Za poduk in kratek čas. Ženska vzgojevališča. (Slov. gospodinjam posvečuje Jož. Fajdiga.) Blage gospodinje slovenske, z Vami eno besedo! Ne bodite mi hude, ako prestopim prag Vašega svetišča — kuhinje in se malo pomudim okoli zadev, kakoršne prav za prav niso za nas moške. Pravico bi toraj imele, vzeti v roke kuhalnico, ali ogčrek z ognjišča ter mi pokazati, kje je zidar »luknjo« pustil — toda, drage prijateljice, mile polovice človeSkega življenja, nekoliko potrpite, morda Vam bode v korist, ako me slušate. Tudi mi možakarji znamo včasih o ženskih zadevah pravo pogoditi in kako bi nam smele to braniti ? Se-li ne pripeti v naših čudnih časih, da se ženske istotako »zanimajo« za stvari, ki so po božji naredbi podrejene edino le možu in poglejte tje v Ameriko! Tam so ravnotako ljudje, z istimi človeškimi prednostmi in slabostmi, kakor pri nas in pomislite, koliko koristnih naprav ustvari ondi moški duh za ženski delokrog, da toliko, da ondi ženski vže skoro več delati ne bode treba, ker jej narede vse vže stroji in rade ali nerade priznavajo Američanke, da za izumljenje ustvarjen je le mož na svetu! Toda k stvari. Ne bodera Vam pripovedoval o električnih loncih, ne o strojih, da kruh pečejo, krompir lupijo in zelje režejo ¦— na ftiislih pa mi je nekaj druzega, za naše življenje za prvo ninogo koristnejže in to misel hočein izjaviti ter Vam jo položiti na Vaša mehka srca, da jo do dobrega prevdarite in ako Vam ugaja, tudi spravite v življenje. Ta misel je: — >gospodinjska odgojevališča« pri nas po deželi! Mnogokatera od Vas je morebiti vže tudi sama pri sebi gojila in z ozirom na ogromne nedostatke v našem gospodinjstvu, nedostatke, ki niso v čast ženstvu a v veliko kvar in škodo cele hiSe, da cele občine in rodu, tudi želela taka odgojevališča ? Toda pričnimo o temelju prepotrcbne te naprave in baš sedaj je doba, da zamoremo resno o tej ideji premišljevati: — jesen! \ ¦"' Poslednji poljski pridelki spravljajo se domu v varna zavetja shramb in po pravici vesel zamore biti poljedelec letos svojega vrta, svojega polja, kajti trud njegov povrnila mu je mati narava baš letos v toliki meri, kakor v malokaterem letu poprej. Brez skrbi toraj gleda bodočnosti v lice. A tedaj nastopi vprašanje, v kateri meri se bode zamogel veseliti darov božjih, kako bode užival kot človek plemeniti sad zemlje, kateri sad čislati, kakor zasluži, razume le oni, ki ne misli o mogočnem stvarjenji božjem samo površno. Zalostne izkušnje učijo, da baš oni del zemskega prebivalstva, ki je v neposredni dotiki s sadovi zemlje, kmetski stan, najmanje ve ceniti veliko vrednost teh sadov in da celo oni del tega stanu, skozi čegar roke edino gredo pot v želodec sadovi zemlje, to je ženstvo, največ greši zoper dobroto prirodd. Gotovo vsakdo, komur pridejo te vrstice v roke, imel je vže priliko opazovati, kako najogromnejši del naših, vzlasti mladih gospodinj dela z blagimi pridelki našega polja in vrta — da, kako vsled nevednosti svoje skrunijo božje darove, ne da bi jih, ako bi to znale, in kar je v današnjih dneh vže mogoče, ceniti in čislati, kakor se spodobi. Želodec je najimenitnejši del telesa. Ako se njemu prikupiš, povrnil ti bo stotero trud, ki si ga imel zanj, toda gorje ti, ako ga užališ! Maščeval se bode grozovito nad teboj in tvojimi — nasledki, ki zadenejo vsled tega maščevanja tebe in tvojo družino, so nepreračunIjivi. Ali se mi bode verjelo, da največ boleznij nastane iz pokvarjenega želodca? Mnogokrat mislimo, da je bilo krivo temu ali onemu bolu, ki je zavratno nastopilo, prehlajenje ali kaj drugega — harobe! Nasledki so bili pokvarjenega želodca in nezdravih, vsled slabih popačenih jedij nastalih bolezenskih kalij, ki so vže dolgo počivali v krvi in pri prvi priliki udarili na dan! Kako pa se ujema tako početje naših gospodinj z njihovo družbinsko srečo ? Mislimo si mlado kmetsko dekle, ki je dozorelo za zakon. Mladenič, komur je izročil gospodarstvo in skrbi stari oča, izvolil si jo je, da ga spremlja na poli življenja ter mu sladi življenja dni, da mu ustvari srečo pod domačo streho. Joj, kako imeniten posel, kako visoko nalogo je prevzela v tem, da mu je podala roko v prisego, da hoče biti družina njegova, da ga hoče osrečiti v vsakem obziru! Da, v vsakem! Toda kako britko se je včasih prevaral mladi mož, prepričajo ga vže najposledniši trenotki. Vže drugi"dan, ko je stopila »nova gospodinja« pred novo ognjiSče, pokazala se je vsa grozna nezmožnost njena za ta imenitni posel, pokazalo se je, da ni bila vredna časti, da se zove za gospodinjo ter da bi bilo bolje, da bi ostala, od koder je prišla. (Konec prih.) Smešnica. Pijanček pride do oštarije pa nima denaija, veliko pa žeje. »Kaj čem?« tiplje po žepih >kaj čem? Tu nimam v hlačah denarja, doma pa hlač ne, ali žejo — tu in doma!«