Kolektivna pogodba za ooštno in vurirsko dejavnost podpisana
S slovesnim podpisom kolektivne pogodbe za poštno in kurirsko dejavnost so se končala več kot leto dni trajajoča pogajanja med socialnimi partnerji v tej dejavnosti. Glavni problemi so bili pri nekaterih določbah zakona o delovnih razmerjih, ki sta jih obe strani razlagali vsaka po svoje. Največ težav je bilo pri določbah o
prerazporejanju in dopustih. Sindikat je imel težave tudi pri uveljavljanju novega plačnega modela, ki je v novo kolektivno pogodbo le delno vključen. Kot nam je po podpisu dejala Cvetka Gliha, so v sindikatu z doseženim zadovoljni, saj bodo s tem dobili svojo kolektivno pogodbo tudi tisti mali delodajalci in njihovi zaposleni, za katere bi veljale
le določbe splošne kolektivne pogodbe. Kolektivno pogodbo sta podpisala sekretarka SDPZ Cvetka Gliha in Vinko Može, predsednik upravnega odbora združenja za promet in zveze pri GZS. Stojan Binder, predsednik združenja delodajalcev, je to storil kasneje.
M. M.
Novinarska konferenca vodstva ZSSS o spremembah v zdravstvenem zavarovanju
Miklavčič
podira
socialni
sporazum?
Dušan Semolič in Lučka Bohm sta na novinarski konferenci prejšnji četrtek kritizirala predlog sprememb zakona o zdravstvenem varstvu in zavarovanju.Ta predlog je Borut Miklavčič, direktor ZZZS, vladi poslal brez razprave v skupščini tega zavoda in tudi brez posvetovanja s socialnimi partnerji. Očitki na račun Miklavčiča niso samo proceduralni, saj njegovi predlogi posegajo tudi v solidarnost med zavarovanci.
Semolič je uvodoma dejal, da ZSSS Miklavčičeve predloge povezuje tudi s podražitvami zdravil in elektrike, ki so prizadele delavske žepe. Za predloge sprememb zdravstvenega varstva in zavarovanja je ZSSS posebej občutljiva, ker je bila o teh

vprašanjih, ki so del socialnega sporazuma, zelo burna razprava. Kar so se socialni partnerji tam dogovorili, bi po Semoliču morali vsi spoštovati.
V	zdravstvenem sistemu se mora solidarnost okrepiti in ZSSS bo naredila vse, da bo ta cilj iz socialnega sporazuma spoštovan. Tudi če je v zdravstveni blagajni primanjkljaj, ga ni mogoče odpravljati le z zmanjševanjem pravic zavarovancev. Po besedah Bohmove je Miklavčič aprila vladi poslal predlog sprememb zakona, ne da bi ga poprej preveril v skupščini, v kateri sodelujejo predstavniki vseh socialnih partnerjev. Šele kasneje je s predlogom seznanil upravni odbor ZZZS, ki ni pristojen odločati o spremembah zdravstvenega zavarovanja.
S predlogom je Miklavčič nameraval zmanjšati primanjkljaj ZZZS, ki je lani znašal 8,7 milijarde tolarjev, letos pa je načrtovan v višini 13 milijard. Za nameček je direktor ZZZS vladi še predlagal, naj spremembe zakona državni zbor obravnava in sprejme po skrajšanem postopku.
Podpisani socialni sporazum pa vsebuje tudi tele opredelitve: “Reforma zdravstvenega varstva in zdravstvenega zavarovanja bo temeljila na krepitvi solidarnosti, ki je bila leta 1992 zmanjšana zaradi uvedbe dodatnega prostovoljnega zdravstvenega zavarovanja in premije za doplačilo pravic iz obveznega zavarovanja."
V	nasprotju s tem je Miklavčič predlagal povečanje premij prostovoljnega zdravstvenega zavarovanja
za primere zdravljenja poškodb. Poleg tega je predlagal znižanje nadomestila plače med zadržanostjo z dela zaradi bolezni in poškodb pri delu, vendar le za tiste dni, ko nadomestilo plačuje ZZZS.
Socialni sporazum tudi določa, da mora vlada za pripravo sprememb pravic iz obveznega zdravstvenega zavarovanja pridobiti mnenje socialnih partnerjev. Zdravstvena reforma, kot je zapisana v socialnem sporazumu, naj bi povečala solidarnost med zavarovanci, temeljila naj bi tudi na racionalizaciji zdravstva.
Po besedah Bohmove smejo predlog spremembe zakona predlagati le poslanci, državni svet, skupina volivcev in vlada - generalni direktor ZZZS te pravice nima, vladi lahko daje le pobude. Zanjo je posebej zaskrbljujočega generalni direktor ZZZS s predlogom ni niti seznanil socialnih partnerjev, kaj šele da bi poskušal pridobiti njihovo mnenje. Njegovo ravnanje je lahko zelo slab znak za spoštovanje socialnega sporazuma za obdobje 2003-2005.
Predlog sprememb zakona bi morala obravnavati vsaj skupščina ZZZS, je prepričana Bohmova. Ce Svobodni sindikati na Miklavčičev predlog ne bi reagirali, bi se razumelo, kot da ga podpirajo, je še dejala.
RK.
Delavska enotnost, ki je bila ustanovljena 20. novembra 1942 in je glasilo Zveze svobodnih sindikatov Slovenije, izdaja predsedstvo ZS ■ Dalmatinova 4,1000 Ljubljana. Za izdajatelja Milan Utroša, sekretar, tel. 01/43-41-288. Odgovorni urednik Franček Kavčič, tel. 01/43-41-232, novinar urefl'1 Tomaž Kšela, novinarka - tehnična urednica Mojca Matoz, tel. 01/43-41-264. Naročnina, tel. 01/43-41-283. Faks 01/23-17-298. E-pošta: nde@sindikat-zss^j Posamezna številka stane 280 tolarjev.Transakcijski račun, NLB d. d. 02222-0015182688. DTP: GALdesign.Tisk: DeloTČR d. d., Dunajska 5, Ljubljana. Ministrs za kulturo šteje Delavsko enotnost med proizvode, za katere se plačuje 8,5 % DDV, ki je vštet v ceno posameznega izvoda. ISSN 1408-556^
Komisar za človekove pravice Sveta Evrope obiskal ZSSS
Naj večja ovira
socialnega
partnerstva
je GZS
Komisar Sveta Evrope za človekove pravice Alvaro Gil Robles je ta teden obiskal Slovenijo. Zadnji dan obiska se je pogovarjal tudi z vodstvom ZSSS, pri čemer je sodeloval tudi predstavnik Pergama. Dušan Semolič in njegovi sodelavci so mu predstavili več problemov, ki jih slovenski sindikati sami ne morejo rešiti. Med osrednjimi problemi so omenili tudi vlogo GZS kot socialnega partnerja. Komisar bo vsebino pogovora upošteval pri pripravi poročila za Svet Evrope.
^šan Semolič je najprej omenil aprila podpisani s°cialni sporazum, ki je rezultat socialnega dialoga.Vanj so partnerji zapisali razvojne cilje, p1 bodo krojili položaj delavcev v prihodnjih jstih. Socialno partnerstvo v Sloveniji se razvija Ze več let, kar devet let deluje tudi ekonomsko-s°cialni svet.
Semolič je poudaril, da sta zakona o Pokojninskem in invalidskem zavarovanju ter p lovnih razmerjih nastala s socialnim dialogom, o socialnem sporazumu bodo tudi davčna in nravstvena reforma uveljavljeni le s sindikalnim pasjem.
^edsednik ZSSS je opozoril tudi na več l. °olemov. Najprej je omenil starejše delavce, 'Zgubijo delo zaradi stečaja. Čeprav se lahko časno prijavijo na zavodu za zaposlovanje, Se ne morejo upokojiti. In ko se lahko
končno upokojijo, jih zaradi manjkajočih let tepejo malusi. Njihov problem je povezan tudi z nepripravljenostjo delodajalcev, da zaposlijo starejše od 40 let.
Največja ovira za razvoj socialnega dialoga je po Semoliču v položaju GZS.Ta je ustanovljena z zakonom in članstvo v njej ter plačevanje članarine je obvezno. GZS je zaradi tega paradržavna institucija, ki načelno ne bi smela opravljati vloge socialnega partnerja. Še posebej sporno je to, da GZS nastopa na pogajanjih o tarifnih delih kolektivnih pogodb. Sindikati z neobveznim članstvom ji namreč ne morejo biti enakopravni. Združenje delodajalcev Slovenije pa se ob močni GZS ne more razviti v močnega partnerja sindikatov.
Veliki sodni zaostanki po Semoliču ogrožajo eksistenco delavcev, ki se jim zgodi krivica. Šele leta 2007 naj bi sodne zaostanke odpravili in spore reševali tekoče.
Konflikt med sindikati in delodajalci je tudi pri obratovanju trgovin ob nedeljah. Sindikati želijo doseči, da bi bile nedelje dela proste. Agresivni delodajalci pa delavce prisiljujejo k nedeljskemu delu in jih zanj še slabo plačujejo.
Semolič je opozoril še na prevelike razlike v plačah, ki zaradi menedžerskih plač še naraščajo. Brane Mišič je uvodoma dejal, da je v Sloveniji veliko enakost med ljudmi nadomestila velika neenakost. Zaradi brezposelnosti, davčne in plačne politike živi v revščini kar 250.000 ljudi. Delo v Sloveniji je z davki obremenjeno bolj kot kjer koli v Evropi, kapital in dobički pa so obremenjeni bistveno manj kot drugje. Zaradi tega državi plačujejo tisti, ki imajo zelo malo, ne plačujejo pa bogati. Naši menedžerji imajo plače podobne kot njihovi kolegi v Evropi, delavci pa prejemajo le kakšno polovico povprečnih evropskih plač. Povrh plače menedžerjev skoraj niso odvisne od rezultatov gospodarjenja, zelo dobre imajo tudi direktorji
v tekstilni in lesni industriji, ki sta v krizi.Tudi v javnem sektorju ni veliko drugače. Pripravljenosti za spremembe ni, saj se o nizkih plačah pogovarjajo tisti, ki imajo visoke. Neenakost v Sloveniji je po Mišiču strahovito velika.
Po besedah Lučke Bohm je socialno zavarovanje v Sloveniji odlično postavljeno, tudi socialna varnost je solidna. Zavarovanci soupravljajo s svojim denarjem v pokojninski in zdravstveni zavarovalnici.
Po besedah Gregorja Mikliča v naši državi poznamo le sodno reševanje delovnih sporov, konciliacija in mediacija pa se nista razvili, čeprav ju novi zakon o delovnih razmerjih omogoča. Država bi morala za izvensodno reševanje delovnih sporov oblikovati posebne institucije. Problem je tudi civilni pravdni postopek, ki ni primeren za reševanje delovnih sporov. Miklič je omenil tudi veliko brezposelnost, ki je povezana tudi s pomanjkljivo izobrazbeno sestavo in slabostmi aktivne zaposlovalne politike. Po njegovih besedah je v Sloveniji lažje dobiti socialno pomoč kot zaposlitev.
Regionalne razlike v Sloveniji so prevelike, je menila Metka Roksandič. Osrednji in zahodni del države sta nadpovprečno razvita, vzhodna območja pa zaostajajo. Ker na teh območjih ni novih delovnih mest, so številni industrijski delavci že deset let brez dela. Delodajalci v nerazvitih predelih izkoriščajo tudi mlade in jim njihovega dela pogosto sploh ne plačajo. Komisar se je posebej zanimal za izkušnje z multinacinalkami. Povedali so mu, da večjih težav ni, saj lastniki spoštujejo pravice delavcev. Povrh pa pri nas ni veliko špekulativnega kapitala. Zanimalo ga je tudi, koliko zaposlenih je organiziranih v sindikate in število brezposelnih.
EK.
Pogovor z Branetom Mišičem, izvršnim sekretarjem ZSSS in strokovnim sodelavcem SDPZ
Nobena vojna se ne konča na bojišču!
S sogovornikom smo se pogovarjali zlasti o pogajanjih, tudi o tem, kako je bilo na pogajanjih za prvo kolektivno pogodbo. Govorili smo tudi o davčni politiki in spremembah plačne politike. Iz njegovih besed - izhaja prepričanje, da sindikalnih ciljev ni mogoče dosegati prek noči, ampak le s trdim delom in pri tem uporabljati zlasti stroko.
Kako bi na kratko povedali, s čim vse se ukvarjate in s kom sodelujete?
Mišič: Zaposlen sem kot strokovni sodelavec na Sindikatu delavcev prometa in zvez, poleg tega sem izvoljen tudi za izvršnega sekretarja ZSSS, odgovornega za makroekonomsko politiko in plačni sistem. Da bi vse to dobro opravljal, sem se odpovedal vsem drugim funkcijam, tudi plačanim. Prostega časa res nimam veliko. Zadovoljen sem, ker lahko sodelujem s sindikalnimi zaupniki SDPZ, ki vidijo tudi v prihodnostV veliko pomoč so mi tudi mladi strokovnjaki v ZSSS, ki bodo kmalu sposobni prevzeti najodgovornejše naloge.
Bili ste pogajalec že pri prvi splošni kolektivni pogodbi za gospodarstvo. Kaj vam je iz tistega časa ostalo najbolj v spominu?
Mišič: Na pogajanja smo se dobro pripravili, saj smo predhodno obiskali kolege iz Švedske, Nemčije in Italije. Strokovnjaki iz teh držav so nas poučili tudi o tem, da se ne moremo vsi spoznati na vse, ampak si moramo delo razdeliti. Čeprav mi je bil švedski model najbolj všeč, smo se odločili za nemškega.
Spominjamo se, da so se pogajanja leta 1990 resno zataknila. Kako ste rešili zaplet?
Mišič: Svobodni sindikati smo 25. julija napovedali splošno stavko in dva dni kasneje podpisali prvo
splošno kolektivno pogodbo. Grožnja s stavko je očitno zalegla, saj je do obnovitve pogajanj in kompromisa prišlo takoj.
O čem ste se na pogajanjih najbolj razhajali?
Mišič: Izvirni problem je bil v tem, da so na sindikalne pogajalce gledali kot na rušitelje sistema. Konkretno pa je šlo za izhodiščno plačo za prvi tarifni razred - mi smo predlagali najmanj 600 nemških mark, delodajalci so ponujali le 350, sporazumeli smo se za 450.V dveh dneh, kolikor so trajala ta pogajanja, sem naredil toliko izračunov, da se še sedaj čudim, kako sem jih zmogel.
In kdo ste bili pogajalci?
Mišič: Z naše strani so poleg mene sodelovali še Rajko Lesjak, Dušan Rebolj, Jože Šketa in Jože Stegne. Z nasprotne strani sem si najbolj zapomnil Marjana Kocbeka, Marka Bulca in Draga Mežnarja.
Kaj pa je premaknilo jeziček na tehtnici?
Mišič: Želja zlasti naše strani, da pride do kompromisa. Sindikalisti smo imeli kar nekaj prednosti, bili smo bolj strokovno podkovani in tudi zelo enotni, saj smo na pogajanjih sodelovali le predstavniki Svobodnih sindikatov - druge sindikalne zveze so se takrat šele začele oblikovati. S podpisa prve kolektivne pogodbe mi je ostalo v spominu, da smo se kar malo prepirali o tem, kdo bo lahko obdržal pisalo, s katerim sta Rajko Lesjak in Tomaž Košir podpisala kolektivno pogodbo. Odnesel ga je Lesjak.
Kaj je najpomembnejše za doseganje zastavljenih pogajalskih ciljev?
Mišič: Pogajalec mora vedeti, kaj hoče in kaj je možno doseči, ter imeti dovolj veliko podporo tistih, za katere se pogaja. Mislim, da sindikalni pogajalci naredimo največ napak pri postavljanju pogajalskih ciljev. Mogoče je vzrok za to v želji ljudi, da bi imeli čim večje plače. Pri tej želji moramo namreč upoštevati podatke in konkretne številke ter preračunati posledice takšne ali drugačne višine plač. Napaka je, če si za cilj določiš zelo visoke plače, podjetje ali ustanova pa jih ne more izplačati.Vodi pa nas lahko načelo, zahtevaj maksimum, vendar s tem ne smeš ogroziti razvoja. Upoštevati je treba tudi to, da je varno delovno mesto najboljše jamstvo za socialno varnost delavca. Prav pri tem pa je treba na pogajanjih najbolj upoštevati strokovne analize. Upoštevanje stroke je torej aksiom uspešnosti sindikalnih pogajalcev.
Na pogajanjih verjetno prihaja tudi do kupčkanja, ko v zameno za neki cilj popustiš pri drugem?
Mišič: To popolnoma drži, če pri regresu popuščamo, moramo v zameno dobiti rezultat pri višji izhodiščni plači ali kakšnem dodatku. Pogajanja so res nekakšna vezana trgovina.
Se pogajate le za pogajalsko mizo?
Mišič: Več kot za pogajalsko mizo se dogaja ob odmorih in pri neuradnem klepetu. Med klepetom sicer nasprotni pogajalci lažje spoznajo bistvo problemov in poiščejo rešitev. Med uradnimi pogajanji se praviloma postavljajo le zahteve, na katere se odgovarja z da ali ne. Uradna pogajanja so podobna nekakšni vojni. Znano pa je, da se
nobena vojna ne konča na bojišču, ampak za konferenčno mizo.
Čeprav se z negospodarstvom ukvarjate manj, nos zanima, kaj bi naredili, če bi v imenu sindikatov sedeli nasproti ministru Mramorju, ki želi uveljaviti dezindeksacijo plač?
Mišič: Plače v javnem sektorju so v zadnjem času P0gost predmet napadov. Ko smo v ZSSS pred ^rimi leti opozarjali na neustrezna plačna gibanja v tem sektorju, smo slišali očitek, da delavce hujskamo proti uslužbencem.
Prepričan sem, da je plačni sistem v negospodarstvu anarhičen. To naj bi rešil nov tekon o razmerjih plač, vendar bo njegovo Uveljavljanje trajalo več let. Naloga je zelo težka, sej vsi cilji niso uresničljivi. Govorijo namreč, da se masa plač ne sme povečati, da je treba odpraviti neutemeljene razlike in da nihče ne sme biti na slabšem.Vse to ne gre skupaj.
Predlagati dezindeksacijo je načelno in teoretično legitimno. Dogovorov za letošnje leto ni mogoče več spremeniti. O gibanjih plač v prihodnjih letih Pa se sindikati morajo pogajati in pri tem bo na mizi tudi dezindeksacija. Ker bomo kmalu tudi članica Evropske unije, bo zaradi monetarne unije dezindeksacija povsem normalna zadeva.
Na teh pogajanjih bodo problemi tudi zaradi zelo različnih interesov množice sindikatov javnega sektorja.
Nov plačni model ste pripravili pred dvema letoma. Kaj je v njem bistveno, kaj bi delavcem najbolj koristilo? Kako lahko zaprete usta tistim, ki pravijo, da nov sistem zahteva 10 odstotkov več za plače?
Mišič: Že pri oblikovanju sedanjega sistema smo 'jedeli, da ga bomo morali kmalu spremeniti.V času njegove veljavnosti je prišlo do privatizacije m kapitalu smo vrata odprli na široko. Sedanje lahodiščne plače so po vsebini bolj podobne osebnim dohodkom kot pravim plačam. Zelo vPrašljiva in nejasna je opredelitev pri izhodiščni Plači, da mora delavec zanjo doseči predvidene rezultate.
Plače so strošek produkcijskega procesa. V dejavnostih moramo določiti ceno dela, Ograjevanje uspešnosti naj bi bilo odvisno od dogovorov med delodajalci in sindikati v podjetjih, 'čsega ni mogoče urediti le z eno centralizirano ?plošno kolektivno pogodbo. Ta bi dušila Iniciativnost v gospodarskih subjektih in zavirala [Ovoj trga dela.
Nislim, da se mnogi še ogrevajo za le eno splošno kolektivno pogodbo zaradi svoje organiziranosti [n ne zaradi potreb gospodarstva in pravic delavcev. znodiščne plače po kolektivnih pogodbah javnosti se od povprečja razlikujejo največ za ^ pdstotkov, dejanska izplačila pa so brez upoštevanja plač po individualnih pogodbah različna a skoraj 250 odstotkov.To lahko spremenijo le 0ve kolektivne pogodbe dejavnosti.
Novega plačnega pravilnika v socializmu res ni bilo mogoče uveljaviti brez povečanja mase za 10 do 20 odstotkov. Sedaj to ni več potrebno, saj je nov sistem treba uveljaviti postopno, v kakšnih štirih letih. V nekaterih dejavnostih je prehod lahko hitrejši, v večini pa bodo zanj potrebovali več let.
Težko in dolgo nerešeno vprašanje je odprava razkoraka med osnovnimi plačami in minimalno plačo. V kateri smeri bi morali iskati rešitev?
Mišič: Uvedbo minimalne plače smo po francoskem vzoru Svobodni sindikati predlagali leta 1995. Že takrat smo se dogovorili, da naj znaša 58 odstotkov povprečne plače v predelovalnih dejavnostih. Za razumevanje problema je treba upoštevati, da minimalna plača ni del plačnega sistema. Ureja jo poseben zakon in z njo država zagotavlja zaposlenim, da zaslužijo več, kot znaša prag revščine. Minimalna plača temelji tudi na Konvenciji Mednarodne organizacije dela št. 131 in Evropski socialni listini.
Minimalna plača je za plačni sistem moteča, saj je večja od izhodiščnih plač za prve štiri tarifne razrede. Z uveljavitvijo novega plačnega modela bo ta razkorak odpravljen najkasneje v petih letih. Ključ rešitve je v ceni dela in osnovni plači, izhodiščne plače problem le zamegljujejo. Povprečne izhodiščne plače znašajo le 28 odstotkov izplačil, leta 1990 pa so znašale 58 odstotkov.
Udeležba zaposlenih pri dobičku je med nalogami, ki jih nikakor ne moremo spraviti z mrtve točke. Zakaj je tako?
Mišič: Leta 1995 smo poleg minimalne plače predlagali tudi sprejetje zakona o udeležbi zaposlenih pri dobičku. Dve leti kasneje je zakon prišel v državni zbor in se tam takoj zataknil. Čeprav so ga vse kasnejše vlade dale med prioritetne naloge, se še ni nič premaknilo. Čeprav v več podjetjih delavcem iz dobička že dajejo drobtinice, politika odlaša z ureditvijo tega vprašanja. Ker bomo kmalu v Evropski uniji, bo treba to vprašanje urediti tudi zaradi tega, da pri tem ne bomo bela vrana.
V Sloveniji je letos prišlo do zmanjšanja gospodarske aktivnosti, zaradi česar so se pokazale tudi doslej skrite hibe. Mislimo na preveliko državno potrošnjo (razsipništvo), privilegiran položaj zaposlenih v državnih službah,javnofinančni primanjkljaj ...V kakšni smeri naj bi oblast po vašem mnenju ukrepala za uravnoteženje bilance in nov zagon?
Mišič: Problem obsega in načina vodenja javnofinančne politike ni nov.Veliko problemov je povezanih z zakonsko določenimi obveznostmi. Proračunski problemi so povezani z gospodarsko rastjo in prilivi. Gospodarska rast je odvisna tudi od širšega okolja, kjer sedaj vlada recesija.
Prepričan sem, da mora država tudi varčevati in pokazati zgled drugim porabnikom. Svojo porabo mora sama omejiti in jo uskladiti s prilivi. Posebno skrbno pa mora država obravnavati svoje investicijske načrte, še posebej v javnem sektorju gospodarstva. Bistveno je, da kaj od načrtovanega preloži v čas, ko bodo gospodarska gibanja ugodnejša.
O davčni reformi se govori že več let, vendar sprememb ni in ni. Je posredi nepripravljenost za spremembe ali tudi premajhno znanje za pripravo reforme?
Mišič: ZSSS se zavzema za spremembe davčne politike, ki naj bi zmanjšale obremenitev plač in hkrati bolj obremenile kapital in premoženje. Podobno meni tudi minister za finance. Čeprav za celovito davčno reformo ni bilo dovolj pripravljenosti, je ZSSS 1998 dosegla izjemno znižanje dohodnine za kakšnih 60.000 najslabše plačanih delavcev.
Socialni sporazum vsebuje več obveznosti države v smeri naših zahtev, zlasti o razbremenitvi najnižjih plač. ZSSS bo spremljala uresničevanje podpisanega sporazuma in vztrajala, da pri tem ne bo prišlo do nobenih odmikov. Na tem področju ne bomo popuščali niti za malenkosti.
V državni lasti je še kar precej premoženja, tudi na področju prometa in zvez. Kakšne cilje boste v SDPZ zasledovali pri privatizaciji v tem sektorju?
Mišič: Socialni sporazum vsebuje tudi vladino zavezo, da bo v privatizacijo tega premoženja vključevala tudi zaposlene in njihove sindikate. Gre zlasti za možnost, da zaposleni kupijo lastniške deleže s popustom. Če bi že imeli zakon o udeležbi zaposlenih pri dobičku, bi to bilo lažje uresničljivo. Sindikat bo poskušal zaposlenim odpreti oči in jim dopovedati, da je zanje pomembno, da dobijo na primer desetodstotni lastniški delež sedanjih javnih podjetij. Zaposlenim bo sindikat tudi povedal, da biti notranji lastnik ni le pravica, ampak tudi odgovornost. Pri privatizaciji javnih podjetij bo SDPZ uporabil izkušnje kolegov iz Francije in Nemčije. Prizadeval si bo tudi, da bi Evropska konfederacija sindikatov dala pobudo za sprejetje posebne direktive o notranjem lastništvu zaposlenih na poštah in v telekomunikacijah.
Želite še kaj dodati?
Mišič: ZSSS je močna organizacija, temelječa na solidarnosti sindikatov v njeni sestavi. Le en močan sindikat dejavnosti še ne pomeni nič, močni morajo biti vsi. Moč organizacije se v praksi praviloma meri tudi po njenem najšibkejšem členu. Sindikati se moramo obrniti v prihodnost Odnose moramo graditi tudi na medsebojnem razumevanju.
Franček Kavčič
Srečko Lorenčak, predsednik Sindikata delavcev prometa in zvez Slovenije (SDPZ)
“Pred nami je še veliko dela"
Srečko Lorenčak je funkcijo predsednika SDPZ prevzel pred dvema letoma in pol. Kot takratni podpredsednik je zaključil mandat dotedanjega predsednika Jožeta Gaubeja. Pravi, da je bilo v začetku malo težje, ker tega zelo razvejanega dela ni dobro poznal, se je pa do sedaj že veliko naučil. Pred SDPZ je skupščina, ki obeta nekaj ne prehudih sprememb. Lorenčak bo edini kandidat za predsednika tudi v novem mandatu.
Kako to, da nimate protikandidata?
Ne vem, nihče se ni odločil za to funkcijo, čeprav menim, da je še nekaj takšnih, ki bi jo lahko dobro opravljali.
Pa vendar, vaše delo ni lahko. SDPZ združuje pod svojim okriljem več dejavnosti, kar recimo pomeni tudi več kolektivnih pogodb in podobno.
Ne morem čisto zagotovo trditi, toda menim, da smo sindikat, vsaj v okviru ZSSS, z največ kolektivnimi pogodbami dejavnosti, imamo jih kar šest.
Sprejemanje novih kolektivnih pogodb je dolgotrajen proces, ki ni brez zapletov.Tudi pri nas se je namreč, kot v drugih dejavnostih, čutila blokada pri spreminjanju kolektivnih pogodb. Računamo, da bo sedaj, ko je ta blokada odpravljena, kaj bolje. Nekaj smo že naredili, saj je kolektivna pogodba za pošto in kurirske storitve tik pred podpisom. Na pogajanja čaka tudi kolektivna pogodba za zaposlene v pošti. Prvi sestanek je že bil in nadaljevanja pogajanj so odložena do podpisa pogodbe dejavnosti
za poštne in kurirske storitve.
Socialne partnerje drugih kolektivnih pogodb smo že obvestili, da jih moramo uskladiti z novim zakonom o delovnih razmerjih.Vendar je bil njihov odziv zelo skromen.V zadnjem času je odgovorila le komisija za razlago kolektivne pogodbe za cestno gospodarstvo. Upam, da bo do nadaljevanja usklajevanj prišlo kmalu.
Socialno partnerstvo naj bi v vašem sindikatu dobro potekalo, saj ste pred meseci ustanovili ekonomsko-socialni odbor za pošto in telekomunikacije. Je delo v njem že zaživelo?
Na pobudo našega sindikata je bil ustanovljen ta odbor zlasti zato, da bi se s socialnimi partnerji na področju pošte in telekomunikacij lažje sestajali, se dogovarjali in imeli s tem več vpliva na lastninjenje Telekoma in kasneje tudi Pošte. Mi zagovarjamo lastninjenje v celoti, ne po delih, ker bi to lahko pomenilo prodajanje tržno zanimivejših programov in stagnacijo ali celo ukinjanje drugih delov družb. To je pomembno zlasti zato, da bi ohranili čim več delovnih mest in da ne bi nastali novi socialni problemi.
Kakšne spremembe pričakujete pri privatizaciji Telekoma?
Največje spremembe tam že nastajajo, saj privatizacija do neke mere že poteka. Ravno zato so zastala oziroma se sploh še niso začela pogajanja za kolektivno pogodbo za zaposlene v Telekomu. Tam smo že sprožili postopek, vendar zadeva stoji. Sindikati bomo morali budno spremljati dogajanje, da se ne bo na zaposlene zgrnilo največje breme privatizacije.
V socialni sporazum smo svoje ideje že uspeli vključiti, tako da zdaj urejuje to področje po našem predlogu.
Kakšne narave pa so težave v javnem potniškem prometu?
Trenutno so v naši dejavnosti to med največjimi problemi. Sindikati zahtevamo, naj se v državi takoj sprejme prometna politika, saj je dosedanja neustrezna.Več pobud, vprašanj in predlogov smo v ta namen že poslali na ministrstvo za promet in zveze, vendar odgovorov nismo dobili. Kje so vzroki, ne vemo, vendar odnehali ne bomo.
Nekaj uspehov smo na tem področju le imeli, med drugim je na našo pobudo zakon predvidel vračanje dela denarja iz trošarin prevoznikom za gorivo. Problemov pa je na tem področju še več. Eden najbolj perečih je delo na črno. Nelegalni prevozniki namreč jemljejo delo rednim.V ta namen smo se sestali z inšpektorji za delo in se dogovorili, da jih sproti obveščamo o izrazitih primerih kršitev, ki jih naši delavci zaznajo na terenu. Žal so se večkrat te informacije vrnile nazaj v negativni obliki.
Vaš sindikat se zavzema tudi za nov plačni model. Kako ste pri tem uspešni?
Sedanji plačni model je zastarel in na določenih mestih celo zavira napredovanje na tem področju, zato se že dolgo zavzemamo za novega, ki ga je pripravil naš strokovni sodelavec Branko Mišič. Novi model je tržno naravnan in bolj pravičen do delavcev. Z delodajalci smo celo že podpisali dogovor o tem plačnem modelu, čeprav so ti deloma že odstopili od podpisa, ker smatrajo, da je obstoječi model še dovolj dober, le dograditi naj bi ga bilo treba-
Mi bomo seveda vztrajali pri novem modelu in se ne bomo pustili prepričati, niti gospodarski zbornici ne, kajti prav ona je eden od dejavnikov, ki zavirajo uveljavitev novega plačnega modela.
Pred kratkim ste podpisali sporazum o ustanovitvi koordinacije storitvenih dejovnosti Slovenije. Kaj si od tega podpisa obeta vaš sindikat?
kislim, da lahko skupaj veliko naredimo, predvsem pa skupaj lažje prodremo z idejami, ki so pomembne za nas. Sodelovali bomo na ^zlične načine, ni pa pričakovati, da bodo rezultati vidni hitro, saj je podpis sporazuma ifi začetek sodelovanja. Zlasti bo to sodelovanje
pomembno ob vstopu v Evropsko unijo, ko se nam obeta največ sprememb.Takrat bo v teh dejavnostih potekala velika reorganizacija in za vse nas bo lažje, če se je bomo lotili skupaj.
Kako dragocene so za vaš sindikat mednarodne izkušnje?
Sodelujemo z različnimi tujimi sindikati, saj se zavedamo, da je to pomembno, zlasti zaradi vključitve Slovenije v EU. Naši odnosi s sindikati Francije,Anglije, Italije, Bosne in Hercegovine, Hrvaške ter s svetovno sindikalno federacijo so že utečeni in dragoceni. Izkušnje francoskih kolegov so še zlasti dragocene, saj se je tam
že zgodilo to, kar pri nas še pričakujemo, le v manjši meri. S tem mislim na privatizacijo telefonije in pošte.
Kaj pa pričakujete od skupščine?
Kakšnih večjih sprememb v našem delu in organiziranosti ne pričakujem. Nekaj sprememb bo postopke odločanja malo poenostavilo, večina pa je posledica usklajevanja našega statuta s statutom ZSSS in uveljavitve novega zakona o delovnih razmerjih.
Mojca Matoz
Republiški odbor Sindikata delavcev prometa in zvez Slovenije
Skupščina bo sprejela izpopolnjen statut
Pred nedavnimi prazniki se je na razširjeni seji ^estal republiški odbor, najvišji stalni organ sindikata delavcev prometa in zvez Slovenije ($DPZ). Pregledali so finančno stanje sindikata 'n sprejeli nekatere dokumente, kandidacijske llste in sklepe, za 4. skupščino, ki bo 30. maja p Strunjanu.
Predsednik Srečko Lorenčak in sekretarka Cvetka Gliha sta uvodoma opozorila na Pomembne spremembe v predlogu statuta s'ndikata, ki jih je pripravila pravna služba.Te So nastale zaradi uveljavljanja novega zakona ° delovnih razmerjih in dopolnjenega statuta Aveze svobodnih sindikatov Slovenije, katere c'an je tudi SDPZ. Po besedah Gregorja Mikliča aekatere določbe ne vsebujejo več čisto onkretnih, recimo številčnih določil in so tudi T^i prilagodljive.V temeljnih določbah si tako lndikat ne zapira več možnosti za včlanjevanje ^Poslenih v okviru dejavnosti, ki jih pokriva. ^°dane so bolj jasne določbe o pravni in ^ nami pomoči članom in prenehanju članstva 'ndikatu. Organiziranost sindikata se ne bo IP emenila, nekatere večje spremembe bodo v družbah, kjer je predsednik sindikata hkrati
predsednik izvršnega organa sindikata družbe in pooblaščeni sindikalni zaupnik v skladu z zakonom in kolektivno pogodbo. Spremembe se obetajo tudi pri delovanju izvršnih organov sindikatov v družbah, njihove naloge bodo bolj natančno določene. Nadzorni odbor bo nadziral tudi namensko porabo sindikalne članarine, spremenjeni bodo tudi mandati izvoljenih organov in predstavnikov.
Funkcija sekretarja SDPZ Slovenije se spreminja v generalnega sekretarja. S tem dobiva več pooblastil, ki izhajajo iz potrebe sindikata, da okrepi svoje vodstvo. Hkrati pa se spreminjajo tudi funkcije predsednika SDPZ. Generalni sekretar tudi vodi skupščino, ki bo poslej vsako peto leto, možno pa bo sklicati tudi izredno skupščino.To lahko ob določenih pogojih skliče republiški odbor, katerega sestava ostaja ista, le nekatere njegove naloge so natančneje določene. Malo fleksibilneje je določen tudi položaj izvršnega odbora in odborov dejavnosti znotraj sindikata.
V poglavju o odnosih in sprejemanju odločitev je največja sprememba pri občnem zboru, ki je letni članski sestanek ali sestanek sindikalne skupine.Ta je lahko po novem predlogu statuta sklepčen pol ure po sklicu, ne glede na število prisotnih članov. Spremenjen statut poenostavlja tudi postopke kandidiranja, evidentiranja in volitev v sindikalne organe.
Člani republiškega odbora so predlog statuta po daljši razpravi dopolnili z dvema pripombama, o delovanju območnega odbora, ki so jih predlagali Pomurci.
Najpomembnejše naloge sindikata v prihodnje so po besedah Cvetke Gliha povezane s privatizacijo sistema pošte in Telekoma, veliko pa bo potrebno storiti tudi v avtobusnem in tovornem prometu ter na področjih davčne in plačne politike. Slednjo je še posebej izpostavila v zvezi s kolektivnimi pogodbami in dejala, da mora biti temelj kolektivna pogodba dejavnosti. Pomen izobraževanja zaradi
sprememb v družbi raste, zato bo sindikat temu posvečal več pozornosti. Izpopolnili bodo zlasti znanje sindikalnih zaupnikov na področju ekonomije in se seznanili s spremembami, ki se Sloveniji obetajo ob vstopu v Evropsko unijo.Več pozornosti bo posvečene varstvu in zdravju pri delu in tudi delu na črno, ki se v vseh dejavnostih še pogosto pojavlja.
V drugem delu seje so člani republiškega odbora izvolili člane konference ZSSS, delegate za 4. skupščino SDPZ, imenovali delovna telesa in sprejeli kandidatne liste za nosilce funkcij. Edini kandidat za predsednika je Srečko Lorenčak, za podpredsednika so predlagani: Zdravko Bobnarič (AP Ljubljana), Hedvika Možina (Pošta Slovenije, PE Maribor) in Emil Prohan (Avrigo Nova Gorica). Za tri člane nadzornega odbora SDPZ je sedem bndidatov: Slavko Herič (Telekom Slovenije PE Maribor), Sonja Jakopič (Izletnik Celje), Klementa Luketa (Avtoprevoz Tolmin), Petra Petan (Transglob Ljubljana), Boštjan Podlogar (AP Ljubljana), Ferdinand Šorli (Izletnik Celje) in Gorazd Železnik (Telekom Slovenije PE Celje). Sprejeli so še sklep o podelitvi plaket in priznanj SDPZ v letu 2003, prisluhnili poročilu o finančnem poslovanju SDPZ v minulem letu in sprejeli okviren finančni načrt za leto 2003.
M. M.
SINDIKAT DELAVCEV
PROMETA IN ZVEZ
SLOVENIJE
Kako določiti število dni letnega dopusta po novem zakonu o delovnih razmerjih
Novi zakon o delovnih razmerjih, ki je bil sprejet aprila 2002 in objavljen v Uradnem listu RS, št. 42/2002, veljati pa je začel I. januarja letos (v nadaljevanju ZDR), prinaša mnogo novosti, ki pa v praksi povzročajo nemalo težav. Eno izmed takih spornih določil, ob katerem se krešejo mnenja strokovnjakov, je zagotovo določilo 159. člena ZDR o trajanju letnega dopusta.V prvem odstavku je določeno, da ima delavec pravico do letnega dopusta v posameznem koledarskem letu, ki ne more biti krajše kot štiri tedne, ne glede na to, ali dela polni delovni čas ali krajši delovni čas od polnega. Minimalno število dni letnega dopusta delavca je odvisno od razporeditve delovnih dni v tednu. Podobno določbo je imel že stari Zakon o delovnih razmerjih (Ur. I. RS., Ur. I. RS, št 14/90 do 42/02), ki je v 56. členu določal, da ima delavec pravico do letnega dopusta v minimalnem trajanju 18 delovnih dni, ne glede na to, ali dela polni delovni čas ali krajši delovni čas od polnega. Bistvena novost novega sistema je torej v tem, da je minimalno trajanje letnega dopusta po novem določeno v tednih, po starem pa je bilo določeno v delovnih dneh.Težave nastopijo, ko uporabnik zakona skuša določiti število dni letnega dopusta v konkretnem primeru, ko mora pri določanju upoštevati tako zakon kot veljavno kolektivno pogodbo.Velika večina kolektivnih pogodb pa pozna sistem določanja letnega dopusta v delovnih dneh, pri čemer nekatere postavljajo osnovo za izračun števila dni dopusta 18 delovnih dni (ki so jo povzele po prej veljavni zakonodaji),
Piše:
Katarina Lavrin Marenče, univ. dipl. prav., samostojna svetovalka Zveze svobodnih sindikatov Slovenije
poleg tega pa še določajo kriterije, na osnovi katerih delavcu pripadajo poleg osnove še dodatni dnevi letnega dopusta (običajno delovna doba, delovni pogoji, socialno-zdravstveni kriteriji, delovna uspešnost ipd.).
Tako smo zdaj v situaciji, ko velja novi ZDR, ki določa letni dopust v tednih; še vedno veljajo kolektivne pogodbe, ki določajo letni dopust v delovnih dneh; edino vodilo pa nam je pravilo, da pri določanju o pravicah delavca velja določba, ki je zanj ugodnejša.
V strokovni javnosti, pa tudi med uporabniki zakona sta se v zvezi s tem izoblikovali dve stališči:
1.	stališče: ZDR določa letni dopust v minimalnem trajanju štiri tedne, kar pomeni, da posamezni delavec, čigar delovni teden je razporejen na pet dni v tednu, ne more imeti manj kot 20 delovnih dni letnega dopusta, ne glede na to, kako do te številke pridemo. Se pravi: ob upoštevanju drugega in tretjega odstavka 159. člena ZDR in vseh kriterijev iz kolektivne pogodbe mora bili seštevek števila dni dopusta najmanj 20.
2.	stališče: ZDR določa letni dopust v minimalnem trajanju štiri tedne, kar pomeni, da je za posameznega delavca, čigar delovni teden je razporejen na pet dni v tednu, osnova za izračun njegovega letnega dopusta 20 delovnih dni, k tej številki pa se prištevajo še dodatni dnevi dopusta, ki mu gredo glede na kriterije iz kolektivne pogodbe.
Menim, da je pravilnejše in strokovno bolj utemeljeno drugo stališče. Na tako razlago namreč napotuje že sama podrobnejša analiza zakonskega besedila. Kot minimalni letni dopust namreč določa štiri tedne, v drugem stavku pa pravi, da je število dni odvisno od razporeditve delovnih dni v tednu.Tako ni sporno, da je za delavca, ki dela pet dni v tednu, minimalno število dni letnega dopusta 20.V to, da je torej 20 dni osnova, h kateri prištejemo še vse dodatne dni dopusta, ki jih po različnih kriterijih predvideva kolektivna pogodba, pa nas prepričata že drugi in tretji odstavek istega člena ZDR ter še 160. člen. Drugi in tretji odstavek 159. člena namreč določata, da ima starejši delavec, invalid, delavec z najmanj 60% telesno okvaro in delavec, ki neguje in varuje otroka s telesno ali duševno prizadetostjo, pravico do najmanj treh dodatnih dni dopusta oz. da ima delavec pravi do enega
dodatnega dneva letnega dopusta za vsakega otroka, ki še ni dopolnil 15 let starosti. Zakon torej uporabi izraz “dodaten” dan dopusta, ki ga doda k osnovi iz prvega odstavka, ki je, kot rečeno, 20 delovnih dni.
Še očitneje je taka razlaga razvidna iz analize 160. v povezavi s 159. členom ZDR. Prvi odstavek 160. člena pravi, da se daljše trajanje letnega dopusta, kot je določeno v prejšnjem členu, lahko določi s kolektivno pogodbo ali pogodbo o zaposlitvi.V 159. členu je torej za tistega, ki dela pet dni v tednu, določeno minimalno 20 delovnih dni dopusta, daljše trajanje pa se lahko določi s kolektivno pogodbo ali pogodbo o zaposlitvi. Osnova je torej 20 dni, k tej pa se prištejejo dodatni dnevi najprej iz drugega in tretjega odstavka 159. člena ZDR, nato pa še po kriterijih iz kolektivne pogodbe.
V pravilnost takega stališča nas prepričujejo še drugi argumenti, nenazadnje tudi dejstvo, da je predlog Zakona o delovnih razmerjih, ki ga je določila vlada oktobra leta 1997 in ga poslala v Državni zbor v prvo obravnavo, v 132. členu vseboval besedilo: “Delavec ima pravico do letnega dopusta v minimalnem trajanju 20 delovnih dni, ne glede na to, ali dela polni delovni čas ali krajši delovni čas od polnega.” 133. člen tega predloga pa je vseboval enako določbo kot zdaj veljavni 160. člen ZDR, da je daljše trajanje letnega dopusta od določenega v 132. členu lahko določeno s kolektivno pogodbo ali pogodbo o zaposlitvi. Če bi torej v tekstu zakona ostala enaka dikcija, kot je bila predlagana, ne bi bilo sporno, da se je izhodiščno število dni letnega dopusta s prejšnjih 18 dvignilo na 20. Ker pa je stroka pri tej dikciji opozarjala na dejstvo, da ne delajo vsi delavci pet dni v tednu, ampak da nekateri delajo štiri ali šest dni na teden, je 20 delovnih dni zamenjala dikcija štiri delovne tedne, kar naj bi izenačilo pravice vseh delavcev, ne glede na razporeditve delovnega tedna. Že ko je bila ta sprememba zakonskega besedila predlagana, smo opozarjali, da bo v praksi taka dikcija povzročala težave, ker kolektivne pogodbe poznajo določanje letnega dopusta v delovnih dneh, kar ne bo združljivo s koncepcijo delovnih tednov. Predlagatelj je taka opozorila takrat zavrnil z obrazložitvijo, da izračuni po novem zakonu ne bodo sporni, ker drugi stavek 159. člena jasno določa, po kakšnem ključu se tedni letnega dopusta pretvorijo v delovne dni, odtod naprej se pa izvede izračun z upoštevanjem določb kolektivnih pogodb.
Že v času veljavnosti starega Zakona o delovnih razmerjih so številne kolektivne pogodbe kot izhodišče za izračun števila dni letnega dopusta postavile 20 delovnih dni, pač v skladu z načelom, da zakon določa minimalni obseg pravic, ki ga kolektivne pogodbe nadgrajujejo. Nekatere kolektivne pogodbe pa so po takrat veljavni
zakonodaji povzele izhodišče 18 delovnih dni, k temu pa so dodajale dodatne dni dopusta po različnih kriterijih. Ravno te pogodbe zdaj povzročajo težave v praksi, saj zaradi uveljavitve novega zakona niso prenehale veljati, temveč se uporabljajo še naprej, kolikor niso v nasprotju z zakonom. Odtod izhaja stališče, da 18 delovnih dui ostaja izhodišče za izračun in po mnenju ^govornikov tega stališča tak način izračuna ni v nasprotju z zakonom, saj z dodajanjem dodatnih dni dopusta po kriterijih iz kolektivne pogodbe dosežemo zakonski minimum in tako je namenu zakonske norme zadoščeno.
Menim, da tako stališče ni pravilno vsaj iz dveh razlogov:
'■ očitno je, da so tiste veljavne kolektivne Pogodbe, ki kot izhodišče za izračun določajo 18 delovnih dni, to povzele po prej veljavnem Zakonu o delovnih razmerjih, zato so v tem delu v nasprotju z novim ZDR in se namesto teh njihovih določb uporablja neposredno zakonska določba;
2. iz vsega zgoraj opisanega sledi, da namen določb 159. in 160. člena ZDR ni v tem, da naj bi delavec imel pravico do skupno 20 delovnih dni letnega dopusta, se pravi že z upoštevanjem vseh kriterijev, saj že zakon sam
k osnovi iz 159. člena prišteva dodatne dni dopusta, določitev še dodatnih pa prepušča kolektivnim pogodbam.
Sklep:
Poleg obravnavane je še precej spornih zakonskih določb, pri katerih uporabniki čakamo na dokončne odgovore, ki nam jih bo dala sodna praksa, pri nekaterih pa bo potrebna vsaj avtentična razlaga zakonodajalca ali celo sprememba zakona. Do takrat pa skušamo z argumentiranjem različnih rešitev pripomoči k lažjemu reševanju težav, ki se pojavljajo v praksi, in tak je bil tudi namen pričujočega članka. In da še odgovorim na vprašanje, zastavljeno v naslovu: v vsakem konkretnem primeru najprej ugotovimo, na koliko dni v tednu je razporejen delovnik posameznega delavca, to število pomnožimo s štiri in tako dobimo osnovo. K tej osnovi prištejemo dodatne dni dopusta, ki jih predvidevata drugi in tretji odstavek 159. člena ZDR (seveda če delavec izpolnjuje predvidene kriterije), ugotovimo, katera kolektivna pogodba (panožna ali podjetniška) v konkretnem primeru pride v poštev, ter k prejšnjemu seštevku prištejemo še tiste dodatne dneve letnega dopusta, ki gredo delavcu glede na izpolnjevanje kriterijev, ki jih določa ta kolektivna pogodba.
Pri tem naj opozorim, da v primeru, ko kolektivna pogodba predvideva enake kriterije kot zakon, le da zanje določa večje število dni dopusta, tega ne seštevamo. Zakon npr. za starejšega delavca predvideva tri dodatne dneve dopusta, neka kolektivna pogodba pa npr. pet, v tem primeru delavcu pripada (po načelu uporabe določbe, ki je zanj ugodnejša), pet dodatnih dni dopusta in ne morebiti osem (kar bi bil seštevek zakonske in določbe kolektivne pogodbe). Enako velja za primere, ko se zakonska določba in določba v kolektivni pogodbi le deloma pokrivata: če npr. kolektivna pogodba določa dva dodatna dneva za vsakega otroka, ki še ni dopolnil 7 let starosti, zakon pa določa en dan za vsakega otroka do 15 let starosti.V takem primeru delavcu določimo letni dopust samo po ugodnejši določbi, t.j dva dneva po kolektivni pogodbi. Ko pa otrok dopolni 7 let, delavcu pripada samo še en dan dodatnega dopusta v skladu s tretjim odstavkom 159. člena ZDR.
(Pojasnilo urednika: Ta članek je bil objavljen v Pravni praksi št. 15-16/03. Ker je zelo zanimiv tudi za sindikalne zaupnike, ga v dogovoru z avtorico objavljamo še v Delavski enotnosti.)
Gospodje, prosim za vašo
simulacijo!
K pisanju me je spodbudilo branje članka Irene ^omadenik v aprilskem Glasu gospodarstva (časopisa Gospodarske zbornice Slovenije -^ZS). Avtorica opisuje slabosti obstoja minimalne Ptače, češ da ne vpliva pozitivno na zaposlovanje, Sai znižuje število zaposlenih. Nadalje navaja, da s° podjetja zaradi “previsoke" minimalne plače ^onkurenčna, da se zaradi minimalne plače j^ujejo možnosti zaposlitve za mlade itd.
^ai naj rečem ob tem? Saj bi ji že skoraj verjel, , ne bi vedel, da znaša minimalna plača v Sloveniji 65003-M3 tolarjev bruto oziroma približno
neto. Prepričan sem, da zaradi minimalne
plače ne propadajo podjetja in da tudi zaradi nje podjetja niso nekonkurečna na mednarodnih trgih.Vem pa, da se s takšno plačo zelo težko (pre)živi! V Konvenciji št. 131 Mednarodne organizacije dela, ki smo jo sprejeli že v SFRJ in jo je nato potrdil še slovenski parlament, je priporočilo o minimalni plači.V njej je zapisano, da je potrebno pri določanju minimalne plače upoštevati: potrebe delavcev in njihovih družin, povprečno plačo, stroške življenja, relativni življenjski standard drugih socialnih skupin ipd. Pa je vse to res upoštevano v “višini” naše minimalne plače?
Na zadnji seji ekonomsko-socialnega sveta so govorili o novem plačnem modelu. Med drugim je Miro Sotlar (podpredsednik GZS) utemeljeval,
da je minimalna plača previsoka, in je našteval vse možne njene negativne posledice na gospodarstvo. Opiral se je na primerjavo slovenske minimalne plače s tistimi v Evropi. Strinjam se z njim (in sem hkrati zaradi tega zelo vesel), da je naša višja od večine držav pristopnic v Evropsko unijo (EU), vendar je treba vedeti, da smo tudi gospodarsko bolj razviti, kar kaže višji bruto domači proizvod (BDP).V primerjavi z razvitimi zahodnimi državami je pa nižja, ker tudi gospodarsko zaostajamo za njimi. Slovenski BDP znaša čez 70 odstotkov povprečja v EU, povprečni slovenski stroški dela na uro pa so kljub našim “previsokim plačam" le okrog 40 odstotkov povprečja EU.
Po njegovem bi morala biti minimalna plača nižja za 10 do 15 odstotkov, kar pomeni okrog 90.000 tolarjev bruto.Vsaka ideja nosi v sebi določeno odgovornost Zato bi gospodom iz GZS predlagal, da za nas naredijo simulacijo nove (znižane) minimalne plače, in sicer na ta način, da bodo oni prejemali za določeno preskusno obdobje (npr. eno leto) želeno minimalno plačo. Če nam bodo dokazali, da se s tem popolnoma v redu (pre)živi, potem bomo tudi delavci še enkrat razmislili o tem predlogu.
Pogovor z Vanjo Ferjanič - Rankel, predsednico sindikata na Ministrstvu za okolje, prostor in energijo
Problem je zlasti
nepregledno kadrovanje in sposobnost vodstvenih delavcev
Po elektronski pošti nam je sporočila, da so sindikati v sestavi Ministrstva za okolje, prostor in energijo ustanovili svojo konferenco sindikatov. Ker je bilo pred prvomajskimi prazniki kar nekaj “lufta”, smo se hitro dobili. Iz kratkega pogovora je nastal zapis, ki kaže, da je v navidez lepo urejenem okolju sindikalno delo hudo zapleteno.
Ministrstvo za okolje, prostor in energijo (MOP) je dokaj velika in heterogena vladna organizacija. Skupaj z organi v sestavi dela v njem več kot 1000 zaposlenih. Ker v organih v sestavi ministrstva delujejo nekatere samostojne sindikalne organizacije, so se letos dogovorili za ustanovitev sindikalne konference.Vanjo sta se že povezala Sindikat Ministrstva za okolje, prostor in energijo in Sindikat Hidrometeorološkega zavoda.
Glavni razlog za ustanovitev konference sindikatov MOP je enotno delovanje sindikata v odnosih z delodajalcem.To je potrebno zaradi reorganizacije v ministrstvu na podlagi novega zakona o javnih uslužbencih in uredbe o organih v sestavi ministrstev. Iz uredbe je razvidno, da bo v okviru MOP-a ukinjen urad za prostorsko planiranje. Čeprav bo do reorganizacije prišlo kmalu, sindikat
o njej ni dobil še nobene informacije, kaj šele povabila za posvetovanje, nikoli mu ni bil predstavljen niti kadrovski načrt.
Po besedah Vanje Ferjanič - Rankel so problem tudi prerazporeditve zaposlenih. Dogajalo se je, da so ljudi poslali na drugo delo, ne da bi jim prej izdali ustrezne odločbe. Koliko je takšnih primerov, naša sogovornica ne ve.Vsi prizadeti se še niso oglasili pri njej, saj niso vsi člani Sindikata MOP, je pa jih tudi strah. Redne komunikacije med sedanjim ministrom in sindikatom ni, pravi Vanja Ferjanič. Ker je minister komuniciranje s sindikatom prepustil generalnemu sekretarju ministrstva Igorju Plestenjaku, sindikat ne more ministra obvestiti o mnenjih ljudi, sam minister pa Sindikata MOP nikoli ni povprašal za kakšno mnenje. Prejšnji ministri so skrbeli za stalen stik s predsednico Sindikata MOP, v tem mandatu pa te potrebe očitno ni. Šele pred nekaj meseci je ministrstvo denimo začelo pošiljati akte o sistemizaciji in druge notranje predpise v vednost Sindikatu MOR Gre zgolj za formalni postopek, mnenja sindikata pa tako ne upoštevajo in jim ga tudi po zakonodaji ni potrebno. Če bi kakšen takšen akt prišel na sodišče, bi gotovo padel. Dejstvo pa je, da je minister je za vse to odgovoren, čeprav je urejanje teh vprašanj prenesel na svoje podrejene, pravi Ferjanič Ranklova.
Se na kadrovskem področju dogajajo tudi nepravilnosti? “To področje je res rakasta rana. Zaposliti bi želeli praviloma le takšne, ki so stari 25 let in imajo obenem modrost in izkušnje petdesetletnikov. Ker pa takšnih ljudi ni, prihaja do čudnih rešitev. Največjo vrzel zaposleni čutijo pri vodstvenih kadrih, ki niso dovolj usposobljeni za vodenje ljudi. Ker formalno strokovno znanje za uspešno vodenje ne zadošča, človeški viri niso dovolj izkoriščeni. Ljudje ne morejo potrjevati svojega znanja in pokazati inovativnosti, njihovo napredovanje in razvoj pa sta zelo odvisna od subjektivne ocene neposrednega vodje. Poseben problem je obravnavanje starejših od 40 let, ki da so neperspektivni.To bi lahko primerjala z dobrim avtomehanikom, ki ga pri 40 letih zaradi uspešnega dela postavijo za vodjo delavnice. Ker tega ni vajen, se s papirji dobesedno ubija. Boljše bi bilo za vodjo postaviti koga z vodstvenimi sposobnostmi, mehanika pa pustiti opravljati delo, ki ga obvlada in ga primerno nagraditi,” pravi naša sogovornica.
In zakaj so še ustanovili konferenco? “Prva naloga bo zagotavljanje enakopravnega položaja vseh zaposlenih znotraj ministrstva in v primerjavi z drugimi zaposlenimi v dejavnosti. Druga naloga je doslednejše spoštovanje delovnopravnih predpisov in kolektivne pogodbe. Na vidnem mestu bo tudi skrb za varno in zdravo delo. Za uresničevanje nalog na tem področju so zaposleni v ministrstvu izvolili posebnega zaupnika, kot to določa zakon o varnosti in zdravju pri delu. Ker njegovega dela ne občutijo, se s svojimi problemi še vedno obračajo na sindikatV nekaterih organih
pa še tega niso storili. Sindikat bi po zakonu moral sodelovati tudi pri izbiri zdravnika, vendar k temu ni bil povabljen. Zaradi takšnih kršitev bomo verjetno o tem obvestili inšpektorja za delo.” Reforma državne uprave je velik in drag projekt, za katerega je osebno odgovoren zlasti državni sekretar dr. Gregor Virant. Naša sogovornica je od njega veliko pričakovala, saj je kot študentka poslušala tudi njegova predavanja na fakulteti. Sedaj razočarana ugotavlja, da za preoblikovanje državne uprave ne zadošča en sam človek, še posebej, če drugi uveljavljajo pri projektu svoje interese. Naša sobesednica pravi, da je v njeni dosedanji karieri že doživela kar nekaj tovrstnih reorganizacij državne uprave in da njihovi učinki niso bili tako pozitivni, kot so bili pričakovani.
S katerimi problemi zaposlenih v ministrstvu pa se trenutno ukvarja sindikat? “Eden od problemov je izplačevanje solidarnostne pomoči delavkam, ki so bile zaradi bolezni odsotne več kot tri mesece. Komisija za razlago kolektivne pogodbe je sprejela nezakonito tolmačenje, da je pomemben tudi razlog bolniške odsotnosti. Ker se problema ne da rešiti drugače, bo oz. jih je nekaj že pravna služba pri območni organizaciji za Ljubljano in okolico vložila tožbe.Več kot deset delavk je zaradi nezakonitega tolmačenja ob eno povprečno čisto plačo.
Drugi večji problem so nadomestila stroškov prevoza na delo in z dela.V nasprotju s posebno uredbo o povračilih stroškov prevoza na delo na ministrstvu vozačem iz drugih krajev izplačujejo le nadomestilo za prevoz do Ljubljane, ne pa vožnje z mestnimi avtobusi. Po veljavni uredbi imajo delavci pravico do nadomestila, če imajo do delovnega mesta več kot kilometer. Čeprav je sindikat odgovorne že večkrat opozoril na to pravico zaposlenih, odgovorni tega ne upoštevajo. Tudi za to bo verjetno treba tožiti."
Kakšni pa so odnosi med območno organizacijo ZSSS za Ljubljano in okolico ter republiškim odborom SDDO? “Javna tajna je-
da med obojimi ni kooperativnosti, kar na svoji koži občuti zlasti članstvo. Če članstvo potrebuje in koristi storitve območne organizacije, bi le-ta morala za svoje delo dobiti potrebna sredstva. Skrajni čas je, da se obe organizaciji dogovorita, kaj bo kdo delal. Če sami ne bodo v kratkem našli skupnega jezika, bom predsedniku ZSSS predlagala, naj preseka problem. Pri republiškem odboru SODO je treba nemudoma oblikovati tudi Posebno konferenco za področje državne uprave, kat je bilo že večkrat obljubljeno.”
Kako pa ste sindikalni zaupniki v državni upravi usposobljeni za izvajanje nalog v zvezi z zakonom o delovnih razmerjih in zakona o lovnih uslužbencih? “Velika večina zaupnikov za
te naloge ni ustrezno izobražena, tudi dveurni seminarji jim ne morejo dati potrebnih znaj. Iluzija je misliti, da lahko te naloge izvajajo sami.Tudi predstojniki, ki jim pomagajo strokovne službe, se pri novi tovrstni zakonodaji lovijo. Mislim, da bi morali službo pravne pomoči na območju in pri SDDO okrepiti s pravnimi svetovalci za to področje.”
Kako pa doživljate pogajanja na državni ravni, denimo o socialnem sporazumu? "Pogrešam zlasti komunikacijo navzdol in navzgor. Ker ne vedo, kaj ljudje spodaj mislijo in pričakujejo, si po mojem mnenju pogajalci nalagajo preveliko odgovornost."
Kaj želite še dodati? “Po novem zakonu bo zelo
dobro, da je državni uslužbenec zaradi osebne ocene delovne uspešnosti v dobrih odnosih s predpostavljenim. Mislim tudi, da bi morali delodajalci več narediti za dostojanstvo ljudi pri delu, nenazadnje je Slovenija podpisnica Evropske socialne listine. Morali bi jim na primer urediti možnosti za normalno delo, kot so čisti prostori, primerna dostopnost do delovnih sredstev, pripomočkov, izobraževanja, izvajanje letnega intervjuja z delavcem, šele potem bi smeli od uradnikov zahtevati popolno korektnost, prijaznost, uslužnost ... V sedanjih delovnih razmerah so priznanja za uslužbenca meseca kar paradoksalna.
Franček Kavčič
V spomin Humbiju Gačniku (1919-2003)
Pred tednom dni je prenehalo biti srce zaslužnega družbenopolitičnega delavca, partizana, človeka s plemenitim srcem, Humbija Gačnika.
Rodil se je leta 1919 v Šentilju. Že zelo mlad se je vključil v boj za resnico in socialno pravičnost. Imel je zelo razvit čut za pomoč ljudem v stiski. Po okupaciji bivše Jugoslavije je takoj začel politično delovati in se kmalu vključil v partizane.Tudi po osvoboditvi je bil še več let na odgovornih mestih v politični upravi JLA. Bil je tudi načelnik uprave republiškega sekretariata za notranje zadeve in organizacijski sekretar okrajnega komiteja ZKS Ljubljana.
V sindikalne vrste je prišel leta 1958. Od leta 1959 do 1967 je bil predsednik republiškega odbora sindikata delavcev prometa in zvez. Kot predsednik sindikata si je prizadeval za povezovanje vseh prometnih dejavnosti v Sloveniji in preobrazbo cestnega prometa.
Kasneje je opravljal odgovorne funkcije v bivši Zvezi sindikatov Slovenije in drugih organizacijah. Službena pot ga je vodila širom po Sloveniji in tudi po Jugoslaviji.
Za svoje delo je prejel več državnih odlikovanj in Zlati znak sindikatov.
Vseskozi nam je bil iskren prijatelj v dobrem in slabem. Znal je prijeti za delo, svetovati in tudi grajati, če je bilo to potrebno. Z vestnim opravljanjem svojega dela je dajal zgled sodelavcem. Odlikoval se je tudi s skromnostjo.
Čeprav je bil že bolan, je bil zadnja leta življenja aktiven v Sindikatu upokojencev Šlovenije. Sodelavci in prijatelji smo se zbrali na njegovi zadnji poti, da bi se mu zahvalili za njegovo delo in prispevek. Njegovi družini izrekamo globoko sožalje.
Lojze Cepuš
v imenu sindikalnih sodelavcev in prijateljev
V spomin Igorja Ponikvarja (1928-2003)
: V
v
|S°r Ponikvar je mladost preživel v burnih in i ut'h časih, kar je dalo pečat tudi njegovemu *Snejšemu življenju. Kot šestnajstletni fantič je tobra 1944 odšel v partizane in se pridružil XI. SNOB Miloša Zidanška.V eni izmed
številnih bitk je bil tudi ranjen. Kot aktivni udeleženec NOB je po vojni ves čas tvorno deloval v borčevski organizaciji in bil vse do smrti tudi član ožjega vodstva območnega združenja borcev NOB Čelje. S svojim delom in strokovnim znanjem je veliko prispeval k zakonodajni ureditvi borčevskih vprašanj ter skrbi za socialne in zdravstvene pravice borcev.je nosilec zlate plakete ZZB Slovenije.
Ni naključje, da je večina Igorjevega družbeno angažiranega dela povezana s sindikati. Že oktobra 1946 se je kot učiteljski pripravnik na osnovni šoli v Preddvoru pri Kranju vključil v takratni sindikat učiteljev.Vsa naslednja leta je kot sindikalni aktivist in funkcionar deloval v različnih organih sindikatov v Mariboru, Gornji Radgoni in Celju. Oktobra 1969 se je zaposlil na sindikatih v Celju in se kot sekretar sindikata delavcev negospodarskih dejavnosti občinskega sveta Zveze sindikatov Celje junija 1989 tudi upokojil.V teh dvajsetih letih poklicnega dela v sindikatih je odgovorno in uspešno opravljal številne funkcije v organih Zveze sindikatov Šlovenije in Zveze sindikatov Jugoslavije. Njegovo delo je pustilo pomembne sledi v splošnem strokovnem
izobraževanju delavcev, v takratnem samoupravnem organiziranju družbenih dejavnosti, pri ustanavljanju in delovanju samoupravnih interesnih skupnosti. Znan je bil po zavzemanju za izenačevanje materialnih in drugih pogojev za delo zaposlenih v družbenih dejavnostih. Za svoje delo v sindikatih je prejel tudi najvišji sindikalni priznanji - srebrni zank ZSS (1975) in zlati znak ZSS (1977).
Pokončna drža in čvrsta načela so Igorja vodila k osnovnemu cilju - soustvarjati pravičnejšo družbo in odnose v njej, družbo, v kateri bi bil delavec tudi subjekt odločanja.
Zadnja leta se je vse pogosteje umikal v zavetje in spokojnost Letuša. Morda je bila to posledica vse bolj načetega zdravja ali pa je bil umik v samoto povezan tudi z razočaranjem nad nekaterimi dogajanji in stanji v naši novi državi. Prav gotovo se ni nikoli sprijaznil s slabšanjem položaja delavcev in s krnitvijo mnogoterih že pridobljenih pravic delavcev.
Franc Klepej v imenu nekdanjih sodelavcev
Pogovor s sekretarjem območnega odbora Stupisa v Celju Portom Turkom
Razmere v tekstilni industriji še kritične
“V tekstilni in usnjarskopredelovalni panogi na območju Celja posluje samo še okoli deset družb in nekaj večjih samostojnih podjetnikov,” pravi sekretar območnega odbora sindikata tekstilne in usnjarskopredelovalne industrije (Stupis) v Celju Porto Turk.
Občina Celje ima samo še eno večje tekstilno podjetje •Vrvico.V regiji pa poslujejo še Mont Kozje, Konus-Konex, INDEVransko, ProKon, Elkroj,Tovarna nogavic Polzela in Tekstilna tovarna Prebold s svojima hčerinskima družbama Nogavice in Tkanine. Včasih je ta industrija na Celjskem dajala delo in kruh več kot 6000 delavkam in delavcem, danes pa jih je zaposlenih samo še nekaj več kot 2000. V večjih podjetjih je okoli 90 odstotkov vseh zaposlenih vključenih v Stupis, med zaposlenimi pri samostojnih podjetnikih pa je odstotek članov nekoliko nižji. Razmere v tekstilni panogi so po Turkovih besedah izredno težke.Večina tekstilnih podjetij ima možnost za preživetje samo v povezavi s strateškimi partnerji. Kakor kaže, bodo morala nekatera podjetja še naprej zmanjševati število zaposlenih.
Država tekstilnim podjetjem v težavah pomaga z denarjem. Različne pomoči podjetjem daje tudi ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve. Sedaj država zagotavlja tekstilnim podjetjem znatno večja sredstva kot v minulih letih. Vendar pa se nekatera na razpise za pomoč ne morejo prijaviti, ker nimajo dovolj lastnih sredstev.
Ali bodo državne pomoči ustavile plaz stečajev v tekstilni industriji na Celjskem? “Bojim se, da ne. Če se pogoji gospodarjenja ne bodo izboljšali, verjetno vsa tekstilna podjetja, ki poslujejo na našem območju, kljub zmanjševanju števila zaposlenih ne bodo mogla preživeti," pravi Turk.
Kakšen pa je ekonomski položaj delavcev v tekstilni industriji? ‘‘Na našem območju prejema minimalno plačo 50 do 70 odstotkov delavk in delavcev v tekstilni panogi. Plače večine drugih delavcev pa se gibljejo od 70.000 do 90.000 tolarjev. Regresa za letni dopust lani niso dobili zaposleni v vseh treh družbah v Preboldu, drugi tekstilni delavci pa so ga prejeli. Regres za malico prejemajo vsi delavci.Večina podjetij delavcem vrača tudi stroške prevoza na delo in z dela, izjema so le družbe v Preboldu.”
Po Turkovih besedah podjetja v glavnem spoštujejo
FortoTurk:V tekstilnih podjetjih na Celjskem prejema minimalne plače 50 do 70 odstotkov zaposlenih.
druga določila panožne kolektivne pogodbe. “V večjih podjetjih za to skrbi naš sindikat, saj delujejo podružnice Stupisa v vseh večjih tekstilnih družbah na območju.V tekstilni industriji je več delavcev delalo za določen čas, vendar jim delodajalci že lep čas ne podaljšujejo več pogodb o delu.”
Novega zakona ni treba uresničiti čez noč
Trenutno imajo v Stupisu največ problemov zaradi tega, ker nekateri delodajalci želijo na vrat na nos uveljaviti novi zakon o delovnih razmerjih, čeprav za to po besedah Turb ni nobene potrebe. “Za uskladitev vsega potrebnega z novim zakonom je še več mesecev časa. Nekateri delodajalci so delavcem že ponudili v podpis nove pogodbe o zaposlitvi, s katerimi jih poskušajo razvrstiti v nižje tarifne razrede in jim na ta način zmanjšati plačo. Posamezni delodajalci delavce celo nagovarjajo, naj dajo odpoved, da bodo lahko nato z njimi sklenili novov pogodbo o zaposlitvi v skladu z novim zakonom. Če bi delavci na to pristali, bi izgubili kontinuiteto zaposlitve. Naš sindikat člane, ki se k nam zatečejo po nasvet in pomoč, pravočasno pouči o njihovih pravicah,” pravi Turk.
Ker je novi zakon povečal najmanjši dopust na 20 dni, si nekateri delodajalci prizadevajo delavcem z drugimi kriteriji zmanjšati dopust tako, da ne bi imeli daljšega kot lani. Na srečo je v tolmačenju panožne kolektivne pogodbe iz leta 1998 zapisano, da se kriteriji za izračunavanje dopusta iz tega leta ne smejo spreminjati. Žal pa nekateri delodajalci tega očitno ne vedo, zato jih mora na to opozarjati naš sindikat. Kakor pravi Turk, se predsedniki sindikalnih podružnic in člani zaradi omenjenih in drugih težav pogosto obračajo na območni odbor Stupisa. Sindikat takoj stopi v stik z delodajalcem in ga opozori na kršitve kolektivne pogodbe in zakonodaje. Na ta način prepreči večino nezakonitih postopkov. Kadar opozorila ne zaležejo, pa mora delavec ob pomoči sindikalne službe pravne pomoči poiskati pravico na sodišču.
“Še naprej pa delodajalci pošiljajo delavce na čakanje.
Če podjetje nima dela, ne moremo pravzaprav nič storiti.V takšnih primerih je bolj gospodarno, da so delavci doma. Seveda pa morajo biti plačani po veljavni zakonodaji.”
Mladih ne zanimajo več poklici v tekstilstvu
Ima tekstilna industrija na Celjskem sploh še kakšno perspektivo? “Njena bodočnost je samo v modernizaciji proizvodnje, v čim večjem izkoriščanju znanja, v spoštovanju modnih trendov in v izvozu,” opozarja Turk. “Uspešno bodo lahko poslovala samo podjetja, ki bodo sledila evropski in svetovni modi in ki bodo proizvajala proizvode srednjega in višjega cenovnega razreda. Za uspešno poslovanje pa bodo
Propad Tekstilne tovarne Prenold bi pomenil pravo katastrofo
VTekstilni tovarni Prebold in njenih dveh hčerinskih družbah ima delo še okoli 350 zaposlenih. Ker so pred prvomajskimi prazniki zaman čakali na izplačilo februarske plače, so delavci za sredino prejšnjega tedna napovedali opozorilno stavko. Ker sta predsednik uprave Vinko Žohar in predsednik stavkovnega odbora Jure Beravs sklenila pisni dogovor, da bo podjetje februarske plače izplačalo do 9. maja, so od stavke odstopili. Žohar je obljubo tudi izpolnil, ni pa še znano, kje bo dobil denar za marčevske plače.
VTekstilni tovarni Prebold so pred osmimi meseci sklenili prisilno poravnavo. Po programu finančne reorganizacije so odpustili 160 delavcev, ki jim je podjetje dolžno izplačati odpravnino. Ker ima tovarna likvidnostne probleme, se je vodstvo podjetja s presežnimi delavci dogovorilo o izplačilu odpravnine v štirih obrokih. Ker podjetje odpuščenim delavcem obrokov za odpravnino ne izplačuje redno, je stavkovni odbor na predsednika uprave naslovil pismo, v katerem terja odgovore na vsa odprta vprašanja v zvezi s prisilno poravnavo in perspektivo podjetja.
Predsednik Stupisa Anton Rozman je pred dnevi razmere v Tekstilni tovarni Prebold označil kot totalno katastrofo: “Če bo v Preboldu ob delo 350 žensk, bo to totalna katastrofa, kajti celjski bazen je že tako obubožan, tekstilna industrija z izjemo Elkroja je domala že vsa propadla. Za brezposelne na tem območju je to brezizhodna situacija.”
Sicer pa je v teh dneh zelo vroče tudi v Montu Kozje, kjer je 15 delavk dobilo odpoved iz poslovnih razlogov, vendar jim je uprava želela izplačati manj odpravnine, kot določa zakon.
V Korsu v stečaju pa je stečajnemu upravitelju po treh javnih dražbah z zbiranjem ponudb vendarle uspelo prodati poslovne prostore stečajnega dolžnika. Največji delež je odkupila občina Rogaška Slatina.
T.K.
tekstilna podjetja potrebovala tudi vrhunske strokovnjake, vendar pa se za izobraževanje in študij na področju tekstilstva odloča čedalje manj mladih. Zato se zares postavlja vprašanje, kakšna je perspektiva te panoge pri nas. Odgovor na to bo morala dati tudi država, ki žal še vedno nima strategije gospodarskega in industrijskega razvoja.
Zaradi stečajev se je v zadnjih letih število sindikalnih podružnic zmanjšalo s 23 na 11.Zaradi nizkih plač se člani na Stupis zatekajo tudi po solidarnostne Pnnioči. Odkar imamo solidarnostni sklad na ravni države, poteka dodeljevanje pomoči brezhibno, pravi hirk. Kjer je moralo podjetje v prisilno poravnavo
ali stečaj, se po pomoč ne zatekajo le posamezniki, ampak celotne podružnice. Posebna komisija odobrava pomoči enkrat mesečno, tako da jih prizadeti dobijo dokaj hitro.
Stupis na Celjskem posveča veliko pozornosti tudi zdravju in varstvu pri delu.V večjih družbah so za zdravje in varstvo pri delu že dokaj dobro poskrbeli, težje pa je pri manjših samostojnih podjetnikih. Res pa je, da so v velikih podjetjih za varstvo pri delu dobro skrbeli že pred sprejemom novega zakona. Zato se po uveljavitvi novega zakona o varnosti in zdravju pri delu v praksi ni veliko spremenilo.
V večjih tekstilnih družbah na Celjskem delujejo sveti
delavcev, vendar soupravljanje ni zaživelo do te mere, kot smo pričakovali, ugotavlja Turk. “Uprave, razen izjem, na svete delavcev še marsikje gledajo kot na nujno zlo. Zato je v večini podjetij tudi socialni dialog na dokaj nizki ravni. Razlog za to je gotovo v slabem ekonomskem položaju delavcev. Razumljivo je, da se delavci, ki prejemajo minimalne plače, bojijo za svojo socialno varnost, zato se bojijo izpostavljati z zavzemanjem za pravice delavcev. Dokler se ne bo izboljšal ekonomski položaj delavcev in njihova socialna varnost, bo tudi socialni dialog v podjetjih težko dvigniti na višjo raven.”
Tomaž Kšela
Zaradi kadrovskih sprememb pogajanja čakajo
Na pogajanjih o novi kolektivni pogodbi za lesarstvo ie prišlo do sporazumne prekinitve. Kot nam je Povedal predsednik Sinlesa Danilo Vedlin, naj bi prekinitev trajala do konstituiranja novih delodajalskih organov.
Za zgodovino letošnjih pogajanj za novo kolektivno Pogodbo za lesarstvo velja spomniti:
Predsednik upravnega odbora združenja za lesarstvo Pri GZS Peter Tomšič je Sinies 18. marca obvestil, da Pogajanja odlagajo do junija 2004, saj da so zdaj brezpredmetna. Sindibtom je predlagal, naj ne izvajajo Pritiskov za spremembo plačnega dela kolektivne Pogodbe dejavnosti. Zakon o izvajanju politike plač naj bi do junija 2004 omogočal usklajevanje plač. Odločitev upravnega odbora je utemeljil z rezultati Poslovanja, ki kažejo, da je ta dejavnost v krizi.
'Min je združenju pri GZS 9. aprila odgovoril, da Mo n o izvajanju politike plač ne določa rasti plač, anipak le njihovo usklajevanje z inflacijo. Spomnil je
še, da je republiški odbor Sinlesa že sprejel sklep o napovedi stavke. “Prosimo vas, da svoje odločitve pretehtate še enkrat, saj želimo probleme reševati z dogovorom. Če nam tega ne boste omogočili, bomo stavko zanesljivo organizirali,”je pisal Vedlin. Sekretar združenja pri GZS Jože Korber je 16. aprila odgovoril, da so predstavniki delodajalcev in sindikatov 9. aprila podpisali posebno izjavo o nadaljevanju pogajanj.V njej je zlasti zaveza za uskladitev kolektivnih pogodb z zakonom o delovnih razmerjih in glede tega bo združenje uresničilo svoje obveznosti. Sprememba plačnega modela pa je izločena iz socialnega sporazuma. Dograjevanje plačnega modela pa je ena od nalog delodajalskih organizacij pri prenovi splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo. Korber je še zapisal, da je napovedana stavka zgolj interesna in je delodajalci niso dolžni plačati.
Ker se do volitev novih organov združenja lesarstva sedanji ne bodo sestali, združenje ne more sprejemati
na združenju
novih odločitev. Novi upravni odbor pa bo skupaj s pogajalsko skupino ocenil, ali obstajajo ekonomske podlage za sprejetje drugačnih odločitev.
Izvršni odbor Sinlesa je Korbarjevo pismo obravnaval 25. aprila. Po temeljiti in polemični razpravi je sklenil odložiti priprave na stavko. Ker sedaj res ni možnosti za nadaljevanje pogajanj, bodo v Sinlesu počakali na konstituiranje novih organov združenja. Seveda pa izvršni odbor sindikata pričakuje, da se bodo po konstituiranju združenja pogajanja takoj nadaljevala. Na naše vprašanje, kaj želi Sinies doseči na pogajanjih o novem plačnem delu kolektivne pogodbe, je Vedlin povedal, da zlasti nov plačni model in uskladitev izhodiščnih plač z minimalno plačo. Spomnil je tudi, da dogovor o usklajevanju plač določa le še decembrsko usklajevanje plač z inflacijo, za prihodnje leto pa je treba sprejeti nove rešitve.
F. K.
Zaupniki SKEI v Velenju spoznavajo zakon o delovnih razmerjih
^egijska organizacija SKEI Velenje je sredi prejšnjega Meseca organizirala seminar o zakonu o delovnih Minerjih. Prvi skupini sindikalnih zaupnikov je prvi M predavala Lidija Jerkič, drugi dan pa je drugi lupini govorila Barbara Kozina. Oba dneva je skupaj Mfelovalo kakšnih 90 zaupnikov. Govorili sta o tem, je na podlagi novega zakona mogoče konkretneje editi pravice delavcev. Posebno pozornost sta Mnili odmeri dopustov, odmorom, počitkom, c, r5tVu pravic in disciplinski odgovornosti.
Mtelji. Po predavanjih so se slušatelji razdelili v
skupine in skušali sami odgovoriti na postavljena vprašanjaVse skupine so določile poročevalce, ki so na plenarnem delu seminarja poročali o rešitvi zastavljenih nalog. Skupine so kar malo tekmovale, katera se bo bolj približala pravilnim rešitvam. Slušatelji so po opravljenem seminarju enotno ugotavljali, da znanja ni nikoli dovolj.To je tudi dobro vodilo, da bo naša regijska organizacija lahko udejanila načrt izobraževanja.
B. A.
V Podravju se položaj članov KZI izboljšuje
Na zadnji seji območnega odbora Sindikata KŽI za Podravje, bila je v uspešnem mariborskem podjetju Kruh Pecivo, je bila udeležba zelo dobra. Verjetno je to tudi posledica dobrega dela našega sindikata.
Kot se spodobi, smo najprej dali besedo gostiteljem, ki so predstavili svoje podjetje in položaj zaposlenih. Zatem je Dušan Detiček, sekretar območnega odbora KŽI, predstavil socialni sporazum.
Predsednik sindikata KŽI je predstavil podatke o gibanju plač v državi in v Podravju. Plače v Podravju so se v zadnjih dveh letih povečale za deset
odstotkov in so dosegle 97 odstotkov povprečja Republike Slovenije.
Predsedniki in namestniki sindikatov podjetij so izmenjali informacije o razmerah v svojih podjetjih in tudi potrdili svojo pripravljenost za sodelovanje na tretjih športnih igrah KŽI, ki jih bo organiziral sindikat Kolinske.
Udeleženci seje so se dotaknili tudi dogajanj v zdravstvu in lekarništvu ter zadolžili predsedstvo, naj se aktivno vključi v reševanje krize v kmetijski svetovalni službi, kjer zaposleni kljub dobrim rezultatom ne morejo prejemati zasluženih plač.
Najboljši čaj v mestu
' Letošnji, že 47. pohod okoli Ljubljane je bil zelo množičen. Po neuradnih ocenah se ga je udeležilo skoraj 20.000 pohodnikov. Nekateri so prehodili celotno 35-kilometrsko pot ob žici, s katero so našo prestolnico med drugo svetovno vojno obdali i talijanski okupatorji. Ni bilo malo tistih, ki so se ustavili ob zdaj že tradicionalni stojnici Zveze svobodnih sindikatov Slovenije, ki ob tej množični prireditvi že dobro desetletje stoji ob poti v bližini živalskega vrta. Na njej so Darinka, Željko, Metod in Janez pohodnikom od šestih zjutraj do dveh popoldne razdelili kar 420 litrov oziroma 1400 čajev, ki jih je na Dalmatinovi skuhala Milena. “Vsako leto pridemo na čaj," so povedali mnogi pohodniki, ki so se ob stojnici nemalokrat tudi zadržali na klepetu, marsikdo pa je odkorakal proti cilju z rdečo kapo ZSSS na glavi.
M. M.
"Drugo leto se spet vidimo, saj imate res najboljši čaj,” so mnogi še pristavili.
Priznanje
soustanovi-
teljem
Tradicionalno srečanje Medregijskega sindikalnega sveta Furlanije - Julijske krajine in Slovenije pred
prvim majem je bilo tudi letos na mejnem prehodu Fernetiči pri Sežani. Udeleženci so največ govorili o možnosti za sklenitev dvostranskega sporazuma med vladama Slovenije in Italije o prostem pretoku
ljudi. Kot je znano, velja za to svoboščino največ sedemletno prehodno obdobje. Ker sindikati menijo, da obstaja obojestranska volja za sprejem posebnega sporazuma, so obe vladi pozvali, naj ga takoj začneta pripravljati, da bi bil lahko podpisan še do konca letošnjega leta.
Na srečanju se je predsednik medregijskega sindikalnega sveta Roberto Treu zahvalil soustanoviteljem. Rajku Lesjaku, Jadranu Čaliji in Luciu Gregorettiju je za njihov vidi prispevek pri promociji in delovanju medregijskega sveta podelil spominske plakete.
SINDIKALNA LISTA
maj 2003	Gospodarske dejavnosti	javni sektor*
	(temelj je SKP za gospodarstvo)	(nekdanje negospodarstvo)
		
1. DNEVNICE		
- cela dnevnica (nad 12 do vključno 24 ur odsotnosti)	3.500,00	4.5 II,00
- polovična dnevnica (nad 8 do 12 ur odsotnosti)	1.750,00	2.254.00
	■ znižana dnevnica (od 6 do 8 ur)	1.218,00	1.570,00
J. KILOMETRINA		
(od 4.3.2003)	54.24	54.24
(od 29.4.2003)	55,14	55,14
_ (od 13.5.2003)	55,17	55,17
J. LOČENO ŽIVLJENJE	100.102,00	65.845,00
PRENOČIŠČE - Povračilo stroškov prenočevanja do višine zneska po predloženemu računu, ki ga odobri delodajalec		
5. REGRES ZA PREHRANO (od 1.1.2003)		
- po SKPGD (na delovni dan)	698,00	698,00
		
1. JUBILEJNE NAGRADE		
po SKPGD (delo pri zadnjem delodajalcu)		
-za 10 let	68.964,00	55.354,00
- za 20 let	103.446,00	83.031,00
_ - za 30 let	137.928,00	110.708,00
J. ODPRAVNINA OB UPOKOJITVI	508.082,00	741.240.00
	oziroma dve plači delavca, če je to zanj ugodneje	oziroma tri plače delavca, če je to zanj ugodneje
3. SOLIDARNOSTNE POMOČI		
po SKPD		
- ob smrti delavca	150.154,00	110.708,00
_ - ob smrti v ožji družini	75.077,00	/
J. MINIMALNA PLAČA (od 1.12.2002)	103.643,00	103.643,00
S. ZAJAMČENA PLAČA (od 1.12.2002)	50.559,00	50.559,00
6. REGRES ZA LETNI DOPUST		
- minimalni regres za leto 2003	132.170,00	132.170,00
- največji regres za leto 2003	169.054,00	70% povprečne slovenske plače
*l. Javni sektor tudi v okviru gospodarskih dejavnosti izplačuje ločeno življenje po zakonu (Uradni list RS št. 87/97)
i V javnem sektorju se uporablja zakon, za jubilejne nagrade, regres za letni dopust in solidarnostno pomoč pa kolektivna pogodba.
3. Regres za letni dopust v negospodarstvu je določen z Aneksom, Uradni list RS št. 99/01
4.	Izhodiščna plača za I. tarifni razred v Splošni kolektivni pogodbi za negospodarstvo za januar 2003 znaša 52.473 SIT na mesec
5.	Osnova za določanje plač in drugih prejemkov iz delovnega razmerja od I. januarja 2003 znaša na mesec bruto 173.374 in neto 110.708 SIT (podatek za nekdanje gospodarstvo).
Strokovna služba ZSSS
H1113
				1.	68.964
Celotno aktivno prebivalstvo	877.430			II.	75.860
1. Registrirane brezposelne osebe	100.611		Izhodiščne plače	III.	84.826
2. Delovno aktivno prebivalstvo	776.819		po splošni	IV.	94.481
- Zaposlene osebe:	695.822		kolektivni pogodbi	v.	106.894
v podjetjih, družbah in org.	630.986		za gospodarske dejavnosti	VI.	127.583
pri samozaposlenih osebah	64.836		o r	i	VIL	144.824
- Samozaposlene osebe:	80.997			Vlil.	172.410
samostojni podjet. posamez.	43.527			IX.	206.892
osebe, ki oprav, poklic, dej.	6.373				
kmetje	31.097				
Podatki so za februar 2003	Strokovna služba ZSSS
vabi na
spomladansko sindikalno delavnico 26. in 2 7. mojo v Hotelu Barbara v Fiesi.
Program
•	egoizem in solidarnost v plačni politiki javnega sektorja,
•	čigav je javni interes za kulturo iz področnega zakona?
•	diieme prihodnjih let: višje plače ali ohranitev delovnih mest in dodatna zaposlovanja v kulturi,
•	predlog Vlade Republike Slovenije, da te kap...
•	pravna "spovednica" za vsakdanjo rabo.
Na delavnici se bomo pogovarjali z odgovornimi predstavniki in poznavalci.
Prijavite se čim prej.
Doro Hvalica,
predsednik
razpisuje
52. letne športne igre gradbincev Slovenije, ki bodo 7. junija v Ljutomeru.
V programu iger so:
•	mali nogomet (moške ekipe),
•	odbojka (moške in ženske ekipe),
•	balinanje (štiričlanske ekipe),
•	streljanje (moške in ženske ekipe),
•	kegljanje (moške in ženske ekipe),
•	namizni tenis (moške in ženske ekipe),
•	šah (moške ekipe),
•	tenis (moški in ženske posamično),
•	košarka (moške in ženske ekipe).
Na podlagi prijav bo organizator vodjem ekip poslal podrobnejše informacije.
Prijave pošljite čim prej na naslov:
Sindikat delavcev gradbenih dejavnosti Slovenije, 1000 Ljubljana, Dalmatinova 4.
Prijavite se lahko tudi po telefonu 01/43-41-220 ali faksu 01/23-12-460.
Ivan Kučar, predsednik komisije za šport Jernej Jeršan, sekretar SDGD