Dom in svet" izhaja dne i. in 15. vsakega meseca. Vsebina 20. zvezka. Stran 1. Triglav. Zložil F. S. Fin^gar. VIII. Nepremišljena beseda. — IX. Nevihta . 609 2. Na Gorenjskem. Zložil E. Gangl. 7. Pomlad na planinah. — 8. Dolinska roža 61 3 3. Za pravdo in srce. (Tragedija v petih dejanjih iz časa kmetiških uporov 1. 1573.) Spisal Anton Medved. IV. dejanje.........614 4. Prve hiše. (Povest.) Spisal J. Štrukelj. (Dalje.).........622 5. Obljuba. Spisal A. S..................628 6. Ob stoletnici Riharjevega rojstva. Spisal J. Levičnik. (Dalje.) . . . . 629 7. Ptuj. (Krajepisno-zgodovinska črtica.) Spisal o. H. Šalamun. (Dalje.) . . 632 8. K Jordanu in Mrtvemu morju. Spisal dr. Fr. Sedej.......636 9. Književnost....................639 Slovansko jezikoslovje. Archiv für slavische Philologie. — Sonder-Abdruck: Archiv für slav. Philologie. — Glagolica v Selcih. (Konec.) Na platnicah: Socijalni pomenki. (Dalje.) Slike. 1. Matijče, dovški lovec, (Ilustracija.) Risal M. Zai-nik .......609 2. „Podrl ga puh je strele." (Ilustracija k str. 612.) Risal M. Zamik . . 611 3. Lisica v škripcih..................617 4. Glavni trg v Ptuju.................625 5. Glavni oltar v mestni župni cerkvi v Ptuju. (Z imenitnimi stoli.) . . 633 6. Cerkev sv. Ožbalda v Ptuju..............633 7. K Jordanu in Mrtvemu morju. (Glava spisa „K Jordanu in Mrtvemu morju".) 636 8. Pripravljeni na pot. (Ilustracija k spisu „K Jordanu in Mrtvemu morju".) 637 9. Oljska gora v jutranjem mraku. (Ilustracija k spisu „K Jordanu in Mrtvemu morju").................638 Dobe se Še letniki: IV. po 2 gld., V. po 3 gld., VII. in VIII. po 4 gld. 20 kr. „Dom in Svet" stane za celo leto 4 gld. 20 kr., za pol leta 2 gld. 10 kr., za četrt leta 1 gld. 5 kr. Za dijake na leto 3 gld. 40 kr., za pol leta 1 gld. 70 kr., za četrt leta 85 kr. V p tuje dežele po i gld. 20 kr. na leto več. Dobivajo se še vse letošnje (1896) številke. Uredništvo in upravništvo je v Marijanišču. Za ljubljanske naročnike posreduje tudi ,,Katoliška Bukvama." Matijče, dovški lovec. (Risal M. Zamik.) Triglav. (Zložil F. S. Fin(gar.) (Dalje.) VIII. Nepremišljena beseda. Pod znano skalo na zelenem mahu Sanjavo brdka Mina je sedela. Na ustnih rožnih je igral smehljaj; Oko na gore zrlo je ognjeno In koprnenje se je bralo v njem. Kaj gledalo je deklice oko, Po kom je koprnela mlada duša? — — V srca neskončne globočine zreti Zamore On, ki je srce ustvaril; Človeku pa srce je večna tajnost. Če pečat jeden srcu razdrobiš, Srce devetkrat z nova se zaklene, Da zdi srca neskončna se globina, Kot Stvarnik je srca neskončen sam! Zamišljeno dekle predrami glas, Ki ni neznan bil Rupnikovi Mini. Pred njo je stal Matijče — dovški lovec. Kako igral ji je nedolžen smeh! Kako srce igralo je veselja, Ko stopal je Matijče drugikrat, Prišedši z lova, v Rupnikovo kočo! Srce ji tudi danes trepeta, „Dom in svet" 1896, št. 20. A ni trepet, ki ga veselje vzbuja, Srce le v strahu nam tako utripa. Nedolžen smeh na ustih se ne ziblje, Oko nemirno često k tlom pogleda, Rdečica lice kakor tok zaliva, Očita vest dekletu nezvestobo. Matijče ni opazil nje zadrege, Ker hotel je ovreči Mihov govor In sebi dokazati, da le sen Vse bilo je, kar trdi Miha. Prisedel je na mahovo polico, Z dežele Mini pravil je pozdrave, Govoril ji je o bogati žetvi, Po Mihi vprašal, kam je gnal živino, In kam je Otmar šel lovit metuljev. Pa Mina ni ga zvesto poslušala, In mrzlo mu je večkrat odvrnila, Da dovški lovec čutil je ostrino, Ki bila je v besedi taki skrita. In sum, ki kot pošast je spremljal lovca, Ko se domov sinoči z gor je vračal, Ki ležal mu kot mora je na srcu, Ni zbežal, ko je Mino zrl Matijče, 39 Govoril ji prijazno — stari znanec. Le bolj objel mu je srce nesrečno, Še bolj se v strahu je topila duša. Nastal je molk — med znanci redek gost. Ljubeča srca le tedaj molče, Ko sreča svetla jim zaprč besedo, Da duška ni za to v izrazu mrtvem, Kar biva skrito v srca zlatem hramu. In bil je molk, ki tesno je objel Dve mladi srci, ki sta se ljubili — Ljubili nekdaj v tistem srečnem času, Ko te skrivnosti sami nista znali. Če potok mirno žubori po pesku, Napaja cvetje z biserno vodico, Da vse dehte in vonjajo po medu. Če potok pa razdraži huda ura, Tedaj ni mar mu zaroda cvetlic: Peneč divja v koritu skalovitem, Razbrzdan meče čez brege valove, In cvet za cvetom val požira besen, V puščavo izpreminja cvetni log. Potoku je podoben srca vir. Dokler pretaka mirno se valovje, In uma solnce mu prijazno sveti, Krepostij vrlih cvetje v njem živi. Ko strasti pa oblak zakrije um, Zdivja valovje srčno v besen tok, V puščavo preobrazi srčno gredo. In tako strast zažgali v srcu Mini Žareči ptujčevih očij so bliski. Ker pripeti pogosto se v življenju, Da mož odjenja trmoglavi ženi, Zato MatijČe se je klonil Mini. Prijazno je pretrgal pusti molk: „Saj, Mina, vendar ni ostalo skrito, Kako sem rad zahajal v vašo kočo 1 Pomagal sem ti vselej drage volje, Nikdar ti nisem rekel žal besede. Glej, ti pa danes žališ me poredno, Kot bi prijatelja ne bila več?" „„Saj nisem nikdar te vabila v kočo, Plačala strežbo vselej sem zvesto, Nikoli nisem rekla ti: prijatelj! Ničesar torej ne dolgujem tebi — Ničesar tudi nečem več od lovca, Da bi prevzetno potlej mi očital, Kako si stregel Rupnikovi Mini."" „Prehitro, Mina, govoriš, in kri Po tebi vre — na licih se pozna. Ni sodba prava, ki srce jo sodi, Kipeče, kakor gorski hudournik!" „„Kaj nisem govorila ti resnice?"" „Besede, Mina, tvoje me bole; Nikoli nisem mislil te žaliti In žalil tudi te ne bom v prihodnje. Zato ne bode v Rupnikovi koči Nikdar več dovški lovec sitni gost!" In dvignil se je, kot se dvigne sokol, V ovinkih spe pod višnjevo nebo. Ni zdrsnila ni enkrat lovcu noga, Na palico se ni oprl nikoli, Ozrl se ni nazaj v dolino lepo, Dokler ni stal zasopel vrhu gore. Na Cmiru sedel je Matijče čmeren, Pogled strmel mu je v dolino ozko, Po kteri Bistrica Šumi vesela; Stoji o njenem viru koča znana, Kjer mnogo je preživel srečnih ur. Sirota on — kot steblo osamelo, V dolini tej pozabljal je nesreče, Ki zgodaj mu je ranila srce. Preprosta srca so ljubila lovca — Ljubezen prava pa najbolje ve, Kako se zdravi ranjeno srce. — A danes? Glej, srce najljubše lovcu, Ki bridek mu spomin je osladilo, Zaprlo se je danes zanj na veke — Zaprlo hkrati pot v dolino tiho. In solza je v oko priplula lovcu, Kot biser potočila se po licu In z lica kanila na sivo skalo. Če trda skala bi čutiti mogla, Povedala bi, da slovo je grenko. Obrisal je Matijče, solz nevajen, Z rokavom sled duševne bolečine. V dolini čula pa je brdka Mina, Kako na Cmiru nekdo je zavriskal. Pa ni bil to odmev vesele duše, Tako v slovo vojak nevesti uka. IX. Nevihta. Ležala teža težka je kot svinec Na srcih mladih, ki sta se ločili. Nobeno ni se veselilo zmage, Nesrečno vsako bilo je neskončno. Dekle, v ponosu smelem govoreč, Besedo nepremišljeno je reklo. V besedi ne prenagli se nikdar, Ker izrečena ni več prazna stvar! „Podrl ga puh je strele." (Ilustracija k str. 612. — Risal M. Zamik.) Srce Človeško večkrat nam odklene, Podere mržnje stare mrzle stene. Besede nepremišljene ostrina Nalije večkrat v dušo nam pelina In ž njim zgrenf življenje ti veselo, Upogne moč mladeniško za delo. Ležala teža težka je kot svinec Po gorah vseh, ki jim Triglav kraljuje. Nebo zagrinjal je žalobni plaŠČ Oblakov težkih, ki leteli so Čez gore kot gavranov črnih jate. Če dvigne jastreb, bistrovida ptica, Za skalo se, kjer v gnezdu mlade Čuva, Potihne spev brezskrbni drobnih ptičev, Zavetje skrito si poišče vsak In trepetaje čaka varne ure. Tako v zavetje pred nevihto črno Bežala sta boječ žival in človek. Otvezal Miha je po tamarjih Govedo ter zapiral v varne staje Teleta, ovce in rogate koze; Potem pokropil je s Stefanjo vodo Na križem celo Rupnikovo stajo, Goreče vmes pa prosil Vedrnikov, Da točo odvrnili bi in strelo. Iz koče se razlil je ljubek vonj. Boganico je Mina zažigala, Lepo je dišal suhi oljčni les. Višnjevi dimčki so puhteli k nebu, Puhtela ž njimi je molitev vroča Iz srca deklice pred srce božje. A ni prosila Rupnikova Mina, Da točo bi odvrnil Bog in strelo, Prosilo je srce v skrivnostnem strahu Za onega, ki v gorah je brez strehe, Za koga — Mina vedela ni sama: Matijče v gorah je in lepi Otmar. Srce nesrečno v dvomu je medlelo, Zato je za oba molila Mina. Za Vrati in po strmih trentskih gorah Zabučal je mogočni groma glas, Kot bi srce Triglava vzdihnilo. Oblake je prekrižal prvi blisk. Po lahko piš zavel je v mirno listje. Gorje, kdor biva v gorah ob nevihti 1 Pogum upade srčnemu plezalcu, Ki vriskal je poprej na strmem robu, Da tiho skrije se v otlino skalno. Molče premišlja tam resnico staro: Neskončen si, o Bog, in človek — nič. Tako Matijče tudi je premišljal, Ko skrit pod skalo je vedril po gorah. A danes? Niso mar otline lovcu, Ne sliši groma, vetra mu ni mar. Oko ne dvigne k nebu se nikoli, Da zrlo bi ognjenih bliskov švig. Naprej, naprej v gore ga nese noga. Dereze mu hrstijo v gorskem produ, In iskre palica v kremenu kreše. Po stezi varni noga mu ne stopa. Kaj dovški lovec meni se za steze? Polica ozka, koder divji kozel Okretno vodi ob prepadu čedo, Matijčetu je cesta dosti varna. Naprej, naprej, on mora od doline, Kjer mu razvnel je nekdo mirno kri, Da v srcu vihra besnejše razsaja, Kot strela in vihar v triglavskih gorah. Kako prilega njemu se gromenje! Kako je duši všeč tema neznana, Narava isti boj bojuje zunaj Kot znotraj v prsih lovčevih divja. — — Na nebu boj čimdalje bolj razsaja. Odziva trentskim gromovitim strelom V sosednji Kranjski sosed se — vihar. Kot v vojski bližajo se čete v ognju, Tako oblakov hudournih roji Z obeh stranij hitijo nad Triglav. Nebo večerno kar gori od bliskov, Triglava drob maje se v bučnem gromu. Na vrh Triglava sta dospeli vihri: Siče po vzduhu strele kot pušice, Ki prožna jih tetiva meče v boj, Kot kače zvijajo se po oblakih, Kot curek ognja treskajo na zemljo In s te nazaj v nebo udarjajo. Vrsti tema se trda z jasnim dnem Hitreje, kakor bi z očmi utrinjal. Udarec z bliskom hkrati poči silen, Groznejši, kot bi se Triglav podrl. Prevotlil trdni je obok nebeški, Ledeno zrnje vsiplje se na zemljo In lovca bije po obrazu toča. Podrl ga puh je strele, ki je blizu Razklala suhega mecesna deblo. (Dalje.) Pomlad veje nad gorämi, Cvet na sleme jim pripenja, Golo drevje se oživlja Polno mladega zelenja. O, ti pomlad v gorskem svetu, Mila si mi, dobra znanka, Ti pomladi nad oblaki, Nje radosti si poslanka! 7. Pomlad na planinah. Vir je prost okov ledenih, V dol hiti kot poročilo: Vam je prešlo mladoletje, Nam se šele je vzbudilo. Glej, kako je v srcu meni: Nekdaj tam je pomlad bila, Žal, da reči moram: bila, A prenaglo je minila! Vir, ki prost okov ledenih, V dol hiti kot poročilo: iz doline mladoletje K nam je zdaj se naselilo. Vir v doline, jaz v planine . . . Morda nekaj mladoletja, Ki je šlo pogledat v hribe, Najde v duši kaj zavetja! 8. Dolinska roža. (F. S. F-u.J 1 esem naj zapojem ti o roži, Ki vzbudila se v pomladnih dneh, Ko po vejah ptiček pesmi kroži, Zimski duh pregnan po mrazu toži, SolnČni žarek vzbuja spev in smeh. Radostim se nje krasote rožne, Zanjo tebi pesem svojo dam: Pol vesele je in pol otožne Pesmi te iz duše mi pobožne, Njo kot rožo Bog je vzbudil sam. Pred menoj za sliko slika vstaja: Živega pogleda, zdravih lic Dan na dan otrok na vrt prihaja In ob rožnem vonji se naslaja — Srečen sredi cvetnih je gredic. Venec vije, vanj ljubezni svoje Nežne čute vpleta in veli : Mamka moja, ki mi pesmi poje, Ki srce je in veselje moje — Ona rožno kito naj dobi! In mladenka iz otroka vzrase, Čiste jo ljubezni vnema žar, Rože trga, toda ne jih zase: K božji Materi pošilja glase, Roža z rožami krasi oltar. Tudi njemu, ki se ž njim združila Žena bo pred Bogom in ljudmi, Rožo je v darilce poklonila, Ki mu naj bi v dušo govorila : Zate mi zvesto srce gori. Čulo je nebo molitev vneto, Dalo ji otrok veselih zbor; Z rožami pomlad in potlej leto Pride, ko slavi Telo se sveto, Ki obema večni je izvor . . . Rože sipljejo po tleh v sprevodi, Pesem vre iz srčnih globočin: „Bog naš večni, tukaj in povsodi Spev in čast in slava tebi bodi!" In po rožah gre sam božji Sin . . . Tožno se zvonovi oglasijo, K odru hčere in sinovi vro . . . Molijo za mater in kropijo S sveto jo vodo ter ji krasijo Z rožami ležišče zadnje to. In ko zemlja se nad njo zagrne, Roža na gomili zacvete, Kot hotela reči bi, da vrne Mrtvim se življenje, kadar strne Čas minljivi z večnim dnevom se! * * * Pesem naj zapojem ti o roži? Tu ti je, Čeprav v pomladnih dneh, Ko po vejah ptiček pesmi kroži, Zimski duh pregnan po zimi toži, Jaz ob sobi nimam vrtnih leh. V srcu časih popje mi zažene, Kakor bi pomlad zavela vanj . . . Glase združim v spev takrät vznesene, Kdor ume jih, ta umeje mene — Pesem je o roži mojih sanj! Kri mi v žilah vre, srce se širi, In kipi mi duša iz očij, In v radosti dišem in nemiri, Ko privro mi v prsi topli viri, Rožnih vonjev rože — poezij! E. Gangl. a pravclo in srce. (Tragedija v petih dejanjih iz časa kmetiških uporov 1. 1573. — Spisal Anton Medved.) Četrto dejanje. Prostor ob vasi Zalesje. Na desni lipa brez listja. Na levi na ozadju se vidi grad Raka, na čegar stolpu vihra prapor. 1. prizor. (Na levi več kmetov, ki se menijo; drugi poslušajo pojoče mladeniče in deklice, zbrane na desni pod lipo pred Grajanom, na klopi sedečim.) Zbor. Le vkup, le vkup uboga srenja! Danes obhajamo svoj god, Danes z gospodom kmet ne menja, A s kmetom menjal bi gospod. (Smeh med kmeti.) Grajan. Naprej, naprej! Ali niste zapametili nadaljnih vrstic r Ravno tako se zopet začne: Zbor. Le vkup, le vkup uboga srenja Za staro pravdo boj končat! Prostosti doba se začenja, Poslej bo kmet gospodu brat. Grajan. O, kako lepo pojete! Nadaljujte! Saj sem vam zložil še več. Kmet (stopi k Grajanu). Ta pesem bo slovela, ko bomo mi vsi spali pod zemljo. Naši otroci jo bodo peli, ki bodo prosto lepše živeli, kot smo mi. Grajan. Pevajte dalje! Zakaj ste obmolČali? Deklica. Najboljše pevke ni med nami. Kje je Katarina? Zakaj ni nje semkaj? Druga. Videla sem jo v vasi, a bila je jako žalostna. Vprašala sem jo, zakaj se ona z nami ne veseli, pa mi je smehljaje odgovorila, da se bo šele veselila. Jaz je nisem razumela. Več deklic. Pojdimo ponjo! Ona mora peti, mora biti vesela z nami vred. Pojdimo! (Deklice gredo na levo.) 2. prizor. Prejšnji. (Mladeniči stopijo k možem.) Kmet. Torej povej no, OberČ, kaj si cul! To je kazen, pravična kazen božja. Obere. Krištof Ložan je mrtev. Pri Kostanjevici so ga kmetje kamenjali. Štefan Gregorijanec je ujet. Vzet mu je Jeseniški brod. Krško je obkoljeno od devet tisoč kmetov. Zapoveduje jim Ma-gajic. Vsa druga vojska taboruje ob Brežicah. Vse gre, kakor je bilo domenjeno. Kmet. Kdaj se zberemo k sodbi ? Pojdimo naproti Lokvancu! Več glasov. Pojdimo, pojdimo! Hurä ! (Veselo vihraje odidejo na levo.) 3. prizor. Grajan. Ostal sem sam, a ni mi tožno nič, Postaran sem, a peval bi kot ptič. O, da sem lepe ure te doživel, Odrešen zdaj je moj teptani rod. Pomlajen kličem jaz, če prav osivel: Odpusti hlapca svojega, Gospod! 4. prizor. Grajan. Katarina. Katarina. Moj oče! Kaj sedite tukaj v mrazu? Grajan. Oh, mene nič ne zebe, Katarina. Popevali smo zdaj in jaz sem pel Na stara leta, draga hči, le misli! In pel sem ko mladenič dvajsetletni. Zakaj si se odmaknila od nasr Pogrešal te je zbor mladenek naših, In kje si bila? Katarina (sede k njemu). Kje sem bila, oče? Sedela sem doma in Čisto sama. Saj nisem vedela, da so vas semkaj Odveli, da ste peli svojo pesem. Grajan. Ti, Katarina, meni se dozdeva, Samo dozdeva, da si vsa drugačna, Odkar si se vrnila z Rake. Res, Tako misleča, s kratka, vsa drugačna. Katarina. Drugačna ? (Sklene roke.) Morda se vam le dozdeva. Drugačna? Morda nisem ista več. — Moj oče ! (Objame ga.) Jaz sem res drugačna, druga. Oh meni solze silijo v oči — — (Ihte.) Vse drugo se raduje, jaz tugujem In jaz imam srce tesno, težko. Nikar se ne hudujte, ljubi očka! Da nimam vas, o, kaj bi jaz počela, Sirota, ki pogreša mater . . . mater. Nikoli matere poznala nisem, Nikdar me ni učila sladko ona, Ki je na zemlji za otroka prva, Ki prvo in najgloblje upozna Čutenje in mišljenje svoje hčere. Nikar se ne hudujte, očka moj! Jaz ljubim tudi vas iz cele duše. Grajan. Prav — Katarina, jaz te tudi ljubim. Jaz vem, kaj mati je otrokom svojim. In vedno sem se trudil s slabim duhom, Da njo bi ti namestil, ki je ni. Katarina (objame ga). Moj dobri oče! jaz vas ne pozabim. Grajan. A, Katarina, Katarina, hči, Ne vidim sicer, vendar v srcu čutim, Da zdiš se mi drugačna, vsa drugačna. Ti mi kališ veselje zadnjih dnij, Ko prosto je zasopel rod teptani, Ko je pravica zmagala krivico, Ko nevedč raduje se celo Otrok ob varnem materinem krilu. Ničesar nisi mi doslej skrivala, Zato se nadejam, da mi razkrijes I zdaj, kar ti srce teži in oži. Katarina (polglasno). Usoda dobrega — Erazma, oče. Grajan. Zanj se bojiš? In ti —? No, Čudno ni. On bil je vedno blag in plemenit Za nas, toda za tebe, Katarina, Za tebe, ki te je ukrasti dal, Za tebe on je drugi, kot za nas. Pomisli! Meni malo je povšeči Tvoj strah ob njem in tvoja Čudna žalost. Katarina. On ni imel namenov slabih z mano. V ljubezni slepi je postal otmiČar, Kar bilo mu je žal in mu je še. Zakaj me je oprostil sam od sebe? O jaz mu vse odpuščam rada, vse. Grajan. Naprej! Poslušam. Kaj se mi odtezaš? Do jedra! Ti samo okoli tavaš. Katarina. On tudi vas spoštuje od srca. Vsekdar bi vas sijajno in ljubezno Sprejel na Raki. To mi je zatrjal. Grajan. Ne jemlji v misli mene, ki sem siv. Kako sprejel bi tebe, to povej! Katarina. Jednako! Grajan. Nič prijazneje in ljubše? Le čakaj, Katarina, odgovori! Ti praviš — no, ti praviš . . . Katarina. Oh, moj oče! Nikar me ne dražite, in besed, Ki težko mi gredo na dan iz prsij, Nikar jih ne zavirajte z dovtipi ! (Sklene roke; zase:) O Bog, Ti moČ mi daj v tem težkem hipu! (Proti očetu.) Moj oče, jaz sem njemu obljubila, Da vrnem se na grad. Grajan (vstane). Katarina. Komu, komu.' Erazmu. Grajan. Da se vrneš, in po kaj — ? Katarina. Da tam ostanem. Grajan (smeje). Katarina, ti —? Menjala sva ulogi, zdaj si ti Dovtipna, ha, ha, ha, na grad k Erazmu ? Katarina. Besede moje so globoko resne. Oh, oče, oče, ne hudujte se! (Hoče ga objeti, a on jo potisne proč.) Grajan (resno, potem divje). Ob pamet menda nisi — Bog nebeški! Ob pamet nisi —? Katarina, hči, Kaj praviš, kaj si obljubila, kaj —? (Glasovito.) Peklö in grom! Povej, je-li resnica? Katarina (ihte). Moj oče, poslušajte, poslušajte, Potem sodite! Grajan. Brž govori, brž! Katarina. Jaz bodem mirno govorila, oče, Zatorej pojdiva na miren kraj! Prihaja nova truma, kmetje, godci. (Godba se zaČuje.) Grajan. Le brž, le brž odidiva odtod! Daj roko, hitro, hitro, Katarina! (Odideta na desno.) 5. prizor. (Najprvo pridejo godci in gredo čez prizorišče na skrajnjo desno. Za njimi Lokvanec, sin Andrej, Končan, Podlesnik, Oberč in več kmetov. V sredi med njimi Erazem, bledega, povešenega obraza, na rokah in nogah uklenjen. Ustavijo se pod lipo.) Erazem. Pojdimo v vas! Verige so mrzle, da imam od mraza roke krepene. Kmet. He! Nam so bile tudi mnogokrat roke krepene na tlaki, a kdo se je zmenil za nas? Že prav! Vsak ob svojem času! Dva kmeta (posadita Erazma na klop). Tukaj boš sedel, tukaj boš sojen. Erazem. Ljudje, imejte usmiljenje! Kdaj sem storil kako krivico ? Andrej. Le Čakaj! Vse zveš! Nikar se ne imej za nedolžnega! Kako je resničen in Čist! Erazem. Povejte mi, dokažite mi! Doslej mi nihče še ni ničesar očital. Jaz sem pripravljen na kazen, če mi dokažete, da sem bil krivičen. Lokvanec. Tukaj pod milim nebom naj se vrši sodba! Vsak vašČan naj čuje naše besede in tvoj zagovor. (Iz vasi se naberejo novi gledalci in gledalke.) Lokvanec. Morda zadene tebe, gospod, milejša kazen. Res je namreč, da nisi bil ti jednak drugim trinogom. Zakaj si pa vendar-le uklenjen, poslušaj in odkritosrčno odgovarjaj! Tebi je bilo znano naše živinsko trpljenje, znane naše mile tožbe pred tvojo materjo, znano nje krivično, nečloveško ravnanje z nami. Zakaj si molčal kot jedini sin, kot gotovi dedič vsega imetja materinega? Zakaj se nisi nikdar potegnil za našo pravdo? Ali si bil prepričan, da se je vse godilo po davno nastavljenih pravicah, ki .so natanko ohranjene v grajšČinskih bukvah ? Ali nimaš nobene oblasti in veljave pri svoji materi, ki te slepo ljubi, kakor vemo vsi? Odgovori na to ! Več glasov. Tako je! Odgovori, odgovori! Erazem.. Verujte mi, da je vse gospodarstvo vodila sama moja mati, kateri bodite milostni! Nikdar se nisem vtikal v njene opravke, nikdar nisem pregledaval kake knjige, v kateri naj bi bila zapisana vaša pravda, ker sem rajši bral druge lepše knjige. Res je, da sem mnogokrat slišal o vaših pritožbah, videl tudi včasih trdo ravnanje svoje matere in jaz — nisem molčal. Prosil sem večkrat za vas, svetoval ji drugače in jo tudi včasih odvrnil od kakega dejanja. Tudi vprašal sem jo, zakaj tako veleva in hoče, a nje odgovor je bil vedno jednak: Sin, ti si mlad, neizkušen; ne skrbi za stvari, ki jih lahko jaz urejujem. Veruj mi, nikomur se ne godi krivica! Več glasov. Ha, ha. To je prava! Nikomur krivica! Erazem Dragi ljudje, komu naj verujem, Če ne verujem svoji materi? Jaz še danes vseh krivic njenih ne poznam. A prizanesite ji! Ce je kaj zakrivila, gorje! že je bila ljuto kaznovana. Za lase ste jo po stopnicah vlekli — o Bog — kje je sedaj, kje jo imate? Andrej. Skrbi zase! Nikar ne misli, da si sedaj že prost. Tvoja nedolžnost zatemni hitro. Poglej ta zaboj! (Dva mladeniča ga držita pred njim. Andrej od-pahne pokrov.) Cegav je ta denar! To so naši žulji, pre-kovani v zlato. In to zlato — čegavo je? Erazem. Moje ni! Andrej. A bilo je nekdaj tvoje in bi imelo ostati tvoje — ti niČ ne slutiš? Erazem. A spominjam se. Ta zaboj je Dizmov. (Vse se gnete okrog zaboja in čudeč se gleda zlato.) Andrej. Kaj, Dizmov? Ti to veš? Kako veš? Kdo ti je povedal? Erazem. Dizma sam. To si je prihranil in imel zakopano v zemlji. Andrej. Tako je govoril slepar? To je ukraden denar, čuješ, ukraden! Poglej te podobe zlate! (Pokaže mu nekaj zlatov.) Erazem. Bog, to so moji darovi, to so ogerski zlatniki! Te je imel v zaboju! Potem je tat, ponavljam, tat. Andrej. In ko bi ne imel druge krivde grad, ima to, da je imel tatu, sleparja za oskrbnika. Ali Čuješ? In ker govorim o Dizmu, pustite me, oče, da vprašam jaz o nekaterih dogodkih. Ti, nedolžni Erazem, kdo pa je poslal Dizma v logarjevo kočo izganjat starega Grajäna, slepega moža, in sicer z bičem: Erazem. Bog mi je priča, jaz ne! Andrej. O, ti ne, ti ga nisi nikdar poslal. Erazem. Trikrat sem ga poslal, priznavam, a nikdar mu nisem velel, da naj ju izžene ali celo pretepa. Nikdar ne! To je krivda Dizmova. Andrej (smeje). Kdaj pridemo vendar-le do kakšne tvoje krivde! To je Čudno, ha, ha, Erazem, kdo je pa Grajänovo hčer odvel ali dal odvesti — hm? Hudiča, sedaj smo pa vendar skupaj! Ali še ne? Erazem. Jaz sem jo dal odvesti. A jaz sem jo tudi izpustil iz proste volje. Nihče ji ni hudega prizadel, kar sama ve. In jaz je ne bi nikdar spravil na Rako, da sem se upal sam govoriti tukaj ž njo, ali da pride sama na grad, kakor sem jo vabil. Andrej. Potem si otmiČar, zapeljivec! VeČ glasov. To je kazni vredno. To je krivično! Erazem. Jaz ji nisem nikdar v svojem življenju izrekel niti najmanje žaljive ali nečastne besede. # Andrej. Seveda, na gradu si jo učil moliti. Ha! (Smeh med kmeti.) Ne uideš, ne utečeš. Zato te čaka kazen — kazen. (Gre preteče proti njemu, a Lokvanec ga ustavi.) Lokvanec. Moj sin, umiri se! Sodimo trezno! Svojih rok ne bomo oskrunili s krvjo! Pravica naj sodi! Erazem (Andreju, ki ga besno gleda). Andrej, kako si krivičen proti meni! Kaj pa sem ti jaz preje storil, ko si streljal name v gozdu? Cuj, jaz to vem. Andrej. Jaz streljal ? (Kmetje se spogledajo in šepetajo med seboj.) Jaz streljal? Kdo je to trdil? Erazem. Dizma sam te je Čul. Andrej (na stran). O brezdanja zloba ! (Erazmu.) Zakaj sem streljal? Ker si mi hotel premotiti najdražje srce na svetu. Ti še vprašuješ ? In napačno bi res ne bilo, ko bi takrat boljše meril. Potem vsaj ne bi bil ti postal otmiČar. 6. prizor. Grajan. Katarina. (Prideta od leve.) Katarina (obrne se proseče k Andreju). Andrej, o Andrej, prizanesi mu ! Vsaj ti ga zagovarjaj! Prosim te, rotim te . . . Grajan (na desni vzdihuje in kliče). Preslepil jo je! Gorje mi! Andrej, Andrej, k meni! Sem pojdi, Andrej, Čuješ? Andrej (gre h Grajänu, kjer se tajno in strastno menita). Bog, je-li res? Ne, to ni resnica. Ni ne! Katarina (stopi v tem k Lokvancu). OČe Lokvanec ! Kakor se Bog prosi, sodite usmiljeno! Vi ste dobri, pravični. Kmet (k tovarišu). Kaj se ta zanj poteza? To je Čudno. Ona, ki ji je krivico storil. (Lokvanec molči.) Katarina. Meni ni storil nobene krivice. Jaz mu jo odpuščam, če je katero storil. • Ali vam ni bil on vedno naklonjen r Spominjajte se ga v dnevih bridkosti! Andrej (stopi naprej in bolestno-obupno vzkrikne sam zase). O Katarina! (Potem skoči s stegnjenima rokama proti Erazmu.) Umri, umri! Pogini! Katarina (stopi pred Erazma, obrnjena proti Andreju). Andrej, Andrej! Nikar — ! Jezus, Marija — ! Andrej (divje). Beži, beži ti, da me ne zdrastiš. Kje si ti, ti zapeljivec, slepar! (Hoče do njega.) Da te zmečkam — ha! — (Lokvanec ga zadržuje, in na njegov opomin ubranijo Erazma še drugi.) Katarina (jokaje Andreju). O, kaj ti je storil? Pusti ga! Ne umori ga! Andrej (s pritajenim medzobnim glasom). Katarina, ali je res? (Glasno.) Ali je res? Katarina (objame ga čez pas. Milo) : Oh, Andrej, umiri se! Kaj sem ti storila? Bodi dober z menoj! Pojdi z menoj! Ti si ves razburjen. (Vleče ga seboj.) Andrej (mehko). Saj ni res, kaj ne, da ni res, Katarina, reci mi ti! Katarina. Pojdi z menoj! Andrej! Da se umiriš. Ti si razdražljiv in hitre jeze! Pojdi! (Andrej s Katarino odide.) Grajan (ves čas kakor nem). O veliki Bog! Morda ni res, morda ni res! (Odide na desno za njima.) Lokvanec (s povzdignjenim glasom). Možje in bratje, mirujte! Vedimo se raz-borno in mirno, kakor pristuje možem. Moj sin je odšel, s katerim ima Erazem svojo stvar. Res je otmica za vso vas žaljivo in krivično delo, a govoriti imamo o marsičem, kar do-staje obče blaginje vseh nas podložnikov. Vsak Čas imajo VrbiČanje privesti Barbaro, s katero začnemo prav za prav glavni razgovor. Sedaj pa najlože iz ust samega Erazma pozvemo, s kakšnim namenom in s katerim pravom nam je prizadevala njegova mati toliko krivic, ža-lostij, kaznij. (Zadaj se začuje smeh, razgovor, kriki.) Več kmetov (ki se obrnejo proti desni). Barbaro peljejo, Barbaro peljejo! Poglejte! Erazem (vzdihne). O moja mati, uboga mati, ti si še živa, da si le živa! Lokvanec, usmilite se naju! Vse hoČeva popraviti, kar sva zakrivila. Lokvanec. S teboj usmiljenje — ne rečem! Ali s tvojo materjo! Pri nji naj govori pravica, pri nji, ki nikdar milosti ni poznala. 7. prizor. Prejšnji. Barbara. Več kmetov. (Med vrišČem pripeljejo VrbiČanje Barbaro v plug upreženo in jo tepo z biči.) Barbara (ko ugleda sina^. Erazem, Erazem! Lokvanec. v' Možjč! Se jedenkrat vam kličem v spomin! Volili ste me za vodnika, da varujem red. (Za čas utihnejo.) Poslušajte torej mene! S pretepanjem in vriskom ne dosežemo ničesar. Mi hočemo sodbo. In sodba naj se vrši mirno. Mi hočemo dokazati, da se nam je godila krivica. Kdor se krivice ne zaveda, on je nedolžen. Treba je, da se zave: potem kazen poboljšuje, drugače pohujšuje. Izprezite Barbaro! * Barbara. Usmiljenje! Vse vam povrnem, vse popravim. Moj sin, prosi zame! Kmet. On je prokleto malo prosil zate. Drugi. Saj ni mogel. Lokvanec. Pokažimo se pravične! Nam niso niti odgovorili, kadar smo se ponižno pritožili. Mi pa se hočemo vsaj dogovoriti Barbara (ko je izprežena, teče k sinu). Moj sin! ti si še živ. (Objame ga.) O Bog, kako se nama godi! (Dva kmeta jo odtrgata od Erazma in posadita poleg njega.) Obere. Tukaj sedita in tukaj odgovarjajta! (Barbara zagleda na tleh zaboj in na pokrovu zlatnike, ki jih je Andrej položil nanj.) Barbara. Kaj vidim, ali ni to najina dedinska zlatnina? Oh, tudi to so nam vzeli. Lokvanec. Tega nismo mi vzeli, temveč vaš dobri oskrbnik Dizma. Zdaj pa je naše kot majhna odškodnina za nešteto škodo. Erazem. O, kje je Dizma? On je tat, on je tudi vzrok najine sedanje nesreče. Lokvanec. Ne bojte se zanj! Ako prestopi še naš kraj, izgubljen je. Ce ostane v ptujini, bodi v pregnanstvu brez imetja. Žal, da je ušel. Barbara. Vrnite nama svetinje, drage svetinje! Vse drugo bodi vaše! Lokvanec. O tem bomo govorili pozneje! A sedaj stopite bliže, vsi podložniki, vsi tlaČanje in trpini okrog nje, ki nas je tlačila! Barbara (primakne se k sinu). Erazem! Zate sem delala, zate trpela. Prosi zame ! Lokvanec. Vendar dovolj tukaj! Mi vsi idemo v vas, ker se dela večer. Tam se bomo razgovorili. Ne bojta se, krvi ne bomo pretakali. V Zagrebu bo sodišče v pričo nas samo razsodilo, kaj sta zaslužila. In sodniki najvišji bodo najbolj tlačeni kmetje. 8. prizor. Prejšnji. Zorič. Kmetje. v Cujtepeket! Glejte, kdo je to? (Vsi se obrnejo proti levi.) Zorič (skoči na levi raz konja). Možje! -— Ljudje! — poslušajte! — (Vse ga obkoli.) Kje sta, kje sta? (Gleda na okoli. Uzre Erazma in Barbaro.) Hvala Bogu! — Boga hvalite! Lokvanec. Govori, ZoriČ, kaj je? Ti si nekam preplašen. Zorič. O zdaj nič več ne. — Zdaj je dobro. Da sta le živa. Hitro naj povem. Vse izgubljeno. Krško je v rokah Jošta Turna. Vsi. Bog! Kaj? ZoriČ, povej, povej! hitro! Zorič. Tristo mrliČev naših je vzela Sava. Petsto je ubitih. Grozno, grozno ! Kar dela Jošt Turn, to je grozno. Ušesa reže, roke odsekuje. Počakajte, da vam vse povem. Več glasov. ZoriČ, ZoriČ, govori, govori! Zorič. Jaz sem bil ujet od Valvasorja. Barbara (nasloni se na sina). Moj sin! Mordä je prišla rešitev! Končan (poleg nje). MolČi, da ti ne potisnem noža v vrat. Zorič. Valvasor je stopil k meni in rekel: ZoriČ, ali hočeš živeti? Ce hočeš, nekaj stori! Konja ti dam. Pojezdi, kar najhitreje moreš, na Rako. Reci ljudem, da naj prizaneso Erazmu in Barbari. Jezdi, sebi rešiš življenje in svojim tovarišem! Ako sta pa oba že mrtva, potem gorje ubogim ljudem! Lokvanec. Vse to, kar praviš, je resnica? Zorič. Za živega Boga vam rečem, vse resnica. Rešite se, pustite ju. Vsak čas pride Valvasor sam; v jedni uri ali še preje Jošt Turn z uskoškimi vojaki. Ko sem odhajal, prišli so ravno v mesto. Valvasor me je spremljal do konca mosta, da me niso ubili. Danijel BihaČki je pal. Njega osveti Turn zdaj. Lokvanec. Ali pa veš, ZoriČ, ki si bil naš zaveznik, kaj je naše geslo: Rajši stokrat umreti, kakor tlaČaniti ? VeČ glasov. Rajši stokrat umreti, kakor tlaČaniti! (Nekateri pomirjajo.) ZoriČ. Kakor hočete. Ali poslušajte me dalje! Valvasor mi je sveto zatrjeval, da vam prizaneso življenje in vrnejo vse stare pravice. Odložiti vam je samo orožje, oprostiti Erazma in Barbaro. Sveto je zatrjeval, rečem vam, in upam, da ni lagal, zakaj Valvasor je dober, kakor ga poznate. Lokvanec (po premisleku). Bratje, kaj se vam zdi? Jaz se ne bojim za življenje, jaz ne govorim iz strahu. Ali odločevati nimam sam v tem trenutku. Svetujte, storite, kakor vam je drago! Več glasov. Lokvanec, govori ti, kar storiš ti, storimo mi. Lokvanec (stopi k Barbari). Gospa Barbara! Tako vas zopet imenujem. Vi ste slišali vse. In kar je govoril, verjamemo, zakaj Zorič je naš zaveznik. Verjamemo tudi Valvasorju — toda vam . . . Več glasov. Nič, nič. Barbara. Kar ukrene Valvasor, to storim jaz. Rada, rada, še več storim za vas — sama. Za Boga vas prosim, oprostite naju! Vi poravnate storjene krivice, in nam jedenkrat za vedno določite, katere dolžnosti imamo do vas? Erazem. Jaz vam rečem, prisezam pri ljubezni, ki me veže do matere, da bodete imenovali odslej grajŠČakinjo na Raki — mater, ne gospo vladarico. Lokvanec. Sin priseza, mati samo obeta. Obrnimo se torej k materi! Ni je ožje meje na svetu, kakor je med življenjem in smrtjo. Vaše življenje je še vedno v naših rokah, Četudi je Jošt Turn samo jeden streljaj daleč od nas. Ali ni to za vas slovesen, imeniten, za vedno odločilen trenutek? Govorite! Barbara. o, je ! Lokvanec. V slovesnih trenutkih govori Človek slovesno in odločilno. Jaz upam, da bodete tudi vi, Če imate srce v prsih, kakor je imamo mi, ki nas imenujete pse, da bodete tudi vi zdaj govorili odločilno, odkritosrčno. Barbara. Bom. Lokvanec. Nad nami je Bog! On, pred katerim bomo vsi stali o strašnem dnevu plačila in kazni, On, ki ne sodi človeka po licu, po stanu, po krvi, po bogastvu, po učenosti, po starosti, po spolu, On, ki je večen dan, večna resnica, večna pravica, On, kateremu ni skrita nobena trpinova solza, in noben grajšČakov posmeh. Pri tem živem Bogu vas zdaj rotim, ali bodete z nami človeško, pravično ravnali ? Ali nam bodete vrnili staro pravdo, v kateri so naši očetje pred stoletji ubožno a zadovoljno in udano živeli? Govorite, prisezite! Barbara. Prisezam. Erazem. Meni ni treba prisezati. Nikdar vam nisem krivice storil, in Če sem jo s svojim molčanjem, nisem bil kriv. Zdaj pa vem. — Lokvanec (stopi k Erazmu in mu odklene verige). Pojdita na grad. In mi pojdimo mirno v vas. Ako ta sveta obljuba in sveta prisega na svetu ne bodeta veljali, potem me ni skrb telesnega življenja na prokletem svetu. (Odide prvi, za njim vsi. Andrej vzame zaboj z zlati.) 9. prizor. Barbara in Erazem (objameta se). Barbara. O, Erazem, moj sin! Erazem. O, mati, hvaliva Boga! Tudi kmetje imajo plemenita srca. Zavesa pade. Prve hiše. (Povest. — Spisal J. Štrukelj.) (Dalje.) II. O, jaz ubogi kmet, Kaj čem jaz začet' ? Narodna. „Kako si kaj spal, Greben?" povpraševal je drugo jutro Sod ob devetih svojega najboljšega pivca. „Po navadi, dobro", odgovoril je le-ta. „Le brž mi prinesi; saj veš, s Čim si je treba piko dreti." Sodu ni bilo treba dvakrat reči. Kmalu se je vrnil s pol litrom vina in steklenico kisle vode. To je bila Grebenova vsakdanja dopoldanska pijača. „Jaz pa kar nisem mogel zastisniti oČij", pričel je zopet krčmar, „tako neumno sem se bil ustrašil." v „Čudno je bilo pa res, da smo bili tako Črni, in nobeden tega ni opazil", potrdil mu je Greben. „In še danes mi je žal, da nismo igre končali. Nekaj bi ti bil ujel, ali srčnega kralja ali pa pagata." „NiČ bi ne bilo tvojega, saj je bil moj mož močen", ugovarjal je Sod. „Sedaj ti je lahko govoriti, ker ves, kakšne liste sera imel. Jaz pa stavim, kolikor hočeš, da bi bil Lojze nekaj zavrgel." „Mogoče — toda kaj, ko smo tako hitro nehali! Buzarona, ona je mislila, da ima že vse sam bognasvaruj v svojih krempljih!" Prejšnji večer so namreč Greben, Sod in TokČev Lojze kvartali Še Čez polnoč. Ob pol jedne jim prinese Sodova žena nove pijače, pa kako se prestraši, videč vse tri igralce Črne kakor zamorce. Toliko da od strahu ni vrgla pijače na tla. Igralci, ki so bili do sedaj tako zaverovani v svojo igro, da niso niČ drugega videli, spogledajo se za trenutek in seveda tudi ostrme. „Kaj je pa tor" — „Dete treni, kakšni smo!" — »Bog in sveti križ božji, to pa ni kar tako!" Ti vzkliki so se pobijali, in reči moramo, da je bilo groza sicer ne bojazljive možake. Šele gospodinja, ki se je že nekoliko pomirila, razjasni jim zastavico, oštevajoč jih: „Pa tudi nimate očij za nobeno drugo stvar pod milim Bogom, kakor za tiste peklenske podobice! Ali ne vidite, kako svetilka gori in letč saje na vas in po sobi? Kadar se vi zagledate v igro, podrl bi se lahko svet, pa bi ne opazili! Privij vendar luč, Če ne bo še steklo počilo!" lotila se je na vse zadnje svojega moža. Ta je vrgel zadnji dve kvarti po mizi in storil, kar mu je žena velela. Greben in Lojze pa sta se jela otepati po obleki in si z robci brisati obraz. „Vsega si kriv ti, Greben", zavraČeval je Sod krivdo na svojega gosta, „ker ti luč nikoli dovolj ne gori! Kaj ti je bilo treba vedno pri-vijati in privijatir" „O, le počasi!" branil se je napadenec; „zakaj pa olja ne naliješ v svetilko!" „Olja je bilo že toliko, da bi ga bilo zadosti za ves večer", oglasila se je zopet So-dovka, „samo vas ni spraviti od igre. Kdaj je že prazna velika soba, tu v tej sobici bi pa vam igralcem kmalu morala goreti večna luč! Kolikokrat sem že dejala, da bom kvarte sežgala, pa jih bom res! Nocoj ste samo Črni, jedenkrat bo pa prišel sam črni po vas." Rekši je potegnila Lojzetovi kvarti in kupček pred svojim možem ter jezno treščila pod mizo. „Vse si zmešala", očital ji je Sod bojazljivo. „E, nama pa plačati ne bo treba", tolažil ga je Lojze. „Drugič se bomo pa poprej s pijačo preskrbeli in se zaklenili, da bo mir pri igri", menil je nič kaj vesel Greben ter si natoČil kozarec vina. „Okno odpri, če ne se bomo še zadušili", ukazal je nato krČmarju ter zvrnil v dušku pijačo. „Spat se mi spravite, kdo bo vso ljubo noč zaradi vas na nogah!" zagodrnjala je krČmarica jezno ter šla proti vratom. „Drugi ljudje", jezila se je še med vrati, „so kdaj siti. Ti pa vise in vise!" Igralci so ostali sami. Nekaj Časa so še pre-tresavali nenavadni dogodek, potem so se pa vendar-le napotili počivat. Sod še spati ni mogel to noČ, kakor drugikrat; ni se sicer vznemirjal zaradi nezgode s svetilko, ampak pa glavi mu je jelo rojiti, da bi ga zaradi poznega igranja in popivanja utegnil kdo naznaniti. Sklenil je, da bo to pri prvi priliki Grebenu v misel vzel ter ga pregovoril, da ne bodo odslej več igrali in pili čez prepovedano uro. In res je že to jutro Grebenu potožil, kaj ga boli: „Veš kaj, rad igram in lahko sedim zvečer v družbi, samo samo —- če me dobe ..." „Pojdi, pojdi, kolikokrat bi te že bili, ko bi te hoteli! Sicer se pa za jedenkrat že kako izrežeš. Le ne misli si vedno najhujšega! In nazadnje, kaj pa koga boli, če pijem za svoj denar! Toliko imam na obrestih, da vsak dan zapravim lahko dva goldinarja, četudi z ma-zincem ne ganem. In tebi nihče niČ ne more, ako ne greš spat s kurami." Tako je Greben pogovarjal Soda, ki se je kmalu otresel strahu in zagotovil, naj ostane vse pri starem, Češ, naj bo, kar bo. Greben je bil vesel te obljube, bal se je že, da bi se mu ne skazila najljubša večerna zabava. Zato je zadovoljno segel na okno za seboj, kjer je imel vedno pripravljeno kredo, ter je naredil na mizi pod prtom drugo Črto. On si namreč v krčmi ni mučil glave s tem, da bi si zapominjeval, koliko je že izpil, ampak kolikorkrat je naroČil novo merico, vselej je naredil tudi novo črto. Predno pa je izpraznil drugo merico, pride ga klicat njegov sinček Tinček: „OČe, domov pojdite, Prvinov France vas čaka." „Saj bo počakal", dejal je Greben malomarno in sedel, kakor bi ga ne bil nobeden vabil domov. Tinček je prišel večkrat po očeta k Sodu, to se je brž videlo, ker ga ni bilo niČ sram v ptuji hiši, kakor se godi po navadi otrokom njegovih let. Kar poleg očeta je sedel in se naslonil na mizo. In ko mu je Greben napil, znal je tudi dobro storiti svojo dolžnost. V zahvalo pa je povedal še to novico, da čaka Prvinov z upreženim vozom. „Z vozom r" zavzame se Greben. „Kaj pa —" Ali nagloma se domisli, da bi ga bila utegnila poslati mati po svoje stvari. Cisto je bil že pozabil, kaj se je bilo zgodilo prejšnji dan, sedaj se je pa vnovič oglasila vest. „Še jedenkrat stopi v klet!" zaklical je Soda in začrtal v tretje na mizo. Sod je le predobro poznal Grebena in njegove razmere, tudi to je že ujel na ušesa, da je šla stara strani, zato ni hotel drezati v sršenovo gnezdo, marveč brž si je izmislil nov predmet. „Ti, Greben", pričel je, vrnivši se z vinom, „ugani, kaj mi je prišlo na misel?" „Pametnega menda niČ", piknil ga je Greben. „Ali pa, kdo ver" ni se dal užaliti prvi. „No, kaj takega torej? Le urno povej!" „Vidiš, sedaj si pa že nestrpljiv, pa si rekel, da ni bilo niČ prida. — Kaj se ti zdi, ti že veš, ker veliko bereš, ali bi se dalo tako napraviti, da bi se vino lahko v sobi točilo, Čeprav bi bil sod v kleti. Jaz že nerad pete brusim po teh nerodnih, strmih stopnicah. In kakor me sam vidiš dan na dan, moram včasih tolikokrat doli, da ne vem števila. Kar tako bi naredil, kakor je pri vodnjakih, samo to mi ni prav, ker bi vsak lahko navlekel; prehitro bi mi posode posušili." Sod ni zgrešil svojega namena. Greben je res včasih pogledal v kako knjigo, celo po ljubljanskih šolah je v mladih dneh nekaj let hlače trgal, nemški mu je tudi še nekaj šlo, zato je začel sedaj na dolgo in široko dopovedovati nalašč strmečemu Sodu, kako bi se to naredilo, kakšne prednosti bi imela taka naprava, opozarjal je na hibe in se zamudil še pol ure v krčmi. Prvinov France se je pa tačas že silno dolgočasil pred Grebenovo hišo in nič manj njegov konj, ki je jezno bil s kopiti ob tla. Saj sta se pa tudi že lahko načakala v več kakor pol uri! Ni rad hodil Prvinov okrog Grebenove hiše, pa še takrat, kadar je, bil je skoro vselej nevoljen. To dopoldne je prišel po opravo stare Grebenke, ki se je bila naselila pri njem. Prav rad je sicer ni sprejel, ker je imel prevelike sobe, da bi ji bil celo odstopil. Ker je pa rekla, da je lahko kar pri drugih, udal se je, Češ, dober je krajcar, kjer se dobi. Vendar precej v nedeljo ni hotel hoditi po njeno ropotijo, nekaj zato ne, ker se v nedeljo ne spodobi seliti se, nekaj pa zato, ker se ni niČ mudilo, saj toliko cunj so še imeli pri hiši, da ji ni bilo treba ležati na goli klopi. „Kar je v sobici, vse poberi, podobice tudi", naročala mu je stara Grebenka ta ponedeljek, ko je napregal konja, ter mu dala ključ svoje sobice. Toda, dasi je imel ključ s seboj, kmalu bi se bil vrnil prazen. Grebena samega namreč ni našel doma. Kar brez prič si pa ni upal v sobo stare; človeka ni videl nikjer nobenega, kakor bi bili vsi izmrli. Veža, kuhinja, družinska soba — vse je bilo sicer do kraja odprto, pa žive duše ni bilo nikjer. France trdo stopi po veži, pogleda še v sobo in glasno zakliče: „Kje vas je kaj r" ali nihče mu ni dal odgovora. Ker zasliši v kuhinji neko čvrčanje, stopi preiskovat še tje. In glej, tu najde gospodinjo, mlado Grebenko, ki je nekaj kuhala ali kali. Sedela je na stolu in si podpirala glavo. Bila je že dalje časa bolehna, nezadovoljna in samosvoja, zato se tudi Prvinovemu ni oglasila. Šele sedaj, ko jo je naravnost vprašal: „Kje je pa on?" povedala je, da ne ve. „Stara mati so me poslali, da poberem njih reči." „Jaz nimam ključa." „Saj sem ga s seboj prinesel." „No, potlej pa stori, kar hočeš." „Stori kar hočeš", ponavljal je France sam za-se ter šel ven pred vežo. „Drugo bi že znesel na voz, skrinja bo pa gotovo pretežka! Da bi le kak otrok kje bil, saj jih imajo celo kopo, a sedaj, ko bi ga rad, ni nikjer nobenega! — I, kakor tat pa vendar ne bom vozil od hiše", sklenil je naposled, „saj daleč ni nobeden." In res dobi kmalu nato za hlevom Tinčka, ki je obiral sosedovo Češnjo. „Tinček, ali veš, kje so oče?" povpraša otroka. „Mislim, da so zgoraj v sobi", odrezal se je ta in hitel trgati češnje. „Tam jih že ni." „Potem so pa pri Sodu." „Pojdi, pojdi, pokliči jih. Jaz moram biti pri konju." „Majhno potrpi, tako dobre so te-le črnice." „Kaj pa, Če te "sosed zaloti:" „I, teči bo treba." Počasi se je vendar-le spravil z drevesa ter šel k Sodu. Ali predno se je vrnil z očetom, minulo je dobre pol ure. Prvinov je nekaj časa pogledoval, kdaj se bo prikazal izza ogla Greben, pa ga le ni bilo in ga ni bilo. „Še jedenkrat se ne bom pripravljal", odloČil se je, Čeprav malo jezen, „ker sem že tu, bom počakal. Morda bi drugič ne naletel nič boljše." Naslonil se je na lestvo svojega voza in Čakal in mislil. Misli se pode včasih čudovito hitro po glavi. Koliko jih pride in odide v pol uri! Tudi Prvinovemu Francetu so se menjavale kaj hitro in različne: „Pri tej hiši bi lahko balo nakladali — Metino — in jo zapeljali k Prvinovim. Greben bi bil dal Meti par tisočakov za doto, in Prvi-novo posestvo bi bilo precej prostejše. In če bi še ne bilo dovolj, poprosila bi z Meto Grebena, naj posodi. Hčeri in njenemu možu bi vendar ne odrekel posojila. Pa bi se pri Prvinovih zopet kakor nekdaj dobro gospodarilo.--Ali, ali! Meta mu je naravnost odbila, Češ, da ima že drugega izbranega. Greben pa se mu je smejal, v obraz smejal!" In bolestno se je nasmejal ta trenutek tudi France. Pa kmalu se mu je premenil smeh v poteze, ki so izražale skrb. To so storile nove misli, ki so se pridrvile v njegovo glavo. „Se štirinajst dnij! K0Č0 bo treba prodati. Morda pa še dovolj ne bo? Bog znaj, kako po ceni pojde! In Četudi plačam tega trdega Grebena, koče pa le ne bo več pri hiši. Prvinova lepa domačija bo razkosana — škoda take domačije! I, saj so imeli oče še na posojilih, pa je šlo vse! No, to naj bi se bilo še zapravilo, da bi le toliko dolga ne bilo! Ali štiri tisoč dolga! In Grebenu po osem od sto! Ne da bi očetu kaj očital — Bog jim daj dobro! ali čudno so pa vendar-le gospodarili. Dokler so vozarili s štirimi konji, saj se je vendar nekaj zaslužilo. Kajpak da se je, saj takrat so deli na stran, kar so. Pozneje pa — — kdo bi jim zameril ? Vozniki so dobro živeli, oče so se tudi navadili takega življenja, in to jih je zakopalo v dolgove. Neznansko hitro pa raste dolg! Pred petnajstimi leti je Glavni trg v Ptuju. bila naša hiša še Čista, danes gre pa vse čez-me: daj, daj, vrni, plačaj! — Kako rad bi dal! Gotovo rajši, kakor oni vzamejo, da bi le imel! Toda kje naj dobim? Kar pridelam, še za delavce in davke ni kaj. Obresti, obresti, te me more! Ako jih pa ne dam o določenem Času, brž me rubijo in mi prodajajo. Bog se usmili! Morda bi se še rilo, Če bi nas bilo domačih dovolj za delo. Toda sama z materjo — kaj hoČeva? Urša služi pri PetiČniku. Ta bi dobro pomagala, pa samo za jed nerada dela, a plačila ji ne morem dati. No, saj ji ne zamerim. Dote ne bo imela posebne; ako si sama ne prihrani in prisluži, vedno bo ubožica. Vsak gleda najprej za svoj kruh, kaj bi se! — Druga sestra, Franca, „Dom in svet" 1896, št. 20. je sicer še doma, toda tudi ni doma. V to-bakarni pač dobro služi, ali sebi, jaz jo pa pri delu le težko pogrešam. O, samo štirinajst dnij še! Skoda bo koče, škoda! Potem še te najemnine ne bo, ki mi vselej tako prav pride. V štirinajstih dneh moram se oženiti ali dobiti vsaj petsto na posodo, da ustavim dražbo. Hm, oženiti se v štirinajstih dneh! Včasih so pač pravili, da moški vsak lahko dobi žensko, če jo le hoče, ženska pa ne tako lahko moškega: toda jaz izkušam, da ženske ni tako lahko najti. Primerne ženske — seveda! Ce ima malo, take ne morem vzeti. Da bi bila bogata, take bi potreboval, pa od imovite hiše z obilno doto ,40 nobena nece k nam, ker se ji zdi, da bo preveč trpljenja. Samo žensko brez denarja bi že priženil, kadar bi hotel, ali jaz potrebujem denarne neveste, pa je ni . . . Kaj bo neki ona tam pod Ljubljano rekla? Jutri, če ne že danes, bo odgovorila. Pa četudi povoljno odgovori, ko se pa še desetkrat lahko premisli! In še ljudje vsaki brž odsvetujejo! Ako bi poravnal najnujnejši dolg, nič hudega bi ji ne bilo, nič! Neumna se mi zdi že vsa ta ženitev. Koliko sem že dal Lucijinemu Janezu, ki me hodi ženit, pa je bilo še vse zastonj! Vsakovrstne izgovore sem že slišal: Naša je Še premlada, odrinimo še za jedenkrat, saj se š*e lahko zmenimo, kadar hočemo. Drugodi so me odgnali z besedami: Čakajmo z ženitvijo, da deklica še nekoliko izpodraste. In zakaj so mi tako odgovarjali:' Samo zaradi dolgov, ki se drže moje zemlje! Kdor niČ nima, ta je povsodi in vselej tepen. A kdor ima pod palcem groš, ta je mož." Takih in jednakih mislij je bila polna glava Prvinovega Franceta, vmes pa ga je pogostoma obšla nevolja, ker Grebena le še ni bilo. „Kako težko zapravlja! Zakaj ne da meni tega, kar ima vsak dan preveč:" povprašal se je. „Kako bi jaz potreboval, kar njemu prav nič ne tekne!" Naposled Greben vendar-le pride. „Kaj bi rad?" povpraša Prvinovega, pogleda ga pa ne. „I, saj veste", reče ta, „po materino pohištvo sem prišel. Odslej bodo nekaj časa pri nas." „Naj bodo, kjer hočejo. Kar poberi! Vzemi, kar se ti ljubi!" „Pa bom." Stopila sta v prvo nadstropje, in Prvinov je odklenil sobico stare Grebenke ter jel nositi na voz, kar mu je prišlo v roke. Greben pa je hodil po veži in žvižgal. „Skrinje pa sam ne zmorem. Malo boste prijeli", obrnil se je, znosivši že vse drugo na voz, h Grebenu. Greben ni rekel ne bev ne mev, ampak molče pomagal Francetu. Sredi stopnic pa mu je zmanjkalo täl, da je padel, in skrinja mu je lopila na levo nogo. „Tristo samih —!" zarentaČil je jezen. „Ni dosti, da mi stara vedno nadlego dela, še nogo naj si pokvarim zaradi nje!" Počasi je zopet vstal, a skrinje se ni več dotaknil. Otipaval je nogo, kateri se pa ni zgodilo drugega, kakor da je bila malo pre-tisnjena in obdrgnjena. „Potisnite skrinjo še nekoliko, kaj naj jo pustim tu na stopnicah:" prosil je France skrajno nevoljen. „Za staro ne ganem prsta", bil je Grebenov kratki, pa odločni odgovor. Sedaj pa je bilo Prvinovemu tudi dovolj. „Veste, kaj", bruhnilo je iz njega, „veste, kaj vam povem, Greben! Naša hiša jedenkrat ni bila nič slabejša kakor je sedaj vaša, pa vendar sedaj komaj diham zaradi dolgov. Bog ve, kako bo še kdaj pri vas. Kdor je do lastne matere tako trd in neusmiljen, kakor ste vi, tak gotovo ne bo imel sreče. In če vam samim Bog prizanese, tepel bo vašo hišo in otroke. Nič bi ne rekel, da samo mene tako stiskate in niti do novine neČete počakati za obresti: ali, da tako slabo spoštujete svojo mater, to je grdo, prav grdo, Greben, da bodete vedeli." Greben je prebledel pri teh besedah, pokazal Prvinovemu vrata in zavpil: „Ven, tukaj ni nie tvojega!" „Skrinja pa tudi vaša ni, ampak vaše uboge, stare matere, in to bom vzel!" Rekši je odšel urno od Grebena in se kmalu vrnil s Petični-kovim delavcem, da mu je pomagal dejati skrinjo na voz. Potem je zaklenil sobo stare Grebenke, odprl nasprotne duri, kjer je prebival Greben ter mu rekel: „Sedaj sem pa že vse naložil. Kar sem vam na dolgu, bodete že dobili v štirinajstih dneh: ali bom toliko odprodal, ali pa drugje dobil na posodo. Le brez skrbi bodite! ob denarne bodete! — No, saj ga bodete kmalu potrebovali. O Meti ljudje nekaj govore, da jo bodete še ponujali, pa kmalu, Čeprav ste jo meni odrekli. Ali ste slišali:" „Izpod moje strehe strani! še jedenkrat pravim, če ne —!" togotil se je Greben ter pograbil stol. Toda Prvinov ga ni Čakal, ampak že držal za vajeti in prigovarjal konju: „Hi, hi!" „Dobro, da sem mu povedal, kar mu gre. Neusmiljen človek je ta Greben, naj reče kdo, kar hoče. Če bo doživel starost, učakal bo še marsikatero bridko uro; oj, ti otroci njegovi." Take misli so navdajale Franceta, ko je peljal selitev stare Grebenke. Greben pa je bil grozno razburjen. Prvič je použil to jutro preveč pijače, potem so ga zbodla resnična očitanja Prvinovega Franceta, in na vse zadnje je začel še o Meti premišljati. „Kako je neki z dekletom?" povpraševal se je. „Zaradi tebe stori, kar hoče", očitala mu je vest. „Do polnoči te po navadi» nikoli ni domov; kaj počne sicer, tudi ne vprašaš. Ženi ravno tako niČ ne naroČiš, naj pazi na otroke. Mogoče je vse —." „Se danes jo moram izprašati" , sklene Greben ter jezno pogleda na uro. „Kako pa hodi iz Ljubljane, ker je tako dolgo ni. Druge so že ob devetih doma, Mete pa še sedaj ni, J. Štrukelj: Prve hiše. 627 in vendar je že blizu jednajstih. Vidim, da jo bo treba bolj v strah vzeti." Ta hip pa je pridrdral mlekarski voziček pred Grebenovo hišo; Meta je bila doma. Vroče ji je bilo, pa ne zaradi prehitre vožnje, tudi ne zato, ker si je bila v Šiški pri „Raci" privoščila nekaj pive, temveč to dopoldne je bil drugačen vzrok njenega razbeljenega lica. Zvedela je namreč pri prijateljicah, ki so kakor ona vsak dan vozile mleko v Ljubljano, da je v Judovskih ulicah sloveča ženska, ki za štirideset krajcarjev pove, kako se bo človeku godilo. In k tej ženski se je zatekla to dopoldne v Ljubljani. Napovedano ji je bilo pa to-le: „Ti, dekle, boš še prav srečna, toda kar naenkrat še ne in tudi ne posebno za dolgo časa^ Omožena boš dvakrat. Prvič boš vzela vdovca, drugič samca. Oseminštirideset let stara boš pa umrla." Mnogo je slišala Meta o svoji bodočnosti za bore štirideset krajcarjev. Ali je verjela? Je in ni. „Saj to ni nič", reklo ji je nekaj; „po čem naj bi ženska to spoznalar" Kmalu pa je bila zopet drugih mislij. „Morda pa res Petičnikovega Načeta ne bom precej dobila; mogoče, da bi me dali najpoprej kakemu vdovcu, ki bi pa kmalu umrl, in bi me šele potem Nace vzel." Takega in podobnega ugibanja je imela vso pot iz Ljubljane do doma dovolj, in še doma je računila, koliko let bo še na svetu, če res že z oseminštiridesetim letom pride smrt ponjo. Prekladala je mlekarsko posodo iz jerbasa, ki ga je bila prinesla z vozička v vežo, ter ugibala o svoji bodočnosti. Kar najedenkrat zasliši klic očetov: „Meta, gor pojdi!" To je bilo nenavadno. OČe je ni nikoli klical v svojo sobo; kaj bo neki danes? Nekoliko v skrbeh stori, kar ji je bilo rečeno. „Zakaj te pa tako dolgo ni iz Ljubljane?" povpraša oče trdo. „Dolgo;" izgovarja se hči. „Kar najedenkrat tudi ne morem vsega obletati. Saj veste, tri bokale mleka oddam v Florijanskih ulicah, dva ga imam prodanega v Trnovem, potem moram pa prav tje doli k sv. Petru. Kaj bi se ne zamudila!" „Druge so že večinoma ob devetih doma." „Lahko so, ker gredo poprej od doma. Drugodi zjutraj vstanejo in brž gredo, ker jim matere že vse pripravijo. Jaz moram pa sama posodo nalivati, sama pomolzti, da sem skoro vselej zadnja. Kako bom potem prva doma;" Greben temu opravičevanju svoje hčere ni mogel ni Česa ugovarjati, čeprav ni bilo vse tako resnično, kakor je Meta trdila. Res, da je imela veliko potov po Ljubljani, toda nekaj je bilo tudi nepotrebnih, kakor recimo oni v Judovske ulice, ali počivanje pri „Raci". „No, saj zaradi tega ti nič ne rečem", pre-vrgel je Greben besedo, „ali druge reči, ki jih čujem o tebi, me jeze. Kaj pa počneš, da te ljudje po zobeh vlačijo r" „Jaz nič ne vem", odrezala se je Meta, dasi se ji je precej zdelo, kam meri oče. „Nič ne vešr" pogledal jo je Greben ostro. „Drugi pa vedo in govore, da —, da ni vse s teboj, kakor bi imelo biti." „Moj Bog!" zajoČe Meta, „kdo se je lagal o meni? Meni vest nič ne očita." „Prvinov France mi je ravnokar očital, da nisi poštena, da te bom v zakon še ponujal", povedal ji je Greben, ki se mu je jokajoča hči že smilila. „Oh, Prvinov!" vzklikne Meta. „Ta mene more, odkar sem ga odbila. Saj mi niste nikoli rekli, naj ga vzamem. Za to obrekovanje ga bom pa tožila." „Naredi, kar hočeš! Samo to si zapomni: Ako bi jaz kdaj kaj zvedel o tebi, kaj nepoštenega — to si zapomni, da bova ropotala, da ne vem, kaj bi storil —! Le pojdi za sedaj." Meta je šla in precej napisala pismo Prvi-novemu Francetu. Tinček ga je nesel še pred poldnem k Prvinu. Kakšno je bilo to pismo, misli si častiti bralec sam lahko. Ce bi bile besede koli ali polena, Prvinov France bi bil mrtev, predno bi bil prebral polovico. Ker pa besede od papirja niso odskakovale, zgodilo se ni Prvinovemu nič žalega in upal je, da mu tudi pri sodbi ne bodo nič mogli. Kar je rekel, slišal je drugod. Ako so drugi lagali, zagovarjali se bodo tudi drugi. France je pismo strgal, delal, kakor bi ne bil dobil nobenega pisma, in molčal. Ob štirih popoldne pa dobi že drugo pismo, a to ne iz domače vasi, ampak izpod Ljubljane. Pisala mu je namreč hči bogatega posestnika, kateri se je ponujal za ženina; toda tudi ta ga ni hotela. Pismo je govorilo, da si mora še premisliti, pa da jo mati še težko puste od hiše in več podobnih izgovorov. France je razumel, kaj pomenja pismo, in vzdihnil: „Torej res ne bo drugače, kakor da odprodam kočo in nekaj zemlje. Zgodi se, kar se hoče. Delam, kolikor morem. Ako ne morem več, pa ne morem." Šestindvajset let je imel takrat Prvinov France. Zal, priden in pošten mladenič je bil. Njegovo posestvo je bilo lepo, veliko, nekdaj prav dobro, samo sedaj Čez in čez v dolgeh. Da bi bil znal oče kaj varčevati, Prvinova hiša bi bila izmed prvih v Okroglem. O, nekdaj so Prvini moževali! Saj že hišno ime kaže, da je bila Prvinova hiša izmed prvih zidana in tudi po imetju prva. Toda kadar je gospodarstvo zavoženo, potem je križ; Prvinov France to ve in izkuša, ali kaj, ko ni nikjer pomoči. „Se pri PetiČniku poskusim", dejal je sam sebi po večerni molitvi. „Ako mi pa tudi tam izpodleti, potem ne vem, kaj bi počel." Temačno je že bilo, ko je stopal tisti večer France k PetiČniku. Rožni venec so molili, ko je prišel pod okno. Počakati je moral konec molitve. Rad je sicer molil, toda Petičnikova večerna molitev mu je bila pa le silno dolga, in sicer zato, ker je težko čakal, kaj mu poreče PetiČnik. No, od začetka mu je šlo še nekaj po sreči. Vsi so odšli iz sobe, sam PetiČnik je obsedel za mizo. France, ki je videl skozi okno, kaj se godi v hiši, hitro porabi priliko, da bi brez prič govoril s Petičnikom. „Ne bom rekel, da bi ti ne mogel posoditi", odgovoril mu je PetiČnik na njegovo prošnjo naravnost in odkritosrčno, „ali pomisli, da ti s tem ne bo Bog ve koliko pomagano. Kaj bi prekladal z rame na ramo! Ako tam ne zmaguješ obresti j, tukaj jih tudi ne boš." v „Ce se pa dobro oženim", segel mu je France v besedo. „Tisto je, če se dobro oženiš. Ali to ni gotovo. Zato ti jaz svetujem: le prodaj. Imel boš manj trpljenja, manj davkov. Kaj boš najemal in plačeval delavce! Kdor dela s ptujimi ljudmi, dela dandanes gotovo v izgubo. Le poslušaj me." „Saj vas moram", udal se je France ter žalosten zapustil Petičnika. Na postelji pa je še dolgo premišljeval svojo usodo ter vzdihoval: „O, jaz ubogi kmet, kaj čem jaz začet':" (Dalje.) O bij uba. (Spisal A. S.) Ko je stari Čerin izročal svojemu sinu posestvo, izgovoril si je razven skromnega kota do smrti — sebi in pokojni ženi lep spominik na skupno gomilo. „Da se bo tudi naju kdo spominjal po smrti", dejal je mož in zato ni zabil spominika. Vse je bilo popisano v pogodbi, in ded je Često opominjal sina te dolžnosti. „Bog ne daj, da bi pustil najin grob brez spominika! Priroda bo sama skrbela za cvetke, ti boš pa postavil vkusen spominik s križem in z napisom: ,Tu počiva in pričakuje prihodnjega vstajenja —Crke naj bodo pozlačene. Ne zabi tega! Saj je tudi zate, in sin tvoj bo dal uklesati na spominik tudi tvoje ime." Mladi gospodar je vse obljubil očetu. V kamen bo dal vdelati marmorno pločo, učitelj pa mu napravi napis ali pa zloži kak lep stih. Spominik bo postavljen na skupni gomili; prostor bo kupil za večne Čase in ga vedno lepšal. Stari Čerin je bil zadovoljen s to sinovo izjavo in lepo obljubo, dasi je Še Često govoril o spominiku, kakšen naj bo, in tudi zastran ograje je izražal svoje mnenje. Sin mu je vse obljubil, in ded je sladko in mirno v Gospodu zaspal. Izbere si torej na grobišču najlepši prostor, odkoder bi bilo lepo videti spominik, plača ga in priredi Cerinu dostojen pogreb ; grobar je nasul visoko gomilo, da bi jo mogel, Če treba, povečati in zasaditi s cvetlicami. Toda nihče mu tega ni naročil. Mladi Čerin je šel v mesto po podedovane novce, — gospodarstvo je že davno imel v rokah -—, toda za spominik se še zmenil ni. V zakon je vzel dekle, katero mu je oče vedno odsvetoval; sedaj pa mu ni nihče delal zaprek. Živel je veselo, da, še preveselo. Prej je Martina Čuvalo očetovo oko in vsako nespametnost karalo, sedaj je bil mladi Čerin sam svoj gospod. ZaČel je živeti tako slobodno, da ga še žena ni mogla več vzdržati doma. Kmalu so se izpolnjevale očetove svarilne besede. Žena sama ni marala za gospodinjstvo, in tako ni bilo nikogar, ki bi bil skrbel za dom. Žena je hodila po svojih potih, mož pa po svojih. Doma je bil gost, v krčmi pa -— doma. Kadar je opravil najpotrebnejše opravke, napregel je konjička in šel zapravljat denar, dokler ga je bilo kaj. Seveda ob takih razmerah Čerin še mislil ni na spominik. Grobarju se je smejal v obraz, ko ga je vprašal, ali naj grob obloži in nasadi s cvetlicami. „Po smrti Človek o tem nič ne ve; Čemu cvetlice? Naj ondi raste trava." „Ali vašega očeta grob bo najbolj zanemarjen med vsemi." „Za ljudske ČenČe se še ne menim." „Tudi spominik imate postaviti. Rajni Čerin mi je Često pravil, kako naj bo postavljen spominik. To ni lepo, da pozabljate na to, kar ste obljubili in kar je vaša dolžnost." „Zase tudi nie ne zahtevam po smrti ; kar užijem na svetu, to imam." Tudi sosedje so prigovarjali Cerinu, toda gospodar se jim je samo posmehoval. Saj po smrti človek ničesar ne potrebuje, ničesar ne Čuti in ne zahteva. Kdor hoče komu koristiti, stori^ naj to živemu, a ne mrtvemu. Cerin torej ni pomišljal na spominik, saj tudi ni imel Časa, očetovo imetje se je pa dan za dnevom bolj krčilo. Zabredel je v dolgove ter se pogrezal vedno globlje. Vso krivdo je potem očital ženi: da ni imela dote, ne skrbela za gospodarstvo in da je slabo računila. Sam — kakor je dejal — je pil od jeze, in tako so si upniki kmalu podajali duri. Posestvo je prišlo na boben. Cerin se je preselil k ptujim ljudem in zapravljal, kar mu je bilo še ostalo. V krčmi je sedel dan za dnevom. Sedaj je moral vse sproti plačevati — z zadnjimi bankovci. Žena mu je ušla, delati ni hotel — gostil in plačeval je pa za vsakega v krčmi. Bil je vesel, kakor bi imel milijon imetja, krČmar mu je pa točil za zadnji goldinar. Nekoč se je vesela družba bavila dolgo — do pozne noči. Cerin ostavi smejoč se in veselo pojoč krčmo; nocoj je zapravil imetje do zadnjega beliča. Napoti se proti svojemu bivališču ves vinjen. Z razgrajanjem je budil mirne ljudi. Mesec je svetil jasno, bilo je kakor po dnevu. Cerin pride opotekajoč se mimo cerkve in grobišča. Se nikoli ga ni bilo strah, o mrtvih je govoril le posmešno, toda nocoj ga nekako strese mraz, ko zavije mimo cerkve. Odkril se je pred vrati in hotel bežati, toda ni mogel, noge ga niso držale. Bilo je po zimi in snega je bilo dosti, da se je Cerinu kar pogrezala noga. Pred grobiščem pa se mu vdere v jarek, da v njem obtiči. Ni mogel dalje. Trudil se je na vse kriplje, toda vse zaman — obtičal je v snegu. Ozrl se je na grobišče v mesečnem svitu; mesečni söj je čarobno obseval pozlačene križe in kamenene spominike. Na nekaterih gomilah so stale sohe svetnikov, in Cerinu se je zdelo, da se oživljajo, stezajo roke in kimajo z glavami, in da se gibljejo celo križi, po grobeh pa sede pokojniki v belih rjuhah. Cerinu je prihajalo čudno, vinjenost ga je opuščala, tresel se je po vsem životu. Prikazni, katere si je slikal v svoji nezavesti, vstale so, ko se je vzdramil. V tem hipu nehote ugleda Cerinovo oko očetov grob. Dobro je spoznalo gomilo, nakopičeno s snegom. Po obeh straneh so stali lepi spominiki, samo očetov grob je bil prazen in brez — spominika. Na grobu — zdelo se je Cerinu —^,sedi oče v beli rjuhi. Košata breza kima, a Cerin misli, da oče svareč preti svojemu sinu. Sedaj stoprav se Cerin spomni svoje obljube, spomni se očetovih opominov in kako slabo je poslušal svete njegove. Dolžnost njegova je bila, očetu postaviti spominik, a zapravil je vse; ni bil vrl naslednik očetu v gospodarstvu, ampak je bil in je zapravljivec. Od strahu se vzbudi Cerinu vest. Spoznal je, kako hudo je grešil. Ob jednem tudi sklene, da se poboljša. Cerin milo poprosi očeta, naj potrpi, saj mu postavi dostojen spominik. Mrzli sever zmaje brezo, in Cerinu se je zdelo, kakor bi oče kimal z glavo. Napne vse moči in skobaca iz snega zopet na pot ter odhiti domov. Zjutraj je takoj poiskal dela in tudi dobil. Ljudje so se kar čudili, kako marljiv je bil odslej; v krčmo ni ga bilo več. Žena se je naposled priselila in Cerin jo je vadil rednosti. Varčeval je skrbno ter deval na stran krajcar za krajcarjem vso zimo. Spomladi je stal na grobu starega Cerina ne sicer dragocen toda dostojen spominik. Na gomili so cvetle diČne cvetke, ograjo je pa sam izgotovil. Večkrat tu stoji in moli, ter se spominja tiste zimske mesečne noči, ko se je pre-menil in prerodil. Ob stoletnici Riharjevega rojstva. (Spisal J. Levičnik.) (Dalje.) Riharja popisovati kot organista ni lahka stvar; njegovo sviranje na orglah bi se moralo le slišati. „Preludirati" je znal neizrečeno umetno, ne morda iz not, ampak komponiral je kar sproti. Dejal mi je ob neki priliki, da bi mogel prebirati orgle pol ure, ali tudi celo uro, ne da bi ponavljal istih akordov. Četudi je v tem nekoliko hiperbole, vendar nam kaže njegovo bogato znanje in nenavadno spretnost. Videti ga je bilo pri igranju popolnoma zamišljenega, kakor bi njegova duša živela v samih glasovih. Igranje njegovo pa se je rav- nalo po času cerkvenega leta. Izvabljal je torej orglam včasih vesele, včasih žalne, počasne glasove. Semtertje pa je figuralno njegovo igranje kazalo muzika-vešČaka, ki mu ga ni bilo para. Ob takih prilikah bi mu bilo želeti kar par oktav več na manualu, da bi razvil bogastvo svojih glasbenih idej. „Fug" njegovih ni ovirala tudi ne njegova bolezen : poznejša leta mu je namreč protin močno pohabil prste. Iskal je pomoči v laških in krapinskih toplicah, žal, da brezuspešno. Sploh se sme trditi, da so Ri-harja-organista cenili največji glasbeni veljaki. Neki v muziki jako zveden c. kr. okrajni predstojnik z dežele mi je nekoč dejal: „Rad bi kmalu zopet šel v Ljubljano, da bi še jedenkrat Riharja slišal orglati." Učitelj je bil Rihar jako natančen. Zato mu je pa včasih nekoliko kri vskipela, kar je bilo Čisto naravno; a mnogokrat se to ni zgodilo, kar lahko spričujejo oni, ki so ga poznali. Tudi se je hitro pomiril in bil zopet dober in prijazen. O glasbi in njenem bistvu je dejal Rihar, da v obče ni drugega kakor preminjevanje ne-soglasnih s soglasnimi akordi.1) Zato mi pa ni pokladal nikdar stavljenih preambulacij na polico, ampak v vseh trdih (dur) in mehkih (mol) vrstah je poučeval, kako se izvajajo ali sestavljajo nesoglasni akordi, in kako se imajo prevajati v soglasne. Zatrjeval mi je : Ce se bom po teh navodilih sam dalje izobraževal, bo mi s časom na klavijaturi vse tako znano, ali kakor pravimo: domaČe, da skoro ne bom mogel napačno prijeti za orgle. Posluh je imel Rihar neizrekljivo tanek. To se je razodevalo pri njem že kot otroku, ko je še učenec P. Roberta v Polhovem Gradcu kar sam ubral slabodoneČi grajski glasovir. To mu je služilo pozneje dobro pri popravah v Ljubljani. Omenjam naj ob tej priliki še jako odlične naloge, da je za sloveči koncert, ki se je zvrševal ob Času vladarskega kongresa v Ljubljani, on, čeprav takrat dijak, uglaševal potrebne glasovirje. Pravil mi je sam, da, Če sliši kje svirati na glasovir ali doneti v kateri cerkvi orgle, prav natanko ve in loči, v kateri glavni vrsti se igra. Zatrjeval mi je celo, da, kadar slučajno mašuje med šolsko sv. mašo, vidi v duhu vsako tipko, katere se organist in učitelj Stetin z rokami dotakne na orglah. Omenim naj še neko posebnost, kako mi je Rihar razne glasovne vrste primerjal z barvami. Glas c mu je bil snežno bele barve, j? glasove mislil si je višnjeve. Od bledo-višnjevega^-dur-a so se mu v glavi ali domišljiji preminjali po 1) Eine Abwechselung der dissonirenden mit den konsonirenden Akkorden. zaporednem Številu i? ev tje do temno-višnjeve stopinje ( večinoma v zvezi z r, prešel je torej ra v ?; podobno oslabljenje se nahaja tudi v slovenščini: re, ri, ru preide v f v času, ko ti samoglasniki v drugi zvezi še niso oslabeli do 1>-a. Oslabljenje a v '!> se vrši le v nenaglašenih zlogih, ki so v bolgarščini v tem slučaju tudi kratki. To je razloček proti slovenščini, na katero se sklicuje Kalina po krivici; zakaj v slovenščini je jedini pogoj za oslabljenje, da je zlog kratek brez ozira na naglas. Spontannega oslabljenja a v i> v slov. skoro nimamo, v primerih Miki. „Vrgl. Gram." I2 321 e ne znači i>-a, temveč je e, le i, y, e, u, v nekaterih koroških narečjih tudi o, preidejo v slovenščini v T>; T> za kratki in nenaglašeni a ima le ziljsko narečje. Dolgi a se je razvil v mnogih krajih v a°, ki stoji med a in o, ali pa direktno v o, oboje v nekaterih čakavskih, prvo tudi v slov.-junskem narečju, in tak o za nekdaj dolgi a se nahaja tudi v bolgarskem narečju. Kot paralela za oslabljenje a v e v bolgarskem jeziku lahko služi slovenščina, kjer je začetek preglasa bil nekdaj daleč razširjen; zakaj jes, jest (ego) imajo mnoga narečja. — Kakor češčina in slovenščina imajo nekatera redka bolgarska narečja tudi preglas tautosillabičnega aj v ej, pa le v nenaglašenih zlogih, kar se zlaga z večino slov. nar., kjer prehaja tudi nenaglašeni tautosillabični aj v ej. Te preglas pa je v bolgarščini, češčini in slovenščini mlajši kakor prvi. — Nato govori Oblak o vokalih o in e. Pri oslabljenju e-a v 'b so vplivali sonanti l, r, n. Kar se tiče a za e, meni Oblak, da se je morda e oslabil najprej v l>, in ta je potem po sekundarni vokalizaciji prešel v a. Tudi v slovenskih narečjih je oblika adhn, an jako razširjena (že iz XVI. stoletja se lahko dokaže) in sicer ravno v tistih narečjih, ki v dolgih zlogih nadomeščajo T> z a, a spontannega oslabljenja e v b nimajo. Ruski odin je stara dubleta za edinb drugih slovanskih jezikov, in mislilo bi se lahko, da je v slovenščini in bolgarščini adin neka tretja glasovna stopinja (Lautstufe). V slovanskih jezikih imamo sicer le dve glasovni stopinji ali e in o (jedva, odva) ali o in a (zorja, zarja). %dnö v bolgarščini bi bilo torej nastalo iz adnö, in res se nahaja nekaj takih primerov za a=T> v dotičnih bolgarskih narečjih. Taka razlaga tega a je pa jako problematična, ker imamo v slovanskih jezikih dosti slučajev prehoda e v a, pred vsem v slovenščini, kjer se nahaja na za ne sam in v zloženkah v nekaterih zapadnih narečjih, v koroških narečjih je pa a za e še bolj razširjen. — Temu slede vokali i, y, u. O polglasnikih "b in b je razpravljal Oblak v Arch. XVI., str. 1 54 nasi., in zato omenja sedaj le glavne napake Kaline, potem pa sledi odlomek o zlogotvornem / in r. V Reznu je prešel zlogotv. I kakor v slovenščini in maloruščini v oiv. Izgovor zlogotv. r-a ni v vseh bolgarskih narečjih jednak; v nekaterih narečjih je sličen onemu nekaterih slov. narečij. Daljša usoda zlogotvornega r-a in /-a je v bolgarskem nar. različna; opazujemo lahko iste prikazni kakor v slovenščini in v velikem delu srbohrv. Zlogotv. r ostane, pred / se je razvil novi polglasnik, ki je v zapadnih nar. slično slovenskemu radi /-a prešel v o (rekol). Ker je bil v skupini čr izgovor neroden, prešel je čr v cr ali pa se je č ohranil in izgovor s tem olajšal, da je nastalo čer in analožno iz — Ta e seveda ni namestnik polglasnika. Paralelo imamo v slov., kjer je iz čre nastalo če ali čere (če% m. čre^; dandanes pišemo pač zopet čre— Z ozirom na refleks praslovanskih skupin tj in dj razločujemo v bolgarščini tri dijalektične skupine; šč sega južno do solunske okolice. Opazuje se pa v macedonskem narečju, da pri šč izginjuje č, torej nam. ščo — šo; paralela je v zapadnem slov. narečju, ki spremeni vsak šč v š. Staroslovenščina je bila, kolikor se poštevajo namreč macedonska narečja, z ozirom na št in (za tj in dj) skrajnje južno narečje, v neposredni bližini Soluna. — Zjednačenje staro-slovenščine s katerimkoli macedonskim narečjem v jezikovnem oziru ovira njihov i-azlični značaj glede na epentetični /. Čista staroslovenščina IX. stoletja je imela v vsem obsegu epent. 1. Današnja bolgarska narečja ga ne poznajo. Osamljeni primeri so se urinili iz srbščine. Bolgarščina pa ni bila vedno brez epent. /-a. Ko se je staroslovenščina povzdignila v cerkveni jezik, bil je epent. / še ohranjen, v XI. stol. pa, iz katerega imamo spominike, bilo je v bolgarskem in macedonskem narečju prejšnje stanje že precej premenjeno. Izginjanje epent. / ni zgolj glasovni proces, kakor prehod /'-a v j v slovenskem beneškem narečju, temveč je rezultat morfologičnega zjednačenja. Tudi v slov. junskem narečju je epent. / izginil v vseh glagolskih oblikah, dasi tukaj /' ne preide v j; ne govori se samo povabjen, oblubjen, temveč tudi p o* rap j en (z 5 je zaznamovan izpad guturala, ki se tu ne izgovarja), lrapje\ pri samostalnikih pa se je epent. I ohranil: crapla. Precejšna razlika tako-zvanih panonskih spominikov glede na epent. / je deloma dialektično utemeljena. (Konec.) Sonder-Abdruck. Archiv für slavische Philologie. Herausgegeben von V. Jagič. XVIII. B. Berlin, Weidmannsche Buchhandlung. Nekrolog. Dr. Vatroslav Oblak. Na petih straneh nam podaje slavni urednik „Archiva" jako prisrčen, dejal bi, z očetovsko ljubeznijo pisan nekrolog, posvečen rajnemu Oblaku. Kar je umevno ob sebi, Jagič označuje zlasti razmerje Oblakovo do njega samega, kaže pa tudi dovolj pokojnikovo delo- vanje in teženje, nade, katere je vzbujal, in podaje še kratke črtice pokojnikovega kratkega življenja. Spisu je pridejana slika, kakoršno smo objavili tudi mi. — Tako je v „Archiv" neizbris-ljivo zarisan spominik slavnega pokojnika, čegar zgodnja smrt je nezgoda za njega samega, pa tudi za njegov narod. — Ob koncu izraža pisatelj Jagič željo, da bi se pokojniku postavil skromen grobni spominik. Doneske sprejema uredništvo pa tudi založništvo „Archiva". Glagolica v Selcih. (Konec.) 2. Liber mortuorum je bil vezan v 40 per-gamen; tako imamo dva lista, na katerih so zapisana razna blagoslovila. Ta rokopis je še mlajši nego prvi. Oblike n. pr. „primz'si" kažejo na ikavski vpliv. To ni nič čudnega, saj je bila vshodnja in srednja Istra središče glagoljašem.1) In tam se stari jat dosledno izgovarja za i. 3. Liber baptizatorum je bil vezan v iste oblike pergamen kakor preje omenjeni liber mortuorum. Rokopis je vidno starejši od poprejšnjega, jako razdrapan. Jedna molitev, ki se da s trudom prebrati, kaže, da je v rokopisu sveta maša za dan sv. Barnabe (dne 1 1. junija). 4. Urbarium sti Thomae je bil vezan v star latinski popisan pergamen, kateremu je knjigovez samo v koliker je bil prekratek, pridejal glagolski pergamenov odrezek. Tudi ta odrezek je del mi-sala. Na njem se nahaja oddelek svete maše za praznik svetega „Timotee, Ipolita in Šimforijana" (dne 22. avgusta). Jezikovno važni niso ti rokopisi, pač pa je znamenito, da se v dolini, ki je imela svoje gospodarje v bavarskem Frajzingu, dobe stari glagolski spominiki. Resnici ne Škodi nobena stvar bolj, nego jalove podmene, katerim je srce oče, domišljija pa mati. To pa smemo pač z gotovostjo sklepati, da je imela svoj čas tudi kranjska dežela svoje glagoljaše. Brez dvojbe je glagoljanje dedščina iz časov svetega Cirila in Metoda. Čim več starih spominikov v tem oziru najdemo v svoji ožji domovini, tem lože nam bo spoznati pota, po katerih smo jo prejeli, ohranjevali in naposled izgubili. --J. Sovran. *) Prim. Dr. V. Jagič. Glagolitica. Wien 1890. Denkschriften der Akademie der Wissenschaften in Wien. Phil. hist. Classe Band XXXVIII. — Jagič navaja ondi J. Pastrica, drja modroslovja in bogoslovja in profesorja dogmatičnega in polemičnega bogoslovja pri propagandi v Rimu, 1. 1688. pričeti zapisnik onih krajev, kjer se je tedaj še glagolski maševalo. Zapisnik je pisan „in gra-tiam, decus, utilitatem tum nationis illyricae in Dalmatia, tum quoque cleri Glagolitarum." Največ krajev v zapisniku je iz vshodnje in srednje Istre; s Kranjskega Pastric ne omenja nobenega kraja več. Socijalni pomenki. (Dalje.) Druga osnovna zmota v rimskem pravu je s prvo v zvezi. Oče je imel preveliko oblast v svoji družini. Sužnji, mladoletni otroci in žena so mu morali biti brezpogojno podložni v vseh ozirih. V svoji rodbini je bil hišni gospodar pravi samosilnik, proti čegar naredbam ni smelo biti ugovora. Določeval je, ali naj narodivši se mu otroci žive ali ne, doraslim ukazoval, kako in kje naj vstopijo v zakon, kakšen poklic naj si izbero i. t. d. Žena je bila torej po zakonu v druž-binskem življenju brez pomena. Izobraženi Rimljani in pred njimi še Grki so se sramovali tihega, skromnega življenja v domači rodbini. Žene se niso smele baviti z znanstvom in umetelnostjo, še manj seveda z javnim življenjem, in so tako osamljene hirale v svojem ženskem oddelku. Njihovi možje so pa pohajkovali po mestu in iskali zabave pri — heterah. S tem pa seveda neČemo trditi, da ni bilo nobene izjeme v tem oziru. Vsi poznamo imena blagih žen, ki so z razboritim junaštvom posegale v usodo svoje domovine. A take izjeme ne izpreminjajo pravila in ne zavračajo naše trditve, da je rimsko pravo preveč dovoljevalo očetni oblasti. Vzrok temu je ta, da je država vse in po-samnik nič. Človeška osebnost se ni priznavala in poštevala. Zato se pa tudi niso Čuvale in branile pravice, ki ji pripadajo. Najgorje vidimo to v suženjstvu. Sužnji so bili domačemu življenju to, kar državljani sploh državi, golo sredstvo v dosego namena. Lasje se nam ježe, ko beremo, kako divje-kruto so ravnali nekateri gospodarji s svojimi sužnji, kako so jih klali, metali ribam za hrano. A najhujše je, da so po duhu svojih pravnih pojmov priznavali takemu ravnanju zakonito pravico tudi izobraženi modroslovci in sloveči pravniki. Posamnega človeka osebnost ni nič veljala. Bila je samo v državi in v družini. Prav tako sodi tudi socijalna demokracija. Posamnik ni zase nič, izgublja se v družbi. Od družbe je odvisno vsakega človeka naziranje o veri, nravnosti in pravu. Vse njegovo duševno življenje je le posledica njegovih gospodarskih razmer. Odtod pa izvira tudi tista nesmiselna trditev, da se bo vsakemu posamezniku zboljšalo gmotno in duševno življenje, ako se zboljšajo gospodarske razmere. To se ima vršiti po tej trditvi nujno, brezpogojno. Ko zavladajo take gospodarske razmere v družbi, kakoršne hoče socijalna demokracija, t. j. ko se odpravi zasebna last proizvajalnih sredstev, ko vzame družba sama v roko vse proizvajanje in razpečavanje blaga, ko se izbriše zadnji sled verskega na-ziranja, p o t e m ne bo nobenega berača, nobenega norca, pa tudi nobenega hudodelnika več! Vse gmotne in duševne hibe se bodo odstranile same po sebi. To je gotovo nad vse drzno prerokovanje; vsakomur, kdor količkaj pozna človeško naravo, mora se zdeti sanjarsko in bedasto. Prezira se v takem modrovanju temeljna resnica vsega družboslovja, katero smo tudi mi v svojih pomenkih že večkrat poudarjali, da je namreč človek središče družbi. Družabno življenje — družine, narodi, države, človeštvo je paČ potrebno, da si ohrani in izpolni svojega telesa in duha zmožnosti in sile, toda vse te družbe se morajo nanašati nanj. Človek s svojo osebnostjo mora ostati težišče vsemu družabnemu gibanju; njegova narava mora biti merilo vsem pojavom tega gibanja. Rimsko pravo je v svojih načelih, ki so v svojih posledicah tako duhovito uporabljeni, samo pokazalo to resnico. Nam, se zdi. da se je to zgodilo po tajnem, neumovanem nazoru Človeške narave same. Prav tisto rimsko pravo, ki je v svojih državno-pravnih trditvah postavilo državo za merilo vse dobrote in pravičnosti, ki je rodbinskemu očetu dajalo neomejeno oblast nad sužnji, otroki in ženo, rešilo je na drugi strani načelo — najgorjega individuva-lizma. V lastninskem vprašanju je prisojalo rimsko pravo lastniku brezpogojne pravice. Tu smo pri tretji osnovni zmoti rimskega prava. Po njegovih načelih je bil lastnik neomejeni gospodar svojih stvarij. Ž njimi je lahko počel, kar je hotel. Odgovoren ni bil za svoje delovanje nikomur. V teh Črticah smo že na kratko dokazali, kako izvira lastninska pravica iz bistva Človeške narave in kako krivično je boriti se proti njej. Na tem mestu pa poudarjamo, da ima lastninska pravica tudi svoje meje in da je ne-omejenost v tem oziru prav tako škodljiva, kakor neomejenost glede na oblast. Neomejena oblast je trinoštvo, ki rodi politične prekucije, neomejena lastninska pravica pa poganja — družabne revolucije, ki so često hujše od prvih. Po načelih krščanskega modroslovja je mogoča lastninska pravica samo v družbi. Brez družabnega življenja ni lastninske pravice in zato je ta pravica le v prenesenem, drugem pomenu del naravnega prava. Kakor je delo neko družabno leno (Lehen) in je potemtakem vsak delavec nekak uradnik v družbi, ki ji pro- izvaja s svojimi silami stvari, potrebne za življenje in izpopolnjevanje, tako je tudi iz dela izvirajoča lastninska pravica družabno leno in nobeden je ne sme tako zvrševati, da bi bila družbi v škodo. Tudi rimsko pravo priznava v tem zmislu to načelo, da kaznuje tiste, ki si očividno krivičnim potem hočejo prilastiti kako stvar. Obsoja in kaznuje goljufijo in tatvino, zahteva pravičnost pri pogodbah, pazi na dano besedo, toda vse to je še mnogo premalo. Že pri pridobivanju lastninske pravice je mogočih sto in sto stranskih potov, ki so po svojem bistvu tudi goljufni in krivični, ki se pa ne opažajo tako naravnost. Z zvijačnim tekmovanjem si jih je mnogo pridobilo milijone v stari dobi rimskega cesarstva in v naši. Zato jih ni nihče prijel, pač pa so tedaj in sedaj zlezli vsled tega na najvišja mesta. Sebični prokuratorji po rimskih pokrajinah so si nagrabili denarja in Častij v izobilju. V današnjih dneh se kosajo ž njimi v podobni posvetni sreči borzni baronje, ,viteški' bankirji itd. Krščansko načelo obsoja vsako krivico in trdi, da se nihče ne more imenovati lastnik kake stvari, katero si je pridobil s kakim go-ljufnim dejanjem. Krivica se ne zastara in če bi tudi kriviČniku svet obesil vse možne re-dove na prsi. Toda ne samo pridobivanje, marveč tudi zvrševanje lastninske pravice je in mora biti omejeno. Neomejeni, pravi lastnik vseh stvari j je samo Bog; človek je le oskrbnik božji, in ko zvršuje to, kar imenujemo lastninsko pravico, mora paziti, da ne pride v nasprotje s pravim lastnikom. Imetje sme sicer upravljati v svojo korist, a ne brezmejno. Vezati ga mora vez prave ljubezni z ljudmi, ki so istotako ustvarjeni po božji podobi, kakor je sam, ki so istotako odrešeni, kakor je sam, ki bodo istotako morali dajati odgovor od svojega hiše-vanja, kakor sam. Pravičnost ne zahteva komunizma, marveč ga obsoja, ker po nji pripada vsakomur, kar je njegovega. Pač pa mora vladati po zdrave pameti in po krščanskega nravoslovja naukih — komunizem ljubezni. Družba mora biti tako osnovana, da ne nasprotuje temu vzvišenemu komunizmu. Sicer se ne more imenovati urejena. Gnile so tedaj vse tiste družbe, ki podpirajo ali celo branijo strasti, katere razdirajo komunizem ljubezni, a jih ne zavirajo in ne omejujejo. Družba ne sme dajati potuhe slabostim,' ki tie v človeški naravi, marveč mora po svojih močeh delovati, da se oblaži slabo nagnenje in da se krepe dobre lastnosti. V tem oziru moramo torej obsojati vsa tista načela, po katerih se odpira neomejeno polje človeški sebičnosti. Nebrzdana sloboda, katero priznavajo novodobne države kmetu, obrtnemu stanu, špekulantom itd., je največja Škoda za red v družbi. Vsled te neopravičene slobode je najpreje zemljišče izgubilo svojo vrednost. Razkosane kmetije, obložene z dolgovi so posledica kme-tiški slobodi; propadajoči mali obrtni stan govori proti njej; milijoni nemaničev, ki si po tvornicah brez pravic in brez upanja služijo ubožni kruhek, jo preklinjajo. Vsled te slobode vlada divje tekmovanje, grda konkurenca med nami, in ljudje, ki bi morali živeti bratovsko med seboj, uničujejo se drug drugega, izpodrivajo in bijejo med seboj gospodarski boj na življenje in smrt. Jasno je, da morajo v takem boju propadati nižji stanovi. Manj zvitosti, manj izkušnje, manj izobrazbe imajo in zato tudi manj moči. Na maloštevilnih točkah se skupljajo milijoni, večini zmanjkuje kruha in soli. Družba pa, ki je proglasila načelo slobode, ne ve si kam pomagati. Malone nema priča je temu boju. Saj ne more in, če hoče biti dosledna, niti ne sme posegati vmes in ne sme zvrševati svoje najvišje dolžnosti, namreč braniti slabejŠega proti močnejšemu kriviČniku, čuvati pravico vsakateremu, varovati delu pravični zaslužek. Ali je potemtakem čudno, Če se širi soci-jalna demokracija? Ali ni umljivo, da se nižji stanovi zbirajo in prisegajo maščevanje vsej družbi. Načelo rimskega prava o neomejeni lastninski pravici štejemo torej po vsej pravici med vzroke socijalističnega gibanja. Ko smo govorili o rimski zmoti glede na oblast, smo poudarjali, kako grozne posledice ima zloraba oblasti. Oblasti Čast, a tiranstvu boj! Isto velja tudi o lastninski pravici. Sveta dolžnost vsakega poštenjaka je, da brani opravičeno lastninsko pravo, a prav tako naša sveta dolžnost in v naših dneh potrebnejša, nego prva, je, boriti se proti zlorabi lastninske pravice. Nekateri sodijo, da vsaka krepkejša beseda, n. pr. proti kapitalizmu, že diši po socijalni demokraciji. To je popolnoma*napačno. Pravica velja na zgoraj in na zdolaj. In če vidimo, da je krivična raba oblasti in lastninske pravice za-trosila kali divjega viharja med ljudstvo, potem moramo preje odstraniti vzroke in potem šele pričakovati, da se poleže vihar. Videli smo pa, da načela rimskega prava, ki so ustanovljena v skoraj v vseh sedanjih državah, osnovno podpirajo revolucijsko gibanje ljudstva. Zato sodimo sami, kaj nam je storiti! (Dalje.)