Naši dopisi. S Krasa. (Dva grobova.) V 26. dan grudna min. leta je umrl nenadno — zadet od kapi — g Anton Pakiž, nadučitelj in predsednik krajnega šolskega sveta v Lokvi v sežanskem okraji. Bil je rajni komaj 31 let star, komaj l'/2 leta poročen in kot tragičen slučaj bodi omenjeno, da rr.u je soproga rodila sina, ko je on že ležal na mrtvaškem odru. Anton Pakiž je bil učitelj v pravem pomenu besede; poleg tega je bil tudi občinski tajnik in organist. Vse službe je dobro opravljal; zato gaje tudi ljudstvo visoko čislalo. Pri pogrebu so nra zapeli učitelji-tovariši v cerkvi in na grobu žalostinko in nabrali so 12 gld. za družbo sv. Cirila in Metoda namesto vencev. Bodi mu zemljica lahka! Dne 11. prosinca t. 1. je umrl po dolgem bolehanji Anton Fabiani, veleposestnik v Kobdilju pri Štanjelu v komenskem sodnem okraji. Blagi mož je dočakal 86. leto ter je imel priliko gledati uspehe svojega blagotvornega delovanja. V svojein času je bil načelnik cestnega odbora, ud pomnoženega okrajnega šolskega sveta i. t. d. Posebno glede pogozdovanja Krasa se je odlikoval ter je delal in pomagal kjer bodi, da se je vse pogodilo. Bil je velik prijatelj priprostemu ljudstvu in kot bogataš mu je poinaga! izdatno. V vseh korporacijah je deloval na to, da se niso kmetu nalagali preveliki davki. Zbog tegaje bil vedno v okrajnetn šolskem svetu nasprotnik zidanju novih in razširjenju šol, kar jaz — seveda kot učitelj — ne morem odobrovati. Anton Fabiani je zapustil 6 sinov in 5 hčera; ako se ne motim, je večina sinov akademično izobrobraženih, kajti med njimi je jeden c. kr. okrajni glavar v Voloski v Istri, jeden je uradnik pri Llovdu, jeden je arhitekt, jeden c. kr. namestniški konceptni praktikant pri c. kr. okrajnem glavarstvu v Sežani, jeden je trgovec na Štajerskem in najstarejši je doma, kjer je prevzel gospodarstvo. Hčere so — izvzemši jedne — vse omožene. Končno naj bode omenjeno, da je bil Anton Fabiani priljuhljen v vsili krogih. Zaradi njegovih velikib zaslug ga je Nj. Veličanstvo odlikovalo z viteškim križem Frančisek Jožefovega reda. Blagi pokojnik naj v miru počiva. L—n. Iz Stopič. Kako težaven je pouk tara, kjer je prevelika množica otrok, ve le tisti, kateri je to že skusil. Veliko je pa še šol, v katerih je čez postavno število šolskih otrok in to večinorna na jednorazrednicah. Koliko truda, koliko dela ima učitelj z 200 do 300 učenci! — Kakšna pa je plača za to? — Bi li ne bilo res pravično, da se plače urede po službenih letihV Pa ne moleduj, mi bodete rekli; zato jenjarn o teni, pa povem nekaj o naši šoli. Pri nas imamo že vefi kot jedno desetletje vsako leto krog 300 šolskih otrok, (seveda je za šolo godnih še več); zato je lansko leto tukajšnji okrajni šolski svet prosil za razširjenje jednorazrednice v dvorazrednico. Da bo to težavno, je gotovo. Ce tudi je šolsko poslopje veliko videti, vender ni prostcra za drugi razred; zato bo treba šolo dozidati, kakor se je izrazil tudi bl. g. glavar lansko leto, ko jc šolo pregledaval. Naša želja je le, da bi se to tudi kmalu uresničilo, ,ker pouk pri tolikem številu otrok trpi, ko se ne doseže zaželjeni cilj. Velike važnosti je dandanes pouk v deških rokotvornih delih, zato ga naraeravamo tudi na tej šoli vpeljati. Siavni deželni odbor nani je že v ta namen dal 120 gld. in sl. kranjska hranilnica 100 gld. podpodpore, tako je začetek že storjen; treba nam je še dovoljenja od c kr. deželnega šolskega sveta, da pričnetno s poukoni. Še nekaj mi bodi dovoljeno dostaviti. Letos preteče 10 let, od kar je innogo mojili gg. tovarišev zapustilo pripravnico. Nekateri so izrekli željo, da bi lOletnico skupno obliajali in sicer v beli Ljubljani od koder smo se razpišili. Zatorej naj blagoizvolijo vsi oni gg. lovariši, kateiim je do tega, da se omenjena želja uresniči, podpisanetuu naznaniti, se li mislijo udeležiti skupne desetletnice, kje, kdaj iu po kakem vsporedu, da potem naznanim občno željo v našem e. .Tovarišu", — kateri — upatn — bo lo sprejel.*) V. Zavrl. Z Dolenjske meseca svečana t. 1. V teku zadnjih let se je zgodilo za nas ljudske učitelje na Kranjskem primerotna mnogo. Vsled regulacij in zboljšanja učiteljskih plač, vsled razširjenja ninogih šol na večrazrednice, vsled otvorenja ferijalnega tečaja za sadjarstvo in vinarstvo, vsled podpore za obiskovanje učiteljskega tečaja na Dunaji za izobrazbo v deških ročnih delih — trudi se visoki deželni zbor kranjski, da bi nam naše materijalno stanje po inogoeno?ti zboljšal, pa tudi, da bi našo delavnost za povzdigo narodnega blagostanja poveeal. — Ali je s' *) Prav rudovoljno. Ured. tem vseni faktorjem vstreženo, ne vein, toliko je pa resnica, da vsak izmed nas teh dobrot ni bil deležen in jih tudi ne rnore biti: na drugi strani se pa za povzdigo narodne blaginje ni še vse storilo, kar je mogoče. Marsikak nas učiteljev, da si nilad in ukaželjen, trudi se zarnan. da bi v piilično kratkem času do nadučiteljske službe pospel se; marsikak službuje v tacem kraji, kjer je on s službovanjen zadovoljen. in prebivalstvo ž njim, toda prepičli dohodki silijo ga, za boljša službena inesta prositi. Stalne postranske dohodke pridobiti je časi celo nemogoče in od tod težnja drugam potnagati si. Visoki deželni zhor pač skrbi za to, da nam učiteljem podajo priliko, da se izuriino v sadjarstvu in vinarstvu; tu se gotovo da marsikak krajcar zaslužiti, stalni in imenovanja vredni postranski dohodek pa to nikakor ni; učitelj je vesel, če mnogo drevesec med farane speča in da jih le-ti zasadijo. Hvala za to delo je često grda nelivaležnost. Vender ravno mi učitelji si laliko z nekim postranskim dohodkom tako svoje službeno mesto omilimo, da si no želitno drugam prestavljeni biti. Tak postranski zaslužek je gotovo tistini inogoč, kateri imajo veselje do čebe1 a r s t v a. Naša Kranjska je sloveča po svoji č e b e 1 i, katera je svetovno znana po svoji pridnosti in pohlevnosti, iz vseh delov sveta, iz vseh evropskih držav poprašujejo po nji, vzlasti se spomladi roji drago plačujejo in lahko spečajo; naša kronovina je pa tudi v srečnem položaji, da ima jako ugodno lego, veliko paše za čebele — ne manjka jej druzega, kakor pridnih invnetihčebelarjev. In zakaj se ne bi iz med nad 500 učiteljskih močij jih dobršni odstotek našlo, kateri bi z veseljem se čebelarstva lctili? Ako se ne motitn, se je svoje dni, ko je bila preparandija še v Idriji, čebelarstvo na učiteljišči piedavalo. — Ne pristoji nii beseda, ali naj se ta predmet vnovič na sedanjem učiteljišči uvede, toliko je pa gotovo, koiisten bi bil. Seveda za jeden predmet razširili bi se učni predmeti, koja se od pripravnikov zahtevajo. Vender, aku so že pred innogiiui leti upeljavo take vednosti z.i tako potrebno spoznali, ne škodovalo bi natn dandanes. Dokier se pa to ne uresniči, nienirn, da nain ni treba križem rok držati, ampak poinagajmo si saini! Dobrih knjig, iz katerih se da teoretično čebelarstvo priučiti, vzlasti nemških (Vogel, Beilepscb, Scbachingeij ne primanjkuje ; praktično izurjenost moranio si na tak naein piidobiti, da poprašujemo znane čebelarje za svet, jih večkrat obiskujeiuo in se marljivo s eebelaini pečamo. Puznani čebelarje, kateri si v ugodnih letih po vec sto goldinarjev s čebelarstvoin pridobijo in naš čebolarski inujster in trgovec s čebelaini v Mojstrani na Gorenjs-kern gosjiod Ambrožič peča se v prav veliki uieri — uprašajte njega: ali se ne da čebelarstvo racijonalno na Kranjsketn gojiti? — Prepričan sem, da kar je za priproste kmetovalce mogoče, kar vzlasti na Gorenjskem v obilnej meri opazujemo, da se nar o d brez pravega teoretičnega pouka z lepim vspe- bom ukvarja s čebelarstvo.n — to bi bilo kot po- stranski dohodek za tnarsikaterega nas učiteljev toliko važnejše in s toliko lepšim uspebom venčano. Koliko prijetnih ur, koliko zabave, koliko kratkočasja ima se vrh dobička pri tetn! Ker je vsak začetek težak, ker si je treba čebelnjak, potrebne panje, priprave in slednjič čebele oinisliti, kar seveda stane, zato bi bilo niorda na pravem inestu, da bi se pri nas na Kranjskem tako napravilo, kakor se že nekoliko let na Ogerskem z najlepšim uspehom deluje. Manj iinoviti posestniki in drugi, kateri se žele s čebelarstvom pečati, dobijo proti izkazu državno podporo v znesku 100—150 gld. za napravo čebelnjaka in nakup čebel. To neobrestno posojilo povračujejo nazaj v sledečih obrokih. Po preteku petih let začno vsako leto po 15 do 20 gld. vračevati tako, da čez 10 let posojilo vrnejo, čebelnjak in čebele jim pa ostanejo. Da se čebelarstvo na Kranjskem povzdigne, ker se je v prejšnjih časih v večji meri gojilo in deželi lepe dohodke donašalo, inenitn, da iinamo poleg duhovščine mi učitelji lepo priliko, da se to zgodi. Pri tera koristiino narodu, da ga napeljujemo k dobremu in lahkernu viru dohodkov. Ako bi visoki deželni zbor dovolil nekatera brezobrestna posojila v zneskih po 100—150 gld. nekaterim učiteljein, recimo 5—6; ako bi veleslavna kranjska hranilnica isto storila, ako bi slavna c. kr. kinetijska družba s poukom vrh tega uplivala — upain, da bi se čebelarstvo povzdignilo na višjo stopinjo. Z Dobrove. (Vsakemu svoje.) Kronika naše šoie hrani vrlernu g. učitelju Jožofu Novaku z dne 15. kiniovca 1892. 1. sledeči laskavi spomin: ,Danes poslovil se je tukaj blagi in vrli učitelj gosp. Jožef Novak, preselivši se na drugo učileljsko službo na Brezovici pri Ljubljani. Ta vrli in blagi mladenič je služboval tukaj na Dobrovi skozi tri leta. Dičijo ga vse najlepše lastnosti kakor: ponižnost, krotkost, pravo krščansko-pobožno življenje, miroljubnost, izredna pridnost in delavnost v težavnem in iinenitnem poklicu ter istinita ljubezen do v pouk mu izročene šolske mladine. Ker je vrlo nadarjen in v svojein poklicu, z vedami izvrstno podkovan, dosegal je s svojim praktičnim postopanjem pri pouku v resnici najlepše uspehe, radi česar ga bodemo Dobrovčani zelo pogrešali. Otroci so ga radi imeli in resnično ljubili ne le kot natančnega in vestnega učitelja, nego temveč kot pravega prijatelja in dobrotnika svojega; zato so bili mu tudi vedno iz srca udani in so inu z vrlimi uspehi delali veselje ter mu trud tako z bvaležnostjo povračevali, kar vse je bilo tudi njemu samemu v najveojo radost Pa ne le šolska mladina, nego tudi odrasli vse šolske občine so ga ljubili; s svojitn mirnim in odkritim značajem, prijaznim občevanjem in blagim srcem si je bil pridobil takoj ob nastopu službe tukajšnje pri občanib popolno zaupanje in naklonjeaost, kar si je v polni meri tudi bil do konca službovanja njegovega tukaj ohranil. Ob njegovi preselitvi od tod je bil le jeden glas ttied občinstvotn: .Škoda, da nas je zapustil; vrli učitelj in izgledni kristijan je bil". Vsem, katere je poučeval in s katerimi je občeval, ostane vedno v najboljšem in najhvaležnejšetn spominu. Blagoslov in pomoč božja naj spreinlja vrlega gospoda ueitelja po vseh njegovih potih; prava pamet in trdno zdravje bodita mu do skrajnih dnij človeškega življenja najzvestejša spremljevalca in tovariša ter naj rau delata njegov sicer težaven a imeniten poklic učiteljski mil in prijeten!" Zelja je, da bi Bog mili domovini slovenski naklonil prav veliko število tako uzornih učiteljev! 11. Z Iga. V četrtek dne 26. prosinca okolu polu 10. ure zjutraj je začelo goreti malo šolsko poslopje na Golem. Ogenj je nastal vsled pregoritve lesa pri peči. Pogorela je le streba in podstrešje ter oboknice,  ki so bile pod streho spravljene. Škode je do 100 gld. Klopi in vso drugo opravo in učne pomočke so rešili in znesli v farovž, kjer bode sedaj gospod župnik M. Erzar moral poučevati, kakor je lansko letu. Šolica je bila po leti 1892. po prizadevanji g. župnika popravljena in letos bo treba zopet na delo, a ljudstvo je ubogo. T.