P. b.b kulturno - politično glasilo svetovnih in domačih dpgodkov ■ \ ■ P<^tni urad: 9020 Celovec — Verlagspostamt: 9020 Klagenlurt Izhaja v Celovcu — Erscheinungsort Klagenlurt LETO XIV. / ŠTEVILKA 30 CELOVEC, DNE 28. JULIJA 1966 CENA 2.- ŠILINGA Spet smrtni streli na Juž. Tirolskem Vsa javnost obsoja delovanje narodnih šovinistov Preteklo nedeljo, kratko pred polnočjo, so na Južnem Tirolskem spet padli zahrbtni streli. Doslej nepoznani storilci so v St. Martinu v zgornjem Gsiestalu, oddaljenem pet kilometrov od avstrijske meje, oddali iz strojnice približno petdeset strelov, ki so smrtno zadeli 29-letnega carinika Salvatoreja Gabitto. Ranjena pa sta bila še dva druga. Kljub temu, da so helikopterji italijanske vojske takoj pričeli zasledovati storilce, jim- do sedaj ni bilo mogoče priti na sled. Po dosedanjih poročilih bi naj bili pri napadu deležni vsaj dve osebi. Doslej so dognali le, da je bil ta napad podoben onemu, ki je avgusta lanskega leta v Sextenu v Pustertalu zahteval dve smrtni žrtvi, in da so morilci zbežali v Avstrijo. Človeku dostojanstvo Okrog človeka se vse vrti, skrb in ljubezen božja, kakor tudi gibanje narave. Ves svet se v človeku zbira in v njem zrcali svojo ustrojenost po stopnjah od materije preko rastlinstva in 'živalstva. V središču velike urejene enote, ki jo predstavlja celokupnost stvari, ima človek svoje mesto. Za materijo je naravnost osnovna značilnost 'ta, da se človeku pokorava. Po' svojem položaju je človek gospodar narave. V službi človekovi ona doseza svoj smisel. Ta visoki položaji prihaja človeku od tega, ker se v njem kot od Boga ustvarjenem Bog javlja v svojem stvarstvu. On, ki je stvariteljska ljubezen, se zrcali v človeku. Zato človek samega sebe pravilno razume le, ako se ima in se priznava za božjo podobo. Samega sebe najti in doseči more človek le, ako doseže Boga nad seboj. Pomanjkljiva pa je v človeku ta uresničitev samega sebe v toliko, v kolikor se kdo brani izročiti se Bogu brez pridržka. V popolnosti ne bo dosežena na zemlji nikoli, marveč šele v onostranstvu. Izpopolnitev lastnega bitja človek zamore doseči le kot član občestva. To pomeni, da edino na poti zgodovinskega razvoja ljudje postajajo, kar naj bi postali. Zgodovinska plat človekovega bitja je za krščanski nazor o človeku bistvena značilnost. S tem je mišljen gotov začetek, določen cilj in pa premikanje od začetka proti temu cilju, ki ga ne odločuje nujnost, marveč človekova svoboda. Tudi na začetku vseh ljudi je en človek, v katerem se odloča ne le obstoj, temveč tudi usoda vseh bodočih rodov. Ta pa ni hotel svojega življenja izoblikovati na osnovi predaje Bogu. Poskusil je marveč ravnati neodvisno od njega, v napuhu, uživanju in oblastiželjnosti. To pa je človeku in svetu prineslo daljnosežno uničenje, ko je breme lizvirne krivde padlo na vse človeštvo. Podobno izdajalskemu znaku opazujemo daljnosežnost človekove upornosti na njegovem odnosu do sveta. Ko namreč človek ošabno in sebično zlorablja sebi odločeno zemljo ter nasilno z njo ravna, mu ona ne more v samoumevni poslušnosti več nuditi potrebnega. Napuh in oblastiželjnost človeka vodita tudi do tega, da zatira in ubija sebi enake. Veletoki solza in krvi, ki preplavljajo pot človeške zgodovine, so znamenja neke izvirne krivde in ne le neke naravne nepopolnosti ali pomanjkljivosti, še tako veliki napori, da bi človek ta svoj zagrešeni položaji premagal, so bili obsojeni na neuspeh. Pot je bila ena sama: vrnitev k Bogu, k ljubezni. Prav te poti pa človek kot samovoljnež ni mogel nastopiti. A Bog sam je nudil novo možnost. V človeški zgodovini je postal sam kot delujoči subjekt pričujoč, ko je svojega večnega Sina vanjo poslal. S tem je bil položen nov začetek, ki slehernemu daje možnost novega načina življenja, možnost za razgovor z Bogom, za življenje iz ljubezni. S tem ni mišljeno, da bi v zgodovini pričujoči in delujoči Bog nesrečo in zlobo greha odstranil v korenini. Ustvaril je novo zgodovinsko situacijo, ki človeka poziva, da se ji prepusti. Zgodi se to v verni izročitvi Jezusu Kristusu. Do konca časov ne bo popolnoma uspela. A kdor se za njo odloči in jo skuša izvesti, mu je zagotovljeno, da bo v bodočnosti od Boga v polni meri prejel, kar mu sedanjost le deloma dovoljuje. Bog je ustanovil občestvo, ki naj njegovo v zgodovini dovršeno delo človeštvu ohranja v spominu in ga z obhajanjem učinkovito nadaljuje. To občestvo je Kristusova Cerkev. Kdor posluša Cerkev, postane njen ud. V tej včlenjenosti se giblje, medtem ko ga občestvo nosi njegovi lastni izpopolnitvi naproti. Pa tudi cerkveno ob- Ob tem dogodku je izdala južnotirolska deželna vlada posebno resolucijo, kjer enoglasno in odločno obsoja zločin v St. Martinu. Hladnokrvni in podli umor priča o slepi odločnosti do boja in ubijanja in tako onemogoča vsako prizadevanje za pomiritev, tako je rečeno v tej spomenici. Očividne so tudi težave, ki so jim izpostavljeni preiskovalni organi, ki se morajo udeleževati lova na odgovorne zločince. Deželno vodstvo južnotirolske Ljudske stranke pa je izrazilo tudi upanje in prepričanje, da ostro obsoja ta zločin celotno južnotirolsko prebivalstvo. Bozenski dnevnik »Dolomiten« je takoj sumil, da sta si napada v Sextenu in St. Martinu zelo sorodna in da so ju organizirale in izvedle ene in iste osebe. Pri tem so napadli in sramotili tudi avstrijsko vlado, ker je bila vpostavila med poletjem razen policistov tudi še helikopterje, ki bi naj stražili meje. Tudi Italija se je z raznimi ukrepi zavarovala pred vpadi, pred- Novembra letošnjega leta so predvidene v Združenih državah Amerike nove volitve za kongres. Kot zgleda, bo Vietnam najočit-nejše geslo v tem volilnem boju. Razumljivo je, da so tudi v Ameriki mnenja o sedanji ameriški vietnamski politiki deljena. Že dalj časa napadajo posamezni državniki ukrepe Bele hiše. Medtem ko je ameriška vlada do sedaj ob teh napadih molčala, pa je njena zadnja reakcija iznenadila javnost. Z ostro izjavo je zavrnila kritiko, ki jo izvaja demokratični senator Fulbright, predsednik zunanjepolitičnega senatskega odbora, zaradi ameriške čestvo kot tako, dn po njem vesoljno človeštvo, se pomika svoji končni izpopolnitvi onstran meja zgodovine naproti. Človeštvo iz vsakokratne sedanjosti takorekoč steguje roke po svoji končni obliki v zadnji bodočnosti. Ako človeka presojamo po teji sliki, je razvidno, da vsakemu poedincu pripada nerazrušljivo dostojanstvo. V tem so si vsi ljudje enaki, kljub rasnim, narodnostnim, političnim in socialnim razlikam. Enakost vseh ljudi je bistveni element samospozna-nja človekovega v krščanstvu. M. S. vsem z vojaščino in policijo. Ker je morilcem v Sextenu in Gsiesu uspelo — kar je policija dognala — prestopiti avstrijsko mejo, jih bodo gotovo nasledili drugi morilci in vsi ti varnostni ukrepi na mejah so zastonj. Zelene meje kratko ni mogoče zavarovati. Zato je nujno potrebno, da sodeluje celotno južnotirolsko prebivalstvo, da bodo ujeli morilce, kakor zahteva poziv deželne vlade pod predsedstvom deželnega glavarja in predsednika južnotirolske Ljudske stranke dr. Magnagoja. Tirolske varnostne oblasti so takoj potem, ko so zvedele za napad v St. Martinu, ostreje zavarovale avstrijsko-italijansko mejo v območju Vzhodne Tirolske. Avstrijske obmejne organe na Brennerju je obvestila o atentatu iitalij anska oblast. Vendar tirolske oblasti doslej niso prejele uradno vesti, kjer bi bil izražen sum, da so morilci zbežali v Avstrijo. Kljub temu so tirolske varnostne oblasti iz lastnega nagiba izdale potrebne ukrepe. politike v Vietnamu. Med drugim je bil Fulbright očital Johnsonu, češ da se je brez vednosti in privoljenja ameriškega kongresa vmešaval v stvari, ki Ameriko nič ne brigajo, in da je napravil iz Združenih držav »policista dn oboroževalca vseh nekomunističnih aziatskih držav! V Vietnamu se bojujejo Združene države popolnoma same za neke nedoločljive cilje in še to v vojni, ki ne predstavlja nobenega mednarodnega spora, ki bi takšno ravnanje ameriške vlade dovoljeval. Ameriška vlada je nato izdala zelo obširno izjavo, kjer je rečeno, da so »Ful-brightova izvajanja protislovna« in da je Bela hiša razočarana. Vrhu tega naj bi razlagal Fulbright nekatere Johnsonove izjave popolnoma napačno. 'S tem je prišlo prvič do uradnih nasprotij v Demokratični stranki, ki jih ni bilo več mogoče prikrivati. Bela hiša je prvič odgovorila na Fulbrightove napade in tako ponesla zadevo pred javnost. Predsednik Johnson se je medtem napotil v štiri ameriška velemesta, kjer je govoril za prihodnje volitve. V Indianopolisu je dejal, da se Združene države ne puste pregnati iz Vietnama, da pa tudi nikdar ne bodo kršile svojih obljub. Vojna v Vietnamu bo trajala tako dolgo, dokler komu- nisti ne bodo prenehali z bojem in se ne bodo izkazali pripravljene za mirovna pogajanja. Če bi komunisti ne izrazili nobene pripravljenosti do pogajanj, tedaj bi bile Združene države prisiljene, da pomnožijo svoje napade na Severni Vietnam. Zmaga komunistov v Vietnamu bi za Azijo ne pomenila nič dobrega. Prišlo bi do novih zahtev, v ostalem svetu pa bi izzvala le nove napade in nove vojne. Severnovietnamske oblasti so uradno sporočile vsem diplomatskim zastopstvom vzhodnega bloka v Hanoiu, da bodo v Severnem Vietnamu ujetim ameriškim pilotom sodili pozneje. Kratko pred tem pa so oblasti objavile vest, da so ustanovile »odbor za preiskavo vojnih zločinov ameriških imperialistov v Vietnamu«. Ta komisija bo raziskovala med drugim »zločine v zvezi z ameriškimi bombnimi napadi«. Ameriškim jetnikom pa ne bodo sodili kot »vojnim zločincem«, temveč kot »zločincem proti vietnamskemu ljudstvu«. Ko se je francoski diplomat Sainteny vrnil iz Hanoia v Pariz, je izjavil, da pričakuje, da bodo ameriške pilote v velikih procesih najbrž obsodili na smrt, nato pa jih bodo pomilostili. Omenjeni diplomat se je večkrat razgovarjal s Ho či Minhom ih je spoznal, tako trdi, da Severni Vietnam načelno ne odklanja mirovnih pogajanj, pač pa se nikdar ne bo uklonil kakšnemu ultimatumu. U Tant je odpotoval v Moskvo V torej tega tedlna je odpotoval v Moskvo generalni tajnik Organizacije združenih narodov U Tant. V sovjetski prestolnici se bo mudil teden dni. Razgovarjal se bo s sovjetskimi državniki o političnih vprašanjih. Pred svojim odhodom je bil izjavil, da ne misli od Sovjetske zveze zahtevati, naj bi sklicali ženevsko konferenco, ki bi naj na njej' razpravljali o vietnamskem problemu. Ob tej priložnosti je U Tant tudi izjavil, da bo povedal konec avgusta, ali bo privolil v podaljšanje svojega mandata v OZN ali ne. Ob prihodu v Moskvo je U Tant izjavil, pred novinarji, da si bo prizadeval za pomiritev mednarodne napetosti, ki je danes bistveno nevarnejša kot je bila pri njegovem zadnjem obisku v Moskvi pred dvema letoma. V Moskvi so svoj čas zbudile pozornost U Tantove ocene o vietnamskem vprašanju ter njegovo kritično stališče, ki ga je zavzel do ameriških napadov v Vietnamu. Moskovska »Pravda« je o U Tantovem obisku poročala na častnem mestu na prvi strani, kjer je delovanje U Tanta kot generalnega tajnika OZN ocenila zelo ugodno. Iz 'tega sklepajo, da je Sovjetska zveza za podaljšanje U Tantovega mandata pri OZN za nadaljnjih pet let. Nesreča zaključila počitnice Grozna prometna nesreča se je začetkom tega tedna pripetila na avto-cesti Frankfurt—Kdln v Nemčiji. Zahtevala je 32 smrtnih žrtev, med temi je bilo 28 belgijskih otrok. Otroci so preživljali počitnice na Tirolskem in so bili na poti domov, ko je prišlo do nezgode: belgijski izletni avtobus je strmoglavil s 43 osebami z deset metrov visokega mostu pri Limburgu na spodaj ležečo cesto in tam med strašnim ropotanjem obležal s kolesi na vrhu. Ker je priletelo osem in pol ton težko vozilo naravnost na streho in je vozilo stlačilo celo tretjino, je ostalo živih le nekaj oseb. V Bruslju je prišlo do žalostnih prizorov, ko so starši, ki so eno uro zastonj čakali na vrnitev svojih otrok, zvedeli, kaj se je zgodilo. Belgijski kralj Baudouin je prizadetim izrazil svoje sožalje. V Limburg pa je poslal venec v svojem in v imenu kraljice Fabiole. - ^ Mešani in moški zbor Katoliškega prosvetnega društva v Globasnici in moški oktet Katoliškega prosvetnega društva »Edinost« v Štebnu priredita PEVSKI KONCERT v nedeljo, dne 31. julija 1966, ob pol treh popoldne pri Antoniču na Reki pri St. Jakobu v Rožu, in ob osmih zvečer pri Miklavžu v Bilčovsu. Dekleta bodo nastopile v podjunskih narodnih nošah. Vsi ljubitelji slovenske pesmi prisrčno vabljeni. I J Ameriški volilni boi v znamenju Vietnama Politični teden Po svetu... YOUNG IN COLLINS STA BILA V VSEMIRJU Medtem, ko mi dan za dnem vršimo svoje poklicne posle in naloge, se vozijo drugi po vsemirju. Amerikanci so bili ponovno poslali dva nova astronavta z »Gemini 10« na pot okoli zemlje. Po 70 urah letenja po vesolju sta konec preteklega tedna srečno pristala na zemlji, ko je ladja začela 43. krog okoli zemlje v višini 372 kilometrov. Vesoljska kabina je padla v morje samo osem kilometrov daleč od ladje »Guadal-canal«. Kmalu zatem so se z helikopterjev, ki so prispeli z ladje, spustili v morje po-taipljači, ki so pritrdili okoli kabine poseben pas, da se ne bi potopila. Nato sta astronavta zapustila kabino. Med potjo okoli zemlje je imel Collins nalogo, se približati »Ageni 8«, ki kroži že od marca 1966 naprej, in sneti z nje ploščo, ki je bila pritrjena na njeni zunanji steni in ob katero so udarjali drobci meteoritov. Znanstveniki hodo proučili učinkovitost teh udarcev ob stene satelitov in s tem v zvezi nevarnost, ki so ji izpostavljeni astronavti v vesolju. Zaradi prevelike uporabe goriva sta morala odpasti dva vesoljska sestanka in dve združitvi med »Gemini 10« in »Ageno 10«. DE GAULLE JE OBISKAL ERHARDA Francoski predsednik de Gaulle je bil proti koncu prejšnjega tedna na kratkem obisku v Bonnu, kjer se je 'pogovarjal z Erhardom. Iz nemških vladnih krogov se je zvedelo, da so predvsem govorili o de Gaul-lovem obisku v Moskvi v zvezi z odnosi z državami vzhodne Evrope in z nemškim vprašanjem, o NATO in o gospodarskih vprašanjih ter skupnem tržišču. De Gaulle je med drugim izjavil, da hoče Francija »združeno Evropo samo z vso Nemčijo« in da je zagovarjal to stališče tudi v Moskvi. Dejal je, da stališče Francije ne pomeni zanikanja ali uničenja atlantskega zavezništva, temveč pomeni, »da bosta Evropa in svet mogla napredovati ter doseči mir samo, če se bosta Francija in Nemčija strinjali.« Erhard je povedal, da je v razgovorih ugotovil, da je Francija ostala »zvesta družabnica v zavezništvu«, čeprav je zapustila »atlantsko integracijo«. Obrambna ministra obeh držav sta podpisala sporazum o skupni izdelavi optičnega radarja in raketnega izstrelka. Podtajnik v bonn-skenr zunanjem ministrstvu von Hase je izjavil, da so razgovori pokazali enakost mnenj glede poglavitnih političnih vprašanj. V VIETNAMU ŠE NE BO MIRU ru«. Prva govornika sta bila Liu Šao-Či in prvi namestnik ministrskega predsednika in tajnik komunistične partije Tao Ču. Zborovanja se je udeležil celotni kabinet in vodstvo stranke, samo Mao-Tse-tung ni bil navzoč. Govorniki so napadali Združene države, češ da so kršile ženevske sporazume, napadali pa so tudi Sovjetsko zvezo. Amerika si zelo prizadeva, da bi preprečila usmrtitev v Vietnamu ujetih ameriških pilotov. Kot se je zvedelo, je v Hanoju ujetih 63 ameriških pilotov. Ameriško vojaško središče je objavilo, da je Amerika od pričetkov letalskih napadov na Vietnam februarja 1965 pa do danes zgubila okoli 320 letal. SOVJETSKI ZUNANJI MINISTER ANDREJ GROMIKO V TOKIO Sovjetski zunanji minister Andrej Gro-miko je začetkom tega tedna prispel na enotedenski uradni obisk na Japonsko. Po prihodu na tokajsko letališče je dal kratko izjavo za tisk, v kateri je izrazil upanje, da bo njegova izmenjava mnenj z japonskimi voditelji »zboljšala sovjetsko-japonske odnose in pripomogla k ublažitvi mednarodne napetosti.« Japonski list »Japan Times« poroča po podatkih iz vladnih virov, da se je blagovna izmenjava Japonske s Sovjetsko zvezo in Ljudsko republiko Kitajsko povečala v prvem polletju tega leta za 30 odstotkov v primerjavi z lansko. Japonski vladni krogi so prepričani, da bo blagovna izmenjava Japonske s Sovjetsko zvezo dosegla na koncu leta vrednost 500 milijonov, z Ljudsko republiko Kitajsko za 600 milijonov dolarjev, če se bo trgovina nadaljevala s takšno hitrostjo. IRAŠKI MINISTRSKI PREDSEDNIK NA OBISK V MOSKVO Včeraj je prispel v Moskvo na obisk iraški ministrski predsednik Bazaz. Pred svojim odhodom je v Bagdadu izjavil, da bo ta njegov obisk »okrepil gospodarske, politične in vojaške odnose med državama«. Iraški državnik se bo med drugim pogajal v Moskvi o sovjetskem kreditu kakih 420 milijonov dolarjev za zgraditev velike hi-drocentrale na Mosulu. INDONEZIJA JE SKRČILA VLADO V Džakarti so objavili sestavo nove indonezijske vlade. General Suharto je postal prvi minister. Ta je že 11. marca letos dobil pooblastila, da naj uredi krizo v deželi. Prejšnji mesec pa je dobil od indonezijskega kongresa nalog, da sestavi novo vlado. S ponovno uvedbo položaja prvega mini- stra so rešili problem, v čigavih rokah naj bo izvršilna oblast v državi. Ta položaj so bili ukinili po smrti Djuande pred dvema letoma. Doslej je predsednik indonezijske vlade dr. Sukamo formalno opravljal tudi posle ministrskega predsednika. V novi vladi so štirje podpredsedniki vlade in dvajset ministrov. Do nedavnega je imela indonezijska vlada več kot sto ministrov. TITO NI IMENOVAL NASLEDNIKA V intervjuju z nekim angleškim dnevnikom je izjavil jugoslovanski državni predsednik Tito, da ne bo imenoval svojega naslednika. Ljudstvo samo ga bo moglo voliti. '»V našem socialističnem sistemu ne poznamo dinastije in zato tudi ne dedičev,’ je dejal Tito ob zahodnih komentarjih o zadnji čistki v Jugoslaviji. Pri tem so bili listi polagali največjo važnost na vprašanje, kdo bo Tita nasledil. Po tej čistki v partiji je položaj Tita utrjen kot še nikdar prej. Jugoslovanski parlament je izvolil Tita za svojega predsednika do njegove smrti. V razgovoru je dejal tudi, da ga zelo zanima, kdaj je bil prišel zanj čas, da bi bil moral odstopiti. Notranji minister Črne gore Bulatovič in njegov namestnik Mijovič sta bila odstavljena proti koncu prejšnjega tedna. Očitajo jima, da sta ravnala neodgovorno pri reorganizaciji državne službe in da sta zlorabljala državni denar. Oba moža sta bila člana varnostne službe, ki jo čistijo od začetka julija. Da sta bila že prej odstavljena jugoslovanski podpredsednik Rankovič in vodja državne varnostne službe, notranji minister Stefanovič, o tem smo že poročali. AMERIKA ZAVRNILA SOVJETSKO NOTO Začetkom tega leta je vlada Združenih držav Amerike zavrnila noto Sovjetske zveze, v kateri je ta protestirala, da bombardiranje petrolejskih skladišč pri Hanoiu in Hajfongu predstavlja nevarnost za sovjetske ladje, ki plovejo po luki Hajfong. Ameriški predstavnik je izjavil, da je »obžalovanja vredno, ker Sovj. zveza oskrbuje s petrolejskimi proizvodi Severni Vietnam, ki jih ta uporablja za nadaljevanje oboroženega napada na Južni Vietnam.« Po izjavi tega predstavnika so v Moskvi hkrati tudi izročili ameriško noto kot odgovor na svojetsko noto, v kateri je bilo govora, da so bile štiri sovjetske trgovske ladje v nevarnosti med bombardiranjem okolice Haj-fonga. Ameriška nota obtožuje Sovjetsko zvezo '»netočnosti« o vietnamskem položaju in jo hkrati poziva, »naj se ponovno zavzame«, da bi Severni Vietnam pristal na konferenco. Severni Vietnam pa obtožuje Ameriko zaradi kršenja ženevskih sporazumov iz leta 1954 in 1962 v zvezi s transporti čet in 'živil s severa na jug. in pri nas v Avstriji Iz Vietnama prihajajo novice, da bombardirajo Amerikanci vsak dan severni del države. Tem novicam so se pridružile še novice o ponovnem poskusu samomora z ognjem mladega budističnega meniha. Bombardirano je bilo zopet področje Hanoja in Hajfonga. Ne kaže, da se bo ta vojna kmalu končala. Ameriška predstavniška zbornica je odobrila vojni proračun, ki določa rekordno število osem milijard in 600 milijonov dolarjev za prihodnjih dvanajst mesecev. V ANGLIJI SO SINDIKATI NAPOVEDALI WILSONU BOJ Del angleških sindikatov, ki sloni na njih veliki del moči Wilsonove vlade, so Wil-sonu napovedali boj, ker je izdal deflacijski program. Vodja največjega angleškega sindikata, sindikata transportnih delavcev Cousins, je odklonil Wilsonove predloge, češ da naj bi pol leta ostale plače nespremenjene. Cousins je bil pred tremi tedni odstopil kot minister za tehnologijo iz protesta proti tej politiki. Temu zgledu transportnih delavcev so sledili tudi drugi sindikati in skupine delojemalcev. Nekateri sindikati so že pozvali svoje člane, naj zahtevajo povišanje plač. Cousins je ta svoj, korak utemeljil s tem, da vlada ni ukrenila ničesar za zvišanje proizvodnje. PEKING JE POMNOŽIL GROŽNJE Pred enomilijonsko množico ljudi je izjavil kitajski državni predsednik Liu Sao-Či v Pekingu, da so ameriški napadi na Severni Vietnam tudi napadi na Kitajsko. To zborovanje je bilo doslej največje proti ameriški politiki v Vietnamu. 150.000 pripadnikov kitajske vojske je uprizorilo posebno parado pred »Vrati nebeškega mi- PRVO VLADNO POLLETJE V OČEH ČASNIKARJEV V televizijski sobi so se zbrali časnikarji in predstavniki treh strank v parlamentu, Withalm (OeVP), Pittermann (SPOe) in van Tongel (FPOe). Diskusijo je vodil glavni urednik pri »Wiener Zeitung« Stamp-recht. Časnikarji so stavili razna vprašanja v zvezi z zadnjimi političnimi dogodki. Ta-ko je Jablonka (»Volksblatt«) izjavil Pitter-mannu, da je pričakoval, da bo Socialistična stranka po 6. marcu predložila nov koncept. Trenutno ta predlog opozicije ni več kot samo želja po njem. K temu je dejal Pittermann: »Naš koncept je program za Avstrijo — od 6. marca naprej ima seve malo izgledov, da bo uspel«. POSLANCI NAJ MANJ GOVORIJO IN VEČ POVEDO Dunajski urednik pri »Salzburger Nach-richten« Georg Novotny je kritiziral predvsem načelo notranjepolitičnega razmerja, po katerem izbirajo poslance za državni zbor. Rekel je: »Ljudje, ki mislijo s svojo pametjo, ki se ne navežejo na katero koli skupino, torej izven stoječi, nimajo nobenih zgledov, da bodo kdaj prišli v državni zbor.« Na socialistični stranki pa je grajal predvsem to, da je poskušala »ustaviti opozicijo 'pod vsakim pogojem«. Ljudska stranka pa je za napade in za kritiko še vse preveč občutljiva. »Ni državni zbor odgovoren vladi, temveč obratno«. Novotny je izjavil tudi, da mnogi 'poslanci v parlamentu samo govore, ne da bi kaj povedali. K vprašanju izbiranja poslancev je izjavil Pittermann, da ti zastopajo svoje volilne okraje in da je pri sedanjem volilnem sistemu vodstvu stranke zelo težko, postaviti v volilnih okrajih poslance, ki zastopajo različna stvarna področja. Van Tongel se je pritožil, da ljudska stranka večkrat argumentov opozicije kratkomalo ni vzela na znanje in da je predloge skratka preglasovala. Zastopnik socialističnega časopisja Sterk je vprašal, kako se more opozicija uveljaviti, če ne s pravico staviti iniciativne predloge. Kajti socialistične zahteve se niso porodile v zadnjem trenutku v glavah opozicije, temveč temeljijo na zahtevah, ki jih je postavila avstrijska sindikalna zveza. K temu je Withalm ponovil izvlečke svojega govora pred državnim zborom, ko je bil izjavil: »Kadar boste nekaj predlagali, kar je mogoče obravnavati in bomo vsi imeli občutek, da vam gre za resne zadeve, se bomo takoj vključili v diskusijo — za resne predloge, ne pa za takšne, ki stanejo šest milijard šilingov.« Pittermann je odgovoril, da so 'Socialistični predlogi odgovarjali tem pogojem, da pa jih Ljudska stranka kljub temu ni obravnavala. NOTRANJI MINISTER POZIVA GOSPODINJE K VARČEVANJU Notranji minister Hetzenauer je naslovil na vse gospodinje poseben poziv, da naj še vnaprej podpirajo delo vlade in pomagajo pri uspešnem razvoju mesnih cen. Minister je ugotovil, da so bili storjeni ukrepi, ki so ustavili naraščajoče cene, vendar naj gospodinje še vnaprej kupujejo poceni meso. Vprašanje še ni docela rešeno in še se bo treba prizadevati, da se bodo zadeve uravnovesile. Hetzenauer pa je izjavil tudi, da mesne cene nikakor ne ogrožajo gospodarske stabilnosti. SLOVENCI doma hi po §mtu Tržačani romajo Zadnje nedelje so priredili Tržačani velika skupna romanja. Prvo je bilo v novo svetišče na Vejni. Ob tej priliki je bil blagoslovljen novi oltar sv. Cirila in Metoda. Oltar ima slovenski napis in so ga postavili tržaški slovenski katoličani. Delo v mozaiku je izvršil akademski slikar Tone Kralj. Drugo veliko romanje pa je bilo v Einsiedeln v Švici. Grede so obiskali tudi Ženevo, Ziirich in Innsbruck. Srednja šola dobila ime po slovenskem pesniku Na redni seji devinsko-nabrežinskega občinskega sveta so pred kratkim sklenili, da se bo slovenska enotna srednja šola v Nabrežini v Italiji imenovala po slovenskem pesniku Igu Grudnu. Profesorski zbor te šole je prej sprejel sklep, naj se šola poimenuje po nabrežinskem ožjem rojaku, pesniku Grudnu, kar je občina tudi potrdila. Vilhar razstavlja v Gorici V razstavni dvorani „Pro loco” na Verdijevem Korzu v Gorici je bila odprta razstava slovenskega umetnika Marija Vilharja. Slikar in kipar, ki je rojen leta 1925 v Postojni, je izložil 15 oljnih slik, ki kažejo motive iz Ljubljane, Gorice in obmorskih krajev. Pozornost so zbudili kiparski izdelki iz žgane gline s kovinskimi vstavki; med temi posebno skupina orkestra. Italijanska kritika je slovenskega umetnika zelo dobro ocenila. Obenem pa razstava doprinaša h kulturni izmenjavi obeh narodov v Italiji. Nova slovenska profesorica Na tržaškem konzerva tori ju je pred kratkim diplomirala za profesorico klavirja gdč. Marta Can-ciani, doma pri Sv. Ivanu v Trstu. Slovenski dan na Višarjah Začetkom tega meseca so doživljali Višarje svoj veliki dan. Tisti dan so bile Višarje res slovenske; računajo, da je bilo okoli 1500 romarjev iz Slovenije, ki so prišli iz Ljubljane, Celja, Kamnika, Maribora, Postojne, Bilj in drugod. Kratke novice Za konzultorja papeškega Sekretariata za nevernike je bil imenovan ljubljanski bogoslovni profesor prelat dr. Vilko Fajdiga. Dosedanji kaplan v Tržiču na Gorenjskem g. Ciril Lazar je bil imenovan za upravitelja župnije Tomi-šelj pod Ljubljano. Na Kepanju pri Ljubljani je umrl župnik in dekan Ivan Kogovšek, duhovnik visokih kvalitet: izobražen, miren, urejen, nadvse prizadeven dušni pastir. Med zadnjo vojno so mu požgali cerkev. Napisal je zgodovino župnije Kopanj in župnije št. Vid nad Ljubljano. Na njegovo mesto je prišel pastiro-vat Viktor Pristov, ki se je vrnil iz Brazilije. V starosti 78 let je izdihnil v ljubljanski bolnišnici Matej Tavčar, upokojeni dekan, doma iz Sv. Lenarta nad Škofjo Loko. Jubileji in imenovanja rimskih Slovencev V Rimu je slavil 50-Ietnico mašništva slovenski jezuit p. Zore, ki že mnogo let deluje v jezuitskem redu ter predava na gregorijanski univerzi. — Znani slovenski mariolog, frančiškan p. dr. Bruno Korošak je bil pred nedavnim imenovan za profesorja in glavnega vodjo knjižnice na univerzi Antonia-num v Rimu. Dr. France Šegula, pospeševatelj procesa za beatifikacijo Slomška, pa je bil imenovan za glavnega tajnika univerze za širjenje vere. Za Slovenski zavod v Rimu Zadnjič smo brali, da je bil v Rimu na primernem mestu kupljen svet, na katerem bodo gradili Slovenski zavod, ki naj bi služil slovenskim duhovnikom za nadaljevanje študija v večnem mestu. Za zbiranje darov v Združenih državah sta se zelo zavzela msgr. Baznik in g. Martelanc. Sedaj so se v ta namen organizirali tudi kanadski Slovenci in sestavili ožji odbor. Torontski nadškof Peacock je z veseljem dovolil, da se v ta namen nabira denarna pomoč med Slovenci na ozemlju njegove škofije. Skladatelj Ciril Pregelj umrl V ankaranski bolnici je pred kratkim umrl znani slovenski skladatelj Ciril Pregelj. Rodil se je leta 1887 v Olševku pri Kranju. Glasbo je študiral na Dunaju, nato pa je več let deloval kot glasbeni učitelj v Celju. Po upokojitvi se je nastanil v Ljubljani, od koder se je preselil v Izolo, kjer je tudi pokopan. Zapustil je dolgo vrsto orkestralnih, plesnih in scenskih kompozicij, veliko solospevov in zborovskih skladb. Najbolj znan pa je postal po svojih mladinskih pesmih in priredbah narodnih pesmi. Pred smrtjo je pripravljal novo zbirko „Sto narodnih pesmi”. Moravska je vstala iz groba Nad vse zanimiva razstava pod naslovom »Moravska in pokristjanjevanje pri Slovanih« ima že dolgo pot za seboj. Svoje evropsko potovanje je pričela v Pragi, nato pa smo jo srečali v Nitri in v Atenah. Za dalj časa se je bila ustavila tudi v avstrijski prestolnici, na Dunaju, kjer jo je za dva meseca sprejel pod streho Kiinstlerhaus. Trenutno se nahaja v Mainzu. Pred seboj pa ima še večje cilje kakor Stockholm (Švedska), Krakov (Poljska), Bern (Švica) in končno Združene države Amerike V čem je pomen in v čem veličina te zgodovinske razstave? Redkokdaj je uspelo kakšni razstavi predeči ti tako živo in jasno določeno kulturnozgodovinsko dobo, kot je to uspelo pričujoči »Moravska in pokristjanjevanje pri Slovanih«. Na Dunaju so za to priliko posebej uredili razstavišče in ga tudi arhitektonsko spremenili. Vzidali so velike vitrine, kjer so pregledno združili fotomontaže, .spremne tekste in razlage z originalnimi izvodi. Naravnost zgledno so upodobili obsežne karte (zemljevide), preglede in prereze, shematične uprizoritve z modeli za izkopanine ter časovne in stvarne ipojasnitve prikazane znanosti. Razstava obsega 1291 kosov in zajema prostor 1500 kvadratnih metrov. Za Dunaj so jo obogatili še z nekaterimi avstrijskimi prispevki. Poleg tega je bilo mogoče videti filme o izkopavališčih na južnem Moravskem, predvsem v Mikulčicah; vsak ponedeljek so izvajali koncerte čeških glasbenikov v mestnih kinodvoranah. V Kiinstler-hausu samem, na razstavišču, je iz skritih zvočnikov zvenela staroslovanska glasba in dajala s tem celotni razstavi tudi akustično posebno ozadje. Posamezni oddelki razstave prikazujejo gospodarski in družbeni, kulturni in verski razvoj staroslovanske države, ki se je razprostirala v prostoru zahodne Moravske in vzhodne Bavarske. Praznovanje 1100-letnice pokristjanjevanja Moravanov (pred tremi leti) je pobudilo razstavo. Pred 1100 leti se je pričelo slovansko pismenstvo, ki sta ga poklicala v življenje slovanska apostola Ciril in Metod. S tem, da so se Čehi in Slovaki začeli zavedati pričetkov svoje lastne zgodovine, se je jasno povečalo tudi zanimanje za arheološko delo, ki je v zadnjih petnajstih letih precej razjasnilo doslej temno zgodovinsko •dobo, ki je vladala ob zatonu rimskega časa pa do zgodnjega srednjega veka: razstava je zajela in pokazala najvažnejše zaklade, ki so jih izkopali iz nekdanjih moravskih tal. Posebno vrednost imajo zakladi iz devetega stoletja, ki pričajo o tem, da imamo že v devetem stoletju opraviti z zaključeno, mestu podobno slovansko naselbino; življenje tedanjih prebivalcev se ni izčrpavalo samo v poljedelstvu. Izkopanine so tudi pokazale, da so tu pokristjanjevala že pred devetim stoletjem, seveda ne z zaželenim uspehom. Vzroke za to moramo iskati v tem, da misijonarji niso razumeli in govorili slovanskega jezika. Posebno bogastvo so odkrili grobovi v Mikulčicah in Pohansku, ki so doprinesli levji delež k tej razstavi. Tako vidimo iz osmega stoletja ponazoritve konjskih grobov, iz petega in šestega stoletja pa odkritja iz požarnih grobov. Keramika po praškem vzorcu priča o tem, da ,Die Furche" o slovenski literaturi na Koroškem »Die Furche«, svobodni kulturno politični tednik, ki izhaja na Dunaju, je objavil dne 23. julija 1966 na strani »Li-terarische Blatter« obsežen članek o literarnem delu koroških Slovencev po drugi svetovni vojni. Napisal ga je na povabilo uredništva pri »Die Furche« dr. Reginald Vospernik in mu dal naslov »Gedanken zur slowenischen Dich-tung in Karnten seit 1945.« Izmed povojnih koroških slovenskih besednih ustvarjalcev navaja dr. Reginald Vospernik imena Milka Hartman, Valentin Polanšek, izmed mladjevcev pa Florian Lipusch, Erich Prunč in Karl Smolle. Pisec je prevedel tudi nekaj literarnega gradiva v nemščino. »Die Furche« je pri nas znana zaradi svojega stvarnega poročanja. Le redkokdaj naletimo v tisku na tako objektivne besede o nas in našem življenju. »Die Furche« pa štejemo med tiste poštene in solidne liste, ki postavljajo stvar in resnico višje kot osebne pristranske odnose posameznikov do stvari. so živeli Slovani nekoč skupno z Obri, pa tudi o kmetski kulturi in preprosti umetnosti ter rokodelski spretnosti. Občudovati moramo okraske iz zlata in brona, obroče in zaponke, jahalne opreme, kovaške izdelke od meča pa do pluga. Okovani pokrovi, koščene igračke, zlati uhani, okrogli gumbi z bogato ornamentiko nam podajajo zelo izčrpno sliko o kakovosti tedanje rokodelske umetnosti, ki sloni na poznejši tradiciji in priča o vplivih iz bizantinskega, karolinškega in pontskega kulturnega kroga. Moravsko poljedelstvo in gradbeništvo je zajeto v posebnem oddelku; modeli prikazujejo enosobna stanovanja s preprostimi ognjišči. Ob njih pa najdemo upodobitve Rojstno hišo slovenskega pesnika Simona Gregorčiča v Tolminu preurejajo v teh tednih v pesnikov muzej. Prenovljeni pesnikov dom bo slovesno odprt sredi septembra 1966. Tako bo Goriški slavček, katerega mnoge pesmi so ponarodele, petdeset let po svoji smrti dobil svoj muzej. Tudi drugi narodi častijo svoje duhovne velikane s tem, da jim postavljajo takšne spomenike. Pomislimo samo na Ruse in na domove velikih ruskih pisateljev in pesnikov. Tudi v Sloveniji imamo urejenih nekaj rojstnih domov znamenitih Slovencev, na primer x Vrbi, Vrhniki in Muljavi. Z domom Simona Gregorčiča pa bomo Slovenci dobili nov cilj, kamor bomo mogli poromati ljubitelji slovenske poezije. Za preureditev hiše in za septembrske slavnosti skrbi več odborov. Skoraj polovica Tolminskega sodeluje pri tem. Hiša bo po preureditvi prav takšna, kot je bila v mladosti Simona Gregoriča. Obenem pa bo •tudi prikaz dobe, v kateri je pesnik živel. V pritličju bo mogoče videti odprto ognjišče, ki je že povsem izginilo iz primorskih hiš. V zgornjih prostorih pa bo urejen pesnikov muzej, ki bo, kakor se obljublja, zares bogat. Tu 'bodo stalno razstavljene vse izdaje pesnikovih knjig, prevodi, njegovi predmeti pa tudi številne pesnikove podobe, med njimi nekatere manj znane in doslej težko dostopne. V hiši bodo razstavlje- modernih, velikih blokovskih stanovanjskih hiš z mestnim značajem. — Drugi oddelek zajema spet staroslovansko pismenstvo, ki se nam je ohranilo v bogoslovnih delih. Zanimive so tudi cerkvene zgradbe tedanjega časa. Bazilika v Mikulčicah je bila zidana v treh ladjah, druga cerkev tega kraja je bila okrogla in je imela dve apsidi, kakor ponazorujejo rekonstrukcije teh cerkva. O delovanju bratov Cirila in Metoda pa pričajo slike, ikone, teksti in zgodovinske razlage. Slovanska blagovestnika sta prišla na Moravsko leta 863. S svojim misijonskim delom sta položila temelje za staroslovansko kulturo. Razstava je vseskozi vredna, da si jo ogleda vsakdo. Ogledati pa bi si jo morali posebno tisti na Koroškem, ki se diletantsko pečajo z dejavnostjo slovanskih blagovestnikov — in vrhu tega ne iz znanstvenih razlogov, temveč iz političnih namenov. Ti ljudje bi najraje potopili v žlici vode vse kulturne spomenike v slovanski zgodovini. Sicer pa je tolmačenje zgodovinskih dejstev le ogledalo duhovnosti, le jasna osebna izkaznica takih »zgodovinarjev«. ni tudi številni narodoslovni predmeti iz kobariškega kota. Mnogi od sorodnikov Simona Gregorčiča še danes žive na tem kraju. Pesnikova pranečakinja Pepca Gregorčič bo še vnaprej živela v pesnikovem rojstnem domu in ga oskrbovala. Tudi pesnikov pranečak France Gregorčič še kmetuje na istem posestvu. V vasi živi 82-letni Franc Skočir, ki je daljni pesnikov sorodnik. Spomin na pesnika Simona Gregorčiča je še povsod živ, v Tolminu pa živi tudi še spomin na človeka Simona Gregorčiča. Saj je njegova pesem usodno povezana z zgodovino in z ljudmi v teh krajih. Pisatelj Jože Kranjc je umrl V Ljubljani je v starosti 62 let umrl slovenski pisatelj Jože Kranjc. Pisal je romane, povesti in novele. Leta 1930 je objavil svoj prvi roman z naslovom »Ljudje s ceste«, s katerim se je uvrstil med pisatelje s socialno tematiko. Leta 1955 je izšel izbor njegovih novel pod naslovom »Sreča v temni ulici«. Njegova zadnja knjiga je izšla leta 1962. To so bile črtice pod skupnim naslovom »Moj otrok in jaz«. Napisal je tudi nekaj mladinskih povesti in iger. Pred vojno so igrali v ljubljanski Drami njegove drame »Katakombe«, »Detektiv Megla« in »Skedenj«. Izšel bo narodoslovni atlas Jugoslavije Etnološko društvo Jugoslavije je po zgledu drugih evropskih narodov pričelo leta 1960 akcijo za pripravo Etnološkega atlasa Jugoslavije. Takšne atlase so že izdali skoraj vsi evropski narodi, Jugoslavija je s pripravljanjem etnološkega atlasa v Evropi časovno med zadnjimi. Etnološka kartografija dobiva v današnjem času vse večji pomen, ker omogoča hiter in natančen pregled ostankov tradicionalne ljudske kulture pri posameznih ljudstvih. Prav tako pa nudi tudi možnosti za znanstveno rekonstrukcijo tistega važnega dela dolgotrajne kulturne zgodovine, ki zanj sploh nimamo neposrednih, to je pisanih in arheoloških virov. Za pripravo Etnološkega atlasa Jugoslavije so pri Etnološkem društvu ustanovili posebno 'komisijo za atlas in center za pripravo atlasa, ki ima sedež v Zagrebu. Pripravljalna dela so zahtevala rešitev številnih tehničnih vprašanj, ker gre za delo, ki je zanj 'potrebno večletno zbiranje podatkov. Vrhu tega je treba še sistematizirati obširno zbrano gradivo. Po načrtu, ki so ga napravili leta 1960, so delo razdelili na tri stopnje: poskusno zbiranje, sistematično zbiranje, obdelava podatkov. Trenutno je delo v drugi fazi, ki bo trajalo do konca leta 1967. Tretja stopnja se bo pričela 1. 1968, zaključili pa jo bodo do konca leta 1972. Ker strokovnjaki, etnologi, dela ne bi zmogli sami, je komisija povabila k sodelovanju tudi nestrokovnjake. Kot je običaj tudi pri drugih narodih, so k zbiranju najprej pritegnili učitelje. V Jugoslaviji bo treba preučiti 8.000 do 12.000 krajev, poleg tega pa tudi kraje v tujini, kjer živijo narodnostne manjšine jugoslovanskih narodov. Tako sodelujejo na primer pri zbiranju gradiva učitelji vseh hrvaških osnovnih šol na Gradiščanskem. Urejeno zbiranje gradiva opravljajo sodelavci atlasa s posebnimi vprašalni-cami. Strokovnjaki pri komisiji za pripravo atlasa so sestavili štiri vprašalnice, ki se nanašajo na vsa tri področja ljudske kulture: snovno, družbeno in duhovno. Skupaj, je v vprašalnicah 192 nalog z okrog 3.000 vprašanji. Doslej sta izšli dve vprašalnici, pred izidom sta pa tudi že tretja in četrta, tako da se za konec leta 1967 predvideni zaključek druge stopnje ne bo zavlekel. Znani so nam tudi dosežki prve, poskusne stopnje. Na osnovi s poskusno vprašalnico Zbranih podatkov je komisija za pripravo izdala osem poskusnih zemljevidov, ki so dobili mednarodna priznanja v Moskvi in Bonnu. Rojstna hiša Simona Gregorčiča postala muzej sodobni kulturni B G 9 B ■ ■ H portret Friedrich Durrenmaff O Diirrenmaltu se da povedati kratko, da si je kot dramatik osvojil svetovna gledališča. Njegova tragikomedija »Obisk stare gospe« je šla skoraj čez vse nemške o-dre in je bila v Ameriki eden največjih uspehov na Broadwayu. Poprej mu je seve bilo težje. Rodil se je leta 1921 v kantonu Bern kot sin protestantskega duhovnika in najprej je nameraval postati slikar ali učitelj. A potem ga je tako nenadoma obsedlo, da bi pisal, kakor pravi sam, in sploh ni več utegnil končati študija. Veliko je napisal že pred »Obiskom stare gospe«. Precej neuspehov je doživel, a tudi marsikaj takega, kar mu je dalo spodbudo. Njegova dela, ki se nekaj let prej niso prebila dalje, kot do problematične krstne predstave, so pozneje vsa po vrsti osvajala gledališke odre. »Obisk stare gospe« je povsod brez izjeme polnil blagajne gledališč. V njegovih delih je čutiti zaradi ironije odtujeno tragiko, ki se pogosto preobrača v grozljivost. Semkaj spadajo njegova dela »Romulus Veliki«. »Zakon gospoda Missi-ssipija«, »Nočni obisk«, »Angel je prišel v Babilon«, »Frank V., opera privatne banke« in njegovo zadnje odrsko delo »Fiziki«. Poleg tega je napisal še več romanov, povesti, teoretičnih razprav o gledališču, snemalnih knjig za film in vrsto radijskih iger. Vse to mu je prineslo in utrdilo sloves ne le plodovitega, temveč tudi vsestranskega in zmeraj izzivalnega avtorja. Po krstni uprizoritvi »Fizikov« februarja 1962 v ziiriškem gledališču, ki je bila bleščeč uspeh, je zapisal kritik: »Diirren-matt je zdaj na novi poti in je dosegel nov cilj. Prva njegova klasična drama. Enotnost kraja, enotnost časa, malo nastopajočih, skop jezik, gledališče v svoji najčistejši obliki«. Diirrenmatt živi s svojo družino v Neu-chatelu v romanski Švici. Tam si je, nekoliko ven iz mesta, kupil na samotnem pobočju hišo. Rekli smo, da je Diirrenmatt znan v vsem kulturnem svetu. Njegove izkušnje s svojimi igrami v tujini pa so seve različne. Nekatere igre se zdijo za nekatere dežele primernejše kot druge. Na primer je imel »Romulus Veliki« v Rimu večji uspeh kot »Obisk stare gospe«. V Franciji so uprizorili »Romulusa« naravnost čudovito, medtem ko ga v Nemčiji zmerom znova zametujejo kot samo burko. Razne dežele reagirajo različno. Vsako delo v vsaki deželi po svoje narobe razumejo in si ga narobe razlagajo, do česar imajo seve vso pravico. Kaj sodi Diirrenmatt o umetnosti in o sebi? »Ko bomo opustili zahtevo, da se mora svet na odrskih deskah ujemati z resničnostjo, bo s tem dosežena nova svoboda« — »V dramskih delih ne prikazujem resničnosti same na sebi, temveč tako, da je za gledalca resničnost. Publika je zmeraj naivna. Tudi danes, še prav danes, hvala bogu. Brez tega pogoja bi gledališče sploh ne moglo biti». — »Vsak dramski pisec je dolžan biti zloben. Ni naša dolžnost, da bi bili pozitivni, dolžni pa smo biti pošteni.» — »Zame je človek bitje, ki ga je mogoče prikazati samo s paradoksom, s sredstvi komedije, kajti človek se ne izide kot račun; in kjer se človek tako izide, je ta račun gotovo ponarejen.« — »Literatura ne nastaja iz tega, da se človek ukvarja z literaturo, temveč tako, da obvladuješ svet. Pisati pomeni z besedo obvladovati svet«. — »Pisatelj more svet vznemiriti, prav redkokdaj more vplivati nanj, nikoli ga ne more spremeniti.« — »Umetnost sega samo do žrtev, če sploh še seže do človeka. Mogočnikov ne doseže več.« — »Bistvo dobre kritike je v tem, da mora dati ne samo neko mnenje, temveč utemeljeno sodbo. A večina kritikov hudo greši s tem, da ne preigrava ponovno partije, ki jo ocenjuje, da ne premišlja o njej, temveč presoja le po občutku, po okusu. Jaz o sebi še malo nisem prepričan, da sem dober pisatelj. Vsak kritik pa je prepričan, da je brez napak, saj zato je tudi postal kritik.« Ko so Diirrenmatta vprašali, komu bi on podelil Nobelovo nagrado, je dejal: »Sem za to, da bi jo vsakokrat podelili kakemu pesniku ali esejistu. Ti od vseh pisateljev najmanj zaslužijo, torej so najbolj potrebni nagrad.« SELE (Razne vesti) Naš cerkovnik Janez Lajmiš je pri obiranju lipovega cvetja padel z drevesa in si poškodoval hrbtenico. Želimo mu, da kmalu zapusti bolnico in se zdrav vrne domov, ker ga močno pogrešamo. Iz naše‘fare obiskuje slovensko gimnazijo 26 študentov, od teh 7 deklet. Odličnjakov je šest, skoraj četrtina. V ponedeljek, dne 18. julija 1966, smo doživeli izreden obisk: 22 duhovnikov iz sosednje kranjske dekanije je na izletu na Koroško najprej obiskalo Sele, da si ogledajo našo novo cerkev in farni dom. Iz Sel so se odpeljali v Celovec, nato v Gospo Sveto in Krko. SEKIRA OB VRBSKEM JEZERU (Hotel »Korotan« je dobil novo lice) Pretekli teden so v hotelu »Korotan« v Sekiri slovesno izročili nove prostore moderno urejenega gostišča ob Vrbskem jezeru svojemu namenu. Slavnosti so prisostvovali župan občine Otok gospod Baumann, podžupan Hafner in občinski referent za tujski promet Kanduth, zbornični svetnik Kossler, zastopniki koroške zbornice Obrtnega gospodarstva, predstavniki posameznih podjetij, ki so bili udeleženi pri gradnji ter zastopniki slovenskih organizacij. Častne goste je pozdravil predsednik upravnega odbora Hranilnice in posojilnice Celovec dr. Mirt Zwitter, govorila pa sta tudi še župan Baumann in zbornični svetnik Kossler, ki sta orisala razvoj hotela »Korotan«. Pred šestdesetimi leti je celovška Hranilnica in posojilnica kupila kmečko posestvo v Sekiri. Takratni predsednik Valentin Podgorc je na zemljišče postavil lovsko kočo, ki je imela prvih osem turističnih postelj. Valentin Podgorc je že tedaj spoznal veliki pomen tujskega prometa. Iz teh skromnih začetkov je zrasel moderni hotel »Korotan«, katerega prvi objekt je bil odprt ma Silvestrovo leta 1953. Že tedaj je veljal za eno najmodernejših zgradb ob Vrbskem jezeru. Prostora je bilo za 46 turističnih postelj. V teku časa se je podjetje razširilo. Postavili so novo poslopje za uslužbence, uredili so vikend-hišice, zgradili so dodatne gostinske in družabne prostore. Hotel je dobil zelo okusno opremljeno kmečko sobo ter čitalnico, posebno otroško dnevno sobo, ki ob večerih služi družabnosti in gledanju televizije. Na obrežju pa je nastalo razširjeno kopališče s 54 kabinami. Najnovejši pridobitvi pa sta nova hala ter nova depandansa s tujskimi sobami, ki so urejene po vseh zahtevah sodobnega turizma. Danes je hotel »Korotan« največje gostišče v občini Otok in ima že 200 tujskih postelj. Zaradi čudovite lege pa ga upravičeno prištevajo med najlepše turistične objekte ob Vrbskem jezeru. ŠMIHEL PRI PLIBERKU (Umrl je podjunski »Ukačija«) Vse ga je poznalo, tega šegavega, blago-srčnega mutca, ki je popravljal ure, piskal na razne piščali, zvonil pri pogrebih in žegnanjih, cepil drva, rad tudi malo posedel na svatbah in vedno zopet pokazal svojo razigrano nagajivost. Nekateri so ga klicali za »Ajkeja«, verjetno zato, ker se je zastonj trudil, da bi izgovoril slogovane Skite naš tisi! besede in tem potom izrazil svoje izredno bistre misli. Ajkej ali Ukačija se je pred desetletji pojavil tu v Podjuni. Nihče ne ve točno, kje mu je tekla zibelka, kdaj se je rodil, kje je njegova domovina in kdo je njegova rodna mati. In vendar, dasi tujec je našel tu v osrčju slovenske Podjune svoj. dom in ga je vzljubil kot malokdo ljubi svojo ožjo domovino. »Strpinski« križ je bil za Ajkeja tisto kaži-potno znamenje, katerega se j,e rad posluževal pri svoji čudoviti mimiki, s katero je prekašal najboljšega odrskega igralca. In Strpna ves je bila Ajkeju njegov drugi dom. Dokler mu noge še niso pešale, je Ukačija rad šel tudi po svetu, tudi preko meje in gor v Rož in celo na Žilo. Z nekakšnim instinktom je takoj spoznal dobre in plemenite ljudi, pri katerih se je prerad ustavil. Istotako pa je takoj tudi pogruntal človeško slabost in pokvarjenost, katero je Rajni France Krištof je bil doma pri Fr-linu v Dvoru. Bil je nečak ljubljanskega škofa Gregorija Rožmana. Dne 20. 7. t. 1. ga je zadela kap, za katero je umrl. Že v zgodnji mladosti je izgubil očeta, ki je bil po poklicu čevljar. Njegova mati je ostala sama s sedmimi malimi otroki. Pri hiši je bilo malo zemlje, zato so morali otroci, še majhni, za kruhom v svet. Sin Emil je postal gozdar v škofijskih gozdovih in so ga mladega ustrelili divji lovci v Logarski dolini. Nasledil ga je brat Stanko, ki je bil do tedaj, za cerkovnika in šoferja pri škofu. Pozneje je postal šef gozdne uprave v Slovenskih Konjicah in živi tam v pokoju. Hči Marica se je usposobila za gospodinjsko učiteljico in vodila nato kuharske tečaje po Koroškem. Poročila se je s sedanjim starosto slovenskih šolnikov, ravnateljem Aichholzerjem, a je že po porodu prvega otroka umrla. Doma ostali sin Franc je skrbel za dom, mater, mlajša bratca in sestrico. Hodil je delat v opekarno, dokler ni zadela Frlinovo hišo bridka usoda izseljenstva. Zaradi svoje narodne zavednosti in vernosti so jih odpeljali od sodne hiše v mrzlo tujino. Tam so fanta odbrali za vojaka, mater in hčerko Liziko pa vtaknili v taborišče. Po pravičnem porazu nemških mogotcev so se Frlinovi vrnili iz vseh vetrov domov v Dvor. Mlajša brata sta bila nato zaposlena v zadružništvu, hčerka Lizika se je poročila h Baškemu jezeru, rajni Franc pa je postal železničar. Vozil je delavce na progi Pliberk—Celovec. Železniška uprava mu je bila pravična. K službenim letom so mu prišteli tudi leta -trpljenja v izseljenstvu in vojni. Na šmihelski čuvajnici je dobil stanovanje. Oženil se je s soizseljenko Fe-ratovo Malko z Bistrice. Zelo je bil srečen, ko ga je obiskal stric škof. A sreča na svetu ni trajna. Začela se je pojavljati bolezen. Operacijo na želodcu je srečno prestal in smrtno sovražil. Ker je sam bil vedrega, razigranega -značaja, je ljubil vesele ljudi in se rad poradoval z njimi. Šel je med strelce, med svate, ni zamudil na Krstnico zlahka nobenega žegnovanja jedil, se tam prihulil med jerbase in rad podtaknil kaki dečli kak krompir ali kaj podobnega v košaro. Potem se je pa hudomušno smejal in ustrelil s svojo pištolo mimoidočim pod noge. Ajkej' je bil izredno dober in nadvse pošten človek. Zlobe in hudobije ni poznal in jo je silno sovražil. V obsojanju človeških slabosti se je dostikrat tako razvnel, da se je le s težavo zopet pomiril. V prvi svetovni vojni je bil Ukačija baje pri konjenici. Sam je rad prikazovaje pripovedoval svoje doživljaje iz te dobe. Kakor se domneva, je bil na fronti pohabljen in je izgubil dar govora. Dar jezika je moral nadomestiti s čudovito razvito mu umsko in izelo spretno dojemljivostjo. Zato je Ajkej vedel za vse novice in dogodke daleč naokrog. Vsak dogodek je presojal z izredno inteligenco in z nevarljivim čutom pravičnosti. En del, ena posebnost naše Podjune si nam bil, dragi mutec Ukačija, tako, da si šmihelske okolice brez tebe predstavljati ne moremo. Tvoje mesto, ki si ga na odru svojega življenja zavzemal, nihče namesto tdbe zasesti ne more, ker bi vsakemu manjkala tvoja posebnost, -tvoja edinstvena samobitnost, tvoja šegavost in tvoja naravna poštenost! Pozimi je Ajkej zbolel in je moral v celovško bolnico. Zaradi slabega krvnega obtoka so mu začele noge odmirati. Odrezali so mu obe nogi pod kolenom in bolnik si je po tej operaciji telesno zopet opomogel. Toda v celovški hiralnici se ni -počutil dobro. Podjuna s svojimi domovi in cerkvami in strpinski, križ kot simbol Ajkejeve ožje domovine so vse preglasno klicali v duši blagega moža. Njegov pogled j,e uhajal skozi okno hiralnice daleč sem proti Peci. Lepega dne se je pojavila pri Ajkeju zavratna bolezen, kateri je 15. junija 1966 podlegel. zopet vršil službo. Z ženo sta prevzela hišo njenih staršev na Bistrici, ki jo je bilo treba do kraja izgraditi. To mu je prineslo mnogo skrbi in pozneje še drugih nevšečnosti. Vse to je vplivalo na žolč in moral je ponovno v bolnico. Tam ga niso mogli docela ozdraviti, stopil je v pokoj. Vso skrb je sedaj- posvetil otrokoma, fantu, dijaku na slov. gimnaziji, in hčerkici, ki hodi v šmihelsko šolo. A dočakal je le osem mesecev pokoja. Dokler je bil zdrav, je sodeloval pri Fol-tejevem zboru. Redno je hodil k vajam in se udeleževal koncertov in turnej. Pred vojno je bil tudi igralec na 'šmihelskem odru in menda tudi tamburaš. Svoje narodne zavesti ni nikoli skrival, ne v službi ne drugod v javnosti. Predstojniki so ga zaradi tega ravno tako spoštovali, ker so vedeli, da j,e odkrit in pošten. Nekateri mislijo, če so uslužbenci pri železnici, da potem ne smejo več govoriti s svojimi otroki slovensko. Rajni se ni ničesar bal. Družinski jezik je bil pri njem slovenski. Sin je študiral na slovenski gimnaziji. Več takih zavednih in pogumnih mož potrebuje naša dežela danes in v bodočnosti. Izšli pa bodo samo iz dobrih narodno zavednih družin. Zato nam bodi rajni zgled neustrašenosti v narodni zavednosti. Njegova rajna mati in njegova žena, vdova, pa zgled vsem materam -po naših vaseh, da je treba može podpirati pri delu za narodni obstanek. V soboto, 23. julija 1966, smo ga ob obilni udeležbi rojakov od blizu in daleč pokopali v Šmihelu. Pevci so mu ganljivo zapeli. Dekan Kristo Srienc mu je spregovoril poslovilne besede. V imenu sodelavcev, železničarjev j-e spregovoril načelnik -sindikata, Lovro Kramer pa v imenu sotrpinov, izseljencev. Vsem prizadetim izrekamo naše iskreno sožalje! Ker je imel Ukačija v šmihelski okolici velike prijatelje, — eden najbolj iskrenih mu je bil domači župnik — je bilo njegovo telo prepeljano v domači kraj,. 17. junija 1966 smo ga na domačem pokopališču v Šmihelu položili k zadnjemu počitku. Pevci so mu zapeli ob grobu — saj je dasi mutec, petje in godbo močno ljubil. Njegovi prijatelji so stali ob grobu, med njimi 6 duhovnikov: g. župnik France Posch, ki je v nagrobnem govoru podal čudovito lepo in izčrpno sliko Ajkej-evega živ-lenja, g. kaplan Kassl iz Dobrle vesi, g. župnik Zergoj iz Kazaz, g. župnik Wutte iz Žvabeka in poleg teh domača dušna pastir-g. dekan Srienc in g. kaplan Hudi. Tako smo blagega Ajkeja lepo pokopali! Zaslužil je s svojim lepim življenjem, zlasti s svojo ljubeznijo do svojega drugega doma lep pogreb. »Blagor ti, Ukačija, v človeških očeh ubogemu, v resnici, na znotraj neskončno bogatemu — tvoje naj, bo nebeško' kraljestvo!« V to misel je izzvenela naša skupna pristna pobožnost in bratska ljubezen ob preranem Ajkej e vem grobu. SELE (Izredna cerkvena slovesnost) V nedeljo, dne 24. julija 1966, se je pri nas vršila izredna cerkvena slovesnost: ustoličenje kipa Marije Pomočnice v novi cerkvi. Do sedaj je začasno na stranskem oltarju visela Marijina slika. Slog cerkve pa je zahteval na njeno mesto primeren kip. Izdelan v Grodenu na Južnem Tirolskem, je bil blagoslovljen v Turinu v baziliki Marije Pomočnice in so ga naši romarji od tam pripeljali s seboj. V nedeljo dopoldan je ta kip v spremstvu ministrantov in pevcev obiskal božjepotne cerkve v Podgorjah, Žihpoljah, Dobrli vesi in pri Mariji v Trnju v Železni Kapli. Do Homeliš so mu popoldne prišli naproti številni farani na mo--tornih kolesih in avtih, pri Užnikovi kapelici pa ga je pričakovala velika množica, otroci in odrasli s trinajstimi duhovniki in ga sprejela z navdušenim petjem in ži- vahnim pozdravljanjem med pokanjem topičev. Po kratkem nagovoru domačega župnika se je uvrstila procesija. Marijin kip so nosili krepki fantje na nosilnici, množica pa je med potoma prepevala litanije. Sprevod je po obhodu po vasi krenil v novo cerkev in jo napolnil. Ko so kip namestili na njegovo mesto, je salezijanski provincial iz Ljubljane kratko orisal zgodovino češče-nja Marije Pomočnice kristjanov, potem je pa kanonik Aleš Zechner ob asistenci žih-poljskega in šmarješkega župnika daroval slovesno mašo in 'tudi pridigal. Na koru so naši, pevci pod spretnim vodstvom g. Joža Miheliča dovršeno prepevali nove in znane pesmi. Ob koncu so se farani in tudi drugi udeleženci vrstili okoli oltarja in polagali nanj svoje darove za kritje stroškov nove cerkve. Mnogi tuji izletniki so strmeli ob navdušenju faranov, občudovali petje in marsikateri je v fotoaparat ujel del procesije za spomin. Slovesnost je imela tudi duhovno podlago. Z devetdnevnico ob govorih salezijancev iz Ljubljane in duhovno obnovo so se verniki pripravljali na to slovesnost. Kip Marije Pomočnice je izdelan v modernem slogu in ne stoji na podstavku, ampak nekako plava v zraku. S sivo barvo se lepo odraža na beli steni. Idilična cerkvica na Sedlcah s kipom Fa-timske Gospe so kakor male Višarje. S kipom Marije Pomočnice pa bo nova selska cerkev veljala kot selske Brezje. PLIBERK (Stanovsko gibanje v juniju in iz občinske sobe) Otonu in Rozaliji Presiček iz št. Jur j a se je rodila deklica, enako Emerichu in Angeli FleiB, ter Antonu in Rozini Jop v Rep-Ijah. Dečke pa so dobili pri Rožmanu v Senčnem kraju in pri Mulyk Miroslavu in Mariji v Pliberku. Poročili so se: Jožef Schlinder, mehanik v Dobu z Ido Use Trampusch, trgovko, tudi v Dobu; Edgar Mathias Felder, mizar in lovski nadzornik iz Gaschurn na Predarlskem je poročil Alojzijo Ano Va-lentar, kuharico iz Libuč. Umrli so: Karl Valery, pd. Rožman v Repljah, 54 let star. Rajni se je svojčas kot rajhovec naselil v našem kraju in se dobro vživel v slovensko soseščino. V vojni si je nakopal bolezen, ki ga je po dolgem trpljenju spravila v prerani grob. Zapustila nas je za vedno tudi Barbara Trehtar, pd. Bobnarjeva v Dobu. Bila je zelo verna in narodno zavedna. Vsa leta je delovala pri slovenskem prosvetnem društvu. Hodila je na igre in druge naše kulturne prireditve. Rada je prebirala slovenske knjige in liste. V našem narodnem občestvu jo bomo zelo pogrešali. Dosegla je starost 76 let. Naj dobra žena v miru počiva! Občinski svet je na zadnjih dveh sejah sklenil med drugim tudi tele važne stvari: Cesto na Komel v dolžini 8,5 kilometrov prevzame občina v svojo last kot občinsko cesto. Pot v vas Replje bodo še letos asfaltirali. Izbrali so najkrajšo pot, ki se blizu Škrjanca odcepi od že asfaltirane ceste v Vogrče proti Repljam. Repljani bi sicer rajši imeli asfaltirano pot, ki vodi čez blaško polje v Pliberk. To bi pa 350.000 šil. več stalo in jim občina zaradi pomanjkanja denarja ne more ustreči. Iz sredstev, namenjenih za popravo kopališča v Pliberku, so asfaltirali prostor pred Grenzland-heimom. Stalo je čez 160.000 šil. H kritju te vsote bodo tudi slovenski davkoplače-vavci prispevali svoj del, dočim vodstvo doma odklanja slovenske prireditve v tem »Obmejnem domu«. V veži pa je na marmorju vklesano: »Dieses Haus dient der Volkerverstandigung«. (Ta hiša služi sožitju med narodi). Ni to ironija? Za električno zvonjenje pri Božjem grobu je občina prispevala 3-000 šil. Podprla je elektrifikacijo pri Motežniku s kritjem 10 odstotkov, Landjugendgruppe s 1.000 šil. in visokošolca Fabiana Kultererja s 1.000 šil., ko napravi promocijo. Nameščencem občine bodo izplačali iste doklade, kot jih imajo deželni nameščenci. Tudi »Mladi oder« Milke Hartmanove dobi 1.000 šil. podpore. Občina pristopi k družbi »Petzenlift« z udeležbo 100.000 šilingov in z jamstvom za 450.000 šilingov. Končni obračun za leto 1965 izkazuje 4,802.910 šilingov dohodkov in 73.000 šilingov presežka. Ko se asfaltirajo ceste in ipopravi kopališče, bo imela občina 10 milijonov šilingov najetih kreditov, ki pa se v napravah dobro obrestujejo. (Dalje na 8. strani) Shranjevanje suhega mesa v vročih dneh Mnogokrat se pripeti, da se suho svinjsko meso pokvari. Najpogosteje pride do tega poleti, v času največje vročine. Vzrokov za kvarjenje je več. Meso je lahko na videz popolnoma nespremenjeno, je pa tako kislega okusa, da ni primerno za prehrano. Temu je najpogosteje vzrok naseljevanje svežega mesa v kadeh, v katerih sta bila prej kisla repa ali zelje, pa so bile potem kadi preslabo očiščene. Te kislosti iz mesa ne moremo odstraniti. Pogosto se primeri, da se »zaredijo v mesu črvi«. Do tega pojava pride vedno le poleti. če imamo meso shranjeno v takem prostoru, kjer imajo dostop muhe in razne druge žuželke, potem se črvom na mesu res ne smemo čuditi. »Črvi« so razvojna oblika raznih muh in žuželk. Muhe zaležejo jajčeca v meso in v njem se razvijejo črvi, ki vrtajo rove in na ta način kvarijo meso. Tako meso je — vsaj na površini — neprimerno za prehrano ljudi. Pogosti obliki kvarjenja suhega mesa sta žarkost in gnitje. Mastni deli na suhem mesu postanejo žarki, če imamo meso shranjeno v svetlih toplih prostorih, kjer sije na meso’ sonce. Do gnitja pa pride zelo pogosto v primerih, ko smo meso premalo posušili, nato pa ga hranimo v toplih prostorih z veliko količino relativne vlage v zraku. Tudi meso, ki je bilo soljeno v slanici s premajhno koncentracijo soli, se kaj lahko pokvari. Sol, kot vemo, zavira rast drob-noživk. Meso, soljeno v takih slanicah pa ne vsebuje zadosti velike količine soli, da bi zavirala rast in razmnoževanje mikroorganizmov — povzročiteljev gnitja mesa in se nam kaj hitro pokvari, posebno še, če ga hranimo v toplih in vlažnih prostorih. Tudi samo vlažni prostori, če v njih hranimo meso, povzročajo kvarjenje. Drobno-živke potrebujejo za svoj, razvoj določeno količino vlage, če je meso dobro presoljeno in zadosti suho, potem se v takem mesu klice težko razvijajo ali pa se sploh ne mo- rejo. V vlažnih shrambah se meso navzame vlage iz zraka in se lahko zaradi tega zelo hitro pokvari. Če hočemo, da bomo suho meso hranili dolgo časa, mora biti najprej, dobro presoljeno in posušeno. Prostori, v katerih ga hranimo, pa naj bodo temni, zračni in hladni. Meso hranimo obešeno tako, da se kosi ne tiščijo med sabo. To pa zato, da lahko zrak kroži med posameznimi kosi. Najbolj primerne shrambe za suho meso preko poletja so temni prostori, v katerih je toplota okoli + 12° C in relativna vlaga ne večja od 85 %. Proti žuželkam se zavarujemo z gostimi kovinastimi mrežami, ki jih postavimo v okna. Okna morajo biti namreč odprta zaradi potrebne cirkulacije zraka. Slinavka — najhujša živinska bolezen Evropsko kmetijsko gospodarstvo je odvisno danes predvsem od živinoreje. Ta daje prebivalstvu zlasti meso, maščobe in mleko ter mlečne izdelke kot glavni del prehrane. Poleg tega pa daje živinoreja razne surovine za industrijo, kot kože, volno, rogove. Višina donosa iz živinoreje pa je odvisna v glavnem od zdravja živine. Od zdrave živine imamo lahko velik prirastek na teži — torej na mesu — in obilo drugih važnih dobrin, med katerimi sta zlasti važna volna in mleko. Od bolne živali ni mogoče mnogo zahtevati, lahko pa celo povzroča očitno zgubo. Zato pa je zdravje najvažnejše vprašanje v živinoreji. V prejšnjih časih je živino v Evropi napadalo več kužnih bolezni kot danes, ko ne slišimo več o goveji kugi, o divjanju vra- Priprave pred telitvijo Porod v hlevu je za vsakega živinorejca izreden dogodetk materialnega in moralnega značaja. Pri tem opravilu so dejansko potrebni miirni živci in seveda določeno znanje in praksa, če bo živinorejec dobro poznal vsaj osnovne pojme o zadevi, bo odstranjena marsikatera težava in prenaglo ter nepremišljeno dejanje. Pri težjih porodih mora lastnik živali, ali kdor mu pomaga, ravnati mirno in preudarno dokler ne prispe strokovna pomoč živinozdravnika. Kaj moramo vedeti in pripraviti na splošno za porod? Porodnico moramo po možnosti namestiti v posdbeu prostor, ločen od ostalih živali. Krava ne sme biti preveč na kratko privezana k jaslim. Veriga mora biti tako dolga, da se lahko žival udobno brez ovir poleže na ležišče, katero ne sme biti nagnjeno preveč nazaj. Ne smemo štediti s suho, čisto in mehko steljo. Ellev mora biti zračen in suh. Zatohli in zamazani hlevi so gotovi viri najrazličnejših načinov in možnosti okužbe. Tik pred porodom mora gospodinja pripraviti do voljno količino, naj-naanj 20 litrov, vroče vode, 1 liter oljčnega ali semenislkega olja, milo, čiste brisače. Od razkužil pridejo v poštev lizoform, kreolin in podobna. Navadno pridejo v poštev, posebno pri težjih porodih, posebno mehke in čiste vrvice debelosti enega mezinca. Pred uporabo jih prekuhamo in nato shranimo v topli vodi, kateri dodamo na vsak liter po eno žlico kreolina. V uporabo pridejo lahko tudi dve močni palici dolžine 50 cm. Pod zadnji del porodnice raapro-stremo čisto plastično odejo. Roke tistega, kateri ima opravka s porodom morajo biti čiste in nohti 'postriženi ter očiščeni s krtačo in milnico v topli vodi. Pranje rok v umivalniku v času poroda ni priporočljivo. V kolikor ni v neposredni bližini tekoče vode je najbolje, da neka oseba zajema vodo iz večje posode in jo poliva na roke drugi. Pred porodom privzdignemo porodnici rep in ji ga privežemo na hrbet. Zunanja sipolovila živali izpiramo z mlačno milnico. Oprane roke naj si osdba, ki ima opravka s porodom stalno izpira v razkužilni tekočini. V ta maman uporabljamo na vsak liter vode po 2 žlici kreolina ali podobnega razkužila. Dr. J. VRTNICE ničnega prisada in črnih koz, o bramorju, o steklini in še o nekaterih drugih boleznih iz prejšnjih časov. Ostalo nam je pa vseeno še dovolj živinskih kužnih bolezni in najhujša med njimi je slinavka in parkljevka (afta epizootica), ki napada parkljarje (goveda, prašiče in drobnico). Je pa ta bolezen že nekoliko izgubila na svoji silovitosti v primeri z nekdaj, a še daleč ni iztrebljena, kvečjemu je strogo kontrolirana. V tem času pa je povzročila v Evropi veliko škode. Slinavka in parkljevka ima svoje ime od tega, da se pojavijo mehurčki in tvorčki v gobcu in se živali močno slinijo, mehurčki pa se pojavijo tudi na parkljih in med njimi. Povzročitelji te bolezni so virusi (kužne kali ali kužila.) Živinozdravniška veda je ugotovila do sedaj 7 različnih tipov virusov — kužil slinavke in parkljevke. Trije so že dolgo znani, štirje pa so eksotični, to je, prineseni iz tujih, daljnih dežel. Vsak tip virusa — kužila ima še posebne podtipe, tako da je večkrat težko najti takoj pravilno protisredstvo, zdravilo, zlasti cepivo. Kar pa zadeva širjenje teh virusov, lahko sodelujejo pri tem ptice selivke in celo veter. Navadno pa se širijo s prenosom že okuženega mesa, z dotikom okužene krme, s stikom zdravih živali z bolnimi, največkrat pa prenesejo kužilo na svojih čevljih tisti, ki brez potrebe stikajo po tujih hlevih. Večkrat zadostuje tudi že sama hoja po poti, kjer je hodila obolela žival. V jeseni lanskega leta so zadeli evropsko živinorejo trije vali slinavke in parkljevke ter okužili zelo široka področja. FAO, oziroma Evropska komisija proti slinavki, ki je bila organizirana 1. 1953 po 16 državah, je sklicala letos v Rimu sestanek. Na tem sestanku so poročali, da je od virusa tipa C povzročena okužba zajela Holandsko, Belgijo in del Nemčije. Skoda je bila povzročena zlasti na prašičih, katerih redijo tam okoli 20 milijonov. Zajezili so slinavko delno po dotedanji praksi, da so okužene živali pobili in globoko zakopali ali sežgali, delno pa s cepljenjem. Zanimivo je, da niso imeli dovolj lastnega cepiva in jim je Italija priskočila na pomoč s svojim cepivom. Ne, ni dovolj, da ste le ljubiteljica vrtnic in jih zasadite v svoj vrt, tam pa jih pulite, da rastejo kakor vedo in znajo! S kraljico cvetic je treba pazljivo ravnati in skrbeti zanjo! Nepoznavalec vrtnic bo običajno težko verjel: skrivnost bogatega cveta vrtnice je v rezanju. Torej nobenega sočutja do najlepših popkov! Kolikor več vrtnic boste porezali za vaze, toliko lepše se bodo razvijali poganjki; toliko hitreje bodo vzbrsteli '/