ESLOVENIA LIBRE X Mu fri je h&j končan V Biafri je boj končan. Nigerijska centralna vlada je zavzela širokogrudno (tališče do premagancev. Težko bi bilo reči, ali je to stališče iskreno, plod človečanskega čutenja in državniške modrosti ali pa zgolj posledica velikega pritiska mednarodnega javnega mnenja ¡n politične igre. Odkar se je Biafra predala, je časopisje, ki je prej o biafrski borbi na življenje in smrt bolj na hitro informiralo svoje čitatelje, nenadoma postalo izredno zgovorno o človekoljubni pomoči se-stradancem, katere so prej brez posebnega premišljevanja puščali umirati na tisoče vsak dan. Agencije, ki so bile prej bolj skope s fotografijami od lakote umirajočih otrok v Biafri, so postale sumljivo marljive v dostavljanju slik o pomoči, o kamionih, ki čakajo v londonskem pristanišču, o letalih, ki dovažajo zdravila, hrano, zložljive bolnišnice itd. na pozorišče pravkar končane vojne. Isto podobo so nudile razne vlade in mednarodno pomembne osebnosti, ki so kar tekmovale, kdo se bo v tem pogledu bolje izkazal. Za vsem tem pa tiči slaba vest, strahotno slaba vest sveta, ki je pustil, da je do biafrske tragedije prišlo. Pred nekaj dnevi je v francoskem mestu Lille naredil samomor mlad študent, posnemajoč budistovske bonce, da bi, kakor pravi njegovo kratko pismo „dal zadostilno žrtev za krivdo, zagrešeno v Biafri“. Predsednik zmagovite nigerijske vlade general Yakubu G o won pa se je, kot poroča Reuter, izrazil 13. t. m. v radijski oddaji za Nigerijce o pomoči, ki prihaja iz vsega sveta: „Naj si obdržijo sami svoj krvavi denar, ne potrebujemo njihove pomoči!“ Nobenega dvoma namreč ni, da je biafrska tragedija ena največjih sramot za sodobno človeštvo. Medtem, k® se pri Združenih narodih razpravlja o najbolj nenavadnih odtenkih človečanskih pravic, ko se je vršil n. pr. lani novembra v Parizu mednarodni simpozij proti neprijetnim šumom in ropotom, za pravico človeka do tišine (kar je samo po sebi zelo hvalevredno), ko je toliko mednarodnega govorjenja o de-tinskem zdravju, o kalorijah na osebo ter o drugih higienskih in človekoljubnih dlakocepstvih, je v mali Biafri dolge mesece umiralo od lakote do 6.000 otrok na dan. „čez vso Biafro plava strahotni duh po mrličih. Povsod preže jastrebi z dreves,“ je pisal lani aprila neki evropski dopisnik iz Biafre. V tridesetih mesecih vojne je bilo več žrtev kot v dvajsetih letih vietnamske vojske. Inšpektorji Organizacije Združenih narodov, poslani na kraj borbe, pa niso našli ničesar, kar bi kršilo človečanske pravice. Velika Britanija je podpirala z denarjem in orožjem nigerijsko vlado, Sovjetska zveza ravno tako. Ameriške Združene države so se držale previdno nevtralne. Med volilno kampanjo je Nixon sicer izjavil: ,,Kar se godi v Biafri, je genocid.“ Ko pa je prišel na vlado, pa o tem ni več govoril. Z Biafro so ostale nekatere manjše afriške države, deloma ji je pomagal De Gaulle, malo Portugal,. nekoliko Izrael, ker je Nasser podpiral filoarabske Nigerijce in ker se je kot mala država čustveno identificirala z Biafro, ki so jo velesile pustile na cedilu, česar se Izrael boji, da se tuli njemu lahko vsak čas zgodi. Levji delež pri pomoči pa so nosile karitativne in človekoljubne organizacije: katoliška Caritas, Mednarodni svet Cerkva, Rdeči križ ipd. Za temi pa je bilo veliko ljudskega denarja, saj je bilo pri pomoči za Biafro ogromno čekov z malimi vsotami, ki so prihajali od ljudi, ki so n. pr. po televiziji gledali strahotne dokumentarne filme o umiranju v Biafri. To je rodilo instinktivno človečansko reakcijo, čeprav ni bilo jasnosti, za kaj pravzaprav pri stvari gre. Jasno je bilo tem dobrim ljudem le, da je treba stradajočim pomagati. Jasnosti pa ni bilo, ker množična občilna sredstva, danes tehnično tako zelo razvita, niso jasno poročala. Kajti, da je svet informiran, niso dovolj tehnična sredstva, treba je poštenosti, ljubezni do resnice, moralnega poguma. Če tega ni, tehnična sredstva prav malo spravijo človeka v stik s tem, kar se MOSKVA IN PEKING NA MRTVI TOČKI Rusi nočejo zapustiti meje Mednarodni politični krogi poročajo iz Moskve in Pekinga, da ostajajo razgovori med obema komunističnima velikanoma glede medsebojnih razmejitvenih problemov še vedno na mrtvi točki. Sovjetska delegacija na razgovorih je po nalogu iz Moskve ponudila Kitajcem nekatere obmejne spremembe, toda Peking ponudbe ni sprejel, ker vztraja na svoji dvojni zahtevi: sovjeti morajo umakniti svoje vojaške oddelke iz področij, zaradi katerih sta Peking in Moskva sprti in Kremelj mora javno priznati, da so dosedanje rusko-kitajske razmejitvene pogodbe nezakonite. Opazovalci menijo, da bosta ZSSR in Kitajska svoje stike vzdrževali naprej, da ne bo prišlo do formalne prekinitve razgovorov, toda, kakor so ti sedaj usmerjeni, vodijo eno in drugo stran v slepo ulico, ter je rešitev tega problema odmaknjena v bodočnost. Eden od zahodnih diplomatov v Moskvi je izjavil: „V celoti zadeva danes izgleda slabša, kakor je bila, predno so se razgovori med Moskvo in Pekingom začeli.“ Opazovalci se spominjajo, da je lanskega oktobra, na predvečer pekinških razgovorov, nankinska radijska postaja napovedala, da „bomo z razgovori mogli še bolj razgaliti sovražne namene nasprotnika in ga še bolj izolirati.“ Potek razgovorov, ki so sledili, je bil tak, kakršnega so si zamislili Kitajci. Nihče pa seveda ne trdi, da sovjetom v resnici gre za ureditev obmejnih problemov s Kitajsko. ¡Sovjeti so doslej na razgovorih ponudili obmejne koncesije Kitajcem na kritičnih sektorjih ob reki Usuri, vldju- čno otok Damansky, kjer je lansko leto, kakor je znano, prišlo do oboroženih spopadov med komunističnima velesilama. Peking pa s svoje strani zahteva od Moskve javno priznanje, da je sov-jetsko-kitajska meja rezultat neenakih in zato nezakonitih pogodb, ki so jih vsilili ruski carji. Sovjeti so doslej odklanjali tako splošno priznanje, ker se bojijo, da bi se moglo sprevreči v začetek nepredvidenih kitajskih pritiskov na Moskvo. In te metode bi se mogle pozneje poslužiti proti ZSSR tudi druge države, ki jim je Moskva meje zlasti po drugi svetovni vojni svojevoljno spreminjala v svoj prid. Peking od Moskve tudi zahteva umik sovjetskih vojaških oddelkov od kitajske meje do 100 kilometrov v sovjetsko notranjost. Če bi sovjeti to storili, bi bila znana daljnovzhodna sibirska železniška proga, predvsem v Mandžuriji, nevarno izpostavljena direktni kitajski intervenciji in bi bila presekana zadevna zveza med Moskvo in Vladivostokom. Rezultat zastajajočih razgovorov med Moskvo in Pekingom je nova okrepitev medsebojne sovražne propagande po radiu, televiziji in tisku. Poučeni krogi menijo, da se bodo odnosi med obema komunističnima velikanoma še poslabšali in v takem ozračju sedaj Washington skuša dosegati svoje namene na eni strani v Moskvi in na drugi v Pekingu; v Moskvi z razgovori o omejevanju atomskega oboroževanja in v Pekingu z razgovori v Varšavi s kitajsko delegacijo o počasnem normaliziranju odnosov s 700 milijonsko državo. res dogaja. Pariški dnevnik ,,Le Monde“ je lani 18. aprila objavil dva članka, enega poleg drugega, prvega iz Nigerije, drugega iz Biafre. 'Slika enega je pobijala podobo, ki jo je nudil drugi, čitatelj je lahko ostal samo zmeden. Tragedija Biafre se je začela 1886, ko se je sestal pod Bismarckovim predsedstvom Berlinski kongres, kjer so si evropske velesile razdelile kolonije v Afriki na podlagi gospodarskih in političnih interesov s skoraj popolnim nepoznanjem in nespoštovanjem narodnostnih in jezikovnih vprašanj ter je tako prišlo do popolnoma umetnih, od zunaj diktiranih meja. Te meje so podedovale novonastale samostojne države, ki so po zadnji vojni nadomestile bivše kolonije. Organizacija in razmejitev teh novih formacij je bila večinoma pripravljena v evropskih vladnih kabinetih na birokratsko umeten način. Tu je prvi vzrok biafrske tragedije po mnenju pristojnih poznavalcev kot je n. pr. René Payot, direktor ^Journal de Genève“, ali znani angleški zgodovinar Arnold Toynbee. Rodovi, ki tvorijo enotno etnično kulturo, so bili razdeljeni med različne države, drugi pa, ki so si tako različni, da sožitje ni mogoče, so bili prisiljeni živeti v isti državi. Ker je to stanje značilno za skoraj večino novih afriških držav, je bil upor rodu Ibo proti večinskemu rodu Haussa, ki je vladal v Nigeriji, sovražno sprejet od večine afriških držav. Biafro so priznale le štiri male države: Gabon, Zambia, Tanzania in Slonokoščena obala. Kajti če bi zmagalo načelo samoodločbo narodov, bi bila s tem bistveno kompromitirana eksistenca večine afriških državnih formacij. Velesile tudi niso imele interesa, da se v Afriki spreminja sedanje stanje, čeprav je v mnogih pogledih umetno in nasilno. Bifra je padla kot žrtev ohranitve sedanjega stanja. Na drugem mestu pa je šlo za petrolej. Na ozemlie Biafre odpade 67 odstotkov nigerijskih petrolejskih ležišč. Petrolejske družbe so investirale v instalacijo vrelcev 350 milijonov funtov šterlingov (1 funt Sterling je 840 starih pesov). Pogodbe so se podpisale z nigerijsko centralno vlado, ki ni hotela izgubiti prvega vira svojih bogatih dohodkov. Družbe pa ne zelo Discriminación racial en Cuba A menudo ocurre, que la propaganda comunista, basada en la mentira y el engaño, se ve desmentida por sus propios frutos. Así le sucedió también a Fidel Castro, quien había hecho tales elogios de los movimientos revolucionarios, que varios miembros de las “Panteras negras” (organización guerillera negra de los Estados Unidos) se fueron a Cuba con la certidumbre de encontrar allí la sociedad de sus sueños. Entre ellos se hallaban también dos de sus líderes, Eldrige Clearver y Earl Andrew Ferrel, los cuales, decepcionados por la realidad cubana, prefirieron finalmente escaparse. Durante una entrevista, hablando en su propio nombre y en el de Clearver, Andrew Ferrel acusó a Castro de haber instaurado en Cuba un régimen racista, donde todos los puestos están ocupados por los blancos, mientras que los negros no tienen acceso a las mismas funciones y situación. — Cabe preguntarse ahora, qué fue de la “igualdad” comunista, y adonde fueron a parar los elogios a los movimientos revolucionarios negros. Solo quedan frases para uso externo, tendientes a provocar acciones subversivas, mientras interiormente se practican esos mismos procedimientos que se critican en los demás. Stassia diskriminacija na Kubi Večkrat se dogaja, da komunistično propagando, ki sloni na laži in prevari, postavijo na laž njeni lastni učinki. Tako se je pripetilo tudi Fidelu Castru, ki se je tako pohvalno izražal o črnskih revolucionarnih gibanjih, da je več članov „Črnih panterjev“ (črnske gverilske organizacije v Združenih državah) odšlo na Kubo v prepričanju, da bodo tam našli družbeno ureditev, o kateri so sanjali. Med njimi sta bila tudi dva njihova vodja, Eldrige Clearver in Earl Andrew Ferrel, ki pa sta, razočarana nad kubansko realnostjo, raje pobegnila iz Kube. Med intervjujem, govoreč v lastnem in v Clearverjevem imenu, je Andrew Ferrel obtožil Castra, da je na Kubi vzpostavil rasistični režim, kjer so vsi položaji zasedeni od belcev, medtem ko črnci nimajo možnosti do istih funkcij ne do enake situacije. — Tukaj se moremo vprašati, kje je ostala komunistična „enakost“ in kam so šli pohvalni izrazi o črnskih revolucionarnih gibanjih. Ostanejo le fraze za zunanjo uporabo, ki stremijo v povzročanje prevratnih dejanj, medtem ko se notranje uporablja isto ravnanje, ki se kritizira pri drugih. Kitajska se pripravlja na vojn© Nova atomska strategija ugodnih koncesij. Štiri petine je dobil angleško-holandski konzorcij British Petroleum-Shell, ostalo petino pa so si delile amerikanske družbe: Gulf, Mobil, Telleco, Philips, Amo Seas, italijanska Agip in francoska Sefrap. Petrolejska nepočakanost je bila tako velika, da so vrtali celo v neposredni bližini bojišča. Tako je prišlo do brezsrčne zaveze med petrolejskimi interesi in centralno vlado, ki je s stradanjem spravila v smrt čez milijon ljudi (ostali od 2 milijonov žrtev pa so padli v borbah). Ta zaveza je dobila vso pomoč od angleške vlade, ki je v rokah laburistične stranke, to je, najstarejšega delavskega gibanja na svetu, ki je nastalo proti izrabljanju človeka za gospodarski dobiček. Kakšna ironija! Pomagala je tudi sovjetska vlada iz imperialističnih razlogov, proti katerim so se javno uprli mnogi vidni levičarji, kot n. pr. italijanski pisatelj Goffredo Parise in komunistični senator veteran Umberto Terracini. Mnogi pa so gledali vstran in se delali, kot da ne vedo, za kaj gre. Odtod mučni občutek krivde. Biafrska vstaja 30. maja 1967 ni bilo nezrelo in nepremišljeno dejanje. Rod Ibov (12 milijonov od 57 milijonov vsega nigerijskega prebivalstva), ki biva v Biafri, je skoro docela pokristjanjen, zelo ' civiliziran, podjeten in umsko višji od večinskega rodu Haussa, ki je muslimanske vere in simpatizira z Arabci. Pokrajina je bogata na petrolejskih ležiščih. V skupni državi so bili potisnjeni vstran. Malo pred vstajo je prišlo celo do pogroma Ibov s strani večinskih Haussa. Pobitih je bilo od 30.000 do 40.000 Ibov. Odtod strah pred genocidom. Odtod brezupna volja po politični samostojnosti. Odtod junaški odpor, ki je trajal trideset mesecev. Gotovo se je tudi tem svetlim stranem primešala marsikaka špekulacija in marsikak fanatizem, kar pa bistvenih potez situacije ne spremeni. Z Biafro stoje simpatije mnogih malih narodov, ki so okusili ali še okušajo krivico in zatiranje. Njen poraz je njihov poraz, ki je toliko bolj grenak, ker se je odigral ob strahotni brezbrižnosti velikega sveta. Upajmo, da bosta vsej sedaj pamet in pravičnost prevladala v tako težko preizkušeni afriški zemlji. Maocetungova komunistična vlada je že lansko leto ukazala po vseh večjih kitajskih mestih gradnjo protiletalskih zaklonišč, kopičenje živil in množično vojaško urjenje vsega prebivalstva, ker da mora biti Kitajska vsak trenutek pripravljena na vojni spopad s „socialističnim in kapitalističnim imperializmom“, kakor sedaj v Pekingu označujejo Moskvo in Washington. Pekinška radijska postaja zlasti po zastanku sovjetsko-kitajskih razmejitvenih razgovorov neprestano opozarja prebivalstvo na nevarnost vojnega spopada z ¡ZSSR. Na drugi strani pa moskovska radijska postaja odgovarja, da „Kitajsko preveva vojna histerija in protisovjetsko ozračje.“ V zadnjih mesecih je bilo v kitajske oborožene sile vpoklicanega več vojaštva kakor kdaj koli od časov korejske vojne, ko so kitajske oborožene sile direktno posegle v spopad z ZDA odn. Združenimi narodi. Vpoklic novih vojaških sil so pospešili zlasti po končani lanski jesenski žetvi. Zadnjikrat je kitajska vlada okrepila svoje oborožene sile s svežimi močmi v zimi 1967/68, ko je bilo vpoklicanih pod orožje nad en milijon vojakov. Za dovajanje vedno svežih moči v oborožene sile je odgovoren poseben Odbor za vojaške zadeve pri Centralnem komiteju kitajske KP, ki mu na-čeljuje Maocetung. Nove vojaške moči nabira kitajska vojska običajno iz notranjosti države, kjer je odziv navadno vedno zadovoljiv. Vojaški vpoklicanci dobivajo po šest yuanov (en tisoč arg. pesov) mesečne plače, zadostne količine hrane in obleke, tako da je vojaška služba za revno kmečko prebivalstvo močno privlačna. S svojo kampanjo za vojaško pripravljenost Peking izpolnjuje dvojen namen: neprestano krepi svoje oborožene sile in istočasno povezuje državo, ki se je bila močno zrahljala med nedavno tkim. kulturno revolucijo. Z drugimi obrambnimi pripravami, ki jih je Peking začel lansko jesen, pa partijsko vodstvo dosega še to, da s preseljevanjem velikih industrijskih kompleksov v notranjost države redči ¡ti* a i —mr I Z tedna Izrael in Egipt sta v minulem tednu izvedla drug proti drugemu več slikovitih napadov po zraku, po suhem in po morju in si oba pripisujeta zmage odn. poraze sovražnika. Pavel VI. je minulo nedeljo proglasil za svetnico Marijo Soledad Torres Aco-i s^a> ustanoviteljico reda Marijinih slu-¡žabnic, ki skrbijo za bolnike. V seda- objekte, ki bi jih mogel sovražnik uničiti iz zraka, na drugi strani pa krajša razdalje med posameznimi industrijami in viri surovin, ki jih te industrije potrebujejo za obrat. Preselitev milijonov mestnega prebivalstva bo zmanjšala žrtve morebitnih zračnih napadov na mestna središča, istočasno pa služi kitajski partiji v njenih naporih, da bi zmanjšala, če že ne odpravila razlike med mestnim in podeželskim prebivalstvom. Prvi znaki, da se je Kitajska resno bala Moskve, so se pokazali ob priliki sovjetskega vdora v češkoslovaško avgusta 1968. Kakor takrat, tako so tudi za letošnje novo leto največji kitajski dnevniki opozarjali prebivalstvo na doktrino Brežnjeva, po kateri si Moskva pridržuje pravico intervencije v vsaki komunistični državi, za katero bi smatrala, da so ogroženi interesi „komunistične skupnosti.“ V novoletnih uvodnikih, ki so bili poslani dnevnikom z istega partijskega vira, pisec zaključuje: „če si bosta kapitalistični in socialistični imperializem drznila napasti našo državo, ju bomo potopili v globokem morju ljudske vojne.“ In dodaja: „Z obrambnimi pripravami proti nuklearni vojni moramo takoj začeti.“ Kitajska, ki je svojo prvo atomsko bombo eksplodirala leta 1964, ima danes verjetno že nakopičenih nekaj nuklearnih bomb, vendar opazovalci menijo, da nima sredstev, s katerimi bi jih mogla odvreči na zaščitene objekte. Zato Peking polaga toliko važnost na tkim. ljudsko vojno. V navodilih za slučaj atomske vojne, ki so jih razdelili med prebivalstvo, kitajski vojaški strokovnjaki poučujejo: „V modemi vojni, zlasti atomski, je treba posvetiti vso pozornost neposrednemu spopadanju in nočnim bojem. Spopade v atomski vojni, ki bo razvila vso uničevalno silo atomskega orožja, bodo odločale ne atomske bombe, temveč ofenzivne in defenzivne hitre akcije številnih izvežbanih posameznikov, katerih bo vsak nastopal na svojem osebnem bojnem prostoru, ki naj ne bo večji od 50 do 100 metrov.“ v ted* njem stoletju je katoliška Cerkev bila 80 novih svetnikov, med njimi Ivano Arško, sv. Bernardko iz Lu sv. Roberta Bellarmina in sv. Tere V Iraku je vlada zatrla nov po: državnega prevrata ter je bilo us ljenih ali obešenih nad 40 zarotni Irak je obtožil Iran, da je podpiral rotnike. VELIKEMU SLOVENCU OB SLOVESU (V spomin na dr. Miha Kreka) Morda se bo kdo začudeno vprašal, zakaj se hoče poslavljati od nekdanjega voditelja slovenske predvojne politike, od jugoslovanskega ministra zadnjih let pred drugo svetovno vojno in londonske medvojne vlade nekdo, ki ne po letih ne po političnem udejstvovanju ni spadal v njegovo dobo. Naj zato naslednje vrstice pojasnijo odgovor na ta „zakaj“. Bilo je leta 1958, ko sem se kot vi-sokošolec mudil na poletnem tečaju francoskega jezika v Parizu. Naključje je takrat hotelo, da sem tam spoznal dva nekdaj vodilna predstavnika slovenskega naroda v domovini, ljubljanskega škofa dr. Gregorija Rožmana in bivšega ministra dr. Miha Kreka. Oba sta bila tedaj v emigraciji, kjer sta skupno z neštevilnimi drugimi Slovenci delila trpko usodo begunstva, a sta imela pri tem še posebno težavno nalogo lajšati isto usodo tisočem in tisočem Slovencem po svetu. Ne bom se tu spuščal v opis osebnih zaslug obeh visokih pokojnikov — kajti te so že last naše objektivne in nepopačene narodne zgodovine — pač pa le na srečno priliko, ko sem mogel spoznati oba velika Slovenca, ki ju še dandanes uradna režimska propaganda grdo blati in s tem vztraja na stalinističnih pozicijah polpretekle dobe. Drugo naključje je zopet hotelo, da sem v zadnjih letih imel s pokojnim dr Krekom prijateljske pismene odnose. Pri tem bi rad poudaril dejstvo, da kot predstavnik mlade generacije vidim v tem stiku neko idealno vez med „staro‘‘ in „mlado“ slovensko generacijo. Idealna vez, ki se kaže ne v preteklem skupnem delu, temveč v snovanju boljših pogojev za bodočnost slovenskega naroda doma in v izseljenstvu, skupna ideološka vez, ki je šla preko idealov krščanske demokracije do politične in socialne svobode ter enakopravnosti našega naroda. Obenem bi lahko tu podčrtal stalno pozornost, ki jo je pokojni dr. Miha Krek kot moralni voditelj slovenske politične emigracije izkazoval tudi do problemov naše narodne manjšine. S tem v zvezi bi rad navedel nekaj misli, ki mi jih je sam zapisal: „Omenjate zanimanje emigracije za manjšino. Vedno stojim na stališču, da moramo vsi Slovenci sodelovati, zbirati skupne moči in jih usmerjati v skupne namene, posebno še Slovenci, ki živimo kolikor toliko v svobodi... Upoštevam, da mora vsaka manjšina paziti na lojalnost do svoje zakonite države, da more v miru živeti, vsaka slovenska manjšina se mora ozirati na režim v Jugoslaviji vsaj toliko, da po nepotrebnem ne izzove akcije, ki jih ima režim, kot je komunistični, vedno v zalogi. Pri tem režimu je vsakdo diskvalificiran, ki ima kake zveze z emigracijo, zlasti s politično aktivno emigracijo, ki hoče odstranitev diktature in vzpostavitev demokratičnih svoboščin. Prosim pa Vas, da mi res verujete, da se i kot eden v slovenski krščanski demokraciji i kot član Narodnega odbora zelo intenzivno zanimam za vse, kar se pojavlja v slovenskem narodnem življenju. ..“ Mnogo je še res tehtnih misli, ki mi jih je nanizal pok. dr. Krek. Iz njegovih številnih pisem sem dobil jasen vtis, ¿a je dolgoletni predsednik Narodnega odbora za Slovenijo živo sledil vsemu slovenskemu dogajanju ter zlasti zelo stvarno vrednotil problem slovenske državnosti v ožjem oziroma širšem smislu. (Dr. Miha Krek je vse svoje sile zastavil v iskanje pogojev za boljšo bodočnost našega naroda. V tem okviru ga je nedvomno najbolj težilo gledanje na slovenski problem, kot se ta danes zastavlja tako v domovini kot v emigraciji. Znano je, da se danes slovenska politika v emigraciji deli tudi v zadevi najboljše možne ureditve za 'Slovenijo, v Jugoslaviji ali v samostojni državi. S tem v zvezi bi rad citiral nekaj misli dr. Kreka, ki se je vedno izjavljal za slovensko prisotnost v okviru Jugoslavije in v tej rešitvi videl edino realistično formulo za slovenski narod. Glede tega mi je dr. Miha Krek med drugim podčrtal sledeče: „če bi bilo res, da hočemo sami razbijati Jugoslavijo v sedanjih mednarodnih razmerah, se bojim, da delamo za samomor. Bojim se, da bo v tistem času, ko bi padla mednarodna meja, nasprotnik popadel vsak svoj kos slovenske zemlje in Slovenije nikjer ne bo več; vsa bo razkosana v manjšine med sosedi. Politika za posebno slovensko državo se mi v sedanjih razmerah zdi politika za slovensko pogubo...“ Do zadnjega jo dr. Miha Krek o-hranil zvestobo svojim idealom, do konca ga je mučila nesrečna zavest nesvobode v domovini. Prav iz te tragične zavesti pa je zrasla vera v neomajno potrebo po zopetni razsvetlitvi na slovenskem obzorju, po zmagi nad tiranijo (ki je tudi njega po vojni tako absurdno obsodila) in ponovni uvedbi demokracije in svobode v .Sloveniji in Jugoslaviji. ■—- Ohranimo ga zato v slavnem spominu! Postojna in Portorož pod japonsko zastavo Edina ladijska družba jugoslovanske komunistične republike Slovenije Splošna plovba, s sedežem v Piranu, se je z velikim naporom slovenskih pomorskih strokovnjakov Sn gospodarstvenikov kljub komunistični birokraciji in tkim. samoupravnemu sistemu v zadnjih letih zadovoljivo razmahnila. Toda takoj ob svojem nastanku je naletela na močan nacionalistični in gospodarski odpor pri hrvaških in srbskih pomorskih krogih, tako da se vedno bori s težavami, ki jih v svobodni demokratski družbi ne bi imela. Kljub temu je Splošna plovba večala svojo ladijsko tonažo in neprestano modernizirala svoje mešano tovomo-potniško ladjevje. Splošna plovba se je tudi trudila, da bi s svojimi ladjami plula po donosnih tovornih progah, med katerimi je npr. pomorska proga iz 'Sredozemlja v latinsko Ameriko. Toda kot samostojna ladijska družba v to linijo ni „Komaj je stopil na klanec, je vzdignil glavo, pomaknil si je kučmo na tilnik i» je stopil hitreje. TAKO JE ČLOVEK MOČNEJŠI IN SVOBODNEJŠI, KADAR UGLEDA SVOJ BELI DOM. Globoko in težko je zasopel Jure, postal na vrh» klanca, OZRL SE JE Z VELIKIM SVOBODNIM POGLEDOM." Ivan Cankar, Jure, IV. dobila vstopa ter so morale nekatere njene ladje pluti pod zastavo Jugolini-je, hrvaško-srbske ladijske družbe, ki si je vzela skoro ves jugoslovanski čezmorski tovorni promet v zakup. Med ladjami Splošne plovbe, ki jih je najela Jugolinija, sta bili tudi obe najnovejši ladji ¡Postojna in Portorož, ki sta kot taki večkrat napravili potovanje na južnoameriški liniji. Nedavno pa je Jugolinija obe črtala s svojega najemniškega seznama ter se je Splošna plovba znašla pred nujnostjo oddati ju v najem komur koli, da bi rešila kapital, ki ga je vložila v gradnjo obeh. V najem ju je vzela velika japon- ska ladijska družba Nippon Yusen Kai-sha ter bosta sedaj Postojna in Portorož pluli pod japonsko zastavo. Postojna bo priplula kot japonska ladja v Buenos Aires v prvi polovici februarja, Portorož pa v aprilu t. 1. Ker se je celo zgodilo, da je Splošna plovba lansko leto vsled tkim. samoupravljanja morala znižati plače svo. jim suhozemskim in ladijskim nameščencem, sedaj pa še oddati svoji najmodernejši ladji povsem tuji ladijski družbi v najem, se vsa slovenska javnost po pravici sprašuje, kako dolgo bo še komunistični režim s svojo uto-pistično filozofijo zaviral razmah slovenskega gospodarstva. KOKOŠKA Andrej Bratuž Celiltat Vprašanje celibata v katoliški Cerkvi se od časa do časa prikazuje kot predmet, od čigar rešitve da je odvisen nadaljnji, če že ne obstoj, pa vsaj razvoj Cerkve v svetu, številne zlasti protiverske revije in listi objavljajo dolge razprave (če to pisanje smemo imenovati ,razprave*) o vprašanju primernosti in neprimernosti celibata na pragu enaindvajsetega stoletja, kakor da bi se bila človeška narava kakor koli spremenila, odkar je človek ustvarjen. Pišejo tudi o „velikem številu“ iz Cerkve izstopajočih duhovnikov in redovnikov in to vse zaradi papeževe „nepopustljivosti“ v vprašanju celibata. Le redko kje pa je mogoče priti do objektivnih številk. Ta problem je nedavno obdelal poluradni katoliški informacijski center v Bruslju Pro Mundi Vitae, ki ugotavlja, da je resnično eden glavnih vzrokov za duhovniške izstope iz Cerkve vprašanje celibata, odn. nezmožnost izpolnjevanja duhovniških odn. redovniških obljub. Nikakor pa ni število izstopov tolikšno, da bi moglo predstavljati resen problem za nadaljnjo rast Cerkve v svetu. Papež Pavel VI. je lanskega oktobra ukazal do temeljev proučiti to vprašanje ter je zadevna komisija ugotovila, da je v zadnjih šestih letih, se pravi od leta 1964 do danes po vsem svetu zaprosilo za razrešnico od samskih obljub 7.137 duhovnikov. Največ zadevnih prošenj je bilo v latinski Ameriki (661), zatem v Franciji (553) in v Severni Ameriki (455). Na podlagi zbranih podatkov iz vsega sveta Pro Mundi Vitae ugotavlja, da je povprečno en odstotek duhovnikov v tem času zaprosil za razrešitev od Samskih obljub. Med redovniki je to število višje in se bliža dvema odstot- koma, Najvišji odstotek (4%) imajo med redovi dominikanci. Vatikanska politika do takih duhovnikov in redovnikov je objektivna in je bili doslej razrešenih 71 odstotkov slučajev. Po posameznih državah je stanje približno naslednje (po podatkih Pro Mundi Vitae): Od 3000 nizozemskih duhovnikov je od leta 1965 do danes zapustilo svoj poklic 145 durovnikov. V Španiji, kjer deluje 25.000 duhovnikov, je izstopilo iz Cerkve 350 duhovnikov. V ZDA je v zadnjih treh letih zapustilo duhovniško službo 1171 duhovnikov od števila 50.000. V Italiji je od 62.000 duhovnikov od leta 1964 naprej do danes prešlo v civil 1400 duhovnikov. Starostna doba duhovnikov, ki prehajajo v civil, je različna, vendar po ugotovitvah zgoraj imenjenega centra v Bruslju največ duhovnikov zapusti svoj poklic v prvih petih letih po posvečenju. Velik problem za duhovnike, ki prenehajo izvrševati svoj poklic, je zaposlitev v civilnem življenju. Njihove razmere, tako poklicne kakor družinske, so včasih resnično tragične. V Angliji n. pr. je eden izmed takih duhovnikov sedaj razpečevalec kruha. Večina si poišče zaposlitev v raznih družbenih delavnostih ali med učiteljstvom. Celibat je ena izmed disciplin katoliške Cerkve. Ker se je v stoletjih pokazala za Cerkev kot pozitivna, je papež ne namerava ukiniti. Prav malo vitalnosti je v protestantskih cerkvenih ločinah ali v provoslavju ali v starokato-liški Cerkvi, ki nimajo „problema“ celibata, pa se zato borijo z drugimi toliko večjimi in resnimi problemi. Iz lastnih izkušenj je n. pr. jugoslovanski B&j zrn Vetrinjski gra«$ Besede nekaterih vidnih avstrijskih funkcionarjev na Koroškem delajo včasih vtis, kakor, da bi se odnosi do slovenske manjšine zboljšali in da je le prevladala strpnost. Na žalost pa temu ni tako. Vihar, ki je nastal v avstrijskem tisku v Zvezi z nakupom vetrinjskega gradu, dokazuje, da obstaja še vedno velika nestrpnost, in da slovenska manjšina ni enakopravna. Kot je znano je v Vetrinju grof Bemhard leta 1142 ustanovil samostan kjer so najprej živeli francoski cisterci-janci. Od leta 1786 ko je Jožef II razpustil samostane, se je začela v zgradbi tekstilna obrt, iz katere se je razvila prava tekstilna tovarna, ki je bila v nemških rokah. Leta 1967 pa je nemška lastnica tekstilne tovarne prišla v konkurz. Ker za stavbo dolgo časa ni bilo nobenega interesenta, so upniki zahtevali sodno dražbo. Završalo pa je med avstrijskimi Nemci, ko se je začela zanimati za nakup vetrinjskega gradu celovška Mohorjeva družba. 27. avgusta lanskega leta je imel vetrinjski občinski odbor na predlog občinskega svetnika Tschemernjaka, izredno sejo, da prepreči „grozečo nevarnost“. Odbor je začel takoj akcijo, da bi odložili dražbo, kar jim je tudi uspelo. Kleine Zeitung je v zvezi s tem 5. novembra poročala: „Na včerajšnji seji koroške deželne vlade je deželni svetnik dr. Knavs stavil predlog, da mora deželna vlada staviti ponudbo za nakup vetrinjskega gradu višjo kot jo je postavila Mohorjeva družba. Kakor smo včeraj poročali, je Koroška deželna vlada pripravljena izdati za vetrinjski grad 6,1 milijona šilingov, med tem ko Mohorjeva družba nudi 7 mi- POLITKOMISARJI „SOOCIALNIH DELAVCEV“ Komunisti v domovini so spoznali, da je večina sezonskih delavcev, ki odhajajo vsako leto v tujino, zanje izgubljena. Dobre gospodarske razmere, velika svoboda, visoka živ-ljenska raven, pa vpliv izseljeniških duhovnikov in političnih emigrantov ima na sezonske delavce tak vpliv, da se po povratku domov (kolikor se jih sploh še vrne) požvižgajo na komunizem in da so sejalci „pogubnih zapadnih idej“. Zato so komunistične oblasti napravile potezo, ki naj vse to prepreči. Odločile so se poslati v Zapadno Nemčijo 37 „socialnih“ delavcev, ki so seveda vsi zavedni partijci. Delovali bodo v mestih, kjer je zaposleno največje število delavcev iz Jugoslavije. Med drugim je njihova naloga (tako piše Redna gruda v svoji štev. 10 1969), da bodo pomagali pri razširjanju tiska iz domovine in pri organizaciji preživljanja prostega časa. Tako so dobili delavci iz Jugoslavije sedaj tudi svoje politkomisarje. škof Bukatko opozarjal na 2. vatikanskem koncilu proti odpravi celibata. Vsekakor j'e celibat izključno zadeva organizacije Cerkve in je treba o njej resno razpravljati. Nimajo pravice o tem problemu javno razpravljati nekatoličani, še manj katoliški Cerkvi sovražni elementi, ker jim ne gre za blaginjo, temveč za razkroj Kristusove ustanove na zemlji. lijonov. Predlog dr. Knavsa pa ni dobil potrebne večine.“ Tako Kleine Zeitung. Isti časopis je naslednji dan obžaloval, da deželna vlada ne kaže zadosti interesa za nakup tega gradu in objavlja izjavo dr. Hornboecka, predstavnika Mohorjeve družbe/ ki je uredniku tega lista izjavil, da bo v slučaju, da kupi grad Mohorjeva družba, v srednjem traktu cerkveni vzgojni zavod, medtem ko bo trakt proti parku namenjen srednješolskemu zavodu. Razumljivo je, da ne bodo tu prišli v poštev le učenci slovenske gimnazije ampak tudi interesenti ostalih celovških zavodov. Na vprašanje urednika tega lista, kaj je pravzaprav Mohorjeva družba, pa je dr. Hornboeck odgovoril, da je to cerkvena bratovščina, ki je v gotovem pogledu pod patronanco nadrejenega škofa, škofov vpliv gre tako daleč, da lahko člane glavnega odbora potrdi ali odkloni. Ponudbo Mohorjeve družbe za nakup gradu je pristojni ordinarij odobril. je dodal dr. Hornboeck. Kärntner Nachrichten z dne 8. no vembra tudi obravnava nakup vetrinjskega gradu. Ta pa spravlja vso zadevo v zvezi z volitvami, ki bodo v Avstriji in za katere se je volilni boj na Koroškem že začel. 22. februarja bodo namreč na Koroškem deželno zborske, 1. marca pa v Avstriji državno zbor-ske volitve. Navedeni list očita socialistom, da deželna vlada zato ni hotela zvišati ponudbe za vetrinjski grad, ker lovi slovenske glasove. Nato pa list sprašuje dobesedno: „Od kod ima Mohorjeva družba toliko denarja? Pravijo, da je prišel iz Amerike. Kako pa je ta denar prišel v Ameriko?... Socialisti morejo sedaj za deželno zbor-ske volitve z gotovostjo računati na glasove krščanskih .Slovencev.“ Časopisna polemika je tako obširna, kakor že dolgo ne za kak problem na Koroškem. Vse pa izveni v klic: v boj za Nemško Koroško! O zanimivem razpletu bomo poročali v prihodnjih številkah. PROTI KOMUNIZMU POMENI PROTI JUGOSLAVIJI? V zadnjem času ponovno opažamo gonjo jugoslovanskih komunističnih o-blasti proti duhovnikom, ki delujejo v zamejstvu. Nanašajoč se na njihovo narodno in demokratsko zadržanje, jih ti-tovci dolžijo protidržavnega (protijugoslovanskega) delovanja. Bistvo njihovih obtožb je nakazan v izjavi, ki jo je dne 15. januarja objavil „Naš tednik*' iz Celovca, v kateri koroški Katoliški delovni odbor brani te duhovnike pred hinavskimi napadi. Izjava se dobesedno glasi: Katoliški delovni odbor ugotavlja, da se v zadnjem času množijo napadi odgovornih in neodgovornih oseb in ustanov na duhovnike, ki so došli med nas iz Slovenije in med nami delujejo. Očitajo jim, da je njihovo delovanje naperjeno proti Jugoslaviji. Katoliški delovni odbor z vso odločnostjo zavrača vse tovrstne očitke kot popolnoma ne-osnovane. Odbor smatra te napade za zlonamerna podtikavanja prizadetim duhovnikom, Družbi sv. Mohorja in vsemu koroškemu slovenskemu ljudstvu. Duhovniki, došli med nas iz ¡Slovenije, se med nami udejstvujejo izključno dušnopastirsko in versko-prosvetno. Naše ljudstvo nagraja njihovo nesebično in požrtvovalno delo slej ko prej s polnim zaupanjem. V Celovcu, 12. januarja 1970. Za Katoliški delovni odbor: Dr. Joško Tischler (Dr. Vinko Zwitter I* življenja in dogajanja v Argentini GOSPODARSKI PROGRAM Pretekli četrtek je ekonomski minister dr. Dagnino Pastore že drugič v kratkem času imel tiskovno konferenco, na kateri je to pot objavil in obrazložil gospodarski program za tekoče leto. (¡Nekaj dni prej je dal v javnost državni proračun za 1970). Oba dogodka sta pravzaprav zelo povezana, in sta sad potankega dela vladne ekonomske ekipe v zadnjih dveh mesecih. Dr. ¡Pastore je zatrjeval, da v sedanjih okoliščinah argentinsko gospodarstvo delujo s svojo polno zmožnostjo, in da je prav ta trenutek prikladen/ za pričetek , nove etape, ki naj razvije nov gospodarski podvig. ¡S tem pa je tudi potrdil, da se je za Argentino končala doba, ko je bilo treba za vsako ceno gledati na stabilizacijo gospodarstva, ter se varovati inflacije. Ta nevarnost da je minila. Za razmah gospodarskih zmožnosti pa vladni ekonomisti računajo zlasti s povečanim izvozom argentinskih izdelkov. Izvoz naj bi toliko porastel, da bi znašal saldo v prid države okoli 250 milijonov dolarjev. To je vsekakor zelo drzna številka in mnogi opazovalci nekoliko dvomijo, če bo to mogoče doseči. Gospodarski program za 1970 pa vsebuje norme za vsa različna polja argentinske dejavnosti. Naj omenimo le najvažnejše: Razmerje do dolarja se ne bo spr menilo in bo ostal 1 dolar vreden £ novih argentinskih pesov; Glede plač se bo še naprej izvaj program napovedan oktobra 1969. ' predvideva v bližnji bodočnosti le pff\ šic0 7 procentov od 1. marca t. 1.; Razvoj težke industrije bo bistve važnosti v industrijski politiki; Notranja bruto proizvodnja bo n rasla v letu 1970 za 6%; cene pa ne bodo povišale več kot preteklo lc (po uradnih statistikah 10%); Pospeševal se bo turizem kot vir d hodkov, zlasti deviz; Ustanovil se bo samostojen sv ki bo pospeševal izvoz; v to podroi ne bo mogla poseči nobena druga ust nova. Gospodarske napovedi zboljšane stanja pa so precej močno pretre povišice cen nekaterih izdelkov, m njimi zlasti kruha in mesa/ kar odloč no vpliva na družinsko ekonomijo. ' prepreči izrabljanja, je vlada skleni da bo maksimirala cene kruhu, ki 27. t. m. pa do 28 februarja stane oz. 60 pesov kilogram (veliki ali m kosi). — Vendar je pesimizem razi krogov nekoliko razblinilo poročilo ce tralne banke, da je tekom meseca č cembra lanskega leto nekoliko nara: zaloga deviz (zadnje mesece je nami ta zaloga stalno podala), kar je ved odličen barometer za gospodarsko si nje države. Krščansko demokratska solidarnost Na mednarodnem kongresu mladine krščanske demokracije v Montevideo lanskega leta, ki sta se ga udeležila tudi slovenska delegata Tone Mizerit in Andrej Fink, in o katerem objavlja Zbornik iSvobodne Slovenije 1969 obširno poročilo, je bil med govorniki, ki so ga najbolj pozdravile evropske krščanske demokracije, bivši vodja perujske krščansko-demokratske stranke Hector Cornejo Chavez. Na zborovanju je imel govor, iz katerega posnemamo nekatere odstavke, ker je njegovo in vseh resnih južnoameriških krščanskih demokratov gledanje na svetovne razmere na sploh in na latinskoameriške razmere posebej, resno in pravilno, takšno, kakršnega zavzemajo tudi evropske krščanske demokracije, ki pravilno vrednotijo nevarnosti modernega kapitalizma na eni in brezbožnega komunizma na drugi strani. Oba sta nasprotnika prave krščanske demokracije, ki nima s komunizmom nič opraviti v nobenem njegovem odtenku in barvi. Cornejo Chavez je med drugim izvajal: „O problemu krščansko-demokratske solidarnosti na splošno in politične solidarnosti posebej je najprimernejše, če razglabljamo z vprašanji, ki si jih bomo v našem razmišljanju postavili: Ali so si naše stranke, v svojem nastanku in tudi v svojem nadaljnjem razvoju resnično podobne v temelju in resnično enake? Z ozirom na svoj nastanek, —■ ali imajo in ali ohranjajo vse naše stranke krščanski pogled na človeka, na družbo in na svet? In če ga imajo, — v čem obstaja? Z ozirom na svoje cilje, — ali resnično nameravajo vse krščansko-demokratske stranke zgraditi model družbe, ki bo v svojih bistvenih stvareh različen od sedanjega? In če to hočejo, — v čem to obstaja? Ali vse naše stranke priznavajo, kot pogonski element aktivne solidarnosti, da ta model, mimo vseli krajevnih razlik, pa naj bodo še tako važne, v svojih temeljnih potezah velja za vse narode? Ali priznavajo, da je ta model radikalno različen od tistih, ki danes vladajo v svetu; da krščansko-demokratski model ne predstavlja edine, temveč eno od več različnih možnosti, kar bi pomenilo, da ga ne bi bilo treba neizbežno uveljaviti, temveč le kot rezultat bojevitega spopada z drugimi možnostmi; in da so možnosti zmaga nad temi odvisne, če ne popolnoma pa v veliki meri od solidarnosti, s kakršno bo krščanska demokracija vodila svoj lastni boj ? Mislim, da moram odkrito povedati: do danes je bilo morda zadosti, za potrditev identičnosti in solidarnosti krščan-»ko-demokratskih gibanj, da vsa razlagajo svoj krščanski pogled na človeka in na svet po splošnih načelih, z vsebino, ki jo je bilo treba bolj predpostavljati kakor pa je bila razjasnjena, in z odtenki, ki so so iz teh sledili, brez nujnosti globljega razvoja; toda od danes naprej že ni več zadosti še naprej govoriti, da imamo isti skupni začetek, kajti, kakor kaže, nekatero stranke so to prenehale proglašati in ga le še več ali manj sramežljivo priznavajo; in dogaja sc celo, da ga nekateri sektorji zanikujejo, če ne popolnoma odkrito, pa z dejanji, v katerih je težko najti krščansko vsebino, ki naj bi bila razlikovalni faktor od drugih koncepcij. 'Na drugi strani pa tudi ni dovolj, temveč celo nevarno premalo tega, kar se je do danes sprejemalo kot skupen1 cilj. In no kaže, da bi med vsemi strankami obstajalo enako prepričanje o svetovni usodi krščanske demokracije, kakor tudi ne o vsebini, ciljih in nalogah solidarnosti. Osebno se nagibam k prepričanju, da, če teh nedostatkov ne bomo takoj odpravili, ne bodo ohromele samo bodoče možnosti naše solidarnosti, temveč se lahko zgodi, da se bo zrušilo še to, kar je bilo doslej zgrajenega in da bo v nevarnosti celo obstoj sam krščanske demokracije kot sile in kot avtonomne koncepcije. Izhodiščna točka: krščanski pogled na človeka in na družbo Do danes je kazalo, kakor da smo vsi smatrali kot samo po sebi umljivo, da naše stranke izhajajo iz istega krščanskega pogleda na človeka, na družbo in na svet. Toda, kaj to konkretno pomeni? Kaj je pravzaprav krščanski pogled na svet, na družbo in na človeka? še resnejšo in še bolj zaskrbljeno ■vprašanje: ali še vedno vsi ohranjamo tak krščanski pogled ? Do danes, kakor kaže, se še ni natančno pojasnilo, v čem je krščanska Vsebina doktrinarne koncepcije, ki služi za pogon našim strankam; prav tako se ni jasno razlikovalo med tkim. socialno filozofijo krščanstva — katere bistvena načela, izpred časov papeških okrožnic in del krščanskih in nekrščanskih religioznih in laičnih mislecev, so trajna in splošno veljavna — ter med tkim. socialno doktrino Cerkve, ki je, bolj kot doktrina, skupek splošnih izboljšujočih norm, ki pa so podvržene reviziji in obnovi ter potrebujejo izpopolnjevanja; in tudi ne, ne kakšen način bi se mogli ali morali vključiti včasih nasprotujoči si doprinosi krščanskih in nekrščanskih filozofov, gospodarstvenikov, sociologov ali politikov v ideološko zakladnico vseh ali vsaj nekaterih krščansko-demokrat-skih strank, v njihovo temeljno krščan-sko-socialno filozofijo. ■Rezultat tega pomanjkanja jasnosti je, če že ne stvarnost, pa vsaj občutek anarhije, vsled česar vsaka stranka neodvisno od drugih in vsak sektor znotraj vsake stranke in celo vsak mislec, brez sodelovanja z drugimi, izdeluje, načrtuje ali sprejema, ne vedno z zrelim premislekom, niti ne vedno brez neke vrste egoizma, tisto, kar on smatra, da je socialno in krščansko. Cilj: krščanski model družbe Na prvem mestu — ali hoče krščanska demokracija zgraditi nov model družbe, ali pa se omejuje samo na izboljšanje demokratičnega liberalnega kapitalističnega modela? Vzporedno —-ali je krščansko-demokratski model dražbe izviren model ali je samo odtenek socializma? Končno, — ali krščanska demokracija smatra ta svoj nov model družbe za nujno veljaven za vse narode; ali meni, da je njegova postopna uveljavitev skupna naloga vseh strank; da ta naloga postavlja krščansko demokracijo v najgloblje nasprotje z drugimi političnimi tokovi, predvsem s kapitalističnim in s komunističnim; in da mora imeti vsaka stranka v skladu s svojo sestavo in zgodovinskim okoljem, svobodo do uporabe bojnih sredstev, ki jih smatra za sebi najbolj prikladne ? Taka vprašanja, ki vplivajo na aktivno in resnično delovanje, tudi do danes še niso dobila v krščanski demokraciji formalnega odgovora, ki bi bil na svetovni ravni. Osebno sem mnenja, da je na svetu, in ne samo v nerazvitem svetu, mogoče in potrebno vzpostaviti krščanski model dražbe, dasi se stopnja nujnosti njegove vzpostavitve in metode za dosego le-tsga razlikujejo po posameznih deželah, ali vsaj med razvitimi in nerazvitimi državami; toda ne mislim, da bi bile razlike tolikšne in tako globoke, da se mora južnoameriški revolucionar sprevreči v konservativca, čim prestopi ekvator na svoji poti na severno poloblo, ali da se mora evropski konservativec preleviti v revolucionarja, če potuje na jug; mislim, da je v boju za vzpostavitev krščansko-demokratskega modela dražbo spopad s kapitalističnim konceptom, tudi v njegovih modernih oblikah, neizbežen, prav tako kakor s komunističnim; mislim, da je naloga za vzpostavitev krščanskega modela družbe skupna naloga vseh krščansko-demo-kratskih strank; mislim, da je zato nujno, da se vse med seboj v tem podpirajo, da vsaka čuti probleme drugih kot svoje probleme, prav kakor uspehe ali neuspehe; in zato smatram za nujno aktivno solidarnost, solidno povezanost, brez, ločitev, bratsko skupnost, eno in celovito, med vsemi. Bistvena enotnost v krščanski koncepciji človeka, sveta in družbe kot izhodiščna točka; bistvena enotnost v modelu družbe, ki jo bo treba zgraditi v svetu kot cilj; jasno spoznanje, da imajo, izhajajoč iz te izhodiščne točke za dosego tega cilja, vse stranke veliko skupno nalogo pred seboj. To so, mislim, in samo to, stebri in program naše solidarnosti. Z njimi bo naša solidarnost dejavna. Brez njih bo samo žalostna, prazna beseda. Seme za izvedbo te naloge je posejano: treba ga je razviti, kajti v tej smeri smo se zakasnili, povezuje nas potencialna solidarnost; iz nje je treba napraviti dejavno solidarnost. Mnenj a Opremo Zbornika Sv. Slovenije za leto 1969 je to pot izvedel umetnik g. Ivan Bukovec in za to žel splošno priznanje. Svojevrstne vrednosti je mnenje akad. slikarja in kiparja Gor-šeta, ki je sam že večkrat opremil razne letnike Zbornika. Takole pravi: „Zdi se mi, da so Bukovčevi naslovi v Zborniku malce pretežki, sicer pa so okusni in v linorezni tehniki dajejo monumentalni svojski nadih in privlačijo gledavca.“ Sprememba struktur“ Si Pogosto poslušamo in beremo zahteve po spremembi družbenih temeljev ali — z moderno besedo — „struktur“. Te zahteve postavljajo delavski sindikati, dijaške organizacije, politične stranke itd. Tudi na nekaterih duhovniških sestankih je že bilo slišati zahteve po spremembi „struktur“. Značilno pa je to, da nihče jasno ne pove, kaj so pravzaprav družbeni temelji ali „strukture“ in kakšne spremembe naj bi se izvršile. Naglaša se samo magično geslo: „Zahtevamo spremembo struktur, potem pa bo vse dobro. ' Koliko je vredno to geslo in kakšno rešitev nam obljublja, bomo spoznali, če si na kratko ogledamo, kaj so družbeni temelji. Predvsem moramo vedeti, da ti temelji niso povsod enaki. V svobodnem demokratskem svetu so pod vplivom krščanstva nastali določeni družbeni temelji, ki jih imenujemo tudi „človeške pravice“; v pokrajinah, kjer vladajo komunisti,, pa veljajo zopet drugi temelji. Na katere temelje mislijo tisti, ki zahtevajo na ves glas „spremembo struktur“? Ali bi radi spremenili komunistične ali svobodne-demokratske, zapadne in krščanske? Precej jasno je — vsaj za tiste, ki znajo prav presojati svetovne dogodke —, da se zahteva po spremembi nanaša na družbene temelje svobodnega sveta. Tisti, ki glasno zahtevajo te spremembe, spadajo v tabor levičarjev, javnih in prikritih komunistov in njihovih sopotnikov, zapeljanih koristnih budal, ki po papagajsko ponavljajo neka gesla in pri tem nič ne razmišljajo, kaj ta gesla v resnici pomenijo. 'Poglejmo, na katerih družbenih temeljih sloni svobodni in demokratski družbeni red. Predvsem sloni na svobodi: mišljenja, vesti, prepričanja, vere ter svobodnega izražanja svojih misli in vere v govorjeni in pisani besedi; dalje sloni na svobodi zborovanja, združevanja, gibanja, svobodne izbire poklica; na enakosti in enakopravnosti vseh ljudi pred zakonom in oblastmi; na demokraciji, to je pravici vseh, da odločajo o vseh vprašanjih javnega življenja; na priznanju zasebne lastnine, ki pa mora biti v službi družbe, in na priznanju zasebne pobude; na priznanju pravice staršev, da odločajo način vzgoje svojih otrok bodisi v državnih bodisi v zasebnih šolah; v pravici vseh do dela in primernega družinskega zaslužka; v pravici do osebne varnosti; v neodvisnosti sodnikov. To so nekateri izmed družbenih temeljev ali „struktur“ svobodne demokratske in tudi krščanske družbe. Tem nasproti stojijo temelji komunistične družbe, kjer je le omejena svoboda mišljenja, prepričanja in vere, kjer morajo biti razne kategorije državnih uslužben- cev in častnikov ateisti, kjer velja svoboda združevanja in zborovanja samo za komuniste, kjer je že itak utesnjeno delovanje Cerkve omejeno zgolj na cerkvene zgradbe, kjer so določene visoke šole in določeni poklici rezervirani samo za partijske otroke, kjer je dovoljena samo ena politična stranka — komunistična, kjer ni neodvisnih sodišč, kjer ni zasebne lastnine na produkcijskih sredstvih in zato tudi ni mogoča zasebna gospodarska pobuda, kjer je vzgoja otrok državni monopol itd. Sedaj vidimo, kam vodijo spremembe struktur. Mnogi, ki v svobodnem demokratskem svetu zahtevajo spremembo struktur, ne zahtevajo nič več in nič manj kot uvedbo komunističnega družbenega reda. Ker pa se bojijo priti na dan z jasno besedo, zavijajo svoje namene v prijetno zveneče geslo in zahtevo po „spremembi struktur“. Gotovo so tudi v svobodnem demokratske:« družbenem redu potrebne nekatere spremembe v skladu z duhovnim in materialnim napredkom človeštva. Marsikje delavci še nimajo pravičnih, družinskih plač. Marsikje je potrebna agrarna reforma. ,S tem pa ni rečeno, da je potrebno rušiti sedanje družbene temelje in postavljati nove — komunistične, ki so se izkazali za nečloveške, nazadnjaške, protinaravne, protikrščan-ske in krivične. SmR TITOV IN KARDELJEV ČASTNI DOKTORAT Vse jugoslovansko časopisje je poročalo o podelitvi častnega doktorata ljubljanske univerze sedmim slovenskim znanstvenikom ter jugoslovanskemu komunističnemu diktatorju Titu in njegovemu najzvestejšemu sodelavcu Kardelju, dne 11. decembra lanskega leta. Sedanji rektor ljubljanske univerze Roman Modic je podelil odlikovanja častnega doktorata naslednjim zaslužnim znanstvenikom: paleologu .Srečku Brodarju, biologu Jovanu Hadžiju, zgodovinarju Milku Kosu, strojnemu inženirju Feliksu I,obetu, umetnostnemu zgodovinarju Francetu .Steletu, zdravniku Aliji Koširju in agronomu Aloisu Tavčarju. Partijsko-politični razlogi Le dva sedanja častna doktorja ljubljanske univerze, ki jima je univerzitetni svet moral podeliti ta naslov, nimata s slovensko znanostjo ničesar opraviti: Josip Broz-Tito in Edvard Kardelj. Komunistična partija Jugoslo-vijc je ukazala univerzitetnemu svetu ljubljanske univerze, da teh dveh komunističnih revolucionarjev na seznamu častnih doktorjev za 50-letaico univerze ne sme manjkati, in rektor Modic sc temu ukazu ni mogel upreti. Znanstveniki v zbornični dvorani univerze, v kateri so dobili odlikovanjo, so se neprijetno počutili ob navzočnosti dveh oseb, ki nimata z znanostjo kot tako nič opraviti, častna doktorata sta jima bila podeljena iz izključno partijsko-politič-nih razlogov. Tudi v obrazložitvi o Titovem in Kardeljevem delu, ki naj bi jima utemeljil pravico do častnega doktorata, ni univerzitetni svet pripisal jugoslovanskima komunističnima revolucionarjema znanstvenega delovanja, ker ga pač nimata. V Titovi obrazložitvi se sploh izogiba besedi „znanost“ ter jo uporabi samo enkrat v zvezi z „znanstveno revolucijo“ na svetovnem tehničnem področju (pri kateri Tito nima niš opraviti), v Kardeljevi obrazložitvi pa ugotavlja, da ima on „zasluge za razvoj naše družbene misli“, kar tudi niso zasluge za znanost. Titov politični govor Da je Tito dobil častni doktorat resnično le iz partijsko-političnih razlogov, je sam dokazal s svojim govorom, ki ga je imel po prejemu odlikovanja. O svojem znanstvenem delovanju ni mogel govoriti, ker ga ni, in je zato spet govoričil o „narodno-osvobodilnem boju“, o neki „revolucionarni tradiciji“ univerze, dokazoval „nepotvorjeno resnico o našem narodno-osvobodilnem boju“, govoril o „koncepciji ljudske obrambe“ in o „jugoslovanski socialistični skupnosti“. Kljub temu, da pri ustanovitvi niso sodelovali in pred drugo svetovno vojno na ljubljanski univerzi komunisti niso imeli vodilnih mest in odločilnega vpliva, ker so bili, kakor še danes, v manjšini, pa Tito v svojem govoru ni mogel mimo izjave, da je ljubljanska univerza „postalo srce razvoja slovenske kulture, šolstva in znanstveno-raziskovalnega dela“. Priznal je celo to, da je „v stari Jugoslaviji igrala ljubljanska univerza pomembno vlogo. Na njej so zrasla velika imena znanosti in umetnosti. U-stvarjala je rodove intelektualcev“. Toda po Titovem ta univerza ni bila „svobodna“, dokler „šele z zmago našega narodno-osvobodilnega boja in revolucije... ni bilo omogočeno, da se vse stransko razvije tako pomembna znan-stveno-pedagoška ustanova, kakor je vaša. In danes daje v socialistični skupnosti Jugoslavije svoj veliki prispevek k šolanju strokovnjakov, razvoju znanosti in umetnosti, graditvi socializma in krepitvi socialističnih družbenih odnosov“. Kader revolucionarjev Tito je nadalje trdil, da je jugoslovanska KP „zlasti po ustanovitvi KP Slovenije posvečala med dragim veliko pozornost ljubljanski univerzi, tako da se je bojevala za njeno avtonomnost, proti surovemu vmešavanju reakcionarnih režimov v njeno delo... V boju z reakcionarnimi režimi je zrasel na ljubljanski univerzi kader revolucionarjev, kakor so bili pok. Boris Kidrič, Tone Tomšič, Boris Kraigher in mnogi drugi. Ti revolucionarni študentski kadri in inteligenca, ki so imeli marksistično komunistično poglede na nacionalno vpra-šonje...“ so pozneje organizirali komunistično revolucijo, katero Tito označi, da je bila „specifično socialistična revolucija“, kakor je ni bilo drugje. Tu se je Tito spet vrnil na svoje „specifično“ področje zadnjih mesecev in sicer na napadanje „sovražnih elementov“ znotraj in zunaj jugoslovanske KP in države. „Nikoli ne smemo pozabiti, da avantgarda delavskega gibanja... ni nikdar bolehala za anti-intelektualnim stališčem. Tu in tam se je sicer dogajalo, da so imeli nepravilen odnos do intelektualcev... In prav zavoljo svobodne ustvarjalnosti smo dolžni idejno obračunavati s temi posamezniki, ki pod plaščem svobode in demokracije skušajo preokreniti naš družbeni razvoj“. Tito je nato prešel na vprašanje „resnice o narodnoosvobodilnem boju“: „Dovolite, da vam povem nekaj besed v obrambo resnice o našem narodnoosvobodilnem boju. Spet je treba danes opozarjati na dejstva iz našega narodnoosvobodilnega boja tudi zato, ker poskiišajo nekateri na svetu potvarjati zgodovino, podcenjevati naš narodnoosvobodilni boj, ga omalovaževati, tako da prikazujejo kot neko spontano gibanje maščevalcev. Slutimo, kakšen je njihov cilj. In prav zaradi tega bom govoril o tem.“ „Dogaja se, da sprevračajo zgodovinske dogodke pri nas in neresnično prikazujejo naš narodnoosvobodilni boj na sploh, kakor da se je bojda razvil šele v dragi polovici leta 1943 ali kakor da je bil samo neki stranski element v veliki vojni proti Hitlerjevi koaliciji.“ Internacionalizem Titovega partizanstva Vse, ki so drugače trdili ali verjeli komunistični partiji, tudi slovenske komunistične propagandiste same, je Tito v govoru na ljubljanski univerzi spet postavil na laž, ko je govoril o razlogih za tkim. narodnoosvobodilni boj. „Odločitve, da se začne oborožen boj proti okupatorju, niso narekovali neki lokalni interesi in maščevalni nagibi, marveč globoka nacionalna in intemacionalistič-na dolžnost naše partije..., da skupaj s Sovjetsko zvezo, ki so jo fašistične sile iznenada napadle, zavojujemo skupen boj proti nemškim in drugim fašističnim silam. Tedaj smo menili, pa tudi danes mislimo tako, da jc bil boj sovjetskega ljudstva tudi naš boj... Imeli smo za svojo internacionalistično dolžnost, da privežemo čim več sovražnih divizij v naši deželi, zato da bi čim bolj olajšali napore sovjetske armade. Tako je to bilo in to so neovrgljiva dejstva, ki jih nihče na svetu ne more izpodbiti .,. „Ko zdaj berem skoraj vsak dan informacije o pisanju tiska neke sosednje države o tem, kaj vse so njihove čete osvobodile v Jugoslaviji, pri čemer 3 podcenjevanjem pišejo in govore o našem osvobodilnem boju, si ne morem kaj, da ne bi navedel dejstev, neizpodbitnih resnic, ki zelo hudo obtožujejo.“ Doma še vedno „reakcionarji“ „Tudi pri nas se najdejo reakcionarji, posamezniki in skupinice, ki skušajo na razne načine devati v nič naš narodnoosvobodilni boj in ki napadajo pridobitve naše revolucije... Zagrešili bi neodpustljivo napako, če bi dopustili neovirano delovanje reakcionarnih skupin, ki poskušajo razvrednotiti naš narodnoosvobodilni boj in njegove pridobitve. Zato jo potreben odločen boj proti vsem takim tendencam in poskusom. Zavedati se moramo, da je vsak poskus degradacije našega narodnoosvobodilnega boja v resnici napad na našo socialistično samoupravno družbo, na enakopravnost narodov, na neodvisnost Jugoslavije. Gre za poskuse, da bi razbili največje pridobitve narodnoosvobodilnega boja...“ Tito jo nato govoril o „koncepciji ljudsko obrambe“ proti notranjim in zunanjim „sovražnim elementom“ ter je spomnil navzoče na „pomembno vlogo v idejnopolitičnem usmerjanju obrambnih naporov, ki jo ima Zveza komunistov“. Titovi „elementi obrambnega sistema“ so „operativna armada, teritorialna obramba in civilna zaščita“, kamor spadajo zloglasni terenci, komunistični ovaduhi, ki so desna roka komunistične partije za kontrolo vsega javnega in zasebnega življenja v državi. O Jugoslaviji se sliši vedno manj Tito se kljub temu „obrambnemu sistemu“ boji za usodo komunistične Jugoslavije: „V zadnjem čas«, če smem povedati, je čedalje manj slišati besedo Jugoslavija, Piše se samo o federaciji. Močneje moramo poudarjati Jugoslavijo. Smo Slovenci, Hrvati, Srbi, Mace-donci, Črnogorci in drugi, hkrati pa smo vsi tudi Jugoslovani, vsi smo državljani socialistične Jugoslavije. V tem smislu moramo krepiti duha pripadnosti jugoslovanski socialistični skupnosti...“ Medtem ko se Tito boji za svojo komunistično Jugoslavijo, pa se boji tudi nacionalne samozavesti posameznih jugoslovanskih narodov: „Nenehno se moramo brezkomnromisno bojevati proti vsem nacionalizmom, bodisi da se po-iavliajo v obliki unitarizma, bodisi v oblikah šovinizma in separatizma. .Prav zato, ker je naša socialistična družba svobodna skupnost enakopravnih narodov in narodnosti, ne more dopuščati nobenih kompromisov z nacionalizmi.“ Ko se je vrnil glavni uredni Črtomir Pop s svojega nenadnega štirinajstdnevnega dopusta in se je zvečer zopet prikazal pri „Piščalki“, je bil s hrupom in smehom sprejet. On si je pa z zadovoljnim nasmehom pomel roki, potrepljal je, kakor po navadi, krivečo se natakarico po hrbtu ali kje, si naročil pivo in vržin-ko in potem rekel, da se je zdaj lahko smejati; da smo pa tičali v njegovi koži, bi se uverili, da to niso bile mačkine solze, kar ga je bilo tako hipoma prepodilo iz mesta. In razložil nam je vso stvar. — Saj veste, je rekel, kake križe in težave imamo z gledališko kritiko. Noben kritik, ki ima količkaj časti v sebi, nam ne vztraja nad dva meseca. Zadnji se nam je bil skujal zaradi anonimnih pisem, ki jih je dobivala njegova nevesta in ki so ga dolžila ljubimske zveze z našo dično heroino. Naša dična heroina je pa notorično star, častitljiv karton iz dobe XII. dinastije, saj njeni rodni vnuki tudi že statirajo po odru! Kritiku torej ni bilo zameriti, da je bil užaljen! Ali nas je njegov odstop spravil v zadrego, ker se nam nikakor ni hotelo posrečiti, dobiti drugega kritika iz literarnih krogov, da-si smo obetali zlate gradove v obliki šestih vinarjev za vrsto. Kaj storiti? Kritiko smo morali imeti — rajši slabo kakor nobene! To je zahteval nivo našega lista! Odločiti smo se torej morali, da bomo odslej kar sami doma v delavnici klepali kritike. —Žrebali smo torej v uredništvu, kdo da mora prevzeti ta posel, in — glej — žreb je prav preudarno določil tovariša Kocmurja, tistega, ki je stalni referent o panoramah in torej tudi neke vrste kritik. No, naš „panoramar“, kakor mu pravimo, je lepo, brez ugovora prevzel novi, po usodi mu naklonjen posel in priznati se mora, da njegove gledališke kritike pravzaprav niso bile slabe, ako se upošteva, da je mož zgolj doslužen brambovski narednik, ki ne loči violinskega ključa od hišnega in primadone ne od premiere! Glede „zanimivih“ kulis in „slikovitih“ prospektov je bil celo stvareh; v ostalem pa je znal tako spretno klobasati, da se mu ni moglo do živega! Ali ravno ponašal se tudi ni z njim naš list! — Pa pride neko jutro v naše u-redništvo mlad, suh in bled človek brez manšet in se ponudi naravnost za kritika! Hola! — Govoril je ta-jinstveno, tiho in plaho upiral svoje oči v človeka. — Povedal je, da se piše Valentin Čebela in da je „sotrudnik“ v odvetniški pisarni dr. Stroja. Šefu je v začetku sezone umrl oče, zaradi česar je šef podaril svoj abonirani gledališki sedež njemu, Valentinu Čebeli. Zamudil ni nobene predstave: „Potovanje okoli sveta“ je videl vseh desetkrat, bral je vse kritike (bojazljivo je omenil, da mu naše zadnje niso bile čisto jasne, kar se mu zdi zelo čudno...), stopil je v do-tiko z gledališkimi krogi in kratko malo, sedaj misli, da bi bil zrel za gledališkega poročevalca! Fran Milčinski NOVI GLEDALIŠKI KRITIK — To je bilo vse prav lepo! Saj smo bili v resnici krvavo potrebni kritika! Ali človek, ki se nam ponuja za tak posel, jc vendarle kolikor toliko sumljiv! Ali ni res? Rodili so se mi torej pomisleki in zato sem pripomnil, da ima gledališki kritik pri nas zelo težavno stališče... —•Mladi mož me je plašno pogledal, stisnil si mozolj na bradi, obrisal si prste ob hlače in potem ta-jinstveno izjavil, da se ničesar ne boji! Ampak gledaliških kritik se ne sme pisati s krampom, je rekel. Pravo obliko je treba poznati, ker oblika je jedro! Saj se da resnico tudi povedati, toda med vrsticami! In kjer je graja neizogibna, naj se 0-sladi z izpodbudno hvalo! Slab igralec je še slabši, kadar je užaljen! -—To je pravzaprav res! —-Pa tudi o občinstvu je imel svoje nazore. Rekel je, da smatra občinstvo za tako važen faktor gledališča kakor igralca. Ne le zaradi dohodkov, ampak sploh! Opazoval je in se prepričal, da je šlo za uspeh nekaterih predstav več zahvale občinstvu nego igralcem. To so kaj čudne stvari, ki jih kritika do sedaj še ni upoštevala... — Možic brez manšet me je pričel zanimati. Prašal sem zastran opere, ali ima tudi o operi kaj pojma. — S sramežljivim nasmehom je povesil oči, omel si nos in priznal, da je opera težavnejša od drame. Zlasti zaradi mnogih tujih izrazov, na primer intonirati, distonirati, dirigirati, disponirati... Vsak izraz pomeni nekaj drugega! Ampak on, Valentin Čebela, se nič ne boji, ker ima svoj sedež v prvi vrsti tik za kapelnikom. To je velike vrednosti, je rekel! Na primer, če kapelnik kar enakomerno tjavdan taktira in zraven bere časopis, potem je vse dobro; kadar pa prične skomigati z levo ramo in popravljati ovratnik, takrat se že nekaj ne ujema. Če potolče s paličico po pultu, je zbor tisti, ki kazi; ako se prime za uho, pomeni to, da tisti solist distonira, precej močno distonira! — Če pa zatepta z nogo, vzklikne „sakra hudiči!“ in ljuto pogleda vojaka-godca v orkestru, potem, potem — pa ni tisti vo-jak-godec čisto nič kriv! To so kaj čudne stvari, ki jih je treba vedeti! Vojaška godba ima namreč tako pogodbo z gledališkim ravnateljstvom, da ni nikdar kriva! Pa tega tisti, ki niso muzikalni, ne razumejo! Le v notah so napake! Vaših je čuda veliko napak v notah in je kapelnik zavezan ves večer kar zdržema po-teptavati in preklinjati hudiča! — Poleg kapelnika je važen tudi še kontrabasist, rdeč nos ima, in kadar on zmaje z glavo, je opera zavožena in pokopana... — Govoril sem resnico, ko sem svojemu plahemu posetniku izjavil, da tako muzikaličen mož, kakor je on, še ni prestopil praga našega u-redništva! — Pohvala mu je storila dobro jn nekoliko pogumneje je povedal, da se tista knjiga, ki jo ima kapelnik pred seboj na pultu, imenuje partitura. S svojega sedeža vidi on, Valentin Čebela, dobro v partituro in se je že marsikaj naučil iz nje. Tako na primer, da se glasbeni komad, ki ga poje v tretjem aktu „Hugenotov“ tistih pet oseb, imenuje „sek-stet“! Tega ne ve vsakdo! In ako se človek polagoma privadi notam, lahko že naprej ugane, kje bo tenorist prevrnil — kar je zelo zanimivo 1 — Ko sem mu izrazil svoje priznanje, da se je povzpel do tako samostojnega in temeljitega opazovanja, se je prav prisrčno zasmejal, toda le za hip, potem mi je pa zaupal, da so nekateri ljudje osli. Na sedežu tik njega, za kapelnikom, sedi mlad doktor, ki pošilja aitistki vedno šopke, ker misli, da njemu veljajo njeni pogledi! Magarac! Altist-ka lovi z očmi zgolj kapelnikovo paličico in niti ne vidi doktorja! Haha! — Mladi mož mi je bil v veliko veselje. Toda mudilo se mi je. Pozval sem ga torej, naj napiše kritiko za poizkušnjo — preberem jo — potem bomo pa videli, itd., itd. — Mladi mož je, oprezno stopajoč na prste, zapustil naše uredništvo. Na, in dva dni pozneje ste pa čitali tisto slavno kritiko! Gledališke kritike spadajo v pristojnost urednika za dnevne vesti, to je v pristojnost „panoramarja“; ta pa je iz zlobnosti, ali iz neumnosti, oboje je mogoče, stvar spravil v list, kakršna Je bila. Kanali ja! Črtomir se je prevzet od spominov, smejal, da so mu solze tekle, omizje pa mu je pomagalo. . — Imenitno jo je skoval ta nesrečni Čebela! Tolikokrat sem jo prebral, da jo znam na pamet: „Sinoči se je prvikrat na našem odru uprizorila češka gluma “Klofuta”. Lokalni Icolorit češki so igralci izvrstno pogodili v izgovoru. V igri je mnogo dovtipov, od katerih je pa — žal — dober del umljiv le izprašanim babicam... Najbolj je ugajal dovtip o tašči v tretjem prizoru drugega dejanja: ako ga gosp. avtor primerno predela in opili, se lahko ta dovtip stalno vzdrži na repertoarju. Všeč je bil občinstvu menda tudi dolgi premor med drugim in tretjim dejanjem, ker mu je ploskalo, zaradi česar se je odmor takoj ponovil... Gosp. A. je briljiral v vlogi kmetskega bebca; vedno smo trdili, da je izvrsten za vloge, ki ne presegajo njegovega duševnega nivoja...“ Črtomir je moral prekiniti svoje poročilo, da se je polegel smeh. — To je imenoval plašni Čebela „kritikovati med vrsticami“ in „o-slajati grajo“! Tak hinavec! Ta čebela je bil sršen v ponižni obliki pikapolonice. Pa tako je šlo naprej: „Gospiea B. je očarala sinoči vse občinstvo s svojim novim zobovjem. Čestitamo iskreno! Za naivne vloge je sicer nekoliko preobilna, ali upati je, da se tega do prihodnjič odvadi ... Mučno vrzel v začetnem dialogu drugega dejanja, nastalo zaradi nesporazumljenja igralcev s Sepe talko, je prav srečno izpolnila živahna konverzacija v tretji loži na desno, sukajoča se okoli klobuka dražestne gospe dr. Strojeve, ki je doživel sinoči svojo premiero in je nadvse častno uspel. Ob koncu dejanja se je prišel zahvalit ploskajočemu občinstvu tudi naš vrli ljubimec C., nemara namesto zadržane šepetal-ke... Sodeloval je v igri ves slavni zoperni bor in je nam pohvalno omeniti gospoda v desni proscenijski loži, ki je s svojim lepo donečim basom vrlo podprl finale zadnjega dejanja. Pohvaliti pa moramo izmed občinstva tudi še g. inženirja Jelovška, nadporočnika Pečata in odvetniškega uradnika Kocina, ki so s svojim prisrčnim, nalezljivim smehom pripomogli igri do uspeha. Splošna želja je, da se igra zopet ponovi o kakih praznikih, najbolje o bin-koštih!“ — Imenitna kritika! Najboljša kar smo jih imeli!! Seveda se mi ni bilo niti sanjalo o nji! Ob četrti uri izide naš list. Izvedel sem o nji šele ob peti uri v kavarni, ko so me smejoči se gostje opozorili nanjo. Ob pol šestih mi je policijski komisar namignil, da koraka pred kavarno, grozečega obličja in opremljen s solidno gorjačo, igralec A., virtuoz za idiotske vloge. Ker ne ljubim hrupnih prizorov, sem se odstranil čez dvorišče, šel večerjat iz mesta v okolico, in se vrnil domov ob 10. uri. — Ob pol eni uri, me je zbudila mačja serenada opernega zbora, ali kakor se je bil zmotil navihani Čebela „zopernega bora“, sosedu pa so bile pobite šipe, revež ni vedel, zakaj. Jaz sem pa vedel, da zato, ker se je „zoperni bor“, netočen kakor vedno, zmotil v oknih! Iz previdnosti sem nadaljeval spanje pod posteljo. Sele ko se je zdanilo, sem si upal na. zaj na svoje običajno ležišče, zara