SLOVENSKI ČEBELAR GLASILO ZVEZE ČEBELARSKIH DRUŠTEV ZA SLOVENIJO ST. II 12 LJUBLJANA, I. DECEMBRA 1955 — LETNIK LVII VSEBINA Vlado Rojec: Žleze kot urejcvulkc nagonskega življenja čebel..............................241 Leopold Stanek: Srečanje (Pesem).............24! Avgust Bukovec: Od panja pavlinovca do A2- panja (Konec)................................246 B. M. in I’’. 11.: 1/. jugoslovanskega čebelarstva . 251 Savinjska: Ubežim matica.....................235 Fran Vrčko: Zakaj se čebele med prevažanjem zaduše........................................... 255 Avgust Bukovec: Nekoliko pojasnil (Konec) . . 257 Adam Kelirle: Po sledi za najboljšimi čebeljimi plemeni (Konec)..............................262 K. Galob: Zatiranje pršičavosti v Gornjemcžiški dolini ...........................................266 Jože Stabej: Stari zapisi o čebelah in čebelarstvu (Konec) ..........................................260 Leopold Stanek: Človek in čebelica (Pesem) . . 272 OPAZOVALNICE: Poročilo za september in oktober.............273 MALI KRUHEK: Čebelarska latinščina ali kaj? — Čebelarstvo v Vzhodni Gotluindiji. — Nordijski čebelarski časopis. — Najboljši spomladanski pitanec. Limonov grm. — Prestavljanje družin v nove panje. — Kako velika je medna golša? — Nenavaden pojav. — Obisk iz Nemčije. — Letak št. I o zazimovanju čebeljih družin. — Pozor pri letošnjem zazimovanju panjev! — Letošnja hoja. — Nikar lik pred prevozom ne točite! . . 275 NAŠA ORGANIZACIJA: Naš tajnik — sedemdesetletnik................279 Poročilo o IV. rednem občnem zboru Zveze (Konec)......................................280 Dopisi: Poučno-zabavna prireditev dolenjskih čebelarjev. — Čebelarsko društvo Zagorje. XVI. mednarodni čebelarski kongres .... 284 NA OVITKU: Kaj porečete k temu? List izhaja v začetku vsakega drugega meseca. Izdaja ga »Zveza čebel, društev« v Ljubljani, Miklošičeva cesta 28. Tiska Triglavska tiskarna v Ljubljani. Odgovorni urednik Vlado Rojec. Letna naročnina za člane 300 din, za nečlane in inozemstvo 450 din. Posamezna številka stane 45 din. Številka čekovnega računa pri Narodni banki v Ljubljani: 601-T-107? 02 Č0.S da naročite knjigo { SODOBNO ČEBELARSTVO Teoretični del ki jo bo izdala Zveza čebelarskih društev za Slovenijo v počastitev 10. obletnice osvoboditve. Knjiga >e plod skupnega dela 12 čebelarskih strokovnjakov in prikazuje življenje čebel z vseli mogočih strani, kar je razvidno že Iz našlo' vov posameznih poglavij, ki so naslednja: I. Čebela v luči sistematike in razvojnega nauka. II. Telesni ustroj čebel. III. Čutno in nagonsko življenje čebel. IV. Spolno življenje čebel. V. Življenje čebel v ra/.dobju enega leta. VI. Iz nauka o celicah in dedovanju. VII. Bolezni in Škodljivci čebel. VIII. Medenje rastlin in čebelja paša. Teoretični del „Sodobnega čebelarstva" bo delo trajne vrednosti in mora zanimati ne samo praktične čebelarje, temveč vse, ki Jim je pri srcu prirodoslovna veda. Knjiga bo izšla približno na 400 straneh v veliki osmerki, bo bogato ilustrirana in natisnjena na najooljšetn papirju. Kljub temu je za današnje razmere njena cena izredno nizka. V prednaročilu stane broširana 660 din, v celo platno vezana 840 din Dovoljujemo tudi odplačevanje v treh zaporednih mesečnih obrokih. Subskripcija traja do 15. marca 1956. Pišite še danes na naslov: ZVEZA ČEBELARSKIH DRUŠTEV ZA SLOVENIJO LJUBLJANA — MIKLOŠIČEVA CESTA ŠT.28 Denar pošljite po čekovni položnici na št. 60-KB-1-Ž-1077 NE ZAMUDITE UGODNE PRILIKE! — PO IZIDU BO KNJIGA DRAŽJA! Čebelarji, čebelarske organizacije iu kmetijske zadruge! »MEDEX« je pričelo s proizvodnjo satnic. Prinesite voščine in vosek v predelavo, lakoj Vam jih zamenjamo za satnice Kuha 1 kg voščin stane . . din 30.— Predelava 1 kg satnic stane din 120.— Vosek in voščine lahko pošljete po pošti. Odkupujemo še vedno vosek po najvišjih cenah ♦ Naslov za železniške pošiljke: Medex, Ljubljana-Šiška Naslov za poštne pošiljke: Medex, Ljubljana, pcšini predal 13 ♦ Osebni prevzem voščin in voska: Ljubljana, Miklošičeva- cesta 28, dvorišče Zanimajte se za čebelarske potrebščine, panje, odkup medu, kar Vam vse po najugodnejših (regres 40 oz. 30%) cenah nudi: »MEDEX« LJUBLJANA, CIGALETOVA 3/1 z novo moderno poslovalnico na Miklošičevi cesti 28 ZADRUŽNO TRGOVSKO PODJETJE Odkup matic in rojev za izvoz Čebalarji, ki so v letu 1955 oddali podjetju matice za Izvoz, so prejeli za vsako matico din 1.050.—. Podoben sistem odkupa matic in rojev bo podjetje organiziralo tudi v letu I95R, tako da bodo čebelarske organizacije in čebelarji posebej nagrajeni za svoja prizadevanja pri izvozu matic in rojev. Roje bomo Izvažali v posebnih zabojčkih za pošiljanje rojev, ki jih bo dobavljalo podjetje, tako da bomo imeli enoten tip zabojčkov. Vsi, ki se zanimajo za prodajo svojih rojev In za vzrejo matic za Izvoz, lahko dobe podrobne informacije pri podjetju. Podjetje bo odkupovalo neomejene količine matic, rojev in naseljenih kranjičev. Cena, ki jo boste dosegli pri tej prodaji, bo za Vas najugodnejša, ker bo kalkuilrana na bazi Izvozne cene, podjetje pa bo krilo le svoje stroške. Posebno ugodne pogoje bo podjetje nudilo za zgodnje spomladanske roje in matice. Mislite pri svojih načrtih za prihodnjo sezono tudi na ta izvozi Sodelujte pri izvoznih naporih tudi Vi s proizvodi svojega čebelarstva! Pozanimajte se pri podjetju za vse ugodnosti, ki Vam jih nudil Podjetje Medex želi vsem čebelarjem srečno novo leto 1950 iu obilo medenega pridelka ŽLEZE KOT URE JEVA LKE NAGONSKEGA ŽIVLJENJA ČEBEL VLADO ROJEC Po opisu vseh štirih značilnih žlez in njihovih proizvodov si skušajmo s krivuljami na skupni shemi še enkrat predočiti njih razvoj in usihanje. Vzporedno s krivuljami pa si oglejmo tudi posamezne službe, ki jih čebela v določenem časovnem zaporedju opravlja v življenju. Življenje poletne čebele traja največ 50 dni. To starost pa dosežejo le redke posameznice. Čebele izginjajo iz družine z enakomernim pospeškom, tako da jih s 25. dnem odmre skoraj natančno polovica. Zgolj ob začetku in proti koncu je ta pospešek nekoliko zavlečen. Povprečna življenjska krivulja poletne čebele ima obliko iztegnjene črke S. Vso življenjsko dobo 50 dni lahko razdelimo glede na udejstvovanje v družini v pet dekad. V prvi dekadi se ukvarjajo čebele predvsem z redniskimi posli, v drugi v glavnem z zidarskimi, le proti koncu se dva ali tri dni zadržujejo kot stražnice ob žrelu. Tretja dekada odpade na mlajše, četrta na starejše pašne čebele, peta na veteranke, kot jih je krstil Armbruster. Prvo dekado bi lahko imenovali tudi razdobje notranje službe, drugo dekado razdobje prehodne službe, tretjo, četrto in peto pa razdobje zunanje službe. Y razdobju notranje službe se čebela zadržuje izključno znotraj panja. Takoj po položen ju očisti celico, iz katere je prilezla, nato pa še ostale, ki so v bližini. Če ji celic zmanjka, pologa nad zalego in jo greje. Čez dva dni sc spravi nad obnožino, ki je nakopičena okrog zalege, jo predeluje in meša z medom tor poklada v zibke starejših ličink. Pri tem zaužije tudi sama mnogo obnožine, beljakovine, ki so v obnožini, pa pobude v njeni glavi krmilne žleze, da začno izločati mleček. Šesli dan postane dojilja v pravem pomenu besede. Z mlečkom pita le mlajše ličinke, katerih želodčki so preobčutljivi, da bi prenašali grobo hrano. Selo deseti dan se odpravi mlada čebela na prvi izlet, da si ogleda neposredno okolico čebelnjaka. V naslednjem razdobju se orientacijski izleti, če jo lepo vreme, vsak dan ponavljajo in zavzemajo čedalje širši obseg. Tako mladica polagoma prouči vse letalno območje, v katerem so l>o kasneje udejstvovala kot pašna čebela. Orientacijski izlet traja kvečjemu pol ure, z izleta pa se vrne čebela vedno prazna, ker tedaj še ne obiskuje cvetlic. Ob povratku poletava nekaj časa pred pročeljem panja, sede nato na brado in se z živahnim pahljan jem približa žrelu. To je prašenje mladic. V razdobju prehodne službe se čebela še prav malo mudi zunaj panja. Kor so ji medtem usahnile krmilne žleze in se razvile voskovne žleze, je njeno poglavitno opravilo graditev satja. Polog tega se ukvarja še z mnogimi drugimi posli. Tako sprejema medečino, ki jo prinašajo domov starejše čebele, in jo predelava v med, tlači v celicah obnožino, da bi bil prostor v njih čim bolje izrabljen, skrbi za prezračevanje, pazi na snago ter vsako smet, vsako mrtvico sproti odnese skozi žrelo. Sedaj se ni več bati, da bi se zunaj izgubila, ker se je na orientacijskih izletih dodobra spoznala s podrobnostmi tudi širše okolice. Za drugo razdobje je značilna mnogoličnost udejstvovanja, zlasti pa to, da so posamezna opravila med sabo pomešana in časovno nevezana. Razdobje se zaključi z dvodnevno ali tridnevno stražno službo ob žrelu. Razdobje zunanje službe je najdaljše, a po udejstvovanju najmanj pestro. Čebele izletavajo na pašo tor prinašajo domov medečino, cvetni prah in vodo. Doma se ne lotijo nobenega dela več. Ce paša odpove, leno posedajo na satih in praznijo celice, ki so jih še malo pred tem polnile z medom. Kakor je razvidno iz vsega tega, je specializacija pri čebelah časovno ozko omejena, tako da o pravi specializaciji sploh no moremo govoriti. Vsaka čebela mora po določenem vrstnem redu opravljati vse službe, ki so možne v družini. K poslom, s katerimi se je že ukvarjala, se praviloma ne vrača, pač pa lahko preskoči celo vrsto opravil, če je to v interesu družinske skupnosti. Dobra paša n. pr. požene tudi mladice na cvetlice, ker je treba redko priložnost temeljito izkoristiti. Tako postanejo mladice pašne čebele, še preden so se mogle na reden način seznaniti z okolico. Čebela ima dobro razvit orientacijski čut in se v takem primeru kaj hitro znajde. O vrstnem redu in morebitnem zanemarjanju opravil pa odločajo žleze. Zveza med opravili in žlezami nam bo takoj jasna, ako vsa opravila vzporedimo z delovanjem žlez, ki smo jih v začetku opisali. Čeljustni žlezi sta dobro razviti že ob poleženju čebele. Na tej višini ostaneta vse DNEVI STAROSTI“ SLUŽBA * REDNIŠKA ZIDARSKA * STRAŽ.* PAŠNA Začetek ali zakrulteu RAZVOJ ŽLEZ BN ŠE UI)EI3TV©\mj]7B J 5 ČEBEL V |m IDRWZEM 2S »N _ — ^ ^ Čeljustna DCrrailue T/oskoua« Žlczci žleza žleza žlc2c strupuicet 0- RAZV03NE 5T0PNDE Uišck Jlormala dotlej, dokler ima mladica opraviti s snaženjem celic in krmljenjem starejših ličink. To nam vsiljuje domnevo, da ji je njena izločina potrebna pri predelavi obnožine in morda prav tako pri poliranju celic. Vprašanje pa je, zakaj sta pri matici močnejši kakor pri čebelah in zakaj ostaneta ves čas neokrnjeni. Nemara ne bo preveč prisiljeno tolmačenje, da tudi matica s to izločino prevleče vsaj dno celice, preden vanjo odloži jajčece. Saj je znano, da pred porodom vedno vtakne glavo v celico. Če je izločina lepljiva, se jajčece s svojim spodnjim delom na dno prilepi in ostane tako v pokončnem položaju.* * Jordan, ki je na satu s stekleno vmesno steno opazoval zaleganje, sicer trdi, da se matica med kontroliranjem celice ne dotakne njenega dna niti z rilčkom niti s kakim drugim delom glave, toda njegova opazovanja še niso dokončno preverjena. Matica bi lahko navsezadnje spustila kapljico soka iz ust v celico, ne da bi se z njimi dotaknila dna. Predelavanje obnožiue pospeši razvoj krmilnih žlez in žleze strup-nice, vendar se poslednja mnogo počasneje razvija od prvih. Medtem ko dosežejo krmilne žleze že v treh dneh svoj višek, ga doseže žleza strupnica šele ob koncu druge življenjske dekade. Krmilne žleze napravijo čebelo za dojiljo, njih izločina pa najbrž vpliva na razvoj vo-skovnih žlez in zavira delovanje čeljustnih žlez. Čeljustni žlezi polagoma upadata in se znajdeta deseti dan na neki povprečni stopnji, na kateri potem ostaneta. To stopnjo dosežejo na isti dan tudi ostale žleze, krmilne ob svojem usihanju, voskovne in strupnica pa ob svojem vzponu. Značilno je, da gre čebela deseti dan, ko so razvojne stopnje žlez izenačene, prvikrat na orientacijski izlet. Samo po sebi se razume, da postane čebela z razvitimi voskovnimi žlezami zidarka. Zidarski poklic pa ni tako strogo opredeljen kakor prejšnje službe. Združen je z mnogimi drugimi, deloma sorodnimi opravili, od katerih smo nekatera že prej našteli. Ko voskovne žleze zakrne, napolni žleza strupnica strupni mehurček tl» skrajnosti s svojo jedko izločino. To cla čebeli pobudo, da se uvrsti med stražnice, ko pa se strupni mehurček skrči in zavzame povprečni obseg, se posveti beri in podobnim opravilom izven panja. Motnje v delovanju žlez lahko vse življenje v panju popolnoma sprevržejo. Tako motnjo predstavlja nepravilno razmerje med odkrito in pokrito zalego. Če pokrita zalega prevladuje, se čebel več polega, kot jc lačnih ust v zibkah. Dojilj je torej preveč, da bi mogle spečati mleček, ki jim sili iz krmilnih žlez v usta. Porabijo ga zase, to pa povzroči v njihovih, sicer zakrnelih spolnih žlezah zorenje jajčec. Pojavi se prikrita trotavost in z n jo mučno razpoloženje, ki najde svojo sprostitev v rojenju. Smotrna delitev dela v panju je že od nekdaj vzbujala zanimanje pri raziskovalcih čebeljega življenja. Skušali so jo tudi različno tolmačiti. Filozofsko nastrojeni Maeterlinck govori o nekem duhu pan ja, »ki brezobzirno, toda razsodno, kakor da mu je poverjena velika dolžnost, odloča o blagostanju in sreči, o svobodi in življenju vsega krilatega naroda«. Gerstung je v svoji organistični teoriji poveril glavno vlogo mlečku, ki naj bi se kakor kri pretakal po družini in urejal življenjske odnosa j c sestavljajočih jo članov. Freudenstein (mlajši) je upregel v svoj voz razlaganja socialne instinkte itd. V resnici je delitev dela posledica delovanja žlez, fiziološka nujnost, ki se je polagoma izkristalizirala na dolgi, nepregledni razvojni poti čebel od samotarskega životarjenja do visoko organiziranega zadružnega življenja. SREČANJE LEOPOLD STANEK Šopek poljskih cvetov nosiš, dekle, v naročju domov. V zadregi sem: naj gledam razkošje barv?! Ali naj se čudim tvojih oči prelestnemu daru? Blagor čebeli! Prileti, nič ne okleva, kam mora v gosti, vselej natanko ve. Ce ji kdo brani, mora ga zbosti. OD PANJA P A V LIN O V C A DO AŽ-PANJA A. BUKOVEC Žnideršič je zvedel, da čebelari ravnatelj rižarne na lleki v posebnih panjih. Obiskal ga je in se vrnil domov ves navdušen nad panji, ki jili je bil videl. Bili so originalni ameriški langstrothovci. Vzorec je pripeljal s seboj z Reke. Domači mizar mesec dni ni smel prijeti za nobeno drugo delo kakor za nove panje, tako se je zanje mudilo .. . Opremil pa jih je namesto z langstrothovo mero z gerstungovo. Tudi niso bili v me-dišču polovični satniki, marveč celi, vsi pa v podolžni legi. Žnideršiča sem kasneje vprašal, zakaj se je že takrat odločil za cele sate v medišču. Povedal mi je, da je dobil v roke knjigo čebelarja Preussa in je nameraval delati poskuse s prestavljanjem. Ureditev plodišča in medišča z enakimi sati Gerstungove mere in rešetka nad plodiščem pa pomeni že osnutek za kasnejšo uredbo notranjosti AŽ-panja. Kajpada smo model tega novega panja dobili tudi v Ljubljano. »Za prvo silo« jih je društvo naročilo trideset. Izdelal jih je čebelar in mizar Trink v Ljubljani. Reči moram, da so bili neprimerno lepše in natančneje izdelani kakor model. Tudi jaz sem jih dobil pet. Dragi so bili! Pa kaj zato — novost so bili in treba je bilo z njimi takoj poizkusiti. Morda so to tisti čudodelni panji, v katerih čebelar brez truda doseže naravnost bajne uspehe, leto za letom, ne glede na vreme in pašo! l iste čase so se pojavljali novi panji kakor gobe po dežju. Evropa, posebno Nemčija je bila preplavljena z raznimi mnogo obetajočimi novimi sistemi. In vsak berač je svojo malho na vse pretege hvalil, mi čebelarski kalini pa smo nasedali hrupni agitaciji ter kupovali ničvredne in nerodne novosti. Ali je bilo kaj čudnega, če je bil potem v naših Čebelnjakih tak Babilon? Sicer pa tudi sedanji čebelarji niso dosti boljši. Tudi njim sc hoče vedno kake novosti — igračke. Kaj ne da? Pa je prišlo, kar je moralo priti: razočaranje nad amerikanci. (davne napake so se naglo pokazale. Tudi ti panji niso bili za prevažanje, težko jih je bilo pripraviti za pot. Na pasišču smo imeli z njimi težave. V popoldanskih urah so tuje čebele navalile nanje in silile vanje od vseli strani. Pripetilo se je celo, da sem jih moral nekoč še pred koncem paše odpeljati. Prezimovanje čebel v njih je bilo slabo. Hudo so močili in krajni sati so plesnili. Ker jili je bilo mogoče kladiti le z vrha, smo morali klajo nalivati v sate. Kako škodljivo je razkopavanje panjev v hladni pomladi, pa verno vsi. Ravno take težave z amerikanci je imel tudi Žnideršič. Hudo so ga razočarali. Njegov nemirni in vrtajoči duh je zato neprestano ugibal, 24-6 kako bi jih izboljšal, a je bil ves trud zastonj. Tedaj se je odločil, da postavi svoje čebelarstvo na novo podlago. Preden pa s tem nadaljujem, naj omenim še en panj velike mere, ki ga je SC nekaj časa obenem z gerstungovci zelo priporočal. Gre za Dro-rvjev ali francoski panj, kakor smo mu pri nas rekli. Rojina se je z njim seznanil na dunajski čebelarski šoli. Ker je imel obliko zelo velikega kranjiča, je menil, da sc bo prikupil tudi našim čebelarjem, morda celo zategadelj, ker je bil njegov izumitelj Francoz. Ta panj ni imel medišča. V njem je bilo prostora za 15 satov v velikosti 30 X 30 cm. Pokrov je bil premičen. Skupna površina vseli satov je znašala 13.500 cm2, medtem ko obsega deset AŽ-satov 10.000 cm2. Že samo ta primerjava dovolj jasno govori zoper Droryjev panj, ki tudi sicer ne ustreza današnjemu pojmovanju o dobrem panju. Francoski panj je nekoliko let strašil po nekaterih kranjskih čebelnjakih, potem pa je izginil brez sledu. Sedaj se povrnimo k Žnideršiče-vemu čebelarstvu! Tisti čas, lahko rečem, v najbolj kritični dobi, je Žnideršiču prišla v roke knjižica nemškega čebelarja Albertija, v kateri popisuje svoj listovni panj. Pravil mi je, da mu je ta knjiga vzela nič koliko noči spanja. Ni čudno, saj je v njej našel točno nakazano pot, po kateri naj gre, da se dokopl je do panjev, ki bodo ustrezali vsem zahtevam dobrega čebeljega bivališča: opravljanje od zadaj, nepremično medišče, sposobnost za prevažanje. Nove panje je več let preizkušal in tudi spopolnjeval. Preizkušal je nadalje razne načine čebelarjenja v novem panju in se končno odločil za način nemškega čebelarja Preussa, t. j. za čebelarjenje s prestavljanjem satov v medišče, ki naj bi preprečevalo rojenje in večalo pridelek medu. Opis novega panja je Slovenski čebelar objavil leta 1910. Žnideršičev opis Alberti jevega panja je zbudil mnogo pozornosti. Prav tedaj se je začela uveljavljati mlada izobražena čebelarska generacija, ki je znala kritično presojati vsak nov panj. Za Žnideršičev pan j pa je zagrabila z obema rokama, da se tudi sama prepriča, ali je res boljši kakor dotakratni panji, ki so jih poprej tako v nebo kovali, a se niso obnesli. Prve panje smo dobili iz Ilirske Bistrice, začel pa jih je izdelovati tudi ljubljanski mizar in čebelar Alojzij Trink. Njegovo ime omenjam zategadelj, ker je tudi on s svojimi solidnimi izdelki pripomogel, da se je Albertijev panj tako naglo priljubi 1 in razširil. Pred Trinkom ga ni bilo mizarja, ki bi bil zmožen izdelovati vzorne novodobne panje, on pa je takrat kar tonil v naročilih. Panj je preizkušnjo sijajno prestal, vse ga je hvalilo. Celo kmečki čebelarji so se ga začeli naglo oprijemati. Pojavili so se pa tudi vročekrvni nasprotniki, ki ga niso hoteli priznati, češ da ima usodne napake, n. pr. da je prevelik, težak za opravljanje, da se pri odvzemanju satov čebele tarejo, da je v njem preveč kovinskih delov, da so sati preveliki itd. »Slovenski čebelar« je postal torišče vročih polemik. Na čebelarskih sestankih in občnih zborih je prišlo do ostrih debat. Včasih je tako kazalo, da mora vsak čas priti do dejanskih spopadov. Pa nikar ne mislite, da so se iz tega izcimila osebna sovraštva. Kaj še! Po občnem zboru smo krenili po navadi v gostilno Loyd. Tam so sc tudi najhujši petelini kmalu ohladili in bilo je potem, kot da ni padla nobena grenka. Zoper novi panj so bili v glavnem nekateri štajerski čebelarji, zlasti pristaši dunajskega pokončnega panja, ki ga je propagiral ondotni ugledni čebelarski učitelj in velik čebelarski praktik Jan Jurančič. Hud nasprotnik mu je kasneje postal tudi ptujski profesor Beranič, ki se je ogreval za panj sistema Kuntsch (s satjem na sankali). Vsa nasprotovanja pa niso prav nič zalegla. Panj se je čedalje bolj uveljavljal in končno zmagal na celi črti po vsej Sloveniji. Sedaj je brez tekmeca in ga tudi ne bo dobil zlepa. Čemu? Čebele so z njim zadovoljne, čebelarji v splošnem tudi. Ali je treba še kaj več? Morda mu manjka kak uradni paragraf, da bi ga potem lahko vrag jahal? V čast rajnkemu Žnideršiču moram povedati, da panja nikdar ni priporočal kot svoj izum, marveč ga je takoj spočetka označil z izumiteljevim imenom kot Albertijev panj. Najprej smo mu tako rekli, kasneje je bilo na nekem društvenem občnem zboru sklenjeno, naj se panj na čast Žnideršiču imenuje Alberti-Žnideršičev panj, to pa zato, ker je Žnideršič panj preuredil, opisal in priporočil v Sč. Od takrat mu pravimo na kratko AŽ-panj, kar si nekateri napačno razlagajo in mislijo, da pomeni AŽ kratico za Antona Žnideršiča. Panj smo z leti precej spremenili in spopolnili. Prvotna rešetka je bila drugačna, kakor je sedanja. Ni se dala prekriti. Vsako jesen smo jo morali izvleči iz panja, plod išče pa potem prekriti s tremi deščicami. To pa ni šlo vselej gladko. Včasih so jo čebele tako prilepile, da smo morali vzeti klešče na pomoč, če smo jo hoteli spraviti ven. Tudi nepremični nosilci za sate (palice) so nas pri tem ovirali. Po večletnih poskusih se mi je posrečilo preurediti rešetko tako, kakršna je sedaj, panj pa opremiti s premičnimi nosilci. To novost so si čebelarji ogledali na društvenem občnem zboru leta 1920. Tovariš Janko Babnik je proti koncu prve svetovne vojne prinesel od nekega čebelarja s Krasa sedanjo prečno zaporico za okenca, lme- niton izum! Prejšnji kovinasti zapirati so bili zelo nezanesljivi in so se pri zajedanju v les radi zvili. Ko smo pripravljali inventar za nameravano čebelarsko šolo v Št. J ur j n ob j. ž., sem pri panjih uvedel premično žrelo in verando. Verando sem uvedel zato, da bi zavaroval panjske brade, ki so se poprej pri prevozu rade odtrgale. S sprednjim spodnjim voglom si ob kaj zadel, pa je privita brada odletela in čebele so se usule iz panja. Tudi po osvoboditvi je AŽ-panj doživel še marsikatero spremembo, n. pr. uvedbo gradilnega satnika v spodnjem okencu in bol jše prezračevanje. Nekatere najnovejše spremembe, n. pr. na rešetko pritrjeni nosilci, »pokrovci« za prekrivanje rešetke, pa pomenijo poslabšanje panja in bi jih bilo treba odpraviti. Isto velja tudi za begalnico, ki smo jo povzeli po panjili kunčevcih. Poleg AŽ-panja smo iz Žnideršičevih rok dobili še en panj. ki je pri uvedbi AŽ-panja v kmečke čebelnjake igral zelo pomembno vlogo, t. j. njegov eksporlni panj. Kakšen namen je imel Žnideršič z njim? Takrat, ko ga je »pogruntal«, se je njegovo čebelarstvo že spreminjalo v velečebelarstvo z več sto panji. Moral je v službo sprejeti celo poklicnega čebelarja, tako je delo naraslo. Da bi čimprej dosegel določeno število AZ-panjev, je potreboval zelo cenene in kolikor mogoče preproste panje s premičnimi sati, ki bi jih oddajal kmečkim čebelarjem, da bi vanje vsajali roje, jeseni pa bi od njih odkupil vsebino panja po teži, kakor so delali medarji s kranjiči. Prvotni eksportni panji so bili napravljeni iz neostruženili, navzkriž zbitih desk slabe kakovosti (škarta les). Zadaj za sati ni bilo nobenega prostora. Zadnja končnica je bila na panj pritrjena z vijaki, na njeni notranji strani pa so bile zabite kvačice. Spodnja četrtina sprednje končnice z žrelom je bila premična. Satnike je že Žnideršič opremil s celimi satnicami in jili zažičil. Če si hotel roj vsaditi, si ga zvečer stresel na rjuho, k njemu pa pristavil eksportni panj, ki si mu poprej odvzel deščico z žrelom. Čebele so se potem začele pomikati v panj, včasih pa jili je moral čebelar k temu malo priganjati. Take panje je Žnideršič oddajal po 3 K, torej za slep denar. Po deželi jili je bilo mnogo. Vsak je imel svojo številko in Žnideršič je vodil točno evidenco, komu jili je posodil. Iz eksportovcev so se sčasoma izcimili sedanji polovičarji, sedem-satarji in še manjši panji. Ravno eksportovci so mnogo pripomogli, da so se kmečki čebelarji AZ-panjev naglo opri jeli. Bili so poceni in čebelarji so se v njih kmalu navadili pravilnega ravnanja z velikimi podolžnimi sati in z močnimi družinami. Iz njih so dobivali težke roje, primerne za naselitev AŽ-panjev, ali pa so eksportovce enostavno prestavili vanje. Pa nikar ne mislite, da je Žnideršič, potem ko je ustvaril AZ-panj, držal roke navzkrižem. Zgradil si je poseben čebelnjak za AZ-panje na 3 etaže. V srednji etaži ali nadstropju je družina prezimovala. Kadar bi se spomladi močno razvila, bi jo postopoma prestavil navzdol in navzgor. Zgodnjo moč družine je nameraval doseči s krmljenjem in segrevanjem čebelnjaka. Dve, tri leta so trajali poskusi, potem pa jili je opustil. Utopija! Malo pred vojno je AŽ-panj spremenil toliko, da je bila sprednja stena premična. Potem je čebelar lahko panje opravljal od spredaj ali od zadaj, kakor ga je bila volja. Ker bi tatovi čebele bržkone opravljali od spredaj, so čebelarji to spremembo panja odklonili. Kasneje si je omislil še panj, sestoječ iz posameznih, 3 cm debelih valjastih okvirov. V vsakem je bil en sat in skoro v vsakem tudi luknja kot žrelo. Okviri so bili povezani z železnimi vezmi. Tudi ta panj so čebelarji odklonili, saj ni bil za nobeno rabo. Z AZ-panjem pa še ni zaključena serija panjev z velikimi sati, ki smo z njimi pri nas poskušali. Urednik Martin Humek se je svoj čas zagledal v panj, ki ga je bil izumil Švicar Sträuli. Prva slana ga je vzela. Rajnki čebelar Göderer, ki je čebelaril v Namršlju pod Turjakom, je izumil posebne vrste panj, kakršnega pred njim menda še ni nihče. Rekli smo mu Gödererjev panj, bolje pa bi ga označili, če bi mu rekli panj škatlar. Mislite si panj v obliki zelo velikega in dolgega kranjiča. Ce si ga odprl, si opazil, da je v njem — še en panj. Če si hotel čebele v notranjem panju pregledati, si moral poprej zunanjemu panju zamašiti žrelo, nato pa potegniti notranjega ven. Stropnica tega panja je bila sestavljena iz deščic, ki si jih po potrebi odkril. V panju je bilo 18 satov nemške normalne mere (21,5 X 36 cm) v prečni legi. Rajnki čebelar Košak na Grosupljem jih je imel veliko število. Pozneje si je omislil svojevrsten Albertijev panj s sati pravkar navedene mere. V plodišču in medišču jih je bilo po trinajst. Lahko jih je uporabljal tudi v škatlarjih. Na Štajerskem, posebno v okolici Ptuja, so nekaj časa razširjali Kuntschev panj. Sati v plodišču so stali na nekakih sankah. Te si lahko potegnil venkaj, pa samo dokler ni bilo čebel v panju. Potem ni šlo brez velikega truda. Danes je tudi ta panj že pozabljen. Na koncu sem s to dolgo kačo. Ni šlo drugače, če sem hotel vsaj najvažnejše stvari povedati. Marsikaj je ostalo neomenjeno, pa bo že še prišlo na vrsto; tako vsaj upam. — Pozdravljeni, tovariši čebelarji! IZ JUGOSLOVANSKEGA ČEBELARSTVA BM in FR V poslednjem času smo priobčili več člankov in slik inozemskih čebelarstev. Danes pa prinašamo dvoje slik, ki kažeta, kako čebelarijo v bratski hrvatski republiki. Prvo sliko je posnel na novega leta dan prijatelj našega lista. Lastnik čebelarstva, ki šteje 120 družin, je .»Ogledno poljoprivredno dobro« v Pakracu (Slavonija). Panji so tako imenovane »pološke«, ki so na Hrvaškem najbolj razširjene. Pološka ima dvajset okvirov z mero 4-0 X 35 cm. Nad okviri je v vsakem panju s predivom napolnjena 7 cm debela blazinica, ki ostane v njem razen ob prevozu ali pregledu vse leto. Nad pokrovom je pločevina. Za pre-zimljenje mora imeti družina po 6—7 polnih satov medu, to se pravi 15—20kg. Pri šibkejših družinah je mogoče prostor zožiti. Panji, ki jih vidite na sliki, so na prezimovanju v večjem sadovnjaku. Kraj je daleč od železnice, cest in industrije. To čebelarstvo upravlja z veliko ljubeznijo že osmo leto čebelar Pavle Božič (na sliki desno), ki ve povedati marsikaj zanimivega iz svoje čebelarske prakse. Sam pravi, da se je posvetil čebelam že v desetem letu starosti. Z njimi potuje širom po vsej Jugoslaviji na razne paše. Gotovo so pološke zaradi svoje velike prostornine primerne za dobre paše na Hrvaškem. V naših pašnih razmerah, še manj pa v našem podnebju se ne bi obnesle. Kaj, če bi na tem prezimovališču padlo vsako leto toliko snega, kakor 11. pr. skoraj redno pri nas na Gorenjskem? Tudi je mogoče te panje opravljati le ob mirnem in lepem vremenu. V zaprtih čebelnjakih jih lahko opravljamo prav tako ob deževnih ali vetrovnih dneh. Ravno to je vzrok, da se mnogi čebelarji, posebno manjši, v sosedni republiki zadnji čas čedalje bolj navdušujejo za zaprte čebelnjake, mnogi od njih celo za AŽ-panje. Vzhodno od Zagreba, tja proti širni Slavoniji, leži Lonjsko polje. Konec poletja pordeče lonjske ravnine od obilnega polajevega (Mentha pulegium) cvetja. Na njem pa nabero čebele ob ugodnih letinah prav znatne količine dehtečega metinega medu. Skoraj vsako leto so ravnine na obeli straneh Save poplavljene. In ravno te pomladanske povodnji nared e zemljo ugodno za razvoj te vrste mete. Tudi kak rahel poletni dežek ne škodi, na splošno pa je potrebno suho, soparno poletje. Potem meta obilno cvete in medi; mokra poletja so neugodna. Če nastopijo povodnji tudi poleti, takrat seveda ni z metino bero nič in vsakoletni prevaževalci izostanejo. Prevoz na metino pašo je na Hrvaškem zelo priljubljen; pri nas še ni dovolj znan in vpeljan. Prevaževalci razporede na desetine kilometrov daleč svoje panje, ob katerih si postavijo lesene hišice, da lahko v njih prebivajo, kajti ti kraji so nenaseljeni. Seveda čebela rij O' tudi domačini. Da se nekateri med njimi še vedno oklepajo starodavnih primitivnih panjev, pa vidimo iz druge slike, ki predstavlja preprost čebelnjak pri Trebešu v kutinski občini. Čebele so' nameščene v pokončnih kladah, police, na katerih stoje te klade, pa omogočajo pri morebitnih poplavah, da prestavijo spodnje klade na gornje police, dokler vode ne usahnejo. To so torej nekaki čebelnjaki na koleh. UBEŽN A MATICA SAVINJSKA Bilo je v drugi polovici mesca oktobra leta 1950. Čebelice so bile že delno pripravljene za zimo. Medišča so bila odstranjena, matične rešetke pokrite s papirjem. Ostalo zaziinl jenje opravim, ko pade čez noč živo srebro blizu ničle, a so dnevi še kolikor toliko topli in prijetni. Kadar končam prvo zaziml jenje, ki se po navadi zaključi do srede oktobra, posvetim vso skrb in pazl jivost opazovanju na bradi. V jeseni niso izključena presenečenja. Sicer se res redkokdaj zgodi, da pride ta ali oni panj že pred zimo iz nepoznanega vzroka ob matico, a zgodi se. Mnogi cebelarj i opazijo to izgubo šele pri spomladanskem pregledu, a jo prištevajo k zimskim izgubam. Toda nič lažjega ni, kot jeseni ugotoviti izgubo matice, le nekoliko več pazljivosti je treba. Najhitreje pač opazimo tako napako, ko čebele po malem ali sploh nič ne izletavajo. Čez dan pri močnem izletu je opazovanje nekoliko težje, vendar izkušeno oko starega čebelarja tudi tedaj ne zgreši. Ako vidim, da so vsi panji mirni, da rahlo in enakomerno šumijo, mi je to zanesljivo znamenje, da so v redu. Ako pa zapazim Pan.t> Pri katerem čebelice nemirno tekajo po bradi sem in tja. nekaj iščejo, glasno in otožno bučijo, mi je takoj jasno, da panj nima matice. Ta kliče in prosi za pomoč. Z rezervno družinico ga kmalu potolažim! Diužina se okrepi, na zalogi pa izdatno prihrani, kajti znano je, da brezmatična družina čez zimo največ porabi, a kljub temu oslabi. Tako se tudi tistega leta proti večeru napotim k čebelnjaku. A kako se začudim, ko opazim pri panju št.1 na čelni strani tik nad izletnico cel grozd čebel, kot da bi visel tamkaj majhen roj. Stojim in premišljujem, kaj to pomeni. Od kod vse to? Da bi bil roj v tem času, je popolnoma izključeno. V panju mu ne more biti prevroče, o ropu ni sledu! Le kaj je obsedlo te muhe muhaste, da se takole hladijo? »No,« si mislim, »le malo počakajte! Z dimom vam pokažem pot domov!« Mračilo se je že, jaz pa kadim in puham dim v čebelice. J očasi se umikajo v panj. Nekaj se mi jih razbeži. Te se kasneje zberejo v reži med obema sosednjima panjema. (Rarvno ta dva panja še nista bila dovolj stisnjena in nista imela papirnatega vložka.) Za tisto malenkost ubežnic se nisem zmenila, češ vas bo že noč nagnala v panj. No, in ravno v tem je bila moja napaka. Drugo jutro me je vodila moja prva pot k čebelnjaku. A kaj vidim? V reži med panjema je bilo natrpano polno čebel, na pročelju pa jih je čepela še kar čedna gruča. Nekaj časa stojim in gledam. Po malem se mi le začne svitati v glavi. Ni mogoče drugače; matica mora biti vmes. Hitro stopim v čebelnjak, a še preden odprem panj, mi udari na uho tisti znani koncert, ki ga proizvaja osirotela družina. Pri pregledu opazim, da sta dva sata dobro obsedena in zalezena, medtem ko je na ostalih malo čebel, a še te tekajo kot brezumne križem kražem. Bila je prava »babilonska« zmešnjava. Nič man jša ni bila v mojih možganih. Strašansko bedasta bi se morala zdeti vsakomur, ki bi me videl, kako obupano sedim na malem stolčku poleg odprtega panja. Za nameček se nenadoma oglasi za hrbtom moj daljni sorodnik, mož stare korenine, nikdar ugnan, vedno dobre volje ter dovzeten za šale in dovtipe. Zaradi tega se ga vedno pošteno razveselim. To pot mi pa ni bil dobrodošel. Tedaj mi ni bilo do smeha in šale. Kaj rad se namreč ponorčuje iz mojih muh in moje velike ljubezni do njih. Sicer mu pošteno vračam milo za drago, ali čestokrat mu le ne morem do živega. Slutila sem, da tudi to pot ne bo izjeme, ln res! V prvem hipu me nekako začudeno pogleda, koj nato pa se glasno zasmeje. Ko se poleže njegov »ha, ha, ha«, me prav porogljivo vpraša: »No, no, kaj pa vidiš tako lepega v panju? Gotovo imaš poleg svojih muh še kakšno zamaknjeno čarovnico v njem. Saj buljiš vanj kakor vrag iz ubitega lonca.« »Da, da,« mu odgovorim, »zares imam čarovnico v panju. Takoj ti jo pokažem!« Hitro potegnem sat iz panja in ga postavim, kolikor se da, nerodno na kozo, ki je stala poleg njega. Čebelice, ki so bile že itak razburjene, se kot na ukaz zakade vanj in mu začno v bojnem razpoloženju deliti odpustke zamaknjene čarovnice. O, da bi ga videli takrat! Kot dvajsetletni mladenič se zasuče na peti in skoči mahaje z rokami k vratom, pri tem pa se spotakne nad kozo, položi svoje kosti na tla, se hitro pobere, jo> še hitreje pobriše skozi vrata ter jih treskoma zapre. Tisti dan ga ni bilo več na spregled. Drugi dan mi pa že ves nasmejan kaže svoj zaliti in pomlajeni obraz. Iz maščevanja in porednosti mi zapoje s svojim še vedno lepim tenorjem (kot upokojencu tudi sebi v spomin): »Oj mladost ti moja — kam odšla si, kje si? Kakor kamen v vodo — si se potopila.« Po sorodnikovem odhodu se mi je vrnila vsa dobra volja. Z jasnimi načrti sem začela odstranjevati opaž, ki ga je bilo k sreči ravno toliko med panjem in čebelnjakovo steno, da sem razmaknivši panje spravila vmes pitalno korito. Van j sem nato začela ometati čebele. To nenavadno ogreban je mi je šlo kar dobro od rok. Že pri prvem koritu sem zajela matico (rumeno označeno), koj nato so jo začele čebele kar same pobirati v panj. Še danes se mi čudno zdi, da je prejšnji večer nisem našla, je bila kriva temu tema ali moja nepazljivost? Ostalo mi je pa še danes nerešeno vprašanje: kaj je pregnalo matico iz panja? Pri pregledu se že lahko zgodi, da matica pade na tla ali da sfrči s sata. Ta možnost tukaj ne pride v poštev, kajti vsi panji so bili urejeni in dokrmljeni v prvi polovici oktobra. Kdo mi reši to zagonetko? zakaj se Čebele med prevažanjem zaduše FRAN VRCKO O zadušen ju čebel med prevažanjem je bilo že v vseh čebelarskih listih mnogo razpravljanja. Nekateri so mnenja, da je mogoče s primerno ventilacijo izgube med prevažanjem precej zmanjšati. Zadnja leta smo zaradi tega tudi naš AŽ-panj opremili z moderno ventilacijo, ki zelo olajša prevažanje z vlakom. Tudi čebele lahko škropimo od vseh strani, kar jih zelo pomirja. A kljub temu se čebele često zadušijo, posebno če smo prisiljeni prevažati podnevi in v vročini. Zelo nevarno je čebele prevažati na medenih satih. Vem, da iz medišča vsa,k čebelar pred prevažanjem med iztoči, a tudi v plodišču je vsaka večja količina medu čebelam nevarna, posebno če prevažamo čez dan. ali če traja prevoz celo več dni. Pred leti sem prepeljal čebele spomladi v akacijevo pašo v sedem kilometrov oddaljeno vas. Po končani paši sem razen enemu vsem panjem med iztočil. Ker me je pri delu noč prehitela, sem ta zadnji pan j pustil neiztočen, češ saj mu lahko med doma odvzamem. Kamion je bil naročen za peto uro zjutraj, prišel pa je šele ob sedmih. Kakor nalašč je bilo takrat sončno in prav vroče jutro. Hitro smo naložili čebele in bili čez dobre četrt ure doma. Takoj smo panje razložili, jih namestili v čebelnjaku in jim odprli žrela. Iz panja, ki ga nisem iztočil, se ni prikazala nobena čebela. »Kaj pa to pomeni,« sem se ustrašil. Ko ga pogledam od blizu, vidim, da je žrelo zamašeno z mrtvimi čebelami, skoznje pa se je cedil med. Ko odprem panj še od zadaj, sem se zgrozil nad razdejanjem, ki je bilo v njem. V plo-dišču in medišču so se sati potrgali in sesedli, da, celo sati starejšega letnika. Vse čebele z matico vred so bile mrtve. Večina medu je bilo razlitega na dnu panja. Sicer ga pa tisto pomlad itak ni bilo veliko. No, meni se je še teh nekaj kilogramov, ki jih nisem bil iztočil, kruto maščevalo. Ko sem nato pregledal ostale panje, sem videl, da so bili vsi v redu. Zakaj se je ravno ta panj zadušil? Prav gotovo zato, ker sem mu bil pustil med. Če prevažamo čebele podnevi in še v vročem vremenu, se zaradi tega, ker ne morejo izleteti, razburijo in planejo na med. Zmešnjava se v takem panju od minute do minute stopnjuje. To povzroča strašno vročino, ki se lahko sčasoma tako dvigne, da se začne v panju satje rušiti. Čebelja družina je v takem primeru zapisana gotovi smrti. Cenjeni či tat el j se bo vprašal, zakaj naj bi se čebele zaradi prekomernega uživanja medu zadušile? Ni ga čebelar ja, ki ne bi svojim čebelam jeseni ali spomladi po-kladal med oziroma sladkorno raztopino. Vsakdo ve, kako se čebele po zaužiti klaji razburijo. Začno celo i zle tavati, pa čeprav pokladamo v mraku ali ob hladnem vremenu. Zamislimo si pa, kaj se dogaja s čebelami v zaprtih panjih, v katerih je še veliko medu, med prevažanjem čez dan in v hudi vročini. Razburjenje je tedaj še mnogo večje in zato tudi tako hitro pride do katastrofe. Zato priporočam vsakemu čebelarju, ki je primoran prevažati čebele čez dan ali več dni, naj pred prevozom iztoči ves med, tudi med iz plodišča, kolikor se največ da. Kdor tako napravi, se mu ni treba bati ničesar. Čebele mu bodo vsak prevoz odlično prestale. Toliko medu bo kljub temu ostalo v panju, da se bodo čebele med potjo preživele. Vsekakor pa je potem treba vzeti nekaj medenih satov s seboj posebej v kakšnem praznem panju, da lahko družinam pomagamo, če bi paša na novem mestu odpovedala. Čebele prevažam že več let in to v žeto oddaljene kraje. Vozim jih ] io dnevi in večkrat tudi v hudi vročini, če sem k temu prisiljen, vendar se mi ni po popisanem dogodku še nobena čebelja družina zadušila. Prevažam pa jili seveda od tedaj vedno brez medu. Poudarjam še to, da je treba družine med prevozom redno oskrbovati z vodo. Zato potrebujemo ročno bnizgalnico, s katero čebele po potrebi poškropimo. NEKOLIKO POJASNIL AVGUST BUKOVEC Ko govori inž. Rihar o propadanju čebelarstva na našem podeželju, omenja med vzroki tudi pomanjkljivo instruktažo in nesmotrno subvencioniranje čebelarstva. Ne vem, kaj je mislil pod pojmom instruktaža, Če je mislil pouk o čebelarjenju v kranjičili, mu odgovarjam, da je bil a tem pogledu najboljši učenik izročilo. Če pa je mislil pod to besedo pouk o pomenu čebele za opraševanje rastlin, mu dam prav s pripombo, da ne poznam niti enega kmetijskega strokovnjaka, ki bi bil tiste čase v ta namen s prstom ganil. Glede subvencioniranja slovenskega čebelarstva moram povedati, da smo bili denarnih podpor tako malo deležni, da ni vredno o tem govoriti. V stari Avstriji je znašala državna podpora 300 goldinarjev na leto. Deželni odbor kranjski je dal kako malo podporo ali pa kak panj posameznim čebelarjem. Postavil je tudi čebelnjak v Marijanišču v Ljubljani, V stari Jugoslaviji smo dobili enkrat ali vsega skupaj dvakrat nekaj podpore. Kako mačehovsko je postopal Beograd s subvencijami, pa najzgovorneje dokazuje dejstvo, da so razne osebe, ki so spisale kako čebelarsko knjigo, dobile 30.000—40.000 din podpore, medtem ko je bila naša prošnja za Jugovo knjigo — odklonjena. S takimi subvencijami bi še vrag ne mogel živeti, nikar da bi z njimi mogli pospeševati čebelarstvo. Tudi vprašanja pravilne oskrbe družin v AŽ-panjili se je inž. Rihar dotaknil. Pravi, da sc način oskrbe še ni ustalil in da so mnenja o prestavljanju pri nas različna. Meni, da prestavljanje že pol stoletja hromi našo prakso in se čudi, »kako je mogel Preuss obdržati posnemalce le pri nas, medtem ko ima drugod v svetu prestavljanje le še zgodovinski pomen«. Vse, kar inž. Riharju okoli prestavljanja ni všeč, smo spoznali že davno prej. V Čebelarskem zborniku je bil med okupacijo objavljen obširen članek izpod mojega peresa, v katerem obravnavam vse, kar je v zvezi s prestavljanjem, vse, kar je na njem dobrega in slabega. Ne nameravam tega pogrevati, reči pa moram, da se z nekaterimi trditvami inž. R. strinjam, nekaterim pa ne morem pritrditi. Menda sem bil prvi v Sloveniji, ki je prestavljal, pa ne v AZ-panju, marveč v originalnih preussovcih. Trgovec s čebelami Egidij Jeglič iz Žirovnice je imel na Viču pri Ljubljani veliko vinsko klet, v vrtu pa paviljonček s štirimi takimi panji. Ker je prihajal bolj poredko v Ljubljano, mc je naprosil, naj mu tiste panje oskrbujem, kar mi ni delalo nobenih težav, saj so bili blizu mojih čebel. Že po treh letih sem se prepričal, da je pri nas s prestavljanjem rojenje težko zabraniti. Eno samo leto niso ti panji rojili. V čem se je Žnideršič uštel, ko je priporočil prestavljanje? Ni upošteval, da so bile tam, kjer je čebel aril Preuss, drugačne pašne razmere kakor pri nas. Preussova glavna in edina izdatna paša je bila akacija, potem pa ni bilo nobene več. Avgusta mesca je moral čebele celo krmiti, da so se panji dobro zalegli, sicer bi bili spomladi brez mladic. Prestavljeni panji mu dejansko niso rojili in so neoslabljene družine nabrale več medu ter ga tudi manj porabile, ker jim ni bilo treba pitati mnogo zalege. Pri nas preprečimo rojenje s prestavljanjem za dobre tri tedne (teoretično!). Ker se ob koncu te dobe odpre dobra travniška paša, se v prestavljenih panjih kaj rad pojavi rojilni nagon, saj je plodišče zopet nabito polno. Razlika v pašah je tedaj vzrok, da se je prestavljanje pri nas izkazalo kot dvorezen meč. Kljub temu je na njem mnogo dobrega. Prestavljanje prisili čebelarja, da plodišče pregleda vsaj enkrat na leto. Pri (cm se lahko prepriča o kakovosti matice in o zdravstvenem stanju družine. S prestavljanjem tudi najlaže obnovimo satje. Yseli teli dobrot ne kaže kratkomalo zavreči samo zato, ker sc Preussov način čebelarjenja v njegovi domovini ni v večjem obsegu uveljavil. Saj se tam tudi Albertijev panj ni razširil. Ravno ta panj pa je v bistvu izmed vseh Preussovemu najbolj soroden (enaki sati v plodišču in medišču). Način oskrbovanja družin v našem panju je po mojem mnenju v glavnem že ustaljen. Da bi pa kdaj mogli dati točna navodila za vse različke v pašah in za vse druge primere, nak, tega ne smemo pričakovati. So še razni činitelj i, s katerimi mora čebelar računati, n. pr. različni spomladanski razvoj družin v posameznih letih, začetek dolgotrajnega deževja tik pred prestavljan jem, iz tega ali onega vzroka v razvoju zaostale družine in še marsikaj drugega. Osnovna navodila za čebelarjenje v AŽ-panjih so že na celi črti uveljavljena. Preprosta so in si jih vsak začetnik laliko osvoji, da, celo tisti, ki si prirojene pameti ni z nobeno vedo izpridil... Tisti, ki se ogrevajo za komplicirano čebelarjenje, naj delajo s svojimi čebelami kar hočejo, s svojo čebelarsko modrostjo pa naj ne krošnjarijo med nami. Panj imamo primeren, čebelariti znamo še ka j dobro. Toda samo očela za soojom maticom,144 i vazda cu ka Njemu zidati ljubav u srcu mome kao medeni sat;145 ...a reč Njegova duhovna pita me Ijubaolju sladom od medenog na ta.. .14U I z raz matica v pomenu matica čebel kakor v drugih številnih pomenih, je torej zelo stara, predavna slovanska in tudi slovenska beseda, za kar pa v slovenščini nimamo takih dokazov — vsaj vemo ne zanje — kakor v drugih slovanskih jezikih. K raznim pomenom, ki jih našteva za matico dr. Bezlaj, bi opozoril še na matico pri rovašu, ki poznamuje tisto »polovico rovaša, ki se je je držal nerazpolovljeni konec«.147 Zelo sem si prizadeval, da bi nepobitno ugotovil prvi slovenski zapis besede matica v pomenu čebelje matice, vendar ne morem roči, da sem res našel vse vire in dokaze. Določno pa sem dognal naslednje: Kot neslovenski izraz je vknjižil pri nas besedo matica najprvo leta 1603 H. Megiser v Thesaurus Polyglott us. Pod iztočnico Foemina, L, 553, je napisal 1:10 SC L (1948), str. 59-64. 140 Život svetoga Simeuna i svetoga Save. Nupisao Doinentijan. Na svijet izduo D. Daničič. U Biogradu 1865, str. 141. 1,1 Da bralec bolje dojame besedilo s prvim znanim južnoslovanskim zapisom besede matica, ne navajam težje umljivega Doinontianovega izvirnika, ampak ne-slovenjono novosrbsko besedilo iz izdaje Srpske književne zadruge, knjiga 282: Domentian. Zivoti svetoga Save i svetoga Simeona. Preveo Dr. Lazar Mirkovič. Beograd 1938, str. 47. 143 Prionuti, prionom (izvirnik Dom.: p ril upe duša moja kb bogu}, prilepiti, to je oprijeti se, okleniti se, združiti se. 14:1 Misaon = oprezen, preudaren, pazljiv; premišljen, pameten. 1,4 Domentianov izvirnik: jako pčela dl sledu svoje je matice. 115 Dom. izvirnik: jako shth medovhnyj. 140 Dom. izvirnik: ,sr>/a medbna sladhčajšeju ljuboviju. 147 Dr. J.Žontar, Rovaši. Mladika XXI. 1. (1940), Celje. Str. 310, 311. Dalm. [= dalmatice, po dalmatinsko-hrvaško] xena, maticza, a za Scion. [= sclavonice, po slovensko] je zapisal le a na Iheniza, I hena. Hrvaški izraz je Megiser natančno prepisal iz Vrančičevega slovarja leta 1595 (glej opombo 48), str. 58: Foeniina Femina Weyh, Xena, maticza. Za Vrančičem so vpisali z raznimi pomeni besedo matica vsi hrvaški slovarniki razen Jambrošiča. V pomenu aipum dux. t. j. kralj čebel, je vknjižil leta 1670 prvi Maticza kajkavski pisatelj Jurij Habdelič,148 leta 1685 bosenski pisec Miliajlo Radnic v delu Pogrdenje izpraznosti od svijeta. list 77 b: Matica od pčela ne ima zaoca [xaofa — žela] kakono ostale pčele; leta 1708 Stipan Margitič v Fala od sveti, str.201: ... kano kralj aliti matica medu pčelam; potem leta 1740 Ivan Belostenec,140 -Matija Aniun Reljkovič v Satir u leta 1779 itd.150 Pri Srbih pa je najprvo dal v tiskano knjigo že davno znano, govorjeno in zapisano besedo matica menda šele Vuk Stefanovič Karadžič leta 1818.151 Glede na to, da je Belostenčev slovar posmrtno delo. katerega glavni besedni zaklad je pa izbral Belostenec pred smrtjo leta 1675. smemo reči, da sta zapisala Habdelič (1609—1678) in Belostenec (roj. okrog leta 1595) besedo matica sočasno. Zaradi takih okoliščin lahko za trdno verjamemo, da je bila beseda matica v pomenu čebelje matice že v 17. stoletju znana in udomačena na splošno tudi tako pri Kajkavcih kakor pri le-tcm jezikovno najbližjih ter sosednih Slovencih panonske narečne skupine, če že ne pri Slovencih nasploh. Tz vsega tega sklepam, da pomeni M. Kiizmičeva Maticza v Szlovenfzkem sila-bikarju in ABC knisiczi (glej opombo 98) čebeljo matico, ne glede na to, da ni še ne Csaplovics (1780—1847) in ne Košič (1788—1867) zapisal enega stavka o kaki reji čebel v Prekmurju.152 Potemtakem je dotlej, dokler ne bo najden starejši vir in dokaz, Mik los Kiizmič iprvi slovenski pisec, ki je vknjižil leta 1780 besedo matica [čebel], rečeno seve v trdnem prepričanju, da je beseda v letu 1851 res ponatis izvirnika. Pripominjam pa, da izgovarja prekmursko ljudstvo besedo matica še danes na Ravenskem matica, a na Goriškem in Dolinskem matica, t. j. z naglasom, ki ga je vknjižil leta 1831 P. Dajnko v Celar-stvu tudi za vzhodnoštajersko narečje. A. J. Murko navaja leta 1835 v obeh delih slovarja obliko: mdtiza ali matiza, J. L. Šmigoc pa v slovnici leta 1812, žal, ni oznamenil naglasa. Zdaj običajna in po slovenskih tiskanih virih že od okrog leta 1790 najbolj uveljavljena beseda matica za apum dux ali regina, Weisel, Bienenkönigin itd. mi bil edini slovenski izraz za to poimenovanje. Že okrog 70 let pred besedo matica je zapisal Ilipolit (glej opombo 74) namesto nje mdzhiza ali kraj-lizh, izraz, ki ga je še leta 1871 tolmačil Janez Sumper v Slovenskem Buče- 1,8 Dictionar ili lleclii SzlovcnI/.ke zvexega ukup zebrane... Trudom Jurja Hab-deliclia... Stainpano u Nemskom Gradczu... 1670. Fol. 1 a 4. 110 Joannis Bellolztenecz ... Gazophylacium ... Zagrabiae, 1740, III. del Gazo-phylacium lllyrico-Latinum, 211: .. .3. maticza pchel, apum dux. 150 Rječnik hrvatskoga ili srpskoga jezika. Dio VI. U Zagrebu 1904—1910, str. 32Ö. lr,t Srpski rječnik, istolkovan njemačkim i latinskim riječma... U Beču 18(8, siolpec 588: Matica, die Bienenkönigin, apum dux, regina. 1M Croaten und Wenden in Ungern, Ethnographisch geschildert von Johann v. Csaplovics. Pressburg 1829. — Zobrilsani Szloven i Szlovenka med Mürov i Rabov. V-Körmendini [1846. Szpiszao Kossics JözsefJ. Jurčku na .sir. 57: »Mislili so, da je la mogočen kraljic gotovo to bučelam, kur je kuram petelin... Še le sloveči anatom Sioammerdam je pri raztelesovanji teh žival z drobnogledom spoznal, da je la kraljič samica ali kakor pravimo matica.« Na podoben način jc razlagal izraz 'kraljič že Peter Daijnko (1787 do 1873) v Čelaretvu leta 1831, str. 12, v odgovoru na 29. vprašanje: Jeli matica ne ima še več imen, kjer pravi: Ima. 1auIje so nekda mislili, da je ona sama (čelak) možka čela v' roji, ino njo zato vajooda, krala, čara imenuvali. Od keliko časa pa znamo, da je ona le ženskega spola, se ji je od nekili htelp daoati ime oajoodica, kralica, carica; alipa naj pravej jo imenujemo matico. Pred Hipolitovim rokopisnim zapisom pa kažejo tedanje slovensko razinn-niško in ljudsko pojmovanje o čebelji matici tiskane pridige Janeza Sveto-kriškega, ki na štirih mestih dosledno pravi: Zhebelle imaio fnoja Krajla, Kra ji teh zhebel, itd. (glej opombe 67—72). Za kralja je imel matico tudi Apostel (glej opombi 91, 93), ko je zapisal, da je matica vižar ali vižnik, t. j. vodnik, vojvoda, vojaren; Zagajšek (opomba 107) pa jo je imenoval poleg matize in mazhize še zhvellni krall. Da je izraz Mazhizha ali K rali/, rabil nekim čebelarjem na Kranjskem za vsakdanjo govorico, nam potrjuje P. P. Glavar v Pogovoru od Zhebelnih Rojou, 620. odstavek. M. Pohlin ni zapisal leta 1781 v Tu malu besedishe matica, marveč Mazheza in leta 1792 v Glossarium slavicum, str. 54, poleg ponesrečenih razlag o izvoru besed, pravilno modroval, da je beseda Mazheza, Rex a pum a male, t. j. mati. Za Pohlinom pa so pobrali izraze mazheza, mazhiza, mazhza Guts-mann, Zagajšek, Debevec in drugi, medtem ko so Goličnik-Vogrin-Kumerdej uveljavili v Ja,nihaja Podvuzhenji leta 1792 samo izraz kruliza, al Matiza. Izraza Mazheza za Bienenkönigin in Shvelu za der Stahl bey den Bienen, Aculeus apis, navaja Franc Anton Breckerfeld (1740—180(>) v zapisih slovenskih izrazov v novomeškem okraju za čas okoli leta 1780 (DAS). Kdaj so začeli Slovenci uporabljati v čebelarstvu poleg mazheza, kral, krajlizh, matiza še izraz maternica, ne morem za gotovo reči. V pomenu matrix, uterus, Gebärmutter je vknjižil besedo Materniza med drugimi že Dalmatin v Regiltru leta 1578 s pristavkom Loshefna [=ložesna], v Regiftru Nekaterih befčd leta 1584 pa je pridal pod Slovenfki, Besjazhki pomen votröba in pod Hervazki, Dalmatinfki, Iftrianfki, Grafhki zopet Loshefna. Da pa je izraz maternica rabil slovenskim čebelarjem namesto mačica, kralj, itd. izvemo najprvo pri Scopoliju leta 1770 v Dissertatio de apibus, str. 16 (glej opombo 89), kjer je v latinskem sestavku izrecno naglasil: Regina, noftratibus Maternza dicihir [= kraljica, ki ji pravijo domačini maternca]. Še bolj določno nam je to povedal P. P. Glavar v Pogovoru od Zhebelnih Rojou leta 1776, kjer je v 49. pogovoru od Sorte teh Zhetbel zapisal v 620. odstavku: ... med lem v' enim zhebelnem Truplu /= n' eni Drushbe]) ali Tovarshlvu /e naidejo Iroje Sorte, ena od druge rislozhene: namerz Materniza, od drugih Mazhizha ali Kraliz imenuvana, Trot je inu le gmein ali Delloune Zhebele. Glavar je napisal v Pogovoru neštetokrat le izraz Materniza, niti enkrat matica. Med starimi slovenskimi slovarniki sem našel besedo materneza za Bieneii-mutter, Bienenkönigin, Weiser zapisano samo pri Janezu Debevcu (glej opombo 108), Pohlin, Gutsmann in Zagajšek je nimajo v tem pomenu. Lovro Pintar (1814—1875), ki je poslovenil leta 1844 Jonikejev »drugi, popravljen in slo pomnoshen« Krajniki Zhbelarzhik. je pisal še dosledno samo materniza in pripomnil na str. 10 pod črto, da se govori »iVa oifokim Goren/him materniza, fzer maiiza, mazliiza«. Govorjenje besede maternica v poljanskem narečju rovtarske narečne skupine nam je pa potrdil Luka Pintar (1857—1915) še za konec 19. Končam. Zdaleč še to ni vse, kar bi se moglo povedati o starih zapisih iz čebelarstva — tudi slovenskih — ker se je bilo treba omejiti zaradi prostora le na najpoglavitnejše; a še tako je bila morda obravnava nekaterim bralcem Slovenskega čebelarja preveč raztrgana, premalo pa domača, pisana in mikavna. Kljub pomanjkljivostim, ki se jili predobro zavedam, vendarle upam, da sem kar se da vestno držal v začetku dano besedo, t. j. tla sem nadrobil predvsem iz starejših slovenskih zapisov o čebelarstvu precej takega drobiža, ki je marsikomu nov, dobrodošel in po volji. (Konec) lra LMS 1895, str. 25: obhod, -oda, materničin izlet v družbi s troti, der Weiselflug, der Hochzeitsflug der Mutterbiene. (Polj.) Tudi glagol »obhoditi« se rabi d pomenu: der Begattungsflug vollziehen. Maternica je odhodila, je že obhojena (befruchtet), in celo o panju />raoijo, da je obhodil ali da je obhöjen, rekše, da ima opraSeno maternico. Človek in čebelica LEOPOLD S T A N E K Gledam te, čebela: kaj le venomer cvetu v uho bajaš, da odpre ti d ver? Ne poznam sovraštva. Nazor — cvetje, panj. ,Ljubim* bajam cvetu in vsesam se vanj. Pravijo, da delaš vedno samo prav, bolje kakor človek, dasi si žival. Delo naša misel, ki preveva roj, volja ta nam vlada, to je naš ustroj. V kolikor sem združbe tvoje red dojel, pravim: modrec Plato bi ga bil vesel. Delo vse življenje, delo tudi smrt. Kaj vem, komu zbiram, sebi, tebi strd. »Po naravnem gonu delam, se ravnam, ti pa po zakonih, ki si dal jih sam. ,Ljubim“, ,ljubim' pojem, cvet hitim iskat: vitezu ljubezni vsak odpre se rad.« POROČILO ZA SEPTEMBER IN OKTOBER September: V prvi dekadi mesca septembra je prevladovalo lepo vreme. Bilo jc sicer nekaj deževnih dni, vendar le v začetku in ob koncu dekade; drugače so bili dnevi sončni in razmeroma topli. Deževje, ki je nastopilo ol» koncu prve dekade, se je nadaljevalo v prvih dneh druge dekade; ponekod pa celo, preko vse dekade. Posledica tega dežja je bila ohladitev, ki smo jo občutili sredi mesca po vsej Sloveniji. Prav tako je bilo v tem času zabeleženih nekaj pojavov slane. V tretji dekadi se je vreme nekoliko zboljšalo. Ohladitev se je v tretji dekadi postopoma stopnjevala, tako da so ponekod znašale minimalne dnevne temperature le nekaj stopinj nad ničlo. Slana je bila tedaj v više ležečih krajih (Ribnica, Pohorje) kar reden pojav. Sredi septembra je ajda povsod odcvetela. Čebele so nato obletavale buče, sončnice itd., sicer pa ni bilo posebne paše. Bojazen čebelarjev, da čebele ne bodo nabrale zimske zaloge, je bila upravičena. V najboljših primerih so nabrale 5 kg, marsikje samo 2—kg, ponekod pa so panji celo izgubili na teži (Rogatec n. pr. 3 kg). Ajda je sicer lepo cvetela in čebele so jo živahno obletavale, a pravega donosa ni bilo. Zato skoraj vsi opazovalci javljajo, da so družine ostale brez zimske zaloge in da jim bo nujno treba dodati kakih 5 kg sladkorja. Kako pa je bilo z medenjem žepka, vidimo iz poročila opazovalca Počivavška, ki je imel čebele na paši v Pribodiču. V svojem poročilu pravi takole: »Žepek je bil zaradi obilne vlage zelo bujen, njegovo medenje pa je bilo kratkotrajno in malo izdatno. Mediti je začel okoli 15. avgusta. Tisti, ki so pripeljali čebele pravočasno, so dobili zimsko zalogo. Najboljša paša je bila v Livnu, Duvnu in Kijevu. Tam je medil 10 dni in dal od 40 do 50 kg skupnega donosa. Zaradi slabe obveščevalne službe pa so zvedeli čebelarji za to prepozno. Na pasišču je bilo vsega skupaj 250—360 panjev, toda paše je bilo za nekoliko tisoč panjev. Tako je propadlo na vagone medu!« Oktober je bil za čebele zelo neugoden. Večino dni prve dekude je padal dež in čebele so malo izletavale. V drugi dekadi je bilo vreme bolj ali manj deževno po vsej Sloveniji. 18. oktobra je bilo v nekaterih krajih neurje, medtem ko je drugod samo močneje deževalo. Sledila je ohladitev s snežnimi padavinami v gorah. Ponekod (Ribnica na Pohorju) je segel sueg tudi nekoliko niže v dolino. V prvi polovici tretje dekude je bilo vreme hladno in deževno. Kasneje se je mraz stopnjeval in prinesel proti koncu mesca sneg. Snežilo je po vsej Sloveniji razen v Primorju in Prekmurju. Novo zapadli sneg je napravil veliko škodo v sadovnjakih, v gozdovih in vinogradih. K sreči se je sneg obdržal samo na Jezerskem in v Planici. Sneg in mraz sta prehitela tudi čebelarje. Le nekaterim se je posrečilo čebele pravočasno dokrmiti s sladkorno raztopino. Drugi, ki so morali na denaturirani sladkor čakati, bodo imeli velike težave s krmljenjem. Opazovalec iz Št. Lovrenca na Dravskem polju se pritožuje zaradi paprike kot sredstva za denaturiranje. Pravi, da ima z njo slabe izkušnje. Donos ali poraba v Skupno Srednji meseina toplina Dnevi Sončni »11 v urah Kraj opazovalnice 1. 11. 111. pridobil ali porabil dkg C C ► E O OJ mesečni tretjini dkg 0> N * rr v.v september Breg— 1 rzic . ok‘tober +200 — ‘20 — 140 — 20 — 50 — 30 +- io — 70 +15.2 + 8.2 28 14 7 11 2 228 136 Dražgoše—Škofja Loka . +300 - 30 — 150 — 50 - 70 + 100 - 100 + 12.9 + 6.5 22 8 7 14 3 135 85 Zerovnica—Postojna . . — 70 — 10 — 35 - 65 — 35 + 20 — 140 - 55 21 14 8 14 3 190 90 Krka—Stična — 50 — 30 -190 — 15 — 55 — 15 — 295 — 6C — 30 21 7 11 3 159 55 Novo mesto +290 — 50 —360 - 65 —200 - 35 — 270 - 150 + 15.8 +127 29 21 7 12 1 231 119 Dobova—Krško .... — 55 — 10 — 60 — 10 — 25 — 140 — 20 +15.1 + 10.0 25 18 6 9 — — Sv. Lovrenc na Drav. p. . -230 - 75 — 90 - 30 - 50 — 50 — 370 — 155 + 14 2 +• 8.8 28 17 7 12 191 130 Sv. Lovrenc na Pohorju . +215 - 50 — 50 — 60 — 90 — 90 + 75 — 200 +14.6 +- 9.2 29 15 5 14 3 205 104 Ribnica na Pohorju . . +160 — 20 — 40 — 30 — 50 — 30 + 70 — 80 — 28 16 12 12 4 185 102 Bučkovci—Ljutomer . . — 55 — 35 —170 — 35 — 35 — 260 — 70 +15.5 + 8.2 30 17 5 14 — 198 142 Cezanjevci—Ljutomer — 70 — 10 —150 — 20 — 50 — 30 — 270 — 60 + 15.2 +- 9.8 25 10 6 12 — 102 72 Prosenjakovci-M. Sobota — 120 — 10 —150 — 70 — 30 — 340 — 40 + 15.3 + 9.4 28 15 6 12 — 188 92 Lendava + 30 — 20 — 180 - 30 — 60 — 30 — 210 - 80 + 16.7 +- 9.4 25 14 8 12 — 142 65 Selnica ob Dravi . . . — 90 — 40 —100 —110 — 70 — 50 — 260 — 200 +13.2 +- 7.9 23 i3 8 14 1 231 109 Dragatuš—Črnomelj . . - 5 —165 -120 — 290 — — 7 — — Rogatec — 90 — 70 Z — 160 + 15.5 + 10.6 30 22 7 15 1 175 93 Bilje—Renče — 20 — 40 — 40 — 5 —160 — 15 — 220 — 60 +19.0 +13.3 28 22 5 7 — 269 173 Pušča—Bistrica . . . + 130 — 30 - 85 — 40 -110 — 30 — 65 — 100 + 14.0 + 9.0 22 13 9 17 1 — Logatec — 65 — 50 — 140 — 40 + 70 - 30 — 275 — 120 +17.2 + 13.3 23 11 3 143 Ljubljana — — — +14.7 I + 9.5 — 11 15 3 161 92 september Povpreckl . . oktober — — ' — — 173.6 — 95.3 +15.2 + 9.7 26.3 16.9 7.4 12.6 2.4 184.3 97.6 Čebelarska latinščina ali kaj? V št. 5-6 Slovenskega čebelarja je govor tudi o amerikanskem žrelu pri AZ-panjih in o njihovem velikem pomenu za donos medu. lies je, da je navadno žrelo že ob količkaj živahnem letu čebel premajhno. To lahko vidimo že spomladi ob živah-nem donašanju obnožine, kaj šele ob kaki dobri poletni paši. Da je sedanje žrelo premajhno za prezračevanje panjev ob hudi vročini, nam pa pokažejo čebele same, ko se v velikih grozdih obešajo na brade panjev in prisedajo po vsej končnici. Na to sem v Slovenskem čebelarju že večkrat opozoril, toda velikost je ostala ista. Vse mogoče in nemogoče spremembe — ne rečem izboljšave! — smo pri panju uvedli, »samo žrelo je ostalo iste velikosti kakor pri kranjiču, dasi je v dobrem AŽ - panju dvakrat več živalic. Pomen ameriškega žrela postane še bolj očiten pri večjem čebelarstvu. Dostikrat se pripeti, da kak panj pozimi hudo moči, tako da se voda kar izceja pri žrelu. Pri nepremičnem žrelu lahko čebelar odstrani samo vodo na bradi in v žrelu, kar je je znotraj panja na dnu, pa ne. Pri ameriškem žrelu je stvar lahka. Zagozdo odstranimo in potegnemo lepenko iz panja ter jo zamenjamo s suho in snažno, ne da bi čebele s tem motili. To gre gladko le tedaj, če smo zagozdo jeseni lepo očistili in po robeh prav nalahno z lojem namazali. Prednoist ameriškega žrela se pokaže zlasti pri spomladanskem čiščenju pa-njevega dna. Kakor hitro zapiha jug in šo preden začnejo čebele izletavati, odstranimo ameriško žrelo, potegnemo lepenko z mrtvicami in drobirjem iz panja, namesto nje pa denemo drugo, čisto. Potem lahko v miru pregledamo, kaj «e je čez zimo na lepenki nabralo. Čebel nič ne vznemirjamo, treba nam je le panje zadaj odpreti, da se prepričamo, ali so slamnice suhe. Ameriško žrelo ve ceniti zlasti čebelar, ki ima čebele čez zimo na tujem pasišču. Da bi pa panji ob odprtem ameriškem žrelu nabrali trikrat več medu kakor panji z navadnim žrelom, tega ne verjamem in ne bi tega potrdil, tudi če bi me. na ražnju pekli. Le pomislite: normalni panj bi n. pr. nabral 20 kg, tisti z velikim žrelom pa kar 60 kg. Škoda, da to ni res! Pa saj bi bili zadovoljni tudi z mnogo manjšo razliko. No, navsezadnje malo čebelarske latinščine nikomur ne škodi. Število raznih čebelarskih upov sc s takimi vestmi prijetno pomnoži in tudi to ni brez pomena ... A. B. Čebelarstvo v Vzhodni Gotlandiji (1953). V švedski pokrajini Vzhodni Gotlandiji so izvedli anketo, ki naj bi osvetlila stanje švedskega čebelarstva. Da so izbrali prav to pokrajino, je vzrok v tem, da je čebelarstvo tam najbolj razvito, kakor tudi v tem, da se je pokazala kričeča potreba po oprašujočih žuželkah na celotnem področju (sadjarstvo). Poleg tega je uradna statistika, ki jo vodi SBR (Švedska zveza čebelarjev), precej pomanjkljiva, ker ne more zajeti manjših okrajev in čebelarjev, ki niso člani Zveze. Anketirali so s sodelovanjem okrajev in njihovih sadjarskih organizacij ter seveda vseh čebelarjev, včlanjenih v SBR. Rezultati so bili objavljeni v Ostergütlands Fröodlareförenings verkssam-hetsberattelse (Nasveti za delo Vzhodno-gotlandske sadjarske zveze) in so v kratkem sledeči: Skupno so našteli 20.000 panjev. Od tega jih je pri organiziranih čebelarjih 14.000. Da dobimo nekoliko konkretnejši pojem o tem številu, je treba povedati, da je Vzhodna Gotlandija, ki leži južno od Stockholma, nekoliko manjša od Slovenije. Na eno čebelarstvo pride 8 panjev. Absolutno večino imajo čebelarji z 1—10 panji, 53 % celotnega števila zavzemajo mali čebelarji z 1—5 panji, četrtina jih ima po 6—10, 15 % 11—20, samo H % 21—100 panjev. Kar se tiče geo- grafske razporeditve teli krajev, so ugotovili, da je neugodna za gojitev oljnih rastlin in detelje, ki predstavlja važno gospodarsko panogo tega področja. Nordijski čebelarski časopis (Nordisk bitidskrift) je list, ki ga skupno izda jajo norveški, švedski in danski čebelarji; pisan je v vseli treh jezikih. Pri njem sodelujejo vodilni strokovnjaki iz raznih dežel. Izhaja petkrat na leto. Tukaj podajamo pregled nekaterih člankov po podatkih, ki so bili objavljeni v marčni številki 1953 švedskega lista »Bitidnin-gcn« ter obravnavajo letnik 1952 in 1953. List razpravlja o mednarodnem stanju boja proti nosemavosti, ki zelo zanima švedske čebelarje. Danski vzrejevalec matic Oie Müller poroča o svojem delu. Uporablja Hedbergovo metodo, vendar jo je zelo izpopolnil. Roli Lunder se ukvarja z oskrbovanjem čebel s cvetnim prahom in nadomestili, ki so jih preizkusili drugod po svetu. Bertil Hanstrom piše o neki kukavici, ki pomaga črncem najti gnezda divjih čebel. Za nagrado dobi del medu; zelo ji teknejo tudi ličinke in vosek. E. Villumstad poučuje čebelarje, kako morajo ravnati z medom. Erik Martimo povzema iz članka nemškega raziskovalca Lindauerja, kako prebije čebela dan. Članki so opremljeni z nazornimi slikami. Razen navedenega je v listu še mnogo drugih zanimivosti. Najboljši spomladanski pitanec. V splošnem porabimo spomladi za pitanje vsak med bodisi cvetlični, ajdov ali bojev. Celo mana je dobra, samo da čebelam ne primanjkuje vode. Ker s pomladanskim pitanjem ne začnemo pred sredo marca in ker jim pokladamo razredčen med, jim že s tem nudimo dovolj vode. Sicer jo pa ob ugodnem vremenu dobe tudi v naravi. Omenil sem več vrst medu, samo enega sem namenoma izpustil. To je kostanjev med, ki je za spomladansko pitanje ravno najboljši. Marsikdo mi bo ugovarjal, češ saj še za ljudi ni dober, ko je tako grenak, tem manj bo za čebele. A kaj povzroča to njegovo značilno grenkobo? To je cvetni prah, ki ga je zelo veliko v njem. Kostanjev med ima tako droben cvetni prall, da sc prime čebele po vsem telesu, ko se smuče po cvetih in ga tako v panju nehote primeša medu. Od cvetnega prahu ima tudi med grenak okus. In ravno ta cvetni prah v medu je listi čudež, ki pomaga čebelam spomladi do hitrega razvoja. Zato naj čebelarji, ki imajo doma ali vsaj v dosegljivi bližini to pašo, ne puste, da jim uide neizkoriščena. Ni treba zabavljati čez obilico cvetnega prahu in grenkobo medu. Kostanjev med in cvetni prah spravita čebelje družine na višek in jih pripravita za zadnjo, to je za ajdovo pašo. Ajdova paša pa je podlaga za zazimljenje močnih družin, torej takih družin, od katerih moremo spomladi pričakovati dobrega razvoja. Zato naj vsak čebelar kostanjev med, če ga kaj pridela, shrani za spomladansko pitanje in vesel bo uspeha, ki ga bo dosegel z njim. -.r. Virmasan Limonov grm kot dokaz, da povzročajo izvenevetno medenje na rastlinah ušice. Moj prijatelj Ljubljančan goji v svoji delovni sobi limonov grm; zgodaj spomladi je imel na vejah c ved in sad. 19. marca, ko je bila narava še popolnoma pod snegom, mu je na vso moč medil. Medenje so povzročali kaparji, ki jih je bilo precej na grmu, čeprav jih je mnogo uničil; prilepljeni so bili na spodnjo stran listov in izločali so mano, ki je padala na tla pod listi. Kjer na listih ni bilo kaparjev, tam na tleh pod njimi tudi ni bilo sladkih kapljic. Temperatura v sobi je bila navadna, 6 inso-laciji, ki jo pristaši »potenja« dreves zahtevajo, ni bilo govora, vendar so morale biti »vremenske razmere« v sobi za razvoj kaparjev ugodne. Ali smemo iz takega primera sklepati, da bosta medili smreka in hoja? S. Raič Prestavljanje družin v nove panje. Dostikrat se primeri čebelarju, da mora v zgodnji pomladi prestaviti čebeljo družino v drug panj. Star izkušen čebelar nima skrbi, kako bo to opravil, pač pa začetnik in tem naj veljajo te vrstice. Ako je zunaj vsaj 5 do 8 stopinj toplote, si pripravi prazen panj, daj vanj nekaj na štedilniku segretih opek, in sicer vsaj nekaj ur prej, kot boš prestavljal, da se panj pošteno segreje. Ko /ačneš z delom, potegni panj, ki ga nameravaš prestaviti, iz vrste, na njegovo mesto pa postavi nov panj in vzemi iz njega vloženo opeko. V star panj položi pod gnezdo lepenko ali papir, da bodo ostale čebele, ki bodo padle s satja, na njem. Sate jemlji nalahno iz panja in jih v istem redu postavljaj v novi panj. Ko je to gotovo, omedi še morebitne čebele s sten panja na vloženi papir in jih potem stresi v novi panj. Tega zopet dobro odeni in zapri ter pusti pri miru. Ako si vse delo hitro in vestno opravil, ne 1)0 prestavljanje prav nič škodovalo Kuko velika je medna golša? V 7—8 številki SČ sem bral med Malim kruhkom, da medna golša čebele m dosti večja od glave bucike. Osupnil sem nad to navedbo. Jaz je še nikdar nisem meril, domnevam pa, da mora biti precej večja. Morda je prazna tako velika, polna pa dosti večja. Le poglejte čebelo, ki se vrne v jutranjih urah s paše. Ko sede na brado, takoj opazimo, da mora biti paša dobra, saj je čebelin zadek usločen in tako napet, da ga čebela vleče pri hoji po bradi za sabo. Ravno to pa nam pove, da. je paša dobra. Če pritisneš nekoliko na zadek take čebele, bo dala pošteno kapljico medečine od sebe, mnogo več kakor 40 mg. (Koliko je to, ne vem, kajti moje čebele prinašajo nabrani med domov samo še v cekarjih.) A.B. Nenavaden pojav. Pred sobo v mojem sedanjem bivališču na Gorenjskem je velika odprta veranda. Ves dan se koplje v soncu, če je nebo jasno. V začetku avgusta so začele padati na tla verande posamezne čebele. Vse brez izjeme so padle na hrbet. Nekoliko trenutkov so obležale negibne, potem pa so se začele zelo naglo vrteti kakor vrtavke. Če sem taki čebeli pomolil prst, se ga je naglo oprijela, toda takoj nato je zopet padla na hrbet in se začela vrteti. Ko sem ji prst še drugič pomolil, se ga je znova oprijela, nekaj časa krožila vsa zbegana na roki, potem pa živo odletela. Takih čebel sem opazil najmanj kakih trideset in jih še opazujem. Zelo me zanima, kaj bi utegnilo biti vzrok temu pojavu. Nihče ne omenja kaj takega kot značilnost za kako čebeljo bolezen. A.B. Obisk iz Nemčije. Septembra mesca je obiskal našo Zvezo neki nemški znanstvenik biolog, ki se je zelo zanimal tudi za naše čebelarske razmere. Povedal je, da prepušča v Nemčiji državna oblast vso skrb za napredek čebelarstva ondotnim čebelarskim organizacijam, ki jih vodi Državna zveza čebelarskih društev. Od države ne dobivajo nikakih podpor, pač pa sladkor za krmljenje čebel po znižani ceni 96 Pf. za kilogram. Sladkor je čist, ni denaturiran. Zadnja leta se lastniki sadovnjakov zelo zavzemajo za dovoz čebel v njihove plantaže med cvetenjem sadnega drevja. Od panja plačujejo po 6 Mk, čebelarji pa so sklenili, da je to premalo, in zahtevajo 12 Mk od panja. Letak št. t o zazimovanju čebeljih družin je izdal odbor za čebelarstvo pri GZZ s sodelovanjem Kmetijskega inštituta Slovenije (sestavil inž. Jože Rihar). Slovenščina v letaku res ne dela čast Kmetijskemu inštitutu. Sestavljalec letaka je v čebelarskem izrazoslovju in sploh jezikovno slabo podkovan. Piše o poprvclh, namesto o drugoih, tretjevcih, o tihem preleganju (ali imamo tudi glasnega?), o družinah, ki še zadržujejo trote (jih še niso odgnale). Čebele vzi-muje, namesto zazimuje, sate vstavlja v panje, namesto dodaja panjem. Govori o zoženi družini, namesto o zoženem plodišču. Njegove čebele klajo prevzemajo, namesto jemljejo. Čebele dokr-muje, namesto da jim spopolnjuje zimsko zalogo. Čudno se bere, ko piše o brezizletni dobi čebel, in da je za ziinovanje (pruv prezimovanje) neprečiščen sladkor manj primeren. Pisec dokrmuje družine in piše o iz-letalnici namesto o žrelu, o prezimitvi / namesto o prezimijenju, o zaščitenih družinah namesto o zavarovanih itd., itd. Tudi v strokovnem pogledu bi želeli več točnosti. Pisec pravi, da moramo pred zimo i/. plodišča odstraniti vse bele, še nikdar zalezene sate. Če so krajni sati taki. jih kar brez skrbi lahko v panju pustimo. Raztopina sladkorja v razmerju 1 liter vode na 2 kg sladkorja je pregosta; začne rada kristalizirati. Najprimernejša je, če damo na 1 kg sladkorja 6 del ali kvečjemu 7 del vode. Zakuj bi sladkorja ne smeli kuhati, kakor pravi inž. R., ini je nerazumljivo. Ce je denaturiran, je to celo dobro, saj ga s tem še bolj očistimo. Čebelnjak in panji morajo biti nameščeni tako, da lahko pozimi čez dan nanje sije sonce, priporoča pisec. Na to moramo misliti že pri gradnji čebelnjaka, ne pa šele pri zazimovanju panjev. Inž. R. svetuje, naj čebelnjak, ki je izpostavljen vetrovom, zavarujemo pred severnikom (!) in burjo tako, da napravimo plot ali zasadimo živo mejo. Pa bo morala biti precej visoka ta živa meja, da bo kuj zalegla . . . Za zimsko odejo priporoča slamnice, kar je v redu. Ni pa prav, da na drugem mestu svari pred uporabo slame za paž, ker vleče nase (prav: nateguje) vlago. Za paženje priporoča tudi porozne plošče iz lesonita. Te bi zelo rad poznal. Običajno je lesonit zelo gost. A.B. Pozor pri letošnjem zazimovanju panjev! Mnogo panjev je bilo letos na ho-jevi paši. V tej paši panji radi oslabe. Na koncu paše je v njih večinoma sama stara, izrabljena žival. V normalnih letih si panji v ajdovi paši kolikor toliko opomorejo, tako da si izpodrede mlade čebele. Letos pa s tem ni bilo nič, ker je bila ajda zelo pozno sejana in je cvetela večinoma šele septembra mesca. Takrat pa ne medi, ker je že prehladno. Marsikak čebelar je jeseni panje ojačal s čebelami iz drugih panjev. Če je imel v svojih po večini hojev med, ki ga ni mogel zamenjati s sladkorjem, bi bilo bolje, da bi čebel ne dodajal. Taki panji so potem vso zimo nemirni. Skoraj vsi postanejo grižavi. Če smo pa panjem lahko dali 4—5 kg sladkorja, se nam griže ni bati. Le zelo dolga in huda zima bi tudi takim panjem kolikor toliko škodovala. ^ g Letošnja hoja je bila zelo muhasta, bolje rečeno, vreme je bilo muhasto. Pod Krimom je začela mediti okoli sredine junija, medila pa je do sredine avgusta tako trdovratno, kot le redkokdaj. Ni je mogel ugnati noben pohleven dež, pa tudi nobena ploha. Že drugi ali tretji dan po dežju so se pojavile sladke kapljice po listju pod hojami in čebele so se zopet usule v hrib. Da letos ni bilo toliko deževnih dni, bi bila medena žetev rekordna, kakor že dolgo ne. Iloja pa je pokazala letos še drugo muhavost: zopet je bilo medenje krajevno različno vse od Velikih Lašč pa do Logaško-cerk-niške planote, ponekod obilno, ponekod pičlo, ali pa ga sploh ni bilo. Na Pohorju je hoja medila samo teden dni. Kaka škoda, da nimamo o vsem tem podrobnejših poročil. Glus vpijočega v puščavi je ostal moj poziv čebelarjem v 51. letniku Slovenskega čebelarja, da naj priobčijo svoja opazovanja in izkušnje ter pomagajo pri reševanju skrivnosti, v katere je še vedno zavito medenje iglavcev. Ta poziv velja sedaj še posebno nastajajočemu kmetijskemu znanstvenemu zavodu. Ilič Rhodus! ^ p Nikar tik pred prevozom ne točite! ' Če imaš čebele kje daleč na paši, morda celo stotine kilometrov od doma in moraš pred povratkom točiti, ne stori tega na dan prevoza, ampak vsaj en dan, še bolje dva dni prej. Ometanje čebel in vračanje mokrih iztočenih satov čebele precej razburi, tako da nastane v panjih večja toplota, kakor je sicer. Med prevozom se toplota poveča in, če je še zrak vroč, je večja nevarnost, du se čebele zaduše, kakor pri panjih, ki jih nismo točili. Prav tako ne smemo tik pred prevozom krmiti. Nesreče pri prevozih niso redke. Tudi letos so imeli nekateri čebelarji veliko smolo, če se sme tako reči. Mnogokrat so temu sami krivi, ker se ne ravnajo po dobrih nasvetih. » g ' NAŠ TAJNIK — SEDEMDESETLETNIK »Sem fantič z zelenega Stujerja . . « V Moškanjcih blizu Ptuju v veseli Liikariji, tam v osrčju nepreglednih uj-dovih pasišč, se je rodil kinctiškemu posestniku pred 70 leti naš Franček. Brezskrbna otroška leta so mu potekala na ljubljeni domačiji prav tako kakor drugim kmetiškim otrokom: pasel je živino, se zanimal za vse živo v naravi, pomagal pri domačih opravilih itd. Nekoč je našel na podu okoli 20 praznih košev in pogruntal, da so to odsluženi čebelji panji. Pri hiši so imeli čebele, še preden je Franček prikobacal na svet. Kot dvanajstletni pobič pa je začel sam čebela riti. Zahajal je k sosedu-želarju, gledal in se učil, pa tudi z rokami poprijel, če je bilo treba. Za njegov trud ga je sosed razveselil z lepim .rojem. Toda veselje je trajalo samo do prve zime. Zaradi slabe ajdove paše čebele niso nabrale dovolj medu in tako je družinica žalostno končala. S tem je bilo končano tudi prvo poglavje Frančeko-vega čebelarjenja. Kdo pa je tedaj v letu 1897 že krmil čebele s sladkorjem, posebno v krajih, prebogatih ajdovca? Solo je obiskoval Franček najprej doma, potem pa še v Mariboru. Izučil se je mizarstva, a se mu ni posvetil. Po končanih izpitih in opravljenih vojaških dolžnostih se je znašel v železniški službi, kjer je ostal dolga leta, do upokojitve. Kot železniški uradnik je po 33 letih začel zopet čebplariti, tokrat pa že v modernih panjih. Svoje AZ-panje je prepel ja val v družbi še dveh čebelarjev na razne paše skoraj po vsej Jugoslaviji. Tako je stalno vozil na akacijo v okolico Subotice, pogosto pa tudi na čišljak v Srem, na hojo in travnike v hladni Gorski kotor, na žepek v kršilo Liko, na polaj na močvirno Lonjsko polje, na žajbelj v sosednjo Istro itd. Kdo bi naštel vsa številna pasišča, ki jih je obiskoval leto za letom. Kljub neprestanemu prevažanju ni imel nikoli kakih posebnih nesreč pri čebelah, niti tedaj ne, ko jih je vozil na otok Hvar in so bile »muhe« zaprte v panjih celih devet dni. To svojo edinstveno potovanje je lepo opisal v Slovenskem čebelarju leta 1949. Razen tega je napisal še več drugih zanimivih člankov. Da pa nobeno pravilo ni brez izjeme, dokazuje dejstvo, da se mu je letos med prevozom iz Srema v Ljubljano zadušilo več družin. Našega jubilanta lahko prištevamo med prve prevaževalce na daljše proge. Njemu in še nekaterim drugim železničarjem se moramo zahvaliti za vsa številna pasišča v sosednjih republikah, ki jih danes bolj ali manj uspešno izkoriščamo. Nesebičen, kakor je vedno bil, je hotel zajeti v čebelarske vrste čim več svojih tovarišev železničarjev. Z njimi je osnoval Železničarsko čebelarsko zadrugo v Ljubljani in ji tajnikoval od njenega začetka (1952) do njene spojitve s Čebelarskim društvom po vojni. Nu njegovo pobudo se je Železničarska čebelarska zadruga udeležila leta 1934 vseslovanske čebelarske razstave v Beogradu. Tja je odpeljal kar cel vagon razstavnega blaga in dosegel prvo nagrado. Izložba Slovenskega čebelarskega društva je bila na tej razstavi mnogo skromnejša. Po združitvi Železničarske čebelarske zadruge s Čebelarskim društvom je bil Franček izvoljen v upravni odbor, kjer je deloval kot vodja mizarske delavnice, kasneje kot upravnik oziroma predsednik in končno kot tajnik. Po dvoletnem presledku je bil luni zopet izvoljen v odbor Zveze. Pri njej še danes opravlja v splošno zadovoljstvo tajniške posle. Vse svoje življenje jo bil naš Franček zaveden Slovenec, kremenit značaj, požrtvovalen iu nesebičen tovariš. Kot takega ga pozna obširen krog čebelarjev ne samo v Sloveniji, temveč tudi v drugih republikah. Našemu jubilantu, ki je slavil 21. novembra 1955 svojo 70-letnico rojstvu in mimogrede tudi 25-letnico čebelarjenja, želimo njegovi prijatelji, da bi zdrav in zadovoljen še dolgo pasel svoje ljubljene čebelice. Člani Čebelarskega društva pa sc radujemo, da vidimo v svojih vrstah še vedno tako aktivnega zaslužnega tajnika — Frančeka Cvetka. R POROČILO o IV. rednem občnem zboru Zveze čebelarskih društev za Slovenijo Po tajniškem poročilu je tovariš Jelnikar prikazal bilanco: Aktiva osnovna sredstva................ 11525 din denarna sredstva................ 1.472 din surovine in material .... 1.138 din aktivne časovne razmejitve . 89 din kupci in ostale terjatve . . 17.399 din Skupaj . . . 31.624 din Pasiva sklad osnovnih sredstev . . 11.526 din razni skladi................... 18.280 din pasivne časovne razmejitve . 23 din dobavitelji in ostale obveznosti ............................. 1.795 din Skupaj . . . 31.624 din Pregled dobička in izgube 31. dec. 1954 u) iz likvidacije gospodarskih dejavnosti negativne razlike . . . pozitivne razlike .... 34,089.770 din 1-9,975.650 din Izguba z likvidacije 14,114.120 din b) Iz poslovanja 1954: R u z h o d k i 1. Slov. čebelar, izguba . . . 154.069 2. Avtom, prevozi, popravila . . 534.318 3. Čebel, šola . . 389.132 4. Opaz. postaje . 38.790 5. Plače delavcem in uslužbencem 726.394 6. Soc. za varov. . 326.878 7. Stroški organ. 740.478 2,910.059 din Skupaj . . . 17,024.179 din Izredni r u z h o d k i . 248.885 din Razhodki izgube skupaj 17,273.064 din Dohodki. . . . . . 4.536.044 din Čista izguba skupaj . . 12,737.020 din Nato je tovariš Rojec prebral referat: Ob 10-letnici delu za razvoj slovenskega čebelarstva (objavljen v skrajšani obliki v 5./6. št. Sl. č\). Nadalje je tov. Mihelič kot predsednik nadzornega odbora podal svoje poročilo, v katerem se je pohvalno izrazil o delu odboru, še posebej o delu predsednika tov. Majcna. Zato je predložil, da da občni zbor vsemu upravnemu odboru razrešnico. S tem so bila poročila izčrpana in tov. Majcen je pozval verifikacijsko in kandidacijsko komisijo, da začneta z delom. Y imenu MLO je pozdravil občni zbor inž. Šega ter mu želel veliko uspeha. »Upam,« je dejal, »da boste iz svoje sredine izbrali upravni odbor, ki bo znal pravilno usmerjati slovenske čebelarje in braniti ugled in ponos organizacije, ki stoji na čelu slovenskega čebelarstva že desetletja.« Za njim sc jc prijavil k besedi tov. Globokar in dejal: Dovolite mi, da v imenu GZZ pozdravim občni zbor z željo, da bi vsi čebelarji prišli čimprej do spoznanja, da zadruzho gospodarstvo združuje na vasi vse panoge kmetijstva. Kmetijsko zudružništvo prej res ni uživalo takega ugleda, kot ga je zaslužilo. Danes pa čedalje močneje posega v našo gospodarsko politiko. Nujno je, da se v okviru zadružništvu reši tudi čebelarsko vprašanje. Čebelarstvo ni šport, ampak izrazita kmetijska panoga. Je enak partner drugim kmetijskim panogam. Zato ga pospešujemo, a ga s tem ne mislimo monopolizirati. Če hočemo doseči uspeh, moramo sodelovati z vsemi, ki so si zastavili iste naloge. Ni prav, če kdo misli, da bi bilo treba ZČD likvidirati; GZZ je že dokazala, da tako ne misli. Suj ji je izplačala iz svojih sredstev po nalogu tov. Avblja in tov. Kraigherja podporo, sladkor pa ji je bil dodeljen po posredovanju našega predsednika. Kar se tiče veterinarske zaščite, naš predsednik ni nikdar odrekel, ko so bila ZČD potrebna finančna sredstva. Želim, da bi vladala sloga v čebelarskih vrstah tudi na terenu. kajti le tako bomo dosegli uspehe, kot so jih drugod že dosegli. Tov. Majcen se je obema zahvalil. Tov. Janžekovič: Glede sodelovanja med nami in člani KZ pripominjam, da občutimo na terenu ravno nasprotno. Pri nas v Ptuju se postavlja ta stvar tako, da smo lahko ali samo člani OZZ ali samo člani ČD. Mi smo za sodelovanje, vendar so pri nas huda trenja. Zato prosim tov. Globokarja, da opozori organe pri OZZ v Ptuju, da njih postopek ni niti zaželen niti pravilen. Če bodo še naprej tako trdovratni, ne bomo prišli nikoli do sodelovanja. Tov. Globokar: GZZ ni proti nobeni organizaciji in tudi nima pravice, da bi proti komurkoli rovarila. (3d nas ni bilo izdano nobeno navodilo, da ne bi smel biti pri OZZ, kdor je član ČD. Tov. Geč: V resnici so dejstva drugačna. Smo kmetje in člani KZ. Bil sem pri tajniku OZZ, a tu me je napadel, ker sem branil interese ČD. Ker sem kot član KZ živinorejec, sem lahko v odseku za živinorejo in kot sadjar v odseku za sadjarstvo, kot čebelar pa v čebelarskem odseku ne smem biti, ker sem član ČD. Tajnik OZZ je šel od čebelarja do čebelarju in jim dajal v podpis izjave, ki so se glasile nekako takole: Podpisani izjavljam, da bom član odseka za čebelarstvo pri OZZ in da kot čebelar ne bom sodeloval pri nobenem drugem društvu. Nekaj čebelarjev je zaradi te izjave izstopilo iz ČD, drugi so mu ostali zvesti. Povedal sem to v Ljubljani, pa mi je bilo rečeno, da se kaj takega ne dogaja nikjer drugje v Sloveniji, ampak samo v Ptuju in v Središču. Vsa stvar je šla celo tako daleč, da so pozvali predsednika ČD v Ptuju na notranjo upravo in ga pestili zaradi občnega zbora ČD, češ da ni bil pravilno sklican. Tov. Majcen: S tov. Avbljem sem osebno govoril o teli stvareh, prav pa je, da sliši to iz vaših ust tudi tov. Globokar. Upam, da bo poskrbel pri GZZ za take direktive, ki bodo skušale odpravili nezdrave razmere v Ptuju. Nekateri hočejo zavirati naše delo, a tega ne moremo trpeti. Kot svobodni državljani smo lahko člani katerekoli gospodarske organizacije. Tov. Kavčič: Pred 14 dnevi je bil pri GZZ v Ljubljani sestanek čebelarskega odseka. Našemu zastopniku je bilo rečeno. da bo treba naziv »društvo* spremeniti, če bomo hoteli postati člani čebelarskega odseka. Tov. Globokar: Tako ni bilo mišljeno; bilo je napačno preneseno. Tov. Lampe in tov. Belec izjavljata, da je pri njih (Kranj, Ljutomer) sodelovanje iskreno in zato tudi uspešno. Tov. Belec je podčrtal važnost čebelarske zadruge, ki smo jo že imeli, a nam je sedaj ne dovolijo znova ustanoviti. Apeliral je na zastopnika GZZ, da te stvari razčisti. Če i mu jo ribiči in duhovniki lahko svoje zadruge, potem so pač tudi slovenski čebelarji upravičeni, da jo imajo, saj opravljajo važno poslanstvo in jim je vir dohodkov nujno potreben. Nadalje se je zavzel za Slov. čebelarja, ki orje.ledino že 57 let, ima svojo tradicijo in je napravil ogromno za dvig slovenskega čebelarstva. Ostati mora še naprej glasilo naše organizacije. Našim članom je potreben ne samo zaradi tega, da jili strokovno dviga, ampak tudi zato, da jih organizacijsko povezuje. Novo čebelarsko knjigo naj izda naša Zveza, društva pa naj zberejo naročila. Knjigo že težko pričakujemo, zato bodimo vsi propagatorji zanjo. Proračun bo pokazal, da bo v 1. 19% več izdatkov kot dohodkov. Ker Zveza ne bo imela zadostnih finančnih sredstev, jih bomo morali nekje najti. Če ne bo šlo drugače, bomo morali doprinesti tudi žrtve. Prispevek Zvezi 5 din na člana je premajhen. Treba ga bo zvišati vsaj na 10 din. Nekatera društva so iznajdljiva in si znajo pomagati s tombolami, srečolovi itd. Naj pri teh izrednih dohodkih mislijo tudi na Zvezo. Tov. Globokar: Yem, du je 80 % čebelarjev še neorganiziranih. Tako vsaj pravijo situacijska poročila. To naj bi imeli pred očmi i GZZ i ZCD. Ni se jima treba puliti za članstvo. Če vsaka samo četrtino teh pridobi, bosta obe dovolj močni. Clede zadruge, ki jo hoče imeti ZČD, naj omenim, da so specialne kmetijske zadruge v Sloveniji nezaželene. Vsa kmetijska dejavnost naj se izživlja pod skupnim vodstvom. Saj niti hmeljarska zadruga, ki bi bila morda bolj potrebna, ne obstoji več. Glede Slovenskega čebelarju je GZZ predlagala, naj bi se pocenil. To pa bi bilo mogoče samo tako, da bi ga izdajala »Kmečka kn jiga«. »Kmečka kn jiga« je ustanova, ki jo podpira GZZ iz svojega proračuna. Zato tudi lahko subvencionira pasivne strokovne liste. Če bi se to zgodilo, bi se moral seveda tudi uredniški odbor prenesti tja. Slovenski čebelar pa bi lahko zaradi tega še vedno ostal glasilo Zveze. Pri GZZ rešujemo čebelarska vprašanja, ker smo za to pooblaščeni. Mi smo voljeni organi. Nuših odsekov ne bomo pustili razbijati. Tov. Močnik: Ne verjamem, da je 80 % čebelarjev neorganiziranih. Treba je posvetiti več pozornosti zbiranju statističnih podatkov. Vsako društvo bi moralo imeti natančno evidenco čebelarjev, ne samo organiziranih, temveč tudi neorganiziranih. Ta nam bo potrebna zlasti tedaj, če bi se pojavila kaka čebelja bolezen. Vedno je večja verjetnost, da se pojavi bolezen pri nečlanih kakor pri članih. Treba je popisati, koliko panjev je bilo zazimljenih in koliko jih je prezimilo. Važna je tudi statistika članstva po poklicih. Večina čebelarjev pri nas ni kmetov. V Mariboru je n. pr. takih le 31 %, medtem ko jih pripada drugim poklicem 67 %. Podobno bo najbrž tudi drugod. Delegat .iz Šoštan ja je prosil pojasnila, kakšna je razlika, če je čebelar član ČD ali OZZ. Tov. Majcen: Naša naloga je, da za jamemo vse čebelarje, tudi nekmete. KZ imajo preozka teritorialna območja, da bi mogle to storiti. Samo zaradi nekaj oseb. ki spadajo v kako tako področje, se dostikrat niti ne izplača vzdrževati čebelarskega odseka. Naša društva imajo širši obseg in združujejo čebelarje ne glede na njih poklicno pripadnost. Tov. Globokar: Večja področja zajemajo pri nas pododbori. Zato tudi vse KZ ne bodo imele svojih čebelarskih odsekov. Tov. Raič: Meni se zdi neumestno govoriti: toliko je čebelarjev kmetov, toliko nekmetov. Glavno je, da čebelarimo. Posnemajmo čebelo! Ona nič ne sprašuje, ali naj gre opraševat drevo člana ZČD ali GZZ. ampak leti brez izbire na vse, kar cvete. Če se je naša organizacija v preteklosti sijajno obnesla, zakaj naj bi sedaj ne bila več dobra. Po vsej državi so samostojne čebelarske organizacije podobno urejene kakor pri nas. Vse, kar pravi tov. Globokar, vodi v dvotir-nost, v njej pa ne vidim pravega napredka. Premalo tudi poudarjamo pomen čebelarstva. V Sloveniji je znašala vred- nost sadja, ki so ga leta 1954 pridelali sadjarji, do ene milijarde dinarjev. To je večinoma zasluga naših čebel, ki so opražile cvetove. Če so torej čebele skupnosti toliko koristile, je njena dolžnost, da čebelarsko organizacijo podpre in se ji tako oddolži. Tov. Šlander: Tudi jaz sem dobil vtis, da prehajamo na dvotirni sistem. Na eni strani slišimo glasove o prijateljskem sodelovanju, na drugi so pa nasprotja kar najbolj ostra. Tov. Globokar ni razložil, kaj spada v delokrog naše Zveze in kaj je naloga GZZ. Zdi se mi, da so vmes osebna trenja, kar je vsega obsojanja vredno. Želim, da se v naši metropoli te stvari razčistijo, potem bo tudi na deželi lepb teklo. Po mojem mnenju je v glavnem poklicana ZCD, da pospešuje čebelarstvo. Tov. Štefancioza: Jaz sem za skupno delo. V Ptuju so zgrabili preostro. Saj so od naših družin celo zahtevali, da izročijo svoje štampiljke. V Ljutomeru rešujejo probleme lepo složno, zakaj jih ne bi še drugi. Pri nus so tri šibke KZ. Ena ima 8 čebelarjev, druga 5, tretja 2. Ker bi bilo delo v teh zadrugah pri tako majhnem številu članov nemogoče, smo ustanovili širši čebelarski odsek. Jaz sem njegov predsednik. Na občnem zboru je bilo določenih 30.000 din za čebelarstvo. Večina čebelarjev, ki pripadajo temu odseku, je včlanjena tudi pri čebelarskem društvu. Pri nas ni nikakih nasprotij. Delamo skupno in smo veseli vsakega uspeha, ki ga doseže ta ali ona organizacija. Po končani debati je dal tov. Majcen na glasovanje predlog tov. Miheliča, da naj občni zbor odobri upravnemu odboru razrešnico. Delegati so ga soglasno sprejeli. Tudi letni zaključek je bil soglasno sprejet. Tov. Raič je nato prečital predlog novih pravil. Ker so se vsi delegati s predlogom strinjali, so bila nova pravila potrjena. Tov. Mikec je ugotovil, da je na občnem zboru zastopanih 31 društev in da je torej občni zbor sklepčen. Iz formalnih razlogov je dal tov.Majcen po tej ugotovitvi še enkrat vse predloge na glasovanje. Vsi so bili zopet soglasno sprejeti. Nato je tov. Cvetko prebral delovni načrt za prihodnje leto. Po kratki debati je bil odobren. Med tem je kandidacijska komisija končala svoje delo in v njenem imenu je tov. Resman prebral predlog za novi odbor. Za častnega predsednika naj bi bil izvoljen naš starosta Avgust Bukovec. Predsednik Zveze naj bi bil tov. Raič, v ožji odbor naj bi prišli tovariši: Avšič, Cvetko, Kopitar, Kovič, Mihelič, Robida, Rojec, Verbič in Žitnik; v širši odbor pa: Belec, Benko, Bizjak, dr. Bratina, Golob, Geč, Gorkič, Gradišar, Marolt, Mikec, Močnik, Resman, Šlander in Žunko. V nadzorni odbor naj bi bili izvoljeni: Lampe, Peterca in Majcen. Ker je sedanji predsednik preveč zaposlen, ga je komisija izpustila in mu dula mesto v nadzornem odboru. Občni zbor je sklenil, da glasuje za celotno listo hkrati. Z dviganjem rok je bila lista soglasno potrjena. Tov. Mihelič je bil mnenja, da je treba tov. Bukovcu sporočiti njegovo izvolitev za častnega člana brzojavno na Brione, kjer se zdravi. Predlog je bil z burnim odobravanjem sprejet. Tov. Majcen je predložil za delegate na skupščini Saveza tovariše: Miheliča, Raiča in Rojca, s čimer se je občni zbor strinjal. Ker pritožb ni bilo, so prišli na vrsto predlogi društev. Glede članarine je bilo soglasno sklenjeno, da naj bo 15 din za člana. Glede Slov. čebelarja je predlagal tov. Mihelič, da naj bo skupno glasilo vseh čebelarjev. Uredniški odbor lahko sestoji iz naših članov in članov GZZ. Občni zbor je odločil, da mora ostati glasilo v rokah Zveze, vendar se ni pro-tivil temu, du se poveže z GZZ. O novi čebelarski knjigi sc je razvila krajša debata, nakar je bilo sklenjeno. da jo izda ZČD z dodatkom, da jo dobijo člani KZ po isti ceni kot člani ZCD, GZZ pa naj bi prispevala k izdaji knjige primeren znesek. Delegati so nato še na kratko razpravljali o tečajih za izvedence, o čebeljih boleznih, o pravilniku za prevažanje na pašo, o denaturiranju sladkorja, o opazovalnih postajah in o plemenilni postaji v Kamniški Bistrici. Po končani debati je Stefancioza predlagal, da pošljemo z našega uspelega občnega zbora pozdravni brzojavki tov. maršalu Titu in tov. Krajgherju, kar so vsi zborovalci sprejeli z dolgotrajnim odobravanjem. Končno je tov. Raič pozval vse člane, da se do zadnjega naroče na naš list. Izjavil je, da bo kot novi predsednik storil vse, kar je v njegovi moči, da pride do sodelovanja z CZ/. Pazil pa bo, da pri tem ne bo okrnjena naša organizacija. Ob 14. uri je tov. Šlander zaključil občni zbor. DOPISI POUČNO-ZABAVNA PRIREDITEV DOLENJSKIH ČEBELARJEV Kadar hoja medečino cedi, se čebelar lahko v hotelu gosti! Na pobudo Čebelarskega društva v Stični in Čebelarske družine v Velikih Laščah je bil v nedeljo 28. avgusta 1955 v hotelu na Ortneku čebelarski shod, ki so se ga udeležili čebelarji ribniškega, velikolaškega, dobrepoljskega in sti-škega okrožja. 'Ze v jutranjih urah je prihitelo v idilično ortneško dolino, ki leži med Ribnico in Velikimi Laščami, nad 80 vnetih članov Janševe bratovščine, in to peš, z vlakom in drugimi vozili. Pohvalno je treba omeniti, da je bilo med to pestro množico fantov in mož tudi precej žena jn deklet, ki so bile vse željne pouka v čebelarstvu, pa tudi najbrž hotelskih dobrot, veselja in zabave. Ker je v krajih, od koder so prihiteli dragi gosti, letos medila hoja, je bilo med čebelarji kar najboljše razpoloženje in je razgovor tekel ves čas samo o hoji, točenju in o količinah medu, ki jih je kdo pridelal. Vsakdo je vedel povedati nešteto zanimivosti in ob tej priliki so se razpršile tudi mnoge ne- umne bajke o čudežnih poplavah modu po raznih gozdovih ribniške in veliko-laške doline. Te govorice so nevedneži prej razpihovali v gorostasne vesti, da nekje v robarskem kotu. kar curlja od hoj, da v Veliki gori čebelarji postavljajo posode kar pod drevesa in vsak dan namolzejo poljubne količine sladke medečine, da v Dobrepolju čebele celo v deževnih dneh vlačijo domov cele kile medu itd. itd. No, in plod vseh teh razgovorov med čebelarji je bila ugotovitev, da je hoja ponekod dobro medila, drugod slabše, da pa ni bilo nikjer takih bajnih pridelkov, kot jiih je prej slikala in razpihovala ljudska govorica in domišljija. Ob 9. uri dopoldne so se zbrali razigrani gosti v hotelski dvorani in po pozdravnem nagovoru predsednika, tovariša Marolta, je pričel s predavanjem urednik Slovenskega čebelarja tovariš Vlado Rojec. V poljudno-znanstvenem govoru je obrazložil poslušalcem naloge in opravila čebel v raznih dobah njihovega življenja ter nas poučil, kako je treba razširiti gnezdo v panju, da prisiliš matico k intenzivnejšemu zaleganju, zlasti jeseni, ko je treba vzgojiti čim več mladic za spomladansko delo. Zanimivo je govornik orisal delo pašnih čebel in tudi povedal, koliko medu porabi čebela pri izletih na pašo za svoje fizično delo. Iz poglavja o zuzimljenju čebel je govornik osredotočil svoje misli na primerno množino hrane, ki jo rabi družina čez zimo, na dobre matice, ureditev zimskega gnezda in na prezimovanje v mediščih. Mnoge misli in ugotovitve tovariša govornika so bile za večino čebelarjev docela nove in nepoznane, zato so ga poslušali z velikim zanimanjem in mu ob koncu dali priznanje z dolgotrajnim ploskanjem. Za lepa izvajanja se je tovarišu Rojcu zahvalil tovariš Murolt in v razigrano dobri volji napovedal drugi del programa: telesne užitke, zabavo in veselje! Vsi gosti so najprej odšli k slavnostnemu kosilu, ker so bili zaradi dolgi' poti in vročine telesno že precej izčrpani. Ker upravlja hotel Ortnek neko vojvodinsko podjetje, so bile na jedilniku tudi jedi iz južnih kiujev, ki vsebujejo mnogo puprike, paradižnika in drugih začimb. Ob tej priliki so si mnogi kmečki očanci privoščili.— prvič v življenju — tudi sloveče džuveče, jed, ki je sestavljena iz mesa in razne povrtnine ter je zelo dobrega vonja in okusa. Turška beseda »džuveče« je mnogim kmalu izpadla iz spomina in v popoldanskih urah se je vsakdo hvalil, da je jedel »čuječe«. Pod tem imenom najbrž čudežna jed sedaj slovi po naših vaseh iu čebelarskih družinah. Kosilo je bilo hotelsko, cena pa ne pretirana, saj ni preseglo niti vrednosti enega kilograma medu. Pijačo si je seveda vsakdo privoščil po okusu in zmogljivosti. Pohvalno moram omeniti, da niti boljše polovice niso preveč ovirale in omejevale v užitkih slabših polovic, ko so prišle na vrsto tekočo zadeve: borba s sokovi in duhovi vinske trte ... V popoldanskih urah je prišlo na slavnostni prostor še nekaj čebelarjev, ki so bili dopoldne zadržani. Okrog majhnih mizic so se formirale skupine, ki so neutrudno reševale čebelarske probleme: pašne razmere, čistočo pasme, vrednost matic in še sto drugih zadev modernega čebelarstva. Med drage tovariše in znance je prihitel tudi navdušeni lovec in čebelar, naš sturi • nnnec ata z Močil. Že zgodaj zjutraj je bil odšel s puško na rami v domačo koruzo, da bi zalezel divjega prašiča, ki dela tam občutno škodo in uživa sadove trdih rok. Čakal je in čakal vse dopoldne, a ker s prašičem ni bil dogovorjen za sestanek, seveda mrcina ni prišla na izpregled in je gotovo tedaj pustošila krompir in koruzo v kakem drugem lovskem revirju. V popoldanskih urah pa je uta vrgel puško v koruzo, pokazal prašiču figo ter odšel hladit jezo in nejevoljo med drugo, jagrom podobno bratovščino — med čebelarje. Nesrečnega lovca smo sprejeli z lovsko himno: »Jager pa jaga« in, ker si ni mogel privoščiti pečenke divjega prašiča, smo mu postregli s stegnom koštruna. To ga je spravilo zopet v dobro voljo, du je pozabil svojo lovsko smolo in priznal izrek ljudske modrosti, da »je juga spredaj in zuduj naga!« Poleg ata z Močil pa je vsekakor treba prikazati še nekaj portretov znanih nu-ših muhastih pastirjev, ki so obilo pripomogli k uspehom prireditve, a tudi k solidnemu praznjenju hotelskih litrov in sodov. Tone iz Lašč je vsekakor tuk zaslužen mož. Suj je neutrudno skrbel, da pri drugih niso zavladali dolgčas, žalost in domotožje. Kot spretni baletni mojster je švigal med mizami, navduševal, bodril iu nudil »prvo pomoč« kjerkoli je bilo potrebno. Večkrat je res malo pokvan-tul, a ker se je izražal v pristnem narodnem slogu, tuke ježaste domislice niso zbadale, ampak le vzbujale dobrohotni nasmeh in hihitanje celo pri nežnem spolu. Seveda je neutrudno priganjal tudi k plesu, da bi se veselica kar najbolj razgibala. Za dober zgled je večkrat sum popeljal kako vrtavko na »oder življenja«. Ker je bil oder iz tankih desk in so bile deske položene preko potoka, Tone pa je precej trebušniških dimenzij, se je končno zbal za svojo varnost in je resigniruno opustil vse nadaljnje baletske in akrobatske točke. Strt od zemeljskih bojev in težav, je Tone na večer omagal, se ganljivo poslovil od muhaste bratovščine in v lahni barčici odjadral proti ljubljeni domovini. No in naš predsednik, ki uravnava promet po železni cesti, je bil tudi ves čus razpoložen in v mladostni obraz lepo vinskordeče nadahnjen. Fruškogorski biser, ki ga je rodila trta nekje v Sremu, mu je vlival vedno novih moči. Duhovite misli, šule iii dovtipe pa 11111 je iz spoštljive razdalje navdihovala mlada matica, ki prileti na vsako našo prireditev in je vedno nasmejana in medeno-dobre volje. Duša in pogonska silu vse prireditve pa je bil tudi tokrat naš stari znanec Lojze z Močil. V novili čevljih, kot se za tako slavnost spodobi, je neutrudno švigal med mizami, sprejemal goste, pomagal strežnemu osebju ter opravljal še sto in sto drugih drobnih del. Prijazen, vedno dobre volje in skrajno uslužen, je bil deležen vse pohvale od domačinov in gostov in vsi so mu rade volje priznavali zasluge, da je prireditev tako lepo in srečno uspela. Zal, da je tudi njega zvečer zadela huda nesreča. Prav v srce ga je pičila mlada čebelica. Z vinskimi obkladki smo mu morali zdraviti rane in tešiti ljubezni bolečine. Nadalje ne smemo v skupini Janševih častilcev prezreti dobrodušnega čebelarja Drobniča iz Dobrepolja. Mož je dočakal že skoraj dvakratno Janševo starost, a po srcu je še vedno mlad in poskočen ti*r dober kot najfinejši liojev med. Kamor je prisedel, sta zavladala smeh in dobra volja; povsod je bil šaljivi mož sprejet z zadovoljstvom in odprtimi rokami. Pa tudi pri »medečini« možakar ni skoparil, ampak je z dobrotno roko postregel vsakomur, kdor se je ustavil pri njegovi gostoljubni mizi. Z njim bi lahko primerjali tovariša Pečnika iz Rašice, ki ima vzorno urejeno čebelarstvo. To vam je velik kavalir, kar najbolje vzgojen človek in družabnik. Taki in enaki čebelarji so potomci čebelarske generacije izza časa urednika Rojine, generacije, ki je čebelarila res po srčnem navdihu in ni videla v čebeli samo molzne kravice, ampak tudi živalco, ki človeka razveseljuje, mu lajša in sladi srce in življenje. V popoldanskih urah je v parku hotela zaplapolal ogen j. Kmalu je prijetno zadišalo in gostom so pričeli nuditi okusno janjčevino. Ta »obnožina« s prilivi »medeči ne« je zlasti možakarjem dobro teknila; niti matice in delavke spričo prijetnih duhov niso mogle krotiti poželjenja po mesu. V zajemni slogi so gosti obrali koštruna do golih kosti in tudi meni sta delivca mesa, Miklič in Lenčkov Francelj, poklonila lep kos, vse najbrž z namenom, da bi v »cajtengah« ovekovečil njuni imeni in dobroto. — E, pa vesta, draga moja, pisanje v časo- pise, magari za koštrunovo bedro, je nehvaležna in težka zadeva! Če pišeš po pravici in resnici, je branje dolgočasno, če se pa zlažeš le za droben las. je že ogenj v strehi in zamera še preko groba! Glejte, nekoč sem bil napisal nedolžno zgodbico o kosmatem medu in o ženici, ki se je gostila z njim. No, pa kaj je bilo potem? Zameril sem sc, strahovito zameril, da se sedaj nič več ne upam prikazati v lepi dolenjski deželi. Da, da, tako je na svetu! Ko smo koštruna srečno spravili v grob, je bilo na programu slikanje vse muhaste bratovščine. Pri vodometu v parku se je zbrala velika množica zastopnikov nežnega in močnejšega spola, poskočni Lojze pa je v razgibani roj strokovno nameril svoj stari torpedo. Še pred posnetkom je velikolaški Tone vsem uravnal frizure ter zlasti moškim spretno poravnal in zamaskiral pleše, ki so dajale preveč svetlobe in grozile onemogočiti posnetek. Končno je bila tudi ta ceremonija končana. Po zaslugi Lojzeta bodo gosti dobili lep spomin na ta veliki dan, ko sta se v ortneški dolini cedila mleko in med. Upajmo tudi, da portretiranci tokrat na slikah ne bodo brez glav, kar se rado zgodi ob takih prilikah, ko zasenčijo slikarju pogled vinske meglice. Potem lahko prizadeti na umotvorih občudujejo le svoje ude in spodnji del telesa. Ko smo tako obredli vse točke dnevnega reda in ko nikomur ni več prišla na misel kaka dobra ideja, smo se vrnili k mizam, a zabava je stekla dalje po kranjski šegi in navadi. Tihi mesec pa, ki je preveč osvetlil razigrano družbo, se je skrivnostno smejal z neba, ko je ogledoval uboge čebelarje v tako medeni slogi in ljubezni, ter se muzal njihovi ribniški govorici in popevki. V tihi noči, ob uri strahov, pa se je izza mize pod stoletno smreko dvignila poslednja skupina Janševih častilcev in muhasta bratovščina je s tem zaključila svoj veliki dan. . Josip Pirnat ČEBELARSKO DRUŠTVO ZAGORJE Lansko leto je minilo 35 let, odkar je bila ustanovljena čebelarska podružnica Zagorje ob Savi. Pobudniki za ustanovitev so bili A. Kolenc, A. Ašič, I. Lovrač. Zadnjih dveh ni več med nami. Lovrač je umrl med vojno v nemškem koncentracijskem taborišču. Na področju podružnice ni kakšnih izrazitih čebeljih paš. Čebelarstvo pa se je kljub temu razvijalo, saj so člani kmetje spoznali, da jim čebele z opra-ševanjem cvetja mnogo koristijo. Čebelarska podružnica je svojim članom nudila pouk z raznimi predavanji ter jih oskrbovala s cenejšim sladkorjem, ki je bil v letih, ko si čebele niso nabrale zadostne zimske hrane, za njih ohranitev potreben. No, tudi s praktičnim poukom v čebelarstvu je članom mnogo koristila. Nemška okupacija je plodonosno delo zavrla. V letu 1945 so se čebelarji znova zbrali. Tokrat so ustanovili čebelarsko družino, ki je od prejšnjih 30—35 članov narasla na 100 članov. Dela smo se lotili s podvojeno vnemo. Med drugim si je; tudi sodobna vzreja matic utrla pot med člane. V tej panogi smo dosegli že vidne uspehe. Lansko leto je društvo kar nekam mirovalo. Znana zadeva z Namarjem in formiranje okrajnih čebelarskih odsekov sta napravila veliko zmedo med članstvom. Ker ni bilo z Okrajne zadružne zveze nikakega glasu, smo za 16. januar sklicali občni zbor društva v Izlakih. Dasiravno je bil ta dan deževen, se je le zbralo lepo število čebelarjev. Delegat ZCD, prof. Edi Senegačnik, je povedal, da naj v bodoče ne čakamo navodil od koderkoli, ampak naj raje strnemo svoje vrste in delamo naprej v prospeh čebelarstva. Naše enoletno brezdelno čakanje je imelo za posledico padec članstva. Nu občnem zboru so nekateri člani kritizirali visoko ceno krmilnega sladkorja. Plačati smo morali 114 din za kilogram. Ker je stal kilogram sladkorja v Ljubljani 105 din, je imela Kmetijska zadruga Izlake (ravno tako tudi KZ Zagorje) pri vsakem kilogramu 9 din dobička. Ako je kmetijski zadrugi res kaj do tega, da pomaga čebelarjem, hi bilo dovolj, če bi si zaraču- nala zu stroške 3 din pri kilogramu. (Za tako ceno vozijo tukajšnji prevozniki in gotovo ne delajo zastonj). Pri navadnem sladkorju za ljudsko prehrano zasluži trgovina 8 din, kur jc povsem razumljivo, ker prodaja sladkor na drobno. Čebelarji pa ga vzamejo kar cele vreče in ga zato ne gre skoraj nič v izgubo. Prejšnje leto ga je delilo čebelarsko društvo. Plačati je moralo 114 dinarjev za kilogram v Ljubljani. Članom ga je oddajalo po 115 din, torej si je društvo zaračunalo le en dinar za kalo in prevozne stroške. To je dovolj otipljiv dokaz, kako nesebično je delo našega društva. Člani si žele, da bi Slovenski čebelar izhajal mesečno. Pripravljeni so plačati višjo naročnino. Dogovorili smo se, du bomo med letom priredili dva sestanka s predavanji, enega v maju, drugega jeseni. Po končanem občnem zboru je zavladalo zares tovariško razpoloženje. Šele noč nas je razdvojila. Dne 29. maja smo imeli predavanje v Izlakih. Kljub deževnemu dnevu (z vremenom imamo vedno smolo) se nas je zbralo okrog 30 čebelarjev. Z zanimanjem smo sledili predavanju profesorja Edija Senegačnika, ki je obravnaval čebelje bolezni na splošno. Po predavanju se je razvil živahen razgovor, v katerem je profesor Senegačnik pojasnil mnogo vprašanj, ki so zanimala članstvo. Mislim, da ne bo zamere, ako povem, da je predavatelj s svojim simpatičnim nastopom osvojil srca zagorskih čebelarjev in da gu naši člani želijo še večkrat videti v svoji sredi. Letošnje deževno vreme je medenje močno zavilo. Medu ni bilo, zato pa je bilo tem več rojev. Seveda smo roje morali krmiti. Naprosil sem poslovodjo Kmetijske zadruge S.A.. naj bi denatu-riruni sladkor (ostanek) hranil za čebelarje. Ta pa mi je odgovoril, da ga bo prodal tistemu, ki ga bo plačal, četudi ne bo čebelar. Slišali smo, da so sladkor dobili ljudje, ki so iz njega kuhali žganje. Čebelarjem so pa družinice umirale od gladu. Če bi čebelarji delili sladkor, bi gotovo odpadle take neprijetnosti. Janez Ciosposvetski XVI. MEDNARODNI ČEBELARSKI KONGRES bo od 12. do 18. avgusta 1956 na Dunaju v Avstriji pod častnim pokroviteljstvom avstrijskega zveznega kancelarja dr. h. c. Juliusa Raaba. Vse, ki se za kongres zanimajo, prosimo, du si ta datum zapomnijo. Kongresni odbor vabi znanstvenike in druge osebe, ki so kaj novega in posebnega odkrili pri čebelah ali v čebelarstvu ter nameravajo o teh svojili odkritjih govoriti na kongresu, da mu pošljejo rokopise. Predavanju imajo lahko teoretičen ali popolnoma praktičen značaj. Odbor se bo potrudil, du združi znanost s prakso. Rokopisi naj bodo izvlečki, sestoječi iz največ 200 besed in napisani v enem izmed jezikov, ki jih bomo na kongresu uradno uporabljali (v angleščini, francoščini, nemščini). Po možnosti naj bodo natipkani s presledkom ene vrste. Za predavanje se je treba prijaviti do 1. januarja 1956, izvlečke pa je treba poslati do 31. marca 1956. Prosimo, da teh rokov ne prekoračite. Kongresni odbor si pridržuje pravico, da izmed predloženih rokopisov izbere teme za predavanja na kongresu. Od pisca lahko tudi zuhteva, da rokopis razširi na še enkratni obseg. Prosimo, da pošljete rokopise ali morebitne prošnje za pojasnila na Sekretariat des XVI. Internationalen Bienenzüchter-Congresses, österreichischer Imkerbund, Wien 1/1 Postfach. — llofrat Prof. Dipl. Ing. E. Planckh, Predsednik Avstrijske čebelarske zveze. Gornja navodila veljajo predvsem za predavatelje na kongresu. Podrobna navodila za ostale udeležence bodo objav-ljena kasneje. Za sedaj samo tale pojasnila: Za kongres se je treba prijaviti najkasneje do 31. maja 1956. Kongresna pristojbina znaša 450 šilingov. V pristojbini so vračunani stroški za izlete in slavnostno pojedino. Soba stane glede na razne ugodnosti od 35 do 172 šilingov, z dvema posteljama od 50 do 274 šilingov. Telefons direktor, tajništvo in blagajna 21-876 komercialno računovodstvo 20-476 skladišče.........................- . 32-067 TRGOVSKO PODJETJE NA DEBELO TEKLO LJUBLJANA, TITOVA 10 Oglejte si naše zaloge stekla, keramike in porcelana! Cene konkurenčne! Na zalogi raznovrstni kozarci za med po tovarniških cenah liilj TRGOVSKO PODJETJE »GALEB« UPRAVA LJUBLJANA, ČOPOVA UL. 7 V našiti poslovalnicah: STRITARJEVA 6 ČOPOVA 7 TR2ASKA 6 MIKLOŠIČEVA 36 MIKLOŠIČEVA 28 Vam nudi pletenine, moško, žensko in otroško perilo po ugodnih cenah (jUrija t J U • I J i H k VODI V KVALITETI 2E 50 LET SLOVENSKI ČEBELAR 1955 je razprodan. Manjkata 1—2. in 3—4. številka. Če ima kdo te številke odveč, naj jili proti plačilu odstopi Zvezi, da bo mogla kompletirati okrnjene letnike. POZIV ČEBELARSKIM DRUŠTVOM Odbor Zveze prosi čebelarska društva, da mu čimprej pošljejo kratka poročilu o svojem delovanju v preteklem letu. V poročilih nuj bodo navedena tudi predavanja in imena predavateljev, ki so predavali pri društvih ali družinah. Obenem prosimo za predloge, ki naj bi jih Zveza vnesla v svoj delovni načrt za letošnje leto. STARI LETNIKI SLOVENSKEGA ČEBELARJA Na zalogi imamo več izvodov Slovenskega čebelarja iz let 1949, 1950, 1951, 1953 in 1954. Ceno letnikom smo znižali na 100 din. Tisti, ki si jih želijo nabaviti, nuj nam to pismeno sporočijo. Nadalje imamo na zalogi tudi nekaj v platno vezanih letnikov 1952, 1953 in 1954. Cena tem letnikom je 500 din. VEZAVA SLOVENSKEGA ČEBELARJA Naročnike Slovenskega čebelarja obveščamo, da bomo tudi letos poiskali knji-govezniško podjetje, ki bo po primerni ceni prevzelo skupno vezavo Slovenskega čebelarja. Naročniki, ki žele imeti zadnji letnik ali tudi kak prejšnji letnik vezan, naj nam ga pošljejo do 31. marca t. I. Poznejših pošiljk ne bomo mogli upoštevati. VSEM NAROČNIKOM IN PLAČNIKOM Vsa vplačila za našo Zvezo nakazujte po poštni položnici na tekoči račun pri Komunalni banki št.: 60-KB-1-2-1077. DVOLETNO MEDENO DETELJO z jamstvom 98 % kalivosti nudi, dokler je zaloga, Čebelarska družina Višnja gora — Omahen Mihael. KAJ POREČEJO K TEMU »tisti, ki so po zakonu poklicani, da izvajajo Uredbo in Pravilnik o preprečevanju in zatiranju živalskih kužnih bolezni«? Ko govori inž. Rihar v svoji brošuri Bolezni in škodljivci čebel o uporabi sulfatiazola pri zatiranju hude gnilobe, pravi, da »smo ga v Sloveniji z uspehom prvič uporabljali leta 1951 po navodilih inž. J. Riharja s Kmetijskega znanstvenega zavoda. Sredstvo je bilo uporabljeno pri narejanju rojev iz obolelih družin v čebelnjaku ,|. B. iz Lj.« V napadu na uredništvo Slov. čebelarja v 5. št. našega lista leta 1953 pove v bistvu isto. doda pa še to, da je bil sulfatiazol po uspešni preizkušnji v čebelarstvu J. B. s pridom uporabljen še v dveh drugih okuženih čebelnjakih«. Ali so se ti poizkusi s suifatiazolom nadaljevali, mi ni znano, znano pa mi je, da so vsi trije čebelarji, na katere misli inž. Rihar v svojem poročilu, doma na Viču pri Ljubljani. Veni tudi to, da leta 1951 in kasneje do letos ni bil z Viča prijavljen ljubljanskemu veterinarskemu uradu noben primer hude gnilobe čebelje zalege, kljub temu. da mora biti Vič. če navaja Rihar kar tri primere okuženja. nevarno žarišče te nalezljive bolezni. To potrjuje tudi dogodek z letošnje hojeve paše. Čebelar B. z Viča je pripeljal proti koncu julija pod Krim 20 panjev čebel. Kmalu potem so sc pojavile med ljubljanskimi čebelarji govorice, da prihaja iz teh panjev nekam čuden vonj, ki razodeva. da v njih ne more biti vse v redu. Prevozniki, ki so imeli svoje čebele na PRVI DVE ŠTEVILKI novega letnika Slov. čebela rja bomo poslali samo tistim naročnikom, ki bodo poravnali naročnino do II). februarja 1956. Upoštevali bomo tudi one člane, ki jih bo pristojno društvo prijavilo na skupni listi in jamčilo zanje. Društva naj to čimprej store, da ne bo nepotrebnih pritožb. Celoletna naročnina znaša 400 din. istem pasišču, so pozvali pristojnega izvedenca za čebelje bolezni, da jih pregledu. Ta je res preiskal sumljive panje in ugotovil, da je vseh 20 močno okuženih s hudo gnilobo. Družine so takoj potem na zahtevo naše veterinarske službe zažveplali, jih odpeljali in vse od prve do zadnje s satjem vred sežgali. »Nevarnost je odstranjena,« bo marsikdo dejal, »in mirna Bosna! Kaj je treba to sedaj pogrevati?« Res je! Bolezen je bila radikalno zadušena, a pri tem sc le sprašuješ, kako je moglo priti v tem čebelnjaku kar čez noč do tako obsežnega okuženja in tako močnega razvoja bolezni, da ni bilo za odstranitev nevarnosti nobenega drugega sredstvu kakor izključno le žveplo in ogenj. Dosedanje izkušnje kažejo, da huda gniloba nikdar nc izbruhne s tako elementarno silo. Zato bodo imeli tisti čebelarji prav. ki trdijo, da se je bolezen pasla v čebelnjaku čebelarja B. že več let. Čudno pa se ti zdi, da čebelar sam ves ta čas ni opazil pri svojih družinah ničesar sumljivega. čeprav jih je večkrat pregledoval. Ali res ni vedel za bolezen? No. če to drži, potem je bolje, da pusti čebele pri miru in da čebelarstva po te; katastrofi sploh ne obnavlja. Pa ni tako. kajti tisti, ki ga poznajo, ga nimajo za takega nazadnjaka in zelenca. Torej je za bolezen vedel in se najbrž proti njej boril, toda s sredstvi, ki niso nič pomagala. Morda je bil v igri tudi Riharjev sulfatiazol. Vsekakor je Vič tisto področje, kjer je inž. Rihar, kakor sam zatrjuje, delal z njim prve poizkuse. V. R. NA ŽELJO nekaterih društev, ki bodo imela svoje občne zbore po 31. januarju, podal jšujemo subskripcijo za Sodobno čebelarstvo Teoretični del do 15. marca 1956. Društva prosimo, da opozore člane, če prej ne. vsaj na občnih zborih na ugodnosti naše subskripcije. Sprejemamo tudi naročila na skupnem seznamu. I r 7VP7A TlDPtfiiüV 7» GrmroMiin