Albinca Lipovec
Filozofska fakulteta v Ljubljani
KAREL HYNEK MÄCHA IN FRANCE PREŠEREN
Z izrazi hvaležnosti dr. Otonu Berkopcu ob 75-letnici njegovega delavnega življenja, ki je bilo posvečeno kulturnim stikom med Čehi in Slovenci
V soočanju obeh pesnikov se želimo ustaviti ob tistem podatku iz življenjepisa Mäche \ in Prešerna, ki je izpričan in dokumentiran v biografiji obeh: ob njunem srečanju v Ljubljani 29. avgusta 1834. Podatek bi nedvomno šel v pozabo, če bi ga K. H. Macha ne za- ; beležil telegrafsko, neposredno in odkritosrčno v svojem dnevniku, ki ga machoslovna ; literatura imenuje kar Dnevnik s poti v Italijo. Tudi prešernoslovje' obravnava ob povezavah češke in slovenske romantike Macho in Prešerna v življenjepisnih ovkirih. Mä-chovo pešpot v Italijo osvetli v uvodu svoje publikacije v zvezi s prikazom kulturnih stikov med Cehi in Slovenci tudi Dušan Moravec,^ kajti zdelo se mu je primerno nanizati vsaj nekaj Machovih vtisov, predvsem tiste, ki zadevajo na kramljanje o literaturi, seveda poleg beležk o veseljačenju v družbi s Prešernom in njegovimi znanci.
Problem Macha - Prešeren ni odpiral vprašanj v smislu vplivanja ali zgledovanja, kakor j je v navadi v primerjalnih raziskavah te vrste. Machovi življenjepisci naletijo na to vprašanje takrat, kadar obravnavajo njegove dnevniške zapiske. Brž ko želijo izpolniti življenjsko ozadje K. H. Mäche, ga morajo pojasniti tako, da obrazložijo imena osebnosti iz Mächovega dnevnika^ Mächovo ime se v zvezi s Prešernom pojavi tudi v korespondenci med našim pesnikom in F. L. Čelakovskim, kjer je v nemško pisanem Prešernovem pismu, datiranem 21. avgusta 1836, omenjeno Mächovo ime trikrat Prešeren na srečanje pred dvema letoma ni pozabil in zato tudi Mächi pošilja izvod svoje pesnitve »Krst pri Savici«.
Da literamozgodovinske raziskave niso šle v smeri odkrivanja odvisnosti med Prešernovo in Mächovo poezijo, bo seveda več vzrokov: prvi bo v dejstvu, da se je Machova življenjska pot sklenila veliko prezgodaj, umrl je 5. novembra 1836 in potemtakem ni utegnil svojih impresij o Ljubljani literarno upodobiti. Drugi razlog bi bil morda v naravnanosti dosedanje literarne vede, ki je primerjalne študije opirala na izpričana zgodovinska dejstva, v katerih bi bilo delo obeh pesnikov kakorkoli postavljeno v medsebojno zvezo. Literarna zgodovina pri Mächi in Prešernu kaj takega ne ugotavlja, kajti logika njunega pesniškega ustvarjanja podobnosti te vrste ni omogočala. Primerjave med obema pesnikoma bi bile mogoče v izhodiščih literarne tipologije, pri čemer bi bilo upoštevati različne determinante, ki temeljijo v strukturi njunega pesniškega dela.
Češki hterami zgodovinar Viktor Kudelka je pri obeh pesniških osebnostih opažal podobnosti" v njuni usodi in predvsem podobnosti v usodi njunega pesniškega dela. Napi- i šemo lahko tretji razlog, zakaj do stičišč z Mächovo poezijo ni prišlo vsaj še za časa Pre- i šernovega življenja. Machova izrazito subjektivistična lirika se ni prilegala času prve po- j
1 France Kidrič, PREŠEREN 1800-1838, Ljubljana 1938, str. 272.
' Dušan Moravec, Vezi med češko in slovensko dramo, Ljubljana 1963, str. 18.
' Jan Thon, Karla Hynka Mächy cesta do Italie, V Praze 1910i Karel Hynek Macha - Literarni zäpisniky, deniky, dopisy, Praha 1972.
' Viktor Kudelka, Živy odkaz mrtveho basnika - uvodna študija k češkemu prevodu Prešernove poezije; France Prešeren, Müj sen šel po hladine, Praha 1978, str. 26.
57
lovice 19. stoletja, ko je v češki književnosti prevladovala narodnostna ideja, ki naj bi poglabljala prerodni proces. Umetniško najbolj dozorela pesnitev »Maj«, ki je izšla proti koncu aprila 1836 in v kvalitete katere je bil Macha sam prepričan, je izzvenela v nerazumevanje in nesoglašanje z byronisticnim junakom ne le pri starejši generaciji, temveč tudi pri mlajših, Machovih vrstnikih, npr. v kritiki J. K. Tyla (1808- 1856). V Tylovi oceni sicer nahajamo trditve o Machovi pesniški nadarjenosti, hkrati pa se pesniku očita, da »zvoki njegove harie zvenijo v našem času ne češko ... pri nas je treba bolj kot kjerkoH drugje, da bi nastajajoča poezija dobila narodni značaj.«' Kar zadeva Tyla, znanega češkega pisatelja in dramatika, mu Machovi življenjepisci pripisujejo določeno mero ljubosumnosti in tekmovalnosti v odnosu do dve leti mlajšega Mäche. Pesnitvi »Maj« okoliščine niso bile naklonjene, kar bo po svoje vplivalo na odmevnost Machove poezije drugod, zunaj čeških dežel, torej tudi v naši Ljubljani.
Skupnosti oziroma razločke med Mächo in Prešernom bi bilo videti, če bi njuno delo opazovali znotraj narodnih literatur. Vstop obeh pesnikov v položaj domače književnosti bi mogli imenovati z izrazom iz machoslovne literature'', tj. z označitvijo »rojstvo pesnika«, pri čemer je dodati, da ima genialnost. K. H. Mäche in F. Prešerna glede na kontekst domače Hterame situacije različne razsežnosti in seveda drugačne poudarke.
Macha je v skladu s svojim deziluzionističnim pogledom na svet in v navzkrižju z razvojem češke narodne skupnosti v prvi polovici 19. stoletja ustvarjal sistem pesniških predstav in simbolov, ki se s svojo večpomenskostjo prevešajo v naš čas ter velja v češki literaturi za utemeljitelja modeme poezije.' Mächoslovna Hteratura izpričuje, da je češki pesnik sprejemal motive domače literarne sredine in iabulaüvne modele evropske romantike, vendar jih je denotiral izrazito individualno in cepil z vprašanji svojega notranjega sveta. Mächov razbojnik iz pesnitve »Maj« - grozni kralj gozdov^ - je transponiran v filozofa in izenačen s pesnikom, ki išče smisla v ničevem svetu »mask«, kjer se ideali sprevračajo v svoje nasprotje in »kjer je nesmrtnost le majski sen«. Romantična antiteza med sanjami in stvarnostjo izzveni v grozo bivanja. Rešitve ne najde Macha v življenjskem potrjevanju, temveč zunaj človeka, v lepoti narave in zemlje. Narava »se giblje živa« in je samostojen lirski subjekt; pesnik jo je prestregel z metaforami in zvočno orkestracijo, kar mächoslovci štejejo poleg miselnega bogastva k tistemu potencialu, ki je pre-rodil in še tvorno razgibava češko poezijo. V »Maju« je realiziral Macha tudi nove pro-zodijske možnosti češkega jezika, utemeljil je novočeški jambski verz.
Drugače gre opredeljevati pesniško dejanje F. Prešerna v kontekstu slovenske književnosti. Medtem ko je Macha idejno in izrazno preraščal romantične modele, je slovenski pesnik v različnih vzpodbudah evropske romantike artistično presajal v pesniško nerazvit slovenski jezik italijanske, španske in orientalske oblike ter jih napolnil z najbolj osebno bolečino, s problemi svojega naroda in domovine.
V generacijskem pogledu bi bil Prešernu bliže F. L. Celakovsky. Prešerna in Mächo bi lahko postavili v podobno antinomijo, kot jo ugotavlja Jan Mukafovsky' med Mächo in K. J. Erbenom (1811-1870): gre za nasprotje dveh tipov lirike - Machove »mladeniške« in Prešernove »moško zrele« poezije. Tu in verjetno ne samo tu pa bodo razločki, ki posegajo v jedro njunega življenjskega nazora o svetu in človeku. Prešeren namreč premosti boleči razkol med idealom in resničnostjo ter pristaja na uporno vztrajanje,'" pa četudi
' Karel Jansky, KAREL HYNEK MACHA, Život uchvatitele kräsy, Praha 1953, str. 267. 'Torso a tajemstvi Machova dila, Praha 1938.
' Josef Hrabäk, Narodni obrozeni, Pnlvodce po dejinäch češke literatury, Praha 1976, str. 145-222.
Karel Hynek Macha, Češti spisovatele 19 a počatku 20. stoleti, Praha 1973.
«Citat iz prevoda Dušana Ludvika - MACHA, Ljubljana 1970.
'Jan Mukarovsky, Cestami poetiky a estetiky, Praha 1971, str. 205.
'»Boris Paternu, France Prešeren in njegovo pesniško delo, I. del 1976, II. del 1977.
58
brez »goljufivega upa«. V najbolj osebni izrazni plasti svoje izpovedi sta Prešeren in Macha krenila v enako smer če pri Prešernu šteje Boris Paternu oksimoron za njegov najbolj osebni izrazni način (sovražna sreča, temna zarja, goljufivi up), velja to v enaki meri za češkega pesnika, ki v pesnitvi »Maj« kar niza sklope nasprotujočih si pojmov (večerni maj, strgane strune vzklik, labodov mrtvih spev, ljubice mrtve čut) in ü so pravzaprav idejni nosilci pesnitve.
Če bi primerjali Macho in Prešerna v luči zanimanja za ljudsko slovstvo, bi opazili tole podobnost posnemanje folklore je na obrobju njunega pesniškega snovanja. F. Prešeren, kot središčna ustvarjalna osebnost v okviru slovenske romantike, je bil temu pojavu vendar veliko bolj odprt kot češki pesnik, kar je verjetno povezano z delitvijo literarnih vlog znotraj češke situacije. Za prvega začetnika v posnemanju ljudskih pesmi velja v češki književnosti Vaclav Hanka (1971-1861), medtem ko F. L. Celakovsky posveti svoje pes-nenje prevajanju slovanskih ljudskih pesmi in posnemanju domače ljudske lirike. Pesnik Celakovsky je glavni predstavnik t. i. »poezije odmevov« (češ. izraz: »ohlasova poezie«, »ohlas« - »odmev« ljudske pesmi) in si je ustvaril pravo šolo v 30-ih letih prejšnjega stoletja. Med mnogimi mladimi posnemovalci folklore najdemo v revialnem tisku tudi Macho. Njegovi posnetki češke ljudske lirike so izrazito machovsko obarvani. Če bi iskali ustrezni tip malih drobnih lirskih biserov v slovenski literaturi, bi jih našli v poeziji Simona Jenka, npr. v njegovih Obrazih. Ni naključje v razvoju češkega pesništva, da se je naslednja pesniška generacija, rojena v istih letih kot naš Simon Jenko, zbrala pod okriljem Mächove umetnosti v reviji »Maj« - omenimo vsaj dve osebnosti iz tega kroga: Jana Nerudo (1834-1891) in Vitezslava Halka (1835-1879). Češkim sodobnikom Simona Jenka je bil Macha blizu, ker je imel največ poguma v boju proti konvencijam in predstavam o značaju in funkciji t i. narodne poezije. Machovim naslednikom so vzor pesniki Mlade Nemčije, poezija H. Heineja in romantika G. G. Byrona, torej pesniška umetnost s katero povezuje slovenska literarna zgodovina delo Simona Jenka
V našem prispevku smo poleg kratkih in nekako mimogrede izrečenih karakteristik želeli osvetliti srečanje med Macho in Prešernom, kakor so ga na osnovi Machovih beležk in tudi že na podlagi Kidričeve monografije o Prešernu rekonstruirali češki avtorji, hkrati pa posredovati slovenskemu bralcu avtentične Mächove vtise. Oglejmo si najprej odlomke iz knjige Karla Janskega," iz hterarnozgodovinsko pisane biografije, v kateri so bolj ali manj prisotne tudi leposlovne prvine. Poglavje, iz katerega so prevedeni odlomki, je Jansky naslovil Pot v Italijo.
Potovanje, kot smo omenili že prej, je bilo ena od Hynkovih strasti, Izpustil ni niti ene priložnosti, ob vsakih še tako kratkih počitnicah je šel kam v naravo in si ogledoval obzidja starih gradov, se vznemirjal ob divjini prizorov, opazoval podeželske ljudi in cigane, letanje ptic, igro oblakov, barvne odtenke, občutljivo oko pesnika je zmoglo ujeti in prestreči najnežnejše detajle, ki jih drugi niso opazili, kot je videti iz kratkih, včasih žal kar preveč kratkih beležk z njegovih poti. Pogosto so ti zapiski, zlasti v dnevniku s poti v Italijo, le v obhki gesla, skoraj telegrafski in današnjemu bralcu, še tako posvečenemu v te reči, največkrat težko razumljivi, z njimi si je hotel oživiti le spomin, vendar pa kakor že pelje ta svet ni izključeno, da bi po nekaj letih tudi sam ne mogel več marsikaterega mesta pojasniti.
Potovanje je bilo torej takrat splošno priljubljeno, vsak kolikor napreden študent je štel za svojo dolžnost potovati po domovini, pa tudi pisanje dnevnikov je bilo čisto vsakdanje in aktualno ne le na Češkem, kot vidimo iz mnogih prispevkov v časopisju in iz takratne korespondence, temveč tudi na Nemškem; kljub temu pa je mogoče, da je tisto veliko hrepenenje po neutrudnem potovanju in enor-mni turistični dosežki pri Hynku bilo podedovano od njegovega očega Antonina, ki je kot mlinarski fant prepotoval gotovo lep kos sveta. Tudi Machov brat Michal, zvest obrti svojega očeta, je vandral po Češkem kot mlinarski pomočnik, vendar pa še zdaleč ni imel tako razvitega čuta za dojemanje naravnih lepot kot Hynek, ki mu je dajal nasvete in ga bodril v pismu, da bi br Ij opazoval okolico.
(•J_
'' Glej a d. v opombi 5.
59
o počitnicah leta 1834 se je odločil, da se odpravi na dolgo potvse do severne Italije, ki je takrat spadala še pod Avstrijo, v Benetke in od tam preko Ljubljane in Štajerskega Gradca na Dunaj. Za družabnika si je izbral štiri leta mlajšega Antonina Strobacha (1814-1856), ki je bil z njim pešačil po Češkem že prej. Strobach je izhajal, kakor nekateri drugi Hynkovi prijatelji, iz mlinarske družine, precej premožne, študiral je filozofijo dve leti za Mächo in se prav tistega leta pripravljal na študij prava. Kasneje je bil to boter Machovemu sinu Ludvičku, 1. 1848 znan praški župan, predsednik v vladnem parlamentu in izvrsten pravnik. Že od leta 1829 se je učil laško in to znanje je čudovito pomagalo obema turistoma v severni Italiji.
Hynkova finančna sredstva so bila, seve, skromna in tudi Strobach je potoval ob kar neverjetno pičlem denarju. Na več kot šesttedensko potovanje, torej že po obsegu zelo drugačno od prejšnjih poti po Češkem, se oba nista kaj preveč pripravljala, o tem vsaj nimamo nikaltršnih poročil, razen enega samega, da je pobudo za pot dal Macha sam. Odprava je zahtevala velike telesne napore, včasih 50 do 60 kilometrov prehojene poti na dan, tako da je morala vzbuditi pozornost pri vseh njunih prijateljih.
Dne 2. avgusta si je dal narediti potni list na praškem magistratu, v katerem je zabeleženo, da je Ignac Macha študent 2. letnika prava, 23-leten, velike postave, podolgovatega obraza, modrih oči, vehkih ust, srednjega nosu, rjavih las, posebnih znamenj nima. Namen potovanja; Ferienreise nach Mailand und Venedig, potni list veljaven za dva meseca.
Na potepanjih po Češkem je nosil Macha sivo obleko in popotno torbo, kakor samega seba popisuje v Marinki (v II. poglavju), medtem ko je na prvo daljno pot v tujino dal nase svojo »čudno obleko«, v kateri je, kot pravi Strobach, zgledal »militersko« in povsod zbujal nenavadno pozornost svetlosiv plašč z rdečo podlogo in zlatimi gumbi, visoke jahalne čevlje z ostrogami in rdečo čepico. Nič čudnega torej, če so v Čeških Budejovicah »vsi proti njemu odpirali oči in usta«, kot je zapisal v pismu domov. Plašč je na poti nosil zvitega s torbo. (...)
29. avgusta sta že bila v Ljubljani in srečala Machovega znanca Neumanna. Oglasila sta se na policiji - tam so bili sami Čehi, komisar Suchanek in kanclist Ratohska. Nato sta obiskala pesnika dr. Franceta Prešerna (1800-1849), ki je bil takrat koncipient pri dr. Crobatu, našla sta si sobo pri Črnem orlu v predmestju Gradišče in se sešla s Prešernom in Braunerjem v kavarni. Popoldne so šli na rake. Proti večeru sta prišla še dr. Crobat in dr. Toman, bifi so torej skupaj sami juristi. Jedli so ščuko, ocvrtega krapa, pili nekaj vrst dragega vina v zapečatenih steklenicah in Macha je pojedel šuri veUke rake. PrevajaU so KoUarja, govorili o prof. Vodniku in Kopitarju, takrat dunajskemu cenzorju, ki gaje Prešeren v enem svojih nemških sonetov imenoval zlega sinu, ki pod zapahi drži v ječi lepotico, kranjsko Uteraturo. (citati iz Prešernovega soneta...)
Peh so, pih na zdravje Slovanov, se burno razživeli, poljubljali, dr. Toman je tolkel s pestjo po mizi, kričali, oči so se jim bliskale že ob misli na Nemce. Nazadnje se je pilo sladko, zelo opojno vino soave, ki je bilo vzrok neljubih posledic. Nekako so primotovilili domov. Mächo je peljal Crobat Prešeren in Toman sta ga začela lomiti in delati hrup v njuni sobi, potegnila sta postelje skupaj in se hotela obmetavati s stofi; Macha ju je ozmerjal s svinjo. Vino je začelo neblago vplivati tudi na želodec spremljevalcev. Naslednji dan sta imela kaj delati pri pospravljanju sobe in čiščenju obleke, nista mogla dobiti zajtrka, kajti »oštir se je tresel vse do jutra« in prepovedal, da se jima kaj postreže. Približno opoldne sta odrinila iz Orla. Srečala sta se še s slovenskim pesnikom Miho Kastelcem (1798-1868): »Niso naju hoteli pustiti. Bunda, Čehinja. Da naju bodo pospremili tja do mejne črte, da bi ostala na kosilu, da sva razburila punce. Plašč. Morala sva obljubiti. Iskali sobo, luknja. Šla sva iz Ljubljane.« Na obrobju mesta sta legla, opazovala sončni zahod in modre gore. »Konec sveta« si je tam zapisal Hynek in vzdihnil ob misU na bogovsko prekrokano noč. Spametovala ga je šele dobra juha in mleko.
Potem sta se napotila proti Celju, Slov. Bistrici in Vildonu v Štajerski Gradec ...
Poskusimo prevesti še Mächov originalni zapis z dne 29. in 30. avgusta, zavedajoč se večpomenskosti pri umevanju njegovih telegrafskih beležk, popolnoma razumljivih le pesniku samemu. Pri prevodu posameznih gesel upoštevamo opombe'^ urednikov Mächo-vega zbranega dela.
'2 Mächovo besedilo je vzeto iz 3. zvezka njegovih zbranih spisov (t 1972), ki so jih uredili Karel Jansky, Karel Dvorak in František Skfeček. Glej tudi opombo ŠL 3.
60
29. Šla sva zarana. Krasna pokrajina. Najlepša na poti v okolici Ljubljane. Drugi Dunajčan. Prvo mleko. Ljubljanski grad. Neumanna sva srečala. Moravci so se oglašali. Gozdič pred mestom. Šla sva na policijo. Sami Čehi. Knjige kupovala. Gospod profesor. Šla sva h g. dokt. Prešernu. Gospod doktor Krobath. Povabilo. Dobila sva knjige. Kupila sva. Iskala sobo. Nazaräer. Črni orel, Nro 5. Kaffeehaus pred Theatrom. Promenada. Na deski piše: »Zur Bequemlichkeit der Spazierenden wird ersucht das Begrüßen durch Abnehmen des Hutes zu beseitigen.« Gospod Prešeren in gospod Brauner prišla v kavarno po naju. Draga kava za 20 kr. Šli smo na rake. Potem pili vino in jedli kruh. Nato je prišel gospod doktor Krobath in gospod doktor Toman. Tako smo bili sami juristi. Jedla se je ščuka. Potem so prišli na vrsto velikanski raki dvakrat 4 sem moral pojesti. Potem ocvrti krap. Prevajal se je Kollar. Nato je prišlo drago vino v zapečatenih steklenicah. Govorilo se je o profesorju Vodniku. Kako so sekali špeh. Plačali so vnaprej. Potem o Kopitarju. Prešernov sonet nanj. ABC-Krieg. Nato se je govorilo o Koroški. O Slaviji. Pustili smo Slovane živeti. Potem se je pelo. Gospod Toman je bil lidel. Poljub. Gospod Prešeren je skakal. Kje jih imate, Nemci. Potem še več: Že dolgo nismo pili ga itd. Gospod Toman je tolkel po mizi in ga večkrat srknil in kričali so z nama: Čas je že itd. S a v e. In oči so se bliskale. Poln glas. Povabilo za drugi dan na tajno mesto. Šli smo scat Strobach je ležal na čelu. Peljali so naju domov. Mene gospod doktor Krobath. Motovilil sem. Kako smo prišli domov, ne vem. Gospod Prešeren in Toman sta potegnila skupaj postelje. Neznanski hrup. Prejpirj. Hoteli so metati stole. Zmerjal s svinjo itd. Bolezen. Valjal se v tem. Ni vedel, da me je grozno [pokozjlal. Tarnanje. Spominek. Note k sonetu. Zapeljevanja se je bala.
30. Red v sobi. Spravljanje v red. Pucanje. Čakala sva srajco. Šel po zajtrk. Drugič. Nič naj bi ne dobila. Schustergesellen. Gospa predsednica. Oštir se je tresel vse do jutra. Dobila sva zajtrk. Sel sem iskat gospoda oskrbnika von Lilienberg. Pohcaj. Gospod oskrbnik me je klical. Dobil sem formular. Odrinila sva iz Orla. Šla sva se poslovit Kastelic. Niso naju hoteli pustiti. Bunda. Čehinja. Da naju pospremijo tja do mejne črte,_da naj bi ostala na kosilu, da sva razburila punce. Plašč. Morala sva obljubiti. Iskali sobo. Luknja. Šla sva iz Ljubljane. Srečala sva Nemca. Čakajoč ga sva ležala. Sončni zahod. Modre gore. Prevoje. Konec sveta. Prenočišče. Dobra juha. Mleko.
Machov tekst odpira razpravljanje v različne smeri, toda vsaka od teh bi bila gotovo interpretacija. Ustrezno in polno zaporedje dogodkov bi mogel upodobiti le Macha sam. Poleg drugih ima njegov zapis Hterarnozgodovinsko vrednost v Ljubljani se je zbrala literarno misleča družba, vneta za umetnost in slovanstvo. (Matije Čopa ni bilo med njimi; po trditvi Franceta Kidriča ga takrat ni bilo v Ljubljani.) Diskutirali so o književnosti, o takratnem Prešernovem ustvarjanju, kar je Macho prav gotovo zanimalo, saj si je 1. 1833 ob izidu Šaf af ikove študije »Pregled najnovejše literature ilirskih Slovanov po letu 1833« zabeležil v svoj Zapisnik" naslednje: »Šafafikova Literatura ... itd. (v Časopisu češkega muzeja 1833 -1) ni zgodovina literature, pač pa življenjepis več pesnikov, ki jim s tem postavlja spomenik; kajti ničesar ne izvemo o literaturi imenovanega naroda; kaj nam pomaga njih literarno življenje; človek pride in zaide, nihče ne ve od kod in kam; ni važno, da je tukaj bil, pač pa to, kaj je tu ustvaril.« P. J. Šafafik je namreč 1.1833 poročal o literarni tvornosti Hrvatov, Slovencev in Srbov. Kar se tiče slovenske književnosti, spregovori Šafafik o njej brez očitkov, hvah Prešerna in pesnike, združene okoh Kranjske Čbelice, opozarja na pravopisne boje in pomanjkljivosti v zvezi z razvojem posameznih področij leposlovja. Pravoslavne Srbe in katoliške Ilire (tj. katoliške Srbe) ocenjuje z bolj strogimi merili kot kajkavske Hrvate in Slovence, kajti slednji so delali v manj ugodnih razmerah. Vrednost tega pregleda vidijo poznavalci'" Šafafikovega dela v celoviti označitvi posameznih literatur »ilirskih Slovanov« in v točnih življenjepisih predstavnikov; prav to zadnje je v Šafafikovi študiji Macho motilo.
Še preden se je K. H. Macha osebno seznanil s Prešernom, je torej vedel o našem pesniku kar precej: poleg Šafafikovega poročila je prav gotovo prebral ugodno oceno Prešernovih pesmi, ki jo je Celakovsky objavil 1. 1832 prav tako v Časopisu češkega muzeja. V romantiku Machi pa je Prešeren spoznal vsaj malo tiste nenavadnosti in izjemnosti, o kateri govorijo Machovi sodobniki.
" Karel Hynek Macha - Literarni zäpisniky, deniky, dopisy. Praha 1972, str 83. " Karel Paul, Pavel Josel Safank, Život a dilo. Praha 1961
61