S. R.: EtrnSSanski pabirci.
kokrat sebi in nam privošči in če nam je že časih kaj obljubil, nam še tega ne izpolni; 1. 1874. pridržal si je proti starobolgarski hipotezi „eine ausfuhrliche widerlegung fiir die nachste zukunft" (Altsl. Formenlehre in Paradigmen str. IV.), katere še zmerom nimamo. Zaradi tega ga prosimo za večjo radodarnost,  saj nam je vsaka drobtinica od njega draga in koristna.
Ravno ta etimologijski slovar bi lahko postal prava narodna knjiga ¦ izobraženih Slovanov, če bi ga g. pisatelj nekoliko razširil v omenjenem zmislu in še dodal besedam več pomenov in razjasnil. Zdaj pa je namenjen bolj znanstvenim krogom; ali tudi navadni izobraženec ga ne bo brez velike koristi jemal v roko. Naše veselje o tem, da imamo tudi to delo od Miklošiča samega, pa je res neizmerno veliko ; dobili smo od njega zopet jeden onih stebrov, na katerih bo v prihodnjih desetletjih slonelo slovansko jezikoslovstvo in vse kar je ž njim v zvezi.
Do stavek. V zadnjem poročilu o Miklošičevem „Kratkem slovarji" povedal sem tudi, da se neka tendencijozna kritika si. Lamanskega tudi tendencijozno po raznih časopisih razširja. Potem pa sem dobil v roke „Žurnari> ministerstva narodnago prosveščenija" častb CCXLII (za december 1885. 1.), kjer se nahaja na str. 239.—250. omenjena kritika. Veseli me, da morem poročati, da je popolnoma mirna in stvarna. Iz uvoda se razvidi, da si je Lamanskij pričakoval nekaj takega, kar nam je Miklošič podal zdaj v etimologijskem slovarji. Tudi osebnih napadov ni. Le na str. 249. izraža Lamanskij svoje veselje, da se širi znanje ruskega jezika med za-padnimi Slovani in da so k temu primomogli možje kakor SI. Novakovic, „glavnyj presledovatelb mitropolita Mihajla", ,,galickij Poljak" A. Briickner in ravno Miklošič, „pervyj i starejšij zapadno-slavjanskij učenyj; kotorago mnozie u nasi> i u slavjanb davno uže sčitali otčajannvm russofobonrb, po primeru ego znamenitago učitelja Kopitara". „Rusofob" ni bil Kopitar nikdar in še menj Miklošič. To dostojno kritiko so nekje v Pragi ali v Galiciji grdo zlorabili in znano je, da novinarske race tem bolj plavajo od lista do lista, čim večje so.
Etruščanski pabirci.
Pred nekoliko tedni se je brala v dunajskem časopisu „Neue freie Presse" od strokovnjaka pisana vest o starinskem napisu na neki steni, ki se vzdiguje blizu vasi Vurmlje (Runile, Wurmlach) pri Muti v gorenji Ziljski dolini in sicer na severnem obronku 2333 m visokega Po-linka. V rečeni vesti se je čitalo, da je bil dvorni svetnik A. B. Mayer iz Draždan dobil nalogo od dunajskega antropološkega društva ko-
S. R.: Etruščanski pabirci.
307
pati in iskati prazgodovinskih starin na Gori ni (Gurina) vrhu D olj a n (Dellach), 6 km iztočno od Mute (Mauthen). Pri ti priliki je dal imenitni napis v osmih pločah od stene odluščiti in ga potem zopet sestaviti in s pomočjo malca spojiti, ali tako, da so se vrste sedaj mnogo bolj približale, nego so poprej stale na steni. Tako je bilo mogoče slavni nad-pis prenesti in ga obvarovati „modernih črčkarij", ker je gotovo, da so bili nepoklicani „arheologi" poleg prvotnih starinskih znamenj tudi nekaj brezzmiselnih brazd in črt na steno urezali. Tako odluščen napis je bil s početka za dunajski dvorni muzej, ali ker so se Korošci še o pravem časa oglasili, prepustili so ga njih domačemu „Rudolfinu" v Celovci. Napis je prepisal prvikrat slavni Theodor Mommsen 12. avgusta 1. 1857. in mislil, da je to „prvi etruščanski napis na avstrijskih tleh, podoben onim, ki se nahajajo v Kantonu Tessinu". Vendar je Mommsen čital samo jedno vrsto, ostalih devet je opazil še le graški vseučiliški profesor Fr. Pichler 1. 1878. Temu poročilu dodaje gori imenovani strokovnjak, da „vurmljanski napis ni sestavljen v etruščanskem jeziku, kakor se je poprej mislilo, nego da je samo udolben s črkami, katere so podobne severno-etruščanskim pismenkam, in da se torej v tem napisu ne pozivlje „utrujeni potovalec, da bi povzdignil svoje oči k napisu" (vidite, kake neumnosti se rajajo časih v učenjaških glavah!). Besede tega napisa so iz jednega popolnoma neznanega, bržkone illvrskega jezika, in torej kar nič ne dokazujejo, da so nekdaj Etruščani tudi v gorenji Ziljski dolini stanovali."  —  Tako poroča  „Pressin"  strokovnjak!
Kaj neki poreče k temu poročilu naš prijatelj Fritz Pichler, ki se je pred petimi leti toliko trudil, na osemindvajsetih straneh velike osmerke v „etruščanski" nemščini tako zelo trudil dokazati, koliko etrurskih spomenikov se nahaja po slovenskih zemljah, zlasti po dolenji Štajerski in južni Koroški? (Prim: Mittheilungen der Central-Commission fur Erf. und Erh. der Kunst- und hist. Denkmale, Bd. VI. 1. 1880). Ta „ učenjak" se ni sramoval izpeljevati poštenega slovenskega imena Breznica, ponemčeno „Fres-nitz" od nemških Friesov, ali pa od hibernske besede „freiz, fritt" = mak ali pa tudi od „fridh" = gozd; in ravno tako ne „Požarnicaa, ponemčeno ,,Pussarnitz" od keltskega „but" = brdo, vrhunec, ali pa od starovisokonemškega ,,puzzo", sedaj „Pfutze" (Mitth. 1877, str. XCVII.) Pfui!
Ta „učenjak" se je torej trudil na vso moč dokazati, da so napisi na čeladah, katere so 1. 1812. izkopali pri Negovi blizu Radgone, dalje napisi na steni ob zapadnem obronku koroškega Golovca (Kor-alpe), potem na „Fraunwandlu" med Pršivico in Bistrico (uretrus-kisch!) vrhu Malte na gorenjem Koroškem, ter naposled na gorinskih in
20*
808                                             Nove nrazikalije.
vurmljanskih pločah, pravi pravcati „etruščanski napisi"! Oh koliko drazega časa, pa tudi papirja so Nemci že potratili, da bi dokazali, da so po naših zemljah vsa mogoča ljudstva stanovala, samo ne Sloveni, ali Slovenom sorodni narodje!!
Morebiti bodo sedaj naši Nemci vendarle molčali; ko jim celo iz „reicha" dohaja komando, da po Štajerskem, Koroškem in Kranjskem niso bili ni Etruščani, ni Kelti prvotni stanovniki. Morebiti bodo sedaj vendarle verovali avktoritetam, kakeršne so Kiepert (Lehrbuch der alten Geo-graphie) in Mommsen, ki v najnovejšem svojem zvezku (V.) Rimske zgodovine str. 180. in 182. piše, da so bili „prvotni stanovniki Norika illvrskega rodu, a pozneje mnogo s Kelti pomešani, ter da so Illvri po vseh zemljah na severni in iztočni strani Jadranskega morja in še celo po Ogerski na desni strani Dunava'\ Morebiti sedaj utihnejo tudi oni, ki so mislili najti v prazgodovinskih starinah izkopanih pri Klenku blizu Vač, da so tudi po Kranjskem Etruščani stanovali?
Ali bojim se, da še ni prišel pravi čas za to spoznanje in da bi bilo torej najbolje slušati Fliegerja, ki trdi (Mitth. der antrop. Ges. VII. 284), „dass die Schriften der Keltomanen auf einen Index gesetzt werden sollten, damit nicht sonst ehrliche Forscher, denen eine historisch-lingui-stiche Bildung abgeht, auf Irrvvege geleitet werden."                        S. R.
Nove muzikalije. i.
Cerkvene   pesmi nabrane med  slovenskim narodom.   Zvezek I.   Izdalo in založilo Cecilijansko društvo za goriško nadškofijo, 1885. Natisnila Klein in Kovač v Ljubljani. Prodaja Copagg (Kopač) v Gorici po 80 kr. iztis.
Kakor predgovor k tem pesmim pripoveduje, nabrala in harmonizo-vala sta te napeve med narodom slovenskim J. Kokošar, kapelan v Cerknem, in D. Fajgelj, učitelj v Tolminu.
Strokovnjaški list „Cerk. Glasbenik" piše o teh šestnajstih napevih, da se sicer jednačijo onim popevkam, katere so prouzročile prevrat cerkveno-klasične glasbe; a da so še mnogo boljše mimo onih modernih skladeb, katere se šopirijo še sedaj po cerkvah!
Iz tega stališča in pa zato, ker je pri teh napevih sodeloval znani strokovnjak v. č. g. Kokošar, smem te pesmi priporočati, osobito še, ker učinjajo ljudstvu našemu lahko razumljivo   glasbo.