POŠTNINA PLAČANA V GOTOVINI MLADI BORCI STANOVSKI TEDNIK ZA SLOVENSKO DIJAŠTVO. — IZHAJA VSAK PETEK. — LETNA NAROČNINA: DIJAŠKA 16 DIN, NEDIJAŠKA 26 DIN, PODPORNA VSAJ 30 DIN. — POSAMEZNA ŠTEVILKA 75 PAR. — UREDNIŠTVO IN UPRAVA V LJUBLJANI V STRELIŠKI ULICI 12/11. — ČEKOVNI RAČ. ŠT. 16.078. LETO I.___LJUBLJANA, PETEK, 13. NOVEMBRA 1936._ŠTEV. 9. NAŠAVELIKA Milijoni so odpadli od Cerkve, milijoni od krščanstva. Modema družba polagoma tone v poganstvo. Kdo bo ta odpad ustavil? Velika naloga Katoliške akcije je, da to družbo prekvasi, preobrazi, zopet pokristjani. Zares velika in silna naloga, ki zahteva ognjevitih borcev,močnih apostolov besede, vzgleda, dejanja, molitve. BESEDA Apostolov besede treba! Borec se svojega prepričanja ne sramuje. Svoja načela, kadar je potrebno, pogumno izpove, jih neustrašeno zastopa.. Z ljubeznivo, a odločno in jasno besedo pripravlja zmago katoliškim načelom, povsod in vsekdar duša svojega okolja. VZGLED Toda beseda ne zadošča. Beseda je prazna, ako ji ne sledi dejanje, vzgled. Kaj pomaga lepo povedano načelo, ako mu tvoje življenje nasprotuje? Biti hočeš tvorec katoliškega gibanja, budna straža v noči sodobnih zmot. Kako bi Potem mogel s svojim življenjem podirati, kar z usti zagovarjaš? »Kaj pomaga, bratje moji, če kdo pravi, da ima vero, del pa nima?« vprašuje apostol. Polovičar je, kdor ima načela samo Ua, ustih, v življenju pa jih ne ostvarja. Pravi katoliški borec živi po katoliških načelih z dušo m srcem. DEJANJE Kako krasen cilj imamo pred seboj! Naše delo je preobrazitveno, osvajalno, kot je sploh delo Katoliške Akcije. Preobraziti, osvojiti Kristusu vse dijaško okolje, kako velik cilj je to! Velik cilj, ki zahteva mož dejanja, a može dejanja tudi ustvarja. Zato bomo preobrazili najprej same sebe, da se preoblikujemo v resnične može dejanja, ki umejo cilje postavljati, cilje uresničevati. Treba je dijaške vrste osvojiti, jih navdihniti s katoliškim, borbenim duhom, izoblikovati jih, ustvariti iz njih bodočo katoliško inteligenco, ki bo v javnem življenju prodrla z odločnim in brezpogojnim katoliškim programom. MOLITEV Vemo pa tudi, da se veliki cilj verske in moralne obnove z zgolj človeškimi sredstvi nikdar ne da doseči. Komunisti grade svoje delo na sirovem materializmu, mi pa vemo, da je nad materijo duh, da milost božja srca zmaguje. Vemo, da je v tem svetem boju, kot pravi Pij XI., treba metode in taktike, vemo pa tudi, da bo vse to nič, ako dela ne poživlja milost. Borec in apostol katoliških načel se zaveda, da je brez milosti vse njegovo delo kakor hiša na pesku. Zato je predvsem borec in apostol molitve, v molitvi bo dobil moč za zmago. * To so pota, to so načini, kako bo nova dijaška mladina dijaške vrste preobrazila, jih združila v močno silo, rešila veliko nalogo, katera ji je stavljena. To hoče in to bo storila! Naše socialne dolžnosti Socialna stiska Težka in kruta je socialna stiska naših dni. Na eni strani neizmerno bogastvo nekaterih po-edincev, na drugi pa množica obubožanih. V Ameriki živi bogataš, čigar premoženje izraženo v dinarjih znaša nad 30 milijard. Nekdo dnigi je lastnik 56.000 km železnic in 73 velikih podjetij. Trboveljski rudar pa mora preživljati svojo družino, ki šteje pet, šest, morda deset članov, z borimi 200 dinarji mesečnih dohodkov. Da so takim razmeram lakota, mraz, oslabelost, tuberkuloza, moralna propalost in obup stalni gostje, je docela razumljivo. Po pravici pravi sv. oče o teh proletarcih, da »njih ječanje vpije z zemlje k Bogu«. (Qu. a. 60.) Dolžnost dijaku Ne bomo dalje razmotrivali, eno je gotovo: vsi katoličani smo dolžni, da se otresemo kvarne pasivnosti in nedoslednosti ter vsak na svojem mestu in po svojih močeh delamo na tem, da se boleče socialne rane zacelijo. Vprašajmo se, kaj je na tem torišču naloga nas, katoliških dijakov. Imamo dobro voljo in čuteče srce in sami na sebi čutimo breme socialne krize. Tudi mi smemo in moramo doprinesti svoj delež za lepšo socialno bodočnost. Študirnjmo socialne stvari! Prva naša naloga je, da študiramo. Prisvojiti si moramo zadostno znanje, da bomo znali točno ločiti katoliška načela od ne-katoliških, da bomo vedno in povsod zmožni braniti in učiti katoliški socialni nauk. Naše socialne magnae char-tae »Rerum novarum« in »Qua-dragesimo anno« mora vsak izmed nas temeljito spoznati in črpati iz njih smernice za vse svoje socialno udejstvovanje. Pridno prebirajmo knjige, ki govore o socialnem vprašanju (n. pr. Ušeničnik: Socialno vprašanje, Naša pot IV.), zasledujmo gibanja delavskih, kmetskih in drugih strokovnih organizacij in jih študirajmo. Le tako bomo kot inteligenti mogli voditi druge po poti pravice in ljubezni. A tudi kaj naredimo! Ves študij pa bi bil zaman, če tega, kar bi se naučli, ne bi dejansko izvrševali. Lahko znaš na pamet obe papeški okrožnici in celo Ušeničnikovo »Socialno vprašanje« in še kaj več, a če se po tem ne ravnaš in k temu ne navajaš tudi drugih, si slabši kakor tisti, ki o vsem tem nima niti pojma, ima pa nekaj socialnega čuta. Kakor govoriš, tako tudi delaj! Pa bo morda kdo ugovarjal: »Bi že, a ni prilike, da bi pokazal, kako zelo vpoštevam načela pravičnosti in ljubezni.« Ni treba biti podjetnik ali to- varnar, prilike je kljub temu dovolj, le vidimo je ne! Tovariš n. pr. nima svinčnika — prereži svojega in mu daj polovico! Morda mu je padla knjiga na tla — skloni se in jo poberi! Pomagaj mu pri kakem težjem mestu! Slabotna gospa težko obložena hiti proti kolodvoru — priskoči in ji pomagaj! In doma! Prinesi drv, rad primi za kmečko delo, ko si na počitnicah itd. Taka dejanja ustvarjajo v dušah toploto in vežejo srca v dobroti in ljubezni. Kakršen si sedaj v malem, tak boš nekoč v velikem. Tudi drevo raste iz semena. Sedanjost je šola za bodočnost. V boj pjqoti komunizmu! Tudi boj proti komunizmu je naša velika socialna dolžnost! Komunizem je po besedah znanega misleca največja laž dvajsetega stoletja. Komunizem Brez vseh ozirov! Boljševiki so v dobi izpodkopavanja z nečuveno krivično kritiko staro šolo rušili. Da bi dijaštvo pridobili zase, so demagoško uničevali avtoriteto učiteljev in profesorjev in učence nanje sistematično hujskali — kakor to zdaj tudi drugje .poskušajo. Do zadnjega so skriti-zirali ves učni sistem in učne predmete. Ta nestvarna demagoška kritika ni prejšnja šoli pustila niti dlačice dobrega. Vsa kritika poleg jedrca resnice sama laž! Osramočena demagogija In kazen je bala, da so nazadnje samim sebi verjeli. Ko so prišli na oblast, so šolo prav tako zrušili, kot so jo prej »kritizirali. Toda to je moralo zrušiti tudi njihovo lastno reformo — saj je ta reforma slonela na neresnicah. Zrušitvi starega je sledila cela vrsta eksperimentov, ki je bil drug bolj ponesrečen od drugega. Vsak se je vzdržal komaj nekaj let. In ko so vse svoje pristne boljše viške sisteme pokopali, so morali nazaj k staremu, v stoletjih preizkušenemu »buržujskemu« sistemu, ki je bil v bistvu vendarle poraben. Stroške za vse te ponesrečene eksperimente pa mora plačevati uboga ruska mladina. Slabi zdravniki Ta klavrna zgodovina sovjetske šole nas zopet uči, kaj imamo pri- obljublja raj in popolno srečo, v resnici pa prinaša razdejanje, ogenj in kri. Njegova ureditev človeške družbe, ki si jo zamišlja brez vere in Boga, je že v naprej obsojena na neuspeh. Zato smo se dolžni proti njemu boriti z vsemi močmi, ker hočemo dobro sebi in drugim. Poučimo se o komunističnih lažeh in prevarah ter jih razkrinkavajmo kjer le mogoče. Razlagajmo zašlim tovarišem in vsem, ki pridemo z njimi v stik, kako nevaren in poguben je komunizem in jim pokažimo vso polnost in toploto katoliškega socialnega nauka. Kristusova ljubezen in sočutje do ubogih in stiskanih mora ogreti ves svet in ga osrečiti. Razmišljajmo o tem, prisvojimo si te nazore in imejmo njih izvrševanje za bistven del svojega življenja. Potem lahko mimo zremo bodočim dnem v oči. čakovati od te struje, ki sloni na popolnoma zgrešenih osnovah. Namesto, da bi na obstoječem pustila tisto, kar je dobrega, in izrezala samp to, kar je bolno, zavrže v slepem sovraštvu vse skupaj, končno pa mora zavreči svoje lastne zamisli vse do zadnje in se vrniti k staremu. Tudi gospodarski polom! Kakor se je končalo boljševdško šolsko eksperimentiranje, tako se bo končalo tudi boljševiško eksperimentiranje na gospodarskem in socialnem polju. Tudi' tu ni boljševizem umel ločiti tega, kar naj izrezuje, od tega, kar naj pusti celo. Tudi tu bodo vsi pristni boljševiški poskusi končno propadli; kajti tudi gospodarska zamisel .boljševizma je bistveno zgrešena. In nazadnje bo boljševizem, ki je bil v rušenju vedno velik, zrušil še sebe. Milijoni nedolžnih žrtev Toda preden do tega pride, .bodo v tem »zemeljskem raju« milijoni padli kot žrtve boljševiških teorij, poklani in postreljeni in izstradani in izbičani in izgarani. In brez teh žrtev tudi biti ne more. Kajti kjer vlada taka slepa strast po oblasti, pa je zraven tako malo pameti, kot je je v .boljševizmu, tam ne more iti brez najkrutejšega nasilja. Čuvaj veselje, ker le veselje osvaja.. Kakor čebele hite k cvetlicam, tako veselje privlači duše. (Bessieres.) Zio razdiralne ftriiifce Viharji n; Pri nas se nebo nič zgodilo ! Odkritosrčno moram priznati, da mi je bil ita razvoj izobražencev in delavstva v splošnem sicer znan, da pa sem izprva komaj spoznal njegovo idalekosežnost. Menil sem, da je moč Cerkve in države veliko večja. Nikoli, niti v dnevih pred volitvami, ne bi bil mislil, da (bodo monarhisti podlegli. Ponosno je pisal Prvi katoliški časopis na dan pred volitvami: »Jutri se bo pokazalo, da ima kljub levičarski propagandi desnica, kraljevska stran, pretežno večino.« Radi svojih poslov sem prišel čestokrat z levičarji' skupaj in sem slišal mnogo zanimivega. In polagoma se me je polastilo prepričanje, da bo vsekakor prišlo do krvavega boja. Če sem potem razložil prijateljem svojo bojazen in pripovedoval o dejanskih uspehih levičarskega gibanja, so mi držali dolge govore, ki so se potem vedno strnili v končnem stavku: »Bodite prepričani, pri nas se ne bo nič zgodilo!« Slepota in brez nače1 n ost To je najbolj čudno: oba tabora sta driug drugega tako malo poznala. Katoličani in monarhisti so bili tako prepričani, tako brezskrbni, da večina sploh mislila ni, da bi bil prevrat mogoč. Saj do tedaj je bilo vedno dobro. Saj je bil kralj pobožen, ljudje so molili in hodili na božja pota. »Bog katoliškega Španca ne zapusti!« Vladala je prava slepota, še več. Kar me je vselej jezilo in me vedno navdajalo z nejevoljo in me delalo nemirnega in kritičnega, to je bilo vsesplošno pomanjkanje vsakega pozitivnega delovnega programa v državi, družbi in Cerkvi, živelo se je tja v en dan. Proti temu se je sicer borila majhna, a trdna skupina oikoli vodilnega katoliškega dnevnika »El Debate«; toda tudi njeni člani so se preveč varali. Njihov trud in njihova kritika pa sta žela le nezaupanje in očitke. Morda teh razmer ne moremo doumeti. Ker so bili republikanci sovražniki Cerkve, ker sta bila kralj in njegova vojska katoliška, je bila monarhija naravna opora Cerkve. Zato je padou monarhije moral slediti najtežji pretres Cerkve. Prišel je. Končno se je vendarle nekaj zgodilo. »Živela republika!« Aprila 1. 1931. so se vršile prve, dolgo pričakovane občinske volitve. Izid je presenetil wse: v vseh mestih razen Pamplone so imeli večino republikanci, dočim so na deželi zmagali' večinoma monarhisti. Prvi so se zavedeli levičarji — kajti pod dneva je bilo vse otrplo — in so v Madridu oklicali republiko. d Španijo Ljudstva se je sedaj polastila taka radost, češ, zdaj je prišel raj, da se kar ni moglo umiriti. Le pred kraljevsko palačo je divjala razbrzdana množica; pred naskokom je varoval napis: »Meščani, čuvajte svoje imetje!« Kralj se umakne Drugi dan zgodaj zjutraj je kralj z družino vred zapustil deželo. Velikodušni kralj je hotel na vsak način preprečiti prelivanje krvi. Ni pa hotel podpisati dekreta za odstop. Ena izmed njegovih zadnjih izjav je bila, da zapušča deželo, ker hoče ljudstvu pustiti svobodo; vedno je hotel skrbeti le za občo blaginjo. In povedal je resnico. Republika veselja Nova vlada, ki je bila kaj kmalu sestavljena, je najprej doneče razglasila: Prišla je republika veselja. Vlogo ministrskega predsednika je prevzel Alcalžl Zamora, zelo častihlepen mož, ki je znal tudi svoj nedeljski obisk službe božje izrabiti v politične namene. Z navideznim katoličanom na čelu je bilo lahko slepiti' katolike. V splošnem se je ta vlada vzdrževala vseh proticerkvenih ukrepov. Kri... ogenj. Dopisnik francoskega lista »La Croix« je svojemu listu poslal več zanimivih poročil. Te skromne, a življenjske črtice opisujejo junaštvo borcev, ki so branili toleški Alcazar in podajajo krasno sliko teh junakov. Izražajo globoko vernost, saj so osebe, o katerih črtice govore, kristjani in obenem junaki, ki jih že obseva s svojimi žarki legenda. Polkovnik Moscardo Polkovnik Moscardo, star 50 let, je legendarni poveljnik alcazarskih branilcev. Vojak je redkih besed, zelo živih oči. »Ne ljubim besed, ljubim dejanja. Če jih vrše ljudje, ki imajo pred seboj ideale, gre vse dobro, zlasti, če se bore za Boga in za Španijo. Nikoli nisem dvomil, da bo naša borba uspela. Poznal sem svoje može in jih ljubil, oni pa so ljubili mesne. Zato je šlo vse dobro. Rdeči so strahopetneži; junaki so samo v borbi proti ženskam in neoboroženim — bojijo pa se borbe z vojaki. Viva Espafta!« Polkovnik Moscardo je narodni junak. Odlikovan je že dvakrat z zlato kolajno. Guverner Cirujano Ekscelenca guverner Cirujano in njegovi trije sinovi so prestali oble- Posamezni napadi na duhovnike in Cerkev so se dogajali mnogokrat in so ostajali nekaznovani. Volilno pravico so podelili tudi že dvajsetletnikom. Katoličani — brez organizacije — brez moči Katoličani so bili v izredno težavnem položaju. Pokazalo se je, da sploh niso bili organizirani. Nahajali pa so se sedaj pred parlamentarnimi volitvami. Volilni izid je prinesel socialistom in skrajnim radikalom večino; poleg teh je uspela cela vrsta drugih republikanskih strank. Izmed 480 poslancev je bilo kvečjemu 50 takih, ki so bili pripravljeni katoliško vero in njeno svobodo dosledno braniti. Usodepolno je bilo za ta izid, da so bile v deželi Baskov in še bolj v Kataloniji težnje po osamosvojitvi tako v ospredju, da so katoličani raje volili pripadnike svobodomiselnih strank nego može, ki so bili Cerkvi zvesti. Tako se je zgodilo, da katolicizem, ki je v teh dveh provincah najbolje organiziran, v parlamentu sploh ni' prišel do veljave. S svojo ogromno večino so sedaj sovražniki Cerkve mogli doseči vse. In tako se je pričela za svobodo vere doba trpljenja. (Sledi.) .. junaštvo... ganje. Vsi trije sinovi so ranjeni, eden od njih celo dvakrat. »Bog je zmagovalec, Marija naš vojskovodja. Le vprašajte ju, kako smo se branili. Jaz. tega ne znam popisati! četrti dan obleganja sem daroval Bogu vse, kar sem imel: svojo čast, svojo rodbino, svoje imetje. Vzel mi je samo imetje in, kar sem dal, ne vzamem več nazaj. Deo gratias! Glejte, samo to mi je ostalo od vsega mojega premoženja.« Pokazal mi je staro ponošeno obleko. »Vsekakor sem občutil neizmerno veselje, ko sem zagledal naše prvo letalo nad Alcazarjem. Mislili so na nas, niso nas pozabili, živeli smo v srcih naših bojevnikov. Bog je dober in Španija naj živi!« Toleški župan Femando Aguirre Sedimo v mestni hiši, pijemo Portugalca in se pogovarjamo. Zupan je mož velike postave, odlične zunanjosti, čisto brez glasu; kar po 70 dneh obleganja ni nič čudnega. »O, preveč kadim, to je vzrok!« Modro se nasmehne. »In zdaj — na delo za Toledo, kajti ti rdeči so vse opustošili, vse oplenili! 1000 ljudi so postrelili, ker so bili katoličani!« »Oprostite, gospod župan, povejte nam kaj o sebi!« »Ne, tega pa ne hi rad. Bil sem samo ponižno orodje v rokah previdnosti božje.« Ponižen in svet človek je — to je vse! Govori o drugih, samo o drugih. »To so odlični borci, pravi junaki, svetniki! Oni so živeli, se borili in umirali za Boga in za Španijo. Lepo je to, kajne ? In vsi, prav vsi so bili 'taki, vsi za Boga in zaupali so v Marijo.« »Tudi vi, gospod župan, ste bili taki?« Zasmejal se je. »Poredni ste, dragi gospod, zares poredni!« To so alcazarski junaki — možje so, pred katerimi bi pokleknil. Doktor Marin Dr. Marin je postaven mož. Med obleganjem je močno shujšal in je videti zelo zmučen, a njegovo navdušenje je čudovito. »Gospod doktor, kakšen vtis imate od teh dva in sedemdesetih dni, ko ste bili v Alcazarju zaprti?« »Bilo je strašno! Pričakovali smo štiri ali petdnevno obleganje, saj so revolucije v Španiji vedno kratke. Toda 70 dni, to je strašno; predvsem, če pomislimo na okoliščine, v katerih smo se borili. Nismo imeli ne luči ne pitne vode ne lekarne, nobene higiene, in ta množica žensk in otrok v podzemski kleti! Po mojem je bil to en sam čudež svete Matere božje. Vem, materialisti se bodo smejali, ko bodo slišali te besede, in me bodo imeli za naivnega. Kaj zaito! Ce ne verjamejo v čudež, bodo morali priznati našo visoko učenost, kajti imeli nismo nobenih sredstev, pa ni bilo niti enega primera epidemije ali bolezni. Naj malo pomislijo: sedemdeset dni okužen kruh, meso od mul; mogoče bodo spregledali, pozabili svojo napačno znanost in božje reči bolj razumeli. Nikoli ne bom pozabil nebeške Matere, ona nas je rešila ...« In poljubi svetinjico, ki jo nosi pri seibi, in se skromno nasmehne. JiO»6 Sanz do Diego Letalski kapetan Josč Sanz de Diego je bil ob času republike odpuščen iz vojaške službe. Postaj je ravnatelj katoliške šole prav tedaj, ko je vlada te šole prepovedala. Ko je izbruhnila državljanska vojna, so prišli ponj rdeči z avtomobilom iz Madrida, da bi ga ujeli in ustrelili. Bil pa je že na Alcazarju in se postavil pod poveljstvo polkovnika Moscarda. Zelo suh je in je moral veliko pretrpeti. Ko ga sprašujem, dobim od njega dve izjavi: Iskrenost ruske ustave Ob začetku svoje vlade so se hoteli sovjeti delavcem prikupiti. Zato so določili v ustavi iz 1.1918, »da se delavcem zagotovi popolna verska svoboda, ... se prizna svoboda verske in protiverske propagande.« »Katoličan sem, tretjerednik svetega Frančiška; vojak sem, kraljev služabnik; odkrit in pošten sem s samim seboj, ravnal sem po svojih načelih. Vse drugo: Bog in Marija. Dal sem se jima voditi kot ponižno orodje v njunih rokah.« Potem pa mi je na vsa moja vprašanja, brez pobožnjaštva, s čudovitim notranjim življenjem, odgovarjal vedno isto: »Bog, Mati božja, moja Mati, Mati božja, Bog!« To je duh nacionalne armade. Kapetan Frejo Kapetan Frejo je velik in lep častnik. Govoriva deset minut, sedč na umazanih stopnicah na hodniku mračne hiše. Ne morem ga pripraviti do tega, da bi govoril o sebi. »Ah, kako lepo obleganje! Sedemdeset dni vzvišenega življenja, življenja žrtev in ljubezni. Nikoli nisem tako ljubil Boga, Marije in svojih bratov. Človeštvo je lepo, če se oblikuje po nebeških idealih. (Zdi se, kakor da mu je žal, da je rešen.) Nikoli nisem živel bolj v skupnosti z Njim, ki ga ljubim.« In poljubi križec, ki ga nosi na prsih. »Najhrabrejši pa je bil Sanz de Diego, pravi svetnik!« mi pove na uho. Ta ugovarja ves v zadregi. »Frejo je naprej molil rožni venec,« doda svojemu ugovoru, »in s kakšno vero! Ta molitev nam je dala moči za ves dan!« Nisem izvlekel iz njih nobene besede več. če bi jim človek verjel, bi mislil, da niso ničesar storili. Bog je naredil, Marija je naredila, drugi tovariši so naredili. Intervjuvi postajajo nemogoči! Stotnik Aurelio J.osč de Gregorip »Španija ni in ne bo velika, če ne bo vdana Bogu. Ne besede, — dejanja! Treba je živeti življenje svojega Boga in vselej misliti na to, da živi Kristus v nas. Temelj našega življenja je sv. obhajilo, sv. maša. čez dan pa počastiti Gospoda in zmoliti rožni venec.« »Tako živi Kristusov vojak. Ne morem si misliti, da bi mogel drugače živeti. Vsak trenutek pripravljen umreti za svojega kralja! Predvsem pa: živel Kristus Kralj!« Dokler smo se mudili v Toledu, je kapetan Josš de Gregorio vsak dan pristopil k sv. obhajilu na čelu svojega štaba. Njegova četa moli na fronti vsak dan ob treh popoldne rožni venec. Nekaj primerov, kako razumejo svobodo verske propagande. Takoj ob začetku svoje vlade so porušili, požgali ali zaprli veliko večino vseh cerkva. Po odloku z dne 15. marca 1924 je treba za »brezplačno« uporabo j cerkva plačati ogromne takse in prevzeti stroške vsega vzdrževanja. Po odloku z dne 9. jan. 1924 so se kazenski postopki proti duhovnikom pospešili, zlasti če je šlo za njih izgon. Po okrožnici št. 18711 z dne 16. marca 1924 je prepovedano, učiti verouk v šoli ali v oerkvi (!). Doma je verouk dovoljen samo, če dovolita oče in mati. če eden od obeh ne dovoli pouka, ostane otrok brez verskega pouka. Dokler komunisti niso dovolj močni, se skušajo ljudem približati na vse načine. Ko pa dobe oblast v roke, vse svoje obljube pozabijo. Hvaležnost študent je o počitnicah prišel skupaj s človekom, ki se je začel norčevati iz duhovščine, hvalil sovjetski raj in se navduševal, kako bi bilo treba »farje« pobiti, študent je moža poznal in ga je kar na kratko odpravil: »Slišite, ali Ibi jih radi pobili iz hvaležnosti? Kdo pa vam je pomagal, ko ste pogoreli? Na vašo prošnjo so štirje župniki oznanili v svojih cerkvah vafio nesrečo, vas ljudem priporočili in priredili cerkveno darovanje za vas. Po cerkvah in od »klerikalcev« ste dobili pomoč, ne pa od komunistov! Ali ste že kdaj slišali, kaj je hvaležnost?« Minister in duhovne vaje Holandski pravosodni minister Robert Ragout je vsako leto na veliki teden opraivil zaprte