TRIBUNIN UVODNIK OB RAZPRA VI 0 USMERJENEM IZOBRAŽEVANJU 1.0. . INTEUGENČNI TESTAUZA REPRODUKCIJO DRUŽBENIH RAZREDOV Uvod Michel Tort je v sodelovanju s Christianom Bandelotom in Rogerjem Establetom izdal pri založbi Massero dvesto strani kritike inteligenčnih testov (Michel Tort, Le quotient intellectuel, Petite collection Maspero, Paris, 1977). Pod Mao-Ce Tungovim geslom: ,,Najbolj ponižani so najbolj inteligentni" in za uvodnim stavkom o pustošenju, ki ga dandanašnji počenjajo inteligenčni testi, sledi študija, ki dokazuje neznanstvenost in ideološkost testne histerije. Avtor svojega stališča ne skriva, ampak ga jasno pokaže že na naslovni platnici knjige: Testi so kritizirani, odkar obstajajo, še prav posebej inteligenčni testi. Branijo jih v imenu znanosti, razgaljajo in upravičeno obtožujejo v imenu proletarske ideologije. Toda testi se pod plaščem znanstvenosti bu/no plodijo. Z njimi je treba končati enkrat za vselej. Knjiga hoče razdejati ta teroristični instrument, zato da bi se v praksi začel boj za ukinitev testov." Najprej si oglejmo ugotovitve, do katerih pripelje študija. Sklenimo Kaj je inteligenčni test? Nič drugega kot ideološka aparatura, torej sklop sračjegnezdnih ideoloških orodij (šo/ska vaja + ideološke zahteve + triki s številkami + teroristična metodologi/a + razne manipulacije ipdj. Ta ideološka naprava sodi k lahkemu orožju meščanske ideologije. Ob boku in v senci težke artilerije državnega aparata (šola, informatika. . J uporabljajo tudi lažja, bolj gibljiva in prestavljiva orožja, ki jim streže posebno tehnično osebje. Ideološkemu aparatu države je test to, kar je pištola artileriji. Služi za odstrel posameznikov (katerih?), kot se temu pravi. V osnovnih vodilih pri graditvi te posebne ideološke naprave - inteligenčnega testa - znova naletimo na najpogosteje sicer prikrito prisotne bistvene sestavine meščanske ideologije: na meščansko pojmovanje spoznavanja, na meščansko pojmovanje človeške narave in na meščansko pojmovanje delitve dela. Meščansko pojmo vanje spozna vanja Meščanska filozofija spoznavanja dvakratno učinkuje preko inteligenčnih testov: kolikorse I.Q. poteguje, da bi veljal za spoznavano orodje in kolikor to orodje temelji na kategoriji inteligence kot orodju spoznavan/a. Upravičeno smo podčrtali (pripomba prevajalca: v predhodnem tekstu posameznih poglavij knjige) umeten in zvijačen značaj inteligenčnih testov. Seveda se s tako ugotovitvijo ne moremo zadovoljiti, kajti ta metodološka pomanjkljivost testov sloni na dejanskem pojmovanju intelektualnega procesa. Meščanski razred noče poznati razredov: pozna /e posameznike z njihovimi individualnimi lastnostmi (kot je na primer inteligenca) ali pa s prirojenimi sposobnostmi in zmožnostmi obdar/enega abstraktnega človeka (inteligenca kot spoznavna moč). Suče nas torej med diferencialno in splošno psihologijo. Toda bistvo je namenoma zamolčano: namreč, da ima spoznavni proces v odnosu do drugih družbenih praks (do razrednega boja, do proizvodnje) ie relativno samostojnost; da izvajajo spoznavanje v družbene ekonomske, politične in ideološke odnose zajeti posamezniki; da vsako spoznavanje po vsebini in obliki nosi pečat družbenih razmer, v katerih poteka. Potemtakem tičizvijača testa v tem, da pod izkustvenim videzom uresničuje meščanske ideologije spoznavanja: objekt spoznavanja je treba zgrabiti v čistem stanju. Ker pa to čisto stanje ne obstaja, je testno delo sestavljeno iz fabriciranja tega stanja iz kakršnihkoli že zaplat. Zaradi tega pač nastanejo čisto določljiva izkrivljanja. Podajmo nekaj primerov. I. Q. s/ prizadeva v kar največji meri izločiti delež poprej obstoječih znanj, potrebnih za uspešno odgovarjanje na vprašanja. Eno je spomin (v čistem stanju) in drugo inteligenca (v čistem stanju). Toda ni primera, da bi kritični pretres testnih preizkusov ne zanikal tega ločevanja: vedno so potrebna predhodna znanja. Če iz tega majhnega dejstva potegnemo ustrezne posledice, končamo pri sklepu, da psiholog ne pozna tega, kar primerja. Vzemimo preprost in realen primer: v treh dnevihprimerjajmo dosežke vojakov s testom vrste ,,Ravenove matrice" (matrix de Raven). Vojaki se razlikujejti po svojem razrednem izvoru, razrednem položaju in po šolski izobrazbi: toda vojašnica kot vojašnica, psiholog tega noče vedeti. Šteli bodo le rezultati vojakov na matrici. . . Za nekoga, ki je matematik, test ne bo predstavljal problemov. Zadošča mu, da podatek, ki mu ga ponudi test, vstavi v kakšno že prej izdelano klasično shemo. Če primerjamo dva matematika z enako šolsko izobrazbo, ima primerjava njunih dosežkov natančen smisel: kar ju ločuje, je hitrost računan/a. Toda z matrico soočen delavec se nahaja v popolnoma drugačnem položaju: na mestu samem in s sredstvi, ki so mu tisti hip na razpolago, mora izdelati shemo rešitve; in četudi reši le vprašanje, dve, njegov dosežek ne dovoljuje nikake primerjave z obema matematikoma. Intelektualni proces, da upoštevamo le to, je popolnoma različen. Delo intelektualcev je bilo kar se da hitro iskanje že obstoječega programa, sprememba nekaj kartic tega programa in vse to z največjo možno hitrostjo; delavčeva naloga pa je izdelava programa. Zatorej se psiholog znajde v položaju, da mora z divjaškim določevanjem kolikosti primerjati neprimerljivo pri vseh testih, ki se nanašajo na vnaprejšnja, na podlagi razredne strukture šolskega aparata med prebivalstvom, neenako razširjena znanja. Pojdimo še daije: da bi si kakorkoli že mogei izdelati zamišljeni predmet — v tem primeru čisto inteligenco — mora psiholog iz intelektualnega procesa odstraniti vse, kar je preveč obe-leženo z družbeno pogojenostjo tega procesa. Zanemarjenje tega odnosa pa zabriše zapletenost procesa. Zares, če inteligence ne definiramo kot latnosti gospoda N, ampak kot razumevanje (inteligence) nekega danega položaja s strani navedenega gospoda, opazimo, da inteligenčni iesti vedno puščajo ob strani glavne vidike intelektualnega procesa. Ena glavnih faz doumevanja neke stvarnosti je sestavljena iz vedenja, kako zbirati primerne informacije o neki stvarnosti, kako ji postavljati vprašanja, izbirati surovi material iz občutene izkušn/e... Toda tako v testih in v šolsklh vajah je ta vidik intelektualne prakse vedno zabrisan. Kandidatu so zmeraj posredovani vsi podatki, potrebni za rešitev postavljenih vprašanj. Od tega trenutka dalje mu je treba dokazati le še urnost pri reševanju določenega tipa intelektualnih problemov: gre za tip šolske vaje. Če soočimo to obnašanje s tistim, ki je dejansko zahtevano v spoznavnem procesu, kakršen poteka pri znanstvenem spoznavanju ali čisto preprosto pri razreševanju običajnih življenjskih težav, bi ga prav lahko označili za neodgovorno in nepremišljeno. Hitro storiti pomeni biti inteligenten le v odnosu do določenega tipa preizkušenj, (ko si prepričan, da obstaja dobra rešitev in da je taka le ena!) in do določenega tipa družbenih vrednot (tekmovalnost, nagnjenost h kazanju svoje moči). Ni slučaj, če je vse, kar izvira iz izkustva in opazovanja, odstranjeno iz inteligenčnih testov; zakaj na tej ravni je povezava med intelektualno prakso in drugimi družbenimi praksami očitna; razumljivo, da je zato težko osamiti ,,čisto", tako od okolja, v katerem se dogaja, kot odpredmeta, na katerega se nanaša, neodvisno ,,inteligenco". Portret — robot deheloglavega in visoko IQ-jevskega vedeža ne obstaja. Nič nam ne zagotavlja, da bi baročni matematik Leibnitz, ki je bolj skrbel za posploševanje svojih odkritij, kot pa za poglabljanje njihovih osnov, uspei pri zadevah kakega Cauchy-ja. četudi ves svet pozna kakega genialnega matematika, edinega, ki je sposoben izpel/ati novo rešitev s kosom krede na vogalu table, vendarle nič ne zagotavlja, da ta celota tu učinkovitega obnašanja ne bi pripeljala do neumnosti v kakšnem biološkem laboratoriju. Skratka, to kar dovoljuje nekemu posamezniku, da kot intelektualec učinkovito deluje v danem izseku spoznavanja, nisploina in formalna zmožnost, ampak družbeno stanje, ki se spreminja v odvisnosti od proučevane stvarnosti, družbene organizacije znanja in družbene organiziranosti v celoti. | Nič drugače se ne dogaja z navadnimi zadevami življenja. Če so kmet/e v odnosu do, zanje \ neutemeljenih, inteligenčnih testov ali šolskih vaj videti okorni, so taki zato, ker njlhovol razumevanje običajno poteka v družbenih razmerah, ki izključujejo lahkotnost in prenagljenost. i Kadar nek vinogradnik iz Centralnega masiva uvaja nove cepljenke, da bi se mogef upiratr konkurenci južnih vin z visoko vsebnostjo alkohola in nizko ceno, tveganje ne zaobsega le možnosti zmote oziroma slabe ocene. Več — dc ocene končnega rezultata ne pride na osnovi omejenega števila preizkvsov; nova cepljenka je lahko dobra, a leto slabo. Odločanje o uvajanju novega in o širjenju nove sadike — kar/e nedvomno intelektualni uspeh — terja v odnosu do j življenja takšno sp/ošno zadržanje, kipravlahkoprivededoneuspehov,kadarjeprestavljenonal druga področja (na primer: v šolo oz. njeno karikaturo — test). Ne smemo pa pozabiti tudi nasprotnega: nič ne zagotavlja, da bi bleščečpolitehnik zares bil tudipreudaren kmetgvalec. Iz opredelitve razumevanja (inteligence) s pomoč/o stvarnih okvirov, v katerih se dogaja, izhaja pomembna posledica: inteligenca ni neka nespremenljiva lastnost posamez^ika Isti i posameznik more biti, pač glede na družbeno okolje, v katerem deluje, intelektualno visoko! dejaven in intelektualno jalov, nadarjen in bebast -; Kaj je to: vedeti? Kaj je spoznavanje? Znanje ne pade izpod neba v obliki razodetja. Prav tako ni čisti proizvod možganov kakega osamljenega genija. Še manjpaje odkritje skriirnosi/, ob katero bi se nekega lepega dne spotaknil neki posameznik. Nasprotno, znanje je delo, sestavina človekovega delovanja v boju proti naravi in v njenem naročju, delo, ki: 1. povezuje neko spoznavno resničnost (predmet spoznavanja), spoznavna orodja (zamis/i, pojmovanja, izkustvene sklope, opazovanje...) in intelektualno delovno silo (včasih posameznikar najbolj pogosto pa kolektiv); 2. predstavlja proces pretvarjanja vsake pn/ine v druge. Vendar /e za test značilno nepoznavanje tako intelektualnega procesa kot tudi de/a. Razložimo to z dejstvi. Iz česa se pravzaprav sestoji spoznavna stvarnost? Katera spoznavna orodja uporabljamo? Kakšno intelektualno delo zahtevamo od testiranega osebka? 1. V testu dejansko sploh ni spoznanju zadane stvarnosti. Tisto, kar je dano, je dano kot predmet spoznavanja, je le vnaprej izdelana rešitev, do katere se mora testiranec prikopati tako, da jo znova poišče, izbrska (retrouver), ne pa samosto/no spoznavno razvije. Test je niz vprašanj. Vsakemu ustreza en odgovor in sicer en sam dober odgovor. Resitev obstaja prej kot vprašanje: vsa so bila izdelana glede na že prej obstoječe rešitve, ki jih gre v testu le poncviti, ponovno najti. Navaden spoznavni proces, ki začne od spoznanega in ga nato prikrlje z nepričakovanimi, čudnimi in malce smešnimi vprašanji! 2. Kar se spoznavnih orodij tiče, se ta najbolj pogosto skrčijo na prvinske šolske potrebščine kot sta papir in svinčnik. Testiranec se v nobenem trenutku ne nahaja v položaju, da bisi mogel sam oblikovati svoja spoznavna orodja, ka/tion nepostavlja vprašanj. Vsiljenaso mu. Kerpaso postavljena na osnovi rešitev, uveljavljajo omejeno število umskih shem, ki hkrati predstavfjajo obvezna pota, ki jih je treba nujno izbrati, če naj bo dosežena prava rešitev. Spoznavna orodja so torej prav tako izdelana vnaprej kot rešitev sama. 3. Preoblikovalnega in presnovljelnega dela sploh ni. Testiranec prav tako ne spreminja spoznavnega predmeta, kot ta ne spreminja njega samega. Naj zadene ali naj mu spodJeti, naj odgovori dobro ali slabo, ničesar se ne nauči. Iz preizkušnje stopi v tem pogledu takšen, kotje vstopil vanjo. Gre za popolno nasprotje delu in učenju. Sicerpa ravno v tem — kakšen paradoks — tiči pogoj sine qua non, da test sploh deluje in izpolnjuje svoje poslanstvo. Predpostavimo za trenutek, da se otrok česa nauči med testiranjem: njegova intelektualna zmogljivost se spremeni prav za toliko. Kakšna zadrega za psihologa! Kateri rezultat namreč upoštevati: o zmogljivosti pred preizkušnjo ali po njej? Toda kako izmeriti tisto poprejšnjo? Spomnimo se, da je I. d stanovitna lastnost posameznika in da se ne spreminja. Zato pri takšni opredelitvi pozor pred vsakimi priložnostmi, ki bi mogle, pa čeprav še tako malo, spreminjati to vrednost. Od tod testi, ki se najpogosteje predstavljajo kot navidezno pretrgan in neskladen niz vprašanj brez glave in repa: serije nazaj branih številk se nahajajo v lahkotni soseščini z gravurami devetnajstega stoletja, železnica z rezili nožev, rumena narcisa s karamelami, trikotniki z dobrimi redi in odbori. Med ostalim se posreči tej hote organizirani zmedi preprečiti vsak celovit vpogled in s tem tudi minimalen pogoj vsake strategije (testiranca). Človeka pograbi želja do upravičenega poroga v odnosu do testare šare, kisi domišlja, da Je znanstvena. S tem ne bi osmešili česarkoli — tu smo v prisotnosti enega od stranskih proizvodov meščanske idealistične koncepcije spoznavanja. Ne glede na to, za katero inačico gre, /e zanjo vedno značilna zmotna predstava stvarnosti znanstvenega dela. če najji verjamemo, bi znanost soočala čisti subjektz objektom. Odnosi, ki nastopajo med obema, pa se omejujejo izključno le na intelektualne postopke sk/epanja, izpeljevanja, posploševanja, primerjanja, označevanja. . . Zanikana je vsa stvarnost znanstvenega dela in s tem tudi stvarnost učenjakov kot skupine. Dejanska protislovja, ki se prepletajo v različnih razdelkih znanja, so nadomeščena s preprostim protislovjem med subjektom in objektom: lenobna filozofija, ki izraža gospodujočim razredom. lasten prezir do dela; tudi filozofija lastništva - kolektivna dejavnost je prikazana preko sposobnosti in zmožnosti subjekta. Stvarnost je področ/e, na katerem inteligenten človek pase svoj vzvišen pogled gospodarja. Kadar govorijo o inteligenci, sijo pripričipredstavljajo kot osebno lastnost nekega subjekta, kot neko notranje zaznavajočo kakovost, ki naj bi jo posameznik imel v sebi v obliki nekakšne abstraktne sposobnosti, ki obstaja v čistem stanju zunaj vsake zunanje dejanskosti. 0 človeku ali otroku pravimo, da je inteligenten. Govorimo o inteligenci N-ja ali M-ja. Nekaterigredo celo tako daleč, da govorijo o čisti inteligenci. (...) Tak način gledanja na stvarje v celoti zmoten. Inteligenca ne obstaja zuna/ predmetov, na katere se nanaša. Inteligenca ne obstaja zunaj materialnih razmer svojega ,rnastopanja". Inteligenca ni inteligenca nekoga, ampak inteligenca neke stvari (= razumevanje, doumevanje, poznavanje stvari). In v testu je vse izpeljano tako, da bi bila zanikana ta prvinska resnica. I. Q. in meščanska teorija človeške narave Vsak vladajoči razred Jzceja" opravičevanju in vzdrževanju svojega gospodstva namertjeno pojmovanje oblasti. Ena osrednjih točk tovrstnih teorij je opravičevan/e izkoriščanja vpoložaj, s katerim si podvrže druge razrede v družbi. Formalno vzeto so si te teorije podobne ne glede na proizvodni način, ki so mu lastne: v osnovi razlagajo, da ima v družbi vsakdo mesto, ki mu pripada, da vsakdo od družbe dobiva toliko, kolikor ji daje in da, če prav pomislimo, izkoriščanje sploh ne obstaja. Tako vsebuje grška antična misel za svoje glavno nosilo razlago suženjstva. Aristotel pokaže v prvi knjigi ,,Politike", da gospodar v svoji funkciji gospodarja izpolnjuje svojo naravno možnost in da suženj na enak način izpolnjuje svojo lastno (= suženjsko) naravo. ,,Suženj je po naravi, kdor je sposoben (. .. ) biti stvar drugega in kdorje deležen razuma le v meri, kolikor je ta zaobsežen v čustnosti in ga ne poseduje v njegovi polnosti . . Najmanjena '7, iift«Mr^Rotti -rt /ks& o i&zfijutt V tej številki Tribune lahko preberete poleg uvoda nekaj o Filipinih, Namibiji in poziv ni-karagvijskega Ijudstva Ijudstvu sveta. V zvezi s tem vas obve-ščamo, da Tribuna v sodelo-vanju z Forumom pripravlja so-lidarnostno akcijo z bojem ni-karagvijskega Ijudstva in FSLN proti Somozovi diktaturi. Akcija je popolnoma so-lidarnostna in ves dohodek je namenjen tovarišem, ki se bo-jujejo v Nikaragvi. TOREJ!!!! V začetkudecembra bb v ve-liki dvorani ŠN velika akcija v sodelovanju z -Duldožerjir A. ^ifrerjofTv-skMptfle—za—4zfazffl plev4ržaškim pevskim-i ivje svmie mic Works, Inc. ^RTOON RACTORY ^RJfJCETTON. WISW 54968 cs> dr.a.bibič f 0 Pokažimo našo solidarnost z bojemjFSLN, pokažimo svojo revolucionarnost in zavest. VIDIMOSE VŠN!!! Do tkončne zmage — N/ PREJ!!( Gi ! I & ;»»stV* '/JL I 1^1 Pour la troisfffne fois, nous avons decide de vous consacrei 4 un numero special. Pourquoi ? Tout simplement parce qu( »?^qnaiT^^u<^^o^^nv^^^K)r^de nos deux precedentj /lconcours, nous avait tres impressionnes. Aussi, dans « Pho-I ^/J to » du mois de novembre (date decembre), les photographesl vedettes de ce magazine, ce sera a nouveau vous. AlorsJ n'hesitez pas. Adressez-nous la meilleure photo que vousl -_n_ __ ivoi cc±\f±r* ies tums et K de pretextesu asmer ou s'iiv lilillill^le cinema et: pps; etlibere CoClM CcAt^ <0M6jlors cherchof VlJu *K*Vt*A^ O«Li4ies lihres da Č3c>C0l! o.W^A^-.cM> ^ k NADALJEVANJE stvar je jasna: če bi v telesni lepoti, da ostanemo le pri tem, svobodni Ijudje prednjačili pred ostalimi tako zagotovo kot božje podobe, bi vsipristali na to, da manjvredni ne morejo biti kaj drugega kot njihovi sužnji. Če to velja za telo, potem je še tolikobolj upravičeno uveljaviti podobno razlikovanje pri duhu, le da lepote duha ni mogoče tako zlahka ugotoviti kot telesno lepoto" (ubogi Aristotel, niše poznal inteligenčnih testov!) ,,Očitno je torej, da obstajajo primeri, ko so določeni Ijua/e po svoji naravi svobodni in drugi sužnji in daje za siednfe suženjsko bivanje hkrati blagodejno in pravično". Suženj na tak način prejema srečo, za katero je pač po svoji suženjski naravi dojemljiv. Pojem neenakosti je potemtakem mišljen, ne da bistopil na plan po/em izkoriščanja. Vsakomur njegova usoda, skladna z njegovo naravo, skratka — po naravi. (...) (Aristotef) ,,Takogovoriti pomeni postaviti vrlino in hibo kot načelo razlikovanja med pojmoma sužnja in svobodnega človeka in med človekom visokega porekla ter človekom nizkega rojstva; zakaj menimo, da kakor se vsak človek rodi iz človeka in žival iz živali, tako enako izhaja boljši človek iz boljših Ijudi. Toda čeprav je res, da narava pogosto teži k uresničevanju rečenega, tega ni vedno sposobna uresničiti." (Komentarprevajalca v francoščino Tricoja). „ Važna omejitev. Kljub temu, da pridaja največji delež zakonom dednosti in razmnoževanja, Aristotel dopušča, da se po naravi svobodni Ijudje in sužnji po naravi ne porode zmeraj v razmere, v katerih bi morali bivati. To je hkrati priznanje, da/e naravno suženjstvo v posameznih primerih moč omiliii spodelitvijo svobode." Človek bi verjel, mutatis mutandis, da posluša razprave o dednosti in okolju, razprave, ki jih vzbujajo inteligenčni testi in obredne tožbe na slabo mesto rojenega nadpovprečneža, češzahvaljujoč testom bi. .. Meščansko upravičevanje izkoriščevalskih odnosov in iz njih izvirajočih političnih odnosov formalno spominja na ideologije suženjstva. Prav tako temelji na zanikanju izkoriščanja. Vendarle pa se od slednjih razlikuje v neki bistveni točki: medtem ko so sužnjelastniško in fevdalno pravo ter politična teorija, ki ju opravičuje, utemeljeni na pripoznavanju družbenih razredov, pa meščansko pravo in njegova politična teorija terneljita na zanikanju razredov. Pravni subjekt, ki je hkrati tudi avtor prava, je posamezni, razmnoženi primerek človeka . Za teorije suženjstva je problem povsem enostaven: Ijudje pripadajo različnim družben/m razredom, ker imajo različno naravo. Za gospodarja in sužn/a ni skupnega merila. Za meščansko teorijo pa je problem bolj zapleten; kajti gre za: 1. potrditev istosti človeške narave, kar je nujno za utemeljitev prava, ki ne priznava razredov, 2. prikazovanje različnih razrednih položajev le kot neenakih individualnih družbenih položajev, upravičenih na podlagj posameznikom vrojenih neenakosti. Inteligenčni testi s pomočjo podmene o normalnosti (z razporejanjem IQ po Gauss-Laplaceovi krivulji) z občudovanja vredno spretnostjo razrešijo ta na videz nerešljiv problem. Na eni strani je povprečna človeška inteligenca (IQ = 100), ki se najbolj pogosto pojavlja in v odnosu do katere so opredeljene vse druge: istovetnost človeške narave je rešena. Ampak razlike še zmerom obstajajo — posamezniki se pod vplivom mnogih dejavnikov odmikajo od osrednjega tipa. Preostane nam le še izjava: vsakemu po njegovi inteligenci oziroma vsakemu po razliki, k/ga ločuje odskupne mere. Čeprav te teorije več ne postavljajo tako izrecno, to še ne pome;ni, da potihem ne učinkuje skozi navidez tehnične in znanstvene postopke ,,normalizacije". Meščanska teorija deiitve dela Inteligenčni testi vsebujejo in širijo naokrog še eno odločilno prvino — meščansko teorijo delitve dela. Inteligenca, katere merjenju je test namenjen, je prikazovana kot sposobnost, zmožnost, torej kot od posameznika do posameznika razlikujoča se individualna lastnost, ki. . . Ijudi naredi zmožne kakšne stvari. Inteligenca je le ena od sposobnosti, ampak nekako najodličnejša. Če poenostavimo, odkrijemo sledečo zelo razširjeno predstavo: posamezniki zasedajo v družbi mesta, ki jim gredo glede na njihovo inteligentnost. Tako nam vsaj pravi učenjak Zazzo (,,Delavci so v dobrem delu intelektualno nerazviti"), kise v tem strinja s svojim kolegom Alexisom Carelom: ,,Tisti, ki so danes proletarci, dolgujejo svoj položaj dednim pomanjkljivostim svojega telesa in duha." Delitev dela se torej v družbi pojavlja kot posledica razlik v sposobnostih, v inteligentnosti. Testi so zamišljeni kot znanstveno sredstvo odbiranja in usmerjanja Ijudi za razporejanje na mesta, ki/im (vedno) naravno pripadajo z ozirom na njihova naravna svojstva. S tem se delitev dela pojavlja kot naravno dejstvo in povsem naravno je tudi razporejanje inteligence s pomočjo Gaussove krivulje, karzopet ustreza naravnemu dejstvu, ki ga predstavlja sama človeška narava. .Hierarhija delovnih mest v kapitalistični delitvi dela je dana kotpahfjača individualnih izborov. Ta ,,teorija" preprosto zakrije družbene odnose, ki vladajo tej delitvi dela, namreč odnose kapitalistične proizvodnje, ki nimajo nič naravnega. Inteligenčni testi dolivajo vode na mlin te ideologije, ko prikazujejo v posameznikih vnaprej obstoječe in merljive razlike inteligentnosti, razlike, ki bodo povsem naravno našle svojo potrditev v družbeni rabi sposobnosti. Družbena razredna delitev, ki izvira iz proizvodnih odnosov, postane razlikovanje po sposobnostih. Meščanska teorija inteligence, podprta z orožjem IQ, služi ideološki razlagi same delitve dela, a se ne omejuje le na to funkcijo ideološke iluzije. Dejansko preko postopkov testiranja, odbiranja, usmerjanja ,,glede na inteligenco" neposredno sodelujejo pri reprodukciji kapitalistične delitve defa. Prevedel C. B. VI, TA STARI NAROCNIKI! PORAVNAJTE NAROCNINO ZA TE KOCE LETO! VI, CLANI 00 ZSMS PO FAKSIH! ORGANIZIRAJTE PRODAJO TRIBUNE PO FAKULTETAH, .KAKOR VAM JE BlLO IMAROCENO! VI, BODOCI PRODAJALCI! POTREB UJEMO VAS! DOBRO PLACAMO! PRIDITE! VSAK DAN OD 9. -13. URE! Uredništvo SOS BRUCI PRIHAJAJO! Letos je na obeh slovenskih uni-verzah spet zamrgolelo brucov. Do 16. oktobra je bilo redno vpisanih 8559 primerkov, ob delu pa 5274 (skupaj 13833). Med rednimi nosi zastavo številčnosti Ijubljanska ekQ-nomska fakulteta (776), z maso potencialnih izobražencev stopa za njo višja tehnična šola iz Maribora (722) in nato filozofska fakulteta (672). Le 19 se jih je opogumilo za AGRFT, 22 za akademijo za likov-no umetnost in 42 za akademijo za glasbo. VlSJA UPRAVNA SOLA -REKORDER Največ študentov ob delu ima v letošnjem prvem letniku višja uprav-na šola v Ljubljani: 1127 ali 3,4-krat več kot rednih. Za VUŠ /e to že stara pesem, katere besedilo se v zadnjih letih ni spreminjalo. Na višji šoli za organizacijo dela v Kranju pa bo ob delu študiralo 422 vpisanih (2,9—krat več kot rednih), višja pravna šola iz Maribora pa je letos sprejela 538 študentov ob delu v prvi letnik (2,2—krat več kot red-nih). Študenta ob delu nima le še AGRFT, ALU ima letos enega, me-dicinska fakulteta pa kar tri (do letosjih še ni imela). EKONOMISTNAJBO Veliko nam povedo tudi številke o razpisanih štipendijah. Skoraj četrtina vseh (23,3 %) je rezervi-ranih za ekonomijo: 386 za diplo-mirane ekonomiste in 249 za ekono-miste in komercialiste. Pa naj se še kdo sprašuje, zakaj je na EF takšna količina brucov! Za primerjavo naj zapišemo, da med štipendijami ni bilo nobene, na primer, za profe-sorja matematike, za metalurškega inženirja, za diplomiranega social-nega delavca (kaj bo s tistimi tremi stotnijami brucov na višji šoli za socialno delo, saj tudi struktura potreb ne govori njim v prid? ), za diplomiranega geografa. . . RAZMERJA NA KONFE-RENCI Na dnevnem redu konference OO ZSMS na fakulteti za sociologijo, politične vede in novinarstvo so bile nekatere skoraj obvezne točke: voli-tve predsedstva, sprejemanje akcij-skega programa, poročila o doseda-njem delu. Ker je vse nekam lepo teklo, je kazalo, da se bo vse prelepo končalo. A se ni. Ko je bil dan na glasovanje predlog uredništva 00 ZSMS, ki je do sedaj nosilo naslov Razmerja, se je izkazalo, da je na tem področju še nekaj starih grehov, ki jih je treba izpovedati. In so jih tudi izpovedali. Le odveze in pokore še čakamo. Dosedanji urednik Raz-merij ni bil na listi predloga za ure-dništvo, čeprav je pred nekaj dnevi na prvi verziji predloga njegovo ime še trdno stalo. Padale so obtožbe, da je to intervencija sekretariata 00 ZK FSPlV. Obtožena stran pa je nato v sekretarjevi podobi trdila, ote je sekretariat lanskoletna Razmerjb negativno ocenil, ker so bila stro-kovno zelo šibka, imela so idejno nesprejemljive članke glavnega in odgovornega urednika, poleg tega pa je zadnja številka izšla mimo izdaja-teljskega sveta. In tako je teklo dalje. Obtožbe. Vprašanja. Dvomi. Etiketiranja. Moralo se je končati in končalo se je navidezno mirno, najbrž celo zaigrano. A stvari bo treba še razčistiti; tako so kazale vse besede, ki so bile izrečene v ,,deba-ti", ki pa bi morala steči kje drugje in precej časa pred konferenco. PAŠE ENZAPISNIK Na peti seji komisije za socialno ekonomska vprašanja študentov pri univerzi v oktobru je bilo ob posre-dovanju mnogih empiričnih podat-kov precej govora o aktualnih perečih problemih študentov Iju-bljanske univerze. Poudarjen je bil zlasti problem stanovanjskega vprašanja študentov, kajti v prejšnjem študijskem letu je bilo od 17.607 Ijubtjanskih študen-tov sprejetih v študentske domove le 3.106, rnedtem ko jih je privatno stanovalo 6.092, 4.918 doma, 3491 pa je bilo vozačev. Ob tem je bila podana tudi informacija o obstoje-čih posteljnih kapacitetah v študent-skih domovih in cena, ki znaša v Zavodu študentski domovi od 430 do 485 dinarjev, v domu FSPN 533 in v domu študentk višje šole za zdravstvene delavce 569 dinarjev (zakaj takšne razlike ni bilo eksp/i-citno analizirano). Sveži so podatki o delu odbora za sprejemanje študentov v študent-ske domove, ki je letos prejel 1296 prošenj, 1051 pa jih je bilo ugodno rešenih. Ob tsm so poudarili, da se bo stanje pri sprejemanju v študent-ske dornove že v tem in naslsdnjem letu precej izboljšalo. V začetku drugega semestra bo že vseljiv prvi od treh študentskih stolpičev za Bežigradom z 250 ležišči. Medtem pa bodo že začeli graditi drugega in naslednje leto še tretjega, seveda če bodo Ijubljanske občine nakazale denar za komunalno ureditev, ostala sredstva so že zagotovljena. Podana je bila tudi informacija o zaposfovanju študentov preko Stu-dentskega servisa. Opazi se prizade-vanje te ustanove, da usmer/a štu-dente k opravljanju takšnih del, ki se ujemajo s smerjo študija, karpaje seveda še vedno močno odvisno od povpraševanja. Preko servisa je pre-teklo leto delalo 6303 m/adih, od teh jih 3379 ni imelo štipendije. Skupni zaslužek je znašal 56.237.497,00 dinarjev (lepa vsota, ali ne?) in ie bil za 49 % višji kot-vletu 1976. Udeleženci seje so spregovorili še o delu odbora sklada za štipendije Borisa Kraigherja. Iz tega sklada je prejšnje leto prejemalo štipendije 64 študentov, 40 od teh pa je doseglo vse pogoje za nadaljnje prejemanje, Za to študijsko leto paje bilo razpi-sanih 60 novih. Člani ftomisije za socialno eko-nomska vprašanja študentov so spre-jeli obširen program dela za študij-sko leto 1978/79, ki zajema sprem-Ijanje štipendijske politike, obravnavanje stanovanjskih proble-mov, zdravstvenega varstva in pre-brane študentov in problem zaposlo-vanja kot dodatnega vira za preživ-Ijanje v času študija ter prob/e-matiko študentskega standarda nasploh. UNIVERZA V LJUBLJANI FAKULTETA ZA SOCIOLOGIJO, POLITICNE VEDE IN NOVINARSTVO Siooo UUBUANA, Titova c. 101 Tclefon 341 461 Pošiljam odgovore na vprašanja, ki jih je zastavilo uredništvo glede naše fakultete. Vsekakor bi želel, da objavite integralni tekst, saj sem ga napisal .kolikor se je dalo zgoščeno in bi vsako krajšanje lahko ogrozilo vsebino moje mlsli. Brezpogojno pa vztrajam -»a tem, , da se dobesedno objavi odgovor na prvo vprašanje, to je na vprašanje glede družbenopolitične klime na FSPN in zadnji odstavek.v katerem skušam povzeti temeljne probleme. Kolikor uredništvo tega ne bi mog lo upoštevati, prosim, da teksta oz. mojih odgovorov sploh ne objavi. (•/ '%J -au ou;afi8A Bd '[bskIbu oj af pi 'nuigjsij 'ipz o^P** ^ IU9H (iH"1* 9qmodo sfoui — Busuiod zgjq af iBpu9A 'u9uibu i9qop oujaCraA buii B;9xuv'(nf3B§BidA L 3 jb;u9UK>}j) nigiijai > a ouis ba - Bumrez qo|ds B8o5f oj fe^j L?9§a osiu iui 9? 'bu^bSiup b[ubabp ¦9id opoq ijv '(nfuBgBidA nui9Ajd 5[ iBjuauio^j) <,9u t[B Bp JOAoSpo eZ 901JSIA U} fe^JB^ LBJBAIjdA O3ft{B| iq fe)[ Btf ^BJS^fUB BJ feifBZ" :(nsidA qo oftpnui jbu runi9jB>[ s 'ajsi; ipnj — 9}93(ub i}BA9fujodzi Bqaj; gf O)fB5[ ije) tCiBUopnpA9J BŽaupiusai b89^9u 5f9A9dsud iiizaf 9§ Bd oauo^ bz ,/B3ptjai BSappp op 9s uigs Bd Bjiuiiajd 'ns>jBj nuia^sfnua^ BI9S ojouibjs a t|B souod a "3|ioqfeu ofeftABq9id au AoSopiijod jbSojouiuijg} i5{ 'uioubISzoui un^opuipj un§oqn uiisbu -% 9Zi^q Bjijsridš TuBArpgid i{9j u9abj iq b[rniod MTH111 A l3m! 9fzjq.feN) „ <,ofritop}i[ •od s ofBprBA^n paojsoabibu 9s Bd fcp^ po" :;s9abz oupoiBU ofoASB TIZBJZI 0UZ9f 9§ af Bd rUMO^ BJŠ$V«J D^N^Jf)^^ PiQOl lUIBUOTOBJS A iuas Bd ou;nu9ij 'iiuojdip y \miiši9\uoy[ ouj9uk»[bii99u 'Ao^pBUigj •BUI 90IZOUUI ;U9UI9J9 UI9S Bd J90IS 'SOUOd A UI9SIU I90IS nS>[B j" I[lABJSp9jd 9[05{BJ af as Bd 'Bfuguui B^gujojdsBu Buioujodod 'B39IO5J AoŠgf^ „ jnupfn iq BfireABpgjj" :Te^u}s\-^y[i^ui9vsui]iioAo2 gf o^Buipgf ui o^r^ ,,-iu i9f>gu mf i5{ 'i(BSifu>i od ouiB^siq Bp Bd gu ';idzi bz Buq9i; •Od 9f t5{ 'AOUS BUJOJ90 B|]q iq TJIJ9JB5[ A 'BjdrofS iq B^BSldBM" :9ftUI95JB5pU;9| > ZI BU?ipodso8 BRZO^ud 9f UIBU 9S 9IO5[BX IUBJJS 03 od OUD9ldAOd pirpn^SBU Bq9JJ af Bd g^IBSA Zl 'Slfu>[ g3 >[9Slds 9J OUIBUII JBI>[U9 ¦^Z "MI^^P^S °d OA9)l[BZ OU9?IABldn UI9SAOd I|BSI[S OUIS JBI5JUJ, •9UI9; 9UZ9UIBSOd [lABjdud UIBS fqBp'0[90 9f 9S |B(hU0J l[TfUBABp9jd Ud AOJU9pn^§ 9fUBAOppOS 9fp9A [BA9}l{BZ BlinSnip BUI9Ap Z JBdn>[S 9f ;A9OBUIJBJ TUfpZ B.fUBUZ oniq rups^a; \ in PP1BUI9JBUI L - 3jni;9| X Bq9SO BU9 — y$tt\9[ 'L JA90BUIJBJ I 'PRZIJ L 'pp;BUI9JBUI L 'ppUI95[ L - 5fIUJ9|> :os nBAoppos •(nf|O5(o uigpBUiop A IJBSldBU 9JOAo8pO in?°lP° 3S os U3;B5{9U) AOJOAoSpO gl OUIS ipfoij -(Bqz9ppn % OT) !Pnft 017 ^tPt^^ opappn gf gs fuBABpgjj ^(B)l9ds -Op 9Z IS B5[IU;9| B89J9JB5J Op UI SOUOd A IS nS5(BJ tlUI9J9)B>J L -zoui ipp ij iq 90) iiifuBABpgjd i{9j ud (e)nii9Ui9ids iq fe^ '^ ,,9ft8opi^od ui gfiSoppos ifiauig^" EfireABpgid ij os ifV 'l :9p[Bj pq gf 5fiu{BSBjdy\ iAO5fiU9Ajsireuz ip3opoq sb]8 i§ijs 9S (bm -,,9fiSojo;nod ui gftžoppos ifpuigj" b^iub^s B5ffoo inf^1^ -gjd bu 'XMd bu o^95[ub nP^AZi ui iRpnjjod gs ouis Bjqopfo -^z V3U35I "V VNiNnara' •tuiqopiid fe?{9u Bp '0f[9Z Z f[O§Z [ESn|SOd S9J iq «1 BfllBUZ 9fUBpI9A9Jd AOUI0BU IJPIBJ OIiq iq 9U 05[ LAO5[;Bpod BfUBUigfojds B§9lUBdOT|nS UI BfUBJlZI^JO -a; o>htoj ojiq 9u iq BiuopoBM fuBABpgjd 5{siqo u9Z9Aqo B§B{p9jd - 9tZ9;OUABJ BZ Bd lfi;S9S 1{9J B0IAO[Od '9 IJ9AIZ ip? Hjf [S BJldzi Z9Jq 'BZ9UpnqopBU Z [JSPSAZI UIOBU 5{BSA BU BJipZ BfUBSBldA BUJldzi :9A9ji[Bz gfupajsBu ouis i[BSi[s JB>{ 9| 8 Ul BUf{0A0pBZ9U L 'XJIu[pAOpEZ L :fNVAVQ3>Id HIHIHVA^ VNHDO K Statut ZŠD OB SPREJEMUSTATUTAZAVODAŠTUDENTSKI DOMOVI Ta informacija zamuja dvajset dni. Glasi se: v študentskem na-selju so volilci s 93 % glasov glasovali ZA sprejem statuta ZŠD. Le 14% glasovalcev se ni udeležilo referenduma. Rezultati glasovanja so, to moramo reči, presenetljivi. Nedvomno takih rezultatov niso pričakovali tudi tisti najbolj optimistični, toda sedaj ima(jo)mo statut Zavoda študentski domovi. Kaj to pomeni? Še šest dni in poteklo bo devet mesecev odkar smo pri Tribuni pričeli spremljati in predstavljati ,,odprta vprašanja študentskega naselja." Imeli smo nemalo težav pri tem. Če je uredništvo (in to je!) sprejelo kritiko, ki je šla na račin njenega spremljanja in pisanja o univerzitetni problematiki, pa vendar ni in nikoli ne bo sprejelo ocene, ki pravi, da je pisanje in predstavitev problemov v študent-skem naselju ,,senzacionalistična, tendenciozna, revolverska". Pač, ,,senzacionalistična toliko kolikor smo opozarjali na te probleme, tendenciozna toliko, kolikor smo se spustili v to z določenim na-menom, da, preračunano in ne na pamet ali samohotno, da, bili smo tudi revolverski toliko, kolikor so bile ugodnosti, ki smo jih izsiljevali (? ), popolnoma določene ugodnosti popolnoma določe-nega subjekta — delavskega razreda. Uspešen referendum je del teh ugodnosti. ,0MU ALI ČEMU JE NAMENJEN TAK OBRAMBNI DAN? Vendar pa se ob sprejemu statuta postavlja še mnogo vprašanj, ki jih uspešen referendum ni le razrešil, ampak jih je šele prav postavil. Legalna, pravna in normativna podlaga za razvoj samo-upravnih odnosov seveda ni končni cilj. Je le eden od pogojev. Tisto, kar želi tudi novo sprejeti statut spremeniti, je način pro-dukcije, skupaj s produkcijskimi odnosi v Zavodu študentski do-movi. Odtujenost delavcev je še vedno prav neverjetna, delajo od danes do jutri, ne udetežujejo se sestankov zbora delavcev, če so že tam, so tiho, ne upajo si govoriti, komaj čakajo konec delovnega časa, njihov procent udeležbe in članstva v družbeno-političnih organizacijah je skorajda enak ničli (le pet članov Zveze komuni-stov) itd. So neinformirani in dezinformirani, neorganizirani, gro-zijo jim, spravljajo jih v materialno odvisnost in s tem vsakršno odvisnost od dobre volje nekaterih posameznikov. Ta stvar gre tako daleč, da je dopustna domneva, da odgovarja na vprašanje — ali je to res nepravilnost ali normalen način produkcije — to je normalen način produkcije, ki je ujet v obstoječa nasprotja naše družbe. Na eni strani prizadevanje za.uveljavitev delavskega samoupravljanja in ujetost v zakone blagovne produkcije, ki nam jih (videz je, da vse bolj in bolj) vsiljuje svetovni kapitalistični način produkcije na drugi strani. Aii ni popolnoma razumljivo in normalno, da Zavod študentski domovi (kljub temu, da naj bi to bila organizacija po-sebnega družbenega pomena), ki je prisiljen gospodariti na podlagi zakonov blagovne produkcije in trga, ki ga ta produkcija še vedno poraja, torej gospodariti tako, da med drugim zmanjšuje mezdo delavcem, jih v namen ,,nemotenega" poslovanja drži ob strani, dezinformirane in neinformirane, neizobražene, ali ni normalno, da je zaposlena prav najcenejša delovna sila, naši južni bratje (to ni žalitev, žalitev je to, v kar so prisiljeni), ki jih je pač najlažje eksploatirati, ali ni normalno, da ni zapisnikov, da so celo potvor-jeni, da dobivajo delavci gradiva šele na sestankih, da trepečejo pred vodilno strukturo, ki je ujeta v isti začarani krog in si sama res le težko pomaga (saj je poleg tega še nesposobna), ali ni normalno, da se sprašujejo o umestnosti naložb v prenovitev kuhinje, ki ni rentabilna in gredo raje v veliko bolj atraktivno naložbo (oz. to želijo) — turizem alias ankaranski kamp. Pod takimi pogoji to res ne more biti socialna ustanova! Zato uspešen referendum sam po sebi ne pomeni veliko! Formiranje ,,študentskega centra", proti kateremu se sicer že dvigajo nekateri glasovi, lahko te probleme deloma reši. Popolnoma pa bodo rešeni tedaj, ko bo (kako meglena besedna tvorba) širša družbena skupnost pomagala rešiti te probleme. Samemu, četudi novemu, direktorju se to seveda ne bo posrečilo. Zato smo ZA ..študentski center", ZA novo vodstvenostruktu-ro, ZA referendum, ZA angažiranje in pomoč vseh družbeno po-litičnih organizacij na Univerzi in v Ljubljani (njihova beseda veliko pomeni), ZA angažiranje ustanoviteljev in soustanoviteljev pri re-ševanju teh problemov. Šele tedaj bo vzpostavljena tudi materialna in družbena osnova za uveljavitev v pravkar sprejetem statutu za-jetih pravil, šele tedaj bo mogoče tripartitno odločanje. uredništvo V petek, t3. 10. 1978 je imela biotehnična fakulteta obrambni dan. Namen obrambnega dne je najbrž vsakomur kolikor toliko jasen: preizkusiti sposobnost udeležencev, to je delavcev in štu-dentov BTF, za obrambo domovine in se naučiti s tem v zvezi še kaj (čim več) novega in koristnega. V programu obrambnega dne je nedvoumno pisalo: predvideno je deset do dvanajsturno bivanje v naravi. Nekaj po sedmi uri zjutraj smo se z avtobusi odpravili iz Tivolija proti Gorenjski. Prva postaja je bila Kropa: od tu naprej so avto-busi prazni nadaljevali pot proti Dražgošam, mi pa smo se tja na-potili peš po gozdnih in poljskih poteh in stezicah. Tempo je bil zmeren, pravzaprav kar počasen, verjetno zato, da ne bi kdo pre-kmalu omagal. Hodili smo takole slabi dve ur» po — kar je res, je res - izredno strmem terenu. Okrog pol desetih se je vsa množica že privalila do spomenika dražgoški bitki, nekateri so se celo povzpeli nanj, drugi pa so si ga ogledali iz varne razdalje. Ker ni bilo no-benega navodila, kaj naj bi tam okrog še počeli, so se tisti žejni odpravili v bližnjo gostilno (na pivce za živce), drugi so polegli v travo in čakali, ne da bi vedeli kaj. Okrog tričetrt na enajst so vso čredo spet zgnali na kup okrog spomenika. Sledila je komemoracija: slišali smo nekaj petih in nekaj recitiranih pesmi, en govor in pa spomine na bitko, ki jih je za nas obujal eden njenih udeležencev. Po komemoraciji smo se veselo strpali v avtobuse (enega so sicer prinesli, ker mu tisto pivce za živce ni dalo več hoditi) in se odpe-Ijali v neznano. To neznano je bilo malo pred Radovljico, morda dva kilometra pred njo, kjer smo izstopili in prehodili ta zadnja dva kilometra peš. Tokrat smo malo bolj pohiteli, ker smo vedeli, da nas na cilju čaka pasulj. Res nas je čakal, še več, čakala nas je tudi glasba, taka ta prava domača s harmoniko in električno bas kitaro. Pojedli smo pasulj, popili pivo ali oro, se malo posončili, se vrnili v avtobuse in se odpeljali v Ljubljano. Tako se je torej zaključilo naše deset do dvanajsturno bivanje v naravi. Prehodili smo najbrž celih 6 ali 7 kilometrov, se nadihali ivežega zraka. Sprašujem se (že spet) o namenu in učinku TAKEGA obramb-nega dne. Da ni šlo morda samo za to, da bi ustvarili vtis, kot da je obramba domovine čisto prijetna stvar: malo hodiš okrog po hosti, celo utrudiš se pri tem lahko in si zmočiš čevlje v jutranji rosi, mimogrede vidiš lepe kraje, na koncu poti pa te vsekakor čakajo velik krožnik pasulja in dva še večja kosa kruha; če želiš, pa si lahko kupiš tudi pivo. In ko opraviš svojo državljansko dolžnost, se usedeš v avtobus in se odpelješ domov. Morda namen tovarišev, ki so pripravili ta obrambni dan, ni bil ravno tak; učinek pa je zago-tovo bil. Če pa morda pri tem tako zvanem obrambnem dnevu ni šlo 6isto samo za obrambo, ampak morda tudi za tisto že omenjeno bivanje v naravi, me pa zanima, ali res nismo sposobni stvari izpe-liati tako, da bi deset do dvanajsturno bivanje v naravi to tudi bilo. MARJETA NOVAK Stanko Bunc, Slovar tujk str. 392 senzacionalen pozornost vzbujajoč, presenetljiv, razburljiv;str. 433 tendenciozem z določenim namenom, preračunan, nekam naper-jen.str. 377 revolverski tisk časnikarstvo, ki z objavljanjem senzacij, osebnih napadov in groženj izsiljuje denar in druge ugodnosti; z BOR KOMUNISTOVVŠD 19. 10. 1978 ob 20. uri je bil v mali dvorani ŠD zbor komuni-stov ŠD. Ob začetku študijskega leta smo se komunisti zbrali, da bi pregledaliv naše delo od zadnjega zbora marca 1978, da bi ocenili stanje v ŠD pred sprejemanjem statuta in si zadali nove naloge za nadaljnje delo. 0 polletnem delu komunistov v ŠD je poročat dotedanji se-kretar zbora tov. Jože Janežič. Opozoril je na slabosti in težave, ki so spremljale realizacijo akcijskega programa, ki so po njegovi oceni predvsem posledica daljšega obdobja neorganiziranosti komunistov in vseh subjektivnih sil v ŠD in predvsem nereševanje mnogih pe-rečih problemov v ŠD v preteklem obdobju. Kljub temu pa lahko ocenimo, da smo prebili začetne težave in da so aktivi po domovih in sekretariat zbora opravili težko začetno delo in so sodelovali v večini akcij, ki so se izvedle v ŠD. Najbol| aktivno smo sodelovali pri sprejemanju statuta pri čim boljšem informiranju študentov in delavcev ZSD, bili smo nosilci konstituiranja aktiva ZSMS v ŠD, pomembno vlogo pa smo imeli tudi pri delovanju obštudijske de-javnosti, pri sodelovanju z drugimi študentskimi domovi v Ju-goslaviji in pri vseh ostalih pomembnih akcijah — je povedal v svojem poročilu Jože Janežič. Poudaril je še, da je bila premajhna oz. sploh ni bilo povezave zbora z občinsko in krajevno orga-nizacijo ZK. Po krajŠi razpravi smo sprejeli dopolnila k poslovniku, ki so posledica sprememb v organiziranosti ZK po kongresih ZKS in ZKJ Vseh sto prisotnih se je razgrelo ob plodni razpravi o predlogu programa o delu zbora v šol. letu 1978/79 in akcijskega programa db 28. 2. 1979. Iz sprejetega programa ugotovimo, da bo delovanje vseh komunistov v ŠD v naslednjem obdobju usmerjeno k reševanju proble.nov predvsem na področjih razvijanja samoupravnih odno-sov, kadrovske politike, socialnoekonomske politike, idejno-političnega dela in izobraževanja, informiranja, SLO in družbene samozaščite. Osnovna dolžnost vsakega komunista v ŠD je aktivno delovanje na področju uveljavljanja samoupravnih socialističnih odnosov preko delegatskega sistema in drugih oblik neposrednega odločanja, tako da se njegova aktivnost in razvitost razredne za-vesti odraža v delovanju v samoupravnih organih, vseh DPO, druž-benih organizacijah in društvih na področju SD. Pomembna naloga komunistov v okviru socialno ekonomske politike je, da se bomo zavzemali za oblikovanje popolnejših in natančnejših merH za sprejemanje študentov v ŠD, za objektivnost pri odločanju o sprejemu in za doslednosti pri izseljevanju tistih študentov, ki ne bodo izpolnjevali pogojev za bivanje v ŠD. V programu smo tudi zapisati, da se bomo borili za združitev vseh SD v Ljubljani zaradi integracije študentskega standarda in akcijske enotnosti pri reševanju skupnih problemov. Ena izmed pomembnih akcij idejnopolitičnega dela in izobra-ževanja bo organizacija tedna komunista kot široko zastavljene kulturnopolitične manifestacije vseh DPO in društev v ŠD. Po dol-gotrajni razpravi o predlogu programa za delasmose zavzeli, dase bomo dodatno marksistično izobraževali v debatnem krožku, kjer ne bomo le študirali tez klasikov marksizma, ampak bomo tudi prenašali marksistično misel v prakso, v akcije. Borili se bomo za celovito in objektivno informiranje, istočasno pa bomo preprečevali vsako tendenciozno in neobjektivno informi-ranje. Prva in najpomembnejša akcija, zadana v akcijskem programu, je izvedba referenduma, za sprejem katerega smo odgovorni vsi ko-munisti. Ugotovili smo, da je premajhna seznanjenost novincev o vsebini statuta, kar omogoča nekaterim akcije, ki rušijo enotnost študentov v ŠD. Dogovorili smo se, da bomo stari stanovalci, člai ZK v svoji okolici osebno obveščali nove stanovalce o probiemih statuta in tako pripomogli k sprejemu le-tega. Po referendumu o statutu bomo aktivno sodelovali pri izdelavi samoupravnih aktov,ki so nujni za normalno delovanje ZŠD(domsk red, pravilnik o delu disciplinske komisije . . .) Enotni smo bili glede stališča, da se ukini plačevanje predsed nikov in disciplinskih domov za njihovo delo. Smo proti plačevanju za opravljanje samoupravnih f unkcij. Sredstva, ki so bila namenjena za plačevanje predsednikov in disciplinskih, pa se morajo nujno uporabiti za boljše delovanje študentov. Zavedamo se, da je dosledna kadrovska politika pogoj za uspešno delovanje samoupravnih organov in smo v akcijski program zapisali, da se bomo borili za čimprejšnjo poživitev začasnih ka-drovskih komisij po domovih (predsednik doma, predsednik ZSMS doma in sekretar aktiva ZK v domu) in v zborih študentov ter natc za razpustitev začasnih in čimprejšnjo izvolitev novih kadrovskih komisij. Zavzeli smo se za č[mprejšnjo ustanovitev komisije za vselje-vanje in izseljevanje v ŠD, sestavljene iz predstavnika zavoda ir. enotne delegacije študentov, stanovalcev v SD. Na zboru je prišlo tudi do kadrovskih sprememb. Za novege sekretarja je bil enoglasno izvoljen Marko Kosmač, za namestnike Vika Potočnik, za predsednika komisije za IPD in izobraževanje Zdravko Melanšek, za člana pa Šoštarič Aleksander. Ostale člane komisije za IPD in izobraževanje bomo evidentirali po aktivih ZK domov. Na koncu smo ugotovili, da je potrebna za izvedbo vseh na zboru zadanih nalog angažiranost vseh članov ZK v ŠD pri uveljav-Ijanju samoupravnih socialističnih odnosov in v boju za boljše po-goje življenja v ŠD. SEKRETARIAT ZBORA KOMUNISTOV ŠD FAKULTETA ZA SOCIOLOGIJO, POLITIČNE VEDE IN NOVINARSTVO Če ste jo še pred dvema letoma lahko lepo videli s Titove, je danes FSPN že skrita za nastajajočim mednarodnim centrom. Sprememba nehote sproži nedolžno misel, da se je nekako potegnila vase, da se več ne razkazuje tako ponosno s svojim študentskim domom. Mlada je še, prava najstnica. Ob rojstvu so ji dali ime visoka šola za politične vede. Ko se je izvila iz plenic, pa je postala fakulteta in se vključila v Ijubljansko univerzo. Ime ji je bilo prekratko, področje zanimanja preozko, pa se je širila in dosegla današnjo širino. Širino v številu študijskih smeri, širino v kvantiteti predmetov, študentov . . . Pa kvaliteta? O tem bodo pove-dali študentje in profesorji. Mi povejmo le še to, da je na FSPN letos vpisanih 323 brucov in da se število študentov že dviga nad 1400 (rednih in ob delu skupaj). KATEDRA OB KATEDRI Najprej bo potrebno spregovoriti o katedrah. Povprašali smo predstojnike in povedali so nam. Pogrešamo pa kritično noto v njihovem pripovedovanju. A to so povedali in to bomo zapisali, s pripombo, da človek vedno pohvali živinče, ki mu daje mleko in meso, da lahko živi. Na FSPN deluje pet kateder. Njihov namen je združevati sorodne predme-te posamezne študijske smeri ter učitelje, študente in znanstvene sodelavce, ki so vezani na posamezno strokovno smer. Naloge katedre so predvsem organiziranje dodiplomskega in podiplomskega študija, predlaganje učnih načrtov in organiziranje študijske prakse. NOVINARSKA KATEDRA Študij novinarstva je še zmeraj eksperimentalen. Še danes ni rešeno vpra-šanje najustreznejše kombinacije družboslovnih predmetov s strokovno novi-narskimi, prav tako kot še ni razrešena dilema, ali je bolje predelati družbo-slovne predmete v začetku in strokovne ob koncu študija ali obratno. Katedra se ukvarja še s problemom programiranja novinarskih profilov. Trenutno s to usmeritvijo lahko izobražujejo novinarji družbenopolitičnega in organizacijsko informacijskega profila, čeprav so ob ustanovitvi katedre razpravljali o več različnih profilih: o notranje inzunanjepolitičnem, kultur-nopolitičnem, gospodarskem . . . Teh pa niso uvedli, ker so potrebe premaj-hne in bi prišlo do hiperprodukcije. Takšna specializacija prihaja v poštev šele po končanem študiju. Literatura predstavlja enega glavnih problemov pri izobraževanju bodočih novinarjev, saj nimajo nobenega specifično novinarskega gradiva ali učbe-nika. Praktično delo bi moralo imeti velik pomen pri tem študiju, zato predavatelji navezujejo stike z novinarskimi hišami, da bi se študentje sezna-nili z delom v redakcijah. Tu pa stvari ne tečejo tako, kot bi bilo treba, zato se še toliko bolj čuti pomanjkanje eksperimentalne redakcije za praktične vaje na sami fakulteti. Pač ni materialnih sredstev. Zanimivo je, da v zadnjih letih med študenti novinarstva prevladujejo ženske. Na katedri pravijo, da se menda hitrost študija izboljšuje. Veliko študentov pa se zaposli pred diplo-mo in ti potem podaljšujejo čas študija (O tej katedri se bomo razpisali v eni prihodnjih številk.) SAMOUPRAVNI TEMELJI MARKSIZMA - NOVOST NA FSPN Katedra za študij samoupravnih temeljev marksizma je mlada, ustanovlje-na šele z lanskoletnim statutom. Kandidate usposablja za pedagoški poklic. V okviru fakultete organizira tri oblike študija: redni, študij ob delu in še dopolnilno izobraževanje. Za zadnje pravijo, da je zelo dobro organizirano, ker poteka v sodelovanju z drugimi fakultetami (filozofsko, ki poučuje stro-kovne pedagoške predmete). To je dvosemesterski študij za profesorje, ki poučujejo samoupravne temelje marksizrna na srednjih šolah, nimajo pa še ustrezne izobrazbe. Osnovni problem in vir vseh nevšečnosti vidi katedra v tem, da ni tradicije pri vzgajanju kadrov tega profila ter da ni razvite posebne metodike poučevanja predmeta samoupravni temelji marksizma. Nerešeno pa je še vprašanje financiranja tega pedagoškega procesa, ki si še ni pridobil zadostnega števila slušateljev. Lani je bilo vpisanih le 15 rednih in 25 študen-tov ob delu, letos pa položaj ni nič bolj rožnat. SOCIOLOGI, SOCIOLOGI Predstojnik katedre za sociologijo meni, da študentje sociologije premalo sodelujejo pri njenem delu. To pa se da različno razlagati: ali niso izbrani pravi prmjstavniki ali pa študentje nimajo interesa. Pokazalo pa se je, da imajo še Kako velik interes, kadar gre za povsem praktične zadeve, kot so na primer izpitni roki. Ne zanimajo pa jih strokovni, to so sociološki problemi (zakaj pa potem sploh študirajo sociologijo? — ured. vprašanje). Drugače pa so sociologi dobri študentje (!!), menda je bilo ohranjenih že nekaj imenitnih diplomskih nalog, teme za diplome so sodobne in empirične. Zanimanje za študij sociologije je veliko, prav tako za redni kot za študij ob delu. Samo letos je bilo vloženih 120 prošenj za študij ob delu v tretjem letniku. Organizacija izrednega študija je utečena v obliki seminarjev ob koncu tedna. Organizacija študijskega procesa pa je slaba. Gostujoči profe-sorji iz Beograda, Zagreba ali od drugod radi pomagajo s predavanji, vendar s tem ni mogoče nadomestiti dela domačega profesorja, ki je v stalnem stiku s študenti. Kriza kvalificiranih kadrov za poučevanje sociologije pa se bo še nadaljevala, če se ne bodo spremenili pogoji za delo. Kadri na sociološki katedri so mladi, večina je asistentov, ki pa jih položaj, v kakršnem so se znašli, prav nič ne vzpodbuja, da bi ostali v tem poklicu. Njihovi dohodki so sramotno nizki. KATEDRA ZA LJUDSKO OBRAMBO Tej katedri predstavlja velik problem organizacija predavanj, saj morajo urnik strokovnih predmetov časovno povsem podrejati družboslovnim predavanjem. Ker na fakulteti ni dovolj predavalnic, pravijo, da se morajo zahvaliti le razumevanju predavateljev, da so nekatera predavanja sploh bila. Usmeritev za Ijudsko obrambo je stara tri leta; prvi dve generaciji sta šteli 40 študentov, letos pa jih je le 21. Vzroke za upad bi lahko iskali tudi v slabi organizaciji študijskega procesa. Za strokovne predmete skrbi Ijubljanska armadna oblast, ki študentom ornogoča praktično spoznavanje vojaške takfike in orožja, obiske razstav itd. Trenutno ima katedra le dva profesorja, ostali so zunanji sodelavci. Študentom SLO kolegi dostikrat očitajo, češ da imajo boljše ocene pri strokovnih kot pri družboslovnih predmetih. Razloge je treba iskati v prednostih, ki jih imajo pred študenti drugih usmeritev. Slušatelji SLO predstavljajo majhno skupino, ki lahko vzpostavi neposreden stik s predavateljem. Tako rešijo vse probleme že na predavanjih, ne pa šele na izpitu. Za predavatelje pa pravijo, da so odprti in izkušeni. To pa je tudi edina katedra, ki se ne ubada s problemom pomanjkanja literature. POLITOLOGI Po besedah predstojnika je na politološki katedri trenutno najbolj aktualen problem opredelitev mesta politologa v naši družbi. Anketa, ki jo je katedra izvedla v občinskih skupščinah in republiških organih, je namreč pokazala, da profil splošnega politologa ne ustreza potrebam prakse. Študij politologije na FSPN ima dve usmeritvi: mednarodno in družbenopolitično. Vprašanje, ki se ob takšni organizaciji študija postavlja, je, koliko naj bo skupnih predmetov za obe usmeritvi in kakšni naj bi bili predmeti za posamezna področja (npr. za politologa upravno politične smeri). Iz ankete pa je tudi razvidno, da družbena praksa skoraj ne pozna ali pa ni seznanjena s profilom politologa, pa tudi fakulteta sama je premalo storila, da bi bile občinske skupščine in republiški organi seznanjeni s programi fakultete. S tem pa so premalo storili za vključevanje politologov tja, kjer je njihovo mesto. KAJ PRAVIJO (MOLČUO) ŠTUDENTJE V prvih dveh mesecih študijskega leta je bilo na FSPN zelo živahno (bil je čas izpitov in vpisa) in v to živahnost smo se napotili. Vsak se je praskal, kjer ga je srbelo, poskušajoč najti kakšno luknjo, da bi v zadnjem trenutku ušel ¦ vojaškemu roku, ostal v domu, obdržal štipendijo z zavlačevanjem datuma vpisa do skrajnosti. Odpravili smo se zbirat mnenja študentov o študiju in življenju na fakulteti. Vendar smo zaman tavali po hodnikih, učilnicah in seveda v bifeju ter iskali kolege, ki bi bili pripravljeni kaj povedati. Nekateri radovedneži so spraševali, če je vse to anonimno. Po pojasnilu, da ni in zakaj ni, je bilo očitno, da se niso pripravljeni pogovarjati. Dobili smo nekaj odgovorov v stilu: ,,Pridi leta 1980, 90, po diplomi." ,,Dvajsetkrat sem bil na faksu, od tega dvajsetkrat v bifeju." ,,Bistveno ni to, da ne bi bila informirana, da ne poznam problemov, ampak to, da nimam niti najmanjše volje o njih razpravljati in ne želim dalje razglabljati." Takoj je bilo jasno, da problemi obstajajo in to je vsem znano. Ni pa znano zakaj FSPN-jevci nočejo teh problemov povedati. Se bojijo? Koga? Ali pa smo imeli samo slab dan? Neformalno smo zvedeli, da se problemi začenjajo že pri samem vpisu. Vpisnina je namreč 210 dinarjev in sprašuiejo se, zakaj je na drugih fakultetah neprimerno nižja. Pozneje smo povprašali odgovorne in dobili odgovor: ,,Toliko pač znašajo administrativni stroški." Še lani je bilo rečeno, da je v vpisnino všteta naročnina za revijo Teorija in praksa, ki jo izdaja FSPN, pa ni bila. Povedali pa so mi, da dobijo veliko obvezne literature prav iz te revije. Profesorjem zamerijo tudi preveč formalizma. Nekatere izpite pola-gajo neštetokrat . . . Za vse to obstajajo veliki ,,zakaji", na katere bi lahko odgovorili prav študentje. Očitno pa je, da so rajši glasni na hodnikih in v neformalnih pogovorih, kot pa da bi povedali kakšno konstruktivno za Tribuno. Naivno se sprašujemo, zakaj je tako in koga se bojijo. M MLADINSKA ORGAIMIZACIJA ŠE NE ŽIVI V PRAVEM POMENU BESEDE V ZSMS je bil prehod na novo organiziranost težak in pokazala se je premajhna povezanost predsed-stva s članstvom. Kljub velikemu številu mladincev se predsedstvu ni zdelo potrebno ustanavljati manjših organizacijskih oblik v OO. Zadnjim dvem ali trem generacijam pa pripi-sujejo zaslugo, da se je tu vsaj nekaj premakniio. Sedaj so že organizirani aktivi ZSMS po letnikih. Še pred tem pa so bile prisotne težnje, da bi v letnikih organizirali samostojne OO, kar bi verjetno vodilo v nepove-zanost v okviru fakultete. Aktivi pa še danes ne dosegajo zadovoljivih rezultatov delovanja in nekateri mečejo krivdo na tisti del študen-tov, ki jih ne zanimajo dogajanja niti v okviru študijskih programov niti v družbenopolitičnih organizacijah na fakulteti. Dodajajo še, da takih ni malo. Pri predsedstvu 00 deluje tudi nekaj komisij, za katere pa ne more-jo dati preveč zadovoljivih ocen. Komisija za informiranje je za letoš-nje bruce izdala informator, v kate-rem je predstavljena obštudijska in študijska dejavnost z nekaj prakti-čnimi napotki za vključitev v fakul-tetno življenje. Kulturna komisija občasno organizira kakšen kulturni večer ali podobno prireditev. Aktiv-no je še športno društvo, foto komi-sija je v zatonu, interfakultetna, ki skrbi za sodelovanje z drugimi sorodnimi fakultetami v Jugoslaviji, pa se bo prisitjena zganiti, saj bo FSPN letos spomladi gostitelj sreča-nja fakultet političnih znanosti. 00 ZSMS je do sedaj imela tudi svoie glasilo Razmerja, ki pa ga letos nameravajo korenito spremeniti (tako vsaj kaže). Nova Razmerja naj bi zajemala dogodke na fakulteti, kulturne prispevke, informacije o pomembnih svetovnih dogodkih in teoretične članke. Po vseh doseda-njih poskusih, da bi obdržali pri ži-vljenju to nebogljeno glasilo, lahko mirno zapišemo, da se bodo doseda-nja kolebanja verjetno še ponavljala. Dvomimo namreč, da bodo stvar korenito spremenili in resno pljunili v roke!) KAJ JE S KOMUNISTI? Da je na FSPN največji odstotek komunistov na Ijubljanskih fakulte-tah smo že vedeli; nismo pa vedeli, kaj delajo in kako. Na prvi pogled smo sklenili, da so kar precej delavni in to zato, ker smo posplošili sekre-tarjevo preobremenjenost, s katero nas je kar naprej odganjal, ko 'smo ga dobra dva tedna nagovarjali, da bi odgovoril na nekaj vprašanj. Pa ni odgovoril, ker ima ,,preveč drugega dela". Čudno. Predsednik odbora za študijske in študentske zadeve pa nam je pove-dal: ,,Če bi sklepali le po pogostosti problemov, potem so nedvomno na prvem mestu prošnje študentov za dovolitev vpisa v višji letnik zaradi neizpolnjenih pogojev za redni vpis. Tako smo npr. letos reševali približ-no 170 takšnih prošenj, v lanskem letu pa celo skoraj 300. Te prošnje rešuje Odbor za študijske in žtudent- ske zadeve, ki je sestavljen iz delav-cev fakultete, predstavnikov študen-tov (iz vsakega letnika) ter predstav-nikov uporabnikov. Odbor obravnava vse prošnje in jim ugodi, če so le za to dane možnosti. Osnov-no vodilo pri obravnavanju takšnih prošenj je omogočiti posameznemu prosilcu takšno nadaljevanje študiia, da bo lahko kar najbolj uspešen. Ce odbor oceni, da bo lahko uspešen v višjem letniku, mu tudi dovoli vpis v višji letnik. Če pa rezultati doseda-njega študija kažejo, da bi bila pri-mernejša rešitev ponavljanje letnika, potem kandidatu svetuje takšno rešitev. Čeprav so to najpogostejši pro-blemi študentov, pa verjetno niso obenem tudi najpomembnejši. Naj-pomembnejši so nedvomno za posa-meznike, ne pa tudi za študente kot celoto. Zato ne bi kazalo spregledati tudi problemov povezanih z izvaja-njem študijskega programa, proble-ma ustreznih učbenikov in druge študijske literature, izven študijske dejavnosti študentov itd." ,,Na fakulteti smo se v preteklih letih mnogo ukvarjali z vprašanjem, kako povečati učinkovitost študija. Povečanje uspešnosti študija ocenju-jemo kot skupno nalogo študentov in delavcev fakultete. Zato smo npr. v preteklem letu o ukrepih za pove-čanje učinkovitosti študija in oprav-Ijanja vzrokov premajhne učinkovi tosti razpravljali tako učitelji kot študentje ter skupno predlagali fakultetnemu svetu vrsto ukrepov, ki so bili tudi sprejeti. Predvsem je za nas presenetljiv osip v 1. letniku, saj v zadnjih letih komaj polovica ali še manj študentov izpolni pogoje za vpis v višji letnik. Mislimo, da so pri tem osnovni razlogi spremembe v načinu dela na fakulteti v primerjavi z srednjimi šolami, spremembe v bivalnem okolju itd. V letošnji štu-dijski načrt smo zato vnesli vrsto sprememb, ki naj bi vzpodbudile novince, da začno s §tudijem takoj ob začetku študijskega leta in ne šele proti koncu." Pomemben element na FSPN je raziskovalni inštitut kot posebna organizacijska enota fakultete. Sestavljen je iz šestih centrov (za raziskovanje javnega mnenja in mno-žičnih komunikacij, za raziskovanje lokalnih skupnosti tn delovnih orga-nizacij, za proučevanje religije in cerkve, za družbeno komuniciranje in politološke raziskave). Fakulteta pridobi z raziskovalnim delom pri-bližno četrtino letnih prihodkov, drugi del prihodka pa predstavljajo financiranje RlS-a, prihodki meseč-nika Teorija in praksa in šolnina. Za šolnino je treba povedati, da znaša za študente ob delu okrog 400 sta-rih jurjev za eno leto. Ker je fakul-teta lani omejila vpis v prvi letnik, se je to poznalo pri deležu, ki ga dobi-jo od RlS-a, saj se ta sredstva delijo na število študentov. Pravijo pa, da zato niso prizadeti, ker so primanj-kljaj dobili v drugačni obliki. ZA PREDSTAVITEV IDEJNO-POLITIČIME KLIME NA FSPN, STANJA V REFORMI ŠTUDIJA, SAMOUPRAVNEGA ŽIVLJENJA NA FAKULTETI IN RAZISKO-VALNEGA DELA PA GOVORI DEKAN FAKULTETE V NAŠI RUBRIKI, ,,TRIBUNIN RADO-VEDNEŽ" MILOŠIČ, STRELEC, ŠUMONJA IN VODUŠEK IRJBUIVIN MJVE ti',oq >E'"j; :ove e^\ •¦ 1 oz ot - 0&4*tv%$P: rtinc.':*- ¦ ',. rtij ,.so 1. Kako na kratko ocenjujete družbenopolitično klimo na FSRU? So biV zadnjih letih prisotni kakšni pojavi ultralevičarstva, kako j»t> oeenjuje če so bili, in zakaj je do njih prišlo? ^ ttcnz<'. Družbenopolitična ,,klima" na FSPN ima nekatere podobrt^zftarfHnč kot na drugih visokošolskih organizacijah združenega dela, drugerpa šo zat specifične. Skupne značilnosti izvirajo iz splošnih družbenppoMtiči razmer v naši družbi, iz specifičnega družbenoekonomskega pokriaja det cev visokošolskih organizacij, iz relativno odprtega vpisa na fakutteto i Posebne značilnosti te klime pa določa specifična narava študija na FSf-saj politologija, sociologija, komunikologija in obrambne vede obseg teoretično in idejno izredno poudarjene družboslovne discipline. Poleg ti je treba omeniti, da so praktično vsi pedagoški delavci člani ZK inda je tu relativni delež študentov — članov ZK med najvišjimi na Ijubljanski unive itd. i To so pogoji, ki sicer sami po sebi še ne ustvarjajo neke optimalne idejr politične klime, ki pa omogočajo, če se subjektivne sile na fakulteti jas zavedajo njihovih potencialov, usmeritev, ki smo jo zlasti začrtali po 15. s predsedstva CK ZKS. Prvine te usmeritve so predvsem: profiliranje §tud glede na temeljno namembnost fakultete, kar obsega tako pozitivne izkušl nekdanje visoke šole za politične vede kot tudi upoštevanje pozitivi spoznanj od takrat, ko smo se vključili v univerzo; usmerjena kadrovs politika tako pri rekrutiranju učiteljev in raziskovalcev kot pri vpisovai študentov na fakulteto; polna angažiranost družbenopolitičnih organizeM zlasti Zveze komunistov Zveze mladine, za uresničevanje teh in druc pomembnih razvojnih ciljev. j Rekli bi lahko, da so bili v zadnjih letih doseženi na fakulteti poziti premiki (bolj ati manj) na vseh teh točkah, vendar pa družbenopolitic klima ni nekakšna statična, premočrtna kategorija, marveč stvarnost, kt oblikuje razmerje družbenih in političnih sil znotraj fakultete in zunaj rj Zato ob korakih naprej lahko beležimo tudi nekatere korake nazaj in v stn Toda pomembno je, da se Zveza komunistov na fakulteti zaveda ne zastavljenih ciljev, marveč se čedalje bolj tudi operativno loteva aktua nalog. Prav tako je tudi treba povedati, da se čuti mnogo bolj organizir delovanje Zveze mladine. Tudi ne smemo prezreti, da imajo pri načrtovj in uresničevanju razvojnih nalog pomembno vlogo ustanovitelji fakultet drugi uporabniki. Menim, da je ključno za nadaljnji razvoj fakultete in tudi za id politično situacijo na njej, da razvijamo tiste njene programe (ki jih potrebno konkretizirati in dopolniti), ki so konstitutivni del njene nam bnosti, tj. da bolj odločno krepimo njene pedagoške in raziskovalne mo področjih, kot so marksizem, socializem, politični sistem in samoup ijanje, dežele v razvoju, družbenopolitični procesi sodobnega sveta posameznih dežel, problemi razredne in socialne strukture, prob družine, obrambne in komunikološke vede itd. Za nadaljnjo vlogo fakul in njen razvoj je tudi bistvena njena publicistična dejavnost, ki ni nezna če le pomislimo, da ima na primer Teorija in praksa, ki izhaja že 15 približno 4.000 naročnikov, da fakulteta izdaja skupaj z založbo Obz posebno zbirko Sociološko in politološko knjižnico itd. Tudi ne gre prezi da številni delavci fakultete (in tudi precejšnje število študentov) del dokaj aktivno tudi zunaj fakultete, ne samo na strokovnem podro marveč tudi v družbenopolitičnih organizacijah, društvih, založniških svs v organih družbenopolitičnih skupnosti itd. Če upoštevamo vse to in č tudi ob tem zavedamo vseh primanjkljajev, potem bomo ob organizir dejavnostih vseh delovnih potencialov in družbenopolitičnih sil ra faku (in zunaj nje) lahko v prihodnjih letih — če bodo za to dani tudi ustrez materialni pogoji — še dosledneje in hitreje uresničevali zastavljene in cilje in s tem tudi krepili ,,družbenopolitično klimo" ne samo na F{ marveč v družbi kot celoti. Če upoštevamo, da ima fakulteta trenutno 800 rednih študentov, približno 600 študentov ob delu in okrog 90 f plomcev, potem si lahko predstavljate, kako velika družbena odgovorno pred delavci in študenti fakultete, pa tudi pred vsemi zainteresiranimi ( benimi faktorji. Kar zadeva ,,ultralevičarstvo", je treba reči, da pomena tega vprašan gre pretiravati; gotovo so druge, večje ,,nevarnosti", o katerih bi bilo t govoriti. V zadnjih letih so sicer bili na fakulteti nekateri pojavi, ki so i na zunaj nekatere znake nekakšnega ,,radikalizma". Ta se je manifestiral v posameznih pogledih na vprašanje razmerja med spontanostjo in orga cijo, na politiko, na pojave v sodobnem delavskem gibanju itd. Vend treba ob tem pripomniti dvoje. Prvič, da je šlo za dokaj sporadične po In drugič, da je šlo (oziroma gre) za pojave, ki so po svoji vsebini in uči dvosmerni: po eni strani s svojim iluzionističnim utopizmorr pomi nekakšno slabšo izdajo ,,kritike vsega obstoječega", po drugi strani (. izraz naravnega nemira in kritičnosti razmišljajočega mladega člo nasproti malomeščanski mentaliteti, oportunizmu, potrošništvu in vj šnemu manipulatorstvu. Takšne kritike lahko oživljajo in vzpodbujajo id debato in vodijo k napredku, če se vanje vključijo organizirane uibjekt sile kot protagonist globlje strokovne analize in nosilec razreševanja prc mov, na katere take kritike opozarjajo. Ob pasivnosti subjektivnih st lahko takšne kritike peljejo tudi v negativno prakso, zlasti, če se ,,nalepijo" konservativni interesi in različne druge, bolj ali manj neforrr skupine. Bivalentna narava tim. ultralevičarstva torej ne dopušča, da njim prekrižamo roke, marveč zahteva, da različne manifestacijetega p< sproti analiziramo, predvsem pa, da razrešujemo tiste družbene n polit probleme, ki so vzrok nastajanju in učinkovanju ultraradikalističnih Poudariti je treba, da se je Zveza komunistov na FSPN spopadala s ta pojavi, vendar pa se mi zdi pomembno, da zlasti v zadnjem času zač postajati ta kritika vse bolj tudi ,,horizontalna". V razvoju te ,,horizonta razsežnosti v kritiki ¦ vseh izmov (npr. tudi oportunizma) vidirn eneg glavnih problemov in nalog. c 2. Kje je trenutno reforma izobraževanja na fakulteti? Kako združeno vpliva na oblikovanje študijskih programov in kdo predstavlja to zdru delo? Kakšen je pri tem vpliv študentov? Na fakulteti smo. v preteklih letih posvečali reformi študija doka pozornost. Čeprav ne moremo biti z doseženim v celoti zadovoljni, b poudaril, da so naši temeljni napori bili usmerjeni predvsem v to, da: a) v študijskem programu utrdimo marksistična teoretična izhodišč okrepimo pomen predmetov, ki se ukvarjajo s problemom samou| Ijanja, marksizma, sodobnega socializma itd.; A b) da jasneje prilagodimo profile študija specifičnim potrebam združa dela, kar smo skušali doseči tudi z uvedbo novih usmeritev insmeri -omenim študij SLO in interdisciplinarni študij samoupravljanja s tei marksizma, študij socialnega dela itd.; c) okrepimo kadrovsko podlago našega dela itd. O učnih programih in študijskem načrtu je razpravljal tudi MC.pr ZKS, upcrabniki pa so sodelovali zlasti s svojimi pripombami na sejah! fakultete pa tudi na ,,zboru uporabmkov" kot specifični instituciji, s ki je fakulteta povezana z družbeno prakso. Naj omenim, da bomo' v b prihodnosti začeli poglobljeno razpravo o nekaterih profilih nasega šti zlasti glede obrambne smeri in študija novinarstva, pri čemer bodo upo niki kot tudi vsi drugi faktorji vzgojno-izobraževalnega procesa pomembno besedo. Treba je tudi omeniti pozitivno dejstvo, da so se upa niki, tako v svetu fakultete kot tudi zunaj njega, vključili tudi v razre§ev nekaterih splošnih pogojev za učinkovitejšo izvedbo reforme študija. Sku spoznanje tako delavcev kot študentov in upor-bnikov je, da reforma šti zaostaja tudi zaradi tega, ker fakulteta nima razrešenih prostorskih prt mov; ker ni ustrezno dohodkovno vrednoteno vzgojno-izobraževalno c ker ni zadosti finančnih sredstev za ureditev sodobne knjižnice, čitalnk dokumentacije; ker ni ustreznih možnosti za športno in drugo rekreativ študentov itd. Morda bi vprašanja lažje reševali v instituciji posebne izol ževalne skupnosti, o kateri začenjamo v teh dneh organizirano debato. Glede vpliva študentov na refarmo študija je treba reči, da imajo ol možnosti, da ta vpliv izrazijo in uveljavijo. Dejstvo pa je, da lahko v gi posplošitvi rečemo, da obstaja razkorak med normativnimi možnostm med dejansko angažiranostjo študentov. Vendar pa lahko ttdim, d i dnjem času ob vse večji organiziranosti ZSMS na fakulteti tudi opažamo, i dduje mnogo bolj organizirano in urejeno npr. detegacija študentov v rtu fakultete. To ustvarja zelo ugodne pogoje za večji dejanski vpliv identov za vzgdjno-izobraževalni proces in na samoupravljanje na fakul-ti. Kako se delavci fakultete vključujejo v znanstveno-raziskovalno dejav-nost; ali gn pri tem zgolj za privatniško vključevanje na osnovi ekonom-»ke računice? Kako se na tem področju uveljavljajo študerrtje? Za našo fakulteto je značilno, da se na njej delavci pretežno zelo aktivno Ijučujejo v znanstveno-raziskovalno delo. O tem pričajo številne razisko-Ine naloge, ki so jih opravili ali jih opravljajo. Delegatski sistem, javno ntnje, komunikacijski procesi v združenem delu, nacionalno vprašanje in cionatn« manjiine, procesi odločanja, artikulacija in integracija interesov, muna in odnos med mestom in vasjo, reiigija in cerkev, Marx in problem »nosti, metodoioška prašanja Kapitala, kritika funkcionatizma, poiitična Itura, poHtika neuvrščenosti, kolonizacija in dekotonizacija, mednarodno municiranje, sodobne migracije, nova mednarodna ekonomska ureditev de na svoje učinke na znanost, izobraževanje, kulturo in komuniciranje L — to so le nekstere 6d tipičnih raziskovalnih tem, s katerimi se delavci (ultete ukv?-jajo. Poleg tega bi brio treba omeniti, da so bili in so napori lavcev usmerjeni tudi v utemetjevanje in obiikovanje temeljnih discipiin, ki goji fakutttta. Pozitivno je, da $i je raziskovalni inStrtut, v katerem se ružujejo raziskovalni centri in večji pro>ekti na fakulteti, začel uspeSno zadeveti za integracijo raziskovslnih naporov in njihovo dotgoročno uskla-anje. Prav tako je pozitivno, da se začenjajo okrog pomembnih družbanih političnih kompleksov obtikovati vsčjf raziskovalni projekti, ki jih usmer-i oz., jih bodo usmerjali projektni sveti. Naj omenrmo samo pro)ckt o legstfkem shtttmu, prav tako se začenja obiikovati propekt o družini itd. trsbno bo oblikovati tudi nove projekte na interdisciplinarni in interinsti-tionalni podlagi, na primor projekt s področja samoupravlianja, sodobnega :ia!izma, dcict v razvoju, sodobnih političnih sistemov, reitgije in cerkve, rambne probtematike itd. Takšni projekti naj bi tudi še bolj postati okvir za oblikovanje novih irov na področjih, ki so za fakulteto in v §irši družbi deficitarni. Studentje soduiujejo v raziskovalnem delu tako v organih, ki jih planirajo iskave, kot pri (vsaj nekaterih) raziskovalnih nalogah. Vsekakor bo treba sodetovanje še okrepiti in tudi kvalitativno dvigniti na višjo ravne, pri tem ga §e bolj funkcionalno povezati z opravljanjem rednih študijskih obvez-rti, kot so seminarske naloge, diptomska dela, praksa itd. Vprašujete, če delavci fakultete raziskujejo predvsem za ,,denar". Nisem spraševal, vendar vam moram zagotoviti, da z raziskovalnim delom pri s, vsaj doslej, še nihče ni obogatel. So seveda razlike med posamezniki, ki odvisne tudi od njihove delavnosti in storilnosti, pa tudi od tega, ali se gažtrajo na empiričnih aii teoretičnih raziskavah. Seveda pa bi v času, ko lemeljno načelo dohodkovni odnos, bilo absurdno, če bi od untverzitetnih lavcev zahtevali, da delajo iz golega idealizma. Tak idealizem je še vedno b pomemben in včasih tudi odločilen motivacijski faktor in če ga ne bi b, bi marsikdo zapustil svoje ,,delovno mesto" in šel drugam s trebuhom Ikruhom (Mislim, da bo za to potrebno ponovno premisliti o vrednotenju »skovalnega, izobraževalnega in podobnega dela in mu odmerjati pravič-jše ,,točke". Potrebno pa bo tudi zaostriti krtterije glede kvalitete oprav-jtega raziskovalnega dela.) 'Ko govorimo o raziskovalnem delu na fakulteti, ne smemo mimo dejstva, se njihovi rezultati kažejo tudi v knjižnih publikacijah. Tako so delavci tultete približno v zadnjih štirih letih (od vključno 1975) objavili nasled- Idela: i Komuniciranje in odločanje v delegatskem sistemu Društveno komuniciranje Vojaška vladavina v Afriki Marksizem in vojaštvo Vprašanja obrambe in varnosti neuvrščenih držav Novejša zgodovina z zgodovino delavskega gibanja (izbrana poglavja) Svobodne besede. Od Prešerna do Cankarja. Marxovo razumevanje znanosti in tehnike Jstavnost, demokracija in politični sistem Mednarodne migracije: sociološki vidiki mednarodnih migracij v luči odnosov med imigrantsko družbo in imigrantskimi skupnostmi Mednarodni odnosi Mednarodno varstvo manjšin 'Sociologija reda Politična znanost, ideologija, politika Katoliška socialna in politična doktrina Katoliška cerkev in država v Jugoslaviji Samoupravljanje v združenem delu HierarhHa Samoupravna urejenost in gospodarska uspešnost delovnih organizacij lEkonomika SFRJ Naj dodam, da si prizadevamo in da bomo vztrajali pri tem, da se rezultati ce raziskave objavijo in da se rezultati večjih raziskav publicirajo v knjižni ki. Cakšna je vaša ocena vključevanja študentov v samoupravno življenje na akulteti? Ma to vprašanje sem deloma že odgovoril. Rad bi poudaril, da samouprav-aktivnost študentov temelji oz., mora temeljiti na njihovem delu — liju. Zato je mi zdi, da bo samoupravna aktivnost študentske populacije večja, kolikor bolj temeljit in resen bo študij večine študentov in koli-bolj bodo družbeno angažirani. Na tej podlagi se študentje vključujejo v gatska razmerja v fakultetnih organih, predvsem v svet fakultete, njegove ore in komisije in tudi v druge organe, ki so na fakulteti. Kot rečeno: itucionatnega prostora je na pretek, večja zavzetost za uresničevanje azanih možnosti, ki jo beležimo v zadnjem času, pa odpira nove obete. tako je organiziran študij ob delu in kakšna je njegova kvaliteta? tudij ob delu postaja bistvena sestavina dela FSPN, saj je razmerje med iijem ob delu in rednim študijem (gtede na števifo študentov) že 2:3. Tu > dosegli vsekakor dokajšnje uspehe, če upoštevamo stanje pred nekoliko Vendar so na tem področju tudi številni problemi. Naj omenim samo atere: problem časa za študij pri dokajšnjem številu študentov; koncen-:ija predavanj na zadnja dva dneva ob koncu tedna; nezadostna usmerje-t §tudija (kar velja tudi za druge oblike študija). Ko samoupravni organi ultete razpravljajo o teh problemih in iščejo poti za njihovo razreševanje, ati opozarjajo na potrebo, da se odprejo nove možnosti za študij ob delu. ebej aktualen je glede na kadrovske potrebe študij SLO ob delu, ki ga leravamo odpreti v prihodnjem letu. fce si dovolim še nekaj pripomb in sklepov k tem odgovorom, bi dejal, da bili nujno parcialni, na kar so deloma napeljevala posamezna vprašanja, ama pa je to posledica omejenega prostora. Celotna analiza, na primer, užbenopolitične klime" na fakulteti bi morala zajeti več elementov; tudi liza raziskovalnega dela, uresničevanje reforme in samoupravnih odnosov ahtevala dopolnitve. Če bi skušal na kratko označiti nekatere bistvene Dleme, bi dejal, da se le-ti kažejo v protislovjih, zlasti med kvantiteto astrukturo; med velikim porastom obsega našega dela in neustreznega 'benega vrednotenja našega vzgojno-izobraževalnega programa; med fcim individualnim interesom za študij na fakulteti in nezadostno učinko-"n usmerjanjem študentov na posamezne smeri študija, med velikim idej-jolitičnim potencialom in včasih temu neustrezno konkretno angažirano-in aktivnostjo itd. Ni tragično, če takšna protislovja obstajajo. Hujše bi , če jih ne bi videli in če ne bi imeli volje in moči, da jih rešujemo. CN UNIVERZITETNI SVET O IZVA-JANJLT ZAKONA 0 VISOKEM ŠOLSTVU Tretja seja univerzitetnega sveta 30. oktobra je navrgla kopico po-dročij, ki bi jim bilo potrebno po-svetiti precej več pozornosti, kot se jim je v preteklosti. Seja je že za nami in priložnost je zamujena, ven-dar ne za vse. Za začetek se pomudimo pri informaciji o uresničevanju zakona o visokem šolstvu, ki jo je predlagal izvršni svet skupščine SRS. Na uni-verzitetnem svetu te informacije ni nihče analiziral, zdi pa se nam po-trebno poudariti nekatera mesta. Zakon o visokem šolstvu (Ur. list SRS 13/1975) je prenesel model organiziranja združenega dela na področje visokega šolstva, toda to je le ,,posoda", v kateri naj bi mešali sredico zakona: programe študija. Informacija z obilnimi opisi ugotav-Ija uspešno izvajanje zakona in to tudi empirično podkrepi (število vi-sokošolskih temeljnih organizacij združenega dela, delovnih organiza-cij, opredelitev nove vloge univer-ze . . .) le na nivoju nove organizi-ranosti in povzdiguje organe kot so sveti letnikov in sveti visokošolskih organizacij. Manjka pa VSEBINA. Edino vsebina je relevanten pokaza-telj sprememeb in ta je zanemarjen. Kakor da bi vsebino samo po sebi vdihnil v to ,,posodo" neki bog viso-kega šolstva, čigar ime bo tudi še potrebno odkriti. Zaradi tega je informacija nepopolna. Sprašujemo: zakaj ni prikazan napredek ali nenapredek pri ,,obli-kovanju celovitih programov viso-kega šolstva", ki je osrednje vpraša-nje izvajanja zakona"? Mogoče bo kdo hotel za odgovor podtakniti besedilo, ki se dotika štu-dijskih programov. Le-to poudarja, da so programi v ,,zavzetem procesu spreminjanja", da tu nastopajo teža-ve v obliki neizdelane metodologije za pripravo programa, da niso izobli-kovani profili poklicev, da pa so o tem že tekle številne razprave, posveti . . . (Torej številne, a očitno tudi zelo neplodne!) Kje pa je spre-minjanje dejanskosti? Pa še to vpra-šanje si dovolimo ob informaciji: kako se v praksi kaže sprememba v odnosu do izobraževanja ob delu, ,,ki ga obravnava kot enakovredno in ne več kot ,izredno' obliko štu-dija? " Univerzitetni svet se je lotil vpra-šanja podiplomskega študija. Vrhu-nec tega predstavlja sklep, da bo financiranje te oblike izobraževanja potrebno sistemsko rešiti. Kako, kdo in kaj je to sistemsko? (To njso vprašanja, ki bi jih bili slišali na seji). Dano je bilo soglasje k predlogom komisije za socialno ekonomska vprašanja študentov: — da naj bi tretji študentski stolpič za Bežigradom začeli graditi že v začetku prihodnjega leta, — da bi se Studentski servis vključil v sedanjo organizacijo združe-nega dela Študentski domovi, — da se ime OZD ŠD spremeni v Študentski center v Ljubljani, v katerega naj bi se vključili vsi štu-dentski domovi v Ljubljani. Ker Izobraževalna skupnost po novem daje sredstva za univerzitetne centre članicam (fakultetam, višjim šolam ...), univerza ne bo imela več dosedanjih skladov. Vsa sredstva univerze se bodo zato razdelila čla-nicam. Od celotnih 134577000 din bodo dobile (na primer): filozofska fakulteta 10.52% (1415750 din), ,VUŠ0,81 % (109720), akademija za glasbo 2.08 % (279930) itd. Kriterij delitve bo delež v dosedanjem zdru-ževanju. Samoupravni sporazum o združevanju sredstev za univerzi-tetno dejavnost in o razdelitvi uni-verzitetnih sredstev je zaenkrat le še osnutek. Na seji je bil predložen šest in devetmesečni obračun in obravna-vana potreba po obnovitvi univerzi-tetne zgradbe. Problem računal-ništva, ki so ga tudi obravnavati na seji, pa bomo posredovali kasneje. Letošnja kandidata za naslov ,,zaslužni profesor" sta akademik dr. Šrečko Brodar, redni profesor FNT (upokojen), sistematični raziskovalec slovenskega pateolitika (geologija) in dr. Vlado Benko, pro-fesor FSPN in začetnik jugoslovan-ske marksistične teorije mednarod-nih odnosov. FrancMILOŠIČ NEKAJ MISU OB LETOŠNJEM VPISU NA VJSOKE ŠOLE V SLO VENIJI Če gledamo letošnje podatke o vpisu v prvi letnik, predvsem opazi-mo, da se stvari veliko ne spremr-njajo. Vpis ne raste več tako, kot je rastel pred leti. Vetiki ,,boom" in razcvet (§tevilčni) visokega §otstvs se je očitno zaustavil in upravičenc lahko domnevamo, da če ne bo pri-šJo do nekih bistvenih strukturalnih sprememb, se položaj na bo spreme-nil.Te spremembe se nam sicer s pre-obrazbo srednjega v usmerjeno izo-braževanje stcer obetajo, toda to ni naša tema v tem članku. Toda če ugotavljamo, da je Stevil čno stvar v fazi umirjanja, to r>« pomeni,, da so tudi probtemt rež» m. O vdiko razlagani ..reformi" rn moremo govoriti kot o izvrSenenr dejanju. O tern smo tudi že mnogc govorili. SkušaJi bomo predvserr spregovoriti o tistih problemih, ki st nam nakazujejo ob številkah in sta tističmh podatkih. Že dlje časa opazujemo nesoraz merje med različnimi Studtjskimi področji. Vpis je še vedno takšen, da so številčno na)močnejSe vi^e, visokc šole in fakultete družbo-slovnega področja oztroma tiste s pravno-upravnega in ekonomsko-po-slovno-organizacijskega področja in kljub vsem ukrepom to §e vedno zajema 3/7 vseh študentov vpisanrh v prvi letnik (gtej tabelo). Gre očit-no za splošno jugoslovanski pojav. Baje imamo največji odstotek druž-boslovja na svetu. Vzroki so poeno-stavljeno tisti, ki iz naSe družbe ustvarjajo ,,činovničko dru§tvo" (Šuvar). Kar bi botj direktno pome-nilo kot celoto. Zato ne bi kazalo spregledati tudi problemov poveza-nih z izvajanjem študijskega zaposli-tve) ter še vedno neurejen odnos med proizvodnimi in neproizvo-dnimi poklici glede na ugled in viši-no osebnih dohodkov. Toda moramo se vprašati, glede na veličastno število vpisanih na ta področja, če bo ta danes izkazana potreba po ekonomistih, pravnikih in sorodnih poklicih ista čez deset ali več let. Diplome, ki jih bodo dobili ti študentje, bodo ,,kvalifici-rale" za delo ne samo do konca tega stoletja, temveč tudi v naslednjem stoletju. Ali lahko trdimo, da se čez toliko let ne bo nič spremenilo, da bo družba ostala taka, kot je danes? Mislim in upam, da se bo. Ne trdim, da je laho odgovoriti na vprašanje, kaj se bo spremenilo, toda mislim, da ni mogoče usmerjati v študij na osnovi nekih trenutnih tekočih potreb. Zagovorniki liberalne politike na področju visokega šolstva radi poudarjajo svobodo Ijudi (študen-tov) pri izbiri poklica in se celo skli-cujejo na ustavna določila. Toda pozabljajo, da je pravica do svo-bodne izbire poklica in študija nuj-no v naši družbi povezana s pravico do dela (in dolžnostjo), ki pa je objektivno omejena zaradi potreb in možnosti za zapostitev. Drugi zanimiv problem je še vedno nerazrešen odnos med rednim in študijem ob delu. Kljub načelni preosnovi izrednega študija v študij ob delu in njegove izenačitve z rednim študijem, še vedno obstajata redni študij in študij ob delu kot dva relativno neodvisna in samostojna pojava. To nas še posebej čudi, ko ugotavljamo, da generacijska razlika med ,,povprečnim" rednim in štu-dentom ob delu že precej izginja. Razpon starosti letos vpisanih ob delu v prvi letnik je med 24 in 25 leti, skoraj petina študentov ob delu je mlajša od 20 let. Na drugi strani pa za študij ob delu vse bolj poudar-jamo njegovo nujno povezanost s prakso in praktičnim delom, ki ga bo študent po diplomi opravljal. Dane so vse možnosti iti osnove za poenotenje (teoretično), praktičrto pa ne gre in ne gre. Razliko lahko predvsem opazujemo v treh točkah. Prvič: Še vedno so beie ,,lise" na zemljevidu Slovenije. So občine, ki imajo zelo malo študentov, so tudi osnovne šole, s katerih le izjemoma kdo zaide na univerzo. Imamo pa občine, kjer je študent vsak stoti občan ali še več. Na prostorsko raz-poreditev rednih študentov močno vptiva gospodarska razvitost, velja enostavna formula: bolj je razvita občina, več ima študentov. Študij ob delu je drugače razporejen in na njegovo številčnost vptivajo še drugi faktorji. (glej Tribuno 5/78, Južnič, Izobraževanje ob delu). Drugič: Predhodna izobrazba študentov ob delu se močno razli-kuje od izobrazbe pri redr>ih. Pri študentih ob delu bolj prevladujeio tisti s srednjo strokovno šolo. Precej je tudi tistih s poklicnimi šolami alr nedokončanimi šolami, med redni-mi bruci je pa daleč največ tistih z gimnazijo. Zanimivo je, da se pri študiju ob delu tudi bolj vidi beg iz ,,proizvodnih v ,,neproizvodne" poklice. Ugotovili smo že, kaj pov-zroča ta beg, lahko pa še predposta-vimo, da odnos družbe do poklica še veliko bolje čutijo tisti, ki imajo že nekaj let delovne in samoupravne prakse, pa se ustrezno temu za študij tudi odločajo. Tretjič: Znana je ugotovitev, da na nekaterih višjih šolah študenti ob delu predstavljajo večino, na nekate-rih fakultetah jih pa skoraj ni. Lahko bi rekli, da se študij ob delu v precejšnji meri omajuje na poklicet ki so trenutno konjunktumL"Elitne" študijske smeri se ga izogibajo, ga imajo za manj vrednega, oziroma imajo sebe za več vredne (kar se verjetno ne kaže le v tem, da ne sprejemajo študentov ob delu, ampak o tem kdaj drugič). Potrebno bi bilo več razmišljati o tem takrat. ko skušamo celotni MARX JE MURX PREPOVEDANO LE KTORIRANJE! Nicolaus Neumann MARX JE MURX Francoski filozofl z vratolomnimi tezami napovedujejo konec komunizma Karl Marx je zanj prahudoba, razredni boj ima za pijano idejo in ,,sanje o dobri družbi" za absurd. S takšnimi srditimi tezami je mladi mož, devetindvajsetletni Bernard-Henri Levy, zmedel fran-coske komuniste in spravil v nevarnost zvezo levice med socialisti in komunisti. Levy je nesporna zvezda mlade čete mislecev — po-vprečna starost 30 let — ki so se namenili, da bodo odpravili marksizem. Njegov protikomunistični manifest ,,Barbarstvo s člo-veškim obličjem" bo v kratkem izšel pri hambuiški založbi Ro-wohlt. Vitek in opasan, pravi beau v jeans, napoveduje z lastno knjižno zbirko pri pariški založbi Grasset vstajo proti Marxu. Med tele-vizijskimi nastopi in svojim delom pri založbi leti ta intelektualni shovvman v New York, vendar ne na zajtrk k Tiffanyju, ampak k prejšnjemu zunanjemu ministru ZDA Henryju Kissingerju. Za takšno kariero je bil sin industrialcev ekskluzivno progra- miran. Njegovi starši so poslali čudežnega otroka na francosko elitno visoko šolo, Ecole Normale Superieure. Tam je Bernard— Henri študiral politične znanosti in sanjal o tem, da postane ,,fran- coski Disraeli". Želel je, kot Anglež Benjamin Disraeli (1804—1881), doseči srečo kot branilec državnega rezona. Potem pa je podlegel fascinaciji miselnega šefa francoske KP, filozofa Louisa Althusserja, postal je maoist in sodoživel majske revolte 1968 v njegovi sobi. ,JSfeprenehomaje poslušal radio. Zasledovalje boje na barikadah med študenti in policisti kot kakšno vojno fron- to", je notiral Jean B odard, Levyjev biograf — tudi do tega je mladi gospod že prišel. Toda potem ga ni več zadržalo zgolj pri teoriji. 1973 je sklenil, da bo postal politik. Šef socialistične stranke, Francois Mitterrand, mu je zagotovil volilno okrožje na severu dežele. Že po treh dneh je bila Levy]u celotna zgodba zoprna: ,,Grozno je, če se moraš potegovati za naklonjenost volilcev." Ko so propadli tudi drugi poskusi, da bi uspel navpičen start — delo v Mitterrandovem štabu svetovalcev mu je bilo preveč drobnjakarsko, tednik ,,Nepredvidlji-vo", ki ga je ustanovil, je bankrotiral po 14 dneh - je poskušal s premišljanjem. 1976 je Levy lansiral geslo o ,,novi filozofiji" v javnost in imel s tem takoj uspeh. Malo pred francoskimi volitvami je izšla njegova knjiga ,,Barbarstvo s človeškim obličjem", vkateri je izenačil fašizem s komunizmom. To je bil udarec v obraz za njegove nekdanje soborce. Levy in njegovi prijatelji Andre Glucksmann, Jean—Marie Benoist in Philippe Sollers so postali zvezde politične scene. Od takrat ni pretekel več dan, ne da bi imeli besede v časopisih ali ne bili napadani. Mlada družba mislecev je konjunkturna. Pravočasno je prišla nasproti nujni potrebi fran-coskih desničarjev, ki so menili, da so v njih našli zavezniškega partnerja proti rdeči nevarnosti. Neki pariški založnik: ,,Strahu evrokomunizma je posvetilo prgišče militantnih narcisov." Za meščanske medije od Amerike do zahodnega Berlina je bil to vzrok za proslavljanje. Revija ,,Time" je posvetila razrednim prija-teljem naslovno stran z napisom ,,Marx is dead"; CSU-časopis ,,Bayernkurier" se je zahvalil hitromislecem zato, ker so ,,Marxa spravili na zatožno klop" in meščanski ,,Frankfurter Allgemeine Zeitung" je pozdravil Levyjevo spoznanje ,^4arx je vsemu kriv" z radostnimi uvodniki. Pri tem niso novi fllozofi s svojimi strupenimi gesli o popolni nesmiselnosti zgodovine — ,,Življenje je izgubljena stvar, sreča stara zgodba" — le opogumili desničarjev. Splošno zbeganost o naši na-daljnji prihodnosti so spremenili v nihilistično omamo. In da so v ,,rdečem fašizmu" odkrili vzrok za svoje črnogledo slikanje, jih je naredilo posebno atraktivne. Po skupnem branju Solženicinovega obračuna s stalinizmom v delu ,^Arhipelag Gulag" so ti prijatelji po prepričanju odkrili, da je Jevica nizkotnost, polna prostaških mest." Vprašali so se, ,,če je revolucija sploh še zaželena" in odredili svojim privržencem vzdržnost od politike. Kajti ,^;godovina", tako Levy, ,^ii vredna, dabise intelektualec spoprijemal z njo". Namesto tega stavi na stare živodonske pre-roke: ,Jntelektualec se več ne podvrže sodbi zgodovine, on posta-ne profetičen." Tako odmaknjen svetu, sedi ta mladi filozof danes v živahnih uličnih cafes v Saint Germain des Pres in misli glasno ,,pesimizem zgodovine do konca". Za Levyjeve kritike so seveda sadovi njegove ,,diyje mišljenske sle" piškavi. ,,Njegovo mišljenje je nemarnost brez vsake vred-nosti", nergajo in: ta ,,filozofija na pritisk gumba" Levyja in Co. izganja ,,um iz mišljenja" in s tem moralo iz politike. Stari marks-ist^kiga je komunistična partija Francije odstrelila, Roger Garaudy, je rohnel nad ,,odvratnim načinom", s katerim ,,playboyi fllo-zofije" polirajo ,,blesk protikomunizma." In najbolj prepirljivi francoski revolucionar, nekdanji tovariš Che Guevare, Regis Debray, je odpravil ta frontalni napad na marksizem kot šalo in šal pač ,,ni za odvračati." Levyju je to vseeno. On ima svojo publiko. In tudi če bi desni-čarji opazili, da s kaotičnimi predstavami novih filozofov ne mo-rejo delati nobene države, ostajajo uglajenim svojeglavcem še vedno oboževalci. ,^Moj bog, kako je lep", je vzdihnUa pisateljica Fran-coise Sagan (,,Bonjour Tristesse") v nekem intervjuju. In neka navdušena gledalka televizije je državnemu radiu pismeno sporo-čila: ,,On je absolutni ljubljenec publike, tako mlad, tako lep, in vsakdo je proč, kadar se pod svojimi dolgimi kodri zazre naprej in s svojim tihim glasom pove tako veliko k čisto enostavnim stvarem". Stern34,1978, str. 68-70. Prevod: Leo Šešerko KAJ JE EKOL OGUA ? (vprašanje cinkarni Celje) Delovni Ijudje in občani, organizacije združenega dela, družbenopolitične skupnosti, krajevne skupncsti in samoupravne organizacije in skupnosti imajo pravico in dolžnost zagotavljati pogoje za ohranitev in razvoj nai in z delom pridobljenih vrednot človekovega okolja z namenom, da zagotovijo pogoje za de/o, stanovanfe, po kulturo in rekreacijo, kakor tudi, da preprečujejo zdravju škodljive posledice, ki nastajajo v proizvodnji, por prometu. Družbenopolitične skupnosti določajo s prostorskimi p/ani politiko urbanizacije, prostorskega urejania in w človekovega okolja. Posamezna krajevna območja in predmeti narave značilnosti slovenske obale, rastiinski in živalski svet, obn ki so namenjena za rekreacijo, morje in morska obala, reke, potoki, jezera in njihova obrežja, studenci i/t talrn ter zrak so pod posebnim družbenim varstvom. Ustava SR Slovenij«, 104 Ekološka kriza nikakor ni padla z neba in tudi ni nekaj, s čimer se lahko ponašajo le visoko razvtte indus dežele. Tu je že ves čas. Od začetka. Od takrat, ko si je blagovni način produkcije natakni/ masko unjverza/n začel stvari postavljati na noge tako, da jih je najprej obrnil na glavo. Vse le z enim namenom. Da fth preob teološko, čutno — nadčutno obliko presežne vrednosti, jim postrga njihov obraz in na čelo pribife: FOR » Kapitalsko — blagovni način produkcije in reprodukcije življenja postavlja družbene odnose, ki se zaradi s neprestanega poustvarjanja počasi usedajo ne le na Ijudi ampak tudi na stvari. Dejansko se začnejo družbena ra. odražati v naravi sami: razredni boj, ki prežema družbene odnose kapitalsko-blagovne produkcije, postan abstraktno, teološko nasprotje med naravo in človekom. Zideologizirana sanjska večnost občanske družbe nasprotju vtisne pečat brezčasnosti in ga ustoliči kot ,,nepomirljivo, dokončno in uničujoče". Človekcvo ra do človeka se torej prerodi, Se izrodi v človekovo razmerje do narave. Narava postane narava kapitalsko-bh produkcije same, njeno naravno ogledalo. Izkoriščevalski odnos do narave je zgolj zrcalna podoba izkorščevi odnosa enega družbenega razreda do drupega. In tu se začenja igra ,,ekološke krize", ki seveda na odru nastopi kot nekaj popolnoma nezn nepredvidljivega, šokantnega in zato usodnega. Fantazija buržoaznega ovaduha najde v n/ej svojo ,,femme t planetarna katastrofa, kozmična kataklizma, začetek konca, skratka vse najhujše, kar lahko razruši A neprotislovno vsakdanjost. A kaj se skriva za to neznano masko? Seveda — stara znanka! Ekološka kruaje nov način predstavila že stara in obstoječa družbena protislovja, razredne družbene odnose nam skuša preds obliki nepomirljivega nasprotja med človekom in narave. Ekološke razmere v delavskih naseljih v Angliji 19. i nam ne nudijo bistveno drugačne podobe kot zasvinjana območja ameriških (in ne le teh) industrijskih con Ekološka kriza ima danes enake vzroke kot tista v 19. stoletju in še prej, to kar je novo, je le, da zai univerzalnostjo obstoječega, svetovnega načina produkcije dobivati univerzalen značaj. Greznica niso v& delavska naselja, njen smrad se začenja širiti v vsako poro meščanske družbe. Pristop do ekološke krize, zagovarjajo npr. ,,meje rasti", je zato bistveno zgrešen ravno zaradi tega, ker da/e ekološki krizi ekskluziven zi se ne spušča dovolj kritično v njeno družbeno-zgodovinsko dejanskost Prehod na neblagovno obliko produkcije, torej socializem, zaradi ostankov že preživelih družbenih odnosov in pa zaradi tega, ker Se vedno ohran/a oblike blagovne produkcije za skološko krizo ni imun. Ravno tu so se precej hudo opekli nekateri sovjetski naravoslovci, ki so preveč zavili v sveto preproščino: ,,Pri nas ekološke krize ni, ker je ne more biti!" Človek fsi) namreč lahko (misli, da) ignorira ekonomijo, vendar ta ne ignorira človeka. Ekološka kriza se v socializmu pojavlja toliko, kolikor produkcija le-tu še ohranja karakteristike blagovne produkcije in njenih odnosov. sa/ /e ekološka kriza zgolj del krize blagovne produkci/e same. Tako nam mora biti jasno, da je ekološki boi ena od oblik razrednega boja. Neki veliki Nizozemec je nekoč dejal: „ Vesel sem, da pripadam tako mafhnemu narodu, da ne bo nikdar zagrešil ve/ike neumnosti." Če se ozremo na slovensko ekološko sceno, nam gredo izjave te vrste le težko z jezika. Kar za začetek naj pribijemo tole: če se ne bomo že sedaj radikalno in brezkompromisno spoprijeli' z vsemi pojavi ekološke krize pri nas, ne bo preteklo dosti vode, pa bomo imeli z njo prav enake kolobocije kot na zahodu. To velja še posebno za vse tiste eksponente pozitivnih institucij naše družbe, ki kar preradi že tako nizke kazni za vsako ekološko svinjarijo spreminjajo v čisti formalizem. Da ne bo kdo mislil, dagovorimo v veter, si poglejmo, kakšne so okoioške razmere pri nas. ^tJttavimo se najprej pri zraku. Od 500 jugoslovanskih občin jih je imelo leta 1976 čistzrak le še 188. Večinoma dihamo pravzaprav nekakšno zmes žveplovih in ogljikovih oksidov z žlahtnim dodatkom fluoridov, težkih kovin, saj in prahu. V zadnjih zimah koncentracije SO2 v Ljub/jani sicer niso presegle 1 mg/m3, polurna povprečja pa so znaša/a še vedno okoli 3 mg/m3. V Londonu so ob koncentracijah 3,6 mg/m3 že zagnali predsmrtno paniko, pri nas pa Ijudje v Zasavju mirno .jdriijo" kar8mg/m3, oziroma ob konicah ce/o 20 mg/m3 (M). Ni kaj, Slovenci smo trden rod. Dnevno oddajanje S02 v Ljubljani znaša okoli 40 ton (1976), v Zasavju pa kar 200 ton. Medtem ko večina evropskih držav dovoli le oko/i 0,2-0,3 mg dušikovih oksidov na m3 zraka se v Ljubljani ponašamo tudi s koncentracifami do 8 mg/m3. Ob zimskih jutrih je Slovenija pokrita z dimno zaveso in od 365 dni v letu iih je bilo v letu 1976 že 250 (!) izrazito zadimljenih. Mojstri scene so seveda visokoindustrializirane pokrajine: Jesenice, Ravne, Žerjav, zasavski bazen ter vsa večja mesta, kjer se koncentrira industrija. Ljudje so ogorčeni in utišajo jih le s skra/no perverzno tehnokratsko demagogijo. Koiiko /e bilo na naših tleh govorov, ko so direktor/i grozili, da bodo zapr/i tovarno, da bo v kraju zavladala lakota, da ne bo kruha ne soli. Koliko je bilo primerov, ko so javno mnenje izsiljevali ,,sebi" v prid; češ, zdaj se odločite, ali saje in plin ali pa denar? ! In pa: ali hočete svojim otrokom vzeti kruh? Zaradi takib izjav je Ijudem že marsikje prekipelo. Zanimivo /e tudi to, kako skrajno kratkovidne in do konca kapitalistično obarvane rešitve položaja po kratkem postopku priplavajo v naše vode. Buržoazno ekološko vodilno načelo: Polluter pays pollution (ppp) postaja že kar vsakdanji način ohranjevanja ekoloških svinjarij. Leta 1976 je imela TE Trbovlje kar 130 ,,rentnikov" in še 224 v hrastniški občini. Škode seveda ni moč povrniti na tak način in tudi Ijudje tem variantam le redko nasedajo. Zavesti nekaterih posameznikov se imamo zahvaliti, da so se npr. leta 1973 Ijudje v Trbovljah najprej obrnili na SZDL in zahtevali njeno posredovanje, koje onesnaženje zrakapreseglo že vse meje in so hoteli hitrorokci iz TE ,,urediti" stvar na nekoliko samosvoj način. Da ne bo letelo le na TE Trbovlje tudi cementarna daje stvari svoj pečat. Spušča se celo tako daleč, da je neki demagog iz njenega naročja vrgel v svet knlatico, češ, sajje ,,zdravniško dokazano, da imajo Ijudje, ki živijo ob cementarni, daljšo žMjenjsko dobo, kot ostali Slovenci." Torej smo na vrhuncu zdravja takrat, ko nas pobira; ni kaj, ,,dialektika" in pol! H KRITIKI EKOLOŠKEGA POPULACIONIZMA No zaradi česar — če se izrazim popolnoma shematsko — ne b: bilo točno rečeno, da je politična ekonomija v splošnem kot znanstvena disciplina razdeljena na dva velika tabora, v katerih se uradne ekonomske teorije in marksistična teorija, to je buržo-azna ekonomija in proletarska ,,ekonomija" bojujeta v reševanju istih problemov. Razlika ne obstaja na po-dročju odgovorov, temveč obstoja na področju vpra-šanj. Ta razlika mora postati tembofj neprehodna, čim-bolj bodo vprašanja boljše formulirana. Vsa ekonom-ska problematika — pa če hoče ali ne ~ je vedno bur-žoazna. Vsaka formulacija odgovarjajočih teoretičnih pojmov s stališča proletarskega razreda ne samo, da ne ,,razrešuje" težav in slepih ulic politične ekonomije, temveč v njih vnaša nerazrešljiva protislovja. Marksi-stična teorija ni politična ekonomija. . . Prepričanje da bi lahko marksizem ,,rešil" težave ekonomske teori-je, je prav tako absurdno kot prepričanje, da lahko kapitalisti izkoristijo marksistično teorijo, da bi uprav-Ijali akumulacijo kapitala, oziroma da bi marksizem lahko, v okviru obstoječih proizvodnih odnosov, pri-nesel neko ,,rešitev" krize kapitalističnega gospodarst-va (kot da so krize posledica neke ,,slabe" ekonomske koncepcije). Marksistična teorija lahko, v kolikor jo osvoje in razvijajo razredne organizacije proletariata, (in razredni boj), privede samo do poslabšanja krize in do njenega političnega izkoriščanja. Ona kaže na to, da ima kriza lahko samo dva možna zgodovinska ,,izhoda" — in to dosti različna izhoda: vedno močnej-šo eksploatacijo, ki prej ali pozneje ustvarja pogoje za novo krizo, ali pa revolucionarno preobrazbo načina proizvodnje. . . E. Balibar Problemi naseljenosti, tj. vprašanja, kaj določa številčnost prebival dežele in katere posledice spremljajo njegovo rast in upadanje, spadajo repertoar politične ekonomije. Pravzaprav si jih postavljajo Ijudjeod tai je akumulacija in koncentracija kapitala omogočila vrtoglavo rast pn (delavstva) v obdobju prvotne akumulacije in manufaktur. Tako je prvo izdelano populacionistično načelo postavil že I Botero. Prebivalstvo po njegovem teži k tolikšni številčnosti, kot jo človeška plodnost (virtus generativa) in je torej dejansko ne nasprotno pa so sredstva vzdrževanja materialnega življenja (virtus n omejena in torej predstavljajo absolutno mejo rasti. Omejevanj prebivalstva je povezano s porastom bede, ki vpliva na naravni prira prvič naletimo na populacionistični pesimizem, ki je postal kostrazd stoletju, in ki ga implicitno zagovarjajo tudi ,,Meje rasti". Malthus je zgolj ponovil zgornje ugotovitve v kvantitativni (mat obliki, pri čemer se je precej naslonil na spise Pettyja, Wallacea, drugih ekonomistov 18. stoletja. Pravzaprav so si bili ekonomisti doi 18. stoletja edini zgolj v tem populacionističnem stališču. Številno in prebivalstvo jim je pomenilo največji znak bogastva, bilo je bogastvo največji kapital, ki si ga lahko lasti kakšna dežela . Essay on the Pri Population (1789) prinaša torej zgolj drugo terminologijo — prebival Malthusu raste kot geometrično, produkcija materialnih osnov življenj aritmetično zaporedje, drugače povedano, prva rast je eksponentna linearna. (V jeziku sodobne dinamične teorije bioloških populacij bi je prilagoditvena funkcija populacije z eksponentno rastjo konstarr pomeni, da je verjetnost za rojstvo ali smrt v danem časovnem i neodvisna od številčnosti populacije. Analitično naivnost tega mo petdesetih letih tega stoletja presegel Volterra—Principes mathetnatiqi Lutte pour la Vie). Obe obliki rasti sčasoma seveda nujno prideta poveča se materialna beda prebivalstva, naravni prirastek pade. Teorija izhaja iz prenaseljenosti je bistvo malthusijanstva. Kritiko populacionizma lahko zasledimo že v VVealth of Nations — Smith reducira načelo prebivalstva na čisto banalnost, vendar ga ohr; naravni zakon: ,,Vsaka vrsta živali se naravno množi v okviru svojih sr< življenje in niti ena vrsta se ne more množiti preko tega." Venda Ri ugotavlja v duhu starega populacionizma: ,,Najbolj gotov znak pros K neke dežele je dvig števila njenega prebivalstva." Ravnotežje med kritiko in pristajanjem na populacionizem je nesrečno ujel italijanski ekonom Genovesi. Spoznal je, da je s prebivalstva, ki živi v danih okoliščinah, lahko njegovo število bodisi p ko bodisi premajhno, da bi rast ali padec pripeljala do večje ,,sreče" pripeljaio Genovesija do tega, da obnovi staro tezo o optimumu prebivalstva (popolazinoe giusta). Kritiko malthusijanstva je dokončal Marx, še posebno kar se tiče n; dv o vzdržnosti (negativno omejevanje proti pozitivnemu — naravne kat fe, vojne, ipd.), da bi se število prebivalstva prilagodilo zahtevam, ki jih p Ija povečevanje vrednosti kapitala. Marx ,,naravni zakon populacije" reducifa na zakon kapitalistične produkcije, in končno na ,,razmei Svojevrsten primerek je tudi Tovarna dušika Ruše. Neki njen strokovnjak je Ijudem takole pojasniti: „... na podlagi laboratorijskih analiz in raziskav švicarskega rnedicinskega centra je dokazano, da pare iz dknnikov ferosilicijevih in silicijevih peči niso nevame za zdravje Ijudi, živali in rastlin in to niti v najožji bližini tovarne..." Poudarek dajemo na besedi ,,strokovnjak" in pa ,,švicarski". Oboje se namreč lepo sliši. Posebno drvgo nam v zvezi s Slovenijo ni neznano. Poslušajmo še drugo stran. ,,Vsismo izpaurovzrasli in vsi odpaura živimo. Čebo §e kaj takiti dimnikov, ne bo ne paurov ne tistih, ki z dimom uničujejo naša polja. Ko pridejo komisije k nam, se nam smejijo, Č8 tožimo, da nam je plin uničil pridelek, ampak od tistih tovarišev še nihče ni jedel tovarniških šraufov." Tu so stvari bolj preproste, brez ,,strokovnjakov" in ,,švicarskih medicinskih centrov". Jesenke iz totalne ekoloike polomije vleče le blagodejen veter, ki prepihava dolino, zato so koncentracije plinov karza 30 % manjše kot v Ljubljani, kijo prekriva pokrov zimske megle. V okolici Celja in Štor je zaradi onesnaženega zraka začela nenavadno uspevati posebna roža — Hailerjev penušnik, ki jo po domače imenujejo kar ,,plinovka". Ljudje pravijo, da so se .jplinovke" razbohotile v zadnjih 15 letih, odkar cinkarna ,jtroizvaja" več žvepla. Sicer paje ostala ena izmed redkih rastlin, ki na tem območju sploh Se preživi. Tu naokrog je vse belo. V ulici bratov Kresnik občutimo plin enkrat do dvakrat tedensko. Ko pride, vse porumeni — od travnikov do perila..., se pritožujejo Celjani. Res je, da so se razmere od leta 1976 popravile, vendar ni vzroka za pretirani optimizem. Maribor, Anhovo, Šoštanj in končno Dolina smrti, povsod je bila ista situacija. Še posebno Dolina smrti bi lahko pravzaprav postala naš mali narodni ekološki emblem. Takole je pred dvema letoma tarnal neki kmet: ,,Sin bi za mano prevzel nekdaj cvetoče posestvo, pa kaj bi. Gozd Je zastrupljen, trava je zastrupljena, zemlja je zastrupfjena, živina /e zastrupljena. Najbolje bi bilo pobegniti!" Take razmere so imele seveda tudi resne politične posledice. Domačini, ki so imeli kakršnokoli možnost, da bi se zaposlili drugje, so odšli. Mladina, ki je doštudirala, ni hotela več nazaj. Visoko kvalificirani kadri so se izogibali sJužbovanju v tem kraju. Ni umirala zgolj narava, tudi Ijudi je bilo vedno manj. Zadnje leto so se razmere v Dolini smrti nekoliko popravile, toda zgolj znotraj obstoječega načina produkcije, ki je vest naše ekološke politike. Tudi naše morje se ni izognilo smrtni krizi profita. Odtočni kanali obalne industrije in mest povzroča/o včasih že prav neznosen smrad, ki se čuti še daleč v notranjost dežele. Programi za sanacijo so že v teku, a hkrati s tem tudi že nove nevarnosti. Načrtovana rafinerija v Serminu je prava grožnja za ta del obale, saj razlitje nafte iz enega samega čezmorskega tankerja lahko uniči obalo za več let. Leta 1973, ko je na savudrijski plitvini nasedel tanker ,,Nonnovgo", nas je gola sreča rešila pred skoraj brezizhodno situacijo. Kar se tiče naših rek, citirajmo Coleridgea: ,,Water, vvater everywhere any drip to drink! Zaloga pitne vode iz podtalnice je že izčrpana v Celju, Ljubljana je tik pred tem. Slovenske vode so tako umazane, kot bi na tem kosu zemlje živelo 8 milijonov Ijudi. Sava je onesnažena že v Ijubljanskem industrijskem območju (kamor štejemo tudi medvoško). Onesnaženje se povečuje naprej še s pritokom Kamniške Bistrice in Ljubljanice. Nov udarec doživimo spet v Zasavju, kjer se kakovost vode drastično poslabša. Sava je onesnažena od Goričan navzdol, Kamniška Bistrica je onesnažena že pri Stahovici po pritoku Črne, kljub vsemu pa se razmere zaradi rečnega samočiščenja precej popravijo do izliva v Savo. Ljubljanica je onesnažena že na Vrhniki, vendar se do Ljubljane še nekako očisti. Od Ljubljane in še posebno od Fužin naprej se dokončno zasvinja in se kot brozga izliva v Savo. Celjsko in laško industrijsko območje opravita svo/e s Savinjo, blatna in svinjska brozga zopet konča svojo pot v Savi. Poglejmo si le podatke za onesnaženost celjskih voda leta 1973 (žal nam nekoliko sodobnejše in novejše analize niso dostopne). Hudinja pred izlivom v Voglajno in odplake EMO ob izlivu v Hudinjo imajo 1000 enot motnosti. V Savinji v Košnici so našteli 240.000 kali klic na liter vode in po izjavah prič se je po strugi namesto reke valila oranžno rjava smrdeča brozga. Kako zapletena so btta (&gi&. plačanjm jn neplačanim delom istega delavskega prebivalstva". Naravni zakon je torej tu zgolj mistificirana oblika zakona kapitalistične1 akumulacije, ki omogoča stalno reprodukcijo kapitalističnih odnosov v čedalje bolj razširjenem obsegu. Vsak poseben način produkcije ima svoje posebne zgodovinske veljavne zakone populacije, ,,abstrakten zakon populacije" obstoji samo za rastline in živali, dokler ne poseže vmes človek s svojim delovanjem". V kapitalsko-blagovnem načinu produkcije delavstvo samo ustvarja pogoje svoje relativne preštevilnosti, vzrok bede torej ni prenaseljenost (ta je pravzaprav njena posledica), pač pa produkcijski način: ,,Sedaj nam je razumljiva budalost ekonomskih modrijanov, ki pridigajo delavcem, naj prilagode svoje število potrebam povečevanja vrednosti kapitala. Saj mehanizem kapitalistične produkcije in akumulacije sam stalno prilagaja to število tem potrebam." Odveč je poudarjati, da te ugotovitve veljajo tudi še danes in zlasti še danes. Meščanska ekologija (kot npr. ,,Meje rasti" in njeni izrastki) znova postavlja problem rasti prebivalstva kot problem ,,abstraktne občosti", za kar ji še posebno prav pride matematični formalizem, ki ga daje dinamična teorija bioloških populacij (Volterra, Kostitzin, Lotka), kjer se struktura neke biološke populacije reducira zgolj na abstrakten pojem števila osebkov. Dokler seveda ugotovitve biološke teorije populacij ostajajo v svojih bioloških okvirih, jim nimamo kaj očitatli. Zmota se rodi tedaj, ko skušajo meščanski ekologi z zavezanimi očmi preskočiti mejo med družbenim in naravnim, za kar najdejo slabe zglede še posebno v socialnem darvinizmu. Kaj je potem lahko pozitivno izhodišče ekološkega populacionizma? ,,Zdi se mi, da je prav začeti z realnim in konkretnim, s stvarno predpostavko, torej, na primer, v ekonomiji s prebivalstvom, ki je osnova in subjekt celotnega dejanja družbene produkcije. Vendar se pri bližnjem pogledu to izkaže za ; zgrešeno. Prebivalstvo je abstrakcija, če izpustim na primer razrede, iz katerih je sestavlieno" (Uvod v kritiko politične ekonomije). Prva pozitivna predpostavka ekološkega populacionizma mora torej biti razredna struktura prebivalstva in njena dinamika. Druga predpostavka je produkcijski način, v katerem se ta struktura pojavlja in razvija. Obe je spregledal tako Malthus kot vsa sodobna ,,anakreontika". Od abstraktne občosti populacionizma pa do populacijske katastrofe (enako abstraktne in zato seveda lakoj zavite v plašč kozmičnosti, planetarnosti in hkrati neizogibne nujnosti) pa ni več kot korak. Malthusovi jezdeci apokalipse ne nastopajo kot naravne sile, pač pa kot katastrofalni vzvodi neobvladane družbene produkcije. Človek postane žrtev produkta svoje lastne roke. Ideologemi meščanskega ekološkega populacionizma razkrijejo vso svojo hinavščino ravno tam, kjer bi pravzaprav morali najti svojo dokončno potrditev. Dejstvo namreč je, da je relativna prenaseljenost nujen pogoj kapitalistične produkcije, in da je populacijski problem nujen mehanizem obstoja kapitalistične produkcije. Prva trdnejša ocena svetovne populacije sega v leto 1650. A. M. Carr-Saudersu in W. F. Willcoxu se je posrečilo na osnovi zgodovinskih virov, komentarjev, priročnikov in potopisov oceniti številčnost prebivalstva sredi 17. stoletja na okoli 600 mln. (Willcox navaja za okoli 75 mln. manjšo številko Po Hacckelovi opredelitvi (leta 1868 v Natural Hi-story of Creation) naj bi ekologija raziskovala celoto odnosov med živalskimi vrstami in njihovim organskim in anorganskim okoljem. Vendar ekologija ni dolgo ostala v teh prav gotovo preozkih okviijih, prerasla je tako umirjeni privilegij živalskih vrst glede na rastlin-ske, privilegije makroorganizmov glede na mikroorga-nizme. Danes je predmet ekologije medsebojna od-visnost ravnovesij vseh bioloških populacij, s katerimi dani ekosistem opredelimo. Kot znanost je ekologija postala kontroverzna na-tanko tedaj, ko se je odločilo, da se v njeno domeno vključi posebna vrsta živali —človek. Ta korak ji ni prinesel le neslutene popularnosti, ampak jo je potisnil tudi v krizo njenih kategorij, ki jo preživlja še danes. Humana ekologija je znanstveni hibrid. V njej se uporabljajo kategorije in metode tako naravoslovja kot družboslovja, čeprav teoretični zapetljaji, ki iz tega sle-dijo, še zdaleč niso rešeni. V svoje okrilje hoče asimili-rati vse večjc število novih disciplin in jih podrediti svojim ciljem, pa ne le zaradi strogo znanstvenih vzro-kov, temveč predvsem zaradi nujno potrebne in hitre družbene akcije. V zadnjem času lahko opazimo, da zaradi pritiska javnosti postajajo izjave ekologov vse bolj prognozerske in stojijo do kolen v motni vodi zideologiziranih ,,planetarnih kataklizem" in ,,ekolo-ških katastrof." Take stvari in izjave, ki bi bile v času, ko je bila ekologija še podrazdelek bioloških znanosti, zgolj znanstvena prenapetost. Ekologija si skuša prilaščati pravico, ki je po tradi-ciji nima. Čim dalekosežnejši, postajajo njeni za-ključki, tem bolj so nezanesljivi, predvsem zaradi hi-bridnega značaja ekološkega materiala in ugotovitev. Paul in Anne Ehrlich sta v najbolj znanem ekološkem priročniku (Population, Resources, Environement) -postregla na impliciten ali ekspliciten način z dejstvi iz sledečih znanosti: statistike, splošne teorije sistemov, kibernetike, teorije iger in predvidevanja, termodina-mike, biokemije, biologije, fiziologije, medicine, oceanografije, rnineralogije, meteorologije, genetike, epidemiologije, toksikologije, agronomije, urbanizma, demografije, tehnologije vseh vrst, sociologije in eko-nomije. Seznam bi bil lahko skoraj brez konca. Zato je opravičljiva metodološka zmeda, ki sledi poskusom sinteze te vrste. Ekologija torej ni stvar, s katero bi se lahko ukvarjala skupina ljudi, ker zanjo dokončno in v celoti nihče ni pristojen, po drug-strani pa je na po-sebno pomemben način važna za vsakega, saj zadeva na pomembna vprašanja vsakdanjega življenja. Čeprav je ekologija kot znanost že stera, paj živela svoj preporod v letih 1970-72. Leta U bila "izdana knjiga, ki je zaradi svojih pesimisf malthusijansko zaokroženih ugotovitev dvignila i prahu. Gre za ,,Meje rasti", delo znanstvenikovi (Massachussets Institute of Technology), id gajej budil, t.i. ,,rimski klub" pod vodstvom A. Pec skrbi za razvoj človeštva v naslednjih 10C letih"J je bilo že od začetka ideološko obarvano, saj so i rimskega kluba sestavljali politiki in poslovne njenem izidu so knjigo množično (predvsem vl) razdeljevali med menagerje in politike, da bi jihf nili z bližnjo krizo in pokazali na možnosti zai Ostalo je pri vsesplošni paniki in manipuliranju j vi. ,,Meje rasti" so doživele prav neveijetno ponatisov in prevodov. Kljub temu ostaja dela milo rečeno dvomljiva. Človek je postal pomembna geofizikalna in\ ška sila, saj proizvede preko 60.000 mlrd. KWhi je, od tega je zgolj električne kar 5000 mlrd.^ Spomnimo se pri tem, da se sprosti pri poplav " 5-6 mlrd. KW moči, pri uraganih 20-30 mlrd. kV potresih 25-40 mlid. kW. Človekova moč lahko primerja z naravnimi silami. Vendar se kar 65-60 % vse eneigije sproši polucije v ozračje. Hladilna voda bo ob koni nosila kar 10.000 Gcal toplote v morje. Zj mobili povečajo vsako leto količino CO v z: mio. ton, ogljikovodikov za 12 mio. ton n oksidov za 6 mio. ton. (Dejstvo, da en sam vzroči toliko onesnaženja kot 7000 avtomoi ostane brez komentarja). Od celotne potrošnjei človeški zgodovini (270-300 mkd. ton) sim delež porabili zgolj v zadnjih 30 letih (250 Poleg tega vsako leto povečamo količino radi odpadkov za približno 1000 ton. Clovek torej danes drži v rokah neverjei vendar pa mu ekonomski tržni val preprečuje.dliz njimi ravnal razumno. Napačno je namreč mislitifije za nemogočo situacijo, v kateri se bomo slej znašli, kriva tehnologija ali celo znanost (ek njih 10 let sploh ne počne drugega, kot da ep: opozarja na nasprotja kapitalsko-blagovne čeprav nezavednoj kriv je konkreten jru3|ho-ekonomski način produkcije, v katerem sc nanojl in tehnologija pojavljata. Sovjetski fizik P. L. Kapica je takole opredelil trojno naravo ekološke problematike: - tehnično-ekonomska (naravne zaloge in narava nji-hovega izkoriščanja) - ekološka (biološko ravnovesje človeka in narave) - socialno-politična (ki naj rešuje probleme prvih dveh). S tehniko človek v naravi uresničuje njene mož-nosti, jo na določen specifično človeški način repro-ducira. Vendar pa se to reproduciranje narave na visoki stopnji znanstveno-tehnične revolucije kaže kot uni-čenje, pa ne zaradi narave tehnike, saj le-ta ni nič po sebi, ampak je človeški produkt. Tehnika je družbeno konkreten način opredmetenja človekovega odnosa do narave. Clovek je predmetno nesamozadostno bitje in za-radi tega nepreklicno navezan in povezan z naravo do takšne mere, da se nam narava razodene kot neorgan-ski del človeškega telesa. Človek živi od narave, kar pomeni, da je narava njegovo anorgansko telo, s ka-terim mora ostati v trajnem procesu, da ne bi umrl. Ker pa je človek le del narave, ugotovitev, da je narava človekovo anorgansko telo, pomeni le to, da je narava povezana sama s seboj. Kot nesamozadostno bitje se človek vedno podaja in se mora iz eksistenčne nuje podajati v določen odnos do narave, ki ga opredeljuje ravno način materialne produkcije človekovega življe-nja. Zato je npi. agrarni proizvodni način naklonjen mišljenjem, ki človeka prikazujejo odvisnega od nečesa i2ven njega, saj je dejansko neposredno odvisen od zemlje in letine; nasprotno je v kapitalističnem pro-dukcijskem načinu človek razumljen kot neodvisen in svoboden, saj je dejansko s pomočjo tehnike prevladal in si podvrgel naiavne sile. Določen produkcijski način torej Vedno implicira tak ali drugačen odnos človeka ne le do narave, pač pa tudi do sebe samega. Naš odnos do narave je torej pogojen z naravo pro-dukcijskega načina družbe, v kateri živimo. Če torej pri ekološki krizi govorimo tudi o našem odnosu do narave, potem to preprosto pomeni, da se v bistvu ekološke problematike skriva kriza konkretnega na-čina družbene produkcije. Kljub teniu, da je t.i. ekološka kriza le del proti-slovij, ki jih poraja kapitalsko-blagovni način produkci-je, je dovolj pomembna, da zasluži posebno pozornost in obravnavo. Z dejstvom, da se produktivne sile člo-veka lahko primerjajo z naravnimi silami, je biosfera prešla v nov stadij razvoja. Zaslutil ga je že sovjetski biolog V.I. Vernadski, ko je skušal opredeliti naravo biosfere in njen razvoj. Človeško dejavnost, kot pravi, ne gre zoperstavljati živemu svetu, ampak jo je treba umevati kot njen del. Tehnika ni tuja biosferi, pač pa predstavlja kvalitativno novo obliko njenega razvoja. Po obdobju nenačrtne evolucije, kjer so prevladovale slepe naravne sile (biogeneza), prihaja obdobje, ko evo-lucijo vodi človeško spoznanje (noogeneza). S tem biosfera prehaja v noosfero. Koncept noosfere je že star, prvi ga je opredelil bergsonijanec E. Le Roy, po njegovem naj bi sfera človeške družbe, industrije in razuma nadomestila biosfero. Tudi Teihard de Char-din, francoski naravoslovec in antropolog, vidi pri-hodnost človeštva na poti k njegovemu eshatološkemu koncu (točka Omega) skozi stadij noogeneze, ko naj bi sfera razuma (nous) prekrila sfero življenja (bios). Vendar se je le Vernadskemu posrečilo zakoreniniti svoje umevanje razvoja biosfere v dejanskih produkcij-skih zmožnostih človeške družbe in v logiki razvoja življenja samega. Zanj organizem, če ga oddaljimo od biosfere, ni več realno, temveč megleno umišljeno bitje, po svojih lastnostih ravno tako daleč od stvai-nosti, kot je od dejanskega ,,zraka", t.j. troposfere, zrak fizika. Daje le prvi približek znanstvenemu razu-mevanju, mnoge lastnosti troposfere pa pri tem uidejo iz zornega polja znanstvenika. Biosfera ima svoje nivoje strukturne organizacije, ki so rezultat vzajemnega delovanja principov diferen-ciacije in integracije žive snovi. Organizem zato ne more biti več centralen pojem biologije (je le ideološki odsev antropocentrizma zgodnjega kapitalizma) saj so vse ravni organizacije biosfere med seboj nepreklicno funkcionalno povezane. Življenje samo se že od vsega začetka pojavlja kot skupek organizmov (biocenoza) in ne kot en sam. Tudi ko skušamo fenomen življenja opredeliti v planetarnem merilu, dosežemo še največjo razumsko ostrost, če zgolj posplošimo oba pojma ,,lo-kalne" ekologijc. To je storil sovjetski biolog V.N.Beklemišev, ko je skušal opravičiti svoje koncepte geomeride (kot višje biocenoze) in biosfere (kot višjega biotopa). Nadaljnji korak je v tej smeri napravil Ver-nadski. Zanj življenje ni povezano zgolj v sebi (torej živalske in rastlinske vrste med seboj), pač pa tudi z anorganskim svetom, ki ga obdaja. prizadevanja cinkarne Cetfe za varovanje okotja, kaže primer, ko se je oktobra 1975 povsem nepredvideno izlilo iz skladišča sadre tisoče kubikov (sicer nenevarne) sadre in steklo v Hudinjo in Voglajno. Današnji program je precej pester in pestri so tudi strvpi, ki jih spušča v vodo: cinkani proizvodi, iveplena kislina, modra in zelena galica, razni fitofaimacevtski pripravki, organska barvila itd., itn. Spričo teh proizvodov in zastarefih objektov pogosto niti sami rm vedo, kaj vse izlijejo v kanalsko omrežje. Ko stečejo strupene odpadne vode v kanal, ni nihče več sposoben slediti njihovi poti. Ker nimajo načrtov starejšega kanalskega omrežja, ki so ga zgradile prejšn/e generacije, so se zadnji rodovi cinkarjev znašli pred tabirintom kanalskih neznank, ki Jih skušajo razvozlati. Nihče nevev kakine spojine se odplake spajajo in kakien /a njihov končni učinek. Dodatna nevšečnost je še ta, da kisline razžirajo betonske kanale in tako strupi pronicajo v podtalnko. Odplake ce/jske cinkarne so pregnale tudi nekoČ bogat ribji zarod. Ko je začel v cinkarni delovati obrat titanovega dioksida, je Savinja začela spreminjati barvo tudi po večkrat na dan. Načelnik odde/ka za inšpekcijsko službo pri skupščini občine Laiko je izjavil, da so ob tah onesnaženjih hoteli poklicati vodnofoopodarskega inšpektorja ceijske občinske skupičine, vendar so ugotoviH, da takšnega inšpektorja v Celju spfoh nl Ptrtem so o nesnagi obvestUi repubJiškega inšpektorja. Ta je rekel. da bo prišel takrat, ko bo pričel z delom novi obrat. Ko je pozneje po Savinji pripfava/ nekakšen mazut aH kdo ve kaj, kiseje razlivat do Sevnke, je detegat v skupščini zahteval odgovor pa vprašanje, kdo je za onesnaženpe kriv. Usodna napaka: na to vprašanje namreč pri nas odpovora ni (podobno /e z ,,odgavomostjo" za statno gradnjo tekstilnih tovarn, to je z vprašanjem, ki /e btio zartavljano na kongresu sindikatov letos v Mariboru; za anarhičnott produkcije paČ ni odgovornih ali pa? To le ntinjoffnoa). Jasno je, da ekoloiko oneČiščenje okolfa vpliva na čfoveka. Precej obsežne raziskave na tem področju strnimo v takob razpndefnico (Trebnje nastopa tu kot ,,čista" občina). 3,0 7,5 4,5 16,0 8,0 1.7 92 8,5 Bronhitts Obohnja *• Sl^ Tnbn/e 47 Tnbm CM/» 328 Hnstmk Hrastnik 105 C*J* Ljubljtna 115 Ljubijana Matigne neoplazme A/ergfje Tnbnje 1.2 Trebnje Cefje 14,0 Hrastpik Hrastnik 3,0 Celje Liubliana 5,5 Ljubljana Podatki so za leto 1976. Verjetno bo odveč, da opczorhno bralca na pogostnost, s katero se tu pojavlja ravno Celje. Naj ob tem, ko statistični podatki postavljajo prr marsikateri bolezni v ospredje samo Cetje, pogledamo stvar Le nekoliko bliže. Nekdanje zdravo Celje z zdravim zrakom se je spremenilo v umazani kotel, vsaj za prebivalce Teharij, Jožefovega hriba, Bukovžlaka, Vrha in Sv. Ane, kjer so se nekdaj razprostirali ,^enčnati gozdovi" in so šumeli ,,bistri potoki". — obe študiji sta med seboj neodvisni). Zbrani zgodovinski material je omogočil tudi približno oceno rasti prebivalstva do leta 1650, ta znaša 2/1000 na leto, kar pomeni 43 do 45 živorojenih otrok vsako leto na 1000 prebivalcev in 41 do 43 smrti. S Jako stopnjo rasti dobimo oceno za številčnost prebivalstva leta 3500_pflW.našim štetjem - 5 mln. Kako interpretirati tako majhno (pravzaprav. z^ikr^* obdobja zanemarljivo) stopnjo rasti? Le nekaj primarnih vzrokov bodi dovolj, saj so nam za to obdobje neznana kakršnakoli trdnejšadejstva: a) splav je bii znan pri vseh Ijudstvih vseh časov b) začasna osamitev ženske neposredno po porodu, ki je bila v navadi posebno v ptemenskih družbenih ureditvah c) izpostavljanje prvorojenih otrok ženskega spola in njihova manj skrbna nega sta drastično znižala število spolno zrelih žensk v patriarhalnih družbah d) poliandrija je precej pogost primer v družbah tega časa e) kulturni kontekst, ki lahko družbeno priznano mejo spolne zrelosti prestavi daleč v srednja leta Ce bi šlo le za te vzroke, bi imeli še vedno prirastek okoli 40 na 1000, kot ga zasledimo danes v predkapitalističnih družbenih organizacrjah, zato lahko h zgornjim vzrokcm dostavimo še tri, ki pa imajo veliko večjo možnost: lakota, bolezni in vojne. Vendar pa že v tem kontekstu nastopajo ti Malthusovi jezdeci apokalipse kot socialni in ne kot naravni vzroki. Lakota se nam danes v razvitejših deželah ne zdi pomemben faktor v stopnji smrtnosti prebivalstva, kljub temu da spremlja človeštvo že od pradavnine. Spodnja meja kalorične vrednosti hrane, ki je potrebna za vzdrževanje ^normalnega" stanja telesnih in duševnih sposobnosti je 2.250 kalorij na dan. Že pri tej vrednosti je smrtnost 14/1000, vsak padec pod ta minimum pa jo zgolj zveča, tako je letni eksces prebivalstva z več kot 3000 kalorijami na dan v primerjavi z deželami, kjer je ,,obilnost" prehrane 2250 kalorij na dan in manj, kar 18 mln. Lakota pomeni začasno in akutno pomanjkanje življenjsko potrebne kalorične in vitaminske vrednosti prehrane v primerjavi s kronično podhranjenostjo in pomanjkanjem. C. VValfort (The Famines — of the World: Past and Present) navaja do leta 1878 kar 350 pogubnih lakot, ki so zdesetkale prebivalstvo prizadetih dežel; od tega jih je bilo od leta 1769 do leta 1878 kar 31 v Indiji (neverjetno natančno sovpada s časom rasti East India Company), 70 v Evropi in 30 na Kitajskem. (Univerza v Nankingu pa je med letom 108 ored našim štetjem in letom 1911 po našem štetju naštela na Kitajskem kar f828 pogubnih lakot). Posebno katastrofalne so predvsem lakote na Daljnjem vzhodu. Zaradi slabe letine v letih 1920 in 1921 je izgubilo življenje 20 mln Ijudi v severozahodnih provincah Kitajske, velika lakota v Bengaliji je leta 1769/70 pobrala kar 1/3 (!) prebivalstva. Pri teh številkah je uporavičena izjava W. H. Mallorya (China: Land of Famine): ,,Dejansko normalna stopnja smrtnosti vsebuje konstanten faktor, ki ga lahko pripišemo lakotam". Tudi Zasvinjani zrak in brozgnate vode so opravile svo/e, saj vemo, da so zastrupitve z onesnaženim zrakom kar 20-knt hitrejše in 80-krat učinkovitejše kot zastrupitve s hrano, koncentracije svinjarij pa so le tako presegta vse razumm omejitve. Nekaj mesecev po pričetku obnrtovanja ce/jskega obrata za TiO2je republiški sekretar za urbanizam dajd: ,,Nekaterih napak pa si ne smemo odpustiti. Ena takšnih je TfO2 v Cefju. Tu gn za nedokončano invmticijo. Tovarrm obratuje brez vodnogospodarskega soglasja. Po zakonu jih ne moremo ustaviti, lahko pa jih vsak teden ko izpustijo k rezervoarjev hudo stmpene snovi, tožimo." Osnovno vprašanje pri proizvodnji TK)2 v Celju sta kaicijev in latmzo* suffat, ki nastaneta med tehnolo&kim procesom prktobjvanja belega pigmenta T1O2. Pri polni zmogljhtosti nattai* letno 60 tisoč ton (I) železovega sulfata in 120 tisoč ton kalcijevega su/fata. Odpadke so pred dvema letoma že odlagali v Žepini pri Cetju. Odpadka sta se na od/agalršču raztapljala in pronicala v zemljo. Nova naprava ceijskt cinkarne je omogočila pretvorbo železovega sulfata v žvepleno kistino, ki je proizvede/o okoli 500 ton dnevno. Tako /* cefjska cinkarna kfjub obljubam takratnega direktorja Franja Klingerja dve leti sJalomirata med zakoni za zaičito okolja. To ji gne tudi danes. Sodba okrožnega gospodarskega sodiiča v Ceiju dne 30. 9. 1977 (objavtjena v D0H128. 10. 1978) predstavtja, milo rečeno, farso. Cinkama Cefje /e bifa obsojem na pogojno kazen 20.000 din. V primar B. Pustoslemška se tu aploh ne bomo spuščali, saj pri vsej tej stvari igra zgotj vlogo grešnegm kozta. V obraz/ozttri razsodbe vrhovnega sodtšča SR Slovenije lahko preberemo: ,,Pritožbeno sodiiče ugotavlja, da niso podani pogoji za pogojno obsodbo obdotžencev že zaradi generalno prevent/vneg* učinka, ki ga mora imeti kaznovanje. Varrtvo okolja je ustava posebej zaščitita kot kstegorijo vetikega pomana prt ohranjevtm/u naravneg* ravnotažjo s človokom vred. V dantm primeru pa dejanje ni bHo storjeno zaradi pomanjkanja čittilnih naprav, tmtvoč zaradi ma/omamottJ predvsem odgovome osebe obdotfenega Branka Pustosktmška, ki bi ob povečani pazijivosti labko pnprečit izlitja nenevtraf/zironOi kislin -odpadnlh voda v Hudinjo. Zato Je pritožbeno sodišče odpravHo pogojno obsodbo obeh občolžencev. Pri tem še pripcminja, da zefo težko finančnthekonomsko stanje obd. TOZD m miog z* pogojm obsodbo, ki vpliva na odmera nižje denarne kazni, kar /e sodiščeprve stopnje tudi upolfvato.^ .", sai si vsa naia družba prizadeva ohraniti naravo, kot je to že pnj pmadano in tudi vsi datavci priapevajo v ta namen dotočerm sndstva. Občani so zeto zainteresinmi za čisto okoljt, kar vet/a v Sloveniji še zlasti na območju Cetja, kf»rje to onesnaževanje med nafhujšimi in detikatnimi. To probhmatiko sndstva javnegm obveščanja tudipogosto in zavzmto obravnavajo." V primerv cinkame Cel/e ne gre za enkratno kršenje zakona ie rrmnj pa za maiomamost B. Pustosfamška. Spomnimo se pref citiranih besed sekretarja za urbmizmt, ki Je dejaf, da tovama obratu/e brez prfvo/ftve vodnogospodarske skupnosti, da /e zakonsko sploh ne morcjo pregan/ati, da jo pa lahko tožijo vsakokrat, ko nanovo in še enkrat onesnaži okolico... itd. To pomeni, da se Je cinkarna Celje dovolj dolgo fn dovoij apretno izm/kaia zakonskim določbam in da zasluži najostrejšo kazen. Toda vedeti moramo nekaj. S še tako veliko denarno kaznijo ne bomo reSili krize obstoječega načina produkcije, krize, katere obraz in drobovjeje tudi ,,ekoloSka kriza". Nasprotno. Lahko celo trdimo, da je reševanje teh problemov preko pozitivnih in$titucij naše družbe /e en način reševanja, titti najmanj uspešen. Nasprotja obstoječega načina produkcije se tako ne odpravlja/o (zdi se, da to ni niti namen), k»r dokazuje tudi citirana odločba vrhovnege sodišča SR Slovenije. ki vzrok takemu stanju vidi predvsem v malomarnosti odgovorne osebe, ne sprašuje pa se o načinu produkcije, ki zaradi še vedno reproducirajočih antagonizmov svetovne kapitalsko-blagovne produkcije, hiteče za stalnhn večanjem profita, poraja fmed ostalhm) tudi to, kar se smrdeče vali po naših strugah. Marksistična ekologija postavlja to vprašanje. Sprašuje se po nasprotjih, ki porajajo ,,ekološko krizo" in se bori za radikalno odpravo teh nasprotij. Ta nasprotja so razredna nasprotja. Zato je ekološki bo/ del razrednega boja bojujočega se proletariata. In boj za delavsko samoupravljanje je razredni bojv naši prehodni družbi. NAJ ŽlVI PBOLETARSKA REVOLUC/JA/ | uredništvo naše stoletje ni nikakršna izjema, za kar sta očiten primer obe vojni s svojimi posledicami, pa tudi zadnja suša, ki je vladala v centralni Afriki in katere smrtna žetev še ni dokončno ocenjena. Lakota ni več simbol človekovega neobvladanja naravnih sil, pač pa je posledica delovanja družbeno ekonomskih zakonov, ki nastopajo iz svoje nuje ne pa iz človeških potreb. Bistven delež smrtnosti vse do naše dobe nosijo tudi infekcijske boleznt, ki so tako ali drugače neposredno povezane z lakotami. Za Ijudi je bila smrt zaradi bolezni tako normalna stvar, da vse do pred 200 leti niso naredili ničesar, da bi jo preprečili. Dejansko je lahko vsaka mati pričakovala, da bo izgubila večino svojih otrok predno izpolnijo prvo leto starosti, do svojega črtrtega leta je moral otrok preboleti še oslovski kašelj, škrlatinko in enteriti>, nato so prišli tifus, črne koze itd. itn. Katastrofalen vpltv vojn na stopnjo rasti prebivalstva je znan, če ne drugače, \z druge svetovne vojne. Dokter človek ne obvladuje naravnih sil, se njegov zakon reprodukcije kaže kot ,,naraven", btološki zakon, kot ga srečamo pri živalih ali rastlinah. Ko pasi enkrat podvrže ,,naravno" nujo, začne sam ustvarjati svoje okolje in s tem tudi pogoje lastne reprodukcije. Tako se zakoni populacijske dinamike prestavijo iz biološke v družbeno sfero. Vendar s tem še ni rečeno, da postane človek zakonodajalec, bodisi v svojem odnosu do narave bodisi do soljuci. Zgodovinska specifika razvoja človekovega obvladovanja naravnih sil, ga je po drugi strani namreč naredila sužnja družbenih sil. Tok, ki ga je prej doživljal kot naravno nujnost, se mu zdaj kaže kot tok družbenih sil. Zato mora biti njegov cilj, da si podvrže tudi tega. Kapitalski način produkcije blaga in Ijudi predstavlja zgodovinsko stopnjo prehoda čfoveka « naravne v družbeno nujnost. Tako se danes faktorji omejevanja rasti prebivalstva kažejo predvsem kDt tako ali drugače neukročene sile družbene produkcije oziroma kot deli ,,populacijske krize". Ekološki populacionizem, kot ga razvijajo različne meščanske šole, ne obravnava nič drugega kot neobvladana družbena protislovja, ki pa se človeku kažejo kot nasprotja med njim in naravo, ki muje posredovana skozi produkcijo. Številčnost zemeljske populacije vse do 16. stoletja ne kaže nikakršnih večjih fluktuacij, značilna je nizka stopnja rasti, kac pomeni, da je človek neprestano v ,,naravnem" ravnovesju s svojim okoljem. Naravnem zato, ker sil, ki pogojujejo njegovo reprodukcijo, še ne obvlada, stopnja produkcije materialnega življenja pa je (tehnološko) še na tako nizki stopnji razvoja, dase mu naravni regulatorji (zato ker jih ne razume) razodevajo v katastrofalni obliki. Z osamosvojitvijo znanosti in tehnologije v obdobju evropske renesanse je človek prekoračil mejo naravne nujnosti. Konkretni zgodovinski načtntega prehoda predstavlja kapitalsko-blagovna produkcija, ki pa je po drugi strani človeka zapeljala v suženjstvo ekonomskih sM, ki jih še ni razumel in obvladal. Biosfera je po Ver- nadskem sestavljena iz štirih osnovnih elementov: žive snovi, biogene snovi, mineralne snovi in biomineralne snovi, ki neprestano krožijo po njej. To gibanje ele-mentov biosfere je prvi opazU nemški fiziolog J. Mo-lechott (1852); njegov koncept je Vernadski razširil v svojem pojmu ,,biotični krogotok", ki naj bi omogočal nastajanje in razvoj življenja na zemlji. Bistvo teorije biosfere, kot jo je opredelll V. I. Vernadski, je torej neskončna povezanost organizmov med seboj in z obdajajočim okoljem. V tem lahko vidimo zametek prvega zakona ekologije, kot ga je opredelil B. Com-moner. Vse je povezano z vsem. Narava v svoji materialni in pojmovni povezanosti predstavlja enoto. Niti orga-nizem niti vrsta niti rod niso zadosti široki pojmi, da bi z njimi zaobsegli enotnost in povezanost, ki vlada v naravi. Šele biosfera kot celota odnosov med živalski-mi in rastlinskimi vrstami ter njihovim okoljem pred-stavlja dovolj razsežen pojem, da z njim lahko zaobja-memo naravo in evolucijo življenja. Vse mora nekam iti. Tudi ta, po B. Commonerju ,,drugi zakon ekologije", je že stara modrost, ki pa je danes še posebno v jedrski tehnologiji zelo aktualna. Radiopolucija 1000 MW reaktorja na leto je okoli 130 mln. curie in do leta 2000 bo kumulativen efekt upo-rabe jedrske energije 20-25 mlrd. curie 90 Sr in 30-40 mlrd. 137Cs. Jedrskih odpadkov namreč ne moremo ignorirati na enak način kot ,,plastjčne vrečke". Narava zna najbolje. Tehnologija na nek način ,,po-pravlja" naravo, vendar pa le-ta sama eliminira slabše : komponente. Primer iz biokemije: vsi proteini, ki jih producira živa celica, imajo svoje razkrojne encime. S tem je sklenjen krog. Človek pa lahko sintetizira ami-nokisline, ki jih ne bo mogel več razkrojiti. •Tazakon morda res zagovarja nekoliko ottpčji odnos do ,^nate-re" narave, vendar pa ga raziskovanje najbolj presenet-ljivih naravnih regulacijskih mehanizmov kaŽe v kar se da resni luči. Brezplačnega kosila ni. Človek misli, da se lahko brez posledic vmešava v naravna ravnovesja, jih ruši in na novo postavlja. Res je, da to lahko počne brez ta-kojšnjih in očitnih posledic, vendar pa bi bilo pre-naivno, da si iz take kratkovidnosti izdeluje delovno teorijo. Iztrebljenje tristotih živalskih vrst v zadnjih 100 letih je dovolj zgovorno samo po sebi. Ekološki zakoni, ki jih je v tej obliki postavil B. Commoner, so torej že stare modrosti in predstavljajo del tradicionalne ekologije, kot se je razvila iz biolo-ških znanosti. Vendar pa stvari niso ostale pri tem. Ekologi so namreč že kmalu spoznali, da je za uresni-čenje njihovih ciljev potrebna družbena akcija in šele ob tem spoznanju se je rodila humana ekologija. Le-te ekološki problem iz naravoslovja prestavlja v družbo-slovje. Humana ekologija se je že ob začetku otresla neka-terih predsodkov naravoslovnih znanosti, predvsem kar se tiče ahistoričnosti in družbene nevtraliiosti naravo-slovja. Znanost kot katerokoli drugo obliko zavesti opredeljuje dejansko materialno življenje, ki razodeva naravo družbene produkcije in stopnjo razvoja produk-tivnih sil. Ce torej znanost govori o svoji brezčasnosti, potem se opira zgolj na ideološko bei^lo, ki naj hkrati podpre še tezo o družbeni nevtralnosti. Cisto preprost primer zgodovinske refleksije pokaže, do kod gre ta nevtralnost. Že pred 150 leti je imela industrializacija take posledice, da so bila cela mesta in pokrajine po-polnoma neprimerne za prebivanje. Na detovnih me-stih npr. v angleških tovarnah in rudnikih, kot to ka-žejo dokumenti, so bili delovni pogoji življenjsko ne-varni. Peklenski hrup, zxak pa, ki so ga vdihavali, je bil zastrupljen z eksplozivnimi in stmpenimi snovmi in tudi s karcinogenimi snovmi in bakterijami. Smiad je bil nepopisen. Prehrana je bila slaba, hrana pokvarjena. Varnostnih ukrepov praktično ni bilo, prenaseljenost v delavskih naseljih je bila notoričen pojav. Položaj je bil neznosen tudi kar se tiče pitne vode in kanalizacije. (Glej Engelsevo delo: )fPoložaj delavskega razreda v Angliji"). In to naj bi bilo izhodišče družbeno nevtral-nega ekologa 19. stoletja. Vendar teh ekologov ni bilo in le redkim je padlo na pamet, da bi iz teh dejstev izvlekel pesimistične zaključke o naravi industrializa-cije. Ekološko gibanje je nastalo šele tedaj, ko so tudi buržoazne kraje ogrozile tegobe industrializacije. To, kar preroke ekologizma navdaja z grozo, pravzaprav ni toliko ekološko propadanje okolja, ki je tu že od riekdaj, pač pa to, da dobiva univerzalen značaj. Malthusijanstvo je najbolj priljubljeno orožje me-ščanske ekologije, rožlja na vsaki strani ekološke litera-ture in se večinoma še na isti pobija. Pri Malthusu črpajo vse bajke o ,,vesoljski iadji ,,ZemIja",kot so jih polne ,,Meje rasti", pa čeprav v računalniški preobleki stroge analize ,,svetovne dinamike". Napaka ,,Meja rasti" je predvsem v tem, da razen podatkov ne phna-šajo ničesar novega, zakaj če človek dobro razume ko-ličine, ki nastopajo kot vhodne spremenljivke, mu je brez ,,sistemskih" študij vnaprej jasen tudi rezultat. ,,Meje rasti" so najbolj očiten in reprezentativen primer večinskega dela ekološke literatiue, ki iz malt-husiansko obarvanih predpostavk vedno znova izpe-ljuje planetarne katastrofe in globalne krize svetovne ekonomike. Res je, da so ekološki dejavniki, katerih efekt je globalen (npr. makroklimatske spremembe, zastiupljanje z radioaktivnimi odpadki, stiupi v zemlji in oceanih), vendar so najpomembnejši pravzapra/ dmžbeni, spremenljivi parametri, ki pa se jih ekologi neradi oprijemajo, ker so pravzaprav v bazi družbeno-ekonomske ureditve, ki pa se jemlje kot ,,tisto večno" in ,,tisto vnaprej dano". Meščanski ekolog pride do svoje ,,planetarne krize" natanko tedaj, ko spozna, da je v krizi pravzaprav samo konkreten družbeno-eko-nomski sistem, katerega del je. Ob taki ,,abstraktni občosti" je ekologiji odvzcta vsaka možnost konkretnega ukrepanja, saj je najbrž vsakomur jasno, da rešitve globalne planetarne kfjze pač niso v rokah človeka. In kje so rešitve? Pretiran razvoj in nerazvitost za-vozlana med seboj, lakota in prividno bogastvo, eko-nomski kaos in demografska poplava, ekološka kata-strofa in kopičenje orožja vse do zadnjega testa, meta-forične apokalipse do bombe ,^J", ki pušča v miru stvari in ubija zgolj življenje? Kakšno izhodišče narekuje ekologiji take razmere"? Predvsem ne ,,planetarna katastrofa" ne ,,Globalna kriza", pač pa kriza konkretnega družbeno-ekononi-skega sistema, ki v želji po profitu sam sebi koplje jamo. To je edino izhodišče, edino pozitivno izhodišče, ki lahko ekologijo od katastrofarske sholastike pripelje do dejanske znanosti za človeka. R. Podgornik MOŽGANI BREZ RAZREDNE ZAVESTI Točnih podatkov ni (UJV jih ne da kar tako), a velja, da v tujini dela nad 1000 visoko izobraženih slovenskih strokovnjakov. Ce-loletna ,,proizvodnja ljubljanske univerze. Zakaj? - Učeni možje so od nekdaj radi hodili na lepše. Legenda o osam-Ijenemu znanstveniku - napol čarodeju - je pravzaprav iz trte zvita. Znanstveniki so se od nekdaj radi zbirali v krajih, kjer je bilo njihovo delo denarno podpirano in spoštovano. Znanstveno sre-dišče se je selilo iz Aten (do 1.300 p.n.št.) v Alexandrijo, nato v Rim pa spet čez morje v Bizanc in v središča arabske kulture. V 15. st. so središča že v Evropi (,,pohvalimo" se lahko z 80 univerzami). 0 Čudež industrijske revolucije je postavil znanstvenike v novo l^Č. Korist od njihovih možganskih vijug je postala očitna in na-io4pi voditelji so se začeli zanje puliti. Peter Veliki je v začetku 18. ^^zadevo prav dojel in tudi prav ukrepal. Preplačeval je zahodne jHKJŽgane in tako skušal pospešiti rusko industrijo. Peterburška akademija je imela še ob revoluciji 20 % tujega. članstva. uKolikšen pomen ima preseljevanje izobražencev nam kaže tudi gibanje moči (gospodarsko-vojaške) v Evropi. K usihanju španske moSS, velesile iz časa osvajanja Amerika (okoli leta 1500), mnogo 'jft^omorejo tudi pogromi španskih Židov in Mavrov (trgovcev in b^rtnikov) v 16. st. Izganjanje Hugenotov v Franeiji (16. in 17. stqt) je veliko pripomoglo k temu, da je bila Anglija tista, ki je prva ponesla štafeto industrijske revolucije. E*i«Snačilnost gibanja znanstvenikov je torej dobro definirana eno-<2S8ieioost, ki pa se ob takšni ali drugačni katastrofi obrne. ____ ^ljanes vse poti vodijo v Ameriko. Jenkiji s svojimi koka-kola flaš^ami hodijo po svetu. Ko vidijo katerega dovolj pametnega -hojjila, ga že primejo, zaprejo v flaško in pošljejo v ZDA. A Slovenci se ne damo kar tako. Raje gremo k našim tradi-cionalnim kulturnim gospodom - Nemcem - pa čeravno nimajo takb ličnih flašk. Fašizem, ki razsaja med Nemci sicer marsikoga moti. A marka je le marka. Tako Krupp in njegova banda nagrabijo dvakrat več slovenskih fantov in deklet kot ZDA — le ni vse v pijači (koka-koli). Sistemi novačenja znanstvenikov so postali bolj prefinjeni proti onim iz prejšnjih tisočletij, nič hudega slutečega študenta lahkega zaslužka žejni kapitalisti povabijo na prakso, na podiplomski študij, ali pa porabijo kakšno drugo finto. Tam mu pokažejo svoje boljše mašine, boljše plače — in hop, ga že imajo. Znanost je mednarodna pravijo.________________________________________________ Američani si samo iz tujih študentov, ki jih privabijo prednosti American Way of Study", rekrutirajo letno 100.000 izbranih možganov, predvsem iz držav v razvoju. Takšen sistem preveijanja vrednosti delovne sile ima za Američane velike prednosti pred tistimi izpred državljanske vojne (1861), ko so lovili sužnje po afriški obali ne da bi vedeli, koliko bo ulov dal od sebe. Američani si na ta način nagrabijo več 10 milijard dolarjev letno (povprečni visokošolec stane kakih 40 milijonov dinarjev)oropanim državam v razvoju potem vržejo nekaj drobtinic v obliki pomoči. Ljubitelji človekovih pravic pa ploskajo. Slovenci pa smo vendarle optimisti. Naši pametni rojaki se bodo vrnili domov še bolj pametni, saj se bodo od Nemcev še veliko naučili. Jože Štern je leta 1974 pismeno anketiral približno polovico slovenske ,,tahuj" pameti v tujini. Le dobra petina ima jasen namen, da se vrne. Pa tudi ti bodo najbolj produktivna leta žrtvo-vali stopnjevanju moči zahodnega kapitala. Profesorji na univerzah pa so cvet slovenske znanosti. Med-narodno sodelovanje je nujno za razvoj, zato so mnogi več na tujem kot doma. Njihov status seveda ni emigrantski, čeravno so motivi isti. Kakšni pa so pravzaprav motivi? Nekaterih področij, kot je fizika visokih energij (pospeševalniki) ali pa astronavtika, Jugo-slavija seveda sploh ni zmožna uspešno pokrivati. Torej je naša proizvodnja tovrstnih kadrov že kar namenjena tujini (čudno pa je, da je ta tujina samo zahodna). Na nekaterih področjih pa so naši raziskovalni inštituti sposobni opravljati raziskave na evropskem nivoju. Zadeva pa se še stopnjuje - seveda s pomočjo posojil z zahoda. S tako uspešno taktiko skušamo izenačiti našo razliko s tem istim zahodom. (Ha, ha!) Shema programov je v večini takale: ,,prepričevalci", ki delujejo po žetezniških postajah, svetiščih ipd., dobijo za moškega ali žensko, ki se pusti sterilizirati po 10 rupij, ,,spreobrnjenec" pa dobi, če je moški —20 in če je ženska — 15 rupij. Zdravnik dobi za vazektomijo 6 in za tubektomijo 10 rupij, njegov asistent 3 (blagovno-kapitalska ,,produkcija" par exellance!). Zdaj pa tole. Povprečen vazektomiziran moški že ima 5 otrok (!). Čeprav se je v letih 1956 do 1969 pustilo sterilizirati 6 mln Ijudi, je bilo v Indiji leta 1971 še vedno 500 mln Ijudi. Krah sterilizacijskih programov je izzval protest tudi med Indijci samimi. Dilban Khwaya, vodja opozicije v Uttar Pradashu, pravi: ,,Dovolj nam je. Petje in ples ob rojstvu moškega potomca sta edini vir našega zaslužka. Družinsko planiranje nam lomi hrbtenico življenja!". Kapital najprej ustvari nemogoče populacijske razmere, potem se vrne pod humanistično krinko in želi ,,razvratno" deželo rešiti iz bližnje katastrofe, v katero ji sam tlakuje pot. Tudi razmere v drugih deželah, bolj ali manj pod imperialističnim jarmom, niso kaj boljše. V Pakistanu so leta 1966 sprejeli načrt, po katerem naj bi do leta 1970 znižali rodnost na 40-50/1000 (!), na Koreji želijo do leta 1980 znižati rodnost za 2(dva) (!) %. V deželah, kjer je dejansko planiranje rasti prebivalstva že prava eksistenčna nuja, se torej mehanizem kapitalističnega trga kaže kot prižgana vrvica populacijskega buma. Populacionizem v tem obdobju dobi nov kategorijalen aparat. Prvotna akumulacija zgodnjega kapitalizma ustvari trg delovne sile, kjer številčnost in mezda delovne sile sledita zakonu ponudbe in povpraševanju. Čeprav je kapitalizem v svojem razvoju od 16. stoletja naprej precej spreminjal svoje oblike, so populacijski regulatorji tudi v sodobnem kapitalizmu ekonomske vrste. Eksponentna rast prebivalstva v Indiji po vdoru inkonsolidacij angleškega imperieltzma (v obdobju od leta 1650 do leta 1800 je indijsko prebivalstvč dejansko stagniralo — neverjetno, če pomislimo, da predstavlja danes Indija glavni populacijski problem) ni nič drugega kot korelat nizkih mezd, ki so jih diktirala angleška podjetja v tej deželi. Za vzdrževanje nizke mezde je namreč potrebna relativna preštevilnost delavskega prebivalstva, da konkurenca delovne sile na njenem trgu sama zbije višino mezde na njen eksistenčni minimum. Zato so absurdni predlogi nekaterih ekoloških šol, ki pridigajo o znižanju stopnje rasti prebivalstva indijske podceline. Edino zdravilo za stabilizacijo populacijskih razmer v tej deželi je namreč umik kapitala, ki diktira vrtoglavo rast prebivalstva in ga vodi v populacijsko katastrofo. Poglejmo, v kakšno hinavščino in brezgbvost se pri uresničevanju svojih načrtov zapletajo različne ,,mednarodne" zdravstvene organizacije, ki v Indiji uresničujejo svoje programe znižanja rasti prebivalstva. Kam lahko nepoznavanje rasti prebivalstva pripelje ekologe, nam kaže tale fašistoiden program K. Davisa: ,,Vlada naj plačuje Ijudem, da se dajo sterilizirati, prav tako naj plačuje tudi stroške splava, obdavči naj mladoporočence, uvede naj davek na otroke, izglasuje naj se zakon za obvezen splav pri nezakonski nosečnosti, poročeni naj plačujejo višje davke kot samski, težje naj dobijo stanovanja in štipendije itd. itd." Davisove zahteve so prav gotovo ,,osupljive", vendar nič manj kot problemi, ki jih postavlja nekontrolirana rast. Družbena produkcija dejansko vpliva na prirastek tudi skozi tako imenovane ,,ekološke faktorje": življenjski prostor, prehrano, pitno vodo, rudninske zaloge in energijo ter seveda polucijo. Če se bo nadaljevala rast svetovnega prebivalstva v istem tempu kot doslej, * se bomo leta 2595 stiskali dobesedno kot sardine. Življenjski prostor je absolutno omejen in večino ga porabimo za proizvodnjo hrane predvsem v obliki kmetijstva. Kapital požira plodno zemljo s čeljustmi profita v eksponentnem tempu, tako se samo v ZDA industrijsko izkorišča (s tem mislim na vsako neagrarno uporabo zemljišča) 34 % celotnega ozemlja (v Nevadi 87, v Utahu 67, v Idahu 64, v Oregonu 52). Samo zaradi transportnega omrežja ostaja v ZDA neizkoriščenih 70.000 km2 zemljišča, sodobne metropole že grabijo levji zalogaj najplodnejših zemljišč. Plodna zemlja je sine qua non kmetijstva, ki (zaenkrat) še ostaja poglaviten vir prehranbenega blaga. Od njegove obilnosti in kvalitete je seveda odvisen tudi prirastek prebivalstva. Gandhi je nekoč dejal: ,,Človeku s praznim želodcem je hrana bog", Prehrambeni problem se tesno navezuje na problem življenjskega prostora, čeprav skušajo kmetijski strokovnjaki v zadnjem času zmanjšati njegovo težo, če ga že ne ukiniti (ti ,,strokovnjaki" se ponavadi izkažejo za lastnike lokalnih tovarn umetnih gnojil, ki govorijo na letnem zboru Kluba optimistov) predvsem zaradi neverjetnih uspehov pri povečevanju hektarskih donosov v zadnjih 30 letih. V ZDA namreč (kot najbolj očitnem primeru) se je v letih 1940 do 65 povečalo prebivalstvo za 47%, hektarski donos za 66%, obdelovalna zemlja pa se je zmanjšala za 12 %. Težko je verjeti, da bi bili taki čudeži brez konca. Pa tudi dejstva govorijo drugače; kar 55 % vsega človeštva zaužije na dan manj kot 2250 kalorij, vsak dan pa jih umre okoli 12000 zaradi podhranjenosti. Obdelovalna zemlja je že danes osemdesetodstotno izkoriščena, prebivalstvo pa raste v eksponentnem zaletu, v taki situaciji tudi razna čudežna umetna gnojila, pesticidi in hibridi (npr. epsko opevani čudež alfalfa) ponujajo kaj slabo oporo prihodnosti. Tudi fantazmagorični načrti o gojenju morskih alg in koncentriranih proteinov spadajo bolj v znanstveno fantastiko kot pa v možne rešitve prehrambenega problema in s tem katastrofalne regulacije rasti prebivalstva. Populacijski problem v vseh svojih mačicah predstavlja nujen mehanizem obstoja kapitalistične produkcije. Šele rezervna armada dela namreč omogoča pravilno funkcioniranje zakona vrednosti in s tem reprodukcijo obstoječih družbenih odnosov. Populacijski problem zato v okvirih kapitalistične produkcije ni rešljiv saj je njen integralni element. Meščanski ekologi se dobesedno postavijajo na glavo, da bi ga razumeli in ga skušali razrešiti. Vendar vsaka rešitev seže zgolj do ,,abstraktne občosti", v kateri se problem tudi zastavlja. Dejanska razrešitev populacijskega problema je onkraj obstoječega družbenoekonomskega sistema (v svetovnem merilu); dokler si tega meščanski ekologi ne vbijejo v glavo se lahko zgolj selijo od protislovja do protislovja, ki jih je polna vsa ekološka Itteratura. Zato se ne moremo strinjati tudi z njihovim praktičnim delovanjem ki se v najboljšem primeru spreminja v filistrsko hinavščino. Tudi principi neke ,,marksistične znanosti" ekologije ne bodo spravili na suho. Vse, kar lahko marksizem kot kritika vsake znanosti pove ekologiji, je, da problemi v postavljenih okvirih niso rešljivi. ^^^ ^9 Rudi Podgornik sooba v imim uudstvai Povečana koncentracija HZSO4 v Ijubljanskem zraku je non-salantno prežrla tekst A. Detele „0 zablodah znanstvene metode". Hkrati z zažrto kritiko uredništva za naravoslovje bo zadnje nadaljevanje objavljeno v naslednji številki. UREDNIŠTVO ZA NARAVOSLOVJE Pripravljamo tematsko številko TRIBUNE, posvečeno ekologiji z delovnim naslovom »Ekologija in socializem". Pričakuiemo vaših pnspevkov in kritičnih razmišljanj. UREDNIŠTVO NOVIC A V sredo, 25. X., smo bili (lahko) priča obravnavi novih predlo-gov za raziskovalno leto 1978 na področni raziskovalni skupnosti za vzgojo in izobraževanje. Med drugim so govorili tudi o razisko-valni nalogi prof. Jožeta Slivnika in sodelavcev ,,Temelji naravo-slovja in tehjnologij za družboslovce". Zanimive pripombe v raz-pravi so bile: 1. Zakaj se uvedba teh predavanj na univerzo pojavlja kot razi-skovalna naloga? Uveljavljanje družboslovnili predmetov na na-ravoslovno-tehnične fakultete namreč ni šlo skozi tak postopek. 2. Ta druga pripomba je bila v zvezi s samim konceptom pred-meta, ki da ima premalo poudarjeno tehnološko in medicinsko plat. ,,Tribuna" pozdravlja prizadevanja profesorjev naravoslovnih fakultet, ki so se odločili na ta način preskrbeti širšo razgledanost kolegom družboslovcem. Menimo pa, kar smo že povedali na razpravi junija letos (glej 1. številko Tribune), da bi poslušanje takšnih predavanj zelo koristilo tudi študentom naravoslovcem. Presenetljivo pa je, da študentov spet nihče ne sprašuje, kakšnih predavanj,siželijo! SODBA V IMENU LJUDSTVA! Ofcrožno gospodarsko sodišče v Celju je v senatu po predsed&tvom sodnice Dragice Pirih v sodelovanju sodnikov porotnikov Rudija Slmenca in Clrila Hargolda ter zapisnlkarice Janje Cimerman v gospodarstoo kazensloi aadevl aoper obd. Clnkarno Celje, TO233 TiO2 Celje, ki jo zagovarja odv. Branko Ver-sbovšek tx Celja In zoper obd. Branka Pustoslemžka, mradl gospodarafcega prestopka po 65 ftl. Zatoona o vodah, po obtotaem predlogu OJT Oelje, St. Pt 139/T7 z dne 30. 9. 1977, po dne 24. 4. 1978 v navzočnosti predstavnika pravn« ooebe Avgusta Praznžka, obd. Brenka Pustotiemika, odvotnika Bzaoka Ver-stenrSka ln namestnlka OJT Celje, Emila Sokliča opravljenl Jcraoi glami ob-ravnavl razsodlIo: i. OM. CINKARNA Celje, TOZD T1D2 Celje, j« prefcršila dolodila 1. odst. 51. 61. Zakoca o vodah s tem, da dne 8. 5. 1977 od 3. do 6. ure, pe tudi dopoldne in popoldne lstega dne nl zagotovila predpisa-nega obratovanja distilnih naprav svojega obrata aa nenrtralizacdjo, ker aaradl pomanijkanja hidratiziranega apna za nevtraiizacijo ldaUh odpactaih voda, ob-rat za nevtralizacijo sploh nl deloval ter k> se oenevtralMrBne odplake nabl-raJe v prepolnlh varovalnlh bezenih, od koder ao oe te odplako v kollčtal n*J-tbč 100 kub&ov iztekale preko roba bazena t meteamo kaoalizadjo ter po njej v reko Hudinjo. n. Otod. BrankD Pustoslerošefc, ato JoSeta, rojen 11. 4. 1939 ˇ Luflah, stan. CeAje, OorUmoom t, ofaabofodj* stranskih otoatov, nl poskrt>el za praro&fflra dobavo hidratMranega apna, mradl fieau r toOd I. navedena naprava dne 8. 5. 1977 od 3. do 6. ure ni detovala. S tem sta obd. pravna in obd. odgovoma oseba storlU vaaka goapodankl postopek po 6. bočki l. odst. 65 čl. Zakona o vodah. In se jima na podlagl tega zakondtega dolo&ia z uponbo fit. 27 ZGP ianč* pogojnaobsodba pri čtirtk&t 89! i. Obd. CINKARNI CELJE, TOZD TIO, Cdje določi kazen 20.000,00 dln (drvajsettisoe dlnarjev) plačljivo v roku 15 dnl po pravnomočnosti sodbe, U pt ne bo tovriem, 6e obsojena v predzkusni dobi dveh let ne bo storils nong& gospodankega pre- stopka. II. Obd. Brariku PustoslemSku dolofii kazen 1.000,00 din (entisoč dlnarjev) ^ pladljivo v roku dveh mesecev po pravnocnofinosH sodbe, kl p« ne bo 1» vršena, če obsojeni v pretzkusni dobi dveh let ne bo storil Isttsa. dejenja, kl bo imel tudl znake gospodarskega prestopka. Varsbvenl ukrep objave sodbe se ne izreče. Obd. CINKABNA Celje, TOZD TiO2 Colje je dolžna poravnati strotee kaacn- skega postopka, pri demer se odmeri povprečnina na 2.000.00 din. Obrazložltev: Obd. pravna oseba Je v aigovpru priznala, da njen otorat m nevtralizacljo dne 8. 5. 1977 od 3. do 6. ure ni obratoval. Obd. Pustoslemšek je v ssagovoru zanlkal odgovomost za očltand goapodarski prestopek, češ da kot vodja stranskih obratov ni bil zadolžen za aaloge apos. Povedal Je, da se Je ves čas po prrornajsklh praznlkih leta 1977 mloga apna zmenjševale, ker preekrba z apnom nl potekala v redu. Po ižvedenem dokaznera postopku je soddšče zaključilo, da Je goepodarsJri prestopek obd. pravni osebi in obd. Pustoslemšku dokazan. Z zapisnikom vodno gospodarskega lnšpektorja SO Celje z dne 9. 5. 1977 Jn podatki nevtralizacijskega dnevnika, potrjeno pa z izpovedmi v postopku sasll-šanih prič je doikazano, da obrat za nevtraliaacijo obd. pravne osebe dne 8. 5. 1977 od 3. do 6. ure sploh ni deloval. Po istib podatklh ln diagramih nevtralizacije pa ta obrat tudi dopoldne in popoidne istega dne 8e nl povson predpisano deloval. Z izpovedbi prič je dokazano, da ta obrat nl deloval, knr je ob 2. uri 30 min. dne 8. 5. 1977 v silosih zmanjkalo apna za nevtralizecijo kislih odpadnih voda. Za storjent gospodarskl prestopek Je odgovoren obd. Branko PustoslemSek. Kot vodja stranskih obrator je bil odgovaren » oelotao poalovanje obrata » nevtralizacdjo, zato je bil dolžan, takoj ko Je ugotovU, da preakrba s apnrao ne poteka normalno in da se zaloge iz dneva v dan manJSajo, o tem obve-stiti vodjo TOZD Transport, vodjo komerdale In vodjo TOeSD Tip,, da bt le-ti ukrenili vse potrebno ze normalno preskrbo z apnotn. S tam, ko J« obd. Pu-stoslemSek sicer z dobro voljo prevzel preskrbo z apnom v svoje roke, ko m je sam pogovarjal z IGM Zagorje za dobavo apna in z delavoem TOZD Tran» port, je bil dolžan stvar urediti tako, da bl apno v oforat n nevtrallzacijo d* Jansko prispelo pravočasno. Obd. PustoslemSek Je vedel, da v TOZD Tran* port delavci dela.jo le do 20. ure xve6et. Zato bi moral vodji TOZD Transport predstaviti kritieno sltuacijo, da bi le-ta zagotovil, da bi v TC3ZD TraiMport prlšla na dedo tudi nočna lzmena, ki bl apno, kataro J« prlapelo «ve6er, lahko pravočasno prepeljala v obrat za nevtrallaacijo. Obd. Pustoslemšek Je bil tak» edinl, ki Je bil dejansko In neposredno sesianjen s tem, de m> alog« apna za nevtraliaacijo kritične, oearoma da zolog sploh nl. Nlhče ˇ TOED Transport all v komercialni službi s tem ni bll tako nepcmredno aeaianjen. zato je bil obd. PustoslemSek tisti, ki bl moral storiti nt, da bi bilo apoc pravočasno pripeljano v obrat nevtrallzacije. Sodišče je pri odmerjanju kaznl obd. prevni osebi upoStevalo geoeraloc pervencijo, kot olajševalne 6kollS«ne pa, da obdoJžena pravna oeeba doslet Se nl bila kaznavana, da Je dejanje priznala, dejstvo, da Je k nepravočaan dobavl apna prispevala tudl IGM Zagorje, katera apim to ves fias po poo majsikih praznikih nl redao dobavljala, saj Je bilo dne 7. 5. 1977 vseb 11 pra» nlh cistern v Zagorju, dejstvo, da j« bila kob61nia prelite nenevtralizLrane od padne vode imjhna m da ni povžročila škode na flori, predvsem pa okoll Sftino, da obdolžena pravna oseba posluje z veliko izgubo, saj Je v pretev lem letu znašala njena poslovm izguba otooli trl milljarde 800 milijonov dl narjev. Ob upoStevanju vseh teh okoliščin }l je sodiiče lzreklo pogojno ob sodbo, pri Cemer ji je določilo kazen, kot je razvidna v izreku sodbe. Pri določanju kazni obd. Branku PustoslemSku j« sodlšče upoštevalo kot olaj Sevalno okollSčino, da doslej še ni bil kaznovan, skrb za otroke, predvsiem p» nlzko stopnjo kazenske odgovomosti, saj »1 je močno prizadeval, da bl zago tovil pravočasno dobavo apna, aato mu Je prav tako kot obd. pravnl osefr izreklo pogojno obsodbo, pri čemer mu je določilo kazen kot Je razvidna t izreku sodbe. Okrožno gospodarsko sodiSče r Celju, dne 24.aprila 1978 Predsednica senata Draglca Plrlh 1.1 Zaplanlkarica: Janja Cimermaa Zooer navedeno sodbo se Je pritoMl Okrožnl Jaml to«lec t Celju. Vihom sodišee SR Slovenlje v Ljubljanl Je prlto*bi ugodllo in pod opr. it. Pkž 200/7 izdalo naslednjo odloffbo: Vrtiovno sodiSče SR Slovenije je v senatu, ki ao ga sestavljali aodoik Vladiml. Rijavec kot predsednlk senata, sodnlca Vida Kosi ln sodntic porotalk Sterfh. Skoda kot člana senata, v gospodarsko kazenskl zadevi zoper obd. Clnkam Celje ln obd. Branka Pustoslemška kot odgovoml osebl, zaradi gospodarskeg prestopka po čl. 65 Zakona o vodah, glede na pritožbo Okrožnega javneg tožilca iz Celja proti sodbi Okrožnega gospodarskega sodi&a v Celju Ste-Fk 141/77 z dne 24. 4. 1978, potem ko je predlog za JT SRS podal dr. Jeko» Otrln, na svoji seji dne 20. 9. 1978 razsodllo: i. Pritožbl javnega tožUca se ugodl In ae sodba sodlSCa prve a*opr\Je ap»rein«r tako 1. da se odpravi pogojna obsodba z odložitvijo Izvrtitve kaznl ze dobo dv« let obd. Cinkaml Celje, TOZD TiO2 ln obd. Branku PusboslemSku. 2. da se izreče varstveni ukrep objave sodbe po 6L 28 točka 1 v nr. s čl. 3 ZGP ln slcer, da se objavita sodbi prve ki dnige stopnje i lzvlečkom obrazlc žltve v glaallu Delo in Celjski tednik. II. Obd. TOZD je dolžna plačabt atroške prltožbenega poatopka ln aioer pc vprečnlno 3.000,00 din. Obrazložitev: Tožilčeva pritožba je utemeljeoa. Prltožbeno sodiSče ugotavlja, da niso podanl pogoji m pogojno obsodbo <* dolžencev že zaradi generalno perventivnega ufiinka, ki gs mora imetl kaznc vanje. Varstvo okolja je ustava posebej zaščitila kot kategorijo velikega pt mram pri ohranjevanju naravnega ravnotežja s človekom vred. V danem pr tneru pa dejanje nl bilo storjeno zaradi pomanjkanja čiatilnih naprav, temve. zaradl malomamosti predvsem odgovorne osebe obd. Branka PuatO6l«n*kt ki bl ob pbvečani paaljivostl latako preprečil Mltje nenevtrallzliBnlh kislto odpadnih voda v Hudinjo. Zato Je pritožbeno sodišče odpravilo pogojno <* sodbo obeh obdolžencev. Pri tem še prlpominja, da zelo težko fbiančoo ekc nomsko stanje obd. TOZD ni razlog za pogodao obsodbo, temveč je to 1 okoliščina v srnislu čl. 20 ZGP, ki vpliva na odmero nižje dename kaznl, ks je sodišče prve stopnje tudi upoštevalo. Prav tako je pritožbeno sodi&e izreklo po tožilcu predlagani varatveoi ukre objave sodbe. Po določ. čl. 30/1 ZGP je dotočeoo, da se ta izrefe, de sodiie mlsli, da bi bilo koristno, da javnost zve za sodbo. Ta pogoj pa je v obra\ navanem primeru podan, saj si vsa naša družba prizadeva ohranlU naravt_ kot je to že zgoraj povedano in tudi vsl delavci prispevajo v ta namen dolv čena aredstva. Občani so zelo zamteresiranl za čisto okolje, kar velja v Slovt niji Se zlasti za območje Celja, kjer je to onesnaževanje med najhujšlml i delikatnimi. To problematiko sredstva Javnega obveSčanja tudi pogosto i zavzeto obravnavajo. Vrhovno aodJSče SR Slovenije Ljubljana, 20. septembra 1978 Predsednik senatt Vladlmlr Rljavec 1. 805 OHOOHO! Kot ste gotovo že sami opa-ziti, je na mednarodni sceni prav zelo živo. Čtoveku se je (v mojem primeru) zelo težko od-ločiti, o čem bi pisal, komenti-ral ali dal opazko. Za začetek bi izbrali ,,straš-no" temo, ki je, uparn, pritegni-la vašo pozornost, če vsaj malo berete časopise, gledate TV ali poslušate radio. Gre za (mogo-če ste že uganili) letošnjo po-delitev Nobelove nagrade ,,za-služnirria borcema za mir in napredek v svetu" — Mr. Sadatu in Mr. Beginu. Ne bi hoteli pre-več komentirati letošnje pode-litve, ampak raje predlagamo norveškemu Nobelovemu inšti-tutu, da uvede podelitev (po-smrtne) nagrade za mir. Dajemo spisek mogočih kandidatov: Mr. Hitler, Mr. lan Smith, Mr. Pinoche, Mr. Videla, Mr. Stalin, Mr. Selasie, Mr. Mussolini. Za-radi omejenega prostora smo morali spisek kandidatov skraj-šati. Nič zato, pa drugič! Vidite, hm, politika, ideolo-ške razprtije itd., vse kar spada sem, je zares zelo zelo čudno. Od tega kako so v SSSR pred nekaj leti znanstveniki lomili kopja ob tem, ali žvečilni gumi, (ki je imperialistični proizvod) kvari sociaiistično mladino, če-prav so še v Sibiriji davni prebi-valci žvečili smolo nekih rastlin, medtem ko so čuvali živino preko največje zmage ZDA nad SSSR — to je uvoz in dovoljenje proizvodnje Pepsi Cole v SSSR, danes pa je to sodelovanje že pustilo sledove. Celo to, da bo (predstavljajte si) policijska oprema uvožena iz ZDA za moskovsko olimpiado. Cerkev ostaja cerkev. Čeprav se je ,,brigala" za trpljenje Ijud-stva, ostaja v bistvu reakcionar-na. Dokaz je izjava brazilskih katoliških biskupov Lrdečih") ki je namenjena narodu. Med ostalim pravi: ,,svet gre skozi resno krizo", ,,svet se nahaja v prehodnem stanju iz odprtega represivnega sistema v normal-nejše politične tokove, kar je samo na sebi dovolj, da izzove resnejše pretrese".. In naprej ,,nepotrebna radikalizacija ustreza le desnim silam", te po-zivajo ,,na umerjenost, kerse le tako lahko prebrodi sedanji kri-tični trenutek, katerega ozna-čuje nervoza." Mislimo, da je treba radikalizirati položaj. Treba je udariti odprto in z vso močjo, treba je udariti s kmeč-ko in delavsko pestjo, treba zlo-miti diktaturo in pomesti vse imperialistične smeti, skupaj s cerkvijo. Zelo dobro vemo, kakšno vlogo je odigrala cerkev v zgodovini latinskoameriških narodov in na kateri strani je vedno stala. Da se še enkrat vrnemo na Bližnji vzhod in dogajanje okrog Izraela in Egipta. Pro-blem številka ena je osem mili-jonov Palestincev v pregnanst-vu. Kdo jih vpraša, kako živijo pod begunskimi šotori, pod okupatorjevim čevljem! Zatose pridružujemo izjavi palestinske-ga predstavnika, da sta ,,za PLAZ potrebni dve roki", A Ml V ENI DRŽIMO PUŠKO, KE R SE MORAMO BORITI ZA VRNITEV V DOMOVINO IN ZA OSTALE ZAKONITE, NA-RODNE PRAVICEPALESTIN-CEV. Izraelski predlog o asimi-laciji Palestincev v arabskih de-želah me spominja na tisti vic: Ali veš, kako se vozijo v avtu: dva Nemca in dva Žida? Žida v pepelnikih, Nemca na zadnjih sedežih. Velikokrat se pozablja zgo-kdovina. Čeprav ne prihajajo več ,,vznemirljive novice" z ,,zele-nega kontinenta", iz Nikaragve, je tam še kako vroče. Problem je prestavljen (?) iz vojaškega na politično področje. Somoza želi, da se obdrži vsaj do volitev leta 1981; opozicija (ne glede na to, da so v njej tudi predstav-niki FSLN), ki je sestavljena iz predstavnikov šestnajstih strank in struj, želi, da se Somoza umakne in njim prepusti osno-vanje vlade. ,,Veliki" diktator tega noče dopustiti, zato je angažiral ,,vplivne prijatelje" v ameriškem kongresu, senatu in straši Američane, češ če on odide, ,,bo država padla v roke komunistov in kastristom", to bi pa lahko potegnilo nit revo-lucije na ,,zelenem kontinen-tu". To me približno spominja na besede, ki sem jih slišal od predstavnika FSLN, vendar gle-dano z njihove strani. Ne glede na nadaljnji razvoj dogodkovse bo FSLN še naprej pripravljala za boj, osnovana je regularna vojaška formacija, izbran vrhovni poveljnik. FSLN in nikaragvijskemu Ijudstvu, delavskemu razredu in kmetom želimo veliko zmag, re-volucionarnih uspehov in da naj bodo iskra, ki bo zanetila ogenj v južni Ameriki. Raznim General Motors, Fruit Company, ITT, Agfa itd. se je pridružila še ena trgovska družba, ki ima glavno nalogo, da poleg prej naštetih še malo ,,stisne" delavski razred v Latin- ski Ameriki. Z druge strani oceana je prišla novica, da čla- nice andskega pakta (Peru, Venezuela, Bolivija, Ekvador in Kolumbija) snujejo novo multi- nacionalno družbo na pobudo privatnih industrijalcev Vene- zuele in Peruja. Delavskemu razredu teh držav želimo \z vsega srca, da doumejo svojo zgodovinsko vlogo in da odigra- jo svojo zgodovinsko nalogo tako, kot je to uspelo kuban- skemu delavskemu razredu, vietnamskemu, jugoslovanske- mu ... Iz zahodne Nemčije spet pri-hajajo ,,vesele," novosti. Ne glede na f,tradicionalno dobre odnose", ki jih ima naša UK ZSMS z univerzo v VViesbadnu, ne glede na to, da smo povojna generacija, ki je odrasla v svo-bodi, dvigamo svoj glas proti glasovom, ki zahtevajo v ,,ob-Ijubljeni zemlji naših gastar-bajterjev" zastaranje gonje proti vojnim, vojaškim zločincem. Treba je razumeti, da je demokracija v zahodni Nemčiji SAMO buržoazna demokracija, da je demokracija za nekatere, da je demokracija za privatni kapital. Mislimo, da je treba povedati nekaj besed o šahovskem prven-stvu v Argentini. Najbolj blago rečeno je sodelovanje jugoslo-vanskih šahistov odveč. Kajti to pomeni neposredno potrditev Videlovega režima, pot ,,z za-prtimi očmi" preko tisoča po-litičnih in nepolitičnih zaporm-kov. Medtem ko je vsak dan vse napredno, delavsko in levičar-sko obsojeno na smrt in je pre-povedano misliti o svobodi, naši šahisti mirne duše delajo poteze na šahovskih deskah. To je vsaj izdaja našega proletarskega in-ternacionalizma, boja in po-moči revolucionarnim in osvo-bodilnim, naprednim in levičar-sko usmerjenim gibanjem. Prav tako bi mirne duše odšli v Čile ali v južno Afriko. Treba je razumeti, da diktaturam v La-tinski Ameriki še kako ustreza organiziranje raznih svetovnih in ne vem kakšnih prvenstev, ker to v očeh napol slepih in meščansko usmerjenih mas ne pomeni nič. Diktaturam so to dodatne točke v priznanjib o ,,demokraciji" in ,,svobodi". Kdaj bomo znali razlikovati resnično od prikritega, površin-sko od bistvenega, kdaj bomo začeli delovati v pravem duhu zgodovinske vloge delavskega razreda, v duhu proletarskega boja za novo družbo — za KOMUNIZEM! Do končne zmage — naprej! Kam gredo divje svinje -3- Haaanoma ponttvljam svoj inkriminirani atavek, da na b« ponovnlh nes« porazumor. Z roicohltrsJco kratnj« s« tako Tribuns iaaaaei a ZKJ ir. pro= latariatom (ne da bi s« kdaj skušaia apuščati ¦» konkratnejjaa daiinicije -to ji tudi ni potrabno, potau ka Ja Tzpostarila avojo avtouatiatično logiko). 7 konkratnih sporih a posanasniki, akupinarai all organisacija^ mi ja za Uradniatvo dilema na moč prsprosta: lcdor ja proti Tribuni (ali t«lj pogoetoi *¦¦*"*!» preti komur ja Tribuna), Ja proti partiji, aemo« uprarljanju, diktaturi prolstariata (kakšna lapo aozToSja), skratita na raakcionarnih razradnih pozieijah. Kakšna prar nerarjatne sadaža lahko rodi ta logika, j« moč •ksplioit« razbrati v oraanjanam pamfletu, ko firc^ dništr* titrx vulgo Tomaž Kastnak razkrln^ara ŠKUC in mana osabno, da ekušama "znortio Tzpostariti razradao vladavino buržoazija"(podobno da= bala ja oradba ¦ SKUGa kot akapoaaata "klarikalizaclja"). ie fantazma= gorija rezboljsnaga uma ja mogoče razumeti paS ittuii aamo v opisama koatakstu, aaj aicar raa stvar apadala adlnola t nako ustanovo ns savaro= TZbodnam obrobju Ljubljanak« kotlina. Toda kaj, ko to ša ni vss. Tu Ja 3a "popolna taoratska ln idajna zmada", *-^*--T-^-p»»»»i*-i-ii»T»»r-irTga-hij^j* Xxaxfx*&Xmroti vsea t»r.i ne= gatlvitatan? Fozivija prolatariata. V iuanu kataraga Tribuna vasslo iz= raj^a avoj plea na žici. In zakaj ni altarnatiT, zakaj aatao a.kvillbris= tika, zakaj samo nahaniono lapljanja i.iarxovin basad na |BHMMB4 situa = cijo, kakršna preproato ni. ^akor inajo katoliki avojo zleto knji^o za vaa prilošnoati, a katjro ža dva tisoo lat razlagajo in opravicujajo yao svojo blazno, paranoiSno zgodovino, tako iuajo tudi nakatari >7iar<.ai= janci svoj katokizam, iz icatara^a"razradnaciu aovražniku" praoirajo i