9
FANIKA KRANJC - VRE^KORAZPRAVE, [TUDIJE
Fanika Krajnc - Vre~ko
JO@E RAJHMAN IN SLOVENSKI
PROTESTANTIZEM 16. STOLETJA
Cilj in smoter Rajhmanove teološke misli je človek, prek katerega
išče pot do Boga z novim izrazom in teološko govorico v različnih
človekovih življenjskih situacijah. V največjem delu svojega razisko-
valnega opusa obravnava slovenski protestantizem 16. stoletja in
Primoža Trubarja, pri čemer je treba izpostaviti njegovo raziskovanje
protestantske teologije tega obdobja. Predmet obravnave je konkret-
na osebnost v določeni zgodovinski situaciji, ki je izpostavljena vsem
idejnim, kulturnim, religioznim in obče človeškim vplivom, ter se v
tej situaciji odloča za neko drugo obliko krščanstva. V obravnavi in
iskanju teoloških tokov znotraj protestantskega gibanja J. Rajhman
osmišljuje religiozne in kulturne vzgibe, ki so vodili slovenske pro-
testante v njihovi odločitvi za slovensko pisano besedo, kot sredstvo,
s katerim bodo svojemu preprostemu človeku posredovali božjo
besedo.
Pojav slovenskega protestantizma v 16. stoletju je za slovenstvo
enkraten in neponovljiv dogodek, ki označuje prehod iz obdobja
pismenstva v obdobje, v katerem se slovenski narod prvič srečuje z
evropsko civilizacijo in kulturo. Ta prehod je tako usoden za sloven-
stvo, ker zaradi njega ni več mogoč drugačen pogled na razvoj sloven-
skega naroda in na njegovo prihodnost. Raziskovanje slovenskega
reformacijskega gibanja je kompleksen pojav, ki poleg filoloških in
ideoloških raziskav zahteva tudi temeljito poznavanje teološke fizio-
gnomije slovenskih reformatorjev. Prav to in tudi širšo osvetlitev je k
celoviti podobi reformacije prispeval Jože Rajhman.
Prvo razpravo v zvezi s slovenskim protestantizmom je objavil leta
1968 v Bogoslovnem vestniku. To je bila ocena dela avstrijskega
10
RAZPRAVE, [TUDIJE
protestantskega škofa Oskarja Sakrauskega, ki je bil kasneje eden
tesnejših Rajhmanovih sodelavcev v raziskovanju teološke podobe
slovenske reformacije. Že iz tega zapisa lahko razberemo, da je v že
precej raziskanem obdobju slovenske kulturne in literarne zgodovine
začutil vrzel v obliki tehtne teološke raziskave. Pred tem so se le redki
lotili problema različnih smeri v slovenskem protestantizmu, ki v
teološkem smislu še ni bil ovrednoten. Nekatere starejše razprave so
prinašale bolj ali manj neobjektivne podobe slovenskih protestantov,
saj so nastajale v duhu časa, seveda pa tudi katoliški teologi niso
mogli mimo negativnega vrednotenja reformacijskega dogajanja
(Rajhman 1968: 306-7). Tako je Jože Rajhman v prvem objavljenem
zapisu napovedal svojo nadaljnjo raziskovalno pot, ki ga je poleg
številnih filoloških in teoloških razprav pripeljala do bogate bere
okoli 130 razprav s področja protestantizma.
Že naslednje leto (1969) je v Bogoslovnem vestniku objavil raz-
pravo o Trubarjevih ekumenskih nazorih, kjer je zapisal svoje videnje
in nakazal kasnejšo metodologijo raziskovanja v pokoncilskem duhu.
Teži k temu, da se moramo nujno ozreti v preteklost in nepristransko
ovrednotiti okoliščine, ki so privedle do določene zgodovinske po-
dobe časa, v katerem so nastale ločene krščanske skupnosti (Rajhman
1969: 85). V razpravi je razčlenil ekumensko gibanje v slovenskem
prostoru, ki ga označujeta katoliški in protestantski ekumenizem
16. stoletja. Izpostavil je Trubarjevo pričakovanje tisočletnega kralje-
stva in njegovo napoved nove dobe, ki naj bi napočila s trenutkom,
ko se bo evangelij oznanjal v vseh jezikih. Opozoril pa je predvsem na
vire, ki obravnavajo dotedanje teološke okvire slovenskega protestan-
tizma.
Primož Trubar postane za dalj časa Rajhmanova življenjska pre-
okupacija. Sistematično začne raziskovati nastanek prve slovenske
knjige in leta 1969 objavi prve izsledke. Sooči se s Trubarjevim
izgnanstvom in njegovim vživljanjem v okolje luteranstva, potem ko
je že spoznal cvinglijance in kalvince. Za razumevanje Trubarjeve
teološke misli je poznavanje prav teh zgodovinskih okoliščin zelo
pomembno, kajti »spoznati Trubarja v njegovem ambientu je za
raziskovalca naše protestantske preteklosti skoraj enako pomembno,
kot odkriti v Trubarjevih delih stične točke, ki nas zbližujejo in
11
omogočajo na slovenskih tleh ekumenski dialog s protestanti«.
(Rajhman 1969a: 377)
V Prvi slovenski knjigi leta 1977, ki je nastala na osnovi filološke
disertacije, se je Jože Rajhman soočil z jezikovnim, literarno zgodo-
vinskim in teološkim izročilom Trubarjevega Katekizma iz leta 1550.
Raziskal je vplive in vzgone v kulturni in duhovni tradiciji Trubar-
jevega časa, ki so tega slovenskega reformatorja privedli do spoznanja,
da lahko svojim sonarodnjakom približa in posreduje božjo besedo
le v domačem jeziku. Knjiga je razdeljena na pet zaokroženih poglavij:
Avtorstvo prve slovenske knjige, Vsebinska razčlenitev in Trubarjev
pojem katekizma, Trubarjeva teološka misel, Trubarjeva pedagoška
prizadevanja in Trubarjev teološki slovar. S to raziskavo je Jože
Rajhman na novo osvetlil miselni profil Primoža Trubarja. Izpostavil
je izvirnost Trubarjeve osebnosti, ki je v slovenskem kulturnem
prostoru znala uveljaviti svoje poglede, ki so bili – ne glede na tedanje
razmere na slovenskih tleh – specifično slovenski (pozitiven odnos
do posvetne oblasti, pogled na grozečo turško nevarnost, ki jo je hotel
odvrniti z evangelijem). Predvsem pa je opozoril na antropološko
humanistično usmerjenost Trubarjeve teologije, ki se je oblikovala
po zaslugah Erazma Roterdamskega, Trubarjevega prebiranja švicar-
skih teologov in njegovega občudovanja antike (Rajhman 1977: 78).
Opozoril je na močan vpliv švicarskih protestantov – predvsem
Bullingerja – na Trubarjevo delo, kar je pri slednjem privedlo do
strpnega protestantizma. Podrobna analiza katekizma pa je kljub
temu pokazala nekaj značilnosti, ki so lastne le Trubarju in jih ni
mogoče spraviti v to ali ono protestantsko smer. Tako Jože Rajhman
govori o posebni, Trubarjevi smeri v protestantizmu (str. 128). Razkril
je Trubarjevo demokratično misel, ki se kaže, na primer, v povsem
drugačnem odnosu do kmetov, kot ga srečamo pri Luthru, poleg tega
pa tudi Trubarjevo preporodno misel, ki vsebuje elemente etnične in
narodne zavesti. Predvsem pa je v Trubarjevem teološkem slovarju
potrdil tezo o kontinuirani jezikovno slovstveni tradiciji, ki sega nazaj
do Brižinskih spomenikov (str. 106 sl.).
Monografija je naletela na zelo pozitivne odzive v slovenski stro-
kovni javnosti, saj je z njo slovenska protestantika prvič dobila
temeljito teološko študijo, neobremenjeno s katoliškimi poskusi
FANIKA KRAJNC - VRE^KO
12
RAZPRAVE, [TUDIJE
razsojanja, kaj je pravilno in kaj so zmote v nauku in ravnanju
protestantov. Jože Pogačnik je knjigo uvrstil med pomembne znan-
stvene prispevke, brez katerih študij slovenske reformacije ni več
mogoč (Pogačnik 1978: 43).
Naslednja monografija, Rajhmanova teološka disertacija, je izšla
v jubilejnem Trubarjevem letu 1986, ob štiristoti obletnici smrti
Primoža Trubarja, in je slovensko literarno zgodovino obogatila s
temeljito teološko raziskavo o Trubarjevem izročilu Slovencem v Eni
dolgi predguvori k Novemu testamentu iz leta 1557. Izšla je kot
spremna študija k faksimilom Trubarjeve Ene dolge predguvori. Delo je
razdeljeno na tri obširnejša poglavja, in sicer: Vsebinska razčlenitev
razprave in ocena Trubarjevih navedb v Sumaričnem poročilu leta
1560/61, Trubarjeve teološke ideje ter Trubarjeva izvirnost in odvis-
nost. Ena dolga predguvor je nastala potem, ko je Trubar že imel za
sabo katekizem, abecednik in prevod Matejevega evangelija. Jože
Rajhman je postavil tezo, da ta razprava pomeni preobrat v Trubar-
jevem delu, saj naj bi šlo za teološki traktat, kar predstavlja v sloven-
skem slovstvu novo literarno vrsto – prvo znanstveno razpravo.
Trubar je z njo pokazal, kako je slovenski jezik primeren za pisanje
znanstvenega teološkega dela. Hkrati je to teološki priročnik, ki ga je
Trubar namenil slovenskemu človeku, da bi ga tudi na ta način
izenačil z drugimi evropskimi narodi. Namenjena je že zrelemu
človeku, ki zna brati, ali vsaj razume, kar mu nekdo bere, in mu tudi
težja teološka vprašanja niso več povsem tuja (Rajhman 1986: 9). Ker
pa strokovno teološko razpravljanje o posameznih vprašanjih vere
Trubarju vendarle dela težave, skuša protestantski nauk svojemu
preprostemu človeku približati na »pridigarski« način. S tekstno
analizo Ene dolge predguvori je Jože Rajhman utemeljil tezo o
Trubarjevi teološki razgledanosti, njegovo navezanost na Melanch-
tonove in Bullingerjeve ideje, hkrati pa je z vzporejanjem Bernardove
alegorije pokazal na Trubarjevo hoteno umetniško oblikovano prozo
(str. 72). Na osnovi tega Trubarjevega dela in tudi v kasnejših objav-
ljenih razpravah je zaokrožil podobo Trubarjeve verske teološke fizio-
nomije. Kot katoliški duhovnik je Jože Rajhman objektivno prikazal
teologijo slovenske reformacije ter pokazal izjemno poznavanje
verskih in duhovnih tokov evropskega 16. stoletja.
13
To je mogoče razbrati tudi iz njegove naslednje monografije
Trubarjev svet (Rajhman 1986a), v kateri bralca sooča z vznikom
slovenske reformacijske misli in delom očeta prve slovenske tiskane
knjige. Trubarja najprej predstavi v svetu, v katerem je le-ta živel, sprva
njegovo katoliško in nato njegovo protestantsko obdobje, večji del v
pregnanstvu. Svet Primoža Trubarja nam je tudi po Rajhmanovi
zaslugi danes približan na nov način. To je svet Trubarjevega etičnega
programa, ki ga je postavil na čelo slovenskega protestantizma kot
najbolj ranljivo točko verskega programa. Je svet, v katerem se je
udejanila ideja narodnega jezika: »V deželi dvojezičnega prebivalstva
je z jezikom priboril nižji plasti pravico do obstoja. In to je sveto!
Pred Trubarjem bi morali z grozo ostrmeti: bilo je dano njemu.
Nikomur pred njim, nikomur za njim. Če so že sežgali njegove
,prevode’, niso sežgali njegovega jezika, niso mogli zadušiti narodne
zavesti, ki ji je on ob njenem rojstvu stal ob strani.« (str.186) In če že
govorimo o narodni zavesti, je Trubar gotovo ključna osebnost, brez
katere ni kulturne in politične zgodovine Slovencev in slovenstva:
»Trubar je vezni člen. Brez njega si ni moč zamisliti našega celotnega
bivanja, v katero vključujemo vse, kar nas označuje kot Slovence.«
(str. 201)
V jubilejnem Trubarjevem letu 1986 je izšla še tretja Rajhmanova
monografija, in sicer znanstvena izdaja korespondence – Pisma Pri-
moža Trubarja. Pripravil in zbral je transkripcije ter prevode zahtevnih
latinskih in nemških pisem ter jih opremil z opombami in znan-
stvenimi spremnimi besedili, s čemer je mlajšim rodovom slavistov,
zgodovinarjev in teologov omogočil podrobnejše raziskovanje 16.
stoletja. S slovensko izdajo pisem je Jože Rajhman omogočil vpogled
tudi v obrobno dogajanje v Trubarjevem svetu. »V tem dogajanju so
imela Trubarjeva pisma posebno vlogo. Manj uradna in slovesna so
kot predgovori in posvetila, zato tudi manj obvezujoča, toliko bolj pa
pristna v neposrednem dotiku z vsakokratno resničnostjo, so odmev
tistega, kar sicer poznamo iz predgovorov in posvetil. So povezujoči
člen in nemalokrat njihov razlagalec. So osnutek tiskanega besedila,
so pa tudi njihovo nadaljevanje.« (Rajhman 1986b:14) Pisma pred-
stavljajo vire, iz katerih je mogoče dopolniti podobo slovenske refor-
macije in njenih akterjev. Že iz naslovljencev lahko sklepamo na
FANIKA KRAJNC - VRE^KO
14
RAZPRAVE, [TUDIJE
Trubarjevo svetovljanstvo, na njegovo zvezo z evropskimi verskimi
tokovi, predvsem pa na njegovo prizadevanje za rast slovenske Cerkve
in šolanje mladih pridigarjev, skratka, skrb za njegovega slovenskega
človeka. Trubarjevo dopisovanje s kraljem Maksimilijanom dokazuje
pomembno vlogo kranjskega reformatorja v notranjeavstrijskih
deželah. Razodeva se Trubarjeva vnema za reformacijsko ,delo’ (das
Werk), pisma pa so svojevrsten biografski dokument in neodtujljiva
lastnina Trubarjeve dobe ter dediščina vseh Slovencev.
Leta 1997 je Jože Rajhman izdal svoje zadnje monografsko delo
Pisma slovenskih protestantov kot drugi del korespondence, v njej pa so
transkribirana in prevedena pisma Dalmatina, Bohoriča, Krelja,
Znojilška, Tulščaka in drugih, ki že predstavljajo drugo in tretjo
generacijo slovenskih protestantov. Pisma so razvrščena kronološko,
največji del predstavlja Dalmatinova »biblijska« korespondenca, iz
katere je moč spoznati nastajanje in zaplete okrog tiskanja prvega
slovenskega celotnega prevoda Svetega pisma leta 1584. V drugi sklop
je avtor razvrstil tako imenovana dogmatična pisma, ki so jih slo-
venski protestanti naslovili na deželne stanove in druge dobrotnike v
zvezi s štipendiranjem slovenskih študentov na nemških univerzah.
Posebna skrb slovenskih protestantov je bila namenjena šolanju
mladih teologov, ki bi kot pridigarji nadaljevali njihovo delo. Drugo
generacijo že predstavlja Jurij Dalmatin, ki je s celotnim prevodom
Biblije dosegel vrh slovenskega reformacijskega gibanja, čeprav je ta
vzpon pripravil Trubar s prvo slovensko knjigo in s svojim refor-
macijskim programom.
Ob kratkem pregledu monografskih del je treba omeniti številne
Rajhmanove razprave o protestantizmu in protestantih, ki bi jih
lahko razdelili v štiri vsebinske sklope:
– teologija Primoža Trubarja in njegove zveze z evropsko refor-
macijo,
– teološka govorica in metodologija prevajanja slovenskih pro-
testantov,
– biografije slovenskih protestantov,
– teologija Jurija Dalmatina.
15
1. Teologija Primoža Trubarja je obravnavana v največjem delu
razprav. J. Rajhman ugotavlja, da je Trubarjeva teologija bila bolj
življenjska filozofija kot teologija v prvotnem pomenu, bila je in-
stinktivno spoznanje, kako je treba živeti v skladu z evangeljskim
naukom. Trubar ni bil dogmatik, bil je pragmatik. Verska termino-
logija je bila okvir njegovi teološki misli, vendar ni uporabljal ,visokih,
kunštnih oli neznanih besed’, zadovoljil se je s kranjskim besediščem
(Rajhman 1986b: 36-7), kar je pojasnil: »… zakaj ta muč svetiga
evangelija inu naše izveličanje, ne stoji v lepih ofertnih besedah, temuč
v tim duhej, v ti risnici, v ti pravi veri inu v enim svetim krščanskim
lebnu.« (Rupel 1966: 65)
J. Rajhman v Trubarjevem teološkem razvoju opredeli dve obdobji
– katoliško in protestantsko. Trubar je že zelo zgodaj izrazil svojo
teološko usmeritev, ko je v duhu Erazmovih in humanističnih načel
nasploh in v duhu reformacijskih teženj kritiziral cerkvene razmere
na Slovenskem. Katoliški cerkvi je očital zlorabe, predvsem romanja,
božje poti, češčenje svetnikov, zidanje cerkva; drugače pojmuje pode-
ljevanje zakramentov in mašo kot »falš malikovane« (Rajhman 1983:
510). V pregnanstvu se je navadil, da je ob vseh takratnih teoloških
prepirih šel srednjo pot in se ni nikoli spuščal v »teološke spekulacije«.
Njegova teologija je bila teorija, ki je upoštevala prakso, ni bila
abstraktna, neuporabna za vsakdanje življenje, temveč je bila vseskozi
usmerjena v prakso (Rajhman 1985: 294). Trubar se je takratnih
reformacijskih teoloških disputacij med cvinglijanci (švicarska veja
reformacije) in lutrovci (nemška struja) v glavnem izogibal, znotraj
reformacije je želel ohraniti strpnost in do nekaterih teoloških
vprašanj je ohranil povsem lastno stališče: »Kaj koristijo pobožnim
preprostim kristjanom take visoke disputacije o resnični, telesni
bistveni in duhovni navzočnosti Kristusovega telesa, ko pa oboji,
cvinglijanski in lutrski priznavajo, da niso le znamenja, … Kristus da
je v svoji večerji … posvetil kruh v svoje telo in vino v svojo kri,
njegovim besedam hočemo preprosto verjeti in o tem nič več dispu-
tirati. Je pač skrivnost.« (Rajhman 1986b: 28) Jože Rajhman je tako
postavil tezo, da se Trubareva teologija prej kaže v smislu preproste
pobožnosti kot v smislu filozofsko teološke vede. To je slednjemu v
veliki meri pomagalo, da je ohranil pravilno razmerje do preprostega
FANIKA KRAJNC - VRE^KO
16
RAZPRAVE, [TUDIJE
človeka in njegove stiske, pri bogoslužju pa je znal vzpostaviti sožitje
med plemstvom in preprostim ljudstvom. (Rajhman 1990: 506-19)
2. Teološka govorica in metodologija prevajanja slovenskih
protestantov. Ob raziskovanju slovenske protestantike je J. Rajh-
man načel vprašanje filozofije jezika, ki pri protestantih izhaja iz
Luthrovega pojmovanja narodnega jezika. Luthru jezik predstavlja
človeško sredstvo, v katerem se uteleša duh, in jezikoslovec po njem
spoznava božji nauk. »Beseda je tukaj, dana in nedvoumna. Naloga
filološke teologije je dati Svetemu pismu jasen, nedvoumen smisel.
(Das wort ist da, abgeschlossen und eindeutig, dem Schrift seine klare
Eindeutigkeit zu geben, ist wesentlich Aufgabe philologischer Theo-
logie.)« Pri prevodu Svetega pisma je Luther uveljavil metodološko
načelo: prevod mora graditi na duhu, ne na črki, vendar ne izključno.
Kjer koli bi se pojavil teološki dvom, mora duh prepustiti mesto črki
in lep jezik (gut Deutsch) ni več toliko pomemben, da bi zaradi njega
škodo trpela vsebina besedila. Protestanti so bili kot oznanjevalci
evangelija pridigarji. Vero so razumeli kot človekov odgovor na
ponudbo božjega usmiljenja. Vera izhaja iz oznanjevanja, oznanje-
vanje pa iz posredovanja Kristusove besede. Kadar gre za besedo, mora
ta biti razumljiva. Bistvo Luthrovega reformacijskega nauka je v »sola
fide – sola Scriptura« (samo vera, samo Sveto pismo). Od tod tudi
njegova teologija jezika: Voditelj (Luther) ne potrebuje posvečenih,
ampak filologijo, »Er braucht als Führer nicht den Geweihten, son-
dern die Philologie« (Hahnkamer 1927: 46).
Trubarjeva teološka govorica izhaja iz njegove teologije. Je le
nadaljevanje njegove biblijske govorice, ko želi biblijo približati
preprostemu človeku. V nasprotju z Luthrom Trubar ni mogel graditi
na tradiciji domače biblijske govorice. Iz izročila Brižinskih spo-
menikov bi lahko črpal religiozno govorico, izročilo ustne molitve in
cerkvene pesmi, nikakor pa se ni mogel opirati na pisano besedo, ki
bi jo lahko imenovali teološka. Trubar je sicer prav gotovo črpal tudi
iz ljudskega izročila, toda »narodna preteklost ni bila na ravni ev-
ropske kulture in je bila zavrta v svoj čas in prostor, kar pomeni, da je
bila na ravni nezavestnega doživljanja same sebe. Prav to pa je Trubar
občutil kot sramoto. Zato je tudi hotel dati Slovencem knjigo v
17
njihovem jeziku, hkrati pa je ob knjižnem programu, ki je bil zgolj
verski, hotel izoblikovati nove možnosti za lastno kulturno ustvar-
janje. Da bi dosegel enakopravnost slovenščine kot evropskega jezika,
je moral ob slovenski biblijski govorici ustvariti tudi teološko.«
(Rajhman 1987: 70) Trubar je razumel lastnost maternega jezika kot
vseobsegajočo vrednoto, postavil je načelo avtonomnosti jezika. Svoj
jezikovni nazor je mogel oblikovati ob bibličnem vzorcu, kjer je bilo
od najstarejših časov zlitje božje besede in ljudskega jezika povsem
naravna posledica nauka o binkoštnem čudežu, ko so na binkoštni
praznik vsi govorili v tujih jezikih in so se vsi med seboj razumeli.
Trubar se sklicuje na ta dogodek, ki je po babilonskem stolpu omo-
gočil »posvečenje« maternega jezika in ga postavil ob bok svetim jezi-
kom (hebrejskemu, grškemu, latinskemu) (Rajhman 1986c: 274).
3. Biografije slovenskih protestantov. V Slovenskem biograf-
skem leksikonu, Enciklopediji Slovenije, Leksikonu Cankarjeve založ-
be in v leksikonu Slovenska književnost so izšla Rajhmanova gesla z
imeni vseh pomembnejših akterjev slovenskega reformacijskega
gibanja, pa tudi gesla o reformaciji kot verskem gibanju in slovstve-
nem obdobju. Jože Rajhman je zbral biografske in bibliografske
podatke ter leksikografsko obdelal reformatorje Primoža Trubarja,
Felicijana Trubarja, Jurija Dalmatina, Adama Bohoriča, Sebastjana
Krelja, Jurija Juričiča, Matijo Klombnerja, Janža Mandelca, Lenarta
Pacherneckerja, Petra Bonoma, Hieronima Megiserja, Janža Znojil-
ška, Tomaža Hrena in druge. Gesla v vseh temeljnih slovenskih leksi-
konih je J. Rajhman izdelal na osnovi virov, ki jih je izredno dobro
poznal. Tudi to delo ga je uvrstilo med najboljše poznavalce sloven-
skega 16. stoletja na področju protestantike.
4. Teologija Jurija Dalmatina. Z izdajo celotnega Svetega pisma
pomeni J. Dalmatin ob Trubarju vrh slovenske reformacije. Bil je
Trubarjev učenec in mlajši sopotnik ter vseskozi zagovornik njegovih
idej. Spremljal je njegov življenjski nazor v okviru slovenskega in
reformacijskega programa. Njegova izobrazba je bila izrazito humani-
stična in teološka, v njo pa je vključeval tudi »vaje v maternem jeziku«,
saj je ob vsej široki izobrazbi čutil vrzel predvsem v znanju materin-
FANIKA KRAJNC - VRE^KO
18
RAZPRAVE, [TUDIJE
ščine, ki je za njegovo življenjsko delo bila še kako pomembna in
potrebna (Rajhman 1996: 57; 1998: 63-6). Za Dalmatina velja dokaj
jasna oznaka »lutrovca«. Dalmatin v slovenski »Gmajn predguvori«
bralca uvaja v svet Biblije, tako da mu najprej razloži nauk in nakaže
razlike med staro (katoliško) in novo (protestantsko) vero. V svojem
odnosu do (katoliških) nasprotnikov je Dalmatin v nasprotju z
Luthrom zelo strpen.
Jože Rajhman v tej potezi vidi predvsem Dalmatinov odnos do
slovenskega človeka, ki mu izroča svojo Biblijo in ve, »da je Biblija
tako vzvišena nad različnimi nauki, ki vsi naposled izvirajo iz nje, da
jo je mogoče imeti za združevalni element, zato jo daje v roke vsem
Slovencem in je ne omejuje zgolj na pripadnike svoje veroizpovedi«
(Rajhman 1984: 106). Za Dalmatina Sveto pismo ni le prva med vsemi
verskimi avtoritetami, temveč je edina avtoriteta, je »vsaki čas ta pravi
edini grunt naše karščanske vere … mi le tim samim bukvam stariga
inu noviga testamenta to čast damo, de mi tudi nje za božje, za
nebeške, za svete ino za to pravo žnoro, mero inu grunt naše vere
deržimo ino gori vzamemo … zakaj letukaj notri je kratku, zastopnu
inu očitu na znanje nam dana vsa božja risnica inu prava božja služba
inu nam je pravi pot k nebesom zadosti pokazan, kulikur mi na tem
svejti moremo zastopiti inu kuliker je nam k našimu izveličanju
potrebna« (Dalmatin 1584; Rajhman 1984a: 289). Biblija je Dalma-
tinu torej povsem dovolj, da se človek zveliča – s tem pa zavrača nauk
cerkvenega učiteljstva Katoliške cerkve.
V teološki disputaciji »De catolica et catholicis disputatio« Dalma-
tin skuša odgovoriti na vprašanje o naravi cerkve in kdo bi se smel
imenovati katoličana. Zelo ostro nastopi proti Katoliški cerkvi, ko ji
v sklepni tezi odreka pravico, da bi se imenovala katoliška, saj se njen
nauk ne ujema s temeljnim naukom prvotne Cerkve in cerkvene
tradicije. J. Rajhman je opozoril na močan preobrat od disputacije
do Gmajn predguvori, kjer Dalmatin svoje trditve znatno omili
(Rajhman 1986d: 41). Gmajn predguvor je nastala deset let po latinski
disputaciji in Dalmatin si je v njej prizadeval, da bi Biblija postala del
slovenske književne kulture, zato se je tudi v svoji teološki misli
približal slovenskemu čutenju in preprostemu razumevanju božje
besede. Prav gotovo pa se v nji ni mogel ravnati po Luthrovem (in v
19
takratnem nemškem prostoru običajnem) grobem izrazju, grobia-
nizmih, ki so bili tuji slovenskemu izraznemu občutju. »Dalmatinova
značajska tenkočutnost in posluh za odzivnost slovenskega človeka
sta mu narekovala previdnost pri prevzemanju polemičnih jezikovnih
izrazov, ki bi jih slovensko uho težje preneslo.« (Rajhman 1986d: 46)
Dalmatin je ostal zvest »čistemu nauku« augsburške veroizpovedi,
vendar je s svojim pojmovanjem teologije vnesel v takratni čas eku-
menski duh. Biblijo je dal vsem Slovencem, ne glede na njihovo
veroizpoved in njegov prevod so, kljub protireformaciji, uporabljali
tudi katoliški duhovniki še celih dvesto let, vse do prvega katoliškega
prevoda, ki ga je pripravil Jurij Japelj.
Vpetost slovenske reformacije v evropske zgodovinske in
kulturne tokove. Že v Pismih Primoža Trubarja in v Pismih sloven-
skih protestantov je Jože Rajhman nakazal tesno vpetost slovenskih
protestantov v evropske zgodovinske, verske in kulturne tokove 16.
stoletja. To tezo je utemeljil in podkrepil tudi v objavljenih razpravah
in predavanjih po različnih evropskih univerzah. Leta 1986 je v
Tübingenu predaval o slovenski vernosti v 16. stoletju, v Heidelbergu
leta 1982 o duhovnosti katoliškega slovenstva v sožitju s protestan-
tizmom. V ta sklop sodijo še razprave: Slovenska reformacija v evrop-
skem duhovnem previranju, 1984; Problemi reformacije na Sloven-
skem, 1984; Trubarjevo potovanje iz Ljubljane v Urach, 1986; Vedeli
smo, da smo dediči naših protestantov, 1986; Slovenska reformacija
se ni nikoli izneverila svojemu ljudstvu, 1986; Slovenski protestanti-
zem kot odločilna razvojna stopnja slovenske narodne biti, 1988 itd.
Po Jožetu Rajhmanu je 16. stoletje vtisnilo poseben pečat evrop-
skemu krščanstvu, ki se ni moglo več odreči drugačnemu, neshola-
stičnemu gledanju na svet, prav tako pa je izoblikovalo ostrejše meje
med evropskimi narodi, ki so živeli še vedno v slogi vse tja do začetkov
19. stoletja, ne da bi se zavedali, da so korenine njihovega samosvojega
razvoja bile vsajene že v stoletju reformacije. Ko v slovenskem pro-
storu govorimo o reformaciji kot o verskem gibanju, moremo z
izrazom protestantizem zajeti širše področje delovanja reformacije,
ko nam gre že za njene učinke, tako religiozne kot manj religiozne
narave. V tej zvezi pa že govorimo o Trubarju kot o očetu prve
FANIKA KRAJNC - VRE^KO
20
RAZPRAVE, [TUDIJE
slovenske knjige (Rajhman 1988: 109-17). Objektivno raziskovanje
zgodovinskih dogajanj ima izreden pomen za današnje razumevanje
odnosa med »ločenimi kristjani«. V tem smislu je Jože Rajhman
izpostavil načelo zgodovinskosti, ki ga je tudi drugi vatikanski koncil
prevzel v odloku o ekumenizmu, in ki je pomagalo v veliki meri k
medsebojnemu razumevanju ter k »dialogu« med ločenimi kristjani.
Prav načelo zgodovinskosti, ki ga doslej nismo dovolj upoštevali pri
proučevanju slovenskega protestantizma, nam bo pomagalo pojasniti
marsikateri doslej nepojasnjeni pojav v razvoju slovenskega prote-
stantizma in bolj kritično presoditi vse okoliščine, ki so ga usmer-
jale.Tako je upati, da bomo po štirih stoletjih tudi katoličani drugače
vrednotili delo naših protestantov in priznali njihovo vnemo. Razu-
meli bomo, zakaj je morala nova struja kloniti pred močnejšim vpli-
vom tradicionalne Cerkve, obenem pa bomo brez zavisti priznali vse
pozitivno v delu naših protestantov, posebno ko bomo ugotovili, da
so se v svojem času trudili za ekumenska načela (Rajhman 1969: 87).
LITERATURA
Dalmatin, Jurij (1984): Gmain predguvor. Biblia 1584, faksimile. Ljubljana: MK.
Rajhman, Jože (1968): Oskar Sakrausky, Theologische Strömungen in der
reformatorischen Literatur der Slowenen und Kroaten. Abhandlungen über
die slowenische Reformation. München 1968, 135-151. Bogoslovni vestnik
28 (4).
Rajhman, Jože (1969): Trubarjevi ekumenski nazori v luči katoliškega ekume-
nizma. Bogoslovni vestnik 29 (1-2).
Rajhman, Jože (1969a): Zgodovinski okvir nastanka Trubarjevega katekizma iz
leta 1550. Bogoslovni vestnik 29 (3).
Hahnkamer, P. (1927): Die Sprache. Die Reformation, Bonn: F. Cohen.
Rajhman, Jože (1977): Prva slovenska knjiga v luči teoloških, literarno-zgodo-
vinskih, jezikovnih in zgodovinskih raziskav, Ljubljana: Partizanska knjiga.
Pogačnik, Jože (1978): Pomemben znanstveni prispevek. Jože Rajhman. Prva
slovenska knjiga. Naši razgledi 27 (2).
Rajhman, Jože (1983): Razvoj Trubarjeve teološke misli (1557–1575). Znamenje,
13 (6).
21
Rajhman Jože (1984): Jurij Dalmatin in njegova Biblija v luči literarnozgo-
dovinskih in teoloških dognanj. Glasilo SDD 14 (3).
Rajhman, Jože (1984a): Jezikovni pomen Dalmatinove Biblije. Znamenje 14 (4).
Rajhman, Jože (1985): Teologija Primoža Trubarja. Zgodovinski časopis, 38 (3).
Rajhman, Jože (1986): Trubarjeva Ena dolga predguvor. Ljubljana: Cankarjeva
založba.
Rajhman, Jože (1986a): Trubarjev svet. Trst: Založništvo Tržaškega tiska;
Ljubljana: ADIT.
Rajhman, Jože (1986b): Pisma Primoža Trubarja, Ljubljana: SAZU.
Rajhman, Jože (1986c): Ozadje Trubarjeve Cerkovne ordninge. Bogoslovni
vestnik 46 (3).
Rajhman, Jože (1986d): Pomen Kreljevega Christlich bedenken in Dalmatinove
De Catholica et de catholici disputatio za teološki razvoj slovenske refor-
macije. V: Darko Dolinar (ur.), Družbena in kulturna podoba slovenske
reformacije, 41-48. Ljubljan: SAZU.
Rajhman, Jože (1987):Teološka govorica Primoža Trubarja. V: Frane Jerman
(ur.), Kajetan Gantar (ur.), Janko Moder (ur.), Potokarjev zbornik, 69-74.
Ljubljana: Društvo slovenskih književnih prevajalcev.
Rajhman, Jože (1988): Slovenski protestantizem kot odločilna razvojna stopnja
slovenske narodne biti. V: Breda Pogorelec (ur.), Tomaž Sajovic (ur.), Darinka
Počaj-Rus (ur.), Seminar SJLK, 109-117. Ljubljana: Filozofska fakulteta,
Oddelek za slovanske jezike in književnosti.
Rajhman, Jože (1990): Trubarjeva Cerkovna ordninga. Pravnik, 43 (8-10).
Rajhman, Jože (1998): Pisma slovenskih protestantov. Ljubljana: ZRC SAZU.
Rajhman, Jože (1998a): Teologija Jurija Dalmatina: Ob 450-letnici njegovega
rojstva. Znamenje 28 (3-4).
Rupel, Mirko (1966): Slovenski protestantski pisci. Ljubljana DZS.
FANIKA KRAJNC - VRE^KO