O idealni konkurenciji.
„Man vermag die scheinbare Concurrenz von der cchten nicht zu unterscheiden."
Waser, G. Ztg. 1886 Nr. 19.
Članek na strani 295. desete številke lanskega „Slov. Pravnika" daje tem za gaslo postavljenim besedam krasno ilustracijo. Spisalec tistega članka pripoveduje slučaj iz prakse, v katerem je bil nekdo, ki je javnega uradnika razžalil, obtožen prestopkov po §§ 312. in 491. kaz. zak., ker je dotično dejanje imelo vse znake obeh prestopkov, a obsojen samo zaradi prestopka § 491. kaz. zak., ker § 312. veli, da naj se razžaljenje javnega uradnika samo takrat po njem sodi, kadar se v tistem razžaljenji ne pokaže kakšno hujši kazni podvrženo dejanje. Spisalec tistega članka potem trdi, da bi bilo edino prav, ako bi se bil dotični obtoženec obsodil samo po § 312., ker imajo besede tega paragrafa: „kadar se v tem ne pokaže kakšno hujši kazni podvrženo kaznivo dejanje" — v mislih le hudodelstva in pre-greške, — ne pa tudi huje kaznovanih prestopkov, in ker.javna in zasebna obtožba zaradi istega kaznivega dejanja nikoli kon-kurovati ne moreta.
Oboje mnenje je krivo, a mnenje člankovega spisalca bolj, nego mnenje razsodbe, ker spisalec člankov zamenjuje materi-jalno-pravni predmet s forraalno-pravnim predmetom, ko tisto pravno vprašanje, katero je soditi samo z materijalno-pravnega stališča konkurencije več kaznivih dejanj, — sodi s formalno-pravnega stališča različnosti obtožeb zaradi istega dejanja.
13
-   194   -
Zakaj s citati ? Zato, ker so to tvarino predniki v znanstvu in v praksi s tako točnimi besedami obdelali, da epigonu ne preostaje skoro nič druzega, nego citat.
Herbst, Handb. d. ost. Strafrechtes 1878, str. 118. »)     ,     1. C str. 120. Odločba z 20. novembra 1866. *) Odločba kas. dvora z 18. marcija 1876, št. 63 zbirke, ")      „        ,     „     s 4. dec. 1886, St. 1000 zbirke. »)      „        „     „     s 7. okt. 1869.
Naslednje premišljevanje s citati i) o slučajih, v katerih se z jednim in istim dejanjem rušijo različna določila kazenskega zakona, utegne pokazati, kedaj je konkurencija samo navidezna, kedaj pa prava, ter utegne dokazati, da sta obe zgorajšnji mnenji krivi, — a dati utegne tudi novo ilustracijo gaslu tega spisa.
Vsako kaznivo dejanje je rušenje prava. Več kaznivih dejanj more torej le takrat biti, kadar je več rušitev pravaAko so v jednem in istem dejanji vsi znaki dvojih različnih rušenj prava in ako so torej zares, ne pa samo na videz pred nami znaki dveh hudodelstev, ni vzroka, zakaj bi se obe ti hudodelstvi ne smatrali za storjeni, n. pr. ako se oče s svojo hčerjo po sili telesno združi — hudodelstvo posiljenja ženske in krvosramja (§ 125. in § 131. kaz. zak.). s)
Kasacijski dvor je isto mnenje izrekel z besedami: Ako je v kakšnem dejanji več kazensko - pravno prepovedanih rušitev prava, katere se ne zahtevajo vse za pojem jednega določenega hudodelstva, in ako za tako nadaljnje rušenje prava ni v zakonu izrečen veči kazenski stavek, snide se več hudodelstev vselej takrat, ako so razun znakov, kateri določeno hudodelstvo utemeljujejo, še znaki kakšnega druzega hudodelstva, ne da bi te znake uže prvo hudodelstvo imelo v sebi. Ako je torej z javno silovitostjo (posilnostjo) združena težka telesna poškodba taka, da spada pod kazenski stavek § 155. lit. a, onda je jasno, da je ni v kazenski sankciji § 82. II, ampak da jo je smatrati kot samostojno hudodelstvo, ki z onim konkuruje.*) —
Istotako konkurujeta hudodelstvi izsiljevanja in težke telesne poškodbe, ako je v slučaji § 98. lit. a človeku prizadeta sila do težke telesne poškodbe prispela.— Tudi konkurujeta odgnanje telesnega ploda in telesna poškodba, ako je bila mati poškodovana in je vsled tega spovila.") — Nadalje konkurujeta razžaljenje
—  195  —
1) Odločba kas. dvora z 28. avg. 1860.
=) Gernerth, G. Ztg. 1888, št. 52.
») Waser, G. Ztg. 1886, št. 19.
*) Odločba kas. dvora št. 188 zbirke just. m.
')       ,        „     „     s 13. dec. 1882, št. 508 v zbirki.
13*
javnega uradnika z nevarno pretitvijo, ako razžaljenje ni imelo namena pretitvi dati več poudarka, ampak uradnika žaliti, i)
Nedvomno je, da konkurujeta §§ 125. in 127. kaz. zak., ako kedo ženski, ki še ne šteje 14 let, res dela silo, da se mu braniti ne more, in se v takem stanu z njo telesno združi^), — nedvomno, da konkurujeta javna posilnost po § 81. in poskušeni umor, ako potepuli, katerega je župan prijel, zbeži ter z morilnim namenom na župana strelja^). — Tatvina po § 174. I. in uboj konkurujeta, kadar je tat koga ubil, da se obdrži v posesti ukradene reči.*)
Tudi prestopka po § 331. in 411. kaz. zak. konkurujeta, ako javni uradnik, zvršujoč svojo službo, nalašč koga lahko na telesu poškoduje, ker bi bilo duhu in namenu zakona protivno, ako bi se z uradnikom zato, ker ima javno avtoriteto, ravnalo po milejšem kazenskem zakonu.')
V vseh teh slučajih je prava pristna idealna konkurencija: Z jednim dejanjem je storjeno več deliktov.
Oglejmo si s tega stališča naš slučaj konkurencije § 312. in 491. kaz. zak. Ni li v razžaljenji službujočega uradnika, ako je bil obdolžen zaničljivih lastnostij, več rušitev prava, in sicer prvič rušenje tistih pravnih določeb, ki varujejo javne naprave in na-redbe, namenjene za občno varnost (naslov VI. poglavja kaz. zak.) in drugič rušenje tistih pravnih določeb, ki varujejo čast (naslov XII. poglavja kaz. zak.) ?
Brez dvoma! To se tudi iz tega vidi, da § 312. spada pod VI. poglavje, § 491. pa pod XII. poglavje kaz. zak. A v tem dejanji so tudi poleg vseh znakov prestopka po § 312. (razžaljenje javnega uradnika v službi) tudi še vsi znaki prestopka po § 491. (javno dolženje osebe zaničljivih lastnostij), ne da bi poslednji uže v prejšnjih bili. Moremo torej vzeti, da sta v tem dejanji dva prestopka. Tega ne ovira okolnost, da obtožuje zaradi prvega prestopka javni obtožitelj, a zaradi drugega prestopka zasebni obtožitelj, kajti samo navidezno je, da obtožujeta oba zaradi
—   196   —
') Gernerth pripoveduje v G. Ztg. št. 53 de 1878 slučaj, v katerem Je nek vzklicni sodni dvor prve stopinje obtoženca res samo po § 312. obsodil, a v tem slučaji je bila zasebna obtožba po § 491. pogojna, — za slučaj, ako po § 312. ne bode obsojen.
Odloč. kas. dvora s 4 dec. 1886, št. 1000 zbirke.
jednega in istega dejanja, — istina pa je, da jeden toži zaradi v tem celotnem dejanji ležečih dejanskih okolnostij „razžaljenja javnega uradnika v službi", a drugi zaradi v istem celotnem dejanji ležečih nadaljnjih dejanskih okolnostij „javnega dolženja osebe zaničljivi hlastnostij". — Tako se dado razkrojiti vsi zgoraj zapisani slučaji pristne idealne konkurencije po različnosti rušenja prava in po različnosti znakov dejanja. — V našem slučaji obtožbe zaradi § 312. in 491. bi se zgodila pa tudi, ako bi bil tak obtoženec obsojen samo po § 312. in kaznovan po § 313., uprav tista neprilika, katero je kasacijski dvor v odločbi št. 508 zbirke (zgoraj nota 11) izključil: bilo bi očitno protivno duhu in namenu zakona, ako bi se z obtožencem zato po milejšem kazenskem zakonu ravnalo, ker je razžalil osebo, katera ima javno avtoriteto.!)
Predno si ogledamo nekoliko slučajev navidezne konkurencije, dobro bode, ako si razjasnimo, kakšen pomen imajo določbe v §§ 64, 66, 76, 98, lit. a, 300, 302, 303, 305, 309, 311, 312, 486, 487 in 496 kaz. zak., katere ponavljajo načelo, da je dejanje podvrženo v dotičnem paragrafu določeni kazni samo takrat, ako se v tem dejanji ne pokaže drugo huje kaznovano (hudodelstvo) dejanje. O tem nas poučuje zopet kasacijski dvor^) tako: Določilo na konci § 98. lit. a pa se uporablja samo v tistih slučajih, v katerih je, n. pr. pri prisiljenji ženske, v celoti okolnostij, ki dejanje utemeljujejo, vtelešen i pojem hudodelstva javne posilnosti po § 98. i pojem huje kaznovanega hudodelstva (prisiljenje ženske). V tistih slučajih pa, v katerih ima dejanje, ki je sodbi podloga, ne samo znake § 98. lit. a na sebi, ampak poleg njih tudi še znake drugega rušenja prava (težke telesne poškodbe) — je konkurencija deliktov, in konečni stavek § 98. lit. a se ne more uporabiti. To je rušenje dveh samostojno varovanih pravnih dober, zato se snideta dve hudodelstvi.
Iz te odločbe se da posneti splošno pravilo: Tisto načelo -^orej velja za slučaje, v katerih so znaki manjši kazni
—   197   —
») Herbst 1. c. str. 127.
-) Da to ni res, vidi se iz tega, da je v §§ 64, 66, 76, 98. lit. a, 303, 486, 487 izrecno določeno: „ako dejanje ni drugo huje kaznovano hudodelstvo", v drugih §§ pa samo: „ako v tem ni huje kaznovano kaznivo dejanje", in iz tega izhaja, da zakon pove, kadar misli samo na hudodelstvo, in mora se sklepati, da kadar tega ne pove, misli sploh na kazniva dejanja, torej tudi na prestopke, — dalje iz tega, da § 311. kaže na hudodelstvo § 105. ali na kakšen drug prestopek zakona, in potem, da tiste besede v § 496. očividno nimajo v mislih samo hudodelstev §§ 99. in 152. etc, ampak tudi prestopke § 411., 431., 487., 488. in 491. kaz. zak. (O § 491. glej Herbst 1. c. str. 233. in o § 487. kas. odločbo s 3. maja 1854, s 29. jan- 1868.)
podvrženega kaznivega dejanja vtelešeni v znakih huje kaznovanega dejanja. To zategadelj, da se zabrani, da bi se dejanje, katero po svojih znakih spada popolnoma pod strožjo kazensko sankcijo, tej strožji sankciji samo zato ne pod"
• vrglo, ker ima na sebi še znake drugega kaznivega dejanja.O Iz tega tudi izhaja, da se v takih slučajih sploh ne more govoriti niti o konkurenciji, ker se more samo jedno dejanje kaznovati,
^n sicer tisto, za katero je postavljena strožja kazen.
Zategadelj je razsodba v slučaji, ko je bil zaradi § 312. in 491. obtoženi, akoravno so bili znaki obeh prestopkov, obsojen samo zaradi prestopka po § 491., pogrešna, ne zato, ker imajo baje, kar pa ni res^), besede: „ako ni v tem huje kaznovano dejanje" samo hudodelstva in pregreške v mislih. Kajti v tem slučaji je, kakor zgoraj dokazano, prava konkurencija, — znaki prestopka § 312, niso vtelešeni v znakih prestopka § 491., ampak eksistujejo poleg njih, — zato ni res, da se je v tem (razžaljenji uradnika) pokazalo huje kaznovano dejanje, ampak huje kaznovano dejanje eksistuje poleg tistega razžaljenja. Pač pa utegne biti prestopek § 312. vtelešen v hudodelstvih vstaje, punta, javne posilnosti (§ 76. in 81.) in v pregreških rabuke in podhuskovanja (^§ 279. si. 300), ker s takimi delikti se vselej oblastvenim osebam sila dela, a vselej se sme le jeden delikt kaznovati, ker se je pravo po smislu kazenskega zakona samo v jednomer rušilo, zato konkurencije ni.
V takih slučajih je konkurencija torej samo navidezna, — a ne prava, ker se je z jednim dejanjem storilo samo na videz več deliktov, v resnici pa samo jeden. Tudi v naslednjih in jed-nakih slučajih je konkurencija samo navidezna:
—   198  —
Kriva izpovedba pred sodiščem, s katero se kedo po krivici dolži hudodelstva, je samo obrekovanje, ali samo goljufija, ne pa oboje. 1) S silovitostjo proti oblastveni osebi združeno utesnje-vanje osebne svobode je samo hudodelstvo po § 81.Z razža-Ijenjem Veličanstva združeno kaljenje javnega miru (§ 65. lit. a prvi stavek) je samo hudodelstvo razžaljenja Veličanstva.') Kedor osebo, da bi ugodil svoji pohoti, zlorabi na drug način, nego s telesnim združenjem, storivši jo poprej s tem namenom nesposobno braniti se, kriv je samo oskrunjenja, ne tudi izsiljevanja.*) Ni konkurencija hudodelstev, ako so po dejanji, podvzetem zoper določeno osebo z nakano umoriti jo, zadete tudi druge osebe, zoper katere ta nakana ni bila obrnena, ker je storilec, ako iz dejanja nastane smrt napadenca ali pa kakšne tretje osebe, kriv dovršenega umora, in nikakor ni dopuščeno spoznati ga še krivega poskušenega umora za slučaj, ako jedna po dejanji zadeta oseba sicer ni bila usmrčena, pač pa težko na telesu poškodovana (seveda, ako ni bil namen usmrtiti obrnen zoper vse zadete osebe.'')
V teh in jednakih slučajih ni rušenja prava v več meri, ali pa niso znaki različnih hudodelstev drug poleg drugega eksis-tentni, — kajti nikdar ni smeti momenta, ki je zakonitemu pojmu določenega hudodelstva bistven, še jedenkrat šteti k ute-meljenju nadaljnjega hudodelstva.«) Dr. Sk.