Slovstvo.
43
tobak . . . vse se ponuja. Po ulicah si si umazal čevlje. To je zapazil snažnik čevljev, ki ima tam na robu svoj stan z malo klopico in krtačami. Lahko si daš osnažiti čevlje, nikomur se ne zdi čudno. Tam blizu ropota nekdo z denarjem : menjalec je, ki bi ti rad zme-njal tvoj denar, zraven te pa morda še ogoljufal.   Spreten je  pač, zakaj jako
Slov
LO VENSKO   SLOVSTVO.
Knjige družbe sv. Mohorja.
Šmamice naše ljube GospS presve-tega Srca. (Druga knjiga.) Spisal Janez Volčič, duhovnik Ljubljanske škofije. 16°. Str. 348. — «Ta-le knjiga je zadnja, ki jo udje Mohorjeve družbe prejmo iz plodnega peresa rajnega pisatelja Janeza Volčiča. Imenoval jo je ,Šmarnice', in mi smo ji pustili ta naslov, dasi bi se mogel zameniti s primernejšim, ker ga je ravno naš pisatelj uvedel v jezik slovenski in je postal med nami že nekako domač . . . Premišljevanja so povzeta iz slavnoznane knjige jezuvita o. J. Arnolda: ,Kako posnemati presv. Srce Jezusovo', in sicer sta prestavljena prva dva oddelka.* (Predg.) Knjiga ima dva dela: I. Premišljevanja (31). II. Pobožna opravila. Ni nam treba govoriti o vsebini, ki se sama priporoča, pa tudi o obliki ne govorimo radi, ker je pisatelj že v večnosti. V Mohorjevih knjigah se pač ne bodo ponavljale stvari, kakor n. pr.: «. . . pohujšuje, namesto da bi se boljšal*, ali: «kar prenare-diti ne moreš* (str. 145), ali raba dovršnika za nedovršeno. dejanje. Blagi pisatelj, ki je toliko pisal na čast Mariji, veseli se pač sedaj v njeni družbi in je še vedno prijatelj Mohorjevi družbi, kakor ji je bil v življenju podpornik.      — l.
Slovenska čitanka za tretji razred srednjih šol. Sestavil in izdal dr. Jakob Sket, c. kr. profesor. III. Cena 80 nove. V Celovcu, 1892. Tiskala in založila tiskarna Družbe sv. Mohorja. — Leta 1854. in 1855. je izdal rajni dr. Janez Bleivveis «Slovensko berilo* za tretji in četrti gimnazijski razred. Nekaj let pozneje je sestavil in izdal pokojni A. Janežič tudi za prvi in drugi razred srednjih šol «Cvetnika» I. in II, del. Ker je uvidel, da vedno bolj napredujoči in razvijajoči se slovenščini ne zadošča več »Slovensko berilo* Bleiweis-ovo, poprijel se je blage misli, da bi sestavil «Cvetnik» tudi za tretji in četrti razred.  Prezgodnja smrt
urno viška in meče iz roke v roko svoj
cvenk.  Hočeš-li  vode, «Mojje,  mojje»
(vode) vpije nekdo, ki gre mimo tebe.
Vodo nosi v kozjem  mehu,  kakor bi
imel  vrečo  moke.   A od njega kaplje
in z jedno roko maši odprtino, katero
odpre, ako hoče kdo njegove  izvrstne
pijače.
(Dalje.)
S t V O.
pisateljeva je preprečila, da se ni zvršil ta sklep. Nato sta jela nabirati gradivo za slovenske čitanke za nižjo gimnazijo med drugimi posebno gg. prof. M. Pleteršnik in Fr. Hubad, katerih nabrano gradivo je deloma porabil za sestavo svoje čitanke gosp. dr. J. Sket; bil je v to svrho že poprej zabeležil vse rabljivo gradivo iz novejšega in najnovejšega slovstva od različnih več ali manj znamenitih pisateljev. Pri izberi pesmij in prozajičnih sestavkov se je oziral gospod sestavljalec posebno na zgodovino slovensko, srednjega in sedanjega veka, pa na pokrajine slovenske in slovanske. V pesmih in drugih sestavkih se opisujejo šege in razmere verske, družbinske, državne in vojaške, sploh delovanje Slovencev in Slovanov. A knjiga se ne ozira samo na navedene stvari, v njej se slika tudi prirodna krasota dotičnih pokrajin, kar naj vnema in polni mladeniška srca z navdušenjem in ljubeznijo do ožje in širše domovine — naše Avstrije. Poleg zanimive vsebine omenjamo po pravici tudi lepo vnanjščino knjige.
Dasi ima nova čitanka mnogo vrlin, omenjamo vendar nekaj stvarij, ki nam niso tako všeč, kakor poprej omenjene. Sicer trdi gospod pisatelj v predgovoru: «Berilo za predstoječo Čitanko je povzeto večinoma iz najnovejšega slovstva in je tako izbrano in razvrščeno, da stoji v vidni zvezi in vzporedno z drugimi predmeti, kakor se poučujejo v tretjem razredu.* Ali zdi se nam, da se povsodi vendar ni tako godilo. Želeli bi, da bi bil gospod sestavljalec razvrstil berila preglednejše, da bi bil pregledal semtertje tudi nemška berila, popravil nekaj beril, nekaj neumestnih pa izpustil. Predgovor sam omenja take sestavke: «Zraven težjih in daljših sestavkov nahajaš v knjigi mnogo kratkih in lahkih, tako, da bodo čitanko mogli uspešno rabiti tudi na takih šolah, kjer so učenci manj vešči svojega materinega jezika.* — Toliko v obče. Posebej omenjamo, da nam nekaj pesmij ne ugaja glede na ritmiko. Pesem (str. 1) «Čista vest* se ne čita ritmično gladko in pravilno. Pričakovali bi, da se čita prva in tretja vrstica prve kitice v jambskem ali z nastopom
44
Slovstvo.
v trohajskem merilu, kakor v 1. in 3. vrstici 2. in 3. kitice. Ritmične pege se nahajajo tudi še v drugih pesmih. Sestavljalcu sicer ne smemo takih peg šteti v zlo, zakaj pesmi v čitanki niso njegovo delo, a utegnil bi bil popraviti te napake, kakor se tudi drugače ni bal popravljati, kar je zapazil napačnega, bodisi v jeziku, bodisi v vsebini. Nekaj sestavkov je povzetih iz Jane-žičevega Cvetnika I. in II. dela, popravljene so nekatere jezikovne in stvarne napake, a ne povsodi. N. pr. (str. 7): «V Atilovi vojski so služili Slovenci . . . Kedar so kralja pokopavali, imeli so velike krmine . . . Latinski pisatelji pravijo, da se je ta sedmina velela ,strava', kar je slovenska beseda ter priča, da so že tedaj stanovali Slovenci v Panoniji.« Ko bi bil rajni Trstenjak videl karto, katera slovi kot «tabula Peutingeriana*, bil bi gotovo zadnji odstavek nekoliko premenil in pisal o bivališčih nekdanjih Slovencev za časa Atilovega natančneje in verjetneje. Huni so prodrli v Evropo leta 375. po Kr.; med potjo so trčili na Slovence, ki so v četrtem stoletju bivali — kakor nam kaže omenjena tabula Peutingeriana — v sedanji Ru-muniji nad Dunavom, med Črnim morjem in Karpatskimi gorami. Nekaj so jih Huni prisilili, da so šli ž njimi kot sobojevniki čez Karpate v veliko nižino Ogrsko, večina Slovencev pa je ostala še nekoliko desetletij v Rumuniji ter šla šele v drugi polovici šestega stoletja iz svojih bivališč, prekoračila Karpate in se naselila v Panoniji, kakor tudi po deželah planinskih. Ge latinski pisatelji rabijo slovanski izraz «strava», to še nikakor ni dosti verjeten dokaz, da so Huni navedeno besedo slišali le od Slovencev v Panoniji naseljenih. — Drugo zgodovinsko nedo-statnost čitamo v št. 38. («usmiljena Slovenka*): «Leta 563. po Kr. so privihrali na Donavo divji Obri (A vari).* Dokler so gospodovali po Ogrskem Gepidi in Langobardi, bila je Obrom pot na Ogrsko zaprta; odprla se jim je šele po popolnem porazu Gepidov in po odhodu Lango-bardov v Italijo leta 568. po Kr. Te in druge nedostatke bi bilo gosp. pisatelju lahko odstraniti, da je dotičnim številkam dodal daljše ali krajše opombe, ki bi bile izvestno v korist učencem in učiteljem. Št. 6. čitamo:
Pod Krasom, kjer stena skalna zijd, Kjer širi se Landrijska jama.
Kje je Landrijska jama? vprašali bodo radovedni učenci, belil si bode učitelj, nevešč kraje-pisja, glavo, zakaj Kras je obširen.
Jezik je gladek in opiljen. Poprava izraza «primanjkuje» (Jan. Cv., I. del, št. 6) v «nedo-staje* (št. 3) ni bila neogibno potrebna. Gospod pisatelj je izpremenil «nižje* (Jan. Gv., I. del, št. 15) v «niže» (št. 9), vendar piše tudi «večji-del» (št. 24). V št. 17 Čitamo: «hribi . . . gozdje> namesto Janežičevih oblik (Gv. L, št. 8): «hribje . . . gozdi*. Manj navaden je izraz «ni se mu hotelo* (št. 20); manj navadna je tudi zveza: «in to še le v veži, nikar v hiši* (št. 20). Št. 35 čitamo: «... da je kar oglušal.* Oblika oglušal se sklada glede na glasnik e (staro-slov. jat) z glagoli slišal, tičal in dr. A vendar se — če sodimo po ljudski govorici in po slov-
nici — staroslovenski e (jat) za omehčanimi soglasniki ne izpremeni vselej v novoslovenski a. Sliši se namreč med ljudstvom češče oblika oglu šel. Morebiti bi bilo bolje pisati ^najkrajše* namestu «najkračje» (št. 53). Št. 74 čitamo: «. . . ki se čemerno nareži nad njim»; rajši bi rekli: «... zarezi nad njim».
Jos. Jenko.
JPedagogiški letnik. V. leto. 1891 — 1892. Uredil Fran Gabršelc. Izdalo in založilo „Pe-dagogiško društvo" v Krškem. V Celji. Natisnil Dragotin Hribar. 8°. Str. 236. Cena 1 gld. 40 kr. — Vsebina tega letnika je ta-le: Jana Amosa Komenskega: I. Šola v igri (IV. del). II. Kako pregnati lenobo iz šol. Prevel in uvod dodal Fr. Gabršek. — Simon Rudmaš, koroški šolnik in domoljub. Spisal Iv.Lapajne. — Jedno-stavni predmeti iz stavbarstva in strojstva. Za deške meščanske, obrtne nadaljevalne in rokodelske šole. Spisal Karel Hesky. Poslovenil Josip Bezlaj, učitelj meščanske šole v Krškem. — Kotomerstvo. Izvirna razprava s 6 podobami. Spisal J. B. — Iz norimberške risarske izložbe leta 1890. II. —z — . — Pogled na pedagogiško polje 1. 1891. J. L. — Statistiški pregled ljudskega šolstva v Avstriji 1. 1890. Sestavila Marija Michel. — Poročilo o «Prvi slovenski stalni učil-ski razstavi* pedagogiškega društva v Krškem. — Ocene. — Vabilo. — Poročilo o delovanji «Pedagogiškega društva* 1. 1891. Fr. Gabršek.
Iz tega pregleda se vidi, da je vsebina ne samo mnogovrstna, ampak tudi bogato strokov-njaška. In taka naj se pridno podaje šolnikom, da morejo uspešno napredovati. Poleg vrlega spisa o Rudmašu omenjamo zlasti hvalevredni sestav slovenskih tehniških izrazov, ki dopolnjuje in razširja naše znanstveno in umetalnostno besedišče. Že zaradi teh dveh člankov je knjiga zanimiva za vsakega slovenskega omikanca. Dasi nismo z vsemi posameznostmi (nekaterimi nem-čiznami) v pisavi zadovoljni, priznamo splošno, da je pisava čista in lepa.   častitamo.
Letno izvestje c. kr. obrtne strokovne šole za lesno industrijo v Ljubljani o šolskem letu 1891192. Na svetlo dal c. kr. direktor Ivan Subic. V Ljubljani 1892. Založila c. kr. obrtna strokovna šola za lesno industrijo. Natisnila Ig. pl. Kleinmayr & Fed. Bamberg. Vel. 8°. Str. 27. — Tukaj nahajamo najprej kratko zgodovino te šole v preteklih dveh letih, potem pa razna poročila. Iz teh razvidimo, kako se razvija ta najmlajši naš učni zavod. Ker je obrtna šola za naš narod jako važna, vredno je to poročilo občnega zanimanja. Ce nam bode kaj prilike, povemo več o tem zavodu.
Letno izvestje c. kr. obrtne strokovne šole za umetno vezenje in šivanje dipek v Ljubljani o šolskem letu 1891/92. V Ljubljani 1892. Založila c. k. strokovna šola -za umetno vezenje in šivanje čipek. Natisnila Ig. pl. Kleinmaur & Fed. Bamberg. Vel. 8°. Str. 17. — Kar smo rekli o prejšnjem poročilu, to velja tudi o tem.
Kateri bo? Prizor iz domačega življenja. Po Bogosl. Rogačkem predelal J. pl. K. V Celji, 1892. Tiskal in založil Drag. Hribar. 12°.  Str. 29.   Cena 15 kr.,  po pošti 17 kr. —