5) Prepričati razne ustanove in ministrstva v Sloveniji, o perspektivi vključitve v Evropo brez meja, o nuji razširitve slovenskega prostora na ves tukajšnji obalni pas, kot je bil za časa Avstro- ogrske, seveda ne teritorialno, ampak v kulturno ekonomskem smislu ter o nuji po uvedbi v šolske učne programe zgodovino Slovencev ob morju, o kateri vlada splošna sramotna nevednost. 6) Opozoriti vse zavedne Slovence, ki imajo še kaj ponosa in dostojanstva, na veliko zgodovinsko odgovornost današnje generacije pred dejstvom, da sedaj, po več kot tisočletnem obstoju na tej obali tvegamo izbrisanje naše prisotnosti celo iz zgodovinskega spomina. Načrti in perspektive za etnološko delo v prihodnje Smatram, da je potrebno, da bi se s pomočjo SED in SEM arganizirala ekipa, ki bi popisala, fotografirala ali narisala predmete, ki še obstajajo pri nekaterih ribiških družinah, posebno tiste, ki so edini in zato predstavljajo veliko etnološko vrednost. Mislim, da v daljši perspektivi, ko upamo da v Evropi ne bo meja, bi nekateri od teh predmetov z lahkoto priromali v Ljubljano ali Piran, zato bi bilo razumno držati jih v evidenci. Isto tako morda ne bi bilo napačno pomisliti ali sanjariti o nekem muzeju v Križu ali Nabrežini kot podružnici SEM ali Pomorskega muzeja v Piranu. Bruno Volpi Lisjak 126 3 KRONIKA 1999 Navodila avtorjem Kronika časopis za slovensko krajevno zgodovino je osrednja slovenska revija za lokalno zgodovino, i Izdaja jo Zveza zgodovinskih društev Slovenije. i *Prispevki, ki jih objavlja Kronika so v slovenskem jeziku. Njihov obseg je praviloma ena avtorska \ pola, to je do 16 strani običajnega tipkopisa. Članke je treba poslati na sedež uredništva Kronike, to je Oddelek za zgodovino. Filozofska fakulteta, Aškerčeva 2, 1000 Ljubljana. * Članki naj bodo napisani na disketL ki jo priložite obenem z odtisom teksta. Zaželeno je, da so članki lektorirani. Na disketi naj bo članek, povzetek in izvleček. Ime besedila (file) naj bo ime avtorja | članka. Na nalepki na disketi naj bo jasno označeno avtorjevo ime in ime urejevalnika. Povzetek naj \ predstavi glavne rezultate prispevka in naj ne presega dveh strani (60 vrstic rokopisa), razen v izjemnih \ primerih. Izvleček naj vsebuje kratek opis prispevka (10 vrstic ali manj), vsebovati mora podatke o \ avtorju: ime in priimek, akademski naslov, poklic in delovno mesto, ustanovo kjer je zaposlen in njen i naslov. i * Vsebinska razčlenitev članka naj bo pregledna in logična. Slikovno gradivo naj bo priloženo posebej. Fotografije naj bodo na hrbtni strani označene z legendo. Legenda (podnapisi) z navedbo nahajališča : vira naj bo priložena na posebnem listu. * Vse opombe morajo biti pisane enotno. Ko delo prvič citiramo navedemo celoten naslov: ime in priimek avtorja, naslov dela (če gre za članek še revijo ali zbornik v katerem je bil objavljen), kraj in leto izida in strani. Pri nadaljnih navedbah pišemo le priimek avtorja, kratici n.d. (navedeno delo) in strani. Pri citiranju arhivskih virov navedemo najprej arhiv, nato ime fonda ali zbirke in signaturo oz. : številko fascikla, škatle ali arhivske enote. Če navajamo isti arhiv večkrat lahko uporabljamo uveljavljeno \ kratico, ki jo prvič navedemo v oklepaju ob polnem naslovu. Na koncu teksta navedemo kratice in vire ^ ter literaturo, ki smo jih uporabljali. Pri kraticah uporabljamo določila Slovenskega biografskega leksikona ; in si jih ne izmišljamo sami. * Za prevode povzetkov in izvlečkov v tuje jezike (v nemščino in angleščino) poskrbi revija. Vračamo i seveda slikovno gradivo in odklonjene članke. * Za trditve in za znanstveno korektnost odgovarjajo avtorji člankov. Prispevki so tudi strokovno recenzirani, recenzentski postopek je anonimen. Uredništvo Kronike 127 47 3 KRONIKA 1999 Igor Weigl dipl. umetnostni zgodovinar, podiplomski študent Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, SI-1000 Ljubljana, Aškerčeva 2 Oltarji Luke Misleja, ljubljanskega kamnoseškega mojstra, na Štajerskem Avtor predstavlja dokumenta, hranjena sta v arhivu Attems-Heiligenkreuz v Štajerskem deželnem arhivu v Gradcu, o oltarjih, ki jih je ljubljanski kamnoseški mojster Luka Mislej izdelal po naročilu Ignacija Marije državnega grofa Attemsa. Marmorna oltarja v grajskih kapelah v Slovenski Bistrici in na Podčetrtku sta bila končana pred 11. januarjem 1724, oltar na Vurberku je bil naročen 11. februarja 1724. Verjetno je delo Mislejeve delavnice tudi marmorna oprema v kapeli gradu Brežice. Članek dopolnjujejo nekateri novi podatki o baročni opremi gradu Podčetrtek. Andrej Vovko J znanstveni svetnik Inšititut za biografiko in bibliografijo ZRC SAZU, SI-1000 Ljubljana, Gosposka 13 Udje Družbe sv. Mohorja v Kanalski dolini do leta 1918 : Ljudska založba Družba sv. Mohorja je ves čas svojega delovanja od ustanovitve leta 1852 poleg versko- j vzgojnega poslanstva opravlja izredno pomembno narodno osveščanje, izobraževanje in kulturni j napredek med Slovenci v matični domovini, zamejstvu in v izseljenstvu po vsem svetu. Avtor pred- \ stavlja njeno delovanje v Kanalski dolini od pojava prvih mohorjanov v tem delu vedno izpostavljenega obmejnega slovenskega etničnega prostora pa do konca I. svetovne vojne, ko je ta del skupaj z velikim delom našega narodnostnega ozemlja, ki je v času habsburške monarhije spadal pod deželo Koroško, i pripadel Italiji. S tabelami in seznami je na podagi letnih seznamov mohorjanov v Koledarjih družbe sv. : Mohorja prikazan razvoj udov Družbe sv. Mohorja v 11 mohorjanskih postojankah v Kanalski dolini, njihovo skupno število, poklicna sestava, kot jo razberemo iz omenjenih koledarskih seznamov, posebej i pa so omenjeni tudi nekateri najvidnejši tamkajšnji mohorjani. i Nataša Budna Kodrič dipl. zgodovinarka, arhivistka. Zgodovinski arhiv Ljubljana, SI-1000, Mestni trg 27 Barbara Pešak Mikec prof. zgodovine in sociologije, arhivistka. Zgodovinski arhiv Ljubljana, SI-1000, Mestni trg 27 CIRKUS V Ljubljani (do prve svetovne vojne) Prispevek prikazuje zgodovino cirkusa od njegovega nastanka v 18. stoletju do prve svetovne vojne. Čeprav spoznamo razvoj cirkusa v svetovnem obsegu, je namen članka prikazati razvoj "zabavne industrije" v Ljubljani. Mesto je imelo od 80. let 19. stoletja svoj zabaviščni prostor v Tivoliju, ob Lattermannovem drevoredu. Kljub temu, da je bilo provincialno, so ga vendarle obiskovali tudi veliki cirkusi, celo največji na svetu. 129 3 KRONIKA_47 1999: Anka Vidovič-Miklavčič znanstvena svetnica Inštitut za novejšo zgodovino, SI-1000 Ljubljana, Kongresni trg 1 j i Okraj Slovenj Gradec v letih 1929-1941 \ Na podlagi arhivskega in pretežno časopisnega gradiva so izbrani pomembnejši dogodki, ki opisujejo ; strankarsko politično, sindikalno in društveno organiziranost in dejavnost prebivalstva v okraju Slovenj [ Gradec v času od 1929 do 1941. Tu so delovale Jugoslovanska radikalna kmečka demokracija oziroma i Jugoslovanska nacionalna stranka. Jugoslovanska narodna stranka (Hodjerova), Slovenska ljudska stranka ; oziroma slovenski del Jugoslovanske radikalne zajednice. Privrženci razpuščene Socialistične stranke '[ Jugoslavije pa so se vključevali v t.i. socialistično gibanje. Poleg tega so živahno delovali kmečko sta- novsko gibanje-Kmečka zveza, katoliška strokovna organizacija Zveza združenih delavcev, med pro- j svetno-kulturnimi organizacijami pa so imele pomembno vlogo tudi mladinske organizacije. Obravnava naj bi prispevala k nadaljnji mikroraziskavi tega območja. Ljubica Šuligoj dr., docentaka. Pedagoška fakulteta v Mariboru, v pokoju SI-2250 Ptuj, Belšakova 8 Socialna gibanja na ptujskem območju med svetovnima vojnama Avtorica predstavlja posamezna socialna gibanja na gospodarsko zaostalem ptujskem območju, in sicer protidraginjske akcije, shode, proteste, mezdna in stavkovna gibanja ter socialne nemire med viničarji. LJUDMILA BEZLAJ KREVEL prof. zgod. in univ. dipl. etn., kustosinja - muzejska svetovalka, vodja oddelka Muzej Pošte in telekomunikacij Tehniški muzej Slovenije, SI-1000 Ljubljana, Parmova 33 SLOVENSKE ZNAMKE OD RAZPADA AVSTRO-OGRSKE DO OSAMOSVOIITVE SLOVENIJE (OB OSEMDESETLETNICI PRVIH SLOVENSKIH ZNAMK) 3. januarja 1919 so izšle prve slovenske znamke oziroma prve znamke, ki jih je izdala slovenska poštna uprava.V veljavi so ostale do novembra 1921. K uradnim slovenskim znamkam prištevamo tudi znamke, ki so jih ob osvoboditvi Prekmurja avgusta 1919 pripravili kar posamezni oficirji z odobritvijo svojih komand ali brez nje. Po koncu druge svetovne vojne je slovenska poštna uprava do srede junija pripravila izdaje lastnih znamk. To so bili pretiski nemških okupacijskih, nemških rednih ter madžarskih rednih znamk in so prve veljavne znamke, ki so imele napis Slovenija. V prometu so bile le do 1. julija 1945, ko so postale v Sloveniji vse do osamosvojitve leta 1991 spet v veljavi samo skupne jugoslovanske znamke. Izjema je ostala še nekaj časa Primorska. 130 47 3 KRONIKA 1999 Trevor Shaw Inštitut za raziskovanje krasa ZRC SAZU, SI-6230 Postojna, Titov trg 2 John Swinton: Potovanje skozi slovenske dežele leta 1734 Na potovanje po slovenskih deželah, katerega opis je tu ponatisnjen, so se odpravili trije Angleži v marcu leta 1734. Pričujoči opis je le del obširnega poročila z naslovom Potovanja treh angleških gospodov od Benetk do Hamburga ... v letu 1734 (The Travels of three English Gentlemen from Venice to Hamburgh ... in 1734), ki je bilo prvič natisnjeno v letu 1745-46 iz zdaj na žalost izgubljenega rokopisa. Do zdaj anonimen pisec poročila, član Kraljeve družbe (The Royal Society) in Oxfordske univerze, je v tej razpravi identificiran. To je bil John Swinton (1703-1777). Reproducirana sta njegov portret in podpis. Omenjena so tudi ostala njegova potovanja in ocenjen pomen njegovega potopisa iz leta 1734. Pot po slovenskem ozemlju je tri Angleže vodila od Gorice skozi Vipavo, Razdrto, Planino, Ljubljano, Celje in Maribor. Poročilu dajejo posebno vrednost opisi praktičnih vidikov potovanja - jeziki, ki so jih na svoji poti uporabljali (vključno z latinščino), ceste, konji, počivališča, stroški, opisi vzdrževanja kočije. Opisana je tudi barka, ki je plula med Vrhniko in Ljubljano. » Sergej Vrišer redni profesor FF in muzejski svetnik v pokoju SI-2000 Maribor, Cankarjeva 25 a Slovenski vojaki v jubilejnem sprevodu na Dunaju 1908 V poklonitvenem sprevodu ob 60 letnici vladanja Franca Jožefa dne 12. junija 1908 na Dunaju je poleg drugih zastopstev iz avstrijskih kronovin nastopila tudi skupina iz vojvodine Kranjske. Skupina je štela okoli 400 udeležencev v ljudskih nošah, posebnost pa je bil konjeniški banderij na čelu skupine, ki so ga sestavljali slovenski vojaki iz različnih polkov, preoblečeni v stilizirane historične noše. Vojakom je poveljeval nadporočnik Rudolf Maister, ki je tudi sam jezdil v sprevodu v uskoški noši. 131