LETO VI. ŠT. 25 (266) / TRST, GORICA ČETRTEK, 28. JUNIJA 2001 SETTIMANALE SPEDIZ. IN A.P. - 45% - ART. 2 COMMA 20/b LEGCE 662/96 - FILIALE Dl GORIZIA ISSN 1124-6596 NOVI CENA 1500 LIR 0,77 € NOVI GLAS JE NASTAL Z ZDRUŽITVIJO TEDNIKOV KATOLIŠKI GLAS IN NOVI LIST 11. JANUARJA 1996 PA SLOVENSKI . GLAS? * Pred dnevi je v italijanskem parlamentu prišlo do glasovanja o zaupnici novi Berlusconijevi vladi. Ta je prejala seveda večinsko podporo tako v poslanski zbornici kot v senatu. V debati je prišla do izraza neobčutljivost nove vlade za vprašanja manjšin. V razpravi so zlasti parlamentarni predstavniki Južnotirolske ljudske stranke (v senatu Peterlini, v zbornici Brugger) iznesli nezadovoljstvo zaradi molka o manjšinah. V republiki je nato predsednik vlade, in to šele v poslanski zbornici, izrazil misel o narodnih manjšinah in njih zaščiti. Že dolga leta nazaj so vladni predsedniki na svojem nastopu v parlamentu omenjali manjšinsko vprašanje. To je veljalo tudi za slovensko zaščito, ko so predsedniki vlad Colombo, Andreotti, Forlani in še kdo, zagotavljali v uvodnem nastopu zanimanje tudi za našo manjšino. Sedaj je do zaščitnega zakona le prišlo. Treba se bo samo boriti, da se bodo njegova določila uresničevala. V zadnji debati v parlamentu je sicer od strani novega predsednika vlade omemba manjšin sicer prišla. Berlusconi je v bistvu zelo na splošno dejal, da bo vlada upoštevala jezikovne oz. narodne manjšine. To je ohlapna, a mislim, vseeno obvezujoča izjava. Katere manjšine pa so so v debati v parlamentu sploh oglasile? Kot smo že omenili, so to bili predvsem predstavniki Južnotirolske SVP in valdostanske stranke. Pravilno so ti manjšinski parlamentarci izpostavili svoja vprašanja. Pa Slovenci? Kot znano, novoizvoljeni slovenski senator Budin sploh ni nastopil v debati. To je sicer že dolgoletna tradicija na italijanskih levičarskih strankah izvoljenih slovenskih parlamentarcev. Od poslanke Bernetič dalje, kipa je bila edina, kije v poslanski zbornici pozdravila tudi v slovenskem jeziku, mimo poslancev oz. senatorjev Škerka, Gerbčeve, Spetiča, Bratine in Volčiča, vsi ti niso mogli ali smeli v tako važni razpravi, kot je zaupnica vladi, sploh nastopiti. In danes?Kaj se tudi v okviru Oljke ne more tu slišati slovenski glas? Kaj pa sploh dela slovenski senator? Ni bila to prva prilika za to, da opozori novo vlado na nujnost takojšnje uresničitve (poleg sestave paritetnega odbora) zaščitnega zakona za Slovence v Italiji? Zakaj pa so ga sicer slovenski volivci volili?! Kje sta danes duh in tradicija nekdanjih slovenskih predvojnih poslancev v rimskem parlamentu (Podgornik, Vilfan, Šček, Besednjak), ki so kot slovenski poslanci lipove vejice in z njo povezane južnotirolske planike v Rimu, in to v najhujših časih fašizma in pred samim Mussolinijem zahtevali naše pravice in se zanje neomajno borili? Pričakujemo, da bo tudi Slovenija, zlasti sedaj ob desetletnici osamosvojitve in odločno povečanem mednarodnem ugledu (po vrhu Bush-Putin na Brdu in Schroder-jevem govoru v Ljubljani) lahko vedno bolj jasno in glasno podpirala svoje manjšine v Avstriji, Italiji in na Madžarskem. STRAN 2 ANDREJ BRATUŽ OB DESETI OBLETNICI OSAMOSVOJITVE SLOVENIJE S PONOSOM NAPREJ! Šele kot član naroda in njegove kulture postaja človek resnična duhovna in moralno odgovorna oseba. Mirno in varno družbeno okolje, okolje, v katerem je mogoče živeti brez občutka ogroženosti in kjer se ni treba nikogar bati, je neprecenljive vrednosti. V miru in varnosti postaja človek ustvarjalen, svojo duhovno moč uporablja za kulturne in druge duhovne stvaritve, samo v miru in vsaj sorazmernem materialnem blagostanju lahko cvetijo umetnosti, znanost in druge oblike človekove ustvarjalnosti. DR. ANTON STRES NA BREZJAH MED MAŠO OB 10-LETNICI OSAMOSVOJITVE SLOVENIJE ALOJZ TUL Pred desetimi leti v tem času seje Slovenija osamosvojila kot samostojna republika od socialistične zvezne Jugoslavije. Dogajanja okrog tega zgodovinskega dejanja so znana in jih tu ne bomo obnavljali. Ostaja pa dejstvo, da je s tem slovenski narod končno uresničil svoj večstoletni sen o lastni državi, zlasti po letu 1848, pomladi narodov, v okviru avstroogrske državne tvorbe, ko takratni slovenski razumniki izoblikujejo politični program Zedinjene Slovenije, ki se nato predaja iz roda v rod in sproti dopolnjuje skladno s političnim dogajanjem v Srednji Evropi. Omeniti je še treba, da je gibanje za Zedinjeno Slovenijo zajelo Slovence v vseh avstrijskih pokrajinah in tako postalo tisto politično gibalo, ki je navkljub drugim razlikam bolj ali manj zavestno vodilo Slovence, da so dosegli končni cilj pred desetimi leti. Iz tega izhaja, da odločitev za samostojno državo ni bila sad trenutnega razpoloženja, temveč dolga doba dozorevanja, ki je šla skozi tudi dve sve- tovni vojni in razgibano povojno obdobje. Zato so Slovenci pred desetimi leti tako strnjeno in prepričano izkoristili priložnost za uresničitev tega, kar so imeli za bistveno za narodno ohranitev in njegov naravni razvoj v enokopravnem položaju z drugimi narodi. —— STRAN 2 PO DRUGEM KROGU VOLITEV NA TRŽAŠKEM POPOLNA ZMAGA DESNE SREDINE IVAN ŽERJAL Drugi krog upravnih volitev je prinesel pomembno zmago desnosredinskemu zavezništvu Doma svoboščin na Tržaškem, kjer je zavzel tako tržaško občino kot pokrajino, medtem ko je desnica v Miljah zmagala že v prvem krogu. Tako bosta novi tržaški župan Roberto Dipiaz-za, novi predsednik tržaške pokrajine pa Fabio Scoccimarro. Leva sredina se je sicer uveljavila v Tržiču in Pordenonu, prav gotovo pa ta njena zmaga tudi po odmevnosti v italijanskem vsedržavnem tisku ne dosega uspeha desnice, ki bo vsaj za pet let vladala Trstu, pokrajini in Miljam. Vsi ocenjevalci se strinjajo, da se je končalo t.i. "lllyjevo obdobje", ko je občini Trst skoraj osem let vladala leva sredina z županom Riccardom lllyjem na čelu. Illy, ki je bil na nedavnih parlamentarnih volitvah izvoljen v poslansko zbornico, si je tudi na upravnih volitvah prizadeval, da bi zmagala leva sredina. V bistvu je sam predlagal levosredinskega kandidata za tržaškega župana, Fe-derica Pacorinija, nato pa se kandidiral tako v tržaški občinski kot pokrajinski svet. Njegov ugled pa ni zadostoval za zma-j go Oljke, lllyjeve liste in drugih skupin v levi sredini. Sedaj bodo lep del Tržaške upravljali Di-piazza, Scoccimarro in miljski I župan Lorenzo Gašperini. Kako bodo upravljali, je še neznanka, kakor je tudi neznanka, v kolikšni meri bodo samostojni v svojih izbirah, če upoštevamo vpliv tradicionalnih tržaških liberal-no-nacionalnih krogov. Vzroke za poraz leve sredine bodo pristojni analizirali v prihodnjih dneh in tednih. Nekaj smo že slišali na nedavnem večeru Društva slovenskih izobražencev, kjer so govorili slovenski izvoljeni predstavniki. Nedvomno gre tu za večjo sposobnost komunikacije, ki jo je imela desnica, ki je lahko računala tudi na dolgoročni efekt svoje zmage na nedavnih parlamentarnih volitvah. Županski kandidat Doma svoboščin Roberto Dipiazzaje nedvomno zelo močna in komunikativna osebnost: šel je med ljudi, se rokoval z njimi, prisluhnil njihovim vsakdanjim resničnim in namišljenim težavam, na katerih je v prvi vrsti gradil svojo volilno kampanjo. Spremljal ga je tudi sloves dobrega upravitelja iz časa, ko je županoval Miljam, pa čeprav je marsikdo opozarjal - resnici na ljubo ne preveč glasno - na napake in slabosti njegove uprave. STRAN 2 ITALIJANSKA POLITIKA ALI SE BO BERLUSCONI OBDRŽAL PET LET? Vlada ministrskega predsednika Silvia Berlusconija je prejšnji teden prejela zaupnico v obeh vejah parlamenta in je torej polnomočna. Obe glasovanji sta dokazali, da je vladna večina enotna, iz česar bi smeli sklepati, da obstajajo pogoji za vladanje do konca petletnega mandata. Vlada je na prvi seji razpravljala predvsem o metodi dela, nihče se baje ni dotaknil kakega stvarnega problema. Bila je le potrjena volja, da bo vlada čim-prej začela sprejemati vse, kar je potrebno, da se pričnejo reševati tiste programske točke, ki bodo predmet pozornosti v prvih 100 dneh po prejeti zaupnici v parlamentu. O teh programskih točkah smo veliko slišali med vso volilno kampanjo in še več mesecev prej. Govor pa je bil predvsem o t.i. "devoluciji", to je prenosu oblasti od države na dežele, o odpravi davka na darilne pogodbe in na dedovanje, o davčnih olajšavah za podjetja, ki vlagajo kapital za krepitev njegovega delovanja, za prekinitev veljavnosti pred kratkim odobrene šolske reforme oziroma njenega dela itd. Za tako imenovano "devolucijo" je pristojen predvsem minister Umber-to Bossi, čigar politična stranka (Severna liga) pa je izšla iz volilnega boja tako rekoč zdesetkana, saj ni prestopila petodstotnega volilnega praga. To pomeni, da ima v parlamentu toliko zastopnikov, kolikor jih je bila pred volitvami določila volilna pogodba med strankami "Doma svoboščin". Volilni izidi pa so neovržno dokazali, da je Jug volil predvsem Berlusconija in v manjši meri tudi Finija, kar je posredno reševalo predvsem Bossija, ki mu je naten del volivcev na Severu tokrak obrnil hrbet. Severno ligo so torej tokrat reševali Južnjaki, na katere so desetletja letele Bossijeve strelice. Bo to zadosten razlog, da se v prihodnosti prepreči, kar se je pripetilo prvi Berlusconijevi vladi? Ta se je, kot vemo, razšla predvsem zaradi Severen lige, ki je ni več podpirala od zunaj v parlamentu. DL /STRAN 2 1 ČETRTEK, 28. JUNIJA 2001 Janez Povše SLOVENIJA, GLEJ Pl odv. Jože Škerk SLOVENŠČINA V KOŠ? Breda Susič V MAKEDONIJI ŠE VRE Marjan Drobež POMEMBEN DELEŽ CERKVE PRI OSAMOSVOJITVI m Danijel Devetak / intervju P. SILVO ŠINKOVEC Damjan Hlede UPRAVNA ODGOVORNOST PRAVNIH OSEB Jurij Paljk "SLOVENIJA JE URESNIČITEV SANJ" OBČNI ZBOR SDGZ: NOVIM IZZIVOM NAPROTI Iva Koršič ODRSKE LUČI SPET NA MAVHINJSKEM TRGU Marjan Drufovka OBČNI ZBOR ŠPORTNEGA ZDRUŽENJA OLYMPIA ČETRTEK, 28. JUNIJA 2001 S 1. STRANI S PONOSOM Zato je neosnovana trditev nekaterih tujih politikov, da seje Slovenija pri tem ravnala sebično in prenagljeno, kar nekateri, četudi zelo maloštevilni, mehanično še danes ponavljajo. Osamosvojitev Slovenije je v takratnih političnih razmerah pomenila nekaj novega oz. presenetljivega tako za ostale narode in narodnosti Jugoslavije, razen seveda hrvatskega, za najbližje sosede, Evropo in ostali svet. Po mirovni konferenci I. 1947 v Evropi ni bilo vojn in tudi ne oblikovanja novih držav. To stanje je potrdila znana Helsinška konferenca leta 1975, na kateri so državniki med drugim osvojili načelo o nedotakljivosti obstoječih meja v Evropi. Slovenskemu zgledu sta sledili Hr-vatska (po hudem spopadu z jugoslovansko vojsko) in Makedonija. Krvavo se je zapletlo v Bosni in Hercegovini. Od odmevov v sosednjih državah naj omenimo Avstrijo in Italijo. Avstrija ni imela posebnih pomislekov glede priznanja neodvisnosti Slovenije in si je pri tem predstavljala neke vrste njenega pokrovitelja. Drugače je bilo z Italijo. Takratni zunanji minister De Michelis je namreč nasprotoval razkroju zvezne Jugoslavije in je osamosvojitev Slovenije označil za sebično dejanje. Vendar je Italija med prvimi evropskimi državami priznala Slovenijo po izteku znanega dogovora sredi januarja 1992. V to je bila politično primorana, ker je pred tem Slovenijo priznal Vatikan in tako praktično drugim izničil maner-ski prostor za zavlačevanje priznanja. Nastali pa so nato problemi v odnosih med Italijo in Slovenijo, povezani z Osimskimi sporazumi, katerih revizijo je zahtevala italijanska desnica, ki jo je nato še dodatno razburilo uradno priznanje nasledstva Slovenije v 51 mednarodnih pogodbah med Italijo in Jugoslavijo, med katerimi tudi Osimski sporazum o dokončni ureditvi meja in drugih vprašanjih. V Italiji leta 1993 pride na o-blast vlada desnosredinske usmeritve pod predsedstvom Berlusconija, ki je prisluhnila zahtevi istrskih optantov po vrnitvi t.i. zapuščenih imovin, tako da je imela Slovenija težak položaj do 1.1994, ko je Berlusconijeva vlada odstopila. Pogajanja z naslednjimi vladami so privedla do Solanovega kompromisa, ki je Sloveniji odprl vrata pri združevalnem procesu v Evropo. Nedavna zmaga Berlusconijeve desnosredinske koalicije bi utegnila pogreti stara vprašanja, vendar po prvih izjavah novega ministra kaže, da tega ne bo storila, ker so se v tem času splošne razmere močno spremenile ter ni mogoče več zaustavljati integracijskih procesov pridruževanja novih držav k EU, med katerimi prednjači prav Slovenija. To novo ozračje je občutiti tudi pri nas, kar dokazujejo številni dogodki in pojavi iz zadnjega obdobja, ki jasno govorijo, da na poti medsebojnega sodelovanja skoro ni več poti nazaj. Pomislimo samo na povezavo med tržaškim in koprskim pristaniščem, na načrte za posodobitev železniških povezav, odpiranja Slovenije gospodarstvu zahodnih sosed in razgibano trgovinsko izmenjavo na vseh področjih. Končno moramo omeniti tudi bolj odprto gledanje na vlogo narodnih manjšin. Z odobritvijo zaščitnega zakona za našo manjšino je Italija ujela zadnji vlak in tako sebe in Slovenijo rešila iz velike zadrege. Prejšnje dni je bila v Ljubljani slovesna proslava 10. obletnice samostojnosti, na kateri je bil glavni govornik predsednik republike Milan Kučan, ki je poudaril temeljne točke nelahkega procesa, ki je pripeljal Slovenijo do svobode in neodvisnosti. Kot gost pa je spregovoril nemški kancler Gerhard Schro-der, ki je v zelo pohvalnih besedah potrdil vlogo Slovenije v tem procesu in se še posebej zavzel za njen vstop v EU in NATO. S 1. STRANI BERLUSCONI Opozicija se, kot vse kaže, še ni opomogla od poraza na državnozborskih volitvah. Če za trenutek pozabimo na Berti-nottijeve komuniste, ki pa gotovo imajo del odgovornosti za poraz levosredinske volilne koalicije, moramo ugotoviti, da je poraz hudo prizadel zlasti Leve demokrate, torej najmočnejšo stranko v levosredinski volilni koaliciji. Levi demokrati so na volitvah znatno nazadovali, kar je za naslednike nekdanje mogočne in odlično organizirane KPI skoraj nerazumljivo. Kje so časi, ko so italijanski komunistični veljaki kar iz rokava stresali nauke, sodbe, rešitve za vsa vprašanja? Zdaj pa se dogaja, da se posamezni veljaki med seboj prepirajo, se grizejo, si drug drugemu kopljejo jamo, se skratka vedejo kot toliko obrekovani "malomeščani"! Dokler opozicija ne bo strnila svojih vrst in se zlasti ne bo otresla ljubosumja ter ne bo pošteno uredila odnosov s svojimi zavezniki na politični sredini, se Berlusconiju, vsaj s te strani, ne bo treba bati za prihodnost svoje vlade. Toda usoda vlade ni odvisna le od političnih strank, temveč tudi od kopice drugih dejavnikov, kot so civilna družba, sindikati, različne družbenogospodarske sile, svobodni poklici, kultura itd. Kdor vlada, ima namreč opraviti z živimi celicami, z ljudmi, ki so živa bitja in ne le figure na šahovnici, ki jih podje-tnik-gospodar premika v skladu s svojimi materialnimi interesi. "Demokracija ne obstaja samo v tem - smo pred več leti brali v ugledni italijanski reviji -, da imamo institucije, parlament, volitve, poslance. Obstaja tudi v tem, da imamo ustrezno miselnost, ustreznega duha, česar vsega se navzameš z leti, desetletji, stoletji. Demokratično ljudstvo seje naučilo krotiti svoje nagone, svojo jezo, svojo sebičnost, svojo nasilnost. Naučilo se je krotiti maščevalnega duha, spoštovati vrednote drugih, tudi vrednote nasprotnikov. Demokracija je skratka intelektualna in moralna pridobitev". Na začetku smo se vprašali, če se bo Berlusconijeva vlada obdržala do konca petletnega mandata. Glede na to, kar smo navedli, bi odgovor lahko bil pritrdilen. Mnogo bo seveda odvisno tudi od zunanjepolitičnega dogajanja, začenši z vrhom industrijsko najbolj razvitih držav | (G8), ki bo prihodnji mesec v Genovi in proti kateremu se vneto pripravlja vse t.i. "ljudstvo iz Seattla". K temu je treba takoj dodati še širitev EU na Vzhod, vstop novih držav v NATO, stanje na Bližnjem vzhodu, kočljiv položaj na Balkanu itd. Tudi ti dejavniki utegnejo še kako vplivati na življenje ali padec vsake vlade, tudi Berlusconijeve. S 1. STRANI SLOVENSKI GLAS? Slovenci v Italiji danes sicer, očitno, izvolimo svojega predstavnika v rimski parlament. Jasno pa je, da ni vseeno kako ga izvolimo. Idealno bi bilo zajamčeno zastopstvo, kot ga imajo Italijani v Sloveniji in na Hrvaškem že po ustavi. S tem bi se morda izognili monopolu levice, ki se vse do danes očitno kaže! Vsekakor pa bi bilo treba volilne norme prila-I goditi sedanjemu času. Vse to je že slovenska stranka tudi dosledno in jasno zagovarjala. NOVI GLAS UREDNIŠTVO IN UPRAVA 34170 GORICA, RIVA PIAZZUTTA 18 TEL. 0481 533 177 F A X 0481 536 978 E-MAIL noviglas@tmedia.it 341 33 TRST, ULICA DONIZETTI 3 TEL. 040 3 65 473 FAX 040 775 419 E-MAIL nglasts@tin.it GLAVNI UREDNIK ANDREJ BRATUŽ ODGOVORNI UREDNIK DRAGO LEGIŠA IZDAJATELJ ZADRUGA GORIŠKA MOHORJEVA; PREDSEDNIK DR. DAMJAN PAULIN REGISTRIRAN NA SODIŠČU V GORICI 28.1.1949 POD ZAPOREDNO ŠTEVILKO 5 TISK TISKARNA BUDIN / GORICA NOVI GLAS JE ČLAN ZDRUŽENJA PERIODIČNEGA TISKA V ITALIJI - USPI IN ZVEZE KATOLIŠKIH TEDNIKOV V ITALIJI - FISC LETNA NAROČNINA ITALIJA IN SLOVENIJA 80.000 LIR, INOZEMSTVO 120.000 LIR, ZRAČNA POŠTA 150.000 LIR POŠTNI TEKOČI RAČUN 10647493 CENA OGLASOV PO DOGOVORU EVROPSKA UNIJA BO POSREDOVALA V MAKEDONIJI ŠE VRE sc BREDA SUSIC Kljub večkrat nespoštovane-mu premirju, ki so ga že pred dvema tednoma proglasile albanske uporniške skupine; kljub naporom za dosego političnega kompromisa med makedonskimi in albanskimi strankami; in kljub sklepu sveta Severnoatlantskega zavezništva, da v Makedonijo pošlje svoje vojake za nadzorovanje morebitne razorožitve albanskih u-pornikov, se je situacija v Makedoniji v minulem tednu hudo poslabšala. Politična pogajanja so zašla v slepo ulico. Visoki predstavnik za skupno varnostno in zunanjo politiko v EU Ja-vier Solana se je večkrat mudil v Skopju, kjer se je pogovarjal z makedonskima predsednikoma države in vlade, Trajkovskim in Georgievskim, in predstavniki glavnih političnih strank obeh etničnih skupnosti. Makedonci so pogovore zamrznili, ker naj bi bile albanske stranke postavile makedonskim zahteve, ki jih slednje na nikakršen način niso hotele sprejeti. Prva sporna točka seje vrtela okrog zahteve po uvedbi funkcije pod- predsednika vlade, ki bi bil albanske narodnosti in ki bi pri vladnih odločitvah imel pravico do veta. Druga zahteva je predvidevala ustanovitev druge veje parlamenta, ki bi bila sestavljena po narodnostnem ključu. Bistvo celotnega spora pa se tiče zahteve Albancev po spremembi državne ureditve, ki bi postala zvezna. Makedonci se s tem nikakor niso strinjali, češ da bi to načelo princip enotnosti države, in so zavrnili kar 80% albanskih predlogov. Izhoda iz začaranega kroga ni našel niti visoki evropski predstavnik Solana. Ta se je v nedeljo trudil tudi zato, da bi makedonska vojska in albanski uporniki dosegli premirje. Na območju Aračinova-vasi, ki je postala glavno oporišče upornikov - so se štiri dni bili hudi boji. V torek, 19. t.m., sta makedonska vojska in policija začeli akcijo za uničenje albanskih upornikov, pri kateri sta uporabljali vse razpoložljivo orožje. Med tednom so Albanci odprli novi fronti, in sicer severozahodno od Skopja, pri izviru Rašče, iz katerega se Skopje oskrbuje s pitno vodo, in pri vasi Raduša. V petek so bili boji tudi na kriznih območjih pri Kumanovu, to je pri vaseh Slupčani in Orizari. Solana je v nedeljo zvečer proglasil premirje, ki je po virih CNN trajalo le nekaj ur, po drugih virih pa - v trenutku, ko pišemo - še drži. Aračinovo je 10 km oddaljeno od Kosova, zato so makedonske sile zahtevale umik upornikov po koridorju na Kosovo, in to potem, ko bi odložili orožje. Albanci pa so bili sprva pripravljeni le na odhod z območja Aračinova z orožjem vred, in to pod pogojem, da bi na območje prišli mednarodni opazovalci. V ponedeljek so se zunanji ministri EU z makedonsko kolegico Hinko Mitrevo v Luksem-bourgu pogovarjali o razmerah v Makedoniji. Petnajsterica je ponovila že izraženo razočaranje nad pomanjkanjem napredka v političnem dialogu ter strani pozvala, naj se odpovesta nasilju. Ministri so imenovali še unijinega predstavnika za Makedonijo, ki naj bi v Skopju Makedoncem in Albancem pomagal razvijati politični dialog. S 1. STRANI ZMAGA DESNE Leva sredina pa je bila bolj zadržana in - kar je za politične sile, ki se sklicujejo na navadnega, delovnega človeka, zelo napačno - precej elitna. Človek je imel vtis, da se volilna kampanja Oljke vrti predvsem okoli nekaterih določenih krogov, ki niso bili ravno blizu "ljudstvu". Učinkovitost posredovanja točk in smernic volilnega programa je bila tako manjša od pričakovanega. Vse skupaj pa je verjetno v marsikaterem volivcu ustvarilo vtis, da v bistvu med enimi in drugimi ni velike razlike, in tako je ostalo doma kar 43 odstotkov volilnih upravičencev (skoraj 100.000 ljudi). Ni razloga, da si zakrivamo dejstvo, da tudi veliko število slovenskih volivcev ni šlo na volišča, kar je verjetno odločilno vplivalo vsaj na izid pokrajinskih volitev. Tudi naši ljudje, ki sicer veljalo za volivce, ki so politično bolj osveščeni od sodržavljanov italijanske narodnosti, so ostali doma. Vzrokov za to je več: svoje je verjetno odigrala izbira kandidata, pa tudi določena nedoslednost, s katero je levosredinska večina obravnavala vprašanje pravic slovenske manjšine: pred kratkim je npr. nastala polemika v zvezi z javno rabo slovenščine v občini Devin-Nabrežina, ki jo upravlja leva sredina (o tem pišemo na drugem mestu), hudo kri so svojčas povzročile tudi lllyjeve okrožnice o rabi slovenščine, levosredinski tržaški županski kandidat Federico Pa-corini pa se je tudi v tržaškem okolišu predstavljal z izključno italijanskimi lepaki. Če k temu dodamo še občasne spore znotraj Oljke, še posebej med Slovensko skupnostjo in Levimi demokrati, je slika še bolj popolna. V tržaškem in miljskem občinskem svetu ter v tržaškem pokrajinskem svetu bo sedelo osem slovenskih izvoljenih predstavnikov, ki bodo vsi v klopeh opozicije. Prisiljeni bodo najti skupen jezik, spričo dejstva, da tako v državi kot tudi v deželi, pokrajini, Trstu in Miljah vladajo nam neprijazne politične sile, kar se utegne še kako poznati pri izvajanju določil zaščitnega zakona. Predvsem pa se bodo morali potruditi, spet pridobiti na svojo stran volivce, ki so ostali doma. Seveda pod pogojem, da niso marsikateri naši ljudje že dokončno politično in idejno asimilirani. POVEJMO NA GLAS JANEZ POVSE SLOVENIJA, GLEJ Mlada slovenska država je praznovala desetletnico svojega obstoja. Kako hitro so minila ta leta in vendar kako je že daleč čas osamosvajanja in uresničevanja večstoletnih slovenskih sanj. Daleč je čas enkratnega zanosa, ko smo se vsi Slovenci čutili eno in se na ta način odločili za prelomen in zgodovinski korak. Bilo je tedaj tudi nekaj pomislekov, med njimi na prvem mestu grožnja vojne, kasneje pa negotovost, ali bo majhna država sploh lahko ekonomsko preživela. Oboje je samostojna Slovenija nad vsemi pričakovanji prestala in zato smo dandanes upravičeno nase ponosni. Bil je to zares zanosen čas, čas nastajanja države, saj se je med nami uveljavila demokracija in nadomestila povojno enostrankarsko družbo. Na ta način so dobile polno domovinsko pravico vse življenjske in politične izkušnje, lahko so nastale politične stranke, ki so predstavljale in še predstavljajo vse slovenske različnosti združene z demokratičnimi volitvami v parlamentu. Če smo se kdaj pa kdaj nad politiko pritoževali, pri čemer je bilo pogostoma slišati glasove, da je bilo bolje prej, v prejšnji družbi, pa je jasno, da je prav demokracija tista, ki daje mladi državi vse razvojne možnosti tudi v prihodnosti. Volivci pač podeljujejo svojim političnim predstavnikom večjo ali manjšo moč, življenje nenehno prinaša novosti in zato popolnoma odprte volilne odločitve, to pa je zagotovilo, ki predstavlja do kraja trden, zanesljiv in ploden družbeni te- \me'i Življenje nenehno prinaša novosti in, ko želimo svoji matični državi Sloveniji kar najsrečnejšo roko pri vseh prihodnjih odločitvah, pri katerih hočemo po svojih močeh in pristojnostih sodelovati tudi vsi Slovenci, ki živimo izven državnih meja, imamo v mislih prav zadnje volitve, ki so na prvi pogled povedale in določile vse za dolgo časa naprej. Slovenci so namreč že dali vedeti, da jih bodo v prihodnje, in to ne samo na referendumu, zanimale osnovne življenjske vrednote, da verjetno ni primerna enostranska sodba ali celo obsodba narodove preteklosti oziroma predstavnikov le ene strani ter da bodo vse bolj stopali v ospredje dejavniki socialne varnosti in pravičnosti, potem ko so bili napovedani ukrepi, ki naj bi morali istoimenske pridobitve nemara okrniti. Vse to dokazuje, da je prav slovenski narod sam vse bolj odločujoč snovalec razvoja lastne države ter da ni res, da se pusti slepo voditi zdaj temu in drugič spet drugemu. Slovenija torej postaja v vseh smislih evropska država in vse bolj sprejema v svojo vsakodnevno zavest tisto problematiko, ki je osrednjega pomena za ves razviti svet. Slovenija je vsekakor izpolnila vsa pričakovanja, njena usoda je vse bolj v njenih rokah, to pa je tudi najboljša popotnica za desetletja in desetletja naprej. AKTUALNO INTERVJU / P. SILVO ŠINKOVEC BESEDA USTVARJA IN ODREŠUJE DANIJEL DEVETAK Zaplenjeno in oskrunjeno svetišče sv. Jožefa na Poljanah v Ljubljani je s posvetitvijo cerkve 5. novembra lani spet zaživelo in postalo znamenje, središče življenja, center za vzgojo staršev, pedagogov in mladih. P. Šinkovec, ali lahko opišete idejne smernice široko zastavljenega duhovnega in socialnega dela v prenovljenem pastoralnem središču? Ljudska oblast je jezuitom I. 1949 odvzela cerkev svetega Jožefa na Poljanah v Ljubljani. Sedaj je vrnjena lastnikom. Z njo nastaja Duhovno središče sv. Jožefa (DSJ). Jezuiti razmišljamo, kako odgovoriti na potrebe časa in Božji klic. Sveti Jožef nam je postavljen kot znamenje. Varuh svete družine nas vabi, da kaj storimo za družine in mlade, ki se pripravljajo za zakon. Jožef delavec nam je izziv, da smo bolj pozorni na socialno področje. Nazareški tesar s svojim skrivnostnim molkom in kontemplacijo žive Besede je tudi učitelj duhovnega življenja, zato želimo storiti čim več za duhovno rast ljudi, ki prihajajo v DSJ. Iz tega sledi, da se želimo posvetiti duhovnemu področju, družini in mladim, vzgoji ter socialnim vprašanjem in krščanski kulturi. Zavedamo se, da Cerkev ni sama sebi namen, marveč obstaja zaradi človeštva, da mu prinese Božje oznanilo ln vtisne vanj dar Božje ljubezni. V Duhovnem središču imajo svoj sedež gibanja Nazaret, Skupnost krščanskega življenja, Društvo katoliških pedagogov Slovenije in Najina pot. Če si sposodim besede sv. Pavla, lahko rečem, da vsi iščemo način, da se usposobimo za delo služenja, za izgradnjo Kristusovega telesa (Ef 4,12). Težave z vračanjem objektov okrog svetišča, ki so se vlekle več let, se še niso končale. Kaj pričakujete, da vam država še vrne? Cerkev je bila vrnjena 1996, njena obnova (vrnitev v prvotno stanje) se končuje te mesece. Veseli smo, da je toliko obnovljena, da v njej lahko poteka bogoslužje in k sv. Jožefu že lahko romajo njegovi častilci. Ob cerkvi je hiša, kjer so živeli jezuiti in imeli svoje številne dejavnosti. Ta hiša je bila vrnjena leta 2000. V njej še vedno deluje filmski studio Viba film, s katerim imamo pogodbo, da se izseli oktobra 2002. V denacionalizacijskem postopku pa je še prvi slovenski dom za duhovne vaje, zgradba arhitekta Jožeta Plečnika. Šele letos, 2001, je bila prva obravnava, sledile bodo naslednje. Izgleda, da bo vračanje te stavbe bolj zapleteno. Jezuiti so jo zgradili na pobudo vernikov leta 1925. To je bil resnično duhovni center. V tem domu je svoje duhovne vaje opravljal tudi Giuseppe Roncalli, kasnejši papež Janez XXIII. Upam, da se bo tudi pri tej stvari izkazala pravičnost. Sicer pa tudi to vprašanje prepuščamo Božji previdnosti. Če Bog želi, da bi tu delovali mi, bo že tako poskrbel in se bodo stvari uredile, kot je prav. Ta največja ljubljanska cerkev zaenkrat še ni v celoti opremljena, čeprav je že taka, kot je, pravi biser tako v očeh ljubitelja umetnosti kot v očeh vernika, ki išče kraj, kjer bi se srečal z Gospodom. Urednik Družine Janez Grilje pred nekaj meseci ob predstavitvi slovenskega prevoda monografije o papeževi kapeli Odrešenikove Matere javno povedal, da jo bo s svojo dragoceno umetnostjo Pater Silvo Šinkovec iz slovenske Družbe Jezusove je predvsem človek, ki iz velike ljubezni do Kristusa in svojega naroda ogromno dela za slovenske družine, mladino in izobražence. Poleg tega je teolog, magister psihologije in pedagog, svoje znanje je izpopolnjeval na vseučiliščih v Ljubljani, Rimu in Dublinu ter v številnih pastoralnih izkušnjah, katerih izzive vedno rad sprejema. Je urednik Vzgoje, revije za učitelje, vzgojitelje in starše, ter član slovenskih in mednarodnih strokovnih ustanov; od lanske jeseni je rektor Duhovnega središča sv. Jožefa na Poljanah v Ljubljani. Gre za narodno svetišče, največjo cerkev v prestolnici, ki je lani "vstala" z novimi močmi in bo kot duhovno središče v prihodnosti gotovo zaorala globoko ledino na več področjih verskega, kulturnega in družbenega življenja na Slovenskem. P. Šinkovcu se iskreno zahvaljujemo za to, da si je vzel čas za naše bralce, ki mu bodo za marsikatero njegovo besedo gotovo hvaležni. požlahtnilp. Marko Rupnik. Notranjo opremo za cerkev sv. Jožefa je zasnoval že Jože Plečnik. Tik pred drugo svetovno vojno so po njegovih načrtih uspeli narediti prezbiterij. Ostali načrti niso bili uresničeni. Ker je bila notranjost oblikovana po potrebah liturgije pred drugim vatikanskim cerkvenim zborom, danes iste opreme ne bomo postavili v cerkev. Res si želimo, da bi p. Marko Rupnik naredil v cerkvi mozaik. Za sedaj je to samo želja. Narediti bo potrebno načrt, ga ovrednotiti, preveriti, če je zamisel uresničljiva, in se potem dokončno odločiti. O tem morajo povedati pristojni ljudje svoje strokovno mnenje. Meni osebno bi bilo to všeč. V Ljubljani bi imeli čudovit mozaik, ki bi vernike vabil k molitvi in govoril o božji Ljubezni, ki se nam razodeva skozi zgodovino. Bi bilo to všeč tudi sobratom, vernikom, kulturnikom, politikom? Mogoče pa. S skupnimi močmi in pomočjo sv. Jožefa bi mogoče tudi tak projekt lahko izpeljali. V Duhovnem središču sv. Jožefa skoraj deset let deluje gibanje Nazaret za krščansko prenovo družin. Kaj lahko poveste o njem in o vašem prizadevanju za vsestransko rast družin? Verniki, ki so videli cerkev oneča-ščeno, so se zavzeli in se pod vodstvom p. Bohma in p. Tomaža Podobnika začeli shajati. V stranski kapeli so imeli prvi liturgični prostor. Molili so za vrnitev cerkve, da bi ponovno lahko služila namenu, zaradi katerega je bila zgrajena. Ob tem, ko so se zbirali ob oltarju sv. Jožefa, so čutili njegovo povabilo, da svoje molitve usmerijo predvsem za družine. Temu so namenjena tudi romarska srečanja in celodnevno češčenje v kapeli Božjega usmiljenja. Zelo pomembno je, da si prizadevamo za zdravje naših družin. V zdravi družini je dobra vzgoja, to pomeni, da mladi rastejo v zrele osebnosti, kar pomeni imeti zdravo družbo. Povsem soglašamo s svetim očetom, ki je v letu družine v Pismu družinam zapisal, da 'je družina pot Cerkve'. Poleg molitve imamo v Duhovnem središču tudi vikend pripravo na zakon. To vsak mesec vodi p. Beno Lavrih. Metodo je prinesel iz Irske in se uveljavlja tudi pri nas. Poleg te priprave imajo mladi pari možnost tudi enoletne priprave na zakon. V DSJ delujejo štiri skupine šole za zakon. Ti se srečujejo vsakih štirinajst dni. Tudi gibanje Najina pot, ki združuje že skoraj 40 zakonskih skupin, ima sedež pri sv. Jožefu. Zakonci potrebujejo pomoč, da trdno živijo zakrament zakona. Preko Društva katoliških pedagogov širimo model šole za starše. Tudi to je oblika, kako podpreti družine. Staršem želimo pomagati pri njihovem vzgojnem poslanstvu v različnih razvojnih obdobjih. Pri vas ima svoj sedež tudi Društvo katoliških pedagogov Slovenije. Ali lahko na kratko opišete njegove dejavnosti pri vzgoji v strokovno in osebnostno zrele kristjane? Društvo katoliških pedagogov Slovenije se je rodilo leta 1989 v želji, da bi se v njem povezovali katoličani, ki delujejo na vzgojnem področju. Poleg Ljubljanske skupine so se oblikovale še druge (Maribor, Celje, Murska Sobota, Mozirje, Kočevje-Ribnica, Novo mesto, Kranj, Jesenice). Imamo pa tudi študentsko skupino bodočih pedagogov. Leta 1992 je Društvo postalo član evropskega združenja katoliških učiteljev (SIESC). Društvo ima več ciljev: prvi je povezovati učitelje, si deliti vrednote, izkušnje, znanje in veselje do istega poslanstva; drugi je strokovno poglabljanje: organiziramo predavanja, delavnice, seminarje, posvete; tretji je duhovna rast učiteljev: to se dogaja preko bogoslužja, molitve, duhovnih obnov in duhovnih vaj (že 13 let zapovrstjo organiziramo duhovne vaje v tišini prav za učitelje), osebnega duhovnega spremljanja; četrti cilj je specifično poslanstvo. Gre za možnosti, da sooblikujemo slovensko šolo. Čutili smo, da je prav, da napišemo etični kodeks za učitelje. Ta je bil lepo sprejet in je prebudil veliko razmišljanj o učiteljskem poklicu. Organizirali smo dva mednarodna posveta. Začeli smo izdajati revijo Vzgoja. i Naši seminarji za učitelje so usmerjeni predvsem v to, kaj učitelj lahko stori sam zase, da bi bolje opravljal svoje strokovno delo. Prepričani smo, da i lahko učitelj z gotovo osebnostjo nudi učencem največ. Pri tem naj omenim seminar Osebni dnevnik in Etična razsežnost učiteljevega dela. Žal je Zavod za šolstvo za naslednje šolsko leto prav ta dva seminarja izključil iz Kataloga stalnega strokovnega spopolnjevanja delavcev v vzgoji in izobraževanju. Kako gledate na sodelovanje med posvečenimi in laiki na področju pedagogike? Laiki so za pedagoško delo dobro pripravljeni, ponavadi s fakultetno izobrazbo. Duhovnikom večkrat manjka pedagoška izobrazba, imamo pa večjo biblično, teološko, filozofsko in duhovno izobrazbo. Če znamo poiskati skupne točke, resnično lahko pride do čudovitega sodelovanja. V dvanajstletnem sodelovanju z učitelji to lahko potrdim. Ogromno sem se naučil od njih, oni pa marsičesa od mene. Pa ne mislim le na verne, ampak tudi na neverne pedagoge, ki to delo opravljajo s srcem. Pred kratkim sem govoril z duhovnikom, ki mi je zaupal, da se bo udeležil šole za ravnatelje, ker ga čaka takšno delo. To je zelo dobro. Dobro bi bilo, da bi se raznih pedagoških posvetov udeleževalo več duhovnikov. Tudi duhovnik je vzgojitelj in znanje s pedagoškega področja bi mu prišlo prav. Osebno imam srečo, da sem bil najprej defektolog, potem teolog in nato še psiholog. Tako v sebi združujem tri poglede na človeka, ki pa je ena sama celota. Vsi trije pogledi se med seboj čudovito dopolnjujejo. Kot urednik vsebinsko in oblikovno bogate revije Vzgoja govorite o izobrazbi, ki naj izriše notranji obraz človeka, o učitelju-romarju, ki ve za cilj, o učenju za človeka. Kakšen naj bi bil po vašem mnenju lik današnjega katoliškega vzgojitelja? \ Ko govorimo o liku vzgojitelja, menim, da je najbolj pomembno, da je najprej on sam zrela osebnost. S svojo osebnostjo nagovarja otroke in mla- dostnike. Zrelost pomeni zdrav ritem življenja, uravnoteženost med delom in počitkom, med poučevanjem in sa-moizobraževanjem. Pomembno je gojiti trdne in trajne medosebne odnose. Kdor je sam človek odnosov, bo mogel vzgajati za zdrave odnose tudi mlade. Ponotranjena lestvica osebnih vrednot tudi določa zrelo osebnost. Gre za osebnost, ki ima svoje cilje, ki ve, zakaj živi, in mu je življenje nenehen izziv. Gre za osebnost, ki je bogata tudi na duhovnem področju. Vse te, in seveda še druge razsežnosti (strokovno znanje, metodična in didaktična priprava, izkušnje), pomagajo učitelju, da uspešno opravlja poklic tistega, ki izobražuje, oblikuje obraz učencev, ki so mu zaupani. Kristjani pa imamo še svojega zasebnega učitelja, Kristusa. Utemeljeni in ukoreninjeni v Božji ljubezni moremo marsikaj razumeti in nuditi veliko opore, dati smernice, predvsem pa ljubiti tiste, ki so nam zaupani. Revija Vzgoja obravnava pedagogiko, šolstvo, svet medijev, družinske vozle, učenje dialoga, vzgojo za demokracijo, svet sodobne tehnologije itd. Napisali ste, da ‘globalizacija vodi v osiromašenje” in da upate v preporod. V čem vidite semena te nove renesanse, zlasti na Slovenskem? Res smo peto številko Vzgoje posvetili vprašanju globalizacije. Nekateri avtorji vidijo predvsem negativne posledice globalizacije za posameznika, drugi vidijo pozitivne vidike. Na oboje je potrebno računati. O novi renesansi govori Roberto Carnei-ro. Z njim smo objavili zanimiv pogovor. Ta človek veliko dela za Unesco, sodeloval je v Delorsovi komisiji, ki je pripravila čudovit dokument: Učenje: skriti zaklad. Carneiro trdi, da se šolstvo, potem ko je stoletje bilo zaznamovano kot "državno šolstvo", strogo institucionalizirano in politično vodeno (s strani države, trenutne oblasti), reorganizira in je vedno bolj določeno s trgom. Potrebe trga določajo šolsko politiko, kurikulum. Gospodarstveniki s sponzoriranjem programov vplivajo na vsebine in načine dela v šoli. Pri nas se to še ni povsem uveljavilo, vse bolj pa čutimo tudi ta premik. Kot naslednji korak razvoja pa vidi v novi renesansi. To pomeni, da ne bo šola služila državi ali trgu (ekonomiji), ampak zares človeku in njegovemu razvoju. To pomeni, da se bo zgodil tudi premik od storilnostne miselnosti k razvoju osebnosti. Razvoj osebnosti pa pomeni v vseh njenih razsežnostih. Šola si bo še vedno prizadevala za pridobivanje znanja in pripravljala ljudi na opravljanje določenega poklica. Vse bolj pa bo skrbela tudi za učenje živeti v skupnosti, eden z drugim, ter rasti osebnosti (graditev pozitivne samopodobe, preprečevanje razvoja patoloških nastavkov, razvijanje umetnostne, raziskovalne ter duhovne razsežnosti). Tudi slovenska šola gre v to smer. Projektno delo se vse bolj uveljavlja. Projekti so pogosteje naravnani na vprašanja življenja skupnosti in oblikovanja zdrave osebnosti. V šolah srečamo veliko ustvarjalnih učiteljev. Seveda pa si jih želimo še več. Bili ste svetovalni delavec v Škofijski klasični gimnaziji v Šentvidu. Kakšni so mladi Slovenci, ki jih opazujete vsak dan? Katere so njihove težave in njihova hrepenenja? Kako jim pomagate? Tri leta sem tesno sodeloval z omenjeno gimnazijo, sedaj sem samo zunanji sodelavec. Vodim šolo za starše in duhovne obnove za tretji letnik. Sicer imam tudi z drugimi mladimi veliko stikov in osebnih pogovorov. Govorim lahko le o tistih mladih Slovencih, ki jih srečujem. Vem, da je to le majhen vzorec, zato se moje izkušnje ne da posplošiti na vse. Mladi šo najprej zelo zagnani in ambiciozni. Bolj kot včasih. Svoje sposobnosti želijo razviti in iz sebe kaj narediti. Imajo visoke ideale in bogate vrednote. Velike sanje. Znajo biti velikodušni. Spremljam skupino prostovoljcev, ki vsak teden posvečajo svoj čas drugim (otrokom pri učni pomoči, starejšim, slepim, invalidnim in drugim osebam, ki potrebujejo pomoči). To je lepo videti, to daje upanje in polet. Pogosto iščejo duhovno razsežnost, iščejo Boga. Mladi me vedno znova prepričajo, da ima svet prihodnost. Govorijo mi ravno o nasprotnem, kar pogosto zbujajo vtis odrasli s svojo črnogledostjo. Seveda pa so ti isti mladi ukvarjajo z vsemi vrstami težav, stisk, pritiskov in negotovosti. Nekatere izvirajo iz njihovega razvoja in iskanja identitete, druge iz neurejenih družinskih razmer, tretje iz negotove družbe, v katero vstopajo, ker ne vedo, če bodo dobili zaposlitev ali ne, če bodo prišli do stanovanja ter se lahko poročili ali ne itd. Mladi potrebujejo prisotnost odraslih, da jih poslušamo, podpremo, ko je to mogoče, in včasih spodbudimo. Pa tudi, da se od njih učimo. Bog je mladim dal čudovite darove. Na uspelem kulturnem srečanju o izzivih današnje vzgoje ste lani v Gorici poudarili izjemno vlogo besede kot nositeljicepomenov nekako takole: “Beseda nas dela, da smo ljudje, odpira nam notranji svet. "Kaj lahko poveste o moči besede kot magister psihologije in teolog? Beseda je res čudež. Je že res, da marsikdaj prezremo neverbalno komunikacijo, ki nam veliko sporoča in moramo zalo poudariti njen pomen. Toda beseda še vedno ostaja največji komunikacijski most. Beseda ulovi pomen, ga nosi v sebi in sporoča drugemu. Seveda, ni beseda kriva, če ji ljudje damo malo vsebine ali napačno vsebino. Takrat besedo osiromaši- -...—— STRAN 4 3 ČETRTEK, 28. JUNIJA 2001 4 ČETRTEK, 28. JUNIJA 2001 KRISTJANI IIM DRUŽBA S V E TO P I S E M S K A RAZMIŠLJANJA rta E E S ! rA V L I T U R G I C N E M LETU C ŽLAHTEN IZBOR BOŽ/E BESEDE. NEDELJO ZA NEDELJO VILJEM ŽERJAL | n NAVADNA NEDELJA “Tiste dni je Gospod rekel Eliju: ‘Safatovega sina Eli-zejci... mazili za preroka namesto sebe!” (1 Kr 19, 15-16) “Gospodu pravim : ‘Ti si moj Gospod, delež moje dediščine in moja čaša, ti imaš v rokah mojo usodo. (Ps 16, 2.5) “Za svobodo nas je Kristus osvobodil. ” (Gal 5, 1) “Pusti, naj mrtvi pokopljejo svoje mrtve, ti pa pojdi in oznanjaj Božje kraljestvo!" (Lk 9, 60) Škofje povečini konec junija posvečujejo za duhovnike diakone, ki so se dolgo pripravljali za službo poklicnega oznanjevalca nebeškega kraljestva. V juliju so nato slavja novih maš. Sicer imajo ponekod drugačne navade, zato tudi drugačne datume, vsekakor se novih duhovnikov povsod, dandanes še posebej pri nas, nadvse veselimo. Pri tem pa ne smemo spregledati nobenega poklica, zlasti ne zakonskega. Saj bi brez staršev tudi duhovnikov ne bilo. Brez kmetovalcev pa ne bi jedli kruha. Vendar, ko govorimo o poklicu katoliškega duhovnika, se zamislimo in skušamo seči v Gospodovo srce, da odkrijemo smisel tega poklica. Najprej ugotovimo, da ta poklic ne sme biti gospodovanje, vladanje nad drugimi ali priložnost za bogatenje. Jezus to apostolom pove: "Če kdo hoče biti prvi, naj bo izmed vseh zadnji in vsem služabnik" (Mr 9, 35-37; 10, 21-22; 10, 43 nss; 11, 35-34). Nadalje: ta poklic ni od ljudi, tudi sam si ga nihče ne more dati: Bog je tisti, ki kliče: "Kaj vas nisem izbral dvanajst?" (Jn 17, 9). Komu reče: "Hodita za menoj!" (Mr 1, 17.20; 2, 14). "Nato je šel na goro in poklical k sebi, katere je sam hotel" (Mr 3, 13). Danes kliče po Cerkvi, konkretno - po škofu. Namen tega poklica je prvenstveno ta: "Da bi bili z Njim" (Mr 3, 14). Že poklic Elizeja je nekaj posebnega, trdega. Ker zahteva takojšnjo in brezpogojno hojo za Elijem. Čeprav moramo pri tem upoštevati vzhodnjaški način poslavljanje, ki je bil zelo dolg. Tudi Tobijev tast Raguel zavlačuje odhod hčerke, poročene s Tobijem mlajšim (Tob 10, 8 nss). Podobno se je dogajalo pri pogrebih. Jezus je to dobro poznal, zato je zahteval čvrsto odločitev in zavzetost za oznanjevanje Božjega kraljestva (Lk 9, 59 nss; Mt 8, 22). Nikakor ne prepove strežbe bolnemu očetu ali dolžno čast pri pokopu, ne mara pa pomehkuženja, zavlačevanja, neodločnosti. Podobno je s celibatom. Odločitev za neporočenost ni prepuščena samo Cerkvi, marveč še prej posamezniku, njegovi vesti, ki jo vodi predvsem Učenik: "Kdor more doumeti, naj doume" (Mt 19, 12). Ker je to hoja za in z Jezusom, ki je bil ubog, pokoren, neporočen, vsem služabnik, celo brez kamnite blazine za utrujeno glavo (Mt 8, 19. 20; Lk 9, 57-58). Poklic preroka ali duhovnika na poseben način povezuje z Bogom: "Ti si moj Gospod, delež moje dediščine in moja čaša, ti imaš v rokah mojo usodo" (Ps 16, 5). Občestvo Jezusa z Očetom pa premaguje celo smrt: "Moje telo bo prebivalo varno. Zakaj moje duše ne boš prepustil podzemlju" (Ps 16, 9 nss). Zato duhovnik oznanja vstajenje, življenje, polnost veselja. Toda duhovnemu poklicu se marsikdo rad posmehuje, ker se mu zdi tuje življenju. Dobijo se tudi taki, ki izjavijo, da bi raje videli sina ali hčerko mrtva kot pa duhovnika oz. redovnika ali redovnico. Res pa je, da ta poklic govori o neki norosti, ki pa je lahko samo norost vere. Je slepo zaupanje v Boga, ki pa obuja mrtve. Je pričevanje o svetu duha. Je tudi oznanjevanje sodbe. Pred leti sem bil dva, tri dni v Selcah v duhovniškem domu. S petimi madžarskimi sobrati sem šel maševat k frančiškanom v Crikvenico. Prijazen pater me je opozoril, da imajo ob morju svojo poletno hišo slovenske sestre usmiljenke. Vesele so, če se jih kdo spomni. Po maši me je pospremil do tja. Redovna sestra mi je pripovedovala, da so vse sosestre iz Štajerske. Službovale so po beograjskih bolnicah. Kmalu po vojni so jih odpustili, a čez čas so jih na zahtevo zdravnikov zaprosili, naj bi zopet prevzele kot nekoč službo 24 ur na 24. Saj so se nanje zanesli. Duhovni poklic so pričevale z nesebično službo bolnikom. Duhovni poklic veruje v svobodo, ki pomeni služenje drugemu, potrebnemu (Gal 5, 1.13). Podobno živijo za druge matere, očetje ter skrite plemenite duše, ki izgorevajo v služenju bližnjemu. Zato pa gotovo prav ti povečini izprošajo nove duhovne poklice s svojim zgledom in molitvijo. Prisluhnejo Jezusu, ki pravi: "Žetev je obilna, delavcev pa malo. Prosite torej gospoda žetve, naj pošlje delavce na svojo žetev". (Mt 9, 37-38). Ja, samo moledovanje, neprestano 'nadlegovanje' Boga bo izprosilo uslišanje. Jezus pravi, da mož, ki ga sosed ponoči prosi kruha, nerad ustreže, ustreže pa le zaradi sosedove nadležno-sti (Lk 11, 5 nss). Jezus nas uči potrpežljivosti, daje zgled trpljenja za sprejem Božjega kraljestva; upre pa se sinovoma groma (Mr 3,17), Jakobu in Janezu, ki sta hotela priklicati strelo z neba na Samarijsko vas, ki ni hotela sprejeti Jezusa. Tudi duhovni poklic zori ob ljubezni in prijateljevanju z Jezusom in tudi Marijo. Oba staporoka za pravi poklic človeka, še posebej za duhovni poklic. Ze apostoli "so enodušno vztrajali v molitvi z ženami in z Jezusovo materjo Marijo in z njegovimi brati" (Apd 1, 14). NAPORNO PAPEŽEVO POTOVANJE V UKRAJINO "RAZLIČNOST NI OVIRA!" JURIJ PALJK Sveti oče je v soboto, 23. t.m., pričel morda eno svojih najtežjih pastoralnih potovanj v svet, saj je prav te dni končal petdnevni obisk v Ukrajini, kjer se je soočil z zapletenim pravoslavnim svetom in s težavami mlade samostojne države Ukrajine, ki je ena od mnogih novonastalih držav na pogorišču nekdanje Sovjetske zveze. Kot je v nedeljo zvečer (24. t.m.) dejal za osrednji televizijski dnevnik državne televizije RAI 1 papežev predstavnik za stike z javnostjo Joaqin Navarro Valls, bodo po papeževem o-bisku v Ukrajini in veliki maši na prostem v Kijevu najvišji predstavniki krajevne pravoslavne Cerkve zelo težko upravičili svojo odsotnost pri maši in bodo še težje razložili pravoslavnim vernikom, zakaj nočejo dialoga z Janezom Pavlom II. Prav odsotnost najvišjih predstavnikov največje ukrajinske pravoslavne Cerkve, ki se niso hoteli soočiti s svetim očetom in z njim skupno začrtati smernic medsebojnega enakopravnega ekumenskega delovanja sestrskih Cerkva za prihodnost, je morda tista negativna nota, ki bo označevala spomin na ta obisk. Gotovo ne bo ostal samo ta spomin, dejstvo pa je, da so naj višji predstavniki ukrajinske pravoslavne Cerkve, ki so blizu ruski pravoslavni Cerkvi, s tem da se niso hoteli srečati s Petrovim naslednikom, zamudili izjemno priložnost, da bi se s papežem pogovorili o različnih pogledih, ki delijo katoliško Cerkev od pravoslavnega sveta, a tudi o e-notnih pogledih in sodelovanju za naprej. Sam papež Woytjla se je že pred odhodom zavedal težavnosti potovanja, ki so mu ga nekateri celo odsvetovali, a seje kljub temu odločil za obisk katoličanov in bratov pravoslavne vere, ker je sam trdno prepričan, da moraš za spravo in dobro sodelovanje najprej sam narediti odločilni korak in ponuditi roko, tudi tedaj, ko je sogovornik ni pripravljen sprejeti. Predsednik Ukrajine Leonid Kučma, ki je sedaj sam na političnem prepihu v Ukrajini, je sprejel papeža z vsemi častmi in mu že takoj ob prihodu povedal, da bo mlada Ukrajina nadaljevala na poti demokratiza- cije tako na družbenem področju kot tudi v gospodarstvu. Nagovoril je tudi vse tiste katoliške in pravoslavne vernike, ki so nasprotovali papeževemu obisku, naj "pokažejo zdravo mero strpnosti in spoštovanja do drugačnega mišljenja sogovornika". Kučma je tudi poudaril, da je I. 1991 nastala Ukrajina ubrala pot "verske svobode in spoštovanja človeškega dostojanstva" in po tej poti hoče nadaljevati. Ukrajinski predsednik se je skupno s papežem srečal z najvidnejšimi predstavniki kulturnega, političnega in gospodarskega sveta Ukrajine, a med njimi ni bilo njegovega največjega tekmeca socialista Aleksandra Moroza, ki pripravlja referendum, s katerim naj bi Ukrajinci spravili Kučmo z oblasti. Papež je med svojim nagovorom opozoril vse krajevne politike, naj pri svojem delu ne skrbijo za lastno korist, ampak za dobro vsega ukrajinskega ljudstva. Med opazovalci je seveda vladalo veliko pričakovanje za mnenje o papeževem obisku v Ukrajini, ki ga je izrekel ruski patriarh ruske pravoslavne Cerkve Aleksej II., ki pa je bil že v soboto zelo trd do papeža, saj je obisk označil kot "izziv" vsemu pravoslavnemu svetu in je naslednji dan, ko je bil na obisku v Belorusiji, dobesedno pozival vse pravoslavne vernike in vse slovanske narode, naj se združijo, kajti samo tako se bodo lahko postavili proti imperializmu Zahoda. Papež Janez Pavel II. je v nagovoru v Kijevu v soboto prosil vse pravoslavne vernike odpuščanja za vse krivice, ki so jim jih storili v zgodovini predstavniki katoliške Cerkve; večina vrhovnih dostojanstvenikov je to kesanje in prošnjo za odpuščanje zelo cenila. Znamenita ruska revija Literaturnaja Gazeta, glasilo ruskih pisateljev in razumnikov, pa je pred časom objavila dokaj oster napad na preveč zaprto in ozko zadržanje ruske pravoslavne Cerkve, ki da noče resničnega in plodnega dialoga ne s svetom ne s katoliško Cerkvijo, kar jo postavlja v nezavidljiv položaj in osamo. Sveti oče je na kijevskem letališču v nedeljo daroval mašo v izjemno slabem vremenu, kar je gotovo tudi vplivalo, da se je pri njej zbralo manj ljudi, kot so jih pričakovali. Po ocenah nasprotnikov papeževega obiska naj bi jih bilo samo 50 tisoč, a je verjetnejša ocena krajevne policije, ki je vernike preštela in dejala, da se jih je zbralo 152 tisoč, kar je daleč od pričakovane množice 400 tisoč vernikov. Razveseljivo pa je bilo dejstvo, da je bilo med zbranimi veliko vernikov pravoslavne vere, ki so prišli poslušat svetega očeta spontano in nekateri tudi proti volji krajevnih vrhov pravoslavne Cerkve. Med mašo se je sveti oče zahvalil vsem kristjanom, ki so v Ukrajini izpričali svojo vero tudi v najtežjih časih, tako pod carjem kot pod nacizmom in komunizmom. Med mašo je Janez Pavel II. vzkliknil: "Ukrajina, dežela mučeni-ške krvi, hvala za zgled zvestobe evangeliju, ki si ga dala svetu in kristjanom vsega sveta!" Papež seje srečal tudi s predstavniki vseh verstev, ki so danes prisotna v Ukrajini, in je ob tej priložnosti spregovoril tudi trde besede na račun totalitarizmov, ki so tako pogojevali življenje v nekdanji Sovjetski zvezi: "Nobene demokracije ni tam, kjer se tlači in zaničuje ena od temeljnih svoboščin človeka, svoboda vere. Tudi Ukrajina je na lastni koži okusila dolgo in boleče obdobje diktatur in tudi vse uničujoče posledice ateističnega zatiranja, ki izničuje človeka." Papež se je v svojih nagovorih spomnil vseh pobitih, vseh mučencev zaradi vseh ver, spomnil se je Judov, ki so jih pobili nacisti v bližnjem Babjem Jaru, spomnil seje pobitih muslimanskih Tartarov s Krima, ki jih je pokončal in razselil Stalin, spomnil se je vseh ukrajinskih žrtev Stalinovega zatiranja in uničevanja vsake človečnosti v času komunističnega terorja, spomnil se je vseh žrtev nasilja v tridesetih letih minulega stoletja, spomnil seje pobitih v gozdu v pokrajini Bykovnya, v "prekletem gozdu" je tu bilo zakopanih nešteto žrtev stalinistične strahovlade. Papež je vse prisotne in ves svet opomnil, kam lahko privedeta človeka ideološka zmota in preprosto dejstvo, da človek izgubi vero v Boga in zato počne grozodejstva, ki naj bodo tudi sodobniku v opomin, da se kaj takega ne ponovi nikdar več. Metropolita največje pravoslavne ukrajinske Čerkve Volo-dimirja na srečanje s svetim očetom ni bilo, prišli pa so predstavniki drugih pravoslavnih Cerkva in ločin, katoliški škofje, uniati, Judje, muslimani in predstavniki drugih verstev; vsem je pomembno dejal: "Različne tradicije niso ovira za enotnost krščanske vere!" Sveti oče je v Kijevu, zibelki vzhodnokrščan-ske veroizpovedi, tudi povedal vsemu svetu in ne samo Ukrajincem: "Zbliževanje vseh najrazličnejših krščanskih veroizpovedi je eden največjih izzivov današnjega časa!" in tako tudi odgovoril vsem, zakaj je prišel v Ukrajino. Sam je namreč trdno prepričan, da bi se morali kristjani vseh različnih krajevnih Cerkva med sabo povezati, začeti tesneje sodelovati in se združiti, saj vsi kristjani verujemo v edinega Boga, kot je papež Woytjla tudi trdno prepričan, da mora obstajati danes v svetu ploden medverski dialog med vsemi veroizpovedmi, še posebej med t.i. monotesitični-mi verstvi, med verami v enega Boga. BESEDA Beseda, Logos ima moč ravno zato, ker nam razodeva O-četa, Boga, ki ga nikoli nihče ni videl. Sin nam razodeva O-četa, njegovo skrivnostno bivanje, njegov odnos do nas, njegov ljubeči pogled, skrb in delovanje. Odkriva nam Boga, ki se ves trudi, da bi se nam dal. Zanimivo je, da je evangelist Janez uporabil Besedo za Božjega Sina. Ta ista Beseda je bila na začetku, ko je Bog ustvarjal. Bog je rekel... in stvari so nastale. Hebrejska beseda da-bar je ista kot latinska logos. Beseda razodeva Boga, beseda ustvarja, beseda odrešuje. V terapevtskem procesu u-porabljamo besedo kot pot zdravljenja osebe. Ko človek svoje resnično doživljanje poveže z odgovarjajočo besedo in to smiselno uporablja, je ozdravljen. To je čudež besede. Zato je tako pomembno pri vzgoji (družinski, šolski, cerkveni idr.), da mlade učimo uporabljati prave besede za prave stvari, misli, doživljanja. Notranjost postaja bogata z rastjo besed, ki jih smiselno uporabljamo. Več besed imamo, več notranjega življenja lahko spremljamo v sebi in delimo z drugimi. In kaj imamo več kot to v življenju?! V središču sv. Jožefa delujeta tudi dva mlajša patra, po rodu Goričana, pa tudi nekaj zamejskih skupin goji stike z vami, da bi pri vas črpalo duhovno in kulturno limfo. Kako gledate na sodelovanje z zamejskimi Slovenci, ki si vedno in vsekakor želimo ostati vezani na matično državo in matično Cerkev't Veseli smo, da sta v hiši kar dva patra zamejca, p. Franček Bertolini in p. Mirko Pelicon. P. Mirko sedaj odhaja v Gorico in bo tam nadaljeval svoje duhovniško poslanstvo. Jezuiti v Sloveniji že dolgo, več kot 20 let tesno sodelujejo z jezuiti v Italiji. Ob tem sodelovanju se o-boji bogatimo. Stiki med Ljubljano in Gorico obstajajo, tudi sam sem tu in tam aktivno sodeloval in u-pam, da bom še. Veliko je stvari, kjer lahko sodelujemo, se dopolnjujemo in si pri nekaterih skupnih vprašanjih in dilemah pomagamo. Sodelovanje je možno na kulturnem področju, kot je bilo npr. letos na o-krogli mizi Dialog v svetu v DSJ, ko je goriški Forum predstavil zbornik Drugačnost Balkana. Sodelujemo lahko preko Društva katoliških pedagogov na seminarjih in drugih oblikah srečanj (strokovnih, družab- nih, duhovnih). Sodelujemo lahko pri zakonski in družinski pastorali, sedaj še posebno, ker je p. Mirko eno leto sodeloval neposredno s p. Benom Lavrihom. Upam, da se bodo tovrstna sodelovanja z Mirkovim odhodom iz Ljubljane v Gorico še okrepila. Gotovo bi se dalo več sodelovati tudi preko Skupnosti krščanskega življenja in drugih gibanj. Vem, da so naši patri (in drugi duhovniki) večkrat vabljeni v zamejstvo za to ali drugačno pastoralno delo. Vse to nas povezuje. Že nekaj let se jezuiti iz Trsta, Gorice in Ljubljane redno srečujemo na delovnem in prijateljskem srečanju. Izmenjamo si novice, načrte, včasih razčlenjujemo kakšen problem, družimo se in molimo skupaj. Čutimo, da smo deležni istega poslanstva, služiti Kristusovemu poslanstvu. 33. SLOVENSKO ROMANJE BOLNIKOV, INVALIDOV IN OSTARELIH BREZJE, KRAJ MILOSTI V soboto, 23. t.m., je bilo na Brezjah romanje bolnikov, invalidov in ostarelih, ki ga je letos že triintridesetič zapored priredil mesečnik Ognjišče. Letos je bil slavnostni govornik in glavni maševalec na romanju ljubljanski pomožni škof Andrej Glavan. V lepem vremenu se je romanja na Brezje udeležilo okrog sedem tisoč vernikov, med njimi je bila vsaj polovica bolnikov in invalidov, za katere so zgledno skrbeli mladi in spremljevalci. Msgr. Andrej Glavan je posredoval med pridigo več zanimivih misli, nekaj jih objavljamo: "...Trpljenje je velika skrivnost. V prvotnem božjem načrtu ga ni bilo. Toda po grehu je prišlo in še vedno prihaja trpljenje na svet, tudi na nedolžne in pravične, kar je še posebej težko razumljivo. Na vprašanje trpljenja nam je najpo-polneje odgovoril Kristus, ki o njem sicer ni veliko govoril, vendar je s križem in trpljenjem svet odrešil. Ne pozabimo. Jezus je hodil okrog, učil, delil dobrote, ozdravljal, pomagal, to oznanjevanje potrjeval s čudeži, končno pa s smrtjo na križu svet, človeštvo, odrešil. Zgled samega božjega Sina nam govori, da brez prelivanja krvi ni odpuščanja in sprave, brez solz ni spreobrnjenja v dušah. Le z ljubeznijo sprejete bolečine se dotaknejo tudi najtežje dostopnih src in jih o-^ehčajo. Če, pribiti na svoj križ, svoj življenjski križ, z Iju- beznijo darujemo trpljenje, lahko postanemo očetje in matere duš. Množico duš. To hočem... Ali ni končno tudi Ivan Cankar zapisal: 'Lastno trpljenje je kakor zrcalo, v katerem najbolje spoznaš in razumeš trpljenje svojih bližnjih. Kdor ni trpel, ostane otrok in ne pozna življenja'. Dragi bratje in sestre, drug prelep prizor sprejemanja trpljenja in božje volje je gotovo za vsakega kristjana Marija. Marija, ki ohranja v svojem srcu vse, tudi težke trenutke, kot smo pravkar slišali v evangeliju, ko je s skrbjo iskala svojega izgubljenega sina. V svojem srcu je ohranjala vse Jezusove besede, še posebej pa njegove besede, ko je dejal: 'kdor ne vzame vsak dan svoj križ, ne more biti moj učenec'. Vsak dan - s križem - naj hodi za menoj. Tudi Marija, polna milosti je bila, obdarovana s tolikimi krepostmi. Končno jo je Bog - tako kot verujemo - vzel v nebesa in poveličal. Enega pa ji Bog ni prihranil, je ni obvaroval: da ji ne bi bilo treba trpeti... Zato je Marija najboljša tolažnica žalostnih. Ko njeno materinsko oko opazi stisko, posreduje pri svojem Sinu tako kot nekoč v Kani Galilejski, govori in prosi: Zdravja nimajo, novega poguma potrebujejo, moči in milosti potrebujejo, da bi se mogli tudi sredi stisk in bolečin nasmehniti in biti srečni... Dragi bolniki in invalidi, darujte svoje trpljenje za potrebe svete Cerkve, za posinodal-no prenovo verskega življenja pri nas, za vse izgubljene sinove in hčere svete Cerkve, za nove duhovne poklice, za vse bolnike in invalide brez vere, ki bi jim lahko osvetlila in osmislila trpljenje, zakaj trpljenje, bolezen, starost so pretežka bremena, če nimaš ob sebi Boga. Se nekaj. Že v uvodu sem omenil, da je letos mednarodno leto prostovoljcev. Množica pomočnikov vseh starosti, zlasti toliko deklet in fantov, ki prinašate sonce že s svojo mladostjo - vsako leto na to romanje - ste dokaz, da je med nami veliko plemenitih duš, da je zavest darovanja in žrtvovanja za druge med nami še vedno živa. Naj se ta pripravljenost, z veseljem pomagati drugim, ostarelim, invalidnim in bolnim raztegne na vse leto. Na ta način boste prispevali, da se naša zakladnica plemenitosti ne bo nikoli izpraznila. Marija naj vam bo vzor, da bi imeli kot ona vedno odprte oči in zlasti odprto srce za različne stiske svojih bližnjih. Sveti oče nas je letos v svojem apostolskem pismu Oh začetku novega tisočletja ponovno spomnil, da samo z angažiranjem za vse, ki potrebujejo našo ljubezen, potrjujemo svojo zvestobo in predanost Kristusu. Nihče ne sme biti izvzet iz naše ljubezni, pravi papež, še zlasti bolni, ostareli, invalidni in vsi, ki so kakorkoli včasih nehote odrinjeni na rob. To delo terja danes še večjo iznajdljivost. Ko skrbimo za učinkovito pomoč in iščemo načine, kako se ljudem v kakršnikoli stiski približati, ne smemo pozabiti, da vsi, ki trpijo, ne smejo naše pomoči občutiti, kot nekaj pokroviteljskega ali celo ponižujočega, ampak kot nepogrešljivo in samoumevno razsežnost krščanskega življenja... DR. ANTON STRES OB 10-LETNICI SAMOSTOJNE SLOVENIJE HVALEŽNI ZA DOMOVINO Na Brezjah je bila v nedeljo, 17. t.m., maša ob 10. obletnici samostojne Slovenije, ki jo je daroval mariborski podložni škof Anton Stres. Med pridigo je povedal veliko resnic, ki veljajo za vsakega kristjana in Slovenca. Tudi zato objavljamo večino misli iz njegove homilije. Za kristjane je urejena, pravi- pa je nepogrešljiv pogoj za oseb- cna in varna zemeljska domovina resnična in pristna vrednota. Res je, kot pravi drugod apostol Pavel, da je naša domovina v nebesih (prim. Flp 3,20; 2 Kor 5, V. Res pa je tudi, da jezus Poudarja, da njegovi učenci ostajamo na svetu, čeprav nismo od sveta... Zemeljske resničnosti so za nas pristne in resnične vrednote, niso pa edine in ne najvišje. Med temi pristnimi vrednotami je domovina posebno resnična, velika dobrina in vrednota. Z gmotnim blagostanjem nam omogoča preživetje. •2 duhovnim in kulturnim, zgodovinsko ustvarjenim izročilom no duhovno svobodno življenje vsakega posameznika... Ko torej danes, drage sestre in dragi bratje, tukaj v narodnem svetišču Matere Božje na Brezjah obhajamo spomin na osamosvojitvena prizadevanja izpred 10 let, posebno pa še na vojno za Slovenijo, se najprej s hvaležnostjo spominjamo tistih, ki so ali ste takrat zastavili svoja mlada življenja, in še posebej tistih, ki so življenje tudi izgubili... Pravemu krščanstvu je tuj vsak nacionalizem, kjer ljudje enega naroda povzdigujejo sebe, svoje ljudstvo ali svojo državo nad druge in druge pod- LAJSE 2001 DESETA SPOMINSKA SLOVESNOST za vse žrtve okupacije in revolucije na Primorskem pred drugo svetovno vojno, med njo in po njej bo v nedeljo, S. julija. Pred mašo bo ob 15.15 križev pot. Ob 16. uri sveta maša, ki jo bo s somašniki darova! koprski škof msgr. Metod Pirih. Po maši molitve za rajne pri breznu in blagoslov. Pri obredih bodo letos sodelovale župnije iz vipavske dekanije. Iz gor iške je najkrajša pot po Soški dolini skozi Cerkno do Kladja (vzhodno), nato napis lajše. Dovolj parkirnega prostora tudi za avtobuse rta kraju samem. Vzemite si zložljive stolčke. - ODBOR ZA LAJŠE cenjujejo ali jih hočejo celo podjarmiti. Pač pa je krščanstvu domača in lastna pristna narodna zavest, to pa je jasna zavest o tem, kdo smo in kateri zgodovini, izročilu in kulturi pripadamo, in zdrav ponos, ki ni nikomur v škodo. S tem pa je združena tudi zavest pravice do uživanja in svobodnega razvijanja lastnega kulturnega bogastva ter kulturnih dobrin in vrednot... Zato za nas kristjane vprašanje človekovega osebnega in kolektivnega, posameznikovega in narodovega dostojanstva ni in ne sme nikoli postati zanemarljivo. Na temelju te krščanske moralne zavezanosti smo se člani Katoliške cerkve v Sloveniji kot posamezniki in kot verno občestvo zavzemali za to, da se slovenski narod svobodno opredeli za svojo samostojnost in da to svojo pravico ohrani in obrani. Zato je pred desetimi leti takratno celotno slovensko politično vodstvo vedelo, da lahko računa na brezpogojno moralno podporo Katoliške cerkve in njenih posameznih članov. Ta podpora je bila dejanska in učinkovita in je na koncu, oh priznanju slovenske samostojnosti, postala odločilna, saj je prišla od samega vrha te Cerkve, od sv. očeta janeza Pavla II. osebno... Dragi prijatelji! Letos poteka deset let, odkar smo člani slovenskega naroda in vsi drugi državljani samostojne države Slovenije razumeli, da je napočil zgodovinski trenutek, da uresničimo svoje legitimne želje in u-pravičene zahteve po življenju v vsej svobodi, v resničnem človekovem moralnem dostojanstvu, v demokraciji in polnem medsebojnem spoštovanju. Verne katoliške Slovence je pri tem spremljala zavest, da se potegujemo za dostojanstvo, za katerega je Bog ustvaril in odrešil slehernega človeka, torej tudi nas Slovence in vse naše sodržavljane. Bilo nam je dano, da smo doživeli in uresničili pravice, za katere so vedeli rodovi naših prednikov, da jih imamo, le da jim zgodovinske okoliščine niso dovoljevale, da hi jih dosegli. Nam je to bilo dano. Zato nas je danes v našem narodnem svetišču zbrala najprej hvaležnost do Boga in do Matere Božje, Marije Pomagaj, pa tudi hvaležnost do vseh tistih, ki so za to postavili v nevarnost svoje življenje... Hkrati pa nas je tukaj združila naša zavezanost, naša skupna dolžnost, ki jo čutimo tudi pred Bogom, da v novih, zelo zahtevnih okoliščinah našega povezovanja z evropskimi sosedi ne samo ohranimo vse to, kar smo dosegli pred desetimi leti, temveč da uresničimo tudi tisto, kar nas še čaka. Čaka nas najprej sveta naloga, da bo vsakdo, ki želi med nami živeti, lahko živel. Da bomo spoštovali življenje vsakega človeškega bitja, ki se začenja v tem raju pod Triglavom. In zatem nas čaka še večja naloga, da se bo lahko vsakdo, ki se bo tukaj rodil, veselil svojega življenja, tako da mu to življenje ne bo nikoli postalo neznosno breme, saj bo živel kot svoboden Božji otrok in se bo doživljal kot nosilec moralnega in duhovnega človeškega dostojanstva v svobodni, socialno pravični in solidarni narodni in državni skupnosti. Amen. SVETNIK TEDNA 29. JUNII SILVESTER CUK | pETER ,N PAVEL, PRVAKA APOSTOLOV Današnji slovesni praznik je posvečen apostoloma Petru in Pavlu. Petra imenujemo “prvak apostolov", ker mu je Jezus določil vodstveno vlogo v svoji Cerkvi, Pavlu pa pravimo "apostol narodov", ker je bil po posebni božji izvolitvi največji misijonar vseh časov. Skupaj godujeta zato, ker sta skupaj dala življenje za Kristusa. Peter je bil rojen v ribiški vasi Betsajda na severovzhodni obali Genezareškega jezera. Oče Jona mu je dal ime Simon. Iz Bet-sajde se je priženil v Kafarnaum na nasprotni strani jezera. Tam je opravljal ribiški poklic skupaj s svojim bratom Andrejem. Prav on ga je privedel k Jezusu, ki mu je dejal: "Ti si Simon, Jonov sin, imenoval se boš Kefa." Ta aramejska beseda pomeni "skala", po latinsko "petra", odtod Peter. Peter je bil vihravega značaja in Jezus ga je posebej vzgajal. Po milosti nadnaravne vere je izpovedal: "Ti si Kristus, sin živega Boga", na kar je slišal odgovor: "Ti si Peter (Skala) in na to skalo bom sezidal svojo Cerkev...Dal ti bom ključe nebeškega kraljestva." S temi besedami ga je postavil za svojega namestnika na zemlji. Zaradi "ključev", o katerih govori jezus, apostola Petra upodabljajo s ključi v rokah in mu pravijo "nebeški ključar". Ob Jezusovem trpljenju se je slabo izkazal. Trojno zatajitev pa je popravil s trojno izpovedjo ljubezni po Gospodovem vstajenju. Po Jezusovem vnebohodu Peter nastopa kot voditelj apostolov in mlade Cerkve. Nekaj časa je bil škof v mestu Antiohiji, okoli leta 42 pa je odšel v Rim. Od tam je vernikom v Mali Aziji poslal dve pismi. Oznanjevanje je zapečatil z mučeništvom leta 67; med Neronovim preganjanjem je bil križan z glavo navzdol. Na kraju njegovega mučeništva je dal cesar Konstantin leta 350 postaviti veliko baziliko. Sedanja, ki je znana po vsem svetu, je bila zgrajena v letih 7506-7526. Pod njenim glavnim oltarjem je grob Apostola, čigar nasledniki so papeži - rimski škofje. Za svojega zavetnika so si sv. Petra izbrali kamnarji, zidarji, ribiči, čolnarji, kovači in drugi obrtniki. Njegovo ime je nosilo nad 500 svetnikov. Ime Peter je med najbolj razširjenimi pri nas, ženska oblika Petra pa ni tako pogosta. Apostol narodov Pavel se je rodil okoli leta 70 po Kristusu v Tarzu, glavnem mestu rimske province Kilikije na jugovzhodnem delu Male Azije. Po rodu je bil Jud, po očetu pa je podedoval rimsko državljanstvo. Po pravilu, da se mora vsak učenec judovske postave naučiti še kakšne praktične obrti, se je mladi Savel, kakor mu je bilo ime, naučil izdelovati šotore, tako da se je kasneje kot oznanjevalec evangelija preživljal z delom lastnih rok. Pri dvajsetih letih je prišel v tempeljsko šolo v Jeruzalem. Gorel je za Mojzesovo postavo in zato je preganjal Jezusove učence, ki je niso izpolnjevali. Pred Damaskom ga je Jezus poklical za svojega apostola. Iz preganjalca Savla se je spremenil v navdušenega oznanjevalca evangelija. O njegovem delovanju poroča evangelist Luka v svetopisemski knjigi Apostolska dela o zgodovini prve Cerkve. Pavel je obhodil velik del rimske države. Povsod je ustanavljal cerkvene občine in jih pozneje spodbujal s pismi. Ohranjenih je 74 Pavlovih pisem, ki so po vsebini in obsegu za štirimi evangeliji najpomembnejši del Svetega pisma nove zaveze. Odlomke njegovih pisem redno beremo pri bogoslužju. Umrl je mučeniške smrti v Rimu za časa cesarja Nerona - najbrž leta 67 - hkrati z apostolom Petrom. Kot rimski državljan je bil obglavljen. Apostola Pavla upodabljajo z brado (filozof), s knjigo (pisatelj) in z mečem (božja beseda - pa tudi orodje njegovega mučeništva). Največkrat je njegov kip na oltarjih skupaj s kipom sv. Petra. Zaradi njegovega tkalskega poklica se mu priporočajo tkalci, vrvarji, izdelovalci preprog, pletarji in sedlarji (ker je ob spreobrnitvi padel s konja). Imeni Pavel in Pavla sta pri nas precej pogosti. ZLATI ČASTNI ZNAK SVOBODE MSGR. ALOJZI] SUSTAR ODLIKOVAN Iz urada predsednika Republike Slovenije so 20. t.m. sporočili, da je Kučan odlikoval z najvišjim državnim odlikovanjem, z Zlatim častnim znakom svobode RS dr. Alojza Šuštarja, ljubljanskega nadškofa in slovenskega metropolita v pokoju. V kratki obrazložitvi so v tiskovno sporočilo zapisali, da se podeljuje to odlikovanje dr. Šuštarju, najvišjemu predstavniku slovenske Cerkve v času o-samosvajanja tudi kot simbolično priznanje in zahvala slovenske države Cerkvi. Zlati častni znak svobode RS gre torej dr. Alojziju Šuštarju, ki je "kot ljubljanski nadškof in slovenski metropolit s svojim osebnim prizadevanjem, pogumno držo in jasnim predstavljanjem resnice o 'slovenski stvari' v svetu nenadomestljivo prispeval k uresničitvi plebiscitne odločitve in k mednarodnemu priznanju naše države," je zapisano v sporočilu. Dr. Šuštarju gredo ob odlikovanju tudi naših bralcev in naše iskrene čestitke! 5 ČETRTEK, 28. JUNIJA 2001 6 ČETRTEK, 28. JUNIJA 2001 LJUBLJANA / PREDSTAVITEV KNJIGE DR. DIMITRIJA RUPLA “SREČANJA IN RAZHAJANJA” “SLOVENIJA JE URESNIČITEV SANJ” JURI) PALJK Tako je vzkliknil na predstavitvi svoje knjige Srečanja in razhajanja v Tivolskem gradu v Ljubljani v četrtek, 21. t.m., dr. Dimitrij Rupel (na sliki s proslave v Solkanu 22. t.m.), sedanji zunanji minister Republike Slovenije in eden tistih slovenskih izobražencev, ki so dejavno pripomogli, daje do te uresničitve sanj - samostojne Slovenije -tudi zares prišlo. Knjigo Srečanja in razhajanja, o kateri se bo še veliko govorilo, saj bo iztočnica za debate, a tudi neprecenljiv vir za zgodovinarje, je izdala založba Nova revija, katere direktor je znani slovenski pesnik, a tudi izjemen, predvsem pa pokončen mož nastajanja in sedanje slovenske države Niko Grafenauer, ki je tudi Ruplov sošolec in prijatelj; skupaj z Ruplom je Grafenauer tudi vodil do nedavnega Novo revijo in tudi izdal temeljno listino za svobodno in neodvisno Slovenijo, za kar lahko danes upravičeno imamo 57. številko Nove revije. Prav Niko Grafenauerje tudi predstavil knjigo in avtorja dr. Dimitrija Rupla, o katerem je dejal, da "se kar naprej srečuje in razhaja, tudi sam s seboj. Se posebno dobro in lepo pa je, da se je tudi veliko srečeval s samim seboj, ker je tako nastala knjiga, ki je bila izdana v rekordno kratkem času." Niko Grafenauer se je zahvalil vsem sodelavcem, še posebno pa številnim sponzorjem, ki so omogočili izvod skoraj devetsto strani debele knjige, ki je Nova revija finančno sama ne bi mogla izdati. Dr. Rupla je predstavil kot starega prijatelja in sošolca pri prof. Dušanu Pirjevcu na komparativistiki, predvsem pa kot sourednika pri Novi reviji, ki je bila gotovo temeljnega pomena za nastanek FOTO BUMBACA samostojne Slovenije. "Ko sva bila z Dimitrijem Ruplom kot glavni in odgovorni urednik Nove revije s sodelavci po objavi danes slovite 57. številke Nove revije na tem, da nas zaprejo, so nas začeli nekateri predstavniki tedanje partije braniti, jaz jih imenujem evropartijce. Le-ti so nas z Milanom Kučanom na čelu branili in dokončno tudi obračunali s staropartijci, nas zaščitili in obenem tudi zaščitili same sebe. Takrat se je začel proces, ki je privedel do samostojne Slovenije, a glejte: Kakorkoli se skušam sam izviti iz Kučanovega oklepa, vedno znova se znajdem v njem!" je ironično predstavil krog ljudi Nove revije, dr. Rupla in samega sebe Niko Grafenauer, ki je o knjigi Srečanja in razhajanja dejal samo to, da se bere hitro in lepo, ker je pravi feljton in bo gotovo našla pot med bralce. Dr. Dimitrij Rupel je pred nabito polno dvorano spodnjih prostorov Ti-j volskega gradu, kjer ima sedež Med-i narodni grafični center, spregovoril o svojem pisanju pred velikim številom j tujih veleposlanikov v Republiki Sloveniji, med njimi so bili tudi avstrijski, italijanski in ameriška veleposlanka v Sloveniji. Dr. Rupel se je zahvalil Grafenauerju za pomoč ob izidu knjige in o njem dejal: "Z Nikom sva že dolgo prijatelja in sva tudi veliko stvari skupaj premaknila." O svoji knjigi je dejal, da je bila napisana v kratkem času, a je posamezne dele celote, ki opisuje priprave na osamosvojitev, vojno in osamosvojitev Slovenije ter zadnjih deset let Slovenije vse do nedavnega vrhunskega srečanja ruskega in ameriškega premiera na Brdu pri Kranju, avtor pisal tudi v samem času dogajanja. Povedal je, da je starejše tekste obnovil, vnesel v knjigo tudi zapiske iz obdobja, ko je bil veleposlanik v ZDA. "Knjiga je po mojem potrebna tudi zato, ker služi za primerjanje tega, kar je nekoč bilo in kar imamo danes. To je zgodba o uspehu, kajti Slovenija je uresničitev sanj, takih sanj, ki si jih tudi tisti, ki smo bili od začetka zraven, niti takrat nismo upali sanjati in se nam še danes zdi skorajda neverjetno, da so se uresničile! Knjiga bo seveda služila tudi zgodovinarjem, saj jaz na nekatere stvari gledam drugače kot drugi; še posebno pa je namenjena vsem tistim, ki bi danes v Sloveniji radi mlademu rodu in drugim pripovedovali, da se nič ni zgodilo, da Demosa nikdar ni bilo, da osamosvojitvene vojne za Slovenijo in osamosvojitve Slovenije sploh ni bilo, da se je vse skupaj kar samo zgodilo, kot nekateri tudi govorijo, kot da nekdanje SFRJ in socializma ni bilo!" je dejal dr. Rupel in nadaljeval: "Moja življenjska zgodba je povezana z zgodbo današnje samostojne Slovenije in tudi z njenim nastajanjem in najbrž vsega tega ne bi bilo, če ne bi bilo Nove revije in tudi zato se zahvaljujem Niku Grafenauerju, daje ta knjiga prav pri Novi reviji izšla." Po kratki predstavitvi je dr. Dimitrij Rupel rad odgovarjal na vprašanja številnih prisotnih časnikarjev in udeležencev predstavitve, med katerimi je bilo izjemno veliko predstavnikov domačih in tujih diplomatov. Zanimivo je, da je na vprašanje, kateri je bil najbolj dramatičen trenutek osamosvajanja Slovenije, dr. Dimitrij Rupel povedal, da so bila to pogajanja na Brionih, "ko so skorajda vsi že obupali, ker smo se vsi bali, da bomo ob samostojnost, a sem sam takrat bil najbrž najbolj optimistično razpoložen in sem se takoj zavzel za pogajanja, kar se je kasneje izkazalo za pravilno." Tako se je dr. Rupel spomnil pogajanj na Brionih, ko so Kučan, Peterle, Bučar, Drnovšek in on že mislili, da bo Slovenija ob samostojnost in suverenost, a so kasnejša pogajanja končno le privedla mlado slovensko državo na evropski zemljevid. Dr. Rupel se je spomnil tudi prihoda pogajalcev nazaj v Ljubljano, "kjer so nas pričakali skorajda kot izdajalce in smo morali dajati podrobne odgovore tako za tisk kot tistim, ki so ostali doma zaradi varnosti države!" Na to trditev se je oglasil Grafenauer, ki je povedal, daje bil sam tudi eden tistih, ki je takoj zahteval od Rupla izčrpna pojasnila o dogajanju na Brionih... "Veste, to so bili časi zaprtih vrat! Spominjam se, da sem osebno šel tri- kat ob štirih, petih zjutraj na vrata zasebnih stanovanj italijanskega in avstrijskega veleposlanika, a se nista javila, vrata njunih domov so ostala zaprta. Potem se je seveda vse počasi spremenilo..." se je dne vojaškega napada na Slovenijo s strani JLA spominjal dr. Rupel, ki je na tiskovni konferenci spregovoril tudi o velikih tedanjih političnih evropskih veljakih in njihovem (ne)razumevanju zahteve Slovencev po samostojni državi. Omenil je, kako je takratni italijanski zunanji minister De Michelis slovenskim pogajalcem grozil, da bodo "doživeli enako usodo kot Čečeni in se petdeset let ne boste osvobodili!"; De Mi-chelisa je tudi označil kot trdega, a v bistvu poštenega pogajalca, ki "je bil človek kompromisa in je naredil nekaj dobrega tudi za Slovenijo." Spregovoril je, kako je bila in je še danes "bedasta trditev, da smo mi zanetili vojno na Balkanu, saj smo bili priznani po treh mesecih, ko JLA ni bilo več v Sloveniji." Niko Grafenauer pa je prav o zadržanju italijanske politike do Slovenije dejal, da ne smemo pozabiti na vpliv Vatikana na italijansko politiko, kajti "Vatikan je bistveno vplival na zadržanje Italije in tudi na končno priznanje Slovenije s strani Italije." Morda je bila tiskovna konferenca v Ljubljani ena redkih slovenskih javnih prireditev, na kateri seje nazorno videlo, kako lahko dva prijatelja in obenem vrhunska slovenska javna ter aktivna delavca-izobraženca, ki se kot prava prijatelja vedno ne strinjata in zato tudi razhajata, ostaneta prijatelja tudi potem, ko se njune poti razidejo, a v bistvu ostajata še vedno zvesta bistvenim stvarem. V primeru Dimitrija Rupla in Nika Grafenauerja je bila gotovo ena bistvenih točk njunega skupnega prijateljevanja in duhovnega napora prav samostojna Slovenija, "uresničene sanje", kot bi dejal dr. Rupel, ki je o teh sanjah napisal knjigo. OSREDNJI GOVOR NA PREMSKEM SREČANJI! KNJIŽEVNIKOV GLAS KORENIN: PREKINITEV NA ZVEZAH (2) FILIBERT BENEDETIC Vse tiste teme, vsa tista temeljna izhodišča, ki sem jih oblikoval v najrazličnejših variantah v svojih javnih nastopih, so v meni prisotna kot nespremenljiva stalnica, zmeraj ista, zmeraj neizpolnjena in vseskozi izrinjena v katakombe srca. Kolikokrat sem začel pisati roman, predvsem po kakem prelomnem trenutku, ko je kazalo, da je vsega že konec za Slovence na tem koščku zemlje, obsijanem od primorske luči in gosto posejanem s spomeniki iz prve in druge svetovne vojne. Toda naj sem se še tako vztrajno in vneto prepuščal podoživljanju prizorov iz našega življenja na meji, ko sem sedel za mizo in se lotil pisanja, so se ti nakopičili v tako zamotan klopčič, da nisem mogel iz njega izvleči prave niti za pripoved. Poezija, to že, upodobitev občutij z verzi, z ritmi in barvitostjo posameznih besed, z njihovo simboliko in duhovnim nabojem, da bi pa uspel napisati roman, nikakor ni šlo. Vendar ni nezanemarljivo dejstvo, da zamejski avtorji iz vseh področij umetniške ustvarjalnosti vlagamo večji del svojih moči v kuturnem delovanju znotraj družbene stvarnosti naše narodnostne skupnosti, kar potrjuje zgodovinsko vlogo, ki so jo slovenski umetniki, zlasti še besedni ustvarjalci, odigrali pri utemeljevanju in udejanjanju narodne samobiti. Biti kulturno angažiran znotraj vseh teh mej in iznad vseh teh razmejitvenih črt po- meni živeti v razpetosti med dvema skrajnostima, po fizičnem zakonu sre-dobežnima, toda po duhu ustvarjalnosti sredotežnima, pa čeprav gre za umetnost na barikadah. Alojz Rebula je v nekem svojem prispevku za radijsko monografsko oddajo o mejah v okviru združenja Alpe-Jadran mojstrsko razčlenil in opredelil to vprašanje v dilemi z na-\ slovom Prokletstvo aliblagodat?. Tudi Boris Pahor se v svoji kulturni angažiranosti stalno spopada s to razpetost-i jo v razbolelem srcu Trsta in vnaša vedno življa Kosovelov klic še iz časov prvih nastopov genocidnega besa fašizma: "Bodimo eni po duliu in ljubezni, a ohranimo lasten obraz". Ta naš obraz, izmaličen, skažen, življenjsko opredeljen v zgodovin-| skem spominu ob srhljivih podobah za nas usodne Aule IV. Leta 1997 sem govoril na vsakoletni proslavi Pinka Tomažiča in tovarišev na openskem strelišču. V razpetosti nespravljive ; stvarnosti se oglaša napev neizpete pesmi, aktualna stalnica izmaličene podobe našega obraza. Multikulturnost, internacionalizacija, prosto trgovanje na svetovnih tržiščih, integra-j cija itd. Toda ohranitev lastnega obra-! za ni staromodno početje. Zato ni prav nič odveč še in še iznašati v besedi že izskristalizirane podobe, žive in prisotne v zavesti naših ljudi na simbolnih obredih proslavljanja padlih. Te naše proslave niso le dolžnostno dejanje v počastitev spomina žrtev fašizma. Te naše proslave so tudi in pred- vsem izraz zavesti živih v povezanosti z izročilom zimzelenega duha svobode, ki ni podvržen biološkim zakonitostim časa. Zgodovinska oddaljenost od preteklosti lahko marsikaj osvetli v drugačni luči, zlasti še ob tako velikih spremembah, kakršnim smo danes priča. Toda zgodovinske resnice ni mogoče spreminjati. Kulturni rodomor, ki ga je fašistični režim neusmiljeno izvajal proti Slovencem in Hrvatom v mračnjaškem "dvajsetletju" svoje vladavine, je zgodovinsko neizbrisljiv, tudi naravni upor in boj naših ljudi je prav tako zgodovinsko neizbrisljiv. In če danes, toliko let po tisti tragični farsi Posebnega fašističnega tribunala, ki je zmagoslavno razglaševal smrtne obsodbe Bidovcev, Gortanov, Tomažičev, po isti srhljivosti in za nas tako usodne Avle IV, če torej danes sili v ispredje zahteva po nekakšni spravni eviziji preteklosti, je to samo klavrni | loskus potvorbe zgodovinske resnice ob sprevračanju krivde od rabljev na žrtve. Mi smo sicer vajeni vseskozi poslušati strupene protislovenske izpade raznih kolovodij in privržencev nacionalistične miselnosti, ki neizpodbitni kulturni rodomor, izveden nad slovenskim življem na tej zemlji, prikazujejo kot čistilno akcijo proti slovenskim terorističnim tolpam, toda najnovejši izpadi v zvezi s požigom Narodnega doma v Trstu, presegajo vsako mero nesramnost. Ne le, da zločinski poseg pobesnelih "škvadristov" prikazujejo kot junaško dejanje za zaščito italijanske časti v spopadu s slovenskimi teroristi, tega celo pove-I ličujejo, kot da bi šlo za vzorno kaznivo ekspedicijo proti nekakšni utrdbi barbarskih prevratnikov. Še na kraj pameti jim ne pride, da bi vsaj bežno navedli, kaj je dejansko bila ta zgradba sredi mesta, niti besedice o tem, da je to bil hram slovenske kulture, bil svetišče omike, bil vzgled in vzor civilne družbene stvarnosti tržaških Slovencev... Tistega daljnega 13. julija je sredi našega omikanega večkulturnega Trsta izbruhnil nov apokaliptični požar svetovnih razsežnosti. In bilo je konec blagodejnega utripanja kulturne in gospodarske biti s prizorišč uničene-: ga gledališkega odra, kjer je slovensko gledališče v Trstu s svojim stalnim ansamblom od začetka rednega delovanja Dramatičnega društva, ustanovljenega v Trstu 1902., uprizorilo 245 del najrazličnejših avtorjev po srednjeevropskem vzorcu repertoarnih gledališč; bilo je konec z negovanjem žlahtnih izročil zapisane učenosti v požgani knjižnici; konec izobraževalnih dejavnosti in telesnovzgojnih aktivnosti v požgani glasbeni šoli in telovadnici; bilo je konec gospodarkse podjetnosti in zadružništva v požganih prostorih tega osrčja slovenske kulturne biti. Ne nazadnje je bilo s tem eliminirano tudi družabno središče v narodnodomski kavarni Balkan ob hotelu s kar 56 sobami, prvič v Evropi opremljenih s kopalnico po načrtu Maksa Fabianija, našega znamenitega mojstra srednjeevropskega arhitekturnega izraza. S požigom Narodnega doma se je uresničila grozeča vizija Itala Sveva, oblikovana v končnem poglavju njegove Zenove izpovedi ob univerzalni eksploziji, ki je zagrmela na obzorju in pretresala tržaško nebo. DALJE GABROVICA: PRAZNIK ZAVETNIKOV Kulturno društvo Brce iz Gabrovi-ce pri Komnu se ob peti obletnici obstoja pripravlja na svoj veliki poletni praznik, praznik vaških patronov sv. Petra in Pavla. V petek, 29. junija, ob 21. uri bo namreč premiera komedije Joža Vomber-garja Voda v režiji priseljene domačinke, gledališke igralke Bogdane Bratuž. S peto premiero ne želijo samo obeležiti pomembne obletnice, pač pa tudi nepretrganost svojega gledališkega delovanja. Začeli so namreč s široko zasnovano ljudsko komedijo absurdnih razsežnosti strasti Veselica Rada Pregarca in Sergeja Verča (sezona 1997-98), nadaljevali s svojo največjo dosedanjo uspešnico Stmčki v mineštri Sergeja Verča, ki sojo ponesli tudi med Slovence v Parizu (1998-99) ter na srečanje gledaliških skupin Slovenije, z uprizoritvijo veselega večera ob 140-letnici dr. Karla Štreklja Pa po lojtrcigor, pa po lojtrci dol Mirka Mahniča in Sergeja Verča (1999-2000) so pogledali v široko zakladnico slovenske ljudske pesmi, z Golarjevo veseloigro Dve nevesti (2000-01) v režiji Antona Petjeta pa so sklenili repertoarni krog, ki so mu nadeli ime igre o ljubezni. Letos so se torej odločili za prijetno komedijo Voda v priredbi Petra Mi-litarova in Bogdane Bratuž. Avtor Joža Vombergar, po poklicu pravnik, velja za prvega slovenskega avtorja radijskih iger, z igro Voda izleta 1932 pa je komedijsko posegel v hrepenenjske strasti male vaške skupnosti. Petkovi premieri pred cerkvijo v Ga-brovici bo sledila še sobotna ponovitev, prav tako ob 21. uri. Pred premiero Vombergarjeve komedije bo ob 19.30 še nastop gojencev Glasbene šole iz Komnna. Oba večera bo za ples igral ansambel Plima. Organizatorji so poskrbeli tudi za srečolov in bife. MEDNARODNA LIKOVNA DELAVNICA NA SINJEM VRHU 4. ZAMEJSKI FESTIVAL \M ATERSKIM DRAMSKIH SKIT1N \ M \\ III N J \ II SLOVENIJA ODPRTA ODRSKE LUCI SPET NA ZA UMETNOST MAVHINJSKEM TRGU FOTO M. VOGRIČ Tak je zgovoren naslov že tradicionalne vsakoletne mednarodne likovne delavnice, ki jo na Sinjem vrhu na turistični kmetiji Hieronima Vidmarja na Gori nad Ajdovščino prirejajo likovni navdušenci, med katerimi velja še posebej omeniti umetniškega vodjo in glavno dušo mednarodne likovne delavnice slikarja Klavdija Tutto, ki z ženo, prav tako slikarko Klementino Golija in bratom slikarjem Etkom Tutto ob strokovni pomoči likovne kritičarke iz Ajdovščine Anamarije Sti-t>ilj - Šajn vodi odmevno mednarodno delavnico, Tudi letos so organizatorji pripravili v soboto, 23. t.m, tako imenovani dan odprtih vrat, na katerem so umetniki pokazali na Sinjem vrhu narejena likovna dela in se pogovarjali z velikim številom ljubiteljev likovne umetnosti in večjim številom spremljevalcev in kritikov sodobnega likovnega izražanja in upodabljanja na Slovenskem in v svetu. Tako se je v soboto na prijazni domačiji Hieronima Vidmarja, ki ima v gostoljubnih prostorih lepega doma že zajetno zbirko sodobne likovne umetnosti, med kozarcem odličnih vipavskih vin in pokušanjem dobrot ajdovskega Mlinotesta, spregovorilo o sodobni umetnost, ki je nastala v tednu dni na Gori. Na Sinjem vrhu so se letos zbrali umetniki Valentin Oman iz Avstrije, Mehmed Klepo iz Bosne in Hercegovine, Julien Parcy iz Francije, Carmel-lo Zotti, Franco Dugo in Alfred de Locatelli iz Italije, Enar Cruz s Kostarike, Brigitte Brand iz Nemčije, Sashia Van Hervvijnen iz Nizozemske, Antonio Albarado in Jesus Vizuete iz Španije, Saša Dobrič iz Jugoslavije ter Bogdan Čobal, Lojze Logar, Ludvik Pandur, Ivo Mršnik, Ana Zavadlav, Zmago Puhar, Taja Ivančič, Igor Pu- stovrh, Domen Slana in Adrian Pre-gel iz Slovenije, s katerimi pa so slikali seveda tudi Klementina Golija, Etko Tutta in Klavdij Tutta. V soboto se je na Sinjem vrhu kar trlo ljudi, med njimi je bil tudi predsednik goriške Pokrajine inž. Giorgio Brandolin, ki je s sodelavko dr. Marjeto Kranner pred tem prisostvoval na Gori odprtju nove učne pešpoti. Vsi so bili navdušeni nad gostoljubjem Vidmarjeve družine, izjemno lepo naravo, saj se z Gore odpira čudovit razgled na Kras, Jadransko morje in seveda nad likovno razstavo na Gori narejenih novih likovnih del, ki bodo nekatera tudi ostala na Vidmarjevi domačiji in obogatila že itak bogato domačo zbirko moderne umetnosti, druga pa odšla najprej na skupinsko razstavo, nato pa v dar nekaterim sponzorjem zanimive in hvalevredne pobude na Gori, za katero imata največ zaslug Klavdij Tutta in gostitelj likovne delavnice Hieronim Vidmar. Ko se po eni strani veselimo uspehov mednarodne likovne delavnice na Sinjem vrhu, ki vnaša v naš kulturni prostor tisto osvežitev, ki je potrebna, če se hočemo seznaniti s sodobnimi tokovi in slogi v likovni umetnosti, je v končni fazi tudi izjemnega pomena za ohranjanje in oplojevanje naše dediščine, saj pri nas ostane veliko sodobnih likovnih del različnih sodobnih slikarjev in kiparjev, se seveda tudi več kot upravičeno sprašujemo, kako je možno, da v našem, zamejskem prostoru česa podobnega Slovenci nismo ne sposobni ne voljni prirediti, in to je, milo rečeno, izjemno, naravnost porazno slabo. Še vedno namreč velja, da narod, ki sam ne goji in ne ohranja umetniških del in umetnikov, ne enih ne drugih ni vreden. ]UP IVA KORSIC Lepo kraško vasico Mavhinje pod Grmado z vnemo obiskujejo te dni spet vsi tisti, ki jim je pri srcu odrska govorica, predvsem tista, ki izvira iz domačega poustvarjalnega vrelca, ki je večkrat še močnejši in pristnejši od samega poklicnega gledališkega slapa. Navdušeni gledalci se bodo na slikovitem mavhinjskem trgu, ki seje spremenil v obširno, čarobno odrsko prizorišče pod zvezdami, lahko napajali ob tem studencu celih deset dni. Od petka, 22. t. m., do nedelje, 1. julija, poteka namreč na obširnem prostoru četrti Zamejski festival amaterskih dramskih skupin, ki ga je tudi tokrat zavzeto pripravilo športno kulturno društvo Cerovlje-Mavhinje pod pokroviteljstvom občine Devin-Na-brežina, v sodelovanju s Slovensko prosveto Trst in Zvezo slovenskih kulturnih društev ter ob pomoči Zadružne kraške banke. Na letošnjo izvedbo seje prijavilo osemnajst ljubiteljskih gledaliških skupin iz Tržaške, Goriške in Benečije s svojimi najnovejšimi deli, ki sojih ali jih še bodo predstavile na odru v objemu košatih krošenj divjega kostanja in lipe, nad katerima se dviga domači zvonik, ali pa pod velikim šotorom, postavljenim na dvorišču nekdanje osnovne šole Josip Murn Aleksandrov. Po že ustaljeni tradiciji so se njene "učilnice" med festivalom spremenile v prikupni razstavni prostor, na stenah katerega visijo slike s kraškimi motivi v pastelnih barvah slikarke Danijele Što-kelj Zonte, po rodu Vipavke, in pa skrbno izdelane vezenine in tudi klekljani prtički in čipke. Vse te izdelke so izvezle marljive roke tečajnic na tečaju, ki ga je pripravilo kulturno rekreacijsko društvo Dom Briščiki. Prolog letošnjega festivala, ki je kot znano na sporedu vsaki dve leti, je bil dodeljen domačemu društvu Cerovlje - Mavhinje, ki je v režiji in priredbi Maje Lapornik naštudiralo Slugo dveh gospodov Carla Goldonija, toda nenadna smrt je posegla v družinski krog enega izmed igralcev in zelo aktivnih članov društva ter onemogočila nastop. Tako se je nova zamejska gledališka dogodivščina začela z enodnevno zamudo in pod odrske žaromete sta prva stopila žlahtna izvajalca dramskega odseka PD Štandrež Majda Zavadlav in Božidar Tabaj s komedijsko enodejanko s humorno klovnskim, a zato grenkim priokusom Selitev nemškega pisca in igralca Karla Valentina v režiji Janeza r: FOTO KROMA Starine, igralca PDG. Majda in Božo sta na tretjem festivalu požela izreden uspeh, saj sta odnesla nagrado za najboljšo žensko oz. moško vlogo; njuna izvedba komedije laz sem Berto pa je prejela še nagrado publike, režiser Starina pa nagrado za najboljšo režijo. Njuno izvajanje je tudi tokrat zajelo toplo ploskanje številnih gledalcev, ki so pozorno spremljali komične situacije ne malo nerodnega zakonskega para. Ker si na večerih : sledita dve predstavi - prva ob 20.30, druga pa ob 22. uri - je za njima pod šotorom nastopila gledališka skupina SKD Tabor Opčine s približno dveur-no lepljenko v priredbi in režiji Olge Lupine Peti on ne jenja po Slodnjako-vem romanu Neiztrohnjeno srce. S to predstavo so se mladi izvajalci hoteli pokloniti Prešernu ob dvestoletnici njegovega rojstva. V njej so gledalce pritegnili izvirni songi Andrejke Možina in Aljoša Sakside na besedilo Prešernovih pesmi. Na sobotnem večeru je zakraljeval komedijski žanr, najprej bolj ljudskega značaja z eno-i dejanko Frana Govekarja Dobrodošli! Kdaj pojdete domu? v izvedbi dramske skupine SKPD F. B. Sedej iz Šte-verjana in režiji Emila Aberška, ki je prvič nastopila na mavhinjskem festivalu. Za njo pa so se trije mladi člani skupine Metronom, ki deluje kot gledališka delavnica v okviru ZSKP Trst, pod mentorstvom Nerine Švab poizkusili "v gledališču absurda" s prizorom iz Ionescove Plešaste Pevke, ki so ga prikazali v treh inačicah. V nedeljo sta bila na vrsti Slovensko dramsko društvo Jaka Štoka z dvema narečnima prizoroma Lojzeta Cijaka Lejna, Pušast v režiji Draga Gorupa in dram- NA REŠETU GLASBENE PONUDBE Kot sem pojasnila v prvem Na rešetu, sem začela pisati te zapise, da bi opozorila na veliko, premalo ovrednoteno delo, ki ga opravljajo vsi oblikovalci sporedov Radia Trst A. Upala sem tudi, da bodo ti zapisi sprožili druge odmeve in širšo razpravo o vlogi slovenskega radia. A drugih glasov ni bilo dosti, razen ob stavki uslužbencev, nato pa se je vse spet umirilo in nič ne kaže, da hi se kaj spremenilo. Vidljivost televizijskih sporedov, na primer. Prejšnji teden sem zasledila novico o podpisu dogovora med privatno televizijsko postajo Primorko in neko furlansko postajo, da si bosta izmenjevali dnevnike. In da bodo tako končno Benečani lahko videli slovenske sporede. Nimam nič proti, nasprotno! Toda ali ni pravi absurd, da v Benečiji še zdaj ne vidijo sporedov deželnega sedeža RAI, ki so narejeni nalašč za Slovence cele dežele Furlanije-julijske krajine, se previ tudi Benečane? Toda zdaj so tu že počitnice in reševanje problemov se bo verjetno pomaknilo v čas po počitnicah... Tudi več oddaj tržaškega radia odhaja na počitnice in za nekatere mi bo res žal. Ena takih je Skupni imenovalec izbire Katje Kralj. Njene izbire klasične glasbe so postajale vsak teden tudi izbire poslušalcev po zaslugi izčrpnih in prijetno podanih povezovalnih misli avtorice oddaje. Toda njena oddaja Glasbena skrinjica je bila med sezono tedenski sestanek, ki je seznanjal poslušalce z vsem, kar se je dogajalo na področju tako imenovane resne glasbe. Njen sprehod po glasbeni sceni se je pomikal iz Trsta v Gorico, pa v Videm in v Slovenijo. Z raznimi intervjuji je predstavljala glasbene dogodke, pa tudi glasbenike v najširšem pomenu besede in vedno našla tudi primeren glasbeni odlomek, da je dopolnil in obogatil govorjeno predstavitev. V o-beh oddajah je prišlo do izraza izredno široko znanje, ki ga ima avtorica na vseh področjih klasične glasbe. Zborovskemu petju je bila posvečena oddaja Zborovski utrip ob petkih ob 13.30. V njih je Nataša Gregori ob važnejših dogodkih na področju zborovskega petja predvajala posnetke zborov, ki jih je obogatila z zanimivimi pogovori z organizatorji raznih revij, dirigenti, skladatelji, itd. Tamara Ražem že več let spremlja in predstavlja mlade glasbene izvajal- ce v oddaji Mi in glasba ob sobotah ob 17. uri. Ražmovi se pozna, da je tudi sama glasbeni pedagog, ki se zaveda, kašno važno vlogo imajo javni nastopi za mlade glasbenike. Odtod njene "specialistično"predstavljene koncertne dejavnosti - to je mladih ustvarjalcev, ki so včasih začetniki, včasih diplomanti ali že diplomirani, včasih posamezniki, včasih komorne zasedbe ali mladinski orkestri. Prav zaradi raznolikosti je oddaja prijetna in všečna. Tudi drugi glasbeni sporedi so seveda zelo skrbno pripravljeni in zanimivi. Oddaje, ki sem jih posebej omenila, sem verjetno izbrala zato, ker mi bolj odgovarjajo oddaje, v katerih ima tudi beseda svoje mesto. Pa tudi več napora zahtevajo tako oblikovane oddaje od sestavljalcev, mar ne? —————— TE) ska skupina PD Slovenec z igro Nadje Švare Tudi Janez ima srečo v režiji Aleksandra Corbatta in Bože Hrvatič. V ponedeljek so se z igrico Petrov Pujs P. VValsha v priredbi Stane Milič predstavili učenci OŠ Alojz Gradnik iz Repentabra. Za njimi pa je na odru s svojo učenostjo "šaril" Namišljeni zdravnik Hansa VVeigla v izvedbi dramskega odseka PD Štandrež in režiji Emila Aberška. Mladinska skupina SDD Jaka Štoka s Proseka Kon-tovela je Čudežno srajco dopetajco Leopolda Suhodolčana odigrala v režiji Gregorja Geča, člana SSG, v torek, 26. t. m., ko so tudi mladi, ki se zbirajo v gledališki skupini Slovenskega kulturnega kluba iz Trsta, odigrali Utripe in antiutripe v režiji Lučke Peterlin. V sredo, 27. t. m., je gledališka skupina Opčine SKD Tabor odigrala Gospo poslančevo v režiji Olge Lupine, Beneško gledališče pa je prikazalo žalostni dogodek v Topolovem v priredbi in režiji Marjana Bevka. Mala tržaška kabaretna banda je s skupnimi močmi postavila na oder That's amore - ljubezen pa taka, ki je bila na sporedu v četrtek, 28. tm. Isti dan je bil na odru tudi Moliere na obroke v izvedbi igralcev starejše mladinske skupine SDD Jaka Štoka v režiji Suzi Bandi. V petek, 28. t. m., bodo gledalci videli igro Sovražnik Silvia Pete-ana v priredbi in režiji Ingrid VVerk-Žerjal, za tem pa bo po ljudskem motivu in v priredbi ter režiji Maje Lapornik zaživel Akavcabad nekoč in danes v izvedbi dramske skupine iz Nabrežine. Za konec bo v soboto, 30. t. m., dramska skupina SKD Slavec uprizorila 4. Letne čase v režiji Tatjane Turco, ki je podpisala tudi režijo svoje igre Zakaj se nisem rodila moški! v izvedbi Mladinskega dramskega odseka SKD Vigred. Nakar bo vajeti festivala prevzela tričlanska žirija in ocenila uprizoritve zamejskih ljubiteljskih igralcev, ki so v pripravo svojih nastopov vložili veliko nikdar poplačanega napora, požrtvovalnosti, mnogo prostega časa, pa tudi izjemno veselje do gledališke umetnosti. Dodelila bo nagrade nastopajočim, ki so se v kategoriji za odrasle oz. za otroke potegovali za najboljšo izvedbo, najboljšo moško vlogo, najboljšo žensko vlogo, najboljšo stransko moško vlogo in najboljšo stransko žensko vlogo. Ob tem pa bodo nagrajeni še najlepša scena, najlepši kostumi, najboljša glasba in najboljša režija. Vsem nastopajočim igralcem voščimo, da bi, ne glede na končno uvrstitev, čim boljše odigrali izbrana odrska dela in da bi s svojim nastopom "odžejali žejne" častilce prež-lahtne modrice, navdihovalke dramskih umetnikov. 7 ČETRTEK, 28. JUNIJA 2001 8 ČETRTEK, 28. JUNIJA 2001 V PRIREDBI ZCPZ KLIC NA POMOČ ODV. JOŽETA ŠKERKA VESEL PRAZNIK PRITRKOVALCEV V BOLJUNCU SLOVENSCINA V KOS? FOTO KROMA V nedeljo, 24. t.m., je v Bo-Ijuntu potekalo drugo srečanje pritrkovalcev, ki ga je priredila Zveza cerkvenih pevskih zborov. Nastopile so skupine iz Doline, Kopra in s Kontovela, pel je združeni zbor ZCPZ, podali pa so tudi recitacije. Več v prihodnji številki. DEVIN-NABREZINA SSk KRITIČNO O OBRAČUNU IN SESLJANU V torek, 19. junija, se je sestala nabrežinska sekcija Slovenske skupnosti. Kot piše v tiskovni noti, ki smo jo prejeli, je obravnavala dve točki, ki sta v tem trenutku najbolj pereči. Najprej je analizirala osnutek obračuna za tekoče leto. Ugotovljena je bila zelo skromna likvidnost občine. Največji pri-mankljaj prinašajo stroški uprave doma za ostarele v Seslja-nu, ki znaša 518 milijonov lir. Medtem ko so se realizirane investicije krepko zmanjšale, prekomerno pa naraščajo stroški za odvetniške storitve. Načelniki skupin so te dni vzeli v obravnavo podrobno-stni načrt ureditve sesljanske-ga zaliva. Stranka SSk je že od vsega začetka izrazila veliko zaskrbljenost zaradi neuravnovešenega načrta. Ta predvide- va izgradnjo novega turističnega naselja, ki lahko čez noč postane rezidenčno naselje. To bi privedlo do naselitve novih 1.300 občanov v občino, kar bi izničilo prizadevanja za ponoven razvoj turizma v občini. Močno bi se zmanjšala dostopnost do morja v taki obliki, kot jo danes koristijo kopalci in jadralna društva. To je v nasprotju s smernicami, ki so bile sprejete za regulacijski načrt, kjer je jasno podčrtano, da mora biti namembnost sesljan-skega zaliva turistična in ne re-zidenčna. Iz analize besedila konvencije izstopa dejstvo, da bo bodoča uprava zaliva prepuščena enemu samemu subjektu in da ostali skupaj z občino pri tem praktično ne bodo imeli besede. IN MEMORIAM JOŽKO ANTONIČ Smrtna kosa je ponovno zarezala med naše najboljše vr-ste.Tokrat se je ustavila v Mav-hinjah, kjer je pokosila življenje komaj 54-letnega Jožka Antoniča. Velika množica vaščanov in prijateljev, ki so prišli iz bližnje in daljne okolice, je pospremila dragega pokojnika na njegovi zadnji poti. Cerkveno slovesnost so v mavhinjski cerkvi opravili kar štirje duhovniki, in sicer: dekan Bastiani, bivši župnik Markuža, Gianni-ni in domači župnik Caha; prisostvovala pa je velika množica prijateljev in znancev. Pokojnik je bil zelo prijub-Ijen in znan po celem našem Krasu, saj je poleg službenih dolžnosti, ki jih je opravljal pri danes že pokojnem IRET-u, deloval pri domačem društvu in pri raznih pobudah, ki so zadevale našo skupnost. Dolgo je potoval po deželah Srednjega vzhoda, kjer se je seznanil s težkimi delovnimi pogoji in je zato še bolj znal ceniti prizadevanja naše manjšinske skupnosti za boljši jutri. Bil je, kot zaveden Slovenec, tudi v odboru sekcije SSk, kjer je nekaj časa, kolikor mu je čas dopuščal, zasedal tudi mesto sekcijskega tajnika. Za vse to smo mu hvaležni, in to predvsem domačini, katerim je posvetil svoje najboljše moči, in družina, za katero je pred odhodom poskrbel, da lahko živi v svojem okolju.Vsi mu želimo, da bi počival v miru v tisti zemlji, ki jo je tako ljubil. Sekcija Slovenske skupnosti za Devin Nabrežino izreka svojcem iskreno sožalje, pokojniku pa izraža zahvalo za vse, kar je storil. NK Nedavno smo že poročali o prizivu odv. dr. jožeta Škerka na Deželno upravno sodišče Furlanije-Julijske krajine v zvezi s spoštovanjem slovenščine v devinsko-nabrežinski občini. Pred dobrim tednom dni je o tem vprašanju potekala tudi javna razprava v Kamnar-ski hiši Iga Grudna v Nabrežini. V začetku tega tedna pa nam je dr. Škerk poslal dopis, ki ga v celoti objavljamo. je verjetno botrovalo tudi dej- Potem ko vljudnostna ali odločna opozorila županu in odbornikom devinsko-nabrežin-ske občine niso bila upoštevana, je dr. Jože Škerk - s pravno pomočjo odvetnika dr. Renza Frandoliča - vložil dne 18. maja letos priziv na Deželno upravno sodišče v Trstu proti devin-sko-nabrežinski občini, ker odbor župana Marina Voccija ni sestavil, istočasno in po uradni dolžnosti, tudi v slovenskem jeziku sklepe št. 47, 48 in 49 z dne 15. marca letos in jih je objavil na občinski oglasni deski le v italijanskem jeziku. Toženemu so bile dane naslednje možnosti: ali sestavljati in objavljati sklepe tudi v slovenskem jeziku ali ostati odsoten v postopku, ali pisati sodišču, naj razsodi "po pravici", ali pa imenovati odvetnika, ki naj zahteva zavrnitev priziva. Na žalost se občinski odbor župana Marina Voccija ni odločil za eno od prvih treh možnosti, ki bi izkazale spoštovanje do slovenskega jezika, temveč za zadnjo, češ da je uradni jezik le italijanski in da je slovensko besedilo le privesek, nekak "optional", ki je lahko prisoten ali ne, vsekakor pa brez vpliva in povsem nepotreben za pravno veljavnost sklepov. To nepričakovano restriktivno tolmačenje je tako hud napad, da bi lahko že govorili o diskriminaciji slovenskih pravic in bi znal imeti težke negativne ali celo usodne posledice pri konkretnem uveljavljanju slovenščine v aktih, ki so namenjeni javnosti ali morajo biti objavljeni, na področju vidljivosti slovenske prisotnosti na teritoriju, ustne in pisne uporabe slovenskega jezika po uradni dolžnosti itd. Gornji nezaslišani odločitvi stvo, da priziva ni podprl noben slovenski izvoljeni predstavnik, niti nobeno kulturno društvo, niti krovni organizaciji civilne družbe, niti slovenski časopisi, in to čeprav je dr. Jože Škerk takoj odposlal njegove prepise in klical "na pomoč". Postopek namreč ne zadeva zasebne zadeve, temveč je namenjen odstranjenju neupoštevanja slovenščine v devinsko-nabrežinski občini in teži k vzpostavitvi dolžne zaščite slovenske narodnostne skupnosti s spoštovanjem njenih temeljnih pravic, ki so med drugim potrebne za potrjevanje njene življenjske prisotnosti na tem kočljivem teritoriju. Velja omeniti, da sodba, ki bo izrečena, bo vsebovala uradno tolmačenje predpisov, ki se nanašajo na rabo in veljavnost slovenskega jezika. V tem okviru lahko ugotavljamo, da je občina Devin-Na-brežina s sklepom občinskega sveta št. 177 z dne 10.10.1991 sprejela svoj statut, ki je še danes v veljavi in ki je bil sestavljen v italijanskem in slovenskem jeziku in kot tak odobren od pristojnih deželnih nadzornih organov ter nato objavljen v izredni prilogi uradnega deželnega vestnika. Statut v številnih členih močno poudarja prisotnost in zaščito slovenske narodne skupnosti, rabo njenega jezika kot kulturno in civilno obogatitev, tudi v zvezi z družbenim dostojanstvom in enakimi življenjskimi in delovnimi pogoji. Prav zato v členu 4 točka 2 izrecno predpisuje: "Vse odredbe, določila, javna obvestila in drugi akti javnega interesa, ki so izpostavljeni javnosti, kot tudi cestni znaki v staro nase- ljenih vaseh, so sestavljeni tudi v slovenskem jeziku." Določilo je povsem jasno, kajti če omenimo leksikonsko in pravno besedo "sestavljen" (v italijanskem tekstu je napisano "redatto"), vsak slovenski slovar (in tudi italijanski) potrjuje, da je to primer, ko se iz več delov ustvari neka celota (npr. motor). Gre torej za enoten akt, ki mora biti istočasno izpisan, ker je le tako popoln in celovit. Ta člen se nanaša, kar je bistveno pri manjšinski problematiki, na slovensko narodno manjšino kot tako, t.j. kot samostojen subjekt, kateremu pripadajo pravice splošne narave in seveda temu odgovarjajoče obveznosti in dolžnosti oblasti. In prav to se hoče odpraviti oziroma se hoče znižati raven zaščite in pravic slovenske manjšine s tem, da je raba jezika omejena na posameznika v njegovih zasebnih zadevah. Ta pa je že urejena, povsem ločeno, v naslednji točki 3 četrtega člena, kjer piše: "Občina zagotavlja vsem občanom v stikih z občinskimi inštitucijami in uradi pravico do proste rabe slovenskega jezika v pisni ali ustni obliki ter do odgovora v istem jeziku v neposredni obliki ali s pomočjo tolmača." Tudi to besedilo je prav jasno in za občinsko upravo, njene organe, ustanove itd. spoštovanja dolžno. Dalje je potrebno upoštevati člen 78 statuta, ki v točki 1 odreja: "Občinski odbor določi na županstvu primeren prostor, namenjen "oglasni deski", za objavo aktov in obvestil, ki jih določajo zakoni, Statut in pravilniki", in v točki 2: "Objava mora biti dostopna, celovita in čitljiva." IIVJ MEMORIAM NEVENKO GRUDEN Še ena žalostna novica za nabrežinsko okolje. Sicer pričakovano, saj smo vsi vedeli za njegovo neozdravljivo bolezen, nas je še poln načrtov zapustil: oče, mož, brat in prijatelj Nevenko Gruden. Pokojnik se je rodil v znani Dutkovi družini, iz katere izhaja tudi naš pesnik Igo Gruden, ki mu je bil stric. Sedem otrok rojenih pred, med in po vojni se je skupno s starši težko prebijalo skozi takratne trde čase, zlasti ko je družini večkrat od-manjkal celo kruh, saj za zavednega družinskega očeta ni bilo prave službe. Nevenko je do-raščal, obiskoval nabrežinsko osnovno šolo, nato srednjo in dokončal trgovsko akademijo; med počitnicami pa je poprijel za katerokoli delo, da bi pomagal domačim financam: največkrat je zalagal gostilne s pivom in raznimi pijačami za domačega izdelovalca brezalkoholnih pijač. Kmalu se je zaposlil kot knjigovodja na domači občini, kjer si je tudi našel živ-Ijensko sopotnico, ki mu je rodila dvojčka Mateja in Matejko. Vseskozi pa se je pokojnik aktivno zanimal za vaško kulturno in politično življenje. Kot navdušen in dober pevec je bil med ustanovitelji moškega zbora Igo Gruden, ki ga je do svoje smrti vodil prof. Radovič; istočasno je sodeloval v domačem športno-kulturnem društvu in bil več let predsednik, do smrti pa neutruden član, ki si je prizadeval, da bi končno prišli do primernega kulturnega prostora za domače potrebe. Zal pa se mu ta dolgoletna želja ni izpolnila in danes naši nabrežinski kulturniki si morajo sproti iskati bolj ali manj primernih prostorov za vadbo in za nastope. Pri vsem prizadevanju za javne koristi pa ni Nevenko zanemarjal družinskih obveznosti. Kot skrben in pravi Kraševec je vzljubil zemljo in s časom postal zavidanja vreden vinogradnik, čeprav je obdeloval v glavnem opuščene površine, ki jih gospodarji niso več mogli obdelovati. Sezidal si je lep dom, kjer so se prijatelji večkrat zbirali ob kozarčku domačega in ob lepi domači pesmi. Posebno doživetje pa je bila njegova "bn-dima" (trgatev), ki ji je skupno z ženo dal pečat starih običajev, ko so "bndmači", potem ko so opravili svojo dolžnost, posedli na lesene klopi pred kletjo, katero je pred kratkim odkupil, in se okrepčali z jedmi, narejenimi po starih običajih. Vse to in še marsikaj nam je naš Nevenko zapustil, odšel je brez slovesa, saj se ni nikoli izdal, da je blizu svojemu koncu. Še niti teden pred svojim odhodom je, kot običajno, šel sam v vas in se tam ustavil s prijatelji, kot se je to dogajalo, ko je še bil zdrav. Ko mu še ni bilo 56 let, je zapustil ženo Nevenko, sina Mateja, ki z dedom vodi znano trgovino gradbenega materiala v Sesljanu, hčerko Matejko, ki je babica, katero skupno s Tomažem osrečujeta hčerkici Neža in Vida, ter ostale brate in sestre ter veliko število sorodnikov in prijateljev. Naj ob starših in sestri počiva v miru na nabrežinskem pokopališču. Zaradi preobilice gradiva bomo nekatere članke objavili v prihodnji številki. - Uredništvo Ker sklepi občinskega odbora morajo biti po zakonu objavljeni za petnajst dni na oglasni deski, je povsem logično, da morajo biti že za to sestavljeni tudi v slovenščini. Ustavno sodišče v Rimu je že leta 1992 z znano sodbo št. 62 odločilo, da pripadniki priznane jezikovne manjšine na teritoriju, kjer je ta prisotna in kateri pripadajo, niso prisiljeni uporabljati v odnosih z javnimi oblastmi jezika, ki je različen od materinega. V tem duhu in smislu je treba tolmačiti način in obliko objav na "oglasni deski". Slovenec mora imeti možnost, da bere celotno besedilo objav, sklepov itd. direktno le z uporabo svojega jezika. Ob upoštevanju, da ima o-bjava tudi izrecne pravne učinke, ker lahko vsi prebivalci brez izjeme zahtevajo vpogled in prepise za popolno oceno sklepov in prilog, zlasti še ker od dneva objave poteka rok 60 dni za morebitne prizive s strani oseb, ki smatrajo, da imajo določene interese. Stališča župana Marina Voccija in njegovega občinskega odbora so tem hujša, kajti zakon o zaščiti slovenske jezikovne manjšine v deželi Furlaniji-Ju-lijski krajini št. 38 z dne 23. februarja 2001 v členu 28 točka 2 izrecno določa: "Nobenega določila tega zakona ni možno tolmačiti na način, ki bi slovenski manjšini zagotavljal nižjo raven zaščite od tiste, ki jo že uživa na podlagi prejšnjih določil." To se pravi, po najbolj osnovni pravni in upravni logiki (da ne govorimo o politični), da sedanji statut, v kolikor zadeva slovensko narodno manjšino, ni dovoljeno nikoli tolmačiti restriktivno, t.j. v škodo nižje ravni zaščite. Pred dnevi je na Upravnem sodišču potekala razprava o morebitni odložitvi gornjih sklepov do vsebinske razsoje zadeve, ki bo verjetno v jeseni. Sodišče ni smatralo, da sprejme to zahtevo, češ da ne obstaja nepopravljiva škoda. Zagovorniki stališča župana Marina Voccija in njegovega odbora trdijo, da občina nima dovolj finančnih sredstev za prevajalce in tolmače, kar pa se je izkazalo, da ni res, kot tudi ne odgovarja domnevna nevarnost etničnega spopada, saj uporaba slovenskega jezika ne omejuje ali odpravlja rabe uradnega italijanskega jezika. Deklarirano je občinski odbor izredno odprt do Slovencev in do priznanja njihovih narodnih pravic, medtem ko v dejanjih ni tako, saj grobo zanemarja svoje institucionalne prednostne dolžnosti celo z neupoštevanjem občinskega statuta zlasti na področju vidljivosti slovenske prisotnosti, ustne in pisne uporabe slovenskega jezika po uradni dolžnosti itd. To pereče in negativno stanje se lahko nemudoma odpravi s tem, da se preneha restriktivno tolmačiti - tudi proti izre-' čenemu določilu zaščitnega zakona - rabo slovenščine v javnih aktih in v tistih, ki so namenjeni javnosti ter da se vrne enako dostojanstvo Slovencem. Zato vsem ljudem dobre volje: "NA POMOČ". DR. JOŽE ŠKERK SVETI IVAN / GOD ŽUPNIJSKEGA PRAZNIK DUHOVNE, A TUDI KULTURNE OBOGATITVE Tudi letos se je slovenska župnijska skupnost pri Sv. Ivanu lepo pripravila na praznovanje svojega župnijskega zavetnika sv. Janeza Krstnika. Praznovanje je doseglo vrhunec v nedeljo, 24. t.m., na sam god sv. Janeza. Po svetoivan-skih ulicah se je v lepem sončnem jutru vila tradicionalna procesija, ki so se je udeležili slovenski in italijanski verniki, narodne noše, člani slovenske skavtske družine ter oba cerkvena pevska zbora - slovenski in italijanski. Procesija, ki jo je vodil duhovnik Valerio Muschi, se je zaključila v župnijski cerkvi, kjer je bil podeljen slovesen blagoslov. Sledila je slovesna sv. maša v slovenščini, ki jo je daroval kaplan Milan Nemac in katero je obogatilo petje cerkvenega zbora. Že dan prej, v soboto, 23. t.m., se pravi na vigilijo praznika, pa so se Sve-toivančani zbrali pri tradicionalni slovenski večerni predpraznični maši v stari, lepo okrašeni cerkvici sv. Janeza in Pelagija v ul. Capofonte. Maša, ki jo je daroval kaplan Milan Nemac ob somaševanju borštan-skega župnika, sicer pa Svetoi-vančana Maksa Suarda, se je zaključila z ofrom, kjer je domači slovenski kaplan podal vernikom svoja iskrena voščila °b prazniku domače župnije. Praznovanje sv. Janeza Krstnika je seveda v prvi vrsti priložnost za duhovno obogatitev in za potrditev v veri. Do- mačini pa se vsako leto potrudijo, da ga spremljajo tudi kulturni dogodki. Tako je v petek, 22. t.m., v domači cerkvi bil celovečerni koncert mlade goriške pevske skupine Musi-cum. Skupina, ki jo vodi David Bandelli, se je predstavila z izborom domače in svetovne zborovske zakladnice, ki je segala od renesanse in romantike pa do sodobnih skladb, pravoslavne liturgije in črnskega duhovnega izročila. Koncertni spored, ki je vseboval skladbe Gallusa, Mendelssohna, Mokranjca, Jericija, Tomca in drugih avtorjev, seje zaklju- čil s spletom črnskih duhovnih pesmi, kot dodatek pa je skupina zapela še Angelček varuh moj in znamenito Mnogoletje, s katerim se konča liturgija po vzhodnem obredu. Na vigilijo praznika sv. Janeza Krstnika navadno zagorijo kresovi. Tako je bilo tudi letos, in to po zaslugi domačega društva Slavko Škamperle. Svetoivančani so se po končani maši v stari cerkvici podali na stadion Prvi maj, kjer je zagorel mogočen kres, za veselo razpoloženje pa je s svojimi vižami poskrbel harmonikar Duško Kovač. Sicer pa je druš- tvo Škamperle že v nedeljo, 17. t.m., vedno na stadionu Prvi maj priredilo vesel večer s hudomušno enodejanko Jake Štoke Trije tički v režiji Adrija-na Rustje. Občinstvo je zabavala skupina Popotni komedijanti (Sergej Verč, Minu Kju-der, Adrijan Rustja, Livij Bogateč in Alojz Milič), ki je Štoko-vo delo ponesla tudi drugam po Tržaškem. V ponedeljek, 25. t.m., pa so vedno tam predstavili knjigo spominov znanega pisatelja, domačina Vladi-mira Bartola Mladost pri Svetem Ivanu. IZLET KLUBA PRIJATELJSTVA V SLOVENSKE KONJICE IN ŽIČKO KARTUZIJO ODKRIVANJE ZANIMIVOSTI IN LEPOT ŠTAJERSKE <2> NADA MARTELANC Za zdravje zaposlenih in za svoje zdravje so skrbeli menihi sami. Gojili so zdravilna zelišča. Bolnike so zdravili v že omenjenem "hospitalu". To do 17. stoletja, ko se je lekar-nar-zdravnik z lekarno vred preselil v "zgornji samostan". Menihi so pritegnili za pomoč tudi laične lekarnarje-zdrav-nike. Imeli so javno lekarno. Leta 1775 je bila še v seznamu javnih lekarn na Štajerskem. Menihi so mnogo delovali tudi na kulturnem področju. Pred izumom tiska (1440, Gu-tenberg) so vestno prepisovali tekste s cerkvenega področja, filozofije, medicine, prava, naravoslovja in leposlovja. V kartuziji so živeli tudi menihi-pes-niki. Samostan je imel bogato knjižnico z mnogimi dragocenimi rokopisi, inkunabule Cpr-votiske) in druge knjige. Leta 1635 so uporni podložniki vdrli v samostan in mnogo tega sežgali. Ob razpustitvi samostana leta 1782 so opravili popis 1-974 del v 3.744 zvezkih. Od tega je največ gradiva šlo v Gradec in je v Univerzitetni knjižnici. Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani hrani petnajst prvotiskov. Ogromno gradiva pa je izgubljenega. Kako je prišlo do ustanovitve tako mogočnega samostana? In na tako odročnem, težko dostopnem kraju? Zemlja, na kateri je stala kartuzija, je bila last grofov Traungavcev. Podedovali so jo - poleg drugega -po stricu grofu Bernardu Span-heimu, ki je umrl v enem od križarskih pohodov. Otakar III., štajerski mejni grof, je sklenil na pridobljenem ozemlju zgraditi samostan. Menihi so zapisali dve legendi. Prva pravi, da se je Otakar lil. pri lovu po Konjiški gori oddaljil od drugih lovcev, ko je zasledoval košuto izredne beline. Prišel je na zemljišče, kjer je pozneje stala kartuzija. Ko-! šuta je izginila, utrujeni grofje stopil s konja in pod drevesom zadremal. Prikazal se mu je mož, oblečen v kameljo kožo. Rekel mu je, da je Janez Kr-| stnik; grof naj na tistem mestu sezida samostan za kartuzija-ne. Grof je v snu obljubil. Medtem so se približali lovci s psi, ki so podili zajca. Preplašena žival je skočila grofu v naročje. Grof se je prebudil in vzkliknil po slovensko: "Zajec, glej zajca!" Tako naj bi ta kraj dobil ime Zajec. Vischerjeva Topo-graphia iz leta 1681 nosi napis Closter Seiz (Klošter Zajc). Vendar se zdi, da nima zajec v resnici nič pri imenu, kajti bližnja vas Žiče in potok Žičnica, ki teče po tej dolini, nosita to ime že od prejšnjih časov. Po njiju bi torej dobila ime Žička kartuzija. Druga legenda dodaja, da je Otakar začel graditi samostan na bolj pristopnem mestu v Konjicah. Toda Janez Krstnik ga je v sanjah okregal in mu naročil, naj sezidano podre in zgradi samostan na kraju, kjer ga je prvič videl. Grofje ubogal. Tako je nastal samostan v težko dostopnem koncu doline, ki danes nosi ime Dolina sv. Janeza Krstnika. Kartuzijanski red je nastal leta 1084. Ustanovitelj sv. Bruno, doma iz Kolna, je želel v samoti živeti po evangeljsko. Grenobelski škof mu je pomagal, da je nad Grenoblom našel v divji alpski dolini samoten kraj. Po njej so meniško naselbino, ki je tu nastala, imenovali Chartreuse-Cartusia. Do leta 1500 je bilo po vsej Evropi posejanih kar 201 samostanov, največ v Franciji, precej pa tudi v Italiji. Na današnjem slovenskem ozemlju so nastale štiri postojanke: Žiče okrog leta 1160, Jurklošter okrog leta 1170, Bistra pri Vrhniki leta 1260 in Pleterje leta 1403. Ta zadnja še obstaja. ——— DALJE FOTO KROMA PRAZNOVANJE CIRILMETODOVE NEDELJE NA VEJNI V nedeljo, 8. julija, ob 17.30 V ZNAMENJU EDINE NOVE MAŠE NA PRIMORSKEM Maševal bo novomašnik g. Jožko Zajec, jezuit, doma iz Črnega Vrha nad Idrijo, ki prihaja iz Rima. Sodeluje domači cerkveni pevski zbor iz Črnega Vrha pod vodstvom Katje Bajc Felc. Pričakujemo tudi novomašnika iz Beograda g. Gorana Avramova. prijazno vabljeni naše narodne noše, skavtje in skavtinje ter vse božje ljudstvo! SLOVENSKO PASTORALNO SREDISCE V TRSTU sporoča, da bo v nedeljo, 1. julija, ob 17. uri v tržaški Rižarni vsakoletna SV. MAŠA ZA VSE TAMKAJŠNJE ŽRTVE NASILJA IN ZA VSE ŽRTVE DRUGE SVETOVNE VOJNE Maševal in govoril bo župnik v Štjaku profesor Branko Melink. Pri maši bo sodeloval združeni pevski zbor ZCPZ v Trstu pod vodstvom Edija Raceta. Vabljeni! SLOVENSKI VISOKOŠOLSKI SKLAD SERGIJ TONČIČ TRST vabi v torek, 3. julija 2001, ob 12. uri, na srečanje v galeriji Tržaške knjigarne, v ulici Sv. Frančiška 20, ob podelitvi NAGRADE DR. FRANE TONČIČ 2000 2. do 13. julija od 8. do 17. ure in od 30. julija do 10. avgusta od 8. do 17. ure v otroškem vrtcu. Poskrbljeno bo za prevoz s trga Oberdan. Poletno varstvo: od 2. julija do 31. avgusta od 8. do 13. ure na Opčinah. Informacije in vpis: Sklad Mitja Čuk Opčine - Dunajska cesta 19 (nekdanja Narodna ulica 77), v dopoldanskih urah (tel. 040 212289). MESEČNA MAŠA za edinost ob bližajočem se prazniku sv. Cirila in Metoda bo v ponedeljek, 2. julija, v Marijinem domu v ul. Risorta ob 17. uri. Vabi Apostol-stvo sv. Cirila in Metoda vTrstu. URA MOLITVE z mašo za duhovne poklice, mladino in družine bo v četrtek, 5. julija, ob 19.30 v cerkvi na Proseku. Vabita Slovenska Vincencijeva konferenca in Klub prijateljstva. SINDIKAT SLOVENSKE šole obvešča, da lahko do 7. julija vložijo interesenti prošnje na ravnateljstva šol vseh vrst in stopenj za vključitev v ravnateljske oz. zavodne lestvice za podeljevanje suplenc. Prošnje morajo vložiti vsi tisti, ki so že ali še niso vključeni v pokrajinsko permanentno lestvico. Informacije in obrazce nudijo urad Sindikata ter ravnateljstva šol. MOŠKI ZBOR Fantje izpod Grmade vabi na koncert ob koncu sezone in 35-letnici delovanja v soboto, 7. julija, ob 20.30 na domačiji pri Terčonovih v Slivnem 22. Darove bomo objavili prihodnjič. Po neozdravljivi bolezni nas je še poln neizpeljanih načrtov zapustil naš NEVENKO GRUDEN Žalostno vest sporočajo vsi domači Od njega se bomo poslovili v soboto, 30. t.m., ob 12. uri s sv. mašo v nabrežinski cerkvi. Žara pokojnika bo izpostavljena v župnijski dvorani od 10. ure dalje. Cvetje hvaležno odklanjamo v korist dobrodelnim ustanovam. Nabrežina, 28. junija 2001 KLUB 1'RIJATEIJSTVA prireja v soboto, 30. junija, izlet v Idrijo, kjer si bomo ogledali grad z etničnim muzejem (med drugim so tam zanimivosti iz rudnika živega srebra in idrijske čipke) ter Antonijev rudniški rov z diapozitivi in kapelico. Pri kosilu bomo pokusili idrijske žlinkro-fe. Vpisovanje v trgovini Fortu-nato v ul. Valdirivo 23 v Trstu do zapolnitve mest. Informacije na tel. št. 040 639949 in 040 43194. V NEDELJO, 1. julija, bodo počastili v Sv. Križu pri Trstu svoja farna zavetnika sv. Petra in sv. Pavla. Ob 10. uri bo slovesna sv. maša, ki jo bo daroval kapucinski brat Jože Kunšek iz Vipavskega Križa. Po sv. maši pa bo običajna procesija s sv. Rešnjim Telesom s štirimi postajami po vasi. Sodelovali bodo: nabrežin-ska godba na pihala, domači cerkveni pevski zbor in otroško-mladinski zbor, narodne noše, skavti in skavtinje. Pred leti so se udeleževali te procesije tudi mnogi verniki sosednjih župnij in celo iz Trsta, zlasti Marijine družbe. Zakaj seje ne bi udeleževali tudi zdaj? Je tako lepo, če se verniki zberemo skupaj ob Najsvetejšem in ga med zvonjenjem, molitvijo in petjem spremljamo po naših ulicah. SKLAD MITJA Čuk obvešča, da se je začelo vpisovanje v poletna središča na Proseku: od 9 ČETRTEK, 28. JUNIJA 2001 NOVI GLAS / ŠT. 25 2001 PO NEDELJSKI BALOTAZI V TRZICU PREJŠNJI TOREK MNOŽIČEN KONCERT NA GORIŠKEM GRADU V GORICI IN NOVI GORICI PIZZOLITTO POSTAL PRVI OBČAN 10 ČETRTEK, 28. (UNIJA 2001 Gianfranco Pizzolitto je po predvidevanjih prvi občan Tržiča. Na nedeljski balotaži, do katere je prišlo zato ker v nedeljo, 10. junija, nobeden od sedmih županskih kandidatov ni dosegel potrebnega števila glasov, je premočno zmagal nad tekmecem, predstavnikom Severne lige in kandidatom desne sredine, Giannijem Lubranom, ki je prejel 38,92 odstotkov (4.989 glasov), medtem ko je zmagovalec dosegel kat 7.829 glasov, kar pomeni 61,08 odstotkov. Volilna udeležba je bila tudi v laški prestolnici zelo nizka, saj se je volitev udeležilo le 52,61 odstotkov volilnih upravičencev. Gianfranco Pizzolitto je predstavnik stranke Levih demokratov, na volilni preizkušnji pa so ga skupno podpirale vse sile leve sredine ob občanski listi ter zunanji podpori SKP. Novi tržiški župan je star 52 let, po poklicu je šolnik, neposredno pa pozna tudi našo narodnostno skupnost, saj je poročen s Slovenko in njun sin Boris je obiskoval slovenske šole. Kot politični predstavnik je že tretjič, tokrat kot župan, soudeležen pri upravljanju občine Tržič. V FOTO BUMBACA prejšnjem Persijevem mandatu je opravljal nalogo predsednika občinskega sveta, še prej pa je bil načelnik skupine. V novem občinskem svetu ne bo sedel noben predstavnik slovenske narodne skupnosti. Ob tem pa velja spomniti, da je bila zastopnica Marjetice Silvia Altran, ki jo je na omenjeni volilni preizkušnji podpirala SSk, izvoljena. V prejšnji številki našega časopisa se je z zahvalo oddolžila slovenskim volivcem, ki jih bo predstavljala v novem izvoljenem organu. -----------EJ PROSLAVILI 50 LET DOMAČE OBČINE SOVODENJCI SO PRAZNOVALI V Sovodnjah je bilo prejšnji konec tedna nadvse slovesno. Domača občinska uprava je praznovala 50. obletnico upravne samostojnosti. Program prireditev, s katerimi so želeli počastiti pomemben jubilej, je bil nadvse pester in bogat, odvijal pa se je od petka do nedelje, ko je slavnost dosegla svoj višek. Občinski praznik, ki ga v Sovodnjah prirejajo vsako leto, je bil tako v prejšnjih dneh posebno prazničen. Občina je organizacijo prireditev poverila in zaupala domačim prosvetnim ustanovam, ki so poskrbele tudi za družabnost, ki je pri takih praznovanjih nujna. V petek zvečer so v dvorani občinskega sveta otvorili razstavo akvarelov poznanega slovenskega umetnika Andreja Kosiča. Ob delih, ki jih vsi ljubitelji primorske umetnosti poznamo po njegovem originalnem stilu, je domačin iz Rupe poskrbel tudi za stvaritev večjega formata v tehniki olja na platno, ki jo je sam poklonil občini za jubilejno priložnost. V počastitev praznika si bodo vsi obiskovalci občinskih uradov odslej lahko v atriju ogledali sliko večjega formata, ki idealno objema 14 kotičkov različnih zaselkov in vasi sovodenjske občine. O delu in umetniku je na večeru spregovoril prof. Joško Vetrih. V soboto zvečer sta bili na vrsti publikaciji. V Kulturnem domu so predstavili knjigo Alda Rupla Na Soči in Vipavi ter dokumentarno publikacijo o delovanju občinskega sveta in osebnostih, ki so v teh 50 letih krojili usodo sovodenjske občine. Obe knjigi bo občina brezplačno poklonila svojim občanom. Osrednja slovesnost je bila, kot rečeno, v nedeljo zvečer v telovadnici, kjer je bila ob kulturnem programu, ki so ga oblikovali domači kulturno-prosvet-ni delavci pod taktirko igralca PDG Janeza Starine, tudi podelitev priznanj v posebno slovesnem vzdušju ter ob prisotnosti uglednih gostov. “EJ KRESLIN JE OČARAL GORIŠKO PUBLIKO ERIKA JAZBAR Slovenske organizacije in ustanove ter prosvetno-kultur-ni delavci, ki delujejo na Goriškem, in po definiciji bogatijo kulturno ponudbo našega mesta oz. občine, so se v torek, 19. junija, zvečer srečali nago-riškem gradu, kjer je bil na programu nadvse uspel in dobro organiziran koncert slovenskega znanega kantavtorja Vlada Kreslina, ki je v Gorico dospel z Beltinško bando. Množična udeležba je vsem dokazala in pokazala, da Slovenci v občini Gorica nis(m)o le abstrakten pojem, temveč živa prisotnost; dovolj pa je bilo, da bi tisti, ki bi o tej prisotnosti dvomil, pogledal na plakate z imeni vseh društev in organizacij, ki so pri koncertu sodelovale. Ne vem, koliko je tistih, ki so vsa imena prebrali in prešteli, za kroniko naj vam povem, da je le-teh sedeminpetdeset. To so kulturne, športne, rekreacijske, družbene, mladinske organizacije, društva, krožki in skupine, ki dan za dnem oblikujejo našo kulturno ponudbo in ohranjajo živo naše prosvetno življenje. V imenu omenjene kopice slovenskih ustanov je goriško tisočletnico pozdravil in počastil prekmurski ustvarjalec, Slovenec, ki prihaja iz drugega konca slovenskega kulturnega prostora, najbolj vzhodnega i FOTO BUMBACA predela slovenske zemlje; na Goriškem so ga zelo prisrčno sprejeli, sam pa se je s svojo skupino zelo dobro znašel in "vžgal" publiko, med katero so bili zastopniki in predstavniki domala vseh generacij. Vlado Kreslin je že dolga desetletja prisoten na slovenskem prizorišču, na koncertu pa nam je ponudil pomenljiv izsek iz svojega repertoarja. S svojo kitaro črne barve je Vlado Kreslin upravičeno postal eden najbolj priljubljenih slovenskih glasbenikov, saj so njegovi koncerti nekaj posebnega, edinstvenega. Vzdušje, ki se ustvari na Kreslinovih glasbenih večerih, je neponovljivo, saj mu uspe pritegniti in vplesti v dogajanje bodisi sta- rejšega kot tudi mlajšega poslušalca. Vlada Kreslina poznamo kot solista, shovvmana in avtorja nepozabnih melodij, obenem pa raziskovalca glasbenih korenin prekmurskega izročila. O vsem tem je pred koncertom prisotnim spregovoril glasbeni kritik Giuliano Almerigogna, ki je povedal, kako se je s prekmurskim kantavtorjem oz. njegovo glasbo prvič srečal in ga spoznal ter v krajšem posegu povzel značilnosti njegovega ustvarjanja. O vsem tem so se lahko prepričali tudi vsi prisotni, ki so navdušeno in občuteno sledili nepozabnemu koncertu Vlada Kreslina in Beltinške bande. GLASBENO POLETJE Glasbena šola Nova Gorica, SCGV E. Komel iz Gorice v sodelovanju s Kulturnim domom iz Nove Gorice in KC L. Bratuž prirejajo Goriško glasbeno poletje, ki je steklo 27. t.m. in bo trajalo vse od 7. julija. Pod pokroviteljstvom mestne občine Nova Gorica in občine Šempeter-Vr-tojba ter občine Gorica in gori-ške pokrajine, se bo v omenjenem tednu odvijala Mednarodna poletna šola za klavir in violino ter festival mladih umetnikov. Mentorja Goriškega glasbenega poletja sta profesorja Sija-vuš Gadžijev za klavir in Vasilij Meljnikov za violino. Otvoritev poletne šole je bila v torek v dvorani frančiškanskega samostana na Kostanjevici, individualni pouk pa bo potekal od 27. t.m. dalje za klavir v KC Bratuž in za violino v Novi Gorici. Vsak udeleženec bo imel pet lekcij in dva nastopa, udeležencem pa bo na voljo tudi izlet v bližnjo okolico. Koncert udeležencev bo 6. julija v veliki dvorani KC Bratuž, medtem ko bo zaključni koncert udeležencev s podelitvijo diplom v Viteški dvorani na gradu Dobrovo. V okviru Festivala mladih umetnikov se bodo v času poletne šole zvrstili tudi koncerti mladih umetnikov na gradu Dobrovo, na go-riškem gradu, na gradu Kromberk in na Kostanjevici. Iniciativa goriško glasbeno poletje je zanimiva in pomembna, saj združuje obmejni mesti in predstavlja sodelovanje med glasbenimi ustanovami. OBČINSKI SVETOVALEC SSk JULIJAN OŽBOT OB 50. OBLETNICI Danes slavimo z veseljem in zadovoljstvom važno obletnico za nas občane, povojno ustanovitev upravne samostojnosti občine Sovodnje ob Soči. Z bežnim pogedom v preteklost ugotavljamo, da leto ustanovitve 7957 so-upada z začetno dobo t.i. hladne vojne, ko se je Evropa razdelila na dva tabora, in sicer vzhodnega in zapadnega. Slednji je namreč poimenovan svoboden in demokratičen, moremo pa seveda reči, ne v vsem pravičen. Dejstvo pa je, da je v njem vladal večstrankarski sistem, prisotnost torej vladajoče skupine in opozicija. Ta način vladanja je bil prisoten na vseh nivojih od držav-nenega pa tja do občinskega. V tem okolju je na prvih upravnih volitvah v naši občini prešla v opozicijo takratna demokratična stranka tukaj živečih Slovencev poimenovana Demokratska zveza, današnja Slovenska skupnost. V polstoletnem obdobju je v SSk delovalo skupno 20 svetovalcev. Omembe vredna je prisotnost tukaj med nami enega od treh svetovalcev iz tedanje prve mandatne dobe, Petra Tomšiča. Mož, ki je vsem dobro poznan kot izvrsten sodelavec, ki se je vedno zavzemal za primerno rešitev spornih zadev, kar v takratnem ozračju ni bilo lahko. Kasneje so se zvrstili mlajši možje, med katerimi prednjači z rekordnim številom opravljenih mandatnih dob, in to kar pet, Branko Černič. Vsekakor topla in iskrena zahvala za vloženi trud gre vsem našim svetovalcem, posebno pa bivšemu svetovalcu še vedno aktivnemu somišljeniku Remu Devetaku. Ne nazadnje se zahvaljujemo tudi vsem kolegom svetovalcem in upraviteljem vladajočih strank. Da je tudi v preteklosti opozicija odigrala pomembno vlogo, obstajajo številni tudi pismeni dokazi. Opozicija ni samo podprla, saj je to samo po sebi umevno, prvi občinski regulacijski načrt, asfaltiranje cest, postavitev dvojezičnih napisov na uradnih poslovnih listinah itd. ampak je bila celo na strani uprave in odločno podprla njeno zavzemanje za rešitev krize tekstilne tovarne in ohranitev delovnih mest. Danes mirne duše lahko rečemo, da ubrana nelahka pot je bila povsem pravilna, čeprav so neka teri ostro nasprotovali takšni politični akciji med delavstvom. Želim ponovno podčrtati važnost opozicijskega delovanja, se pravi soočanja z večinsko skupino. Če v preteklosti so bile živahne debate vezane zgolj na strankine smernice, postavljamo danes to oh rob. Delajmo skupno za napredek, korist in obstoj naše narodne skupnosti, seveda v sožitju z vsemi, ki želijo te cilje doseči. Skratka samo s spoštovanjem med drugače mislečimi in neomejeno mejo strpnosti lahko upamo, da bodoči rodovi bodo slavili jubilej stoletnice ne samo delovanja občinske uprave, ampak tudi obstoja naše narodne bitnosti. JULIJAN OŽBOT PREJŠNJI TEDEN IZROČILI DOKUMENTACIJO ŠTANDREŠKI RAJON PRI PREFEKTU FOTO BUMBACA Predstavniki štandreškega rajonskega sveta s predsednikom Breščakom na čelu so bili prejšnjo sredo, 20. junija, pri prefektu. Izročili so mu vso potrebno dokumantacijo, ki zajema glavna odprta vprašanja o-koli regulacijskega načrta; zaradi neposlušnosti, katere so bili in so še deležni s strani občinske uprave, so se zato odločili za radikalno potezo in se obrnili na najvišjega predstavnika centralne oblasti. Na nevzdržno stanje, ki ga omenjeno območje goriške občine doživlja zaradi vedno novih razlastitvenih posegov, je opozoril že marsikdo na marsikateri ravni, vendar zaman. Goriška občina vztraja na svojih pozicijah ter pri posegih, ki so v zadnjih de- setletjih zajeli več kot polovico celotnega območja štandreškega rajona, radikalno spremenili družbeno in etnično sestavo goriškega rajona ter prizadeli okolje in naravne lepote kraja. Izboljševalni popravki k regulacijskemu načrtu, ki so jih rajon in posamezniki naslovili na občino, niso bili sprejeti, tako so Štandrežci pripravili dosje, ki so ga izročili prefektu ter ga bodo poslali tudi predsedniku Ciam-piju. Ob navedbi glavnih odprtih vprašanj in metode odobritve regulacijskega načrta se v dokumentu omenja tudi prisotnost slovenske manjšine na danem teritoriju ter nujnost, da se njena samobitnost ohrani pri življenju. SP KRESOVANJE IN RAZSTAVA KMETIJSKEGA ORODJA V JEREMITISCU V v BLESCEC KRES KOT UP NA BOLJŠE ČASE IVA KORSIC Jeremitarska skupnost ne spi, nadvse budno in podjetno se glasno oglaša z vsakovrstnimi kulturnimi, športnimi in rekreacijskimi pobudami, da bi zdramila goriško javnost in da bi se jasno slišal njen odločni glas v boju zoper ponovno razlaščanje slovenske zemlje v tej naši zadnji predmestni zelenici. Nad njo se še zmeraj podijo temni oblaki goriške občinske uprave, ki bi rada čimprej s cementom zadušila ta prelepi slovenski raj. Na dan, ko se sonce najdlje zadržuje na naši zemlji in je noč zelo kratka, so Jeremitarji že drugo leto priredili Kresovanje in ob njem obudili tudi prijetne stare navade. Letos so, preden je zagorel mogočni kres, ki se je dvigal na travniku v bližini cestnega nadvoza, poiskali z ljubeznijo do nekdanjega kmečkega dela in hišnih opravil pri domačinih in pri Standrežcih staro kmetijsko orodje in stroje ter jih smotrno in z estetskim čutom postavili na ogled v kar štirih domačijah. Na razstavo in praznovanje je vabilo sedem strašil, čudovito "nagačenih" s slamo, ki so, oblečena v njihova oblačila, šegavo ponazarjala domačine. Okrog 19. ure je najprej zapela harmonika Martina Ma-russija in poskrbela za primerno vzdušje, nato je Mirjam Paulin na obzidanem dvorišču Paulinove domačije, hišna št. 1-, ki ga popolnoma prekriva latnik actinidiae, pozdravila zbrane goste, Damjan Paulin pa jim je razkazal razstavljene pridomne predmete, orodje in stroje, ki so spregovorili o nekdanjih časih. Na ogled so bili r FOTO BUMBACA razni likalniki, vrči, svitki, košare, posode za mleko, lonci, kotlovinasti kotli, krožniki, tehtnice in uteži, mera za vezanje špargljev(l), različne petrolejke, možnar, "hlapec" za sezuvanje škornjev, rešeta, pinja, skopci, priprava za česanje volne, krušna skrinja (vintula), pralne deske... Obiskovalci so se nato podali na dvorišče Zavadlavove domačije, hišna št. 4, kjer so občudovali orodje in stroje za prevoze in pospravljanje pridelkov ter traktorje. Najstarejši med temi je iz I. 1922; tisti, ki nosi letnico 1950, še prav dobro deluje, saj se je kar "sam" pripeljal na razstavišče. Okrog 20. ure so se gledalci, začudeni nad toliko pozabljenim narodnim bogastvom, zbrali na Zornovi domačiji, hišna št. 5, kjer je bilo odprtje razstave orodja in strojev za obdelavo kamna, lesa (žage, obliči, mizarska miza, kladiva...). Nazadnje pa so "pristali” na dvorišču Makučeve domačije, hišna št. 9, kjer so lahko napasli oči med vilami, motikami, lopatami, sekirami, oslami, čebri, sodi, plugi... Vsi razstavljeni predmeti so bili opremljeni z domačim imenom, s knjižnim slovenskim izrazom, nazadnje pa še z italijanskim prevodom. To delo, ki mu je "načelovala" Majda Zavadlav, je zahtevalo veliko potrpljenja in brskanja po knjigah. Medtem ko so zmeraj številnejši obiskovalci občudovali imenitno prirejeno etnografsko razstavo, so se urini kazalci pomikali proti dvaindvajseti uri. Rumitarji so vžgali visok kres iz suhega dračja in drvi, ki je vzplamtel z vso silo, kot | bi hotel pokazati, da se še sam bori za rumitarsko pravdo. Otroci, ki so spletali venčke iz šentjanževih rož in jih ponujali gostom, so pritekli in zrli v ognjene zublje ter se veselili prasketanja in isker, ki so švigale v nebo, s katerega je mežikal poredni prvi krajec. Če bi še bolj napeli oči, bi verjetno uzrli ob njem kakšno čarov- niško metlo. Odrasli so kresu nazdravili z rujno kapljico in s slastnim pečenim krompirjem ter fižolom. Veselo kresovanje se je ob klepetu zavleklo še dolgo v zvezdnato noč. Praznovanje pa se je v Jere-mitišču nadaljevalo še nasle-j dnji dan, v nedeljo, 24., ko je bila spet odprta razstava - v ponedeljek so si jo ogledali tudi otroci iz poletnega središča Balonček in sonček iz goriškega Dijaškega doma S. Gregorčič -s in ko je prof. Miloš Pahor, znani flavtist, pomagal otrokom izdelovati piščali iz bambusovih stebel. Navdušenost otrok ob rezljanju in piskanju tako pristno domačih glasbil je bila nepopisna. Proti večeru so se gledalci pomaknili na zelen trav-niček med Makučevo in Zornovo domačijo, kjer je pod bohotnim orehom stal oder - na vozu - in prisluhnili oktetu Sraka iz Štandreža. Le-ta deluje že štiri leta, še posebno intenzivno v letošnji sezoni, ko vodi njegovo umetniško pot Bogdan Kralj, njegov korepetitor pa je Pavel Durčik. Postavni fantje so zapeli pet pesmi, med temi je bila prvič izvedena nekaka štandreška himna V goriški poljani, ki jo je uglasbil I. Ota na besedilo A. Budala. Po dodatni pesmi so fantje pustili prostor članoma dramskega odseka PD Štandrež ; Majdi in Božu, ki sta kot zmeraj z odlično karakterizacijo nastopajočih likov osvojila zbrano občinstvo in ga spravila v smeh s svojo novo enodejanko Tata vse ve, ki sta jo sama priredila, režijski pečat z vsemi komični-! mi prvinami pa ji je dal Janez Starina, imenitni igralec Primorskega dramskega gledališča iz Nove Gorice. Ob koncu so izredno gostoljubni domačini na prostornem Makučevem travniku ponudili prisotnim vabljive domače dobrote, ki so še dodatno poživile živahno razpoložene udeležence te nepozabne rumitarske nedelje. PRI DUHOVNIJI SVETEGA IVANA V GORICI PRAZNOVANJE ZAVETNIKA Sv. Janez Krstnik je v krščanski tradiciji pomemben svetnik, katerega praznovanja so razširjena po celi slovensko govoreči deželi že iz davnih dni. kem zgodovinskem orisu kresovanja, ki sta ga pripravila Goran Rustja in Kati Arnšek ob sodelovanju fantov - recitatorjev Po dolgoletnem "zatišju" je župnijska skupnost, ki se zbira v duhovniji sv. Ivana v Gorici, odločila, da primerno obeleži praznik svojega zavetnika. Na Pobudo novoizvoljenega žup-oijskega sveta ter skupnosti družin Sončnica so tako stekla dvodnevna praznovanja. Na predvečer praznika je bil pred večerno mašo obujen lep obred slovesnih večernic, ki ga je pripravila ministrantska skupina in pri katerem se je zbralo veliko število ljudi, ki so s petjem, branjem in molitvijo psalmov sooblikovali obred, ki ga je spremljalo petje pevske skupine Musicum, katere člani izhajajo iz te duhovnije. Po večernicah je bila na vrsti praznična večerna sveta masa. Prvič pa je po maši bila na vrsti tudi družabnost za cerkvijo s svetoivanskim kresom. Tako se je župnijska skupnost zbrala ob ognju, petju in krat- ter pevcev pevske skupine Musicum. Praznovanje se je zavleklo pozno v noč tudi ob "skavtski" peki hrenovk in jabolk na žerjavici. Naslednjega dne, v nedeljo, 24. junija, na god sv. Janeza Krstnika, smo pri slovesni maši, ki jo je - kakor vse ostale obrede - vodil župnik, msgr. Cvetko Žbogar, Bogu priporočili skupnost, ki se zbira pri sv. Ivanu. Slovesnost je spremljalo petje zvestega župnijskega zbora. Slovesen obred je tako uradno zaključil dvodnevna praznovanja, ki so se sicer kot vsako nedeljo nadaljevala v prijetnem klepetu pred cerkvijo z voščili vsem Janezom, Janom, Ivanom in drugim, ki jim je ta priljubljeni svetnik godovni zavetnik. -----------DB TEKMOVANJE CESARE AUGUSTO SEGHIZZI Od 2. do 5. julija bo v Gorici potekalo 7. Mednarodno tekmovanje v komornem petju C.A. Seghizzi. Strokovna komisija bo ocenila 39 pevcev iz raznih evropskih držav, ki bodo svoje tekmovalne nastope odpeli v Avditoriju furlanske kulture v ulici Roma. Tekmovanje se bo zaključilo z nagradnim koncertom, ki bo na sporedu v četrtek, 5. julija. Ljubitelje zborovskega petja obveščamo, da se bo že isti večer začelo 40. Mednarodno zborovsko tekmovanje C.A. Seghizzi, ki bo letos privabilo v Gorico 32 zborov in vokalnih skupin, ki bodo tekmovali v raznih kategorijah. Zamejstvo bosta zastopala Mešani pevski zbor Hrast iz Doberdoba pod vodstvom Hilarija Lavrenčiča in Moška vokalna skupina Akord iz Podgore, ki jo vodi Mirko Špacapan, Slovenijo pa Vokalna skupina Canticum iz Maribora in Akademski pevski zbor Tone Tomšič iz Ljubljane. Tekmovanje bo letos potekalo v opatiji v Rožacu, v Avditoriju furlanske kulture v ul. Roma, na goriškem gradu, v Kulturnem centru Lojze Bratuž in v Avditoriju Logar. POLETNO SREDIŠČE Poletno središče Srečanja 2001 v Zavodu sv. Družine, ki ga prireja Skupnost družin Sončnica in o katerem smo obširno poročali v prejšnji številki našega časospisa, je v teh dneh živo, saj se ga udeležuje že več kot petdeset otrok. Vsem tistim staršem, ki bi radi otrokom omogočili razvedrilo, druženje z vrstniki in nova prijateljstva, sporočamo, da je za vse interesente še nekaj razpoložljivih mest. 30.6.1999-30.6.2001 Ob drugi obletnici smrti dragega DAVORINA PELICONA sega z ljubeznijo spominjajo vsi njegovi najdražji. Sovodnje ob Soči DAROVI ZA CERKF.V v Gabrjah: Pavletič Berka Sonja, v spomin na moža dr. Egona 200.000; Z.Č.F. 30.000; N.N. 5.000; N.N. z Vrha 100.000 lir. ZA CERKEV na Peči ostanek za cvetje pri oltarju ob procesiji 45.000; družina Vitka Če-vdka, ob poroki Damijane in Roberta 200.000; novoporo-čenca Damijana in Robert 100.000; N.N. 100.000 lir. ZACERKEV v Rupi Miro 5.000; družina Cibini 85.000 lir. ZACERKEV na Vrhu: N.N. 120.000; starši ob krstu malega Davida Trevisana 50.000 lir. ZA LAČNE po svetu (misijona I. štante): N.N. z Vrha 100.000. ZA MISIJON P. Kosa: N.N. z Vrha 100.000 lir. OBVESTILA SLOVENSKA LJUDSKA knjižnica Damir Leigel je odprta s poletnim urnikom, ki bo veljal od 18. t.m. do 14. septembra, in sicer vsak dan od 8. do 13. ure, ob sobotah in nedeljah zaprto. Knjižnica bo zaprta od 30. julija do 17. avgusta. SVET SLOVENSKIH organizacij - Gorica sporoča, da je v ponedeljek, 25. junija, stopil v veljavo poletni urnik, po katerem je urad odprt samo dopoldne od 9. do 13. ure, in to do 31. avgusta. DIDAKTIČNO RAVNATELJST VO ul. Brolo v Gorici vabi športna društva in kulturne ustanove, da predstavijo do 30. junija ponudbe in programe, ki jih bodo učitelji vključili v šolske vzgojno-izobraževalne načrte. OBVEŠČAMO VSE, ki bi se želeli udeležiti potovanja z Novim glasom po Andaluziji, naj pohitijo z vpisom do konca junija. V primeru, da do tega datuma ne bo zadostno število prijav-Ijencev, bo potovanje odpadlo. GORIŠKO ROMANJE v Lurd z UNITALSl bo letos vodil nadškof od 12. do 18. julija. Informacije in vpisovanje za slovenske udeležence: Joana Nanut (telefonska številka 0481 21419 ali 0481 520233). SKIAD MITJA Čuk obvešča, da se je začelo vpisovanje v poletna središča. Na Goriškem: Doberdob: od 18. junija do 13. julija od 8. do 17. ure v osnovni šoli. Sovodnje: od 30. julija do konec avgusta na osnovni šoli. Informacije in vpis: Damjana Češčut (tel. 0481 82087 oz. mobilni tel. 0335 5952551). MLADINSKI PEVSKI zbor Vrh i sv. Mihaela vabi na celodnevni izlet v Gardaland, ki bo 28. t.m. Inf. Nerina tel. 0481 882451. V MALI DVORANI Kulturnega doma je na ogled razstava Koledar Aztekov slikarja El Pidia iz Mehike. Razstava, ki jo prireja upravni odbor Kulturnega doma v sodelovanju s KZ Maja, bo odprta do 30. t.m. od 9. do 13. in od 16. do 18. ure ter ob večernih prireditvah. NAD KNJIGARNO na Travniku ; se pospešeno obnavljajo prostori, kjer bo sedež našega uredništva, GMD in likovne galerije. Obveščamo, da so zaželeni darovi in prispevki! Denar sprejemamo tudi na naši upravi. KULTURNI DOM Nova Gorica vabi na tretji koncert iz cikla Glasba z vrtov sv. Frančiška, na katerem se bo predstavila harfistka Valentina Hrobat, ki bo v Samostanski dvorani na Kostanjevici v petek, 29. junija 2001, ob 20. uri. ČESTITKE Dr. Silvani Vogrič čestitajo in se z njo veselijo ob uspešno zaključenem študiju nekdanji sošolci z učiteljicama iz Števerjana. Prosvetno društvo in zbor Rupa-Peč čestitata dr. Valentini Pahor ob uspešno opravljenem državnem izpitu za komercialistko. V petek, 22. junija, je uspešno dokončala študij literarnih ved na tržaški univerzi dr. SILVANA VOGRIČ. Novi doktorici iskreno čestitajo vsi domači. IN MEMORIAM ERIKA KOLLMAN V torek, 26. junija, je bil v pevmski cerkvi pogrebni obred za Eriko Kollman, znano, zavedno goriško Slovenko, vdovo po Milanu Paulinu, ki je umrla 21. junija. Pogreb je bil lep in slovesen, poleg sorodnikov se je zbralo veliko znancev in prijateljev od vsepovsod, iz Trsta, Slovenije in Avstrije. Obred je obogatil nastop domačega zbora, pred cerkvijo je nato zapel dve pesmi v slovo zbor goriških upokojencev pod vodstvom Elde Nanut. Poslovilne besede sta spregovorila Silvino Poletto in prof. Miladin Černe, ki sta poudarila Erikino zavzeto delovanje na vseh področjih. Ga. Erika se je rodila v Gorici pred 78 leti. Oče je bil iz okolice Gorice, mati pa iz Branika, kjer je Erika preživela mladostna leta. V Gorici se je mlada zaposlila. Med vojno je bila članica obveščevalne službe, okusila je zapor v Benetkah in končno internacijo v Mauthausnu, od koder je zbežala. V Gorici je bila vsestransko delavna, vključena v razne organizacije. Leta 1982 je z možem sodelo- 11 ČETRTEK, 2B. JUNIJA 2001 vala pri ustanovitvi Društva slovenskih upokojencev za Goriško, temu je ostala zvesta in bila zelo skrbna blagajničarka. Bila je plemenita, razgledana, družabna, željna novosti, zato je rada potovala in vedno snovala nove načrte. Zelo gan-jivo je bilo slovo od Erike ob petju in nagovorih na pokopališču v Braniku, kjer je želela počivati. SPOMINSKA MASA V MIRNU Prejšnji petek, 22. junija, je bila v mirenski župni cerkvi maša zadušnica za pokojnega organista in skladatelja, ameriškega Slovenca, Paula Johna Siflerja. Pri maši, ki jo je daroval domači župnik Ciril Cej, je pel mirenski cerkveni zbor pod vodstvom Andreja Budina, pri orglah pa je bil Marko Vuk. Mirenske orgle je izdelal prav oče pokojnega glasbenika, Ivan Kacin, znan orglar v Gorici zlasti v dobi med obema vojnama. Pri maši so bili med drugimi sestra pokojnega Siflerja, publicistka Dorica Makuc ter mnogi prijatelji in znanci pokojnega iz Gorice. 12 ČETRTEK, 28. IUNIJA 2001 KONEC PRIHODNJEGA TEDNA ARENGO VOLITVE VELIKEGA ŽUPANA PODPISAN SPORAZUM V prejšnjih letih smo večkrat poročali o zelo zanimivi manifestaciji, ki jo prirejajo običajno konec meseca junija v Spe-tru in ima namen obuditi spomin na tisto obdobje beneške zgodovine, ko je dano območje uživalo dejansko avtonomijo za časa republike Serenissime. O-bujanje zgodovinskega spomina pomeni v tem kontekstu tudi potrditev ponosa človeka, ki živi na tej zemlji, saj ima za sabo bogato in posebno zgodovinsko tradicijo, ki jo velja spoznati in vrednotiti. Udeležba na manifestaciji, ki neposredno prikaže v vseh svojih elementih dan dogodek pa je najlepši način za u-činkovito dojemanje preteklih dogodkov in obdobij, predvsem pri mlajših generacijah. Gorska skupnost Nadiških dolin prireja četrto obnovitev zgodovinskega Arenga Beneške Slovenije, ki bo v nedeljo, 1. julija, v Špetru, ko bodo počastili tudi domačega patrona sv. Petra. V petek zvečer ob 20.30 bo sv. maša, sledile bodo ljudske igre in rok koncert. V soboto ob 20.30 bo v špe-trski občinski dvorani koncert Godalnega kvarteta Glasbene matice. Med koncertom bo podelitev nagrad Srebrna laštra beneškega Arenga, ki jih GS podeljuje osebnostim, ki so se posebej odlikovale v družbenem in kulturnem življenju Nadiških dolin. V nedeljo se bo ponovil velik arengo landarske in mierske dr*. ; . h Iz knjige Slavici, KD Studenci 1997 banke, ki je predstavljal nekakšen mali beneški parlament, s katerim so razpolagali pod beneško republiko. Prireditev se začne ob 17. uri v farni cerkvi, kjer bodo protagonisti združeni pevski zbori Nadiških dolin; sledil bo sprevod po vasi, nato bodo izvolili župane mierske in landarske banke in nato še velikega župana, ki bo idealno predstavljal interese vseh beneških ljudi. Manifestacija se bo nadaljevala z reprizo procesa, do katerega je prišlo v Landarju leta 1401, in na katerem so domači župani sodili človeku, ki je ubil sovaščana na domačem sejmu. Za uprizoritev bodo poskrbeli nekateri igralci Beneškega gledališča pod režijo Alda Klo-diča. IZMENJAVA OBMEJNIH TELEVIZIJ Vodstvi območne TV Primorka v Šempetru pri Gorici ter regionalne ustanove Telefriuli sta pred dnevi podpisali pomemben sporazum o medsebojnem sodelovanju. Gre za izmenjavo programov, pripravljenih v slovenskem ali furlanskem oz. italijanskem jeziku. Televiziji jih bosta objavljali vsako soboto popoldne, polurni oddaji pa bosta vsebovali vesti, kulturno dogajanje, reportaže in druge prispevke z območij, kjer je mogoče spremljati programe obeh televizij. To pomeni, da bodo gledalci postaje Telefriuli, med katerimi je tudi mnogo naših rojakov v Beneški dolini in Kanalski dolini, lahko spremljati vesti in drugačne prispevke v slovenskem jeziku; prispevki v italijanskem jeziku, ki jih bo predvajala TV Primorka, pa bodo namenjeni tudi pripadnikom italijanske narodne skupnosti v Slovenski Istri, kjer njene programe lahko spremljajo. Sporazum o sodelovanju sta podpisala direktorja obeh ustanov, Anton Vencelj in Lorenzo Petiziol. Slovesnosti ob podpisu dogovora, ki ja bila v torek, 19. junija, v gostišču Mark nad Šempetrom pri Gorici, pa sta se udeležila tudi župana mestne občine Nova Gorica in občine Šempeter-Vrtojba, Črtomir Špacapan in Dragan Valenčič. V SOBOTO, 7. JULIJA POLETNO VABILO V TOPOLOVE V soboto, 7. julija, se začne Postaja Topolove, ki bo oživila grmiško vasico vse do 22. julija. Ob koncih tedna se bo v zaselku slovenske Benečije dogajalo marsikaj zanimivega in posebnega. Na programu je vrsta prireditev, ki zajemajo koncerte, recitale poezij, nastope pevskih zborov in gledaliških skupin, filme, predstavitve knjig in druge družbene momente, ki zadobijo popolnoma poseben čar v majhni vasi, ki je zaslovela daleč naokrog. Postaja Topolove je verjetno najbolj poznano poletno srečanje v naših krajih. O njej pišejo domala vsi v našem obmejnem postoru. Kako pa ne bi, saj gre za res posebno, domače, pa vendar neobičajno srečanje umetnikov in ustvarjalcev, ki se vsako leto vračajo v odročni grmiški zaselek. V Topolovem bomo tudi letos slišali več jezikov in srečali ljudi, ki prihajajo iz različnih predelov sveta. Med njimi so znana in nova imena, saj se zelo pogosto dogaja, da se ustvarjalci dobesedno zaljubijo v Topolove, tako da se tudi iz zelo oddaljenih krajev vsako leto ponovno vračajo vanje. Za organizacijo Postaje so tudi tokrat poskrbeli Društvo beneških umetnikov, KD Topolove in domača Pro loco. Duši manifestacije pa ostajata še vedno Moreno Miorelli in Donatella Ruttar. SLOVENIJA SPOMINSKA PLOŠČA JOSIPU ABRAMU VEČ HVALEŽNOSTI GLOSA JURIJ PALJK Konec tedna sem šel na Vipavsko in po nedeljski maši smo se dobili trije sovrstniki, "letniki", kot rečemo na Vipavskem, in zato, ker se že dolgo časa, pravzaprav več let nismo vsi skupaj srečali, smo stopili v' vasi še do četrtega našega sovrstnika, pri katerem smo potem spili kavo. jasno je, da se je po dolgem in počez govorilo o tem, kaj kdo počne in česa ne, koliko otrok ima kdo in koliko jih drugi nima, a bi jih rad imel, o tem, kako je danes, in dejstvo, da jih imamo že krepko čez štirideset, so potrjevali pogovori o tem, kako je bilo včeraj, pravzaprav že predvčerajšnjim, ko smo bili še otroci na vasi in smo skupaj hodili v šolo. Marko, Tomi, Bogdan in jaz smo tako sedeli na lepem Bogdanovem domu in se pogovarjali o vsem tistem, o čemer se pogovarjajo ljudje, ki so po osnovni šoli odšli v svet vsak po svoje, si vsak zase ustvarili družino, sledili vsak svojemu poklicu. Nič pretresljivega ni bilo, pa vendar nam je bilo lepo. Na dan je prišla tudi današnja družba, naši sovrstniki, ki jih ni več, ali pa jih je življenje zlomilo, stisnilo v kot brez izhoda, na dan pa so prišli tudi pogovori o temah, ki jih današnji človek mora prej ali slej tudi sam pri sebi načeti, se z njimi spopasti. Vse nas je namreč še kako zaznamoval razpad Jugoslavije, vse nas je še kako zaznamovala nova "država vseh Slovencev in za vse Slovence", kot je lepo povedal Bogdan, s katero smo seveda eni bolj, drugi manj zadovoljni. Vsi pa O ENOTNOSTI smo se tudi strinjali s tem, da je kljub dejstvu, da danes v Sloveniji skoraj nikomur ničesar ne manjka, socialna raven padla. Vsi štirje smo namreč sinovi malih vipavskih kmetov, od katerih je živ le še moj oče, vsi štirje smo torej na lastni koži doživeli veliko preobrazbo slovenske družbe, ki je prehitro prešla iz kmečke v socialistič-no-industrijsko in v današnjo, hitro, ne več industrijsko družbo, a tudi moderno družbo zahodnega tipa ne še. Govorili smo seveda o divjem kapitalizmu, ki danes na Slovenskem tako imenovanega malega človeka, kar vsi štirje tudi še vedno smo, žali, ker ga je oropal dostojanstva. Nobene velike in ne majhne nostalgije po nekdanji lugoslaviji ni bilo med nami, le preprosto smo ugotavljali spremembe, napake in seveda socialne krivice, katerim je sodobni slovenski človek vsak dan priča. Trije izmed nas smo dodobra spoznali italijanski kapitalistični sistem, ker smo delali in delamo v' Italiji, vsi štirje pa smo tudi spoznali tujino, saj je tudi Marko več let delal na tujem, prav tako v kapitalistični družbi. To pišem zato, da ne bi kdo mislil, kako bi lahko kdo izmed nas štirih še imel kako utvaro o medu in mani, ki da se cedita na Zahodu, kot smo nekoč kot otroci v socialističnem realizmu zmotno mislili. Če izluščim osrednjo skupno misel, sem prepričan, da nas vse štiri najbolj moti današnja razdrobljena in prehitra družba, v kateri skorajda ni več prostora za solidarnost in ne za ! sočloveka, razen za ožji krog ljudi, predvsem seveda skrb za lastno družino. Odraščali smo v svetu, kjer je sosed pomagal sosedu, živel skupaj z njim, odraščali smo v vaški skupnosti, kjer je bila sicer res prisotna tako imenovana družbena kontrola, a je vladala med nami tudi velika vzajemnost in seveda tudi večja enotnost, kot pa vlada v današnji družbi. Ko sem to omenil na glas, so se ostali prijatelji s tem strinjali, mi takoj priznali, da tudi danes na naši vasi ni več tako, kot je bilo, tudi med sosedi ne, da seveda niti ne govorimo o enotnosti in solidarnosti, ki je nekoč globoko označevala slovenske vasi in seveda tudi našo. Spregovorili pa smo tudi o odnosih na delovnih mestih, o vse večjem pritisku na posameznika v vseh delovnih sredinah in jasno o nespoštovanju sindikalnih pravic, skupno pa smo tudi ugotovili, da so danes povsod sindikati dobesedno odpovedali, saj so med seboj razdrobljeni, če pa že obstajajo in so dejavni, branijo samo pravice in vse prevečkrat tudi samo privilegije določenih poklicnih skupin, v Sloveniji predvsem zdravnikov, šolnikov, visokih državnih uslužbencev, medtem ko na najnižje socialne sloje (ne)namerno "pozab- ljajo". Ko sva z Markom odšla od Bogdanovega lepega doma proti vasi, kjer stojita najini stari rojstni hiši, mi je Marko povedal zgodbo o enotnosti na delovnem mestu. Takole gre: Nek gospodar je svojega vodjo delavcev nekega dne vprašal, kaj pravijo poda-niki-delavci. Ta mu je povedal, da malce godrnjajo, da so nezadovoljni, se med seboj tudi kregajo. Gospodar mu je takoj naročil, naj jih še privije, naj izvaja še večji pritisk nad njimi. Čez teden dni ga je gospodar spet poklical in nadrejeni mu je poročal, da delavci še bolj godrnjajo in preklinjajo, ker so nezadovoljni. Gospodar mu je ponovno naročil, naj jih še bolj stisne in privije, da bodo še bolj preklinjali in godrnjali, da bodo še bolj nezadovoljni in se bodo zato še bolj kregali med seboj. Čez teden dni je gospodar spet poklical nadrejenega in ga vprašal, kakšno vzdušje vlada med delavci. Le-ta mu je povedal, da je vse v redu, da delavci pridno delajo, tiščijo včasih res glave skupaj, a tudi dobro delajo in se ne pritožujejo, med sabo so tudi enotni in delo zato imenitno teče. Gospodar je takoj ukazal: “Takoj moraš popustiti z disciplino in poskrbeti, da bodo spet začeli godrnjati, preklinjati mene in same sebe, svoje kolege in se predvsem ponovno začeli med seboj kregati!" “Tako je!" je dejal Marko in odšel v hišo. Odšel sem proti domu in sam pri sebi ponovil: "Tako je danes, tako!" Društvo ARS Bovec in KS Trenta sta pred kratkim odkrila spominsko ploščo duhovniku, pesniku, prevajalcu, buditelju slovenstva in ponovnemu odkrivanju slovenskega obraza naših planin ter socialne miselnosti Josipu Abramu-Trentarju. Slavnostni govornik Jožko Kragelj je vzgojitelje mladih ljudi povabil, naj sledijo njegovemu zgledu in ne tistim, ki svobodnjaško - liberalistično zavračajo odgovornost do gojitve vsakršnih vrednot, tudi narodnih. Društvo ARS Bovec je že več let načrtovalo ugodno priložnost za postavitev te plošče, je ob blagoslovitvi poudaril njegov predsednik, bovški župnik Stanko Sivec. Po spominski maši in uvodnih besedah domače učiteljice Marije Kravanja - pod njenim vodstvom so zaplesali in zapeli domači otroci - je več pesmi zapel MePZ Žaga, na koncu programa pa so prisotne gostile trentarske gospodinje. Slavnostni govornik, duhovnik in pisatelj Jožko Kragelj, ki je napisal o Abramovem življenju in delu knjigo ter jo pri ponatisih še bogatil, ga je priporočal za zgled duhovnikom, vzgojiteljem, politikom, socialnim delavcem, kulturnikom, planincem...Opozoril je, kako se je ukrajinski pesnik Vil Gri-mič, ki mu je sredi svinčenih časov prinesel cvetje na grob in dom v ruševinah, zgražal nad zapuščenostjo in načrtni pozabi prepuščenimi velikani slovenske kulture, narodnega buditelj-stva, vzgoje... Zgražal seje nad stanjem duha v Sloveniji... Dr. Julijus Kugy je o tem, do nedavna zabrisanem in prepovedanem kulturniku, takoj po njegovi smrti napisal, da je bil zanj, s svojimi uspešnimi vizionarskimi prizadevanji eden od najbolj plemenitih ljudi, kar jih je poznal in eden njegovih najboljših prijateljev. Ob koncu je govornik ponovno položil na srce vsem sloven-skim vzgojiteljem mladega rodu, naj se zgledujejo po Abramu kot narodnem in duhovnem voditelju. MM ANDREJ ČOPI V BOVCU 40 LET ORGLANJA MIRAN MIHELIČ Letos praznuje Andrej Čopi 40 let nepretrganega prostovoljnega dela kot organist v bovški župniji. V tem času je vzgojil veliko cerkvenih pevk, gojil vzdušje ljubečega darovanja zapetih pesmi Bogu, uspešno spodbujal k verski in umetniški poti, vzgajal sina Ambroža Čopija, ki igra vse bolj pomembno in obetavno vlogo v slovenski glasbeni kulturi. Ne nazadnje je Andrej Čopi tudi sam pel pri treh pevskih zborih. Prav zgledna, duhovno poglobljena in k poštenemu ustvarjalnemu duhu nakazana pot v družini kot osnovni celici družbe, se kar naprej dokazuje kot najboljša dota mladini, nič manj velikim mladim talentom, kot kaže ta primer. Te obletnice se je pomembno spomniti tudi zaradi požrtvovalnih, zvestih pevk in pevcev bovškega župnijskega zbora, saj je ta z neprekinjenimi vajami in petjem najmanj enkrat tedensko tukaj najbolj dejaven pevski zbor. Poleg tega ne smemo pozabiti, da vodenje kot petje v cerkvenem zboru v prejšnjem sistemu ni prinašalo spodbud, kot so pohvale, plakete in priznanja, kot drugim kulturnim javnim prostovoljnim ali pol profesionalnim dejavnostim, ki izstavijo danes za nastop račun, ampak prej obratno. Tudi v tranzicijskih letih nekatere sile še vedno pazijo, da krščanska ob-čestvena de-javnost ne bi prišla izza cerkvenih zidov, ne bi bila javno e-nakopravno obravnavana ali povezana niti s kulturno. Ta cerkveni zbor ni bil nikoli povabljen h kulturnemu sodelovanju v kraju ali na neko javno prireditev, niti ni prejel kakršnekoli denarne pomoči. Obratno pa so tukajšnja cerkvena vrata laičnim organizatorjem vedno brezplačno odprta za njihove pevske prireditve. Le nepopravljivi optimisti bi lahko resno pričakovali, da bi mu kot organistu in vzgojitelju (tudi kot priznanje bovškemu župnijskemu zboru) utegnili v lokalni skupnosti podeliti neke vrste občinsko priznanje, kot je bilo letos predlagano in tudi še neuresničeno. NOVI GLAS / ST. 25 2001 SLOVENIJA PRIREDITVE, PRIČEVANJA, MNENJA IN POLEMIKE GLEDE VOJNE V SLOVENIJI POMEMBEN DELEŽ CERKVE PRI OSAMOSVOJITVI SLOVESNOST OB 1000-LETNICI SOLKANA ZA SLOVENSTVO IN KORENINE! MARJAN DROBEZ Slovenija je deset let po osamosvojitvi spet doživljala prvo ugodje (evforijo) ob 25. juniju, dnevu državnosti in državnem prazniku. Toliko raznih prireditev, proslav in srečanj, pa tudi zapisov v javnih občilih, sprejemov v diplomatskih in konzularnih predstavništvih v tujini ni bilo še nobeno leto ob obletnici ustanovitve Slovenije. Nemara se je povečala samozavest Slovencev, ki so zaradi utrjevanja, uspehov in razvoja države doumeli, da je ta vrednota, ki nas zavezuje k odgovornemu ravnanju v obdobju, ko se Slovenija približuje polnopravnemu članstvu v EU in zvezi Nato. V prazničnem obdobju je bilo objavljenih ali povedanih več novih dejstev o osamosvojitvi, ki so bila doslej zanemarjena, neznana ali pa zavestno prikrita. Osrednji znanstveni in politični dogodek je bil zagotovo simpozij Slovenska osamosvojitev 7997 v Brežicah, ki so ga pripravile razne ustanove in veteranske organizacije, med njimi Zveza zgodovinskih društev Slovenije, Posavski mu-zej v Brežicah, Center za voja-škozgodovinsko dejavnost Slovenske vojske in zveza veteranov vojne za Slovenijo. S svojimi prispevki je sodelovalo štiriindvajset strokovnjakov in politikov, med njimi Janez Janša, Igor Bavčar, dr. Miha Brejc, Jože Pučnik in hrvaški obrambni minister v obdobju osamosvajanja te države, Martin Špegelj. Prireditelji so želeli predvsem spodbuditi strokovno in znanstveno raziskovanje najpomembnejših vprašanj v zvezi z osamosvojitvijo Slovenije. Zagotovili so soočanje tistih, ki so prispevali teoretične poglede neposrednih udeležencev in seveda tudi zgodovinarjev. S skupnimi močmi bi ustvarili celovito izhodišče in podlago za nadaljnje strokovno delo. Nekaterih imen, dogajanj in dejstev pa se iz razumljivih razlogov še zmeraj ne sme omenjati. V tej zvezi so navedli primer generala Karla Gorinška, ki ima izjemne zasluge za ugoden vojaški razplet osamosvojitvene vojne, vendar je skoraj popolnoma pozabljen, ker zaradi družinskih razlogov zdaj živi na Hrvaškem. Predsednik slovenske vlade leta 1991 Lojze Peterle je v svojem posegu izrekel prepričanje, da so k mednarodnemu priznanju slovenske države najbolj prispevali nemški kancler Helmut Kohl, avstrijski zunanji minister Alois Mock in papež Janez Pavel II. Pritrdil mu je Anton Jamnik, tajnik takratnega ljubljanskega nadškofa in slovenkega metropolita dr. Alojzija Šuštarja. Opozoril je na vlogo katoliške Cerkve, ki je vernike in druge državljane odkrito pozvala k podpori plebiscitu in osamosvajanju. "Ne smemo prezreti izjemnega pomena vrste papeževih dejanj, zlasti pa ne njegove odločitve, da že 13. januarja 1992, torej pred drugimi državami zahodne Evrope, prizna Slovenijo kot suvereno državo", je poudaril Anton Jamnik. Iz izjav, ki so jih ob dnevu državnosti dali znani politiki in voditelji vojne za Slovenijo povzemamo dr. Franceta Bučarja, ki je menil, "da brez Janeza Janše in Igorja Bavčarja ne bi nikoli bilo osamosvojitve, kar zadeva komuniste pa ti niso nikdar niti razmišljali, da bi odšli iz Jugoslavije". Janez Janša pa je sporočil doslej še neznano dejstvo, "da so v zvezi Nato imeli načrt za obrambo Slovenije. Če bi stanje postalo izredno kritično, bi sile Nata posredovale v našo korist in mejo s Hrvaško zavarovale s 5 tisoč vojaki". TUDI LETOS LOČENE PROSLAVE OB DNEVU DRŽAVNOSTI Član predsedstva Slovenije v obdobju njenega osamosvajanja dr. Dušan Plut je v nekem intervjuju dejal, "da se je zahod zelo bal raketnega napada na jedrsko elektrarno Krško. Po njegovem bodo to zgodovinske analize potrdile. Za tak napad je jugoslovanska vojska pripravila cel scenarij. Najprej naj bi z raketami zadeli kupolo na jedrski elektrarni in jo razmaknili, da bi v njej nastala razpoka, potem pa bi z bombnimi napadi povzročili nenadzorovano jedrsko reakcijo, in s tem veliko jedrsko katastrofo v Sloveniji, na Hrvaškem in v Avstriji. Sodeč po izkušnjah, denimo na Kosovu, odziv zahoda po takšnem možnem napadu na jedrsko elektrarno Krško ne bi bil preveč hiter''. V Sloveniji so tudi ob letošnjem proslavljanju dneva dr-žavnosti potekale polemike med strankami o tem, katera je bolj ali manj zaslužna za o-samosvojitev. Spričo razhajanj med strankami so bile tudi ločene proslave 25. junija, dneva državnosti. Opozicija Slovenije, ki jo tvorita SDS in Nova Slovenija, krščanska in ljudska stranka, je svojo proslavo imela v nedeljo, 2. junija, zvečer na Kongresnem trgu v Ljubljani. Na njej so govorili Lojze Peterle, Janez Janša, dr. Miha Brejc in dr. Andrej Bajuk. Na Brdu pri Kranju se je zbrala na slavnostni seji vlada, ki je delovala ob osamosvojitvi in jo je vodil Lojze Peterle. Zunanji minister dr. Dimitrij Rupel je v Piranu priredil slavnostni sprejem za tuje diplomate, ki so se ga udeležili tudi nekdanji zunanji ministri držav, ki so najbolj podpirali osamosvojitev. Na praznik 25. junija je bila slavnostna seja državnega zbora, osrednja državna prireditev pa zvečer na trgu republike. Najpomembnejši gost iz tujine je bil nemški kancler Gerhard Schroder. Deseti obletnici osamosvojitve Slovenije je namenil veliko pozornost tudi mesečnik za kulturo, politiko in gospodarstvo, Ampak. Objavljen je bil tudi pogovor s pisateljem Borisom Pahorjem iz Trsta, z naslovom Zamejstvo in balast. Med političnimi osebnostmi iz tujine, ki so bistveno pri-| spevali k oblikovanju in priznanju Slovenije, je na vprašanja mesečnika Ampak odgovoril tudi upokojeni časnikar Nevv York Timesa, David Binder. Opozoril je, "da polom komunizma očitno ni pomenil tudi poloma komunistov, še najmanj v Sloveniji. Zdi se mi presenetljivo, da v Sloveniji danes še vedno vladata ista moža, ki sta ji vladala kot komunista pred desetimi leti. Z drugimi besedami, zakaj nista odstopila, potem ko sta pomagala popeljati Slovenijo v samostojnost? Ali to zanju ni bilo dovolj? In če kdo teh dveh mož ni maral takrat, zakaj bi ju moral marati zdaj?" BIVŠI PODPREDSEDNIK SDS IVO HVALICA MOŽNA USTANOVITEV NOVE STRANKE Nekdanji poslanec državnega zbora in podpredsednik SDS Ivo Hvalica je v pogovoru na TV Primorka dejal, da je bil iz Socialdemokratske stranke izgnan, toda bo tudi v prihodnje še politično deloval. Zatrdil je, da je dobil kar o- ki jih ima zlasti v Gorici in v sem zelo resnih ponudb za ustanovitev nove stranke oziro-ma predlogov, da bi sodeloval Pn ustanovitvi take politične stranke. Zdaj o teh predlogih razmišlja, vendar je zelo verjetno, da Se bo odzval pobudnikom za ustanovitev nove stranke desnosredinske usmeritve. "Sedanja opozicija v slovenskem Parlamentu še zdaleč ni dobila polovice glasov, kot so jih Pri volitvah nekoč prejele stranke, združene v koalicijo Demos. Obstajajo torej glasovi volivcev, ki niso uporabljeni, v novi politični stranki pa bi jih Poskušali pridobiti", je v ome-njeni televizijski oddaji razmišljal Hvalica. Poudaril je tudi, da ga po izstopu iz Socialdemokratske stranke ni zapustil nobeden izmed številnih prijateljev oziroma somišljenikov, Steverjanu. Ivo Hvalica je bil medtem izvoljen za predsednika društva za ohranjevanje tradicionalnih vrednot in kvalitete življenja Skalnik, ki ima sedež v Krstenicah pri Kanalu ob Soči. Opozarja, da društvo ne bo dopustilo, da bi v anhovski Industriji Salonit kurili razne odpadke, med njimi živalske maščobe, in s tem onesnaževali okolje. V Salonitu so sicer dobili dovoljenje od ministrstva za okolje in prostor za kurjenje omenjenih odpadkov. Ivo Hvalica pa kjub temu napoveduje odločen odpor kurjenju, če bo potrebno, pravi, tudi z zaporo glavne ceste skozi Deskle in Kanal ob Soči ter z drugimi oblikami tako imenovane državljanske nepokorščine. 'n ... M. ŠTEFAN CIGOJ GENERALNI KONZUL RS V PODGORICI Slovenija je po vzpostavitvi diplomatskih odnosov z Zvezno republiko Jugoslavijo temu prilagodila tudi svojo konzularno mrežo v tej državi. Zato je nekdanji informacijski urad v Podgorici preoblikovala v Generalni konzulat Slovenije v Črni gori. Za generalnega konzula je bil imenoval Štefan Cigoj, doma iz Solkana, ki je v obdobju nekdanje Jugoslavije več let opravljal pomembne diplomatske dolžnosti v Trstu, Rimu in v Vatikanu. Štefan Cigoj velja za dobrega poznavalca slovenske narodnostne skupnosti v Italiji in ima med Slovenci v Trstu, Gorici in tudi v Beneški Sloveniji veliko prijateljev in znancev. DESET LET SLOVENSKE TISKOVNE AGENCIJE V sredo, 20. junija, je minilo deset let od ustanovitve Slovenske tiskovne agencije. Samostojna informativna organizacija je bila potrebna za širjenje resnice oz. dejstev o novi državi Sloveniji. Tedanja agencija Tanjug je namreč o tem širila veliko neresnic, polresnic in očitnih laži, zaradi katerih javnost na območju nekdanje skupne države Jugoslavije in v tujini ni mogla biti dovolj, zlasti pa objektivno obveščena. Servisne vesti in druge časnikarske prispevke v Slovenski tiskovni agenciji pripravlja okoli 100 časnikarjev in tehničnega osebja. Slovenska nacionalna agencija ima stalna dopisništva na sedežu EU in zveze Nato v Bruslju, v Nevv Yorku, Beogradu, Zagrebu, Rimu, pa tudi v Trstu in Gorici. Vsak dan objavi od 250 do 300 vesti (novic) v slovenskem jeziku, 40 do 50 informacij o dogajanju v Sloveniji pa pošlje v tujino v angleščini. DESET SLOVENSKIH ZNAMENITOSTI Po podatkih, ki jih zbira in ocenjuje Statistični urad Slovenije, domači in tuji turisti obiskujejo predvsem najbolj znane naravne in kulturne znamenitosti. Teh je v državi okoli 42, vsako od teh znamenitosti pa vsako leto obišče več kot 20 tisoč gostov iz tujine in iz mnogih tujih držav. Med tujci je zlasti veliko Italijanov. Največ obiskovalcev ugotavljajo na starem gradu v Čelju, Soteski Vintgar na Gorenjskem, Tehničnem muzeju na Notranjskem, v Galeriji Božidarja Jakca v Kostanjevici na Krki, Stari lekarni in cerkvi v Olimju pri Termah v Podčetrtku, Mestnem akvariju in terariju v Mariboru, nekdanjem Rudniku živega srebra v Idriji, Loškem muzeju v Škofji Loki, Muzeju v Trenti in v Sečoveljskih solinah. FOTO BU.MBACA V Solkanu, na obnovljenem trgu Martina Antona Plenčiča, to je nekdanjem Plaču, kjer so se nekoč zbirali Solkanci, je bila v petek, 22. t.m. zvečer, osrednja slovesnost ob tisočletnici prve pisne omembe naselja in tudi v počastitev 10. obletnice slovenske osamosvojitve. Prireditelja, Krajevna skupnost Solkan in Mestna občina Nova Gorica, sta pripravila obsežen, kakovosten in raznovrsten program z naslovom Na svojih tleh stojiš, to je z mislijo Alojza Gradnika iz njegove pesmi Očetu. Slovesnost seje zaradi dežja pričela z zamudo in tudi program je bil delno okrnjen. Na trgu so postavili spominski zid, na katerem je kot obeležje tisočletnici napis z besedilom darilne pogodbe Otona III. v latinščini in s prevodom v slovenščino. Darovnica z dne 28. aprila 1001 je zelo pomembna za slovenski narod, predvsem pa za narodno istovetnost ljudi, ki vsaj že tisoč let žive ob meji dveh svetov, slovenskega oz. slovanskega ter italijanskega oz. furlanskega. CesarOton III. je v dokumentu zapisal, da o-glejski cerkvi in njenemu patriarhu Ivanu IV. daruje "polovico gradu, ki se mu pravi Solkan, in polovico vasi, ki se v jeziku Slovanov imenuje Gorica". Po pozdravih predsednika krajevne skupnosti Solkan Tomaža Vuge, ki je dejal, "da bomo Solkanci tu ostali in živeli tudi v prihodnje", in novogoriškega župana Črtomirja Špacapana, z mislijo, "da tisočletnico proslavljamo ločeno, ker za skupno prireditev z Gorico ni bilo razumevanja", je besedo k prazniku podal dr. Dimitrij Rupel, minister za zunanje zadeve Repulike Slovenije. Solkanke in Solkance je pozdravil v njihovem narečju in jih spomnil, da je 990 let po prvi pisni omembi tega kraja nastala samostojna država Slovenija, v o-beh obletnicah pa je polno simbolike. Poudaril je, da so v Solkanu vseh tisoč let ohranili ime kraja in svoj slovenski jezik, "kar je zelo važna stvar". Povzel je zgodovino Solkana v preteklih tisoč letih, naštel njegove najbolj znane osebnosti s področja medicine, književnosti, likovne umetnosti, športa in z drugih področij, potem pa razmišljal o vlogi in možnostih Solkana in Slovenije v obdobju, "ko se z vključevanjem v EU in zvezo NATO odpravljamo v družbo najboljših evropskih in svetovnih narodov". Državi je v desetih letih samostojnosti in neodvisnosti uspel velik razvoj tudi zato, "ker je naš narod po svojih značilnostih in vrlinah, denimo marljivosti, odgovornosti, racionalnem odločanju in žilavosti, med najboljšimi na svetu". Slavnostni govor je nadaljeval z mislijo, da bosta v prihodnje najpomembnejša znanje in bistrost duha, ki bosta skupaj s prilagajanjem globalizaciji omogočila nadaljnji razvoj družbe in države. Ob tem je dr. Dimitrij Rupel poudaril pomen tretje slovenske Univerze s sedežema v Novi Gorici in Kopru, ki jo je s svojo preteklostjo na slovesnosti v Solkanu simbolizirala dr. Lucija Čok, slovenska ministrica za šolstvo, znanost in šport. Prebivalcem Solkana je ob tisočletnici poslal čestitko tudi predsednik Kučan. Slovesnosti v Solkanu so se udeležili tudi predstavniki prijateljske sveto-gorske četrti v Gorici in podžupan Gorice Giorgio Noselli. ——M. RAZPRAVA NA NOVOGORIŠKI OBČINI NA GORIŠKEM NAJBRŽ NE BO NOVIH OBČIN Razprave o možnih novih občinah v Sloveniji so bile očitno zaman. Država se bo skoraj zagotovo prilagodila kritikam, ki so bile nedavno izrečene v Svetu Evrope v Strasbourgu, da je v Sloveniji preveč občin (vseh je 192) in da bi nadaljnja drobitev teh bila škodljiva glede na pristojnosti v sistemu lokalne samouprave, kakršnega razvijajo v državah EU. Mestni svet Nove Gorice je o razdelitvi te občine v več manjših razpravljal na dveh zasedanjih. Pristojne krajevne skupnosti so predlagale ustanovitev novih občin Branik-Dornberk, Grgar-Čepovan, Renče, Šempas ter pripojitev občine Šem- 13 ČETRTEK, 28. IUNIJA 2001 peter-Vrtojba mestni občini Nova Gorica. Zaradi opozoril, sprejetih v Svetu Evrope, predlagane nove občine, ki bi vsaka imela manj kot 5 tisoč prebivalcev, kot zahteva zakon o lokalni samoupravi v Sloveniji, skoraj gotovo ne bodo ustanovljene. Tudi novogoriški župan Črtomir Špacapan, ki seje udeležil omenjene razprave v okviru Sveta Evrope v Strasbourgu, je predlagal, da mestne občine Nova Gorica ne bi delili. Spričo novih stališč o razvoju lokalne samouprave tudi ni veliko možnosti, da bi ustanovili, kot predlaga del volivcev, občini Podnanos in Spodnja Idrija. —— M. 14 ČETRTEK, 28. JUNIJA 2001 25. REDNI OBČNI ZBOR SDGZ V PROSVETNEM DOMU NA OPČINAH upravna NOVIM IZZIVOM NAPROTI ODGOVORNOST PRAVNIH OSEB DAMJAN HLEDE FOTO KROMA V uradnem listu št. 140 z dne 19. junija 2001 je bil, po dolgih porodnih bolečinah, objavljen zakon št. 231 z dne 8. junija 2001, ki ureja "upravno odgovornost pravnih oseb, družb in združenj tudi brez pravne osebnosti". Slednji izvaja pooblastilo, ki ga je vseboval zakon št. 300/2000, ki pa je izhajal iz izvajanja mednarodnih protikorupcijskih konvencij. Namen zakona je namreč preventivne narave, saj je njegov cilj ta, da bi s pred-videnjem kazni tudi za kolektivno osebo, kateri pripada posameznik - upravitelj, ki je (tudi) njej v prid izvršil nekatera kazniva dejanja, odvrnil posameznika od teh še zmeraj zelo razširjenih obnašanj, za kar se je pretnja individualne odgovornosti in kazni doslej izkazala kot nezadostna. Ustanove bodo torej od 4. julija dalje, ko bo zakon stopil v veljavo (njegova definitivna izvedba pa bo potrebovala še nekaj časa, saj bo moral izvedbeni pravilnik biti objavljen v roku avgusta), postale samostojno odgovorne za kazniva dejanja, ki jih bodo v njihovo korist zakrivile osebe, ki v ustanovah ali v njihovih posameznih samostojnih organizacijskih enotah izvajajo predstavniške, upravne in vodstvene funkcije ter osebe, ki so podvržene njihovemu vodstvu ali nadzoru. Ustanove pa seveda ne bodo odgovarjale za kazniva dejanja, ki jih bodo omenjene osebe zakrivile izključno v svojo korist ali v izključno korist tretjih oseb. Kazniva dejanja, za katera bodo odgovarjale tudi ustanove, so ta: prevara ali goljufija (členi 316-bis, 316-ter, 640 drugi odstavek št.1, 640-bis, in 640-ter kazenskega zakonika), ki sta izvedeni v škodo države; podkupovanje; jemanje podkupnine. V mesecu juniju smo v naših krajih imeli sorazmerno dovolj padavin in ne pretirano visoke temperature. Ob koncu minulega tedna pa so se temperature bistveno dvignile in prav je zato, da nekaj besed na-menimo ukrepom, ki lahko olajšajo pridelavo povrtnine v tem času. Osnovno vprašanje je seveda, kako si zagotoviti zadostne količine vode, s katero naj nadomestimo pomanjkanje padavin. Glede zalivanja je priporočljivo uporabljati vodo, ki ima temperaturo okolja, da ne bi z vodo, ki priteče premrzla iz pipe, povzročali toplotnega šoka rastlinam. Zato svetujejo, da bi za zalivanje uporabljati vodo, ki je bila čez dan v kaki večji kadi ali cisterni na prostem, da se je ogrela in pre- Zakon določa za ustanove tako denarne kot prepovedne sankcije. Denarne sankcije predstavljajo osnovno kazen in veljajo v vsakem primeru predvidenega kaznivega dejanja. Uveden je (verjetno po nepotrebnem) poseben mehanizem za njihovo izračunavanje, ki temelji na seštevanju kvot. Poleg denarnih kazni lahko sodnik naprti ustanovam še posebne prepovedne-inter-diktivne sankcije (prepoved izvajanja dejavnosti, suspenzija ali preklic dovoljenj ali licenc, prepoved pogajanja z javno upravo, izključitev iz olajšav in financiranja, prepoved reklamiranja proizvodov), a samo v teh primerih: a) ko je od kaznivega dejanja imela ustanova velike koristi in so dejanje izvedli njeni vrhovni organi ali tudi od njih odvisni posamezniki, če je do dejanja prišlo tudi zaradi organizacijskih pomanjkljivosti, in b) v primeru ponavljanja kaznivega dejanja. Sankcioniran je tudi poizkus kaznivega dejanja, pri čemer so denarne kazni znižane na eno tretjino, razen v primeru, ko je sama ustanova hote uspela onemogočiti njegovo izvršitev. Za omenjene sankcije je določeno zastaranje v roku petih let. Zakon predvideva tudi pogoje, v prisotnosti katerih se lahko ustanova izogne omenjenim odgovornostim. Med temi pogoji sta omenjena predvsem uvedba primernih organizacijskih in upravnih vzorcev za preprečitev omenjenih kaznivih dejanj ter zadosten notranji nadzor. Treba je reči, da sta šesti in sedmi člen zakona, ki o tem govorita, preveč splošna, saj nalagata sodnikom preveliko težo odločitve o tem, kdaj so bili organizacijski vzorci "primerni" in kdaj je bil nadzor "zadosten". zračila. Zalivali naj bi zgodaj zjutraj, pred 8. uro, ali v večernih urah, ko sonce že zahaja in ni več hude vročine, ki bi sicer lahko povzročila ožige na poškropljenih plodovih. Sploh je potrebno vso povrtnino razen solatnic, se pravi radič in solato, zalivati pri tleh. V ta namen lahko zalijemo tako, da spustimo vodo v kanalčke, ki smo jih naredili z osipavanjem ali že ob sajenju, zelo smotrno, praktično in na koncu tudi poceni pa je uporaba namakalne cevi s kapljači, ki jih postavimo tako, da so kapljači oz. odprtinice v cevi, iz katere kaplja voda, ob posameznih rastlinah, ki jih želimo zalivati. Zelo koristno je pletje in okopavanje povrtnine, saj tako uničujemo plevel, ki črpa iz tal dragoce- Potem ko so v prejšnjih mesecih obnovili organe posameznih sekcij, je v ponedeljek, 25. t.m., v Prosvetnem domu na Opčinah potekal 25. redni občni zbor Slovenskega deželnega gospodarskega združenja. Skupščina je bila sicer volilnega, a istočasno izrazito delovnega značaja, zato so nanjo povabili le tiste organizacije, s katerimi SDGZ tesno sodeluje oz. je njihova članica (krovni organizaciji SKGZ in SSO, Kmečko zvezo in Slovensko gospodarsko združenje iz Gorice). Glavni cilj občnega zbora pa je seveda bil v tem, da se poda ocena zadnjega triletnega mandata, obenem pa da se izdela strategija delovanja, ki je nujno potrebna spričo novih izzivov, ki jih prinašata tudi konkretna uvedba skupne evropske valute evra in širjenje Evropske zveze s posebnim ozirom na bližajoči se vstop Slovenije v EZ. Kot je v svojem poročilu dejal predsednik SDGZ Marino Pečenik, je Združenje doseglo zastavljene cilje na sindikalnem področju, uveljavilo se je v krajevni stvarnosti in začrtalo ambiciozen program za prihodnost. Pečenik je podal pozitivno oceno sprememb, ki so se v zadnjih letih zgodile v našem prostoru s posebnim ozirom na Trst. Odnosi posameznikov in ustanov do slovenske manjšine in do SDGZ so se bistveno spremenili, Trstje po besedah predsednika stanovske organizacije slovenskih zamejskih gospodarstvenikov postal "normalno mesto", zahvaljujoč se skoraj osemletnemu upravljanju župana Riccarda lllyja. V tem procesu odpiranja SDGZ odigrava in bo moralo še učinkoviteje odigravati posredovalno in spodbujevalno vlogo pri obmejnem in širšem gospodarskem sodelovanju. Med velikimi uspehi, ki jih je SDGZ beležilo v zadnjih letih, je prav gotovo dejstvo, da je Združenje prvič v svoji 55-letni zgodovini pridobilo dva predstavnika v skupščini tržaške Trgovinske zbornice. SDGZ je postalo tudi redni član Gospodar- no vlago, obenem z rahljanjem vrhnje plasti zemlje tudi ustvarimo boljšo izolacijo in vsaj deloma zmanjšamo izhlapevanje vode iz tal. Uspešen način, da zmanjšamo porabo vode, je zastiranje tal s črno polietilensko folijo, ki jo dobimo v vseh semenarnah. Na prodaj so folije različne debeline in širine. Za potrebe malih vrtičkarjev je vsaka dobra, saj je prvenstveni namen zastiranja s folijo ta, da preprečimo izhlapevanje vode iz tal in obenem, če namestimo pod folijo tudi namakalno cev, lahko tudi natančno odmerimo količino vode, ki jo rastline potrebujejo za rast. Z zastiranjem s črno polietilensko folijo bomo tudi preprečili rast plevela, kar je še posebej važno, saj si na ta način ske zbornice Slovenije, pozitivne stike pa ima domala z vsemi ustanovami in upravami. Druga pomembna pobuda je gradnja nove obrtne cone na območju občine Zgonik, ki bi morala biti predvidoma zaključena do konca letošnjega leta. Vse bolj konkretne obrise za uresničitev zadobiva tudi Trgovsko jedro na Opčinah. Pohvaliti gre tudi sodelovanje med sekcijami. Glede koriščenja sredstev iz evropskih programov je bilo ugotovljeno, da je le-to preskromno, zato je nastalno sistematično zastavljeno delo s ciljem odigrati pri tem vidnejšo vlogo. SDGZ se je v zadnji mandatni dobi vključilo tudi v SSO, to pa je jasen prispevek k bolj složnemu nastopu celotne manjšine. Na občnih zborih posameznih sekcij, je ugotovil Pečenik, so po eni strani člani podali občutek, daje stanovska organizacija nekako oddaljena od članstva; po drugi strani so bile jasno postavljene zahteve po okrepljenih storitvah na področju, kjer niso jasno začrtane meje med komercialo in promocijo. Iz sekcij je izšla tudi potreba po strategiji. Mladino je treba informirati o realnih možnostih zaposlovanja in ji vzbuditi ambicijo po napredku na delovnem mestu. Sindikalno in servisno strukturo Združenja je treba še okrepiti in jo preustrojiti na osnovi specializacij in sektorjev delovanja. SDGZ je pred novimi izzivi in novimi nalogami, ki jih pred- tudi prihranimo nekaj časa in napora, ki ga sicer moramo porabiti in vložiti za okopavanje. Zelo primerna za zastiranje je tudi slama, ki jo natrosimo v vsaj 10 cm debeli plasti. Namesto slame pa lahko uporabljamo tudi ostanke lubja, trave, ki smo jo pokosili, ko še ni dozorela in se torej ne more osjati, listje ali celo posebno zastirko iz celuloze ali papirja, ki se nato v nekaj mesecih tudi razgradi. V sedanjem času tudi še vedno sejemo določeno poletno in jesensko povrtnino. Zaradi visokih temperatur pa se včasih zgodi, da imamo težave pri kaljenju posevka. Zlasti se ta tečaja pojavlja pri sejanju vseh vrst poletnih solat. V primeru torej, da sejemo solato v sedanjem času, ko je jasno, da bo temperatura ves dan krepko čez 20° C, bo koristno, da, če ob pripravi setvene gredice ali zemlje za platoje, v katere bomo posejali solato, da bi jo nato presajali, pred setvijo ovlažimo. Sejemo zgodaj zjutraj, ko je zem- stavljata uvedba skupne evropske valute evra in širjenje Evropske zveze, ter mora preučiti vse možnosti razvoja, da ne izostane. Novo vodstvo se bo moralo v prvenstveni meri spopasti prav s tem problemom. Nov prostor bo nudil nove možnosti, bo pa predstavljal neponovljivo priložnost. Slovensko gospodarstvo v zamejstvu si zamud ne more privoščiti. Treba bo poglobiti in razširiti poznavanje možnosti na vse članstvo, pri tem pa tudi usposobiti strukturo, ki bo opremila podjetja s potrebnimi informacijami in jim omogočila neposreden stik z vsemi možnimi partnerji in sodelavci. Stremeti bo treba tudi po okrepitvi podjetništva z večjo profesionalnostjo in specializacijo, usposobiti strukturo za nove potrebe in razmere in si prizadevati za nujno uskladitev odnosov in interesov med organizacijami naše civilne družbe in politike ter se angažirati za združevanje kapitala za skupne iniciative ter za harmonizacijo odnosov in interesov sodelovanja med člani SDGZ za morebitne skupne investicije, je še dejal Pečenik. Giorgio Cerno je podal obračun dela Združenja v Benečiji in pri tem dejal, da bo morala lokalna struktura še naprej rasti in vzpostaviti kontinuirano delovanje ter se odpreti realnosti Nadiških dolin. Podpreti bo treba tiste posameznike in ustanove, ki se bodo opredelili za evropske projekte in programe, Ija še hladna, nato pa postavimo čez gredico nekakšno nosilno strukturo, preko katere bomo razgrnili posebno gosto mrežo za senčenje, žakljevino, trsičje, ki je prešito in povezano, rogoznice ali karkoli nam bo lahko primerno zasenčilo posejano površino. Vsak večer pa bomo tako zasenčene gredice odkrili in nalahko, a temeljito zalili. Sploh morajo biti poleti posejane gredice vedno vlažne, da solata in druga poletna zelenjava primerno skali. Manj težav imamo pri kaljenju indivije, zlasti kodraste indivije, zato priporočajo kar sejanje te sorte solate. Tudi ko presajamo jesensko povrtnino, npr.: por, rdeč radič, koromač, razne kapusnice itd. moramo paziti, da bodo te sadike imele dovolj vode. To velja še zlasti, če presajamo sadike brez zemlje okrog korenin. Dokler ne opazimo, da so se sadike prijele in rasejo, bomo zato presajene sadike zalivali dvakrat na dan, zjutraj in zvečer ob hladu. ki bodo usmerjeni v čiste gospodarske dejavnosti in v direktne posege za podjetja. Odpovedati se bo treba iniciativam, ki ne zadovoljujejo, in promovirati tiste predloge in projekte, ki so po meri. Povezati se bo treba tudi z nosilci zanimivih pobud, ki so izraz italijanskega okolja, ki pa lahko tudi prispevajo k u-veijavitvi Združenja. Pozorni je treba biti tudi na realnost krajev, kot so npr. Val Cornappo, Rezija, Kanalska dolina in sosednje regije čez mejo. V svojem pozdravu je predsednik SKGZ Rudi Pavšič opozoril še na dve točki, pri katerih je bistvenega pomena vključevanje slovenskih zamejskih gospodarskih operaterjev: uresničevanje petega evropskega koridorja ter evropski integracijski procesi, vstop Slovenije v EZ in obnova Balkana. Pavšič je poudaril tudi pomen preseganja starih modelov in instrumentov, ki so še vedno prisotni med nami, ter iskanja dialoga z vsemi, ki predstavljajo krajevne, deželne in državne uprave. Znotraj manjšine pa je treba ustvariti skupno operativno telo obeh krovnih organizacij, ki naj predstavlja manjšino na zunaj. Predsednik SSO Sergij Pahorje s svoje strani tudi poudaril pomen vztrajanja pri organiziranem delu, ki združuje misli in ljudi. Oba predsednika sta s tem v zvezi napovedala organiziranje manjšinske programske konference, ki bo predvidoma jeseni. Udeležence občnega zbora sta pozdravila tudi predsednik Kmečke zveze Alojz Debeliš in podpredsednik SGZ iz Gorice Ivan Plesničar. Po razpravi, v kateri je bilo med drugim opozorjeno na pomanjkanje koordinacije med šolo in gospodarstvom ter na potrebo po temeljiti reorganizaciji finančnega gospodarstva, so delegati izvolili novo vodstvo. V predsedstvo so bili izvoljeni Edi Daneu, Mikela Drnovšček, Edi, Ferluga, Giancarlo Foraus, Martina Malalan, Marino Pečenik, Boris Siega, Joško Sirk in Boris Zidarič. Poleg njih bodo v vodstvu sedeli še predsedniki sekcij: Niko Tence (gostinci), EzioMau-ri (obrtniki), Aleksander Rustja (zunanja trgovina in storitve), Marko Stavar (samostojni poklici), Ervin Mezgec (trgovci na drobno) in Giorgio Černo (Benečija). Nadzorni odbor pa bodo sestavljali Drago Tomšič (predsednik), Aleksander Harej in Robert Vidoni, medtem ko sta člana suplen ta Boris Kuret in Karlo Rolič. Novo vodstvo SDGZ bo v svoji sredi izvolilo predsednika. Po vsej verjetnosti bo prišlo do potrditve sedanjega predsednika Marina Pečenika. ——— iž O ZALIVANJU, OKOPAVANJU, ZASTIRANJU TAL IN SEJANJU POLETNA VROČINA IN POVRTNINA GOSPODARSTVO UDELEŽILI SO SE GA PREDSTAVNIKI BANK F-Jk V TRSTU OBČNI ZBOR ZADRUŽNIH BANK Letošnji redni občni zbor Deželne zveze zadružnih bank je bil v Trstu. Udeležili so se ga predstavniki vseh 18 tovrstnih bank iz naše dežele. Potekal je po ustaljenem dnevnem redu. Posebno težo pa sta mu dala s svojo aktivno udeležbo predsednik Vsedržavne zveze Alessan-dro Azzi in ravnatelj tržaškega sedeža Banke Italije Sergio Bo-nifacio. Prvi je podrobno analiziral stanje in strategijo zadružnih bank v splošnem bančnem sistemu v Italiji. Med seboj povezanih takih bank je v celi državi nad 500 z več kot 2.900 okenci. Članov je 600 tisoč, klientov pa nad 4 milijone. Kar zadeva številčno stanje v naši deželi, lahko povemo, da ima 18 takih bank 156 bančnih okenc (to je 18,2% vseh bančnih okenc na deželni ravni). Članov v naši deželi je nad 29 tisoč, nameščencev pa 1.212. Nepo- srednih vlog je bilo konec lanskega leta 4.646 milijard ali 14,1 % vlog na deželni ravni, posrednih paše 3.675 milijard. Posojil so zadružne banke podelile za 3.543 milijard ali za 4% vseh posojil v deželi. Dobiček vseh 18 zadružnih bank je lani znašal 63 milijard, tako da sedaj razpolagajo s premoženjem 910 milijard. Na občnem zboru je spregovoril tudi predsednik Zadružne kraške banke Dragotin Danev, ki je pozdravil udeležence tudi v slovenščini, saj je ZKB izraz tukajšnje krajevne stvarnosti. V svojem posegu pa je odbornik iste banke Pavel Milič pozval vsedržavno in deželno vodstvo zadružnega kreditnega gibanja, naj podpreta prizadevanja obeh slovenskih zadružnih bank iz naše dežele, doberdob-ske in kraške, za okrepitev njunega poslovanja v Sloveniji. ——(MAB) SLOVENIJA PO PREDLOGU LETNEGA NAČRTA UPOČASNJENA GRADNJA AVTOCEST V Sloveniji naj bi po predlogu letnega načrta razvoja in vzdrževanja avtocest, ki ga je sprejela vlada, do konca tega leta izročili prometu 8,1 km odsekov štiripasovnih avtocest, 6,2 km hitrih cest in okoli kilometer dolg avtocestni priključek Razdrto. V ta dela bodo vložili okoli 74 milijard tolarjev, ki jih bodo zagotovili oz. zbrali iz bencinskega tolarja (28,1 milijarde tolarjev), iz naslova cestnin (približno 21 milijard), preostala sredstva pa pomenijo domača in tuja posojila in še drugi viri. Med dokončanimi in prometu izročenimi odseki avtocest bosta letos tudi že omenjeni 0,9 kilometra dolg priključek Razdrto in 3,8 - kilometrski del hitre ceste Vipava-Podnanos, ki sicer sodi v traso hitre ceste Razdr-to-Vipava. Gradnja se nadaljuje na skupno 37,5 km štiripasovnih avtocest, v tem letu pa se bo začela na 51,5 km dolgih odsekih štiripasovnih avtocest in 10,7 km hitrih cest. Septembra letos naj bi graditelji predvidoma zastavili delo na največjem cestnem objektu, predvidenem v projektu graditve avtocest v Sloveniji, namreč viaduktu Črni Kal. Če ne bo nepredvidenih zapletov, denimo sporov glede izvajalca del, se bomo lahko po dokončani avtocesti do Kopra, torej do slovenske obale, vozili čez pribliižno štiri leta. V Sloveniji gradnja novih avtocest v okviru projekta, ki naj bi bil doslej največji v samostojni državi, poteka počasneje, kot pa so načrtovali. Vzrok naj bi bilo neskladje med potrebami za izboljšanje cestnega omrežja, in dejanskimi finančnimi možnostmi. Zaradi tega že pripravljajo nov, skromnejši program gradnje in razvoja avtocest. M. ZARADI SEVANJA OSTANKOV ŽIVOSREBRNE RUDE V IDRIJI VELIKO BOLEZNI GORICA / OBČNI ZBOR ŠPORTNEGA ZDRUŽENJA OLYMPIA SOLIDNOST DRUŠTVA SE IZRAŽA V OSEBAH, KI GA VODIJO V Idriji, kjer je bil eden največjih rudnikov živega srebra na svetu, sicer že nekaj let ne pridobivajo več te kovine, toda čedalje bolj se kažejo posledice radioaktivnega žarčenja ostankov rude, na katerih je zgrajena večina stanovanjskih in javnih poslopij v Idriji. Na to sta občinski svet nedavno opozorila tudi primarij dr. Alfred Kobal, ki se že nekaj desetletij posveča zdravju nekdanjih rudarjev in drugih prebivalcev Idrije, •n dr. Milan Vončina, zdravnik specialist za pljučne bolezni. Navedla sta podatke o tem, da je smrtnost prebivalcev Idrije dvakrat višja od pričakovane, dvakrat pogosteje umirajo za rakom pljuč, pogosteje kot drugod v Sloveniji za vsemi drugi-mi raki, za 58% pa presegajo splošno umrljivost zaradi bolez- ni srca in ožilja. Zaskrbljenost zaradi zdravstvenega stanja na območju Idrije sta ponazorila tudi s podatkom, da je bila v preteklih tridesetih letih pojavnost raka v občini 70% nad povprečjem v Sloveniji. Če je, denimo, v Sloveniji v omenjenem obdobju za rakom pljuč obolelo 28 ljudi na sto tisoč prebivalcev, jih je v Idriji 48. Ker Idrijčani kot kadilci ne prednjačijo, je razlog za povečano obolevanje prav gotovo ionizirajoče sevanje Omenjena zdravnika sta svetnice in svetnike občinskega sveta v Idriji končno prepričala, naj preučijo zaskrbljujoče zdravstvene razmere in kaj sto-rijo za izboljšanje razmer. S fi nančo pomočjo pa naj bi se na omenjene dramatične razmere odzvala tudi država. ——M. MARJAN DRUFOVKA Obstoj katerekoli ustanove, ki ne teži po dobičku, ampak hrepeni po uveljavitvi v prostoru, kjer se nahaja, sloni na prostovoljnem delu članov. Prav dobra volja, požrtvovalnost in doslednost le-teh pri vsakdanjem delu in načrtovanju bodočih programov dajejo ustanovi, v tem primeru športnemu združenju Olympia, novega zagona. Slednja športna organizacija predstavlja že več desetletij viden dokaz zdravega zamejskega društva, kateremu brezskrbno prepustiti športno vzgojo in nego čuta sožitja lastnih otrok. Po drugi strani pa igrajo zelo važno vlogo, pri usklajevanju rekreativnega delovanja, tudi finančni prihodki, ki žal danes jih je vedno manj, predvsem prilivi s strani javnih ustanov so zelo okrnjeni. Tukaj pa gre posebna pohvala zasebnikom, ki ob potrebi radi priskočijo na pomoč in skušajo mašiti primanjkljaj s svojo velikodušnostjo. Nadalje je treba povedati, da so le za izpeljavo minimalnega sezonskega programa v enostavni obliki, vseh ekip v različnih prvenstvih, potrebne velike vsote denarja, dejanske vire pa lahko preštejemo na eni roki in večkrat je pet prstov že preveč. V petek, 22. junija, ob 20.30, je potekal na sedežu ŠZ Olvm-pia v Drevoredu 20. septembra v Gorici 20. občni zbor že o-menjenega društva. Obravna- 20- MM im •Z.0LYMPIA FOTO BUMBACA vane so bile raznorazne tematike, srž razprave, posegov in poglabljanj dvourne seje pa je začrtana v prvem odstavku. Kot prvi, in tudi upravičeno, je prejel besedo odstopajoči predsednik Matej Terpin, ki je korenito opravljal funkcijo v zadnjem dvoletnem mandatu. V svojem poročilu je najprej pozdravil goste in se zahvalil vsem, ki res neutrudno sodelujejo in žrtvujejo ure in ure, in ne samo pri organizaciji in čim-boljši izpeljavi vseh zastavljenih načrtov. Podčrtal je važno vlogo, ki jo Združenje igra pri razvoju celotnega mesta. Nadalje je posvetil posebno pohvalo vsem svojim "desnim rokam", odbornikom, trenerjem, igralcem, sponzorjem in tudi čistilki, šoferju, navijačem, I skratka vsem, katerim močno stoji pri srcu obstoj tega društva. Sledilo je tajniško poročilo, ki gaje podala Martina Hlede in se osredotočila na posameznih točkah delovanja Združenja v zadnjih dveh sezonah. Blagajniško poročilo je posredoval Andrej Vogrič. Svoj pozdrav sta prinesla predsednik pokrajinskega odbora FIPAV Angelo Boccero, ki je zaželel novemu odboru vse najboljše, in predsednik ŠZ Soča Benjamin Černič, obe društvi sta namreč navezali plodne povezovalne stike. Ustanovitelj Olym-pie, Martin Kranner, je podčrtal tri važne temeljne kamne, ki povezujejo delovanje dru- štva od vsega začetka do danes, in to nepretrgoma že zavidljivih 40 let; to so krščanska tradicija, moralne vrednote in slovenska narodna zavest. Sledilo je imenovanje novega odbora. Edina predložena kandidatna lista je bila soglasno sprejeta. Tako bodo sestavljali izvršni odbor Franco Ba-gon, Damijana Češčut, Karin in Katja Dorni, David Grinove-ro, Saša Hlede, Martin in Simon Komjanc, Marko Lutman, Gianni Mania, Aleksander Pintar, Ivo in Peter Špacapan, Matej Terpin in Andrej Vogrič; nadzorni odbor Marco Brajnik, Igor Černič in Edi Lutman; razsodišče pa Marjan Markežič in Aleš Pintar. Na prihodnji seji odbora bodo dodeljene funkcije posameznemu članu, imenovan bo nov predsednik, ki bo tokrat po dolgih letih, kakor iz-gleda, Goričan. Odstopajočemu predsedniku in odbornikom gre seveda najiskrenejša zahvala za opravljeno delo, novemu pa voščimo, da bi mu uspelo še nadalje ustaliti in razširiti dejavnost Združenja v našem obsoškem mestu. Uspešnost enega društva odraža sliko predsednika samega in je izraz usklajenega delovanja članov odbora. V sklopu ŠZ Olympia se zbira veliko mladine in to je pravi dokaz dobro osnovanega programa društva in konec koncev predstavlja najboljši in najuglednejši končni rezultat. F1 / PONOVNO ZMAGA SCHUMACHERJA FERRARIJEV AS ODLIČNO! Michael Schumacher je s svojo nedeljsko zmago na Veliki nagradi Evrope v Nurburgrin-gu na Nemškem napovedal, da manjka samo še nekaj časa in bo postal živa legenda Formule 1, saj ga od doslej najboljšega dirkača vseh časov, Alaina Prosta in njegovih 51 zmag na svetovnih prvenstvih v Formuli 1 ločita le še dve zmagi. Schumy je tudi napovedal, da letos namerava spet osvojiti naslov prvega moža F1 in se tudi tako izenačiti s "profesorjem" Proštom. V primeru končne zmage bi prvi postal za Fangiom, ki ima pet osvojenih prvenstev, ob Proštu edini štirikratni svetovni prvak. Ker pa ne namerava še odnehati dirkati in tudi zato, ker so Ferrarijevi dirkalniki vse prej kot slabi, lahko pričakujemo, da bo Michael Schumacher postavil tak rekord, ki ga zlahka nihče ne bo dosegel v naslednjih letih. Seveda mladi vozniki s temi dejstvi niso zadovoljni in še posebno ne njegov mlajši brat Ralf, ki letos vozi na VVilliamsu in je tudi odličen voznik. Tudi v nedeljo se je pokazalo, da je prav Michaelov brat največji nasprotnik svetovnega prvaka in samo strogosti sodnikov v Nemčiji se lahko Michael zahvali, če je tako zlahka zmagal. Ralfu, ki je bil med dirko vedno za petami Michaelu, so namreč (pre)-strogi (?!) sodniki dosodili deset kazenskih sekund, kar je pomenilo šele končno četrto mesto. Arogantni mladi Kolumbijec Montoya je tako zasedel drugo mesto, na tretjem pa je pristal Škot Coulthard, ki je bil po tekmi vsaj toliko pošten, da je brez ovinkov dejal, da je za McLarna to poraz, in tudi to je povedal, da letos v moštvu "srebrnih pu-| ščic" ne gre in ne gre, česar se seveda veselijo Farrarijevi navijači, ki so predolgo trpeli premoč Mercedesovih dirkalnikov. Drugi Ferrarijev voznik Barichello je bil kot ponavadi preveč počasen, da bi pokazal kaj več, česar sicer najbrž tudi ne zmore. Najbrž ima prav brazilska legenda F1 Nelson Piquet, ki od vedno trdi, da gre pri Rubensu za drugorazrednega dirkača in nič več. Piquet je bil namreč pred leti med tistimi, ki so takoj vedeli, da prihaja obdobje Schumacherja. To nedeljo, 1. julija, bo dirka za Veliko nagrado Francije na dirkališču Magny Cours, o katerem Schumacher pravi, da je eno najtežjih na svetu, ker se predvsem pnevmatike izjemno hitro obrabijo in jih je zato potrebno večkrat menjati. Brata Schumacher po nedeljski tekmi ne govorita tudi zato, ker je mlajši brat na lastne oči videl, kako se dirka: slavnejši brat ga je namreč takoj po startu tako nesramno in kaj malo bratsko stisnil v ograjo, da smo se lahko bali tudi najhujšega... Nedeljska dirka v najprestižnejšem razredu bo torej v Francijo spet privabila veliko gledalcev, nas pa pred televizijske zaslone; samo upamo lahko, da bomo imeli kaj videti! ' ZUT NOGOMET / SLAVJE V RIMU MILIJONSKA MNOŽICA ZA ROMO V Rimu smo bili prejšnjo nedeljo, 24. t.m., priča dogodku, ki je v svetovnem merilu brez primerjave. Milijon in pol velika množica ljudi se je namreč zbrala na odprtem kraju v središču Večnega mesta, kjer je nekoč stal Circus Maximus, da bi sledila koncertu italijanskega pevca Antonella Vendit-tija, predvsem pa, da bi videla svoje ljubljence, igralce nogometnega kluba Roma, ki so letos osvojili naslov najboljših v Italiji. Šlo je za pravi biblični shod, ki seveda s Svetim pismom nima veliko skupnega, saj je celo sociologe, ki že pregovorno za vse družbene stvari takoj najdejo, ali celo vedo odgovore, velikanska množica ljudi v Rimu najprej presenetila in takoj nato tudi zelo zbegala. Ko smo preko na novo ustanovljene televizijske hiše La Sette (Mimogrede: Srečno in ne bodite taki, kakršni so drugi!) tudi mi spremljali dogajanje v Rimu, smo na lastne oči videli, koliko ljudi se je zbralo, in poslušali smo seveda tudi razne izvedence, ki so spregovorili o tem, kako se ljudje radi družimo, kako hočemo oditi iz anonimnosti, in še niz podobnih stvari smo slišali, a jih zaradi dostojanstva naših bralcev niti ne navajamo. Vse ima namreč svoje meje in govorjenje o tem, da je bilo v Rimu zbranih več kot milijon in 15 ČETRTEK, 28. JUNIJA 2001 pol ljudi samo zaradi tega, ker "bi vsakdo od njih rad prišel iz anonimnosti", je bedarija, ki je velika vsaj toliko, kolikor je velik bližnji Kolosej. Če bi raje govorili o tako imenovanem "efektu ovc", bi se raje strinjali, pa čeprav ne gre samo zato. Predvsem se je tam zbralo veliko ljudi iz preprostega razloga, ker so lahko Vendittija in njegove goste gledali in poslušali zastonj in beseda "gratis" ima od vedno čudovit vonj in še boljši okus. Zbrali pa so se tudi zato, ker so lahko od blizu videli svoje ljubljence, nogometaše Montello in Tottija and co., da o predsedniku kluba Roma Sensiju ne rečemo nobene; tudi to radi naredimo iz pietete do naših bralcev. Veliko ljudi pa se je zbralo tudi zato, predvsem moških in seveda tudi nekaterih žensk, ker so dolgo čakali in čakali na vrh večera, ki ni bila kaka Vendittijeva pesem, ampak obljubljeni "streaptease" sredozemsko lepe igralke Sabrine Ferilli, ki je obljubo izpolnila, a vseeno ohranila dostojanstvo, ko je ostala v bikiniju z zastavo rimskega moštva v rokah... In če bi rekli samo še to: Se še spominjate latinskega reka "Panem et circenses!-Kruha in iger!" Nič novega torej, pravzaprav Nil novi sub sole... ZUT 16 ČETRTEK, 28. jUNIJA 2001 AKTUALNO H H! I JRfe • h. FOTO KROMA TRST / SPREJEM OB DNEVU DRŽAVNOSTI REPUBLIKE SLOVENIJE VEDER POGLED NAPREJ Generalna konzulka Republike Slovenije v Trstu Jadranka Sturm Kocjan je v sredo, 20. t.m., v Vili Ferdinandeo v Trstu z možem Janezom Jančarjem in sodelavci Generalnega konzulata RSvTrstu priredila sprejem ob Dnevu državnosti Republike Slovenije in ob 10. obletnici samostojnosti RS. Sprejema seje udeležilo izjemno veliko predstavnikov politikov, gospodarstvenikov, podjetnikov, šolnikov in predstavnikov kulturnega sveta iz celotne dežele Furla-nije-Julijske krajine, predvsem pa domala vsi vidni predstavniki naše slovenske manjšine v Italiji in predstavniki krajevnih italijanskih oblasti ter katoliške Cerkve in drugih Cerkva. Med vidnejšimi predstavniki RS so prišli tudi podsekretar Zunanjega ministrstva RS-Urad za Slovence po svetu Zorko Pelikan, predsednik Komisije Državnega zbora RS za Slovence v zamejstvu in po svetu Franc Pukšič, donedavni opravnik poslov veleposlanika RS v Rimu in sedaj svetovalec na Zunanjem ministrstvu RS Jože Šušmelj ter vrsta drugih uglednih osebnosti, med njimi več nekdanjih konzulov RS v Sloveniji in tudi drugih predstavnikov slovenskih obmejnih občin in organizacij. Generalna konzulka Jadranka Šturm Kocjan je zbranim v kratkem posegu predstavila pomen 10. obletnice samostojnosti RS, "ki je danes demokratična, mednarodno priznana, kredibilna ter politično in gospodarsko stabilna država." Navezala se je na sedanje izjemno dobre odnose med Italijo in Slovenijo, na spremenjeno in do Slovencev £ VAZNO JE, DA VJEMO, KEJ SMO... naklonjeno klimo v deželi Fur-laniji-Julijski krajini, ki omogoča vedno boljše čezmejno sodelovanje s Slovenijo. Se posebej je naglasila, kako so se v zadnjih letih premostile ovire med državama, ki so bile dediščina preteklosti in druge svetovne vojne ter povojnih napetosti; izrecno je podčrtala, kako lahko "stikanje treh narodov, slovanskega, romanskega in germanskega, s svojo zgodovinsko izkušnjo in narodno identiteto prispevajo k graditvi skupnih demokratičnih vrednot, znotraj katerih je večkulturnost osnova strpnosti in spoštovanja različnosti." Generalna konzulka RS v Trstu Jadranka Šturm Kocjan je še z velikim zadovoljstvom povedala, da je Italija po dolgih letih zavlačevanja letos sprejela zaščitni zakon za slovensko manjšino, o kateri je dejala: "Manjšino spoštujemo kot subjekt, zato sama nosi največjo odgovornost za svoj obstoj in razvoj, čeprav ji matična domovina nudi potrebno politično in denarno podporo. Skupaj z italijansko narodno skupnostjo v Sloveniji predstavljata obe manjšini posebno vez med državama in sta hkrati lakmusov papir meddržavnih odnosov." Generalna konzulka je še dejala, da je bilo srečanje med Bushem in Putinom v Sloveniji izjemnega pomena za državljansko samozavest, "saj jo gotovo krepi in nam daje nov polet za finalizacijo priprav za aktivno članstvo v EU in NATU. Verjamemo, da smo prepričali svet, da smo narod, vreden svoje države, čeprav se zavedamo, da je predvsem od nas samih odvisno, kako bomo živeli in kakšno državo bomo imeli." Ob koncu je generalna konzulka čestitala vsem prisotnim ob slovenskem Dnevu državnosti in jim zaželela uspeha v prihodnje, si zaželela, "da bi ta prostor, ki je gotovo eden najbolj obetajočih v Evropi, postal vzorec moderne odprte družbe." Sprejem v Trsu, ki ga je popestrila s svojim pevskim nastopom odlična slovenska jazz pevka Mia Žnidaršič z ameriškim pianistom Stevom Klin-kom, je bil izvrstna priložnost za medsebojni pogovor in tkanje novih vezi prijateljstva. Jakec: Teku, tedi balotaža za tržaškega župana je mimo jen jememo, kar jememo. Mihec: Ah, kej čješ, smo jih vidle vreterko, de nes tu ne sme skrbet. Zupan pride, župan gre! Važno je, da mi vjemo, kej smo, kej čemo jemet jen kej čemo bet. Drgači, dragi muj, ne pomaga prou neč. Jakec: Kaku tu misleš? Ma, mi ne boš rjeko, de se pod linjem ni Slovencem godilo bulše kuker kederkoli prej, sej je prfin občinski statut stril nerdit u slovenščini jen stavu tedi table sz slovenskimi krajevnimi imeni ne Uepčene, Kontovjeu jen teku neprej. Mihec: Ljepa reč! Kerko je občinskih uradnikov, ki be znalo slovensko ? Kome lehko pišeš po slovensko jen si lehko čakaš, da te bo prou zestupu jen ti tedi odgovoru, kuker se spodube?! Sej ne rječen, marsikej se je mje-njelo, ma konec koncu smo Slovenci u Trste bolj šveh jen bolj ranljivi kuker še nikoli. Jakec: /a, ma ne zastran llly-ta al pej Damianeta. Teku šveh smo zastran samih sebe. Zetu, ke smo spufali TKB, zetu ke je zastran banke feliralo neznan kerko naših podjetij, zetu ke so rešaveli Safti jen prodali goriško Kmečko banko, zetu ke noben ni znal al pej tel v pravem momenti jasno jen glasno poveda t, kašno je blo stanje jen kedu be mogu odgovarjat... ben... kej ti bom pravo, sej znaš bulše ku jest. Mihec: Sej, sej, prou praveš. Predusen pej se ta manjšina ne zna povjezet u skupnen interesi, ne zna nejdet an skupni imenovalec, ke be mogu bet po vsaki zdravi pameti narodna pripadnost jen želja po splošnem napredki jen rasti vsega slovenskega. Sej videš, de se ne znamo zmenit za ano politično stranko, ki bi enotno zastopala inte- S rese manjšine. Sej videš! Ta bot je komej komej pršo u parlament Budin. Jen si lehko pre-staulješ, če prej Bratina in pole Volčič niso mogle nerdet duz-na kej koristnega za manjšino, tudi če so bli ued vladne večine, si lehko predstaulješ, kej bo lehko nerdo Budin, ki je u opoziciji?! Jakec: Ben, vsaj rjeko be lehko kešno. Sej je povjela una Tha-lerca ued Južnih Tirolcu, de je vladni program, kar se manjšinskih pravic tiče, zaneč. Neš senator je pej moučo. Prouzeprou dal je izjavo ze slovenski TV dnevnik jen povjeu, “de nes zanima specifično izvrševanje zaščitnega zakona jen da bomo morali prežat nad zadržanjem te vlade, ker ne obeta nič dobrega." Tu je rjeko, ki sen ga jest slišo. Mihec: Tu, de je rjeko, jen kaj je rjeko Štel jo, na ta račun. Jakec: Ah, tedi če be kej rjeko, sej mu neč ne more. Ku senator jema tedi Budin imuniteto jen zetu lehko kešno rječe tedi brez dovoljenja ued Steljota. Mihec: Ti, ne vjen, če je prou teku, ma rječmo, de je teku prou. Jakec: Ana stvar pej mi daje dobro upat. Morda, morda se bližemo ani pametni povezavi, taki ki bo utrdila našo narodno skupnost tle u Italji. Mihec: Povejme, povejme, kaj misleš? Jakec: Kaj?! Pristanek ued SKGZ-ja jen SSO-ja na predlog o enotni listi za izvolitev novega upravnega odbora zadruge Primorski dnevnik. Sej si bral, kej so napisali u sporočili za tisk: "odločitvi za skupno listo namreč botruje tudi večletna izkušnja sodelovanja med organizacijama civilne družbe, ki je dokazala, da lahko Slovenci o bistvenih zadevah razmišljamo in odločamo skupaj. Utečeno sodelovanje med SSO in SKGZ se je izkazalo za uspešno tudi v odločilnih trenutkih: od reševanja kontingentnih vprašanj do dni, ko je bilo potrebno glasno podpreti postopek za dosego zaščitnega zakona." Teku piše jen moja duša se je razveselila. Kočno bo kej!, sen si mislo. Mihec: Ja, ja. Bo, bo. Bo tisto, ker smo praule pred dobrin Ijeten! Se bo nardila ana nova skupna krovna, ki bo vse pogli-hala jen vse ponašila, kuker se dela v najboljšem slogu postsocialistične privatizacije. Tu bo ratalo jen pole ne bo cajta pravit, de ",raznolikost mnenj in pogledov ostaja vrednota". Za take vrednote je treba vsaki dan sprute djelet in se trudit jen ver-vet u tu, de ne sme bet popuščanja glede rabe slovenščine, glede dvojezičnosti na prireditvah, ki so po slovenskih društvih al pej u slovenskem stal-nen gledališče. Tu se mi zdi prou smješno, de mi praktično šjenkamo Taljanen u Trste še ano gledališče jen u zamjeno ne dobimo prou neč. Nanker hvala nen niso jen nem ne bojo rjekle. Samo smejali se bojo, de keku smo rjeučke! Ah, kašna žalost. Bulše, de gremo kej spet. Jakec: Ti, pravejo, de je pru-ti žalosti te bulše zdravilo am glež dalmatinskega vina. Sej znaš tisto: že mejo un bičer de dalmato... Mihec: Vsaj mouči, dej. Mouče jen pij! PRIMORSKO DRAMSKO GLEDALIŠČE / SPORED SEZONE 2001-02 v boj protTdolgčasu IVA KORŠIČ PETA IZVEDBA OD 12. DO 22. JULIJA FESTIVAL BREZ MEJA V Primorskem dramskem gledališču se ni še povsem sklenila letošnja sezona, saj novogoriški dramski umetniki še nastopajo po domačih odrih, zlasti z letošnjo čudovito uspešnico Tistega lepega dne, ki jo je odrsko priredil Srečko Fišer in režijsko obdelal Boris Kobal. Z njo je PDG v torek, 19. t.m., nastopilo na solkanskem trgu ob praznovanjih 1000-letnice Solkana. Trg pred cerkvijo se je napolnil z morjem gledalcev. Svetogorsko svetišče so že osvetljevale luči, ko so na oder stopili igralci in spet očarali publiko s svojimi imenitnimi interpretacijami likov, v katere so vdahnili vso ljubezen in toplino, ki je v pojočem zgor-njevipavskem narečju zadobila še posebno človeško globino. V tem delovnem ozračju je vodstvo gledališča na tiskovni konferenci 19. t.m. že seznanilo javnost s sporedom prihodnje sezone, ki bo potekala pod geslom V boju Proti Dolgčasu, kakor je napovedal umetniški vodja PDG Primož Bebler. A-bonmajski program bo sestavljalo pet uprizoritev, ki bodo skušale z različnih zornih kotov pretresati vprašanja o "atmosferi, mentaliteti in avtizmu". V septembru bo gledališki ansambel PDG igral Zdrahe, eno naj- bolj znanih Goldonijevih komedij, ki so bile z naslovom Primorske zdrahe z velikim uspehom že uprizorjene v PDG pred kakimi 30 leti. Tudi tokrat bo izhodišče uprizoritve besedilo, ki ga je v primorsko narečje prelil dr. Mirko Rupel, režijsko pa bo zaživelo v rokah Vita Tauferja. Premiera dela bo že v juliju v Kopru na Poletnem festivalu. Oktobra bo PDG ob stoletnici rojstva Slavka Gruma uprizorilo Dogodek v mestu Gogi v režiji Mileta Koruna, ki je že večkrat pokazal pretanjen posluh za moderno izvedbo klasike. V januarju 2002 bodo igralci PDG prikazali Tri sestre A. P. Čehova v režiji Jerneja Lorencija. V tem delu je velikan ruske in svetovne dramatike spregovoril o hrepenenju, o stremljenju po boljšem, drugačnem, nedosegljivem ter o boju zoper lastno šibkost. V prihodnji sezoni se bodo novogoriški igralci srečali pod režijskim vodstvom gosta iz tujine Andreasa Ingenhaaga, predstavnika mlajše generacije nemških režiserjev, z akcijsko vrtoglavim svetom, kakor ga predstavlja v delu Popcorn eden najbolj znanih sodobnih angleških dramatikov Ben Elton, ki bo prvič na slovenskem odru. Sezono bo PDG sklenilo s krstno uprizoritvijo igre M' te ubul, za katero je avtor Zoran Hočevar prejel Grumovo nagrado za najboljše slovensko besedilo na letošnjem Tednu slovenske drame. To tragedijo bo zrežiral Matjaž Latin, predstavnik najmlajše generacije režiserjev, ki bo prvič sodeloval z novogoriškimi igralci. V gledališkem abonmaju bo poleg omenjenih predstav v produkciji PDG še gostovanje Slovenskega stalnega gledališča Trst s koreodramo Krvava svatba, ki jo je po motivih iz Lor-covega istoimenskega dela priredil in s svojsko režijsko poetiko vodil Damir Zlatar Frey. Brez besed je v njej zaživela pretresljiva zgodba o ljubosumju, maščevanju, ljubezni in smrti. Poleg teh petih uprizoritev bo PDG postavilo na oder še dve deli izven abonmaja, in sicer za otroke krstno uprizoritev dramsko-lutkovne igrice Pingvin Cofek avtorice Romane Er-cegovič v režiji beograjskega režiserja Dragoslava Todoroviča ter v koprodukciji s Slovenskim mladinskim gledališčem komorno dramo Jeana Geneta Služkinji v režiji Diega de Bree. Iz prejšnjih sezon bodo še zmeraj žive predstave Ionescova Plešasta pevka, Barnesove e-nodejanke Ni tako slabo, kot zgleda, Beckettov Konec igre, Shakespearov Hamlet, Tistega lepega dne C. Kosmača in S. Fi- šerja, Schmittov Libertinec, Ionescov Kralj umira, Gogoljeva Ženitev in Mametov Glengarry Glen Ross. V okviru mednarodnih izmenjav bo PDG v jeseni gostovalo v dveh jugoslovanskih gledališčih, Ateljeju 212 in Jugoslovanskem dramskem gledališču, s predstavami Plešasta pevka, Kralj umira in Primorske zdrahe, na Hrvaškem v HNK Ivana pl. Zajca na Reki in HNK v Zagrebu z Gogoljevo Ženitvijo ter v Mestnem gledališču v Brnu na Češkem z Libertincem ali s Primorskimi zdrahami. V letu 2002 bo PDG šlo v Venezuelo s predstavo Kralj umira ali s Hamletom ter v Prago na Češkem, Turin v Italijo in v Litvo. V dodatnem programu se bo jeseni spet veselo zavrtel Goriški vrtiljak za najmlajše goste gledališča. Tudi ljubitelji opere in baleta bodo imeli svoj abonma. Mladi ljubiteljski igralci pa bodo prve gledališke izkušnje lahko okusili v Amaterskem mladinskem odru, ki bo nadaljeval svoje dolgoletno delo pod režijskim vodstvom Emila Aberška. Novi abonenti lahko rezervirajo sedež od 26. do 30. t.m. in od 3. do 20. septembra. Abonmaje vpisujejo pri gledališki blagajni PDG, ki je v času vpisov odprta vsak delavnik od 10. do 12. in od 15. do 18. ure, ob sobotah pa od 10. do 13. ure. Informacije dobite pri blagajni PDG oz. po telefonu na št. 05 335 22 47. Od 2. do 29. julija bo peta izvedba glasbenega festivala Brez meja. Glavnina koncertov - od 12. do 22. julija - bo na Trbižu na Trgu zedinjenja, glavno organizacijsko breme nosita tamkajšnja družba za turistično promocijo in konzorcij za turistične usluge. To bo tudi osrednji del festivala, ki vrednoti glasbo kot obliko kulture in kot komunikacijsko sredstvo, doumljivo za vse ne glede na etnične, jezikovne, družbene in geografske meje, in zrcali edinskost trbiškega prostora, ki se nahaja na severovzhodu dežele F-Jk, vpet med Avstrijo in Slovenijo ter zaznamovan z večjezičnostjo in večkulturnostjo. Na festivalu se srečujejo glasbeniki različnih narodnosti, ki gojijo različne glasbene zvrsti. Trbiški del festivala se bo začel 12. julija z nastopom francosko-špan-skega glasbenika Manu Chaa; 13. julija bo na vrsti mlada, a že uveljavljena afriška umetnica RokiaTraore iz Malija, države z bogato in izvirno glasbeno tradicijo; 14. julija bo nastopil Eagle Eye Cherry, 15. julija pa bo srečanje z vrhunskim jazzom z nastopom New Chick Corea Trio. 18. julija bo na vrsti blues z Johnom Mooneyem, medtem ko bo 19. julija nastopil George Benson. 20. in 21. julija bo na vrsti jazz in Char-lie Haden, Piero Sidoti, Renato Štukelj in Gigi Maieron, 22. julija pa bo zadnji trbiški koncert, nastopila bosta Celia Cruz in Alfredo de la Fe z latinskoameriško glasbo. Kot že rečeno, pa bo festival tudi v Celovcu in na Bledu. V Celovcu bosta 2. julija nastopili skupini De Bas in Jazz Cru-saders, 3. julija pa VNMG in Klaus Paier Trio. Na Bledu pa bo sklepni del festivala: 27. julija bo nastopila skupina Jaška Argirova iz Bolgarije, 28. julija mongolska skupina Borte, 29. pa skupina tibetanskih menihov iz samostana Drepung. Informacije nudi spletna stran www.nobordersmusicfesti-val.com, kjer so možne tudi prijave. Le-te so možne tudi na strani www.tarvisiano.org ter pri družbi za turistično promocijo (tel. 0428 2135, fax 0428 2972, e-mail apt@tarvisiano.-org) in konzorciju za turistične usluge (tel. 0428 2392, fax 0428 2306, e-mail consor-zio&’tarvisiano.org). Predprodaja vstopnic je možna tudi v Trstu v uradu UTAT v pasaži Protti 2 (040 630063), v Gorici v uradih agencije Appiani na Korzu Italia 60 (0481 530266) in v Tržiču (La Luna, ul. Matte-otti 6 (0481 790290)'.