144                                                      Slovstvo.
z lepo božjo prirodo in nam podava marsikatero zanimivost o flori in fauni onih krajev. Kar čini delo posebno zanimivo, so lepe in mnogobrojne slike, katere je narisala vešča roka slikarja Venceslava Anderle-ta. Celo delo bode izšlo v 8—10 zvezkih, a veljalo bode 3 gld., kar je primeroma malo. Ge bodo Hrvati nadaljevali opisovanje svoje lepe domovine, bodo izvestno
Raznotf
Raznoterosti,
]NTaše slike.
Podoba Trnovske cerkve v Ljubljani ima vsekakor slikarski učinek; idilična cerkvena lega ob bregu šumeče Gradašice, nadkriljujoč nizke hišice med zelenim drevjem in travniki, je obče priznana.
Pred 40 leti se tu še nista dvigala proti nebu visoka šibka zvonika ob prostorni cerkveni ladiji — temveč stala je le mala cerkvica (že 1. 1730. po listinah), podružnica stolne cerkve ljubljanske. L. 1785. postane župnijska cerkev za predmestja Trnovo, Krakovo, del Gradišča in ljubljanskega barja. A kmalu se pokaže njena nezadostnost za številne župljane; pričele so se dolgotrajne obravnave o zidanju nove cerkve. Po nezvenljivih zaslugah občespoštovanega tedaj-nega župnika Fr. Ks. K a r u n - a se je pričela nova gradba kresni dan 1. 1854. s slovesnim blagoslovljenjem temeljnega kamna (belo nedeljo istega leta je bilo zadnje opravilo v stari cerkvici). Leta 1855. je bila dozidana in 25. novembra blagoslovljena; 7. junija 1857. pa so jo knezoškof A. Wolf slovesno posvetili.
Načrt novi cerkvi je izdelal inženir-asistent Schobl. Sestavljen je v — navadno rečeno — »byzantinskem< slogu; v resnici to ni pravi izraz, temveč le neka mešanica1) raznih slogov se nam tu kaže — splošno prijaznega utiša zunaj kakor znotraj. Značaj ima oni centralne stavbe s pri nas nenavadnimi kori nad stranskima altarjema; presbyterijna zunanja apsida preide znotraj v ogelnato. — Dovršila se je ta lepa stavba in njena notranja oprava večinoma z milimi darovi, največ ljubljanskih meščanov.
Kamorkoli pogledaš v cerkvi, vidiš delo domačega uma. Lepi veliki zvon je vlil rajni A. Sa-massa; čvrste orgle na koru so delo slovečega orglarja farana Fr. Goršiča; veliki altar je izdelal umni stavbar M. Tomec iz Št. Vida, tako tudi stranske in prižnico; vse podobe na altar-jih (izvzemši Mencinger-jevega sv. Janeza Krst-
x) Strokovnjak J. Graus piše o njej v graškem ,,Kirchon-schmuck" 1. 1878., str. 118 „. . . si« kat aber nur Dekorations-glieder dos romaniselien Styles, der Gothic und Eenaissancc mit einer beneidenswerthen Ungenirtlieit angewendet aufzu-weisen".
mnogo koristili zbližanju in združenju oddaljenih sinov svojega naroda, in marsikateri bogataš, kateri se je morda odpravljal v tuje zemlje, da trosi tamkaj na potovanju novce, podal se bode raje po svoji lepi domovini, počel jo bode bolje ceniti, ko spozna njemu dosedaj neznane njene krasote. Da bi tudi mi Slovenci imeli skoro kako slično delo!                                      — h.
nika iz 1.1755.) in križevi pot je slikal spretni P.Kuhnl; obhajilno mizo je izklesal Ig.Toman itd.
J. s.
V severnem morju med ledovjem. Slika nam kaže prizor iz narave visoko gori na severu. Med strahovitim ledenim gorovjem gledamo življenje in trpljenje mornarjev v boju z vodo in ledom.
Mlada seljanka je slika posneta po slavnem slikarju Nikoli Mašic-u. Slika je pristen izraz iz domačega hrvaškega življenja — življenje samo; brdek, zdrav obraz, v katerem se zrcali nedolžno, veselo srce. Takih živih slik prav obilno želimo hrvaško-slovenskemu narodu.
I^^^^^^^^^^^^^^^l Dne io. februvarija 1.1. f Lazar LazareviČ. 1 je umrl v Belgradu srb-s^HKSSBaauaanHSBaaai ski pisatelj dr. Lazar K. LazareviČ. Rodil se je I. majnika 1. 1851, v Šabcu. Začetne šole je obiskoval v rodnem mestu, a gimnazijo in pravo v Belgradu. Ali do pravniške stroke ni imel pravega veselja, šel je v Berolin in tamkaj študoval zdravništvo, tam je tudi dobil doktorsko diplomo. Potem je kot praktičen zdravnik živel v Belgradu in je postal celo zaupni zdravnik mladega kralja Aleksandra. Preobilni posli njegove službe mu niso dopuščali, da bi se mogel mnogo baviti s slovstvom. Pisal je malo, ali kar je pisal, zagotovilo mu je čast in slavo med najboljšimi srbskimi pisatelji.
Prvikrat se je javil na slovstvenem polju 1. 1881., a 1. 1886. je zbral svoje povesti in jih izdal pod naslovom »Šest pripovedaka.« Med temi sta posebno lepi dve: »Prvi put s ovcem na jutrenje« in »Sve če to narod pozlatiti.« Te povesti kažejo izvrsten talent; LazareviČ prav rad črta psihološko stran svojih junakov. Vendar je velik razloček med njim in Turgenjevom, ker LazareviČ je optimist.
Zaradi njegovih zaslug ga je imenovala srbska akademija za svojega dopisujočega člana, a bil je tudi pravi ud srbskega učenega društva. On se je visoko vzdignil nad oni prepad, ki žalibog še vedno loči Srbe in Hrvate; on je bil iskren prijatelj bratovske zveze in vzajemnosti med obema plemenoma. Njegove povesti so preložene na razne jezike: ruski,  češki, poljski,  francoski in nemški.
Dobro bi bilo, ko bi tudi nam Slovencem kdo v lepem prevodu podal katero Lazarevičevih povestij.
Po „Viencu".
Izdaja in urejuje dr. Fr. Lampe.
Tiska  »Katoliška Tiskarna«.