Poštnina plačana v getov in i
Sped. in abbon. postale - II Gruppo 70%
Katoliški
UREDNIŠTVO IN UPRAVA:
34170 Gorica, Riva Piazzutta, 18 - Tel. 83-177
PODUREDNIŠTVO:
34135 Trst, Vicolo delle Rose, 7 - Tel. 414646
Letna naročnina, Italija . . Lir 10.000 Letna inozemstvo ....	» 15.000
Letna inozemstvo, USA dol.	18
Poštno čekovni račun: štev. 24/12410
[
m
Leto XXXI. - Štev. 45 (1578)
Gorica - četrtek, 15. novembra 1979 - Trst
Posamezna številka Lir 200
Ruski denar v aneriškc žepe Po|iaki zahtevai°kruh in s™1""10
m
Zgodovina je, kakršna je, zgodovinska dejstva so takšna, kot so. Tudi zgodovina Kristusove Cerkve. V njeni dvatisočletni zgodovini so večkrat neprijetna dejstva, celo grda, za nekatere škandalozna. Ni razloga, da bi jih tajili, tudi ne da bi jih skrivali ali olepšavali. Zlasti mi kristjani ne smemo tega počenjati, ker verujemo v Jezusove besede: »Resnica vas bo osvobodila.«
Toda eno je dejstva priznavati, drugo je, se nad njimi pohujševati in metati kamne na preteklost Cerkve, kot to delajo njeni sovražniki pa tudi nekateri iz vrst kristjanov. Zgodovinska dejstva niso za pohujšanje, temveč za razumevanje, za kritično in pravično presojanje. Saj bi se tudi nad sv. pismom lahko pohujševali, ker tudi to govori o »škandalih«, in vendar je božja beseda.
CERKEV SESTAVLJAJO LJUDJE
Zgodovina Cerkve se mi res zdi kot zgodovina božjega razodetja. Tudi Cerkev je živa in živi v zgodovini človeštva. Cerkev je sicer skrivnostno telo Kristusovo, toda je telo, ki ga sestavljajo ljudje; poklicani so k svetosti, a ne še sveti. Poklicani so, da hodijo za Kristusom, a so kot množice v Palestini, ki so hodile za Kristusom: gobavi, slepi, kruljavi, gluhi, nemi, mrtvoud-ni, od hudiča obsedeni. Niso hodili za njim samo apostoli in pobožne žene, ampak tudi vlačuge, grešniki, cestninarji. Tudi ti so hodili za Kristusom in so bili zarodek njegove Cerkve. In vendar se nad tem nihče ne pohujšuje, nasprotno občudujemo Kristusa, ki je znal tudi take ljudi sklicati in jim oznanjati evangelij božjega kraljestva.
Ali ni bilo in je še vedno tudi z nami kristjani tako? Toda ne samo v pokon-stantinovi Cerkvi, nego tudi prej. Nekateri namreč obožujejo Cerkev prvih treh stoletij, Cerkev v času pred cesarjem Konstantinom, Cerkev krščanskih mučencev. Toda taki ljudje ne poznajo zgodovine Cerkve prvih treh stoletij. Tudi takrat so bili med kristjani prepiri, razkoli, krive vere. Prepiri med škofi, med verniki, škandali vseh vrst, odpadi, krščenci iz koristoljubja. Vse to zaradi tega, ker so tudi takrat sestavljali Cerkev ljudje. Tudi v tistih časih nismo imeli samo mučencev, ampak prav tako odpadnike, boječe kristjane, ki so se skrivali, prevelike gorečneže, ki bi vse grešnike poslali v pekel.
Zgodovina Cerkve je zato zgodovina greha in očiščevanja, padcev in vstajanja, grešnikov in svetnikov. Tudi med papeži, škofi, duhovniki, redovniki in redovnicami, ne samo med verniki. Je pač zgodovina neveste Kristusove, ki mora še potovati skozi zgodovino in čast in je zato izpostavljena vsem človeškim slabostim.
CERKEV VODI SV. DUH NEPRESTANO
Toda kaj bi se nad temi slabostmi v zgodovini Cerkve pohujševali, kakor da bi mi bili boljši, ker smo imeli npr. Janeza XXIII. in drugi vatikanski vesoljni cerkveni zbor. In sedaj papeža Wojtylo. Nekateri zagnanci menijo, da je šele po zadnjem koncilu prišel Sv. Duh nad Cerkev, kakor da ga prej ni imela. Sv. Duh je zmeraj vodil Cerkev tako, kakor je bilo za tiste čase prav.
Zaradi tega se zelo moti tisti, ki presoja preteklost Cerkve v luči sedanjih razmer in sedanjih spoznanj, češ kako so bili neumni pred sto leti in več, ker tega in tega niso videli, ker tega in onega niso spoznali, ker tako in tako niso ravnali. Prepričan sem, da bodo čez sto let prav tako govorili o nas in o sedanji Cerkvi, da marsičesa nismo videli in da marsičesa nismo storili. Zaključujem zato z besedami zadnjega koncila:
»Ko gre Cerkev naprej skozi preskušnje in stiske, jo krepi moč božje milosti, katero Ji je obljubil Gospod, da v slabosti mesa ne omaga v popolni zvestobi, temveč da ostane svojega Gospoda zvesta nevesta, in da po delovanju Sv. Duha ne neha sebe prenavljati, dokler ne pride po križu do luči, katera ne pozna zatona« (Lumen gen-tium 9).	K-H-
V pravem socializmu morajo otroci pospravljati tudi krušne drobtine in ne odmetavati kruha. Tako morajo v letošnjem šolskem letu učiti sovjetske učiteljice po šolah, ker tako ukazuje posebna ministrska okrožnica. V žitnih skladiščih Sovjetske zveze je letos manj pridelka zaradi slabega vremena, suše, povodnji in hude zime, kar se ponavlja že vsa leta po oktobrski revoluciji in je v prvih letih po njej prišlo celo do prave lakote.
Dejansko gre letos za primanjkljaj 45 milijonov ton žita. To so »drobtine«, ki jih mora Sovjetska zveza kupiti in jih bo uvažala, dokler bo imela denar., ladje in žitne silose. Ljudski pregovor pravi, da je za kos kruha tudi Kristus stopil z osla. Danes pa mora za drobtine tudi Brežnev razjahati konja. Sovjetsko kolektivno kmetijstvo polaga tudi letos hud obračun državni ekonomiji kot se to ponavlja leto za letom. Vladni »ukazi« nič ne zaležejo. Vremenski pogoji: dež, mraz in poletna suša so zameglili ukazani cilj: 226 milijonov ton žitnega pridelka za leto 1979.
Če bo vse v redu, bodo v sovjetske silose zbrali največ 180 milijonov ton vsega žita za kruh in živalsko krmo. Ker pa kruha ne sme manjkati in otroci ne pazijo dovolj na krušne drobtine, je sovjetska vlada morala začeti z nakupi žita na ameriškem trgu. Uradno so že dvignili tri milijone ton, neuradno pa sedem milijonov ton žita in ga iz ameriških silosov usmerili proti sovjetskim pekarnam.
Cena soda žita je na čikaški borzi 4 dolarje. Končni obračun, ki ga bo morala plačati Moskva, bo znašal 10 milijard dolarjev. Po 62 letih padca carizma, od izkoriščanja človeka po človeku, od zatona fevdalizma in po pol stoletju totalnega planiranja, nasilnih ukazov, sovjetska poljedelska politika še vedno finančno podpira že itak bogate ameriške farmarje.
Žitni pridelek ameriških farmarjev presega za kar 60 milijonov ton domačo potrošnjo. To je pač uspeh ameriškega poljedelskega kapitalizma. Ameriških kmetov je manj kot 5 milijonov, pridelujejo pa 265 milijonov ton žita. Sovjetski poljedelci pa imajo na voljo večje površine in jih je kar 35 milijonov, pridelajo pa le 180 milijonov ton žita. Če to ne bi bile uradne številke, bi se vse to zdelo običajno protisovjetsko obrekovanje.
Toda kruha bo v ZSSR dovolj. Tudi cena bo ostala: 10 kopejk za kilogram (tj 250 lir) in to iz političnih razlogov. Da bo pa kruha dovolj in poceni, kljub silnemu pridelovalnemu deficitu, bo moralo držav-no gospodarstvo, katerega že itak tarejo težki vojaški izdatki, ki požro kar 13% kosmatega državnega dohodka, seči po dragocenih finančnih virih. Prav tako se bo treba odpovedati že davno napovedanemu blagostanju, ko bo sovjetski človek dosegel in celo presegel ameriškega, kot je to napovedal že pokojni Hruščov. Nekateri sovjetski gospodarstveniki trde, da politične cene nekih pridelkov in kruha bolj škodijo kot pa koristijo posamezniku in gospodarstvu, ker majejo zaloge in večajo potrato. Pravijo pa, da to ni gospodarsko, temveč politično vprašanje. Ameriški farmarji pa si zadovoljni manejo roke. Kje je krivda?
Dokler ne bo v Sovjetski zvezi rešeno vprašanje kmetijstva, ni moč misliti na kakršen koli gospodarski dvig. Partija in vlada vesta to že pol stoletja in bodoča petletka (1981-1985) bo reformo ponovno vključila v svoje načrte. Toda predrugačenje sovjetske kmetijske proizvodnje bi pomenilo vpad v organizacijo sovjetske družbe, v kateri je kmetijska kriza nekaj nalezljivega iz 'leta v leto in je postala že kar sistem. To potrjuje stalni neuspeh reform in pa vedno močnejši in nujnejši zasebni sektor, ki s komaj 3 odstotki zasebne zemlje nudi kar 35 odstotkov po-trošnih pridelkov.
Sovjetska poljedelska reforma sliči velikanu, ki se hoče dvigniti s tal, a se opri-jemlje vezalk lastnih čevljev. Milijoni in milijarde dolarjev, tudi v manj težkih letih, se pretakajo leto za 'letom iz sovjetske državne blagajne v žepe ameriških farmarjev.
Ameriška državna blagajna pa tako dobiva povračilo podpor, ki jih Washington daje svojim farmarjem. Sovjetska zveza vsled svoje dezorganizacije in nesposobnosti v poljedelski politiki finansira Ameriko. Toda sovjetska politika bo nesposobna vse dotlej, dokler ne bo dopustila drugačnega gospodarstva, drugačne družbe. Tudi socializem ne more razpolagati z denarjem, ki ga nima, oziroma ga je že zapravil.
s. h.
Predsednik Pertini na Siciliji
Predsednik italijanske republike Pertini je konec tedna obiskal Sicilijo, kjer se je zadržal tri dni. Najprej se je ustavil v Palermu, kjer je med drugimi sprejel župane in odposlanstvo prebivalcev doline Belice, ki jo je pred 12 leti hudo prizadel potres, pa po tolikem času ogromna večina prizadetih še vedno biva v sedaj že razpadajočih barakah.
Drugi kraj, ki ga je Pertini obiskal, je bila Catania. To mesto je bilo še pod vtisom umora treh karabinjerjev, ki so v avtomobilu spremljali v Bologno zapornika člana mafije Angela Pavoneja, obtoženega ugrabitve industrijca Fave. Pri vhodu na avtocesto Catania-Messina v kraju S. Gior-gio so v zgodnjih jutranjih urah avtomobil prestregli neznanci, ubili spremljajoče karabinjerje, Pavoneja pa osvobodili. Predsednik Pertini je vidno prizadet obiskal trupla ubitih žrtev in jih poljubil ter izustil besede: »Smo rv vojni, na okopih.« V Ca-taniji je Pertini obiskal tudi vseučilišče, kjer so mu zastopniki študentov spregovorili o problemih mladine na Jugu.
V nedeljo 11. novembra se je Pertini mudil v Messini. Odlikoval je mesto z zlato kolajno za izpričano junaštvo v preteklosti. Kot znano, je leta 1908 potres mesto skoro v celoti porušil. V času zadnje svetovne vojne je Messina doživela kar 2.809 bombardiranj. Samo v času zavezniške invazije Sicilije od 29. julija do 17. avgusta 1943 je bilo mesto 801 krat bombardirano, pri čemer je bilo ubitih 805 oseb.
»Pred naukom, ki nam ga dajeta zgodovina in življenje,« je dejal Pertini, ko je govoril na trgu pred občinsko palačo, »mora mladina doumeti, da je treba svobodo braniti za vsako ceno, kajti svoboda pomeni zanjo bodočnost. Žrtev treh karabinjerjev, ki je užalostila mojo dušo, je opomin za nas vse. Ni več razlike med navadnim in političnim zločinom. V dejanjih rdečih brigad ni nič političnega, temveč golo razbojništvo, ki ga je treba uničiti brez kakršnega koli usmiljenja.«
Ob praznovanju obletnice poljske neodvisnosti (11. novembra 1918) je prišlo v Varšavi do manifestacije, ki je spravila oblasti v precejšnjo zadrego. V starem delu mesta je bila v stolnici najprej sv. maša, od koder je sprevod pet tisoč oseb nato krenil na 2 km oddaljeni Trg zmage. V sprevodu je bilo videti napise kot »Ni pravične Evrope brez neodvisne Poljske« m »Svoboda, resnica, kruh«. Prvi napis je policija v civilu kmalu odstranila.
Pred spomenikom neznanemu vojaku je spregovorij Adrzej Czuma, predstavnik Gibanja za državljanske in človečanske pravice. Dejal je: »Ni kruha brez svobode. Nimamo svobode, zato tudi nimamo klobas in stanovanj.« Nato je navzoče pozval, naj bodo pogumni. »Zaradi tega poguma,« je dodal, »smo mogli od stolnice do tu. Resnica je sila, ki se je ne da uničiti. In nikomur do danes ni uspelo, da bi resnico umoril s strojnico.«
Za njim je spregovorilo še več oporečnikov režima, med njimi Wojcieh Ziemb-ski. Omenil je poleg svojega naroda še Litvance, Letonce, Estonce, Beloruse in Ukrajince. »Tudi oni,« je zatrdil, »imajo pravico do svobode in neodvisnosti.«
Po manifestaciji je policija aretirala Czumo. Do aretacij je iz istih razlogov prišlo tudi v Krakovu, Katovicah in Lublinu. Policija je zaprla šest oseb.
linguerja do Ingraa, od Longa do Lame, voditelja enotnih sindikatov.
Osebni dohodki ne smejo biti nekaj neodvisnega, pravi Amendola, ampak pogojeni od proizvodnje pri delu. Neprestane zahteve po višanju plač povzročajo inflacijo, katere žrtev so predvsem brezposelni in upokojenci. Delo je treba vzeti resno in se sprijazniti z dejstvom, da obstaja neka hierarhična lestvica bolj ali manj pomembnih funkcij. Stopnjevanje stavk lahko privede do nove diktature, kot se je to dogajalo pred nastopom fašizma. Partija ni imela nikdar poguma, da bi nastopila proti nebrzdanim stavkam. Tudi je ostajala pasivna, ko so nekateri sindikalni voditelji zagovarjali nasilje.
Nenavadna kritika komunističnega voditelja
V reviji »Rinascita« je stari komunistični voditelj Giorgio Amendola napisal v zvezi z odpustom 61 delavcev v turinski tovarni Fiat članek o celi vrsti napak, ki so jih po njegovem mnenju zagrešili sindikati in komunistična stranka v zadnjih desetih letih. Amendola je kritičen od Ber-
■ Ves teden so si sledila posredovanja v korist 60 ameriških in 40 drugih talcev, ki jih iranski študentje zadržujejo na ameriškem veleposlaništvu v Teheranu. Toda verski voditelj fanatični šiitski musliman Homeini je ostal nedostopen za vsako človečansko rešitev. Zavrnil je celo posredovanje zastopnika Palestinske osvobodilne organizacije in papeškega nuncija Bugni-nija, ki mu je izročil osebno pismo papeža Janeza Pavla II. Homeini trmasto vztraja na tem, da mu morajo ZDA izročiti »zločinca« in »morilca« bivšega šaha Pahlevi-ja, ki se mudi na zdravljenju v Sev. Ameriki. Javno mnenje v tej državi se je med tem začelo vedno bolj usmerjati zoper iranske voditelje. To so izkusili iranski študentje, ki so organizirali več manifestacij zoper šaha in za Homeinija. Predsednik Carter je v odgovor na iransko izsiljevanje najprej ukinil pošiljanje nadomestnih delov za orožje iranske vojske, nato pa je odredil takojšnjo prekinitev naftnih dobav iz Irana. Te znašajo 7-8% vsega uvoženega petroleja v ZDA.
Izredna dejavnost sv. očeta
Pogajanja na deželi
Še vedno se nadaljujejo pogajanja med šestimi strankami sedanje deželne večine. Predstavniki DC, PSDI, PCI, PRI, PSI in Slovenske skupnosti se na teh sestankih soočajo s posameznimi problemi v zvezi z izvajanjem deželnega programa. V kratkem se bo tudi pričel govor o možnih spremembah v sestavi samega deželnega odbora.
Kitajska stolnica spet odprta bogoslužju
Agencija Nova Kitajska sporoča, da je bila odprta za bogoslužje stara katedrala v mestu Kantonu. Med kulturno revolucijo so katedralo onečastili. Katedrala je bila sedaj na novo posvečena. Prvo sv. mašo je daroval Andrej Lin. Prisotnih je bilo približno sto ljudi.
Posvet kardinalov zaključen
Veliko pozornost po svetu je vzbudilo papeževo sklicanje vseh 129 kardinalov na posvet v Vatikan. Predvideno je bilo, da se zborovanje zaključi v četrtek 8. novembra, a ga je sv. oče podaljšal za en dan. Kakor otvoritveni govor je imel tudi zaključnega. Poudaril je veliki pomen tega srečanja, saj se kaj podobnega ni zgodilo že 400 let. Verjetno bodo vatikanski uradi pripravili in objavili poročilo o finančnem stanju. Janez Pavel II. je dejal, da želi, da se enkrat za vselej zavrnejo fantastične govorice o vatikanskem bogastvu. Posveta se je udeležilo 123 kardinalov.
Papežev nastop na letnem zasedanju FAO
FAO je ena izmed organizacij Združenih narodov, ki skrbi za prehrano in poljedelstvo vključenih držav. Zaradi človečanskih načel, ki jih ta organizacija zastopa, je bila katoliški Cerkvi vedno blizu. Že papež Pavel VI. je vzpostavil z njo tesne stike.
Letos se je generalnega zasedanja FAO v Rimu udeležil tudi sv. oče Janez Pavel II. Med drugim je v svojem govoru dejal, da sta podhranjenost in lakota na svetu težka grožnja za mir. Dokončna rešitev tega problema je le v tem, da se ustvari v deželah v razvoju take tehnične in gospodarske možnosti, da bodo same od sebe rešile lakoto in bedo na svetu. Treba je tudi vedeti, da lakota ne nastane samo zaradi zemljepisnih, klimatičnih in poljedelskih neprilik, ampak dostikrat tudi zaradi pomanjkljivih družbenih struktur, ki onemogočajo privatno pobudo. K temu pripomorejo mnogo ideologije, ki se opirajo na nasilje in zatiranje.
Papežev pastoralni obisk v Rimu
V nedeljo 4. novembra je sv. oče obiskal rimsko župnijo sv. Rafaela nadangela. Kljub ostremu mrazu so bile krajevne
ulice polne ljudi. Po maši se je srečal s člani krajevnih verskih organizacij. Poseben pomen pa je imelo papeževo srečanje s skupino mladeničev, nekdanjih uživalcev mamil. Eden izmed njih se je papežu zahvalil, ker je v Castelgandolfu poskrbel za poseben dom, kjer se uživalci mamil morejo zdraviti.
Posvetitev ukrajinskega metropolita
V ponedeljek 12. novembra, na god sv. Jozafata Kunčeviča je sv. oče v Sikstinski kapeli posvetil ukrajinskega škofa metropolita Miroslava Ivana Lubachiusky-ja. Vodil bo ukrajinske katoličane vzhodnega obreda v Filadelfiji v ZDA. Kandidata za to mesto je sv. oče izbral sam. Ukrajinski škofje so mu namreč predložili vrsto drugih imen. Posvečenje se je izvršilo v zelo slovesni obliki. Soposvečevalec je bil kardinal Slipyj. V govoru v ukrajinskem jeziku je sv. oče zelo poudaril zvestobo ukrajinskih katoličanov. Prav posebej je omenil trpljenje kardinala Slipyja.
Papeževo srečanje z rimskimi železničarji
V četrtek 8. novembra se je sv. oče udeležil praznika rimskih železničarjev. Od vatikanske železniške postaje se je sv. oče pripeljal s posebnim vlakom na predmestno postajo Trastevere. Vsa pot je bila dolga 4 km. Na postaji ga je sprejel minister za promet Preti s tremi podtajniki. Predvsem pa ga je pričakalo 1600 železničarjev. Na postaji ga je med drugimi pozdravil sindikalni predstavnik, ki je dejal, da sv. oče, ki je bil nekdaj sam delavec, pač dobro razume prizadevanje delavcev za dosego socialne pravičnosti. Na postaji je bil pripravljen tudi oltar, kjer je papež daroval sv. mašo. Ko se je vračal v Vatikan, je dejal, da smatra srečanje z rimskimi železničarji za enega najlepših dogodkov svojega papeževanja.
LETO OTROKA
V skrbi za našo šolsko mladino
Kamenčki
Kaj vse se je v preteklih desetih mesecih tega leta zapisalo o otroku v najrazličnejših svetovnih časopisih in revijah, kaj vsa so že od začetka Leta otroka razni strokovnjaki razmišljali in načrtovali za boljšo bodočnost slehernemu otroku sveta! Tudi naš zamejski slovenski tisk je že veliko pisal na to letos tako aktualno temo. Kljub temu je potrebno še in še opazovati, razmišljati, pisati in sklepati o dosedanjem delovanju za našo mladino, pa tudi o naših načrtih in trdni volji ter vztrajnosti za nadaljnje podpiranje in spremljanje vsega dobrega za naše najmlajše.
Naše današnje razmišljanje velja skrbi za izobraževanje in vzgojo slovenske mladine na Tržaškem. Ne bo tu zapisana kaka študija z natančnimi podatki, temveč le okviren pregled čez vsakovrstno vzgojno izobraževalno delovanje za naš zamejski slovenski mladi rod. Pojdimo tako k stvari!
Ko govorimo o vzgoji ali izobraževanju, mislimo običajno le na ŠOLE. Večkrat, zlasti ob koncu ali začetku šolskega leta se naši časopisi precej razpišejo o življenju naših šol. Z velikim veseljem sledimo zlasti poročanju o bogatih razstavah in uspelih prireditvah. Mnoge šole si štejejo v čast, da leto za letom ne glede na žrtve vztrajajo pri tem svojem velikem kulturnem poslanstvu. Vsaj ob svetovnem Letu otroka bi ne smela nobena naša šola izostati od takih dejavnosti.
POZITIVNA IN NEGATIVNA STRAN
Ob odpiranju nekaterih celodnevnih šol se mogoče preveč misli na to, da je otrok ves dan v varstvu, da dobi primerno hrano v šoli, da mu ni treba opravljati raznih nalog doma, da pač razbremeni prezaposlene starše. Ali pa se pri tem v isti meri misli tudi na to, da je otrok za daljši čas odtrgan od staršev, od njihove nege in ljubezni, da sta tudi staršem odvzeta s skrbjo za otrokovo rast v vsem dobrem še sreča in zadoščenje ob otrokovih uspehih? Leto otroka nas gotovo spodbuja, da o tem natančneje razmislimo.
Dalje ne moremo mimo problema tako imenovane preobremenjenosti mnogih o-trok. Zlasti edinčki nekaterih preambicio-znih staršev morajo obresti številne izven-šolske dejavnosti od športa prek glasbe in petja vse do kdo ve katerih tečajev za tuje jezike ali kakršna koli srečanja s sovrstniki. Negativna je zopet druga skrajnost, ko starši ne dovolijo otroku nikamor od doma in ga ljubosumno čuvajo ob sebi ter tako morijo s krivičnim preprečevanjem vzgojne dopolnitve.
NEPRAVILNO DAJANJE PREDNOSTI TELESU PRED DUŠO
Različne možnosti, ki jih imajo na voljo naši otroci so vredne vsaj bežne analize.
ŠPORT je danes zelo priljubljena zadeva. Številne športne panoge vključujejo in družijo mnogo naše mladine. Otroci se največkrat pod vplivom staršev, pogosto-ma tudi zaradi sošolcev ali prijateljev napotijo v telovadnice in na igrišča, kjer si razgibavajo in vežbajo telo.
Ker pa bi morala še vedno veljati praksa po pravilu »zdrav duh v zdravem telesu«, je vprašanje, če se danes mogoče ne pretirava v skrbi za telo in pozablja na duha, na dušo. Zdi se mi, da bi bilo končno potrebno preštudirati in primerno ukrepati glede nedeljskih urnikov za razne športne tekme, ki onemogočajo mnogim našim otrokom obisk nedeljske maše.
V bistvu zelo lepa in koristna organizacija PLANINSKEGA DRUŠTVA prav tako zbira tudi mlade in najmlajše ter organizira zanje lepe pohode v naravo. Ker se pa tudi ti izleti ali sprehodi vršijo ob nedeljah, je vprašanje, koliko udeleženih otrok je zaradi tega brez opravljene nedeljske dolžnosti, ki velja za vsakega kristjana.
VAŽNOST SKAVTIZMA
Za veselo življenje v naravi in z naravo lahko napotimo otroka tudi v SKAVTI-ZEM. Ta organizacija ima pri nas še preko četrtstoletno tradicijo. V samem mestu in okoliških vaseh se leto za letom zbira k tedenskim sestankom za naše razmere nadvse zadovoljivo število otrok in mladih. Na tedenskih sestankih se že otroci kot volčiči in veverice medsebojno spoznavajo, duhovno bogatijo in pripravljajo na svoje poučno-zabavne sprehode v naravo, na bivanje na taboru in ob vsem tem se šolajo za srečno in koristno življenje.
Skavtizniu sorodna organizacija so TABORNIKI, ki zbirajo v svoje vrste prav tako tudi že osnovnošolce.
Medtem ko gre naš skavtizein zvesto po smernicah, ki jih je za vzgojo In izobraževanje začrtal ustanovitelj te svetovne organizacije, veliki pedagog Baden Powell,
je prevzelo taborništvo le nekatera skavtska vzgojno-izobraževalna sredstva in se razlikuje od skavtizma po svoji strogi laičnosti.
PEVSKA IN GLASBENA VZGOJA
Kako je pa z GLASBO in PETJEM ? Zavedamo se, da je to del narodnega bogastva, s katerim se upravičeno ponašamo. Zato ga z ljubosumno skrbnostjo posredujemo mlademu rodu. Tako se naši otroci usmerjajo v razne glasbene šole in pevske zbore. Veliko glasbeno in pevsko poslanstvo izvaja v Trstu Glasbena matica, ki ima svoje podružnice v nekaterih okoliških vaseh. Kjer tega ni in če je bilo možno, so se ustanovile tudi glasbene šole v župnijskih domovih. Tako iz enih kakor iz drugih tovrstnih šol je izšla že cela vrsta mladih, ki so se usposobili v igranju kakega inštrumenta ali so se vsaj navdušili 'ra glasbo. Lepo bi bilo, da bi bila vsaka glasbena šola, pa naj jo organizira kdorkoli že, zvesta le svojemu namenu: glasbeno vzgajati našo mladino.
V zadnjem desetletju se goji otroško in mladinsko zborovsko petje z večjim zanimanjem in večjo zavzetostjo za vedno boljše rezultate. K temu je veliko pripomogla revija »Pesem mladih«, ki vpliva tudi na učiteljstvo v državnih šolah, da z vedno večjim čutom odgovornosti pevsko izobražuje naše šolarje.
Naša šolska mladina (ponekod celo predšolska) ima možnost učiti se petja tudi v izvenšolskih zborih v okviru društev ali župnijskih domov. Z navdušenjem bi morali vsi pozdraviti in vsaj moralno podpirati vsak novonastali tovrstni otroški ali mladinski zbor. Obsodbe vredno pa je početje tistih neodgovornih oseb, ki skušajo in često tudi uspejo v podiranju tistega, kar je s težavo zgradil, vodil in vzdrževal nekdo, ki je mogoče drugačnega svetovnega nazora, a se žrtvuje za pevsko izobrazbo naših otrok iz golega idealizma, ljubezni do petja in naroda.
Končno mora biti tudi pevska vzgoja naših otrok sama sebi namen in sredstvo za utrjevanje narodne zavesti. Nihče si ne bi smel lastiti pravice izrabljati otroške pevske nastope v politične namene. Tudi si ne bi smeli naši učitelji petja privoščiti selekcije pri izbiranju članov zbora. Ob našem nenehnem boju za obstanek si ne bi smeli dopustiti izločevanja posameznikov od katerih koli vzgojnih sredstev, ki so istočasno tudi narodnostno vzgojni.
POMEN VERSKE VZGOJE
Še več drugih vzgojno izobraževalnih dejavnosti je živih pri nas. A tu naj omenim le še skrb za VERSKO VZGOJO naše mladine.
Danes, ko so mladi starši brezbrižni do vere, često ne naučijo svojih krščenih otrok niti znamenja križa. Zato naj bi dopolnile to vrzel najprej vzgojiteljice v vrtcih, nato pa učiteljice v šoli. Na žalost se pa dogaja, da se usmerjajo v poklicno šolo vzgojitelja ali učitelja do vere povsem brezbrižni elementi. Tako je naša mladina prikrajšana za silno dragoceno dobrino. Zato padeta tem večja odgovornost in breme na veroučitelje in župnike.
Ti poleg rednih veroučnih ur v šoli organizirajo še nauk za prvoobhajance in birmance. To se vrši v nekaterih župnijah zelo načrtno. Še bolje bi bilo, ko bi tiauk za prvo obhajilo in birmo vodili tudi laiki, zlasti verni starši. Z dobro voljo se da organizirati marsikaj koristnega in uspešnega.
Tudi skrb za mašne strežnike bi ne smela biti le za to, da so strežniki v sili prisotni. Tudi strežniki naj bi imeli svoja redna srečanja, družabna in poučna, pod vodstvom župnika in laikov.
POČITNIŠKE KOLONIJE
Končno naj omenim še POČITNIŠKE KOLONIJE. V vseh povojnih letih je v naših kolonijah preživelo lepe počitnice zelo veliko število otrok. Če je vrsto povojnih let veljalo pri izbiri otrok za kolonijo predvsem finančno stanje družine, je danes v bistvu drugače. Velik odstotek otrok, ki zadnja leta preživlja počitnice v koloniji, izhaja iz nesrečnih ali razdrtih družin. Taki otroci so med šolskim letom v zavodih ali prepuščeni celo cesti. En mesec varstva in urejenega življenja v koloniji je zanje velika sreča, ki je ne bodo pozabili vse svoje življenje.
* * *
Ob tem bežnem razmišljanju o zaposlitvi, izobrazbi in vzgoji naših najmlajših se mora vsakdo izmed nas starejših vprašati, kaj in koliko resnično storimo za boljšo sedanjost in uspešnejšo prihodnost tistih, za katere smo po vesti in po lastnih sposobnostih dolžni skrbeti in delati.
L. P.
Svojevrstna trgovina
Najbrž vsak naš bralec ne ve, da že nekaj let cvete med Vzhodno in Zahodno Nemčijo svojevrstna trgovina. Med tema dvema državama se je namreč ustalila praksa, da Vzhodna Nemčija izroča Zahodni tiste svoje državljane, ki so zaprti zaradi svojega nasprotovanja sedanji politični ureditvi Vzhodne Nemčije in ki bi se radi preselili na zahod. A te oporečnike izroča Vzhodna Nemčija le pod pogojem, da te izročitve Zahod pošteno PLAČA. (S staro terminologijo bi temu rekli trgovina z belim blagom!)
Pred kratkim je bila v časopisih objavljena vest, ki je posredno potrdila dosedanji trgovski posel. Vlada Vzhodne Nemčije je namreč sklenila, da svojih državljanov ne bo več prodajala na Zahod. Baje prav zato, ker so nekateri te posle vzporejali trgovini z belim blagom...
Morda bo koga zanimalo, kakšno ceno ima tak oporečniški Vzhodni Nemec? V isti časopisni vesti je bilo objavljeno, da so za okrog 1.200 političnih jetnikov Zahodni Nemci plačevali letno (torej ne eno leto, ampak več let zaporedoma) povprečno 50 milijonov nemških mark. Zahodnih seveda. V Vzhodni Nemčiji je namreč kapitalistična valuta zelo cenjena. Po teh podatkih (50 milijonov razdeljenih na 1.200 oporečnikov) odpade na vsakega nekaj več od 41.000 mark. To seveda le v povprečju. Kajti velike ribe ali veliki grešniki so bili gotovo dražji, manjši prestopniki pa cenejši. Tudi na Vzhodu nimajo vsi ljudje enake vrednosti. Vendar je tudi to povprečje precej visoko. Le pomislimo, če te marke menjamo v Ure! Če računamo marko po 450 lir, dobimo iz 41.000 mark kar preko 18 milijonov. Zanimivo bi bilo vedeti, pod kakšno postavko so te vsote zabeležene v bilanci vzhodnonemške vlade.
Kdo ve, morda pa so berlinski zid zgradili zato, da ne bi kdo hodil na Zahod ne da bi plačal carino? Razočaran levičar
TIHA GOVORICA GROBOV
Grobovi pokojnih so pridiga živim: pomni človek, da si prah. Morda jutri, morda čez petdeset let. Spričo večnosti majhna razlika.
Človek brez vere stoji ob grobu nerodno zmeden. Le veren človek more slišati in razumeti tiho pridigo grobov. Kljub bolečemu spominu na pokojne odhaja s pokopališča potolažen in obogaten.
Kako dragocen obisk: sam sredi grobov. Morda najlepši prostor za premišljevanje.
Nepotrebno zdihovanje: čemu živim.
Vsak človek ima svojo nalogo na zemlji. Ni treba biti na govorniškem odru, ne imenovan na prvih straneh dnevnikov. V tem ni veličina človeka.
Vsak ima svoj svet, ki mu ga je odkazal Bog. Vsak ima svojo pot in svoje poslanstvo. Že to je v božjih načrtih, da živim. Lahko ne bi. In če živim z osnovno molitvijo: zgodi se tvoja volja, je moje življenje smiselno in bogato.
Morda nikdar vsega globokega smisla ne bom dognal na zemlji.
Gotovo pa v večnosti.
Kaj ni to dovolj?
Po ovinkih ali po ravni poti: konec je skupen — Očetov dom. Kristus je prehodil vso to pot in nas tam čaka. Vsak je po svoje obdarovan z milostjo in slabostjo. Vsak bo imel v večnosti svoj obraz.
Naša današnja naloga je le ena: stegovati roke k Bogu.
(Sodja: Trenutki molka)
Bralci pišejo
»Med nami«
V Rimu izhaja že sedemnajsto leto mesečni list »Med nami«, glasilo društva A. M. Slomšek, ki povezuje slovenske rojake v Rimu v pravo narodno in delovno skupnost. V listu so objavljeni odlomki iz slovenske književnosti, poročila, kratka obvestila o srečanjih in prireditvah ter pomembnejše novice. Tako povzemamo iz zadnje številke, da so slovenski rojaki v Rimu priredili oktobra trgatev in praznovali ob tej priložnosti novo mašo g. Marjana Vidmarja ter 50-letnico redovništva s. Akvile, ki je znana po svoji prizadevnosti
Krajevni listi, čeprav skromni in preprosti, so neprecenljivega pomena za naše rojake, ker jih povezujejo in jih obveščajo o slovenskih stvareh, o katerih ne pišejo veliki tuji listi in ne poroča televizija. Zato izdajateljem vse priznanje za požrtvovalno delo.
Svetniška in nesvetniška imena
Spoštovano uredništvo! V našem tržaškem dnevniku sem bral neko razmišljanje o martinovanju, kako je bilo na ta dan vino zrelo, kako so na ta dan delali letne obračune in se sploh veselili pospravljene letine. V starih, konservativnih časih so temu prazniku rekli Sveti Martin, napredna usmerjenost pa zahteva, da tisti »sveti« zbiišemo. Prav prijetno me je presenetila skrb, da bi ob pogostih imenovanjih svetnikovega imena pomotoma ne ušel kak »sv«.
Vendar se mi zdi, da bi danes lahko naredili še korak dalje: občutek imam, da je tudi pisanje o Martinu brez »Sv.« vendarle nekaka prikrita mistična propaganda, ki ne bi smela več imeti mesta v »naprednem« tisku. Sploh se čudim, da se še vedno dajejo krstna imena, ki se vsa nanašajo na svetnike! Tudi v marsikaterem krajevnem imenu in celo v nekaterih priimkih in rodbinskih imenih so še vedno prisotni razni »Šent« in Št.«. Namesto raznih Antonov, Jožetov, Francetov in podobno bi lahko uvedli druga, nemistična imena. Mogli bi se zgledovati pri severnoameriških Indijancih: Sedeči Sokol, Sivi Orel, Mogočni Bik in podobno. Za naše specifično slovenske prilike bi lahko uvedli npr. Lahkoverni Teliček, Modri Osel, Samozavestni Val, Prihuljena Glista, Priliznjeni Stremuh in podobno. Res bi morali bolj odločno pomesti z navlako mistične preteklosti!
S spoštovanjem Dosledni brezverec ★
■ Zaradi sindikalnih sporov ni mogel iziti skoro leto dni najbolj ugledni angleški list »Times«. Sedaj je prišlo do poravnave med lastništvom dnevnika in sindikalnim vodstvom. Tako se je na londonskih ulicah »Times« spet pojavil s številko 60473.
V domovini nezaželen
V novembrski številki mesečnika »Božja beseda«, ki izhaja že 30. leto v Torontu v Kanadi, je lazarist-misijonar Janez Kopač, župnik slovenske župnije Marije Brezmadežne v Torontu pod naslovom »Nezaželen« objavil dopis o neljubem doživetju, ki se mu je primeril na avstrijsko-jugoslo-vanski meji. Naj povemo, da je bil v zadnjih 20 letih štirikrat na obisku v Sloveniji ne da bi imel pri tem težave z oblastmi. To pot pa je prišlo vse drugače. Pa prisluhnimo njegovemu lastnemu pripovedovanju!
11. septembra 1979 sem se s prijateljem pripeljal okrog desete ure do jugoslovanske meje na Ljubelju. V začetku je bila obmejna kontrola še kar prijazna. Pogledali so obema potni list in ker so videli, da je vse v redu, so ga še ožigosali, niti kovčka niso odprli. Nato se je pa začelo. Oba potna lista so odnesli na urad in začeli telefonirati, nama pa naročili, naj greva na drugo stran ceste, čakati je bilo treba še celo uro, nato je Slovenec prišel nazaj s potnim listom mojega prijatelja in mu povedal, da lahko odide naprej. Meni pa je dejal: »Vi ste v Ljubljani nezaželeni in se morale obrniti nazaj!« Tudi potni list mi je dal nazaj šele, ko sva obrnila avto nazaj proti Avstriji.
Prvi občutek je bilo veliko razočaranje, ker sem imel doslej o slovenskih oblastnikih veliko boljše mnenje kot ga zaslužijo, deloma zaradi propagande, ko se je zadnja leta govorilo, da je komunistični režim v Sloveniji veliko bolj človeški kot je bil v začetku, deloma pa zato, ker sem že po naravi tak, da o ljudeh rajši vedno mislim dobro kakor slabo. Treba mi je bilo tega doživetja, da sem se streznil. Beseda ne-
zaželen mi je dala mnogo misliti: zakaj sem nezaželen in od koga?
Živo mi je začelo prihajati v spomin, kako so mi zadnja leta župljani, ko so prihajali z obiska v Sloveniji, pripovedovali, da so jih v Sloveniji na notranji upravi silili, naj bi mene v Torontu špionirali. Seveda so mi to prišli pravit le tisti, ki so špioniranje odklonili. Koliko jih je pa špio-niranje sprejelo, zlasti ko jim je bila obljubljena nagrada, je drugo vprašanje. Prav tako je vprašanje, kaj so ti špioni slovenskim oblastem povedali o meni. Vedno sem govoril odprto in javno, nikdar nič na skrivaj, kar se tiče komunizma in slovenskih oblasti. Zato vsa slovenska skupnost v Torontu ve, kaj in kako sem o njih govoril. Skrajni antikomunisti so me celo obsodili, da sem komunističen župnik, kar me je zabolelo. Res sem se kot dušni pastir izogibal vsakega političnega delovanja, a ne iz kake bojazni ali celo iz kakih simpatij do komunizma in slovenskih oblasti, ampak zato, da ne bi odbil od župnije kakega Slovenca. 27 let sem že v Torontu in vsa ta leta sem skušal pomagati vsakemu Slovencu ne glede na njegovo politično prepričanje.
Zakaj sem torej pri slovenskih oblasteh nezaželen in so me na zelo nečloveški način zavrnili na slovenski meji, medtem ko je samo tisto uro prihajalo v Slovenijo na desetine Nemcev, torej pripadnikov tistega naroda, ki je za vlade Hitlerja pobijal Slovence kot talce, jih preseljeval in delal razna nasilstva nad njimi? A ti so bili vsi zaželeni, le ubogi misijonar, ki se trudi za Slovence v Torontu že 27 let, je nezaželen, da pride na obisk v svojo rojstno domovino. To mi je dalo veliko misliti.
KATOLIŠKI GLAS list za kritične bralce
rm oo teom
■ Italijanski ministrski predsednik Cos-siga se je v Parizu sestal s predsednikom francoske republike Giscardom d’Estain-gom in z ministrskim predsednikom Ray-mondom Barrejem. Pogovor je tekel o političnem in gospodarskem položaju Italije in Francije, o Evropski gospodarski skupnosti, o terorizmu in drugem.
■ V Milanu je skupina štirih teroristov vdrla v prostore avtomobilske poslovalnice »Siva«, ki je last družbe Fiat in zažgala, potem ko je ustrahovala kakih deset uslužbencev, 18 tam parkiranih avtomobilov. Kasneje je po telefonu neznanec sporočil tiskovni agencija Ansa: »Skupina komunistov je zažgala in opustošila avtomobilsko poslovalnico Fiat. Ne odpustom! Za komunizem.«
■ V Rimu sta dva terorista rdečih brigad hladnokrvno streljala na policijskega agenta 24-letnega Micheleja Granato, ki je spremljal domov svojo zaročenko. Agent seveda ni bil politično prav nič pomemben. Bil je sin revnega rudarja iz kmečke vasi med Palermom in Agrigentom na Siciliji. Njegova edina krivda je 'bila v tem, da je bil v policijski službi in nosil njeno uniformo. V Rimu je ta umor povzročil splošno obsodbo in sočutje z nedolžno žrtvijo ter prizadetimi svojci.
■ Najvišji vladni predstavniki Jugoslavije in Avstrije so v petek 9. novembra dopoldne v Hrušici pri Jesenicah in popoldne v Podrožci na koroški strani odprli začetek del v cestnem predoru pod Karavankami. Ta naj bi odpravil enega najožjih prometnih grl srednje Evrope in olajšal pretok prometa iz severne in srednje Evrope na Balkan in Bližnji vzhod. Predor bo dolg 7.684 metrov, za promet pa odprt leta 1984.
■ V Beogradu primanjkuje mesa, mleka, zelenjave, kruha, gorilnega olja, kave in še marsikaj drugega. Zdi se, da je bilo pomanjkanje teh predmetov umetno ustvarjeno, da bi oblasti dovolile zvišanje cen, ki so zamrznjene od letošnjega avgusta. Beograjski župan Zivorad Kovačevič je zagrozil z odstopom, če oblasti ne bodo hitro ukrepale. Zanimivo je, da je v Sloveniji med tem prišlo do pomanjkanja mila in pralnega praška. Zaradi obveznosti do zunanjega trga ga je zmanjkalo doma. Te dni vidimo v Trstu in Gorici jugoslovanske kupce, kako se oskrbujejo predvsem s tem gospodinjskim artiklom.
■ V Madridu so člani teroristične baskovske organizacije ETA ugrabili poslanca Zveze demokratičnega centra Javiera Ru-pereza. Ruperez je eden mlajših politikov, saj ima komaj 38 let, a se je že zelo izkazal v španski diplomaciji. Organizacija ETA je sporočila, da je poslanca ugrabila zato, da nagne vlado k razglasitvi amnestije za baskovske zapornike in prisili varnostne sile, da zapustijo baskovske dežele.
■ Ob ledeno mrzlem vremenu in snežnem metežu je 7. novembra Sovjetska zveza na Rdečem trgu v Moskvi z običajno vojaško parado proslavila 62. obletnico oktobrske revolucije. Ob Brežnjevu sta stala partijski ideolog Suslov in tajnik CK sovjetske partije Kirilenko, odsoten pa je bil hudo bolni predsednik sovjetske republike Kosigin. Obrambni minister Ustinov je v svojem govoru napadel nazadnjaške sile v ZDA in drugih kapitalističnih državah, ki da govorijo o sovjetski napadalnosti zato, da bi zakrile svoje osvajalne načrte, ki jih imajo zlasti s postavitvijo jedrskih raket Pershing v Zahodni Evropi. Ustinov je dejal, da se sovjetska partija stalno prizadeva za ustvarjanje pogojev za trajen mir, sovjetske vojaške sile pa so odločene vsak trenutek izpolniti svoje mednarodne in državne obveznosti.
Zlata maša msgr. Leopolda Jurca
8. julija 1979 je obhajal msgr. Leopold Jurca svojo zlato mašo v koprski stolnici. Ker se poznava že od leta 1919, sem mu čestital za to slavje z majhnim voščilom, ki ga je zelo razveselilo in ga zato tu ponatisnem, saj gre le za malo vrstic.
Msgr. Leopold Jurca - zlatomašnik 1929 - 1979
Četudi niso črke zlate, voščilo rado bi bilo, saj Bogu petdeseto leto daruješ več kot vse zlato:
Kri Kristusa - Telo Presveto, da k nebu usmeriš sestre, brate, da skozi vihre in temo dosežejo vsi rajske trate — tam tudi Tvoje naj oko uzre Boga, ki čaka nate.
Ko se mi je zahvalil za voščilo, me je hkrati povabil, naj ga obiščem v Kopru. To sem rad storil, da zvem od njega, kako je potekla slovesnost zlate maše. V pismu mi je napisal: »Slovesnost zlate maše je bila lepa in vsem draga, upam tudi Gospodu Bogu.« Nekaj podrobnosti.
Zlata maša je bila darovana v koprski stolnici na nedeljo 8. julija 1979, okusno okrašeni in popolnoma zasedeni po vernikih. Vse se je vršilo v slovenščini ob lepem petju cerkvenega zbora, v spodbudni zbranosti za vse in v svetem veselju. Zlatoma-šni govor je imel škof Janez Jenko. Navzoči so bili še poreško puljski škof dr. Nežic, reški nadškof in metropolit Pavli-šič, škofov vikar iz Trsta dr. Lojze Škerl, dekan iz Pazina in še drugih 25 duhovnikov.
Pri zlatomašnem slavju so ob prisrčnih voščilih, napitnicah in veselem petju kot znajo Slovenci za take priložnosti častili gospoda zlatomašnika. Pevci so potem še na zlatomašnikovem domu nadaljevali z veselim petjem.
9. septembra 1979 je bila ponovitev zlate maše v Trvižu pri Pazinu, kjer je bilo zla-
Iz Beneške Slovenije
Beneškoslovenski »Dom«
Zadnja številka prinaša več zanimivih sestavkov, o govoru papeža na Poljskem, o njegovem slovenskem govoru pri sprejemu romarjev iz Slovenije in drugo. List se odločno zavzema za ohranitev vere in domače kulture v Slovenski Benečiji. Sestavki so pisani italijansko, beneškoslo-vensko ter slovensko.
Na koncu so najpomembnejše novice, med temi o mednarodnem srečanju v Reziji v spomin ruskega profesorja poljskega radu Baudoina de Courtenaya, slovečega raziskovalca narečij. Prav on je pred sto leti raziskoval rezijanske in beneškosloven-ske, zlasti terske govore. Pričakujejo, da bosta leningrajska akademija znanosti (B. de Courtenay je bil profesor v Leningradu oz. tedanjem Petrogradu) ter ljubljanska Slovenska akademija znanosti in umetnosti izdali v doglednem času rezijanski slovar.
Posebno poročilo govori o Paskvalu Zua-nelli, beneškem domačinu, ki se je posvetil slikanju ikon. Umetnik deluje v Trč-munu. Drugi sestavek pa poroča o znani glasbeni skupini Antona Birtiča »Beneški fantje«, ki je začela leta 1952 pri radiu Ljubljana in bila zelo priljubljena po vsej Sloveniji.
tomašnikovo prvo službeno mesto. Tja je prišel kmalu po novi maši na Opčinah 7. julija 1927 že 11. avgusta 1927. Ker je bil v tej službi 16 let, so si ljudje zelo želeli, da bi pri njih ponovil zlato mašo. Ta želja se jim je izpolnila in tako se je slovesnost vršila ob izredni udeležbi istrskih vernikov in ob skoraj nepopisnem veselju tistih, ki so se ga spominjali že petdeset let in so nekoč z njim upali in trpeli. Slavnostni govornik je bil nadškof Pavlišič. Prišli so mnogi sodelavci, prijatelji in pet župnijskih cerkvenih zborov: Trviž, Pazin, Be-ram, Kaščerga, Motovunski Novaki. Popoldne od 18. do 20. ure je bila posebna akademija v čast nekdanjemu »mladomi-sniku« in sedanjemu »zlatomisniku«. Bile so razne točke: pozdravi, čestitke, voščila, govori in seveda petje peterih zborov. Na razne načine so želeli verniki izraziti svoje veselje in hvaležnost nekdanjemu dušnemu pastirju. Neki starejši mož je rekel, da se je za nekaj let pomladil ob takem srečanju in ob tako prisrčni slovesnosti.
Službena mesta in leta g. zlatomašnika so bila: 16 let v Trvižu, 5 let ravnatelj semenišča v Pazinu, 12 let prošt in župnik v Pazinu, skupno 33 let v Istri, ostala leta do 50 prošt in generalni vikar v Kopru, kjer je z lepo slovesnostjo zlate maše v koprski stolnici dobil gotovo mnogo zadoščenja za trpka leta, ki jih je moral v svoji službi prestati. Z nekoliko zapoznelimi čestitkami voščimo zlatomašniku vso srečo in veselo upanje v pričakovanju najlepšega plačila, ki mu ga bo dal Večni Gospodar, kateremu je toliko let zvesto služil. - Štefan Tonkli
Praznovanje Matere božje zdravja
Te dni nam prihaja v spomin nepozabno lansko doživetje prve slovenske maše v cerkvi sv. Marije Velike na praznik Matere božje zdravja. Letos se bomo zopet zbrali v tej prostorni cerkvi k skupnemu obhajanju liturgičnega doživetja. Letos pa je še druga novost. Župnija nam je ponudila namreč tudi en dan v času devetdnev-nice, zato bo v soboto 17. novembra ob 9. uri sv. maša v slovenskem jeziku v pripravo na praznik.
Vabimo številne vernike iz mesta in okolice, da se udeležijo tega izrednega verskega dogodka v cerkvi sv. Marije Velike.
Ritmična maša v Bazovici
Zahvalna maša za prejete sadove zemlje v nedeljo 4. novembra v bazoviški župni cerkvi je bila letos posebno svečana z veliko nastopajočimi, ki so molili, peli, govorili. Jedro je seveda predstavljal sam mašni obred z molitvijo in berili, z običajnimi premiki in gibi. Kar je bilo neobičajnega, pa so bili sodelavci pri tej sveti daritvi. Pri tem mislim predvsem na 20 ritmičarjev, po deset fantov in deklet, oblečenih v gorenjske narodne noše, ki so s kretnjami, premiki ter zbornim in posamičnim besedilom izražali dogajanje na in ob oltarju, svoje razpoloženje in občutje.
V prezbiteriju za oltarjem je pel zbor, sestavljen iz pevcev Zveze cerkvenih pev-
skih zborov. Vodil ga je dirigent in skladatelj France Gačnik, znan kot ustvarjalec in pobudnik novega tipa cerkvenega petja, preprostega, melodioznega, všečnega, ki ima prednosti, da si ga pevec in poslušalec kmalu zapomni. Pesmi novega tipa so enoglasne, dvoglasne, malokdaj večglasne. V glavnem imajo dobro in lepo besedilo. V primerjavi z našim tradicionalnim cerkvenim petjem imajo še poudarjen ritmični element.
Cerkveni obred se je torej odvijal v Bazovici ob tej priložnosti v treh različicah: celebrant je s pomočjo strežnikov ter dveh motilcev in recitatorjev beril in prošenj opravljal bistveni del sv. maše; zbor ritmičarjev je s kretnjami in gibi spremljal osrednje dejanje; pevski zbor pa je med mašo slavil in prosil Boga.
Ves obred je sličil pravi predstavi. Ko bi ritmičarji svojim gibom dodali še ritem besede, bi to bilo podobno nabožnim predstavam, kakršne so bile, tako menimo, one v srednjem veku, ki so jih prirejali za posebne priložnosti kakor tudi pozneje. Podobno, vseobjemajoče, je bilo bogočastje pri nekaterih starih narodih, kjer so Boga častili s celim svojim bitjem: s petjem, z glasbo, s plesom in seveda z molitvijo.
Potek mašnega obreda je bil živ, slikovit in veličasten obenem, ki je privabil veliko ljudi, kateri so napolnili prostorno
LetošM im orcdstiva Slmsktn stita gledališči
Tudi v Gorici se je začela redna gledališka sezona. Prva predstava je bila v četrtek 8. novembra v dvorani Katoliškega doma. Na sporedu je bilo Kristanovo delo v treh dejanjih »Kato Vrankovič« v izvedbi SSG iz Trsta. Kristana gotovo vsi poznajo, čeprav v preteklosti njegove igre niso doživele velikega uspeha. Kritiki so pač menili, da dramska dela pred Cankarjem nimajo večje vrednosti. Kljub temu pa je prav Kristan skupaj s Cankarjem in Kraigherjem ustvaril moderno slovensko dramo. Ni pa pisal samo iger, ampak tudi prozna dela, slovstvene kritike in eseje. Poleg tega je bil eden izmed prvih voditeljev socialno demokratske stranke v Jugoslaviji.
Pri pisanju dram se je zgledoval po Ibsenu. Njegova najboljša in najpomembnejša dramska stvaritev je »Kato Vrankovič«. V tem delu nam avtor oriše poštenega razumnika, reformatorja, ki si želi voditi ljudstvo v boju zoper socialne in politične krivice. Pri tem hoče razkrinkati tudi kamenodolsko afero, zaradi katere so tamkajšnji vaščani izgubili pravico do svojega gozda. Ko pa spozna, da je tega skupaj z Lajbnom, svojim političnim nasprotnikom, sokriv tudi njegov krušni oče, mu zmanjka moči, da bi dosledno razkril sleparsko zadevo. Tedaj se duševno zlomi in se odpove nadaljnji politični borbi. Ob koncu ne vidimo poraženega samo glavnega junaka Katona, ampak tudi vse ostale. Katonov oče Ilija doživi osebno tragedijo: svojega posinovljenca je vzgojil v premočrtnega, pravičnega človeka, ki naj bi zmeraj pošteno vse opravljal in bi neizprosno
ukrepal zoper izkoriščevalce. Takšen sin, kakršnega si je zamislil Ilija, bi moral obsoditi najprej očeta. Ilija bi bil razkrinkan in strt, toda po sinu bi zaživelo njegovo mladostno prepričanje. Ta želja pa se očetu ne izpolni.
Poražen je tudi časnikar Pravica, ki je videl v Katonu idealnega vodjo, nekakega diktatorja, za katerim bi ljudstvo kar drlo. Kristan pa ne zaključi svojega dela s tragedijo, čeprav jo lahko slutimo. Drama se konča z dilemo, s spoznanjem, da je življenje večkrat nerazrešljivo zapleteno.
V igri je sodeloval skoro ves ansambel SSG. Režiser je glavno vlogo poveril Kiviju Bogatcu. Temu le redkokdaj zaupajo osrednji lik, čeprav se je v tej igri dobro izkazal. Nekateri gledalci so morda v njem videli nekoliko preveč teatralike, vsaj v prvih dveh dejanjih. Mislim pa, da je ta bila potrebna in v skladu s Kristanovo zamislijo. Bogateč je doživeto odigral Kato-novo osebnost, od začetne premočrtnosti in neustrašenega značaja pa do končnega zloma in propada v politični karieri in v osebnem življenju.
Miranda Caharija je ustvarila prisrčen lik Slavke, Katonove zaročenke, ki zna biti v odločilnih trenutkih neomajna. Anton Petje je podal vlogo sebičnega podku-povalca Lajbna. Petje je res izreden igralec, vsaka vloga zgleda kot nalašč zanj. Neverjetno prepričljivo zna prikazati svoje junake. Tudi Silvij Kobal je bil boljši kot po navadi. Dovršeno je prikazal Ilijo Vrankoviča.
Predstavo je režiral Mario Uršič. Znani jugoslovanski scenograf Sveta Jovanovič
si je zamislil preprosto, a obenem učinkovito sceno. Z njo je znal ustvariti globino tudi na manjšem odru Katoliškega doma. Casu primerne in bogate kostume je pripravila Alenka Bartl. Dramaturg je bil Taras Kermauner. Za glasbeno opremo je poskrbel tržaški skladatelj Pavle Merku.
Gledališče je začelo svojo sezono uspešno, saj mislim, da so bili gledalci z igro zadovoljni. Ne razumem pa, zakaj Goričani niso zmogli napolniti dvorane. Zadnja dva parterja sta bila precej prazna. V Gorici imamo samo eno gledališko sezono, zaradi tega imamo malo priložnosti, da si ogledamo kako dramsko delo. Zato se mi zdi nerazumljivo, da še takrat ostane dvorana napol prazna. Nezanimanje in nekaka mržnja do gledališča bi morala končno prenehati. Slovenci bi se morali zavedati, kakšno bogastvo imamo, saj je SSG iz Trsta edina slovenska gledališka hiša v Italiji. Zato bi jo morali še bolj podpirati. Pri tem se ne smemo zmeraj ozirati na morebitne napake, ki jih je včasih zagrešilo vodstvo ob izbiri repertoarja. Tudi oni niso nezmotljivi.
Razveseljivo pa je dejstvo, da prihaja v gledališče vedno več mladih, ki napolnijo galerijo do zadnjega kotička. Nekateri izmed teh bi se morali sicer naučiti še nekoliko olike. Sami bi morali vedeti, da ko se na odru prične igranje, mora vladati v dvorani tišina. Upamo, da se bo mladina tega zavedala in da bo prihodnjič bolj obzirna predvsem do igralcev in seveda tudi do ostalih gledalcev, ki radi pazljivo poslušajo dogajanje na odru.
Iva K.
bazovsko cerkev. Vsekakor je vredno vse pohvale to nemirno iskanje novih načinov sodelovanja ljudstva pri božji službi, ki naj bi bilo občuteno in prizadeto, primerno za vzvišeno dejanje na oltarju. Tak pristop pomeni gotovo novo stopnjo v nenehnem uresničevanju smernic zadnjega koncila, ki se je zavzel za čim bolj razvejano soudeležbo pri službi božji.
Udeleženec
V nedeljo 18. novembra ob 17. uri bo v
Marijinem domu pri Sv. Ivanu v Trstu
VESELO POPOLDNE
Nastopili bodo ansambel Galebi z Opčin, pevski tercet Mavrica, g. Tone Bedenčič pa bo ob besedi in glasbi ter barvnih diapozitivih prikazal lepoto doline Trente.
Z GORIŠKEGA
Skavtska maša za rajne
Prišla je v navado v prvih dneh novembra, zato smo jo tudi letos pripravili. Hoteli smo, da bi tudi drugi goriški Slovenci bili skupaj z nami pri tej maši, zato je bila v nedeljo 4. novembra ob 9. uri zjutraj v cerkvi na Travniku. Mislim, da so vsi prisotni radi prisluhnili našim pesmim, polnim ritma in veselja.
Po maši smo se s kolesi, motornimi kolesi in avtomobili odpravili na goriško pokopališče in nato še na mirensko ter obiskali nekaj grobov nekdanjih skavtov.
Zaključili smo na Peči: medtem ko so se pekli kostanji in se je kuhal čaj, smo se z besednim bogoslužjem spomnili na krščanski pomen smrti in poveličanje v nebesih.
Revija pevskih zborov v Ločniku
V soboto 10. novembra zvečer je bila v farni cerkvi v Ločniku revija pevskih zborov z Goriškega. Nastopili so domači zbor, SantTgnazio in Mirko Filej iz Gorice, mešani zbor iz Tapogliana, ženski zbor ,iz Koprivnega in mešani zbor SantlAmbrogio iz Tržiča.
Pobuda, ki je bila letos prvič, je odlično uspela, saj je kljub slabemu vremenu bila cerkev sv. Jurija polna občinstva, ki je s hvaležnostjo nagradila zbore in pevovpdje, ki so ob koncu prejeli spominsko plaketo z željo in voščilom, da bi se prihodnje leto o sv. Martinu spet videli na podobnem srečanju.
Zbor »Mirko Filej« pod običajnim vodstvom Zdravka Klanjščka je v skupini nastopajočih še posebej izstopal bodisi po skrbno izbranem programu pesmi in tudi ker je bil edini zbor v moški zasedbi.
Po reviji je bilo družabno srečanje v farni dvorani, kjer so si razni zbori dali duška v prepevanju raznih pesmi in v medsebojnem spoznavanju.
ZVEZA CERKV. PEVSKIH ZBOROV NA TRŽAŠKEM
priredi v nedeljo 25. novembra ob 17. url
ZBOROVSKO REVIJO
Prireditev bo v Kulturnem domu v Trstu.
■ V Avstriji blizu Gradca je voznik jugoslovanskega avtobusa, ki se je vračal s potovanja po Češkoslovaški, prezrl na nezavarovanem prehodu varnostni signal in trčil prav ob prečkanju proge v lokomotivo. Pri tem je izgubilo življenje osem potnikov. Vsi turisti so bili iz bosenskega
mesta Bihača.
 ......................            """"""...."""""   111111,11 11,1 "'""""""""""N  .    tunu.!.n...„„„„.................................................................
V nedeljo 18. novembra na Tržaškem začetek praznovanja Leta otroka z mašami ob sodelovanju otrok
lllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllinillllllllllllllllMIIIIIIIItllllllllllUllinillMIIIIIIIIIHIIIIIIIIIIHMtlinilllllllHIIIIIIimillllilMIIIIlillllllltllllllllllllllllllllllllMMIIIIIIItlllllllMIIIIIIIIIIIIIIIIIIllllllllllllIlllllllIlllllliiiliiiiiiiiiiuilllllllllIlllllllllllllllllllllllHIIII
ZORKO HAREJ
(3)
Naši izseljenci na Holandskem in v Belgiji
V torek smo bili v čednem, simetričnem, zelenem in zračnem Bruslju. Poleg drugih zanimivosti smo si zvečer ogledali Veliki trg - »La grande plače«, ki je eno od svetovnih čudes. Gostje smo bili pri dr. Ilcu in Kozini, ki z neko Rusinjo in tajnico Belgijko sestavljajo center, kjer pripravljajo za tisk brošure in knjige v ruščini. Sv. pismo nove zaveze so pred časom tiskali v 40.000 izvodih. Darovali so nam tudi lepo knjigo s spevi in pesmimi z notami v starocerkvenem jeziku, ki jih rabijo pri vzhodnem mašnem obredu. Beležim še misel, ki se mi je pogosto vračala.
Večkrat slišimo zatrjevati, da je italijanska meja z Jugoslavijo najbolj odprta meja v Evropi. Kaj boste rekli, ko vam povem, da preko meje iz Holandske v Belgijo lahko voziš z avtom 100 km na uro
in te nihče ni ustavi, razen morda rdeč semafor in da smo se peljali iz Belgije prek Luksemburga, Francije, Švice v Italijo in nas nihče ni vprašal ne po potnem listu ne po izkaznici.
Slovenski dan, ki je bil v soboto 13. oktobra 1979 je velik slovenski praznik v Belgiji. Prirejajo ga vsako leto na začetku oktobra, letos že devetnajstič. Prireditev je bila v veliki dvorani Kulturnega centra v Maasmechelnu, ki ga je občina pred nekaj leti iz zasebnega doma usposobila za kulturne namene mesta. Spredaj je bil oder, za njim proti dvorani prostor za plesalce in nato prostor z mizami in stoli.
Prireditev se je začela kmalu po 16. uri z mašo, ki so jo darovali Vinko Žakelj, ki mu je poverjena skrb za slovenske izseljence v okrajih Liege in Limburg, Kazimir Gaberc, ki skrbi za naše 'izseljence v pokrajinah Namur, Hainaut in Brabant in ima svoj sedež v Charleroi ob reki Sam-gri v zahodni Belgiji, ter Stanislav Kavalar iz severne Francije s sedežem v Pas de Calais. Med mašo je Vinko Žakelj govoril
o človečanskem in krščanskem poslanstvu v sodobnem svetu.
V tem izseljenskem okraju, kjer žive naši ljudje v kakih dvajsetih mestih in vaseh m teži na mesto Liege, sta dve osrednji prosvetni društvi: Slomšek in Društvo sv. Barbare z raznimi odseki. Slovenski dan prireja društvo Slomšek, v okviru katerega delujeta mešani in moški zbor, ki ju vodi Vili Rogelj, sin znanega zborovodje in kulturnika Štefana Roglja, folklorna skupina Vesela mladina, ki jo pripravlja in vodi Anica Kos Varzsak in šola za otroke in mladino v glavni oskrbi Vinka Žaklja.
Po maši, pri kateri so sodelovali mešani zbor in otroci, je bil kulturni spored. Na začetku je o pomenu praznika spregovoril društveni predsednik B. Žabot, razčlenil njegov potek, pozdravil udeležence od drugod iz Belgije, Holandske, Francije, posebno še Viktorja Prašnika in Zorka Ha-reja, ki sta prišla najbolj od daleč, iz Gorice in Trsta.
Nato je bil na sporedu kulturni program. Najmlajši so v režiji Vinka Žaklja nastopi-
11   IIIMIIIIIIIIIIIIIIIIirillllllllllllllillllllliiliiiini.il .....................................................................................................................
li z zborno recitacijo Veseli ringaraja Ljubke Šorli, ki je bila posvečena Letu otroka. Nato so najmlajši odplesali nekaj plesov pod vodstvom Karine Ackovič. Mešani zbor je zapel ljudsko Popotnik, Kernjakovo Rož, Podjuna, Zila, Hubadovo Škrjanček poje in Ipavčevo Slovenska dežela. Moški zbor je izvedel ljudsko Sem mislil snoči v vas iti in Volaričevo Eno devo le bom ljubil.
Za zborom je nastopila folklorna plesna skupina iz Maasmechelna. Zbor je ves program občuteno in natančno izvedel; sestavljen je iz mladih pevk in pevcev in ima pogoje, da se razvije v izborno izvajalno telo, ki bo v ponos Slovencem v Belgiji.
Sledil je temperamentni nastop folklorne plesne skupine Kuma Akha iz Maasmechelna, ki je predvajal predvsem madžarske plese. Po kratkem odmoru je nastopil orkester harmonikarjev Museltina iz Dil-sena, ki ga vadi Pierre Davids Weda. Tudi tokrat sem se zavedel, kako umetniško učinkovit je lahko tak orkester. Folklorna skupina Vesela mladina je v pisanih slo-
venskih nošah podala nekaj značilnih slovenskih plesov. Mladi slovenski plesalci so jih podali živo in prepričljivo, kakor da bi čutili dih slovenske zemlje z njenimi holmi, livadami in polji. Pripravila jih je Anica Kos Varzsak. Kulturni spored je sklenil že omenjeni ansambel Museltina.
Med izvajanjem programa sta prejela pohvalo, zahvalo in priznanje v obliki dragocenih kovancev Stanko Revinšek, prejšnji društveni predsednik za vztrajno, požrtvovalno delo v društvu ter zborovodja Vili Rogelj, ki vsakih štirinajst dni pride iz oddaljenega Antvverpna, kjer je v službi, da vodi pevske vaje.
Ob 20. uri se je pričela prosta zabava ob igranju znanega kvinteta Štatenberg, ki ga vodi Otto Lesjak in ga sestavljajo še štirje slovenski instrumentalisti s pevko Ido Škabar. Skupno veselo razpoloženje, ki je združilo Slovence od blizu in daleč, je trajalo skoraj do treh zjutraj, ko so se udeleženci začeli razhajati.
KONEC
Po rešitvi občinske krize
Kriza, ki je pred več kot dobrim mesecem nastala v goriški občinski upravi, je zaenkrat poravnana. Po odstopu republikanskega odbornika iz večine, ki so jo do tedaj skupno sestavljale stranke DC-PSDI-PRI, je prišlo do nove skrčene večine DC-PSDI. Slednja stranka je namreč sprejela odborniško mesto republikancev in tako je socialni demokrat Tacchinardi prevzel odborništvo, ki ga je prej imel predstavnik PRI dr. Luciani (za mestne službe in občinska podjetja). Tako imajo sedaj socialni demokrati kar tri odbornike na štiri svetovalce!
'Na seji v petek 9. novembra, ki je bila posvečena v glavnem temu problemu, se je vnela politična debata o načinu reševanja krize. Vse stranke, od levice do desnice, so v bistvu zahtevale odstop občinskega odbora in politično preverjanje. Tudi Slovenska skupnost je postavila to zahtevo in to še posebej, v kolikor vidi v tem nadaljevanje politike sedanje večine in negativen odnos do zahtev in potreb manjših strank. Župan De Simone je sicer naštel dolgo ivrsto problemov, ki jih je uprava v tem času že rešila. Ni se pa sploh dotaknil vprašanj slovenske manjšine, in to je v svojem posegu svetovalec Paulin še posebej podčrtal. Pri glasovanju za izvolitev novega občinskega odbornika so se vsi svetovalci opozicije umaknili iz dvorane, tako da so glasovali le predstavniki DC in PSDI. Novi odbornik Tacchinardi je prejel 19 glasov od skupnih 23, s katerimi razpolaga sedanja večina. Znamenje, da niso vsi svetovaki večine soglašali s to izbiro.
V ponedeljek 12. novembra je bila ponovna seja sveta. Na njej so svetovalci razpravljali in glasovali o vrsti pomembnih vprašanj. Med drugim je moral svet sklepati o številnih razlaščanjih v Štandre-žu. Pri tem je prav SSk spet zavzela svoje odločno nasprotno stališče. Pri tem velja še opozoriti na nedoslednost in nekompe-tenco občinske uprave, ki zavzema dokaj čudna stališča pri ocenjevanju posameznih zemljišč in seveda pri odplačilu zanje.
Med drugim je bilo na seji tudi vprašanje mestne toponomastike. Pri glasovanju o poimenovanju ulice, ki povezuje Tržaško cesto z Majnico po častniku Ceccottiju, ki je padel v Libiji in bil tudi prostovoljec v španski državljanski vojni, so stranke opozicije ostro dvignile glas proti temu sklepu in zahtevale od odbora, da to zadevo umakne oz. zahteva pojasnil od občinske komisije za toponomastiko. Ker tega ni bilo, so zato svetovalci opozicije, med njimi SSk, glasovali proti temu predlogu. Nezaslišano je namreč, da bi občinska uprava danes dajala imena ulicam, ki še posebej vežejo slovenske kraje občine, po ljudeh, katerih preteklost je samo v tem, da so z bojevniško »slavo« pripomogli pustolovskim podvigom fašističnega režima.
Interpelacija svetovalcev SSk o cesti 56 bis
Občinska svetovalca Slovenske skupnosti v Gorici Damjan Paulin in Andrej Bratuž sta v interpelaciji zahtevala od gori-škega župana pojasnila v zvezi s cesto 56 bis, katere končni del bo segel tudi v goriško občino. To še posebej, v kolikor bi oškodoval zemljišča in obdelano zemljo. Svetovalca nadalje sprašujeta odbor, kaj namerava s tem v zvezi ukreniti, da bi prišlo do spremembe načrtov ustanove ANAS, da bi tako bolje ustrezali resničnim potrebam našega mesta in obenem zavarovali interese lastnikov hiš in prizadetih zemljišč, ki jim grozijo stalna razlaščanja.
Ustanovitev fotokluba v Števerjanu
Števerjanski ljubitelji kino-fotografije so že dolgo časa razmišljali in se pogovarjali, kako bi se s skupnim delom obogatili in izmenjavali izkušnje, ki so si jih pridobili s tem hobbyjem.
Sedaj so tem svojim željam dali končno obliko tako, da so ustanovili krožek z imenom »Briški fotoklub«. Sestanka, ki je bil na sedežu PD »F. B. Sedej« v števerjanu, se je udeležilo veliko število ljubiteljev fotografije. Po dolgi razpravi in potem ko so člani pripravljalnega odbora osvetlili prisotnim vse točke, ki so bile na dnevnem redu, so izvolili tudi članski odbor in se domenili za nekatere podvige, ki jih bo klub takoj izvedel. Te so: 1. strokovni tečaji, kjer bodo lahko člani dobili potrebne tehnične izkušnje; 2. navezava stikov s
¥ MM
ZVEZA SLOVENSKE KATOLIŠKE PROSVETE V GORICI
priredi v Katoliškem domu v Gorici v soboto 17. novembra ob 20.30 in v nedeljo 18. novembra ob 16.30
Cecilijanko 1975
V soboto nastopijo:
mladinski zbor Štmaver, moški zbor Fantje izpod Grmade, ženski zbor Oton Zupančič iz Štandreža, mešani zbor Rečan iz Slovenske Benečije, moški zbor Mirko Filej, dekliški zbor Devin, moški zbor France Bevk iz Prvačine, glasbena skupina Nova misel.
V nedeljo nastopijo:
mešani zbor Hrast iz Doberdoba, mešani zbor iz Števerja-na, mešani zbor Rupa-Peč, moški zbor Štmaver, mešani zbor Srce iz Dobrle vasi na Koroškem, mešani zbor Štandrež, moški zbor Valentin Stanič iz Levpe, mešani zbor Planinka iz Ukev, moški zbor Brda iz Krmina, mešani zbor Lojze Bratuž.
sorodnimi klubi in razpis natečaja za najboljši diapozitiv na temo »Jesen«.
Izbrali so tudi klubski odbor, ki ga sestavljajo Mario Klanjšček iz Gorice, predsednik, Lojze Hlede iz Števerjana, podpredsednik, Niko Klanjšček iz Gorice tajnik, Pavel Srebernič iz Števerjana blagajnik ter člani: Marjan Terpin, Silvan Golob in Igor Černič. Že iz sestave odbora je razvidno, da so lahko člani kluba tudi ne-Števerjanci ali pa vaščani, ki so se iz najrazličnejših razlogov izselili iz vasi. Klub je namreč odprt vsem, ki si želijo družbe in sodelovanja.
Zahvalna nedelja v Štandrežu
Vabilu štandreškega Kmečkega društva se je letos odzvalo res lepo število kmetovalcev, ki so s traktorji in drugimi kmetijskimi stroji napolnili trg pred cerkvijo. Letošnja hvaležnica, ki je bila v nedeljo 11. novembra, je potekala tudi v znamenju zunanje manifestacije štandreških kmetovalcev, katerim stalna razlaščanja vedno bolj odjedajo že itak omejene površine obdelovalne zemlje. Hoteli so tudi na zunaj pokazati, da kljub vsemu vztrajajo in bodo vztrajali na lastni zemlji ter opozoriti predvsem občinske upravitelje, ki se niso udeležili proslave, čeprav so bili vabljeni, da je že skrajni čas, da bi se zavedeli vloge kmetijstva in dali našim kmetovalcem priznanje, ki iga zaslužijo. Zahvalnice se je udeležil tudi direktor neposrednih obdelovalcev zemlje Toso.
Zahvalna nedelja se je začela s slovesno sv. mašo, med katero so štandreški mladinci darovali kmečke pridelke v zahvalo za prejete dobrote. Po maši je domači župnik blagoslovil domače poljske pridelke, ki so jih kmetovalci pripeljali na lepo okrašenem vozu in stroje.
Celotno prireditev je popestril nastop štandreškega mladinskega zbora, ki je pod vodstvom Elvire Chiabai na trgu navdušeno zapel’ nekaj pesmi, ki govorijo o kmetu in delu na polju.
Širite „ Katoliški gias“
Kulturni praznik v Števerjanu
Za letošnjo zahvalnico je PD »F. B. Sedej« pripravilo Števerjancem v Sedejevi dvorani kulturni praznik. Na pobudo Zveze slovenske katoliške prosvete iz Gorice so namreč prišli gostovat Korošci s tam-buraškim ansamblom iz Hodiš in moškim zborom »Kočna« iz Sveč.
Dvorano so Števerjanci in sosedje popolnoma napolnili, kar kaže, da velja pripravljati take večere, saj trud organizatorjev ni zaman in imajo potem lepo zadoščenje.
Goste je v imenu društva pozdravila tajnica Anka Černič, ki je zlasti poudarila naše veselje nad prisotnostjo bratov s Koroške. V imenu ZSKP je povzela besedo dr. Marilka Koršič Čotar. Dr. Janko Zerzer pa je v izčrpnem govoru prikazal sedanje stanje Slovencev na Koroškem.
Sledil je nastop tamburaškeba ansambla pod vodstvom Dorice Sabotnik in pevskega zbora pod vodstvom prof. Antona Fei-ninga, ki sta zaigrala in zapela vrsto prelepih koroških venčkov in pesmi in žela splošno odobravanje občinstva.
Sledilo je še nagrajevanje zmagovalcev letošnjega športnega tedna, ki ga je v septembru organiziralo ŠZ Brda, ki deluje v okviru PD F. B, Sedej. Priložnostne besede je izrekel predsednik združenja Rinaldo Dornik, nagrajevanje pa so opravili predstavniki združenja Marjanka Terpin, Marko Terčič in Stanko Škorjanc.
Pastirček št. 2
Na začetku je ob mednarodnem Letu otroka, ki gre že h koncu, »Beseda o otroku«. O praznovanju Leta otroka na Tržaškem še posebej poroča M. K. Katehet v zgodbi »Zlati ključ« razloži pomen božjih zapovedi. Mariza Perat v »Goriških sprehodih« opiše nastanek nove semeniške zgradbe, ki je nastala največ po zaslugi nadškofa Sedeja. Ista v literarnem koledarju predstavi glasnika Beneške Slovenije Ivana Trinka-Zamejskega. Branko piše o zdravem duhu v zdravem telesu, Tomaž pa objavlja pismo s tabora pod naslovom »Približevanje«, Nadaljujeta se zgodbi »Tri-glavček« (Tončka Curk) in »Nad Karantanijo je zasijala luč« (Zora Piščanc). Pesem »Večer vseh mrtvih« je napisala Ljubka Šorli. Njena je tudi pesem »Bibi«, ki jo je uglasbil Andrej Bratuž. Številne so risbe, ki so jih prispevali sami mladi bralci Pastirčka. - jk
Rupa
Že nekaj časa potekajo prenovitvena dela v rupenski cerkvi in zvoniku. Če mora že vsak posameznik svojo hišo vsako toliko pregledati, da se ne podere, velja to še v večji meri za cerkev kot stavbo, saj je last vseh župljanov. Cerkev in zvonik kažeta na zunaj sedaj lepo in prijetno lice. Upamo, da bodo v kratkem stekla tudi dela v cerkvi s pleskanjem in ureditvijo notranjosti cerkve.
Seveda so stroški precejšnji, zato cerkev ne more plačati vseh izdatkov. Prepričani smo, da ko bo gospod župnik potrkal na naša srca, se mu bomo velikodušno odzvali in bo vsak po svojih močeh prispeval, saj gre za skupno zadevo, do katere nihče ne sme ostati brezbrižen.
DAROVI
Za Katoliški dom: Mar. družba 25.000 lir.
V spomin na pok. mamo in brate: N. 'N.
za Katoliški dom 100.000, za skavte pa
50.000	lir.
Za Skupnost Družina Opčine: romarji z Brega v Rimu 40.000; Zelka in Siljo Grgič, Bazovica 72 v spomin pok. Gizele in Dragice Korečič 10.000; Silvestra Ražem, Bazovica 82 v spomin pok. Gizele Maver por. Kovačič 5.000; družina Živic namesto cvetja na grob Leopolda Cricchia 20.000; Marija Paglianico 20.000; družini Kralj in Milič v spomin pok. Danila Šuligoja 15.000; Marija in Dora Živic v spomin pok. Ane Paro-vel od Sv. Ivana v Trstu 10.000; peti razred osnovne šole »Oton Župančič« v spomin Matija Žerjala in Karla Vidmarja 35.000; skavtska organizacija s Tržaškega v spomin umrlih skavtov in v spomin prof. O. Berceta in Učija 20.000 lir.
Za Slomškov dom v Bazovici: verska skupina iz Trsta 10.000; Sonja Renčelj 5.000; Marija Križmančič Štefanova 5.000.
Za cerkev v Bazovici: Darinka Leban 10.000; Križmančič Franc Tožev 5.000; Marija Križmančič Petračeva 10.000; Marija Ražem 10.000; Stanko Vodopivec v spomin žene Marije 10.000; ob krstu Barbare Košuta 17.000 lir.
Ob izgubi dragega Mitje darujeta družini Cok-Susič za cerkev na Opčinah, za Finžgarjev dom, za skupnost Družina Opčine in za misijon p. Kosa po 100.000 lir, skupaj 400.000 lir.
V spomin s. Gonzage Kobentar daruje skupina njenih bivših učenk iz Boršta in Zabrežca za misijone 23.000 lir.
Za kapelo bi. p. Leopolda v Domju: Marija Fabjančič, Trst v spomin na pok. mamo Jožefo Debelli 100.000; Lidija in Edi, Trst v spomin na pok. Amalijo Podgornik 10.000; Ela Milič, Trst 10.000; družina Pi-nes, Domjo 5.000; Karolina Rožman, Dom-jo 5.000 lir.
Za Marijin dom pri Sv. Ivanu v Trstu: Ana Barovina v spomin na pok. Olgo Prelc-Roncelli 5.000; Antonija Žagar 5.000; prof. St. Soban 20.000; N. iN. 50.000; Karmela Vatta v spomin Justa Vatta 50.000 lir.
Za zbor »Marij Kogoj« iz Trsta: družina Florjančič 10.000; Marta Požar 10.000; Nadja in Sander Žerjal 20.000; Erminija Žerjal 5.000; družina Parovel v spomin pok. mame 25.000; v spomin pok. Ane Parovel: Meri Černigoj 5.000 in Anton Koršič 20.000; prof. Marjan Bajc v spomin pok. Olge Roncelli 10.000; prof. Stanislav Soban namesto cvetja na grob Olge Prelc vd. Roncelli 25.000 lir.
Za cerkveni zbor pri Sv. Ivanu v Trstu: Marta Požar, Zinka in Darko Cerkvenik v spomin na pok. očeta 150.000; družina dr. Andro Vuga v spomin pok. mame 50.000; družina Parovel v spomin pokojne mame 25.000; Imelda Decleva v spomin pok. Ane Parovel 10.000; Lija Bak v spomin pok. očeta 20.000 lir.
Za Marijin dom v Rojanu: Zinka in Marta Požar v spomin pok. Štefana Ferfolja 20.000; Marija in Marko Udovič v počastitev spomina Štefana Ferfolja 10.000 lir.
OBVESTIU
Tržaški škof Bellomi bo v nedeljo 18. novembra ob 9. uri daroval sv. mašo v cerkvi v Rojanu. Ker to mašo prenaša vsako nedeljo radio Trst A, se bo v govoru obrnil na vse slovenske vernike. Po maši bo srečanje z rojanskimi verniki v Marijinem domu. Začetek približno ob 10. uri.
Slovenski kulturni klub, ul. Donizetti 3 vabi za soboto 16. novembra ob 19.15 na ogled filma »Io confesso«. Igra Montgo-mery Clift.
Društvo slov. izobražencev v Trstu, ul.
Donizetti 3 priredi v ponedeljek 19. novembra ob 20.15 posvet o šolski problematiki na Tržaškem. Sodelujejo ravnatelji in predstavniki šolskega sveta.
Za cerkev na Opčinah: družini Zecchini-Škabar namesto cvetja na grob malega Mitje Čuk 10.000; Ivan in Erminija Kalc v spomin pok. arh. Pija Uljan 10.000; v isti namen Marija Dolenc-Holstein 30.000 lir.
Ljubljanska TV
Spored od 18. do 24. novembra 1979
Nedelja: 12.30 Razno. 16.55 Bratje Kara-mazovi, ameriški film. 20.00 Njen prijatelj Filip, drama. 20.55 Zvezna republika Nemčija. 21.50 Glasbena oddaja.
Ponedeljek: 17.35 Botanik. 18.45 Mladi za mlade. 20.00 Drama. 21.05 Kulturne diagonale. 21.45 Kratki film.
Torek: 17.40 Pisani svet. 18.30 Odpor za žicami. 20.00 »Ta rožina dolina Rezija«.
21.05	Človek hoče navzgor, nadalj. 21.55 Komorna glasba.
Sreda: 17.30 Vrček se razbije. 17.45 Potovanje v deželo lutk. 18.40 Ansambel Mostovi. 20.00 Mladi zmrzujejo tudi poleti, švicarski film.
Četrtek: 16.10 Jakec in čarobna lučka. 16.25 Hokej Olimpija : Levski Spartak. 20.00 Tretja razsežnost.
Petek: 17.30 Usoda nekega Charlieja. 17.45 Raznašalci časopisov. 18.10 Orkester RTV Ljubljana. 18.45 Otrok in film; otrok in tatvina. 20.00 Zabavno glasbena oddaja.
21.00	Petrocelli, film.
Sobota: 14.55 Nogomet Borac : Vojvodina. 17.05 Mladinski film. 18.45 Humoristična oddaja. 20.00 London je moj, nadalj. 20.55 Žehtnik. 21.45 Adela ni večerjala, češkoslovaški film.
Popravljamo
V članku »Slovesno praznovanje jubileja gradeške bazilike«, objavljenem v prejšnji številki <št. 44) našega lista je prišlo med naštevanjem visokih cerkvenih osebnosti, ki so bile prisotne na praznovanju, do neljube pomote. Pravilno bi se moral stavek, ki govori o zastopniku nekdanje škofije v Celei glasiti: »Nekdanjo škofijo v Celei (Celju) je zastopal celjski opat Friderik Kolšek« (ne pa Jožef Holaus). Gospodu opatu se za časnikarski spodrsljaj opravičujemo.
Radio Trst A oddaja na srednjem valu 305,9 m ali 981 Khz in na ultrakratkih valovih s frekvenčno modulacijo od 96,1 Mhz do 103,9 Mhz. Glavne frekvence so: vzhodna Benečija 96,1, Gorica 98,3, Rezija in Kanalska dolina 100,7, Videm 101,9; Trst 103,9.
Časnikarski programi ob nedeljah: Poročila ob 8., 12., 19.; kratka poročila ob 11., 14.; novice iz Furlanije-Julijske krajine ob 11., 14., 19.15. Ob 8.30 kmetijska oddaja, ob 9. uri sv. maša.
Časnikarski programi od ponedeljka do sobote: Poročila ob 7., 8., 10., 13., 15.30, 19. Kratka poročila ob 9., 11.30, 17., 18. Novice iz Furlanije-Julijske krajine ob 8., 14., 19.15.
Spored od 18. do 24. novembra 1979
Nedelja: 9.00 Sv. maša iz župne cerkve v Rojanu. 9.45 Poslušali boste. 10.30 Oddaja o Benečiji. 11.00 Pregled slov. tiska v Italiji. 11.05 »Psiček v prepadu«. Radijska pravljica. 11.30 Nabožna glasba. 12.15 Narodnostni trenutek Slovencev v Italiji. 14.10 »Okuole ognjišča - pred studencan«.
15.00 Nedeljsko popoldne.
Ponedeljek: 8.10 Jutranji almanah. 9.45
Socialna problematika. 10.05 Koncert. 11.35 Zakonski tandemi. 12.00 »Okuole ognjišča -pred studencan«, ponovitev. 13.15 »Seghizzi 1979«. 14.10 Otroško okence: »Zdaj pa zapojmo!« 14.30 Grazia Deledda: »Golobje in jastrebi«. 15.00 Glasbeni ping pong. 17.05 Prvi del koncerta v goriškem Avditoriju 30. okt. letos. 17.40 Kulturna kronika. 18.00 Kulturna kronika.
Torek: 8.10 Jutranji almanah. 9.05 »Blage duše«, veseloigra. 10.05 Koncert. 11.35 Vam še ugajajo? 12.00 Kulturno pismo, ponovitev. 14.10 Odraslim prepovedano! 15.35 Doba kantavtorjev. 16.00 Kulturne rubrike.
17.05 Drugi del koncerta v goriškem Avditoriju 30. okt. letos. 17.40 Poje F. Sinatra.
18.00 Kulturna kronika. 18.05 »Avtobus potepuh«, radijska igra.
Sreda: 8.10 Jutranji almanah. 10.05 Koncert. 11.35 Umetnice jazza. 12.00 »Pod Ma-tajurjan«. 12.30 Melodije od vsepovsod. 13.15 Naši zbori. 13.15 Instrumentalni solisti. 14.10 Otroško okence: »Odprimo knjigo pravljic«. 14.30 Vladimir Bartol: »Alamut«. 15.35 Plošče. 16.30 Jugotonov expres. 17.05 Mladi izvajalci. 17.25 Slavni pevci. 18.00 Kulturna kronika.
Četrtek: 8.10 Vprašanja sodobne družbe.
9.05 »Neizpeta podoknica«, igra. 10.05 Koncert. 11.35 Jugoslovanski pevci. 12.00 Mikrofon v razredu. 12.40 Sedem not. 14.10 Otroško okence: »Tomi na obisku«. 14.30 Na goriškem valu. 15.00 Mladi pisci. 16.00 »Dvignjena zavesa«. 17.05 Skladbe z nabožno tematiko. 18.00 Kulturna kronika.
Petek: 8.10 Iz sveta folklore in ljudskega izročila«. 10.05 Koncert. 11.35 Domače popevke. 12.30 Pesmi brez besed. 13.15 Cecili-janka '78. 14.10 Otroško okence: »Kje je napaka?«. 14.30 V. Bartol: Alamut. 15.10 Po končani univerzi. 15.35 Popularnih deset.
16.00 Mikrofon v razredu, ponovitev. 16.40 S pesmijo po svetu. 17.05 Mi in glasba.
18.00 Kulturna kronika.
Sobota: 8.10 »Sobotni trim«. 9.05 »Tri bežna srečanja«, igra. 12.00 Oddaja o Reziji. 12.30 Pesem poje o... 14.10 Otroško okence: »Iz zakladnice slovenske mladinske literature«. 14.30 Vse lepo, vaš Peter! 16.30 Poslušali boste. 17.05 Mi in glasba. 18.05 Portreti naših igralcev: Glavko Turk. 18.45 Vera in naš čas.
Za cerkev v Mavhinjah: N. N. ob obletnici smrti drage mame 20.000 lir.
Za misijonarja J. Cukaleta v Indiji: N. N. 45.000 lir.
Za lačne otroke po svetu: Franc in Tinka Jeza z Opčin v spomin malega Mitja Čoka 10.000 lir.
OGLASI
£a vsak mm višine v širini enega stolpca: trgovski 100 lir, osmrtnioe 150 lir, k temu dodati 14 % davek IVA.
Odgovorni urednik: msgr. Franc Močnik Tiska tiskarna Budin v Gorici
Izdaja Katoliško tiskovno društvo
ZAHVALA
Zahvaljujemo se vsem, ki so z nami sočustvovali ob smrti drage mame
Albine Saksida vd. Berlot
Posebna zahvala g. župniku Dragotinu Butkoviču, pevskemu zboru Kras Dol-Poljane, prevozniškemu podjetju La Goriziana, darovalcem cvetja in vsem, ki so se udeležili pogreba.
Hčere in sinovi z družinami
Rupa, 14. novembra 1979