ANN ALES • Ser. hist, nat. • 9 • 1999 • 1 (15) 
DEL O NAŠI H ZAVODO V IN DRUŠTEV/ATTIVIT A OE I NOSTfi l ISTITUTI E DELL E NOSTR l SGC I ETA/ACTIVITIE S BY OU R INSTITUTION S AN O ASSOCIATIONS , 135-146 
as fund-raising for an English-Slovene dictionary was elaborated. We agreed that we need the Slovenian ter­minology in biochemistry, not only for teaching, but also for communicating with the public and media in order to gain general public acceptance and recognition of our scientific achievements. 
Primož Pipan in Uroš Košir 
MEDNARODNI DELOVNI TABOR V SEČOVEtJSKIH 
SOLINAH 

V drugi polovici meseca julija je na območju naravnega rezervata Stare soline v Fontaniggah, v kra­jinskem parku Sečoveljske soline, v organizaciji Društva za prostovoljno delo MOST, Študentskega kluba Dom­žale ter Pomorskega muzeja Sergej Mašera iz Pirana prvič potekal mednarodni etnološko renovacijskt de­lovni tabor SOLINE - SALTPANS. V solinarsko hišo, v kateri ni nihče prebiva! že več kot trideset let, so se vrnili stanovalci. Šest prostovoljcev iz Španije, Nizo­zemske, Češke, Italije in Slovenije, ki nas je združila ideja o ''drugačnem" preživljanju prostega časa, smo v njej za dva tedna našli svoj novi dom. Obnavljali smo solni fond, ki je v lasti muzeja soltnarstva, in solinarju Rinaldu pomagali pri pobiranju in spravilu soli. Solinam smo tako za kratek čas znova vdihnili življenjski utrip, kakršnega so tu poznali dolga stoletja, v času po drugi svetovni vojni pa je zaradi spremembe v načinu živ­ljenja utoni! v pozabo. 
V poznem popoldanskem soncu z okna soiinarske hiše tiho odmeva melodija Doorsov, pomešana z vo­njem po pečenih jajčevcih. Lučka in jurriaan s palotom jemljeta soiinsko blato z dna jarka, napolnjenega z vodo, ga spustita na vrh trikotnega nasipa in pogladita, tako da za njima ostaja geometrično popolnoma ravna linija, ki bo v nekaj dneh, ko se bo blato posušilo in strdilo, postala obnovljen nasip ob evaporacijskih ba­zenih. Uroš z lopato oblikuje robni odtočni žleb v bodočih kristalizacijskih bazenih in utrjuje nasipe med njimi, pri tem pa stalno ponavlja, da je blato presuho in ga zato ni moč tako lahko oblikovati kot prejšnji dan, ko je bilo ravno prav mokro, jaz pa tečem po fotoaparat, kajti tega posnetka zares nočem zamuditi. Ko se vrnem nazaj, se preostali trije že smejijo na ves glas, komaj zadržujejo solze in s prsti kažejo na Ester. Naša naj­starejša prostovoljka je namreč lovila ravnotežje v dobrem metru globoki fossi, napolnjeni z vodo, v katero je pomotoma zašla med iskanjem ravno prav mokrega blata za popravilo nasipov. Čof! "Aiuto, aiuto, aiutate mi!" In že je v vodi, vsa mokra in blatna, jaz foto­grafiram, drugi pa ji ponujajo roke in jo nekako po­skušajo spraviti ven na suho. Sledilo je še nekaj padcev v motno mlakužo, nazadnje pa smo jo le uspešno potegnili na suho. Na koncu te zahtevne operacije smo tudi mi prav tako blatni kot ona, in ker je sonce že zares nizko, soglasno sklenemo, da je za danes dela dovolj in da je najboljše, da se gremo umit v morje. Kot naročeno takrat Roger ugasne radio in z okna zavpije: "Come on, dinner is ready!" Da, za danes smo delo končali. 
SCI - Service Civil International je mednarodna ne­vladna organizacija s sedežem v Antwerpnu, katere glavna dejavnost je propagiranje mednarodnega prosto­voljnega dela. Že od svoje ustanovitve leta 1920 se ukvarja z organizacijo mednarodnih delovnih taborov. Ti so zasnovani tako, da prostovoljke in prostovoljci iz različnih držav skupaj živijo in delajo na določenem projektu. To pa jim daje priložnost, da vzpostavijo mnoge mednarodne stike ter s tem pomagajo podreti umetno postavljene ovire in predsodke med narodi, kar pripomore k boljšemu razumevanju navad drugačnih kultur ter izboljšanju strpnosti do njih. 
Večina taborov poteka v poletnem času, v povprečju trajajo dva tedna, sporazumevalni jezik je ponavadi an­gleščina, teme projektov pa so različne; ekološke, reno­vactjske, delo z mladostniki... Udeleženci morajo plačati participacijo za tabor in potne stroške, v zameno za delo, ki ga opravljajo, pa dobijo namestitev, prehrano in zavarovanje v času trajanja tabora. Vsako leto nacio­nalne podružnice SCI organizirajo okoli 1000 medna­rodnih delovnih taborov, ki jih vodijo lokalni koordi­natorji in se jih udeleži več tisoč prostovoljk in pro­stovoljcev z vsega sveta. 
Potencialne udeleženke in udeleženci iz Slovenije se na mednarodne delovne tabore lahko prijavijo na Društ­vu za prostovoljno delo MOST (Breg 12, 1000 Ljublja­na, tel. 061 125-80-67), ki od 1991 na območju Slove­nije zastopa SCI. V letu 1999 je pod njegovim varstvom v Sloveniji potekalo Štirinajst mednarodnih delovnih taborov; eden med njimi tudi v Sečoveljskih solinah. 
V solinah smo se le redko ravnali po urinih kazalcih. Vedeli smo le, da moramo začeti delati rned osmo in deveto uro dopoldne, v preostalem delu dneva pa smo se ravnali glede na vročino. Dežurni je vstal pred dru­gimi in pripravil zajtrk, nato pa smo se lotili dela na sol­nem fondu. Na začetku tabora, ko sol še ni kristalizirala, smo obnavljali nasipe velikih evaporacijskih bazenov. Nekako do kolen bosi smo stali v bližnjih jarkih in z lopati podobnim orodjem, imenovanim paloto, iz njih jemali solinsko blato, ga razporejali po nasipih in obli­kovali v ravne proge. Kasneje, ko je sol že kristalizirala, je solinar Rinaldo, medtem ko smo zajtrkovali, pograbil ves dnevni pridelek soli na kupčke, mi pa smo jo potem s samokoinicami zvozili v skladišče. Med enajsto in dvanajsto, ko je bilo sonce že bliže zenitu, nas je vro­čina pregnala v naše domovanje. Na urniku je bilo kosilo, po njem pa zaslužena "siesta", ki je uradno trajala vse do tedaj, ko je prenehala popoldanska vro­
143 
ANN ALES • Ser. hist, nat. • 9 • 1999 • 1 (15) 
DEL O NAŠI H ZAVODO V !N DRUŠTEV/ATTIViT A DEI NOSTKlISTITUT I E DEIL E NOSTR E SOCItTA/ACTIVITIE S BY OU R INSTITUTION S AN D ASSOCIATIONS , 135-146 
čina. V zvezi s popoldansko siesto nam je dal Katalonec Roger kar nekaj navodil. Ubožec je bil vidno zgrožen, ko smo našo prvo uradno siesto zaključili šele ob petih popoldne. Prvi delovni dan smo bili tako zelo utrujeni, da smo po kosilu zaspali kar za štiri ure. Seveda to Mediterancu iz Barcelone nikakor ni šlo v račun, češ da mora po vseh pravilih prava siesta trajati ie kakšnih dvajset minut. Podelili smo mu naziv inštruktorja sieste in ga zadolžili, da nam naslednji dan demonstrira, kako poteka prava popoldanska siesta. Posnemali smo ga do podrobnosti v vseh gibih, pa nam vseeno ni uspelo. Spet smo zaspali in se zbudili šele čez tri ure in pot. Seveda se je opravičeval, češ da tudi inštruktorju kdaj spodleti. Po popoldanski siesti okoli pete ure, ko sonce ni več tako hudo pripekalo, nas je čakala popoldanska izmena. Na solnih fondih smo spet obnavljali in utrjevali nasipe, poglabljali jarke in se tako ali drugače pobiiže spo­znavali s solinskim blatom. Okoli osme smo zaključili delo in se šli umit v morje, saj na solinah ni tekoče vode. Ker v solinarski hišici ni elektrike, smo tudi vsakdanjo večerjo zaključili ob svečah. 
Poleg vsakdanjega dela in prostega časa pa smo veliko časa namenili tudi raznim študijskim aktivnostim. Različni strokovnjaki so nam pripravili predavanja o muzeju solinarstva, trgovini s soljo, krajinskem parku Sečoveljske soline, o solinah kot prebivališču številnih redkih ptic, ogledali smo si Pomorski muzej Sergeja Mašere v Piranu ter Tonino hišo v Svetem Petru. Skratka, s solinarstvom smo se seznanili v teoriji in praksi. 
Praktično delo je za seboj pustilo kar precej žuljev na naših rokah, še posebno, ker nismo bili vajeni takšnih gibov, kot jih zahteva delo s posebnim solinskim orodjem. Toda sčasoma smo za delo z njim dobili pravi "grif, pred ostrimi robovi školjk v solinskih jarkih pa smo podplate zaščitili z lepilnim Irakom. Ampak to je cena, ki jo človek mora plačati, če hoče delati z roko v roki z naravo. Sečoveljske soline so vzorčen primer so­naravnosti, kjer narava in človek uspešno sobivata že stoletja, ne da bi pri tem negativno vplivala na ekološko ravnovesje. Z delom na solinah smo prispevali majhen delež k vzdrževanju in ohranjanju danes vse bolj iz­ginjajoče kulturne pokrajine, ki je bila nekoč tako zna­čilna za slovensko Primorje. Z obnovitvijo nasipov eva­poracijskih in kristalizacijskih bazenov smo vodi pre­prečili, da bi jih čez čas z erozijo zbrisala s površja. Istočasno pa smo ob pomoči medijev pripomogli k ozaveščanju lokalnega prebivalstva in širše slovenske javnosti. 
Ničkolikokrat se govori, kako je treba naravno in kulturno dediščino ohraniti za naše zanamce, toda ko je s teorije treba preiti na prakso, začetni elan pogosto pojenja. Tu se je teorija uspešno udejanila v praksi, ki ima vizijo tudi v prihodnosti. Srednješolci, študentje, prostovoljci in drugi zainteresirani bi lahko prek delov­nih ali raziskovalnih taborov med nekajdnevnim biva­njem v solinah konkretno pomagali pri ohranjanju te dediščine severozahodne Istre, zraven pa bi se še marsikaj koristnega naučili. Tako dediščine za naše za­namce ne bi le ohranili, temveč bi jim jo tudi približali, in sicer tako, da bi jo razumeli. Ceniš pa lahko le tisto, kar razumeš. S takšno obliko "eko turizma" bi se v soline na najbolj neposreden način spet vrnili "turisti", ki so Portorož pred več kot sto leti prvič obiskali ravno zaradi solin oz. solinskega blata, s katerim so menihi iz sa­mostana Sv. Onofrij iz Kroga nad Sečovljami s poseb­nimi terapijami uspešno zdravili kožne bolezni. 
V dveh tednih smo prostovoljci iz različnih držav na Fontaniggah doživeli ie ščepec tistega, kar so Pirančani doživljali leto za letom vse od 13. stoletja do petdesetih let tega stoletja. Njim je to pomenilo preživetje, nam pa zanimivo izkušnjo. 
Na začetku se nam je celoten sistem delovanja zde! zelo zapleten, kasneje pa smo ugotovili, da pravzaprav delovanje sistema neštetih kanalov, bazenov, zapornic in jezov poteka popolnoma logično. To že, ampak na vprašanje, kdaj in kje odpreti posamezno zapornico ter zapreti drugo pa tudi na koncu tabora nismo znali od­govoriti. To dokazuje, da vse skupaj le ni tako pre­prosto, kot se morda zdi na prvi pogled. Z a obvla­dovanje takšnega sistema bodo tudi v prihodnjem tisoč­letju potrebni predani ljudje, in kakor je že v rimskih časih dejal PHnij, gospodarjenje curn grano salis, z zmcern soli, t.j. preudarno in razsodno. 
Udeleženci mednarodnega etnološko renovacijskega delovnega tabora SOLINE - SALTPANS, ki je potekal med 13. - 27. 7. 1999, so bili: 
taborovodji Uroš Košir in Primož Pipan (Slovenija), jurriaan de Vos (Nizozemska), Ester Bacci (Italija), Roger Carvet (Katalonija - Španija) in Lucie Drongova (Češka). 
Izvedbo tabora so omogočili: 
Društvo za prostovoljno delo MOST, Študentski klub Domžale, Študentski servis Domžale, Pomorski muzej Sergej Mašera iz Pirana, Banka Koper, Mercator Degro Portorož, TNP, Kraški regijski park. Urad vlade RS za informiranje, Center za promocijo turizma. 
Foto: P. Pipan 
144