O polnoči
jeminasta — o polnoči!" tako se čudi morda marsikdo pridnih nVrtče-vih" čitateljčkov, „0 polnoči pa menda nisem bil še nikoli zbujen. Ne, ne pomnim. Hu, 0 polnoči, ko je vse v najslajšem spanji, kaj se utegne neki tedaj znamenitega primeriti ?" — I, kajpada, kadar se zarijejo pod gorko odejo mlade otročje stvarce in tako na lahno zaspe, kakor morejo le nedolžne duše, ter se začno v spanji smehljati prav kakor angeljčki na podobicali — i, kajpada, potem se ne zbude tako brž, 0 polnoči je še ranogo prezgodaj. In naj bi takega zaspančka tudi s posteljo vred odnesli tatovi, pa raočno dvomim, da bi se zbudil. Zato je pač opravičeno vprašanje iz mladih ust, kaj ueki bi se prigodilo 0 polnoči.
No, no, saj se dobro poznamo. Sam sem bil na las tak, ko sem bil še v tistih letih, da mi je po zimi mati na peči pogrevala rjuhe, kadar je bilo v spal-nici premalo zakurjeno. Kaj sem takrat jaz vedel, kdaj se neha jeden dan ter začne drugi! Toda ščasoma je pa vender-le tako naneslo, da sem slišal biti dva-
—•¦<  195  >¦•—
najsto uro po noči. Pa ne le jedensamkrat, ampak še celo večkrat. Precej vse natanko razložim, kakor se spominjam.
Prvič sem imel komaj šest let. Jeseni je bilo, več dnij zaporedoma je vže lil dež, da ni bilo za nobeno delo. Ob osmih zvečer smo vže odmolili ter šli spat. Dobro ležemo, kar priteče soseda klicat našo mater:
nMica, ali ste šli vže vsi spat? Lepo te prosim, vstani no in pojdi pomagat, da pripraviva — z Bogom bodo prišli k našemu strijcu. Tako nanagloma ga je prijelo nocoj." —
Oee in mati sta vstala ter šla k sosedovim, otrooi pa smo ostali sami doraa. Meni je jela Uoditi na misel smrt. nK sosedu bode prišla po strijca, kaj, če bi jo še k nam naneslo." Pošteno sem se zbal in le sreča, da nisera bil sam. Kasneje sta se vrnila oče in mati ter povedala, da je strijcu zelo hudo, naj molimo zanj. Ko so ugasnili luč, vtaknil sem glavo pod odejo, da bi pač smrt ne zagledala mojega vratu, ker bode hodila morda prav blizu nas. — Zaspal serji. Tedaj pa se mi je zasanjalo, da je stopila prav natilioma v spalnico — sama živa smrt. Jaz sem sedel takrat — tako se mi je zdelo — na postelji ter se je tako ustrašil, da nisem spravil nobenega glasu iz grla, ko sem hotel poklicati očeta na pomoč. Smrt me ostro pogleda, zaniahne s koso in moja glava se zvali po tleh. Toliko sem še videl — da-si vže brez glave — kako se je pokazala na vratu kri, potem pa nisem mogel diliati, v grlu me je preveč dnšilo, še slednjič poskusim zasopsti, zaraahnem z obema rokania ter se — zbudim. In tedaj mi je odleglo; odgrnil sem namreč odejo, katero sem imel poprej pretesno zavito okrog glave, da nisem mogel prosto diliati. Da bi se prepričal, ali sem živ ali mrtev, potipal sem se za vrat ter dognal, da je še nepoškodovan, da še stoji na njem glava. Vender sara sebi nisem verojel, da živim; kar se izproži na steni ura ter bije poeasi dvanajst. No, ker sem slišal urin ropot, potolažil sem se precej, saj mrtveci ne slišijo. Toda še nisem bil zadovoljen. Zbudim toraj mater, da je prižgala luč. Ko je vse osve-tila in ko na tleh ni bilo moje glave, smrti tudi nikjer, in ko mi je razložila, da se mi je le sanjalo, umiril sem se ter kmalu vnovič zaspal. Kaj ne, trda rni je predla, ko prvič nisem spal o polnoči?  —  Drugič je bilo pa tako-le:
Konec vasi je po noči začel goreti kozolec. Nočni čuvaj je hitro sklical ljudi in nastal je tak vrišč in krik in tek, da so bili naši brž vsi po konci. Da-si sem spal kot tnalo, vender to je bilo pa le preveč! Nakrat sem bil predramljen. Ej, kdor še ni doživel ognja po noči, ta ne ve, kako naglo prežene požar človeku zaspanec z očij. Tn kako te zbega tisti rdeči žar in čudna svetloba! Sam ne veš, kaj počneš. Tudi jaz sem bil tako zmeden, da sem oblekel suknjico narobe ter capljal za materjo proti pogorišču, pa nisem opazil svoje zmote, da-si je bilo od ognja daleS na okrog vse svetlo. No, hvala Bogu, posebne sile ni bilo: pogorel je samo tisti kozolee, drugo pa so obvarovali. Ko ni bilo več nevarnosti, peljala me je mati domov in tedaj je zahreščala naša ura ter udarila dvanajstkrat. — Dvakrat toraj, kakor sem vam ravnokar dopovedal, bedel sem ob dvanajsti uri po noči, in glejte, obakrat se mi je slabo godilo. Dal Bog, da bi vam nikdar taki dogodki ne kratili sladkega počitka!
Toda nekoč — bilo je kmalu po zadnjem dogodku — sem se pa o polnoči ' veselil, kar se je dalo. Veste, kaj je bilo? No,  pa uganite, če si upate! — Vže
—.¦<   196  >~—
vidim, da mi ne pogodite tako lahko zastavice, zato vam raje sam povem, da je bilo prav tak čas, kakor je sedaj, ko otroci tako radi ubogajo in molijo ter so tako pridni. Tisto noč, katero nosi sv. Miklavž, zbudil sem se namreč še pred polnočjo — pa stavim glavo, da tudi drugi otroci to noč niso vši spali in ne bodo nobeno Ieto, kaj ? — in nisem odlegel, dokler ni bila svetilnica prižgana. Eadosten sem skočil k mizi ter pregledoval obilne darove sv. Miklavža in mu obetal, koliko molitvic bova zmolila z bratom, kadar vstane še on, na! pa je uda-rila ura polnoči.
nIvan, spat, spat, kaj boš slonel in visel po noči? Jutri se boš še stokrat lahko nagledal. Le hitro ubogaj, da se ne zbudi še Tinček, saj vaju bom pokli-cala jutri vže na vse zgodaj." Tako me je opomnila mati, in slušal sem. Težko sem se sieer ločil od lepih stvarij ter obžaloval, da ni vže o polnoei dan. Jeli, kako me je Miklavža dar premotil? Kaj bi neki drugikrat rekel, da bi mi bilo vstati o polnoči? Saj pravira, no pa še reeem: človek na vse pozabi, kadar je v kako stvar pieveč zaverovan!
Kar sem doslej pripovedoval iz svojih mladili dnij o vstajanju o polnoči, to so bili le izredni dogodki. Drugače sem spal sredi noči, kakor sploh Ijudje, kakor tudi vi. Samo jedenkrat na leto nisera hodil spat do polnoči, bilo je to vselej -— na sveti večer. Da, da, ta večer pa ne v posteljo, saj nihče ne misli na spanje! Kako neki, ko je toliko novega, toliko lepega in zanimivega! 0 raraku je pokropil in pokadil oče okrog hiše in po vseh shrambah, da je dišalo povsodi kakor v cerkvi, v kotu sobe je naredil vže prej jaslice, meni pa dovolil, da seni smel sedaj prižgati sveeice. Mati je položila na pregrnjeno mizo dva bleba-poprtnjaka, sploh je bilo vse tako slovesno, da nikoli v letu ne tako. Pa še nekaj ne smem pozabiti. Pri naši hiši peko navadno črni kruh. 0 božiči pa smo imeli beli, a ne samo to, tudi povitico. Sedkj pa sodite: na sveti večer sem imel te bele povitice, kolikor sem le poželel, večerja je bila tudi boljša, kakor drugekrati, in za naraeček je bil pa še poln pisker kuhanih suhih hrušek v tisti sladki hruševki; no, no, potem pa bodi človek zaspan! Nadalje lepe svete pesni, molitvice, pravljice . . . in drugo! Toda ni, da bi še kaj piavil, saj se ne da vse popisati, ko bi še tako rad hotel.   To je treba doživeti.
Zatoraj pa le čujte letos vsi na sveti večer, pa glejte dobro in poslušajte zvesto, in zagotavljam vas: nikdar ne pozabite tega zares svetega večera. Oe bi pa jel kdo dremati proti jednajstem, zakaj jednajsta je le jednajsta, steče naj ne-kolikokrat po sobi in prešlo mu bode. Seveda v cerkev k polnočnici, kjer je tudi zelo zelo lepo, vas letos morda še ne bodo pustili, premajhni ste še in premraz je taeas. Toda doma pa le čujte do polnoči — saj najbrž ni?te še nikoli, ter pomislite, da to ni kar si bodi — in pomnite, da je to uro prišel v Betleherau na svet Jezus Kristus, kateri je prebudil svet iz dušnega spanja, katero je spalo dotlej človeštvo prav tako trdno, kakor mi telesno o polnoči.                Kajtimar