It vvas the rush hour in Ljubljana, vvith crovvds hurrying home on foot, or lining up at bus and streetcar stops. A steady stream of bicycles and motor bikes vvas wending its way betvveen the lines of cars. This great city, its modern features closely blending vvith the Austro-Hungarian past and its traditions, presented a specific com-plex of bourgeoisie and comradeship, Communism and Western capitalism. Clearly a victim of its geographical location, it vvas one of the most cultured cities in the Balkans. Anka was indeed proud of this city of hers, the natural beauties of the Slovenian landscape, and her Slovenian people, of whom she vvould often say, "Communists or non-Communists, vve are Slovenians, and vvill remain Slovenians, vvith or vvithout Vugoslavia." ..Between Two Iron Curtains" - page 219. lETM* XXX*. - VOLUME XXXI. NOVEMBER 1981 fustlSKED MONTHLTIY: Novice iz Slovenije Slovenski komunistični režim je po več kot 35 letih preko Mitje Ribičiča, predsednika ZSDL, v poročilu Teleks 12.3.8) str 14 (Zaliv 1/2/81) dal vedeti: "Tedaj smo brez velikih sodnih procesov obsodili na smrt nekaj tiseč največjih zločincev. Morda je revolucionarni val včasih odnesel tudi nedolžno žrtev, - koga,ki so ga prisilno mobilizirali. Toda mislim, da tu ni odgovorna revolucija, temveč zločjnci, ki so to napravili." Analiza gornje izjave bi bila, da režim prizna, da je v mirni dobi dal pobiti tisoče rojakov brez dolžnega sodnega procesa. Prizna, da so bili nekateri naedolžni in sicer smatra za nedolžne samo tiste, ki so bili prisilno mobilizirani. Za nedolžne žrtve pa odklanja odgovornost in isto pripisuje zločincem. Kot vidimo se režim želi znebili te odgovornosti po načinu, kot je svoječasno dal navodilo časnikarjem,naj ne vežejo današnji • "izvrstni" ekonomski položaj s sistemom. — Verjetno so tega tudi krivi zločinci iz pred 35 let? - Gojrnja izjava pač ne bo prinesla pomiritve. Nasprotno! Režim zadevo poostruje, ker govori o opoziciji kot največjih zločincih. S samo delnim priznanjem o tisočih mrtvih, — čeprav gre resnična in znana lista v število ll.ooo, ostaja režim na svojih starih pozicijah o junakih in svetnikih na eni strani in zločincih na drugi. Ko smo v preteklin letih biiSaii govorni delovanju režima Kavčiča, smo dobili vtis, da se ti ljudje sicer verni partiji, a so pokazali neko gotovo višino, dvignjejno nad primitivnostjo stare garde iz let 41/46. Na žalost gornja izjava kaže, da se uradna Slovenija zopet vrača, vsaj trenutno —, v najtemnejšo obdobje svoje zgodovine, v leta krvave nepotrebne revolucije. DVODEVNE ŠTUDIJSKO ZBOROVANJE DELAGATOV ZVEZE PROUBOLJŠEVIŠKIH NARODOV V TORONTU (Anti-Bolshevik Block of Nations Začetki tega gibanja segajo že v medvojna leta zadnje svetovne vojne, ko so se 21. in 22. novembra 1943, leta v Zitomeru, v Ukrajini, zbrali zastopniki po ruskem imperialističnem komunizmu in germanskem nacizmu zasužnjenih narodov,in se v soglasju zedinili, da bodi cilj tega protikomu nističnega mednarodnega gibanja osebna svoboda in samoodločba narodov kot edini predpogoj narodne neodvisnosti in narodne svobode. Število narodov, ki so se pridružili temu globalnemu proti-komunističnemu gibanju, se je v povojnih letih povečalo. Med zadnjimi, ki so se pridružili, so Vietnamci in Afganistanci. Vrata v to globalno protikomunistično in protiimperialistično organizacijo, slonečo na narodni osnovi, so odprta vsem zasužnjenim narodom. Zastopniki zasužnjenih narodov so te cilje: osebno svobodo samoodločbo narodov — torontskem zborovanju potrdili kot edino skupno bazo za osvoboditev narodov, sveta na splošno, izpod sovjetsko-ruskega imperializma in komunističnega suženjstva. Canada) m na znova Poleg narodnih delegatov so dvodnevnemu študijskemu razpravljanju dali posebno pozornost častni gostje: konservativni poslanec angleškega parlamenta Mr. J.A.D. Wilkinson, poslanci kanadskega in ontarijskega parlamenta, znani ameriški politični analist Mr. Edvvard 0'Connor, profesor Truong Quang Si, Mr. Said Zafar, Dr. Anatoly Bedriy . . . Zborovanje je potekalo pod častnim pokroviteljstvom g. Jaroslava Stetska z gospe soprogo, ministerskega predsed nika svobodne ukrajinske vlade iz leta 1941. in sedanjega predsednika "Zveze protiboljševiških narodov". Medtem ko so delagati podali poročila o svojih zasužnjenih narodih, so glavni govorniki osvetljevali važnost pro-tikomunistične, imperialistične borbe z globalnega vidika. V tej zvezi je važna ugotovitev ameriškega političnega izvedenca, bivšega predsedniškega pooblaščenca za povojne beguce . Edvarda 0'Connorja,namreč, da je v senci globalnega sovjetskega komunističnega imperializma oživela in vzila "vrsta regionalnih imp-ialističnih genocidnih političn teženj. Kot tipičen primer je vetrdilo svoje trditve navedel jmunistično Jugo-Slavijo. Ko je zbranim delegatom podal lonološki pregled dogodkov v K«ovem, je dejal, da nosi odgovnost za vse albanske žrtve (j zanesljivih virih čez dva tišči) za vso genocidno politiko poti Albancem in ostalim narodomlugo-Slavije, prvenstveno Slovencv in Hrvatoy mnogostranski rbski imperializem, ki v svoj bolestni ambiciji inači Jug-Slavijo s povečano Srbijo. Ob zaključku zbonvanja je bila sprejeta resolucija ta splošnem, vsestranskem koordniranem in s^njjroniziranem odporu Doljševiško-imperialistični in komunistični tiraniji Slovenci smo včlanjeni v tej organizaciji že dobrih 30 let. Na tem zasedanju sta slovenska delegata podala poročilo o razmerah v Sloveniji in delovanju slovenske politične emigracije. L. Pečan Videmski dnevnik „Messagero Veneto" je objavil 4. oktobra precej dolg esej kritika Ferruccia Mazzariola o pisatelju in pesniku Edvardu Kocbeku ob drugi izdaji, ali bolje rečeno ob novi izdaji njegove knjige "Tovarišija", ki ima v italijanščini naslov "La compagnia". Kot zano, je knjige prevedel v italijanščino Aloj2 Rebula, kot prevajavec druge izdaje pa je podpisan Antonio Setola in je izšla pri založbi Cseo-Biblioteca v Bologni, kjer je nedavno izšla v prevodu tudi zbirka oziroma antologija Kocbekovih pesmi, pod naslovom "La via dell'ambra " (Jantarjeva pot). V Sloveniji pa je izšla pred kratkim pri Mohorjevi družbi knjiga Kocbekovih esejev o modernih zahodnih mislecih in pisateljih. Ferruccio Mazzariol posveča pozornost predvsem miselni plati Kocbekovega dnevnika iz vojnih let. Esej začenja z besedami: "Edvard Kocbek, rojen v Sloveniji leta 1904, eden največjih pesnikov v svoji domovini, pro-gresistični kristjan, se je boril v slovenskem odporniškem gibanju skupaj s komunisti, v prepričanju, da se lahko iz "tovarišije" odločnih in bratskih ljudi porodi nova Jugoslavija. Zaupal je, z nekoliko nemira, v marksizem, pojmovan kot politično-socialna praksa in organizacija, odtrgani od "dialektičnega materializma", to je od svojega globokega in totalnega ateizma, ki pa je po mišljenju Maritaina, Del Noceja Italijanski kritik o Edvardu Kocbeku in tolikih drugih krščanskih mislecev osrednje jedro in nosivec komunistične ideologije". Ferruccio Mazzariol potem nadaljuje: "Tudi Kocbek si je kot vsi katoliški progresisti, ki jih privlači komunizem, delal utvaro o začasnosti in prehodnosti marksistične ateistične ideologije. O tem priča njegov dnevnik "Tovarišija" iz časa med 17. majem 1942 in 1. majem 1943. To je živa in tudi neusmiljena priča te pomote in te samoprevare, ki jo ponavljajo katoliški komunisti še v zadnjem desetletju. Kritik navaja Kocbekovo misel, da sta lahko v kapitalistični družbi Cerkev in krščanstvo samo farizejska. Postala bosta prava, v skladu sama s seboj, samo v socialistični družbi. Nato pa daje prav Avgustu Del Noceju, znanemu italijanskemu filozofu in esejistu, ki je v svoji nedavno objavljeni knjigi "II cattolico-comunista" zapisal, da je ravno v omalovaževanju filozofske plati marksizma skrajna šibkost misli vseh takoimenovanih progresističnih katoličanov, ki so se usmerili k ateističnemu komunizmu. Namesto da bi objektivno in polno priznali filozofsko potenco marksizma, smatrajo to samo za nekak dejavnik ideološke in postranske nadstavbe ter se delajo prepričane — kar obilno dokazuje tudi Kocbekova "Tovarišija" — da bo marksistična analiza, osvobojena ateizma, še bolj razsvetlila metafizično in religiozno bistvo katoličanstva in ga očistila zgodovinskih navlak in usedlin, kar ga pači in ga dela konservativnega. Ali z drugimi besedami, vrnila mu bo izvirno evangelijsko čistost. Kot smo že navajeni v takih italijanskih esejih, italijanski kritik nato nekoliko pomeša Kocbekove življenjske podatke in zmotno piše, da je bil Kocbek po vojni tudi zaprt. V nadaljevanju pa naglaša tiste plati Kocbekovega dnevnika in mišljenja, ki se mu zdijo pozitivne, izvirne in globoke in ki jih je mnogo. Kakor je bilo Kocbekovo mišljenje, ko ga primerja z mišljenjem nosivca francoskega personaliz-ma Emmanuela Mouniera, naivno — čeprav je bil tudi ta po njegovem kljub svoji privlačnosti intelektualno krhek — pa je vendar, kot razodeva "Tovarišija", pravi pisatelj. Dogajanje v gverili mu daje možnost, da v polni meri razkriva svojo naravno in veliko sposobnost opazovanja človečke duše, stvari, dogodkov in ideoloških ter filozofskih sistemov. Domotožje, nežnost in meditacija se popolnoma spajajo (Nadaljevanje na 2. strani) Govor slovenskega delegata na j. dseuanju- ševiških narodov" v Torontu. Mr. Chairman! Rev. Fathers! Distinguished guests! Delegates! Ladies and Gentlemen! ed aH nations in Yugoslavia: robbed of the fruit« of their in POROCEVALEC KOROŠKE NOVICE Nismo se čudili, ko je pred kratkim podpredsednik Zveze Slovenskih Organizacij (ZSO) bivši socialistični poslanec jej Ogris, slovenski Korošec v svo-jstvu župana v Bilčovsu na Koroškem volil proti rabi slovenskega jezika pri občinskih sejah, tudi se nismo čudili ko je isti funkcionar ZSO preprečil namestitev slovenskih topografskih napisov v njegovi občini, eni izmed redkih, ki ji Austrijci milostno dovolijo take napise. Čudili se nismo(ker je ZSO naslednica OF in kot taka zastopnica Slovenske komunistične partije, za katere narodnost predstavlja samo sredstvo za dosego in obrambo revolucije. Zelo pa smo se čudili Narodnemu Svetu Koroških Slovencev NSKS, da ob priliki čudovitega in množičnega obiska Korotana in Kresa iz USA niso smatrali primerno naše rojake javno pozdraviti. To čast so potem v sramoto Koroških Slovencev prevzeli Avstrijci v osebi celovškega župana, ki je celo grupo sprejel v mestni hiši. Ob tej priliki je slovenska pesem mogoče prvič donela na glavnem trgu Celovca. Čudili smo se tudi, da glasilo NSKS Naš Tednik ni objavil niti besede o obisku koroših maturantov v ZDA in Kanadi in čudili smo se tudi, ker niso omenili v NT letošnje Drage, slovenskega simboličnega parlamenta v letošnjem zasedanju. Namesto Našega Tednika lahko v bodoče beremo ljubljansko Before briefly outlining the pre-sent situation in Slovenia, vvhich is one of the federated socialist republics of Yugoslavia, I vvill take this opportunity to reject an artificially created fallacy, a sort of mythical belief, about the pre-sent Yugoslavia, or, if you vvish, "Tito-Slavia", as it is sometimes called. Since 1948, vvhen Tito-Slavia vvas ousted from Cominform, the liberal left-oriented intellectual naivety around the vvorld helped to create certain vvrong images and, consequently, vvrong conclu-sions about Yugoslavia. The Marxists of ali colours, further, liberal left intellectuals, blind follovvers in general, and, of course, mass media included, vvere trying to convince the vvorld, the vvestern vvorld in particular, that Yugoslavia is the most liberalized country in the vvorld, vvith personal freedom vvhich ex-ists novvhere else; furthermore, they vvere trying to depiet Yugoslavia as an example of hovv states should be organized and run. The fact is, that Yugoslavia vvas under Tito, as it is novv, a typical, classical communist state, Trojan horse, prison of Yugo-Slav nations, vvith ali its tyrannical and dietatorial trapp-ings, sueh as: totalitarian Communist party, completely detach-ed from the enslaved nations; eruel, secret police, who daily control nations and individual lives, in Milovan Djilas' ovvn vvords: "The Nevv Class!" vvhich materially and spirituaJJy ensiav-Delo, saj linija je ista. Potem ni čudno, Korošči zapuščajo slovenski tabor. Bolj vesele novice pa imamo o Mohorjevi, ki imajo velike načrte kako bodo v bodoče namestili dijake slovenske gimnazije v Celovcu in zgleda da je podpora Mohorjevi danes edina prava pot za dvig slovenske narodne zavesti. POROCEVALEC Albanians, robbing them of freedom, basic human and political rights. To repeat again: present Yugoslavia is a Communist state, in a certain way even more eruel than the other states under Soviet Russian im-perialistic domination. The events in Kosovo early this year , vvhere more than tvvo thousand Albanians died violently, confirm and support my statement. The small Slovenian nation, hardly tvvo million, is victim of the so-called multiple Yugoslav im-perialism sueh as: economic, linguistic, ideological and administrative. Time does not per-mit me to go into detail. Yet, the short economic pieture, as is seen and described by an outsider, by Victor Maier, correspondent of Neue ZUrcher Zeitung, vvill teli the vvhole tragedy of the Slovenian nation, and I quote: "Without doubt, the Slovenes could have participated in the economic development of West Europe from 1945 onvvard, thanks to the relatively high level of their economy and the qualities of their national character, thus their state could today be at least at the same, or perhaps at an even much higher level of development than the neighbouring West European countries. Jnstead, entirely apart from the catastrophic conse-quences of the Communist economic system, the standard of living of the Slovenes has been kept dovvn though the years by force, or, as one says in Communist jargon, "administratively", to the benefit of the much less developed republics of Yugoslavia. During the first years of the centralized planned economy this policy prac-tically resulted in depressing the Slovene vvorker to the level of his Bosnian or Macedonian col-leagues. Later on it vvas done through massive levies." "It can confidently be said that in the vvhole history of the postvvar period, there is no other čase, vvith the exception of the Soviet colo-nial areas, in vvhich a people have been so massively exploited and Slovene; even coloniST history could probably offer fevv sueh flagrant examples . . . Zalar has collected some figures, but only for the period after 1952 vvhen the situation vvas improving. Serbia, for example, vvith a national in-come of 314.7 billion dirars in 1952, could retain 162.2 billon for her ovvn use and had to piovide 152.5 billion for the federal budget. Slovenia, vvith her mich smaller population, in the sameyear had a national income of 119.4 billion dinars, could retain only 42.3 billion and had to povide 97.1 billion, relatively mor«than tvvice as much as Serbia, fonhe federal budget. In 1953 Serbiaiad to pro-vide for the national udget only 86 per cent of the parof her national income that sh could retain for her ovvn use Slovenia, hovvever, had to prode 214 per cent. These proportns by no means changed in ubsequent years. Figures for 195 for exam-ple, show that Serbia tained 36.6 per cent of the sales t£payments to the federal budgebne of the most important sours of taxa-tion in Yugoslavia. Jvenia re-tained only 1.2 per ce. One further and even morsignificant item from 1958. he total Yugoslav budget inhat year amounted to roughh35 billion dinars; to that Sloven vvhere on-ly 8.6 per cent of t?oslavia's population lives, had :ontribute 125 billion dinars, or 2 per cent of the national bud| The 125 billion dinars represed 45.6 per cent of Slovenia's totational in come. In 1956, 1957 ai958 only 1 per cent of planned iorts of in vestment commoditivas allot-ted to Slovenia; the t went to the other republicfhus the Slovenes are proba the only European people wnot only have not profited frAmerican economic aid (but h in addi-tion, had their ovvn urces ex-ploited by others." Hovv did the Šlo\in nation react? I am going toition only a fevv historical fact: 1. In November 19 the coal mineš in Trbovlje, Siia. a sit- dovvn strike vvas in progress. It Belgrade central government. settlements — of Serbians and » .J- inrt ..t..«.- O---f tU,.. nciaily acfmitted, but not publicis-ed, economic strike in a country under Communist rule. By bring-ing dovvn, 800 meters under the ground, the then president of the Slovenian socialisj republic, as a hostage, the vvorkers kept him dovvn until the strike vvas sue-cessful. "The nevv class" of Communist exploiters vvas calmly forced to surrender part of their spoil back to the vvorkers vvho pro-duced it. 2. Resignation of the Communist Slovenian republic government under the presidency of Stane Kavcic in protest against the centralist interferences from Hungarian uprising, the Yugoslav central government proclaimed a state of emergency in Slovenia, vvith full military force, in order to control Slovenian diseontent against Belgrade's multilateral imperialism. 4. Recently leaflets appeared on the vvalls of factories and other ex-posed places, openly demanding individual freedom and Slovenian independence. 5. Our Slovenian nation, spiritually enslaved and economically exploited, is today vvitnessing another Belgrade multilateral imperialism in the form of internal colonization — - ortrer nationaiiiies in aiovenia. /it present Slovenia is home to over 250 thousand nevvcomers. If this genocidal policy continues, the Slovenian nation, living on the crossroads betvveen Romanic, Germanic and Slavic vvorlds, vvith its typical Slovenian characteristics, vvill disappear and our sad and nostalgic greeting to the unmoved and disinterested vvorld is going to be: Morituri te salutant! There is hope. We firmly believe that vvith God's help the freedom of the individual vvill prevail and, in the near future, the Slovenian nation's independence will be achieved! Ontario Pooblaščeni raziskovalci za ugotavljanje obstoječih rasnih različnosti v vladnem oglaševanju in obveščanju vabijo zavzetne posameznike in skupine da predložijo svoje poglede v obliki vlog („sub-missions") o tem, kako prikazati rasno različnost ontarijskega prebivalstva v vladnem oglaševanju, tiskanicah in „audio"-vidnih izvedbah. Pooblaščeni raziskovalci bodo upošteva« priproročila pn izoblikovanju ontarijske vladne politike. Napisane vloge bodo sprejemane do 15. januarja 1982., in morajo biti naslovljene na: The Task Force on the Portrayal of Racial Diversity in Government Advertising and Communications The Cabinet Office, Room 369 Parliament Buildings Queen's Park Toronto, Ontario M7A1A1 Douglas Evvart Chairman ■>«n(kty fcjr Mrve*Ka NiIImmI Film h.« «f ftw4a A»r„ SMJVENSfA DRtAVA Mu). bZDAI.KMMl.in....____ m kmifirov, .. A.JB). M.- tlh^n. »jtnMj. -n „ . - » »•">> ■» Tt.( MM, v^rZ^m.^ZET' ^V* ' .klad.,. V «*Hl, m«!*,,«« -^»».li^iZSr Cen. ,. po«U p. rr.Ji^., ZEDINJENA SLOVENIJA RAMON L FAICON 4158 CAPITAL FEDERAl COUOTRV HOAD, MULML-R Paste! Buenos Aires, lTcetsadr.ik 3? Kongr Dragan Ind • ABN of Nations — Canada imel v dneh 6. in 7. okt. zanimivo zborovanje v Torontu, ki se ga je udeležilo 12 narodnosti izpod komunistične zasedbe. Predvajali so tudi film iz Afganistana v barvah. • Zapisati moramo nekaj nad • Od 30.10 do 18.11. je razstavljal v „Gallery Ingčnu" na 577 Mt. Pleasant Rd. skupaj z umetnikoma g.g. Christpherom Adeney in Stan Sellen-om, slovenski ustvarjalec in umetnik g. Ted Kramolc, ki nas tokrat spet presenetil s svojimi novimi umetninami,ki kažejo od leta do letu stalni vzpon njegovega ustvarjan- vse uspešni bankefov, kot so bili ja. Morda ne bi bilo napak če bi se ,,koroški", domobranski, nam kdaj predstavil tudi samo za "Lipa"-starostni dom, razprodaja Slovence za eden ali dva dni. "Starine" za "Lipo" in drugi. Vsekakor, naše čestitke umetniku. ZAPOSLI POHABLJENO OSEBO Če ste delodajalec, ki išče izvežbane ljudi s talentom in voljnih delati, poglejte na sposobnosti pohabljenih oseb. Mnogi izmed njih imajo sposobnosti na različnih stopnjah trgovanja, industrije, rokodelstva in poklicov. So voljni, samostojni in so v mnogih slučajih v pogledttorilnosti bolj produktivni kot povprečni delavci Pomagati vam najti najljšo osebo za določeno delo, stojimo z vami z naslediti: 1. Vnaprej pregledani prosildri so sposobni zaposlitve. 2. Zanesliva obvestila o njih ožnostih in omejitvah. 3. Poskusna delovna brezplai zaposlitev. 4. Izvežbalno plačilo s pomočdeljene plače za čas Internationarar of Disabd Peras IN BO TI POMAGANO začetnega vežbanja-na-delu, če je isto potrebno. 5. Postopna nadzorna uslužnost za zagotovitev stalne primernosti novih uslužbencev. 6. Denarna pomoč za posebne stroje ali stavbne prilagoditve, da se omogoči delo gotovi osebi. Imamo ,,Vocational Rehabilitation" posvetovalne v vseh centrih v Ontario, pripravljeni vam pomagati najti in usposobiti vam potrebne nastavljence. Za nadaljne informacije ali za primerek naše brezplačne knjižice „The Staff You Need" kličite (416) 965-7252, ali pišite na Vocational Rehabilitation Service, Communications Branch, 7th Floor, Hepburn Block, Queen's Park, Toronto, Ontario M7A 1R9. Ontarijska vlada - dela v pomoč ljudem. Ministry of Community and Social Services ©Ontario Frank Drea, Minister VVilliam Daviš, Premier \ \ 29. OKTOBER 1918 SPOMIN IN OPOMIN NA PROSLAVI "29 OKTOBRA", 25.X.81 JE G. P. MARKEŠ PREDSTAVIL SLAVNOSTNEGA GOVORNIKA G. MIRKA JAVORNIKA IZ WASHINGTONA, D.C. Z.A.D. S TEMI BESEDAMI: Navadno predstavljajo slavnostne govornike tako, da povedo, da je bil rojen, kdaj in kje. Dalje hitijo povedat, da je hodil v šole, se zobraževal v taki ali drugačni stroki, v kateri je pozneje dosegal visoke položaje. Ce je bil dotični odlikovan, naštejejo tudi medalje in junaška dejanja, ki so mu jih prinesla. Jaz bi pa nocoj predstavil našega slavnostnega govornika na nek drug način, čeprav bi lahko govoril tudi o vsem, kar sem prej omenil. Gospoda Mirka Javor-nika, ki bo nocoj spregovoril predstavlja tale knjiga Pero in Cas II. Ko sem jo prebiral sem v njej zasledil tri odlike, ki današnjemu slavnostnem govorniku dajejo veličino in te so: Njegova pristna, lepa in bogata slovenščina. G. Mirko Javornik ima veliko ljubezen do slovenstva in do njegovega besednega izraza; brez dvoma je med najbol- jšimi poznavalci slovenskega jezika. Njegov besedni zaklad je ogromen, njegov besedni izraz je poln in bogat. Njegove besede ne zvene v prazno. In s tem mojstrom slovenske besede se ponaša slovenska emigracija, saj podobnega verjetno nima niti domovina Slovenija. Druga njegova odlika je njegovo krščansko prepričanje. Ker je živo to prepričanje v njem, je živo tudi v njegovi pisani besedi. In iz tega prepričanja raste tudi njegov socialni čut do bližnjga, ki trpi, ki je preganjan, ki se mu godi krivica. In tretje, kar odlikuje slavnostnega govornika je njegovo vztrajno in dosledno odklanjanje komunistične diktature. V tem vztrajanju g. Mirko Javornik do sedaj ni omahoval in ni bil nikdar naprodaj. Prosim, Mirko! F? M. Svobodni Slovenci v svobodni Kanadi obhajamo danes na tem zboru triinšestdeseto obletnico 29. oktobra 1918, našega velikega zgodovinskega trenutka v novem veku. Ta dan nam pomeni začetek, in skoraj tudi konec, kratke, narodne samostojnosti, prve in doslej edine v naši preteklosti po zatonu srednjevJke Karantanije, samotnega zgleda demokracije v takratni fevdalni Evropi. Svojo pravico in voljo do neodvisnosti smo tisti davni dan svetu ter starim in že prežečim novim sovražnikom oznanili z ustanovitvijo prve in doslej spet zadnje narodne, ne strankarske, vlade za Slovenijo. Obhajamo ta jubilej, naš narod-nik praznik in slovenski zahvalni dan za bežni božji dar osamosvo-| jitve iz radosti, iz bolečine nad njeno izgubo ter iz dolžnosti do ro-j jakov doma, prisilno živečih v jarmu sistema, v katerem je celo [ spomin na svobodo prepovedan. In obhajamo ga še za one, ki se ga za mejo, bliže domovini ko mi, sramujejo. Ne začetka ne konca te naše, | komaj mesec dni trajajoče samosvojosti, ni moč razumeti izven usodnega okvira dogodkov I in časa, ki so bili enemu in drugemi vzrok. In tudi ni moč razumeti posledic vsega tega, | katere naš narod še danes trpi. Do konca prve svetovne vojne | jeseni leta 1918 smo vsi Slovenci edinkrat in poltisočletja živeli v državno pravnem sklopu avstrijskega cesarstva. Pod njegovimi vladarji je naš obstanek bil r'trd.Boj zanj ter za naš razvoj v sodoben, kulturno in gospodarsko napreden evropski narod,težaven in nenehen. A vendar navzlic temu, zaradi zvestobe sebi, zaradi naše umnosti in žilave pridnosti uspešen. Naj je habsburška oblast bila dt nas taka ali taka, pa le glede nje drži eno zagotavljala je varnost naše zemlje, katere s kratkim Napoleonovim presledkom v začetku 19. stoletja od turških vpadov dalje ni več ogražal nihče. Tuja nevarnost za našo zahodno mejo je spet zrasla šele 26. aprila 1915. Takrat je Italija pretrgala 30 letno zvezo z Avstroogrsko in Nemčijo. Podpisala je tako imenovani londonski pakt z Veliko Britanijo, Francijo in "slovansko" Rusijo ter šla v prvo vojno na njihovi strani. Za plačilo so ji bile obljubljene a_vstrijska Južna Tirolska, otoška Dalmacija z Zadrom ter tretjina naše zemlje in naše krvi — vsa Primorska z Gorico in Trstom, Notranjska do Postojne in Snežnika ter Kanalska dolina. Kraljevina Srbija k tej bojni zavezi proti Avstriji sicer ni pristopila, a se je le znašla ob boku z Italijo, kar slovenskim koristim tudi pozneje ni bilo v prid. Laška vojska je v začetku maja 1915 z velikanskimi silami prebila nepripravljeno avstrijsko obrambno črto ob Soči in brž zasedla Gorico. Slovenci smo po kdove kdaj spet doživeli grozo vojne na lastnih tleh in z njo prvič tudi politično begunstvo, čeprav le iz enega dela domovine v njeno sredo. 1. maja leta 1915 so nekateri Hrvatje in Srbi iz Avstrije ter trije nepooblaščeni slovenski politiki v Londonu ustanovili Jugoslovanski odbor, ki se je izrekel proti dodelitvi teh ozemelj Italiji. Ni se pa zavzemal za osvobodittev južnoslovenskih narodov izpod avstrijske oblasti ter za njihovo pravico do samoodločanja o lastni bodočnosti, temveč le za njihovo združitev s Srbijo in Črno goro v eno državo in en narod. Slovenci smo bili stoletja duhovno, posvetno in politično vzgajani k lojalnosti in zvestobi do Avstrije. Zaradi tega smo habsburško cesarstvo imeli za svojo, čeprav mačehovsko državo. To danes omenjati je tvegano, a je prav, ker je pač res. Tako smo njene sovražnike imeli tudi za svoje, in po napadu Italije na samo našo deželo še zlasti. Večina naših ljudi je spričo tega tudi londonski Jugoslovanski odbor, v kolikor je zanj in za njegovo delo vedela, imela za teh sovražnikov pomočnika. Avstrijsko bojno vodstvo je novo slovensko fronto ob Soči utrdilo in ustalilo ter jo dve in pol leti nezavzetno branilo s tem, da je tja pošiljalo največ naše, hrvatske in bosenske vojake in častnike. Naši se tam niso bili za tujega vladarja, kakor jim polpreteklo in današnje zgodovinopisje po krivem očita, temveč za lastna rodna tla. Slabo oboroženi, skoraj sestradani, t junaštvom, kakor ga ni bilo para na drugih evropskih krvaviščih, so odbili dvanajst italijanskih ofenziv, sproženih s trikratno premočjo v moštvu in orožju. S trinajsto so udarili na nasprotnika sami in ga po preboju njegove moči pri Kobaridu jeseni leta 1917 gnali do Piave, do praga samih Benetk. Tam so nepremagani ostali še leto dni in se umaknili šele, ko se jim je za hrbtom sesula država, pod katero zastavo so umirali. Nihče še ni preštel, koliko naših mož je v tem boju za obrambo domovine izkrvavelo v smrt in nihče ni tem neznanim slovenskim junakon postavil spomenika niti tedaj, ko bi ga bil lahko. Vse iz poniglavega strahu pred zamero pri novem gospodarju, ki je tedaj, ko so oni padali, bil zaradi svojih, sicer upravičenih, koristi, še na drugi strani. Po porazih cesarskih vojska na vseh bojiščih razen na italijanskem je proti koncu leta 1916 Avstrija začela šibeti in se razkrajati zaradi utrujenosti od vojne, notranjih težav in narodnostnih nasprotij. To je opogumilo tudi njene slovanske narode s Slovenci vred h glasnejšemu odporu do vladajočega nemštva in k odločnejšim zahtevam po enakopravnosti in avtonomiji, toda le v stari državi, preurejeni v nemško-madžarsko-slovansko federacijo. Politični vodniki južnoslovanskih narodov v monarhiji (in tudi slovenskega) ne tedaj, niti še dolgo pozneje, niso mislili na odcepitev od Avstroogrske, ne računali z njenim koncem, še manj pa da bi na mednarodnem področju iskali kako drugo možnost za njihovo osamosvojitev. Izjema so bili Cehi in Poljaki, katerih načrtno izbrani politični emigraciji, ugledni, sposobni in odločno delavni sta si že v začetku prvega svetovnega spopada postavili popoln razhod s habsburškim imperijem in samostojno lastno državo za neomajen program. Ta cilj mednarodno-pravno uresničili že sredi leta 1918, precej pred koncem vojne in pred preurejanjem Evrope po zmagovavcih pri pogajanjih za mir. Vladajoči Nemci in Madžari, s slabiškim novim cesarjem Karlom I. na čelu, so federativno preosnovo monarhije odločno in z oblastnim nasiljem zavračali. Slovenci smo svojo zahtevo po avtonomiji v trializmu izrekli s plebiscitarnim podpisovanjem tako imenovane majniške deklaracije leta 1917, toda ne v prvi vrsti in samo zase, kakor bi bilo od zrelega naroda treba pričakovati. Ta dokument, ki sta ga sestavila sentimentalni dr. Janez Evangelist Krek in drugače dokaj stvarni dr. Anton Korošec in ki so ga podpisali vsi člani Jugoslovanskega kluba v dunajskem parlamentu, pravi namreč, da ti poslanci zahtevajo, "naj se vsa ozemlja monarhije, v katerih prebivajo Slovenci, Hrvati in Srbi, združijo pod žezlom habsburško-lotarinške dinastije v samostojno telo, ki bodi prosto vsakega narodnega gospodstva in osnovano na demokratični podlagi. Za te zahteve enotnega naroda bodo zastavili vse moči." Iz besedila deklaracije je jasno, kaj so naši politični prvaki tedaj kot največ terjali za nas. A še tega ne za Slovence kot enakopraven narod zase, temveč le za Slovence kot pripadnike nekega umišljenega, t_roimenega, in tudi to le v okviru Avstroogrske. V njej so še več ko leto dni videli edino možnost za naš obstanek. Na ločitev od nje v tej ali oni obliki si ni upal tedaj nihče niti misliti. Se manj seveda na to, da bi imeli kjer koli izven nje, zlasti v Ameriki, pooblaščene zastopnike, ki bi se zavzemali za kako drugačno izbiro, na primer za povsem samostojno Slovenijo, ter ji začasa zagotovili vsaj mednarodno poznanje, če že ne mednarodnega priznanja. Na Jugoslovanski odbor v Londonu se v tem nismo mogli zanašati. Avstrije vanjo. Pasič tega ni hotel storiti, češ da bi taka zahteva bila preveč revolucionarna. Zahodne vlade je o krfski izjavi samo neobvezno obvestil. Zaradi tega na mirovno konferenco v Versaillesu MinisljN/ predsednik takratne spomladi leta .1919 ni bila kraljevine Srbije Nikola Pašič je leta 1918 sam priznal, da je odbor ves čas vzdrževala njegova vlada za svojo propagando (in so torej tudi njegovi slovenski člani morali delati najprej za srbske, ne za slovenske koristi. Kakor pričajo poznejše izpovedi, naši politiki tudi niso imeli nikakršnih lastnih zvez z zahodnim zavezniškim svetom. O dogajanju v njem in o njegovih načrtih z nami so vedeli le, kar jim je dopustila in po svoje prikrojila sila stroga in prevejana avstrijska vojna cenzura. Tako so o slovitih štirinajstih Wilsonovih točkah, s katerimi je ameriški predsednik razglasil pravico evropskih narodov v nemškem in avstrijskem območju do samoodločbe, slišali samo, da se je v njih glede Avstrije zadovoljil z obljubo cesarske vlade, po kateri naj bi tem narodom bila dana prilika za avtonomni razvoj pod njeno oblastjo. Za bodočo mejo z Italijo, za našo zahodno mejo pa je zagotovil, da bo začrtana po narodnostni ločnici, ne po določilih londonskega pakta, kateremu se Amerika ni pridružila. Wilson je skoraj do zadnjega vztrajal pri ohranitvi Avstrije, četudi v okrnjenem obsegu, kar so dunajski vladni viri nenehno poudarjal. To je slovenske in hrvatske politične vodnike upravičeno potrjevalo v prepričanju,da bo obstajala tudi po vojni. Lahko pa bi jim v opozorilo in spodbudo za pripravo kake alternative bilo, da so navlic temu Združene države, Francija in Anglija po Wilsonovem načelu o samoodločanju že konec junija leta 1918 uradno priznale lastno neodvisno državo Cehom in Slovakom, pa Poljakom. Kako in po .čigavem prizadevanju . so ti narodi to dosegli, sem že onemil. A Slovenci smo se ob vsem tem še dalje zanašali na razumevanje in pomoč drugih se z njimi idealistično vezali v prirodno nemogoč en narod in pustili, da so oni govorili v našem imenu. Tako bodoči zmagoviti tabor ni nikoli od nas zvedel, kaj prav za prav hočemo zase sami. Na veliki manifestaciji za maj-niško deklaracijo ob pogrebu njenega zasnovalca Evangelista Kreka je njegov naslednik dr. Korošec, tedaj ze dejanski vodnik Slovencev, govoril: "Dvignite glave, ker približuje se vaše odrešenje. Roko v roki hočemo stopati svojo pot naprej, da dosežemo — zedinjenje jugoslovanskega naroda . . . Nadaljnji dogodki iz tega viharnega časa, ki so odločili usodo našega naroda po prvi svetovni vojni, so bili: Po dolgih pogajanjih na grškem otoku Krfu, pri katerih je sodeloval tudi Slovenec dr. Bogumil Vošnjak, sta predsednik srbske vlade Pašič in predsednik londonskega Jugoslovanskega odbora, Hrvat dr. Ante Trumbič, 20 julija 1917 le podpisala tako imenovano krfsko deklaracijo. Njen uvod je poudarjal, da so Srbi, Hrvatje in Slovenci en narod s tremi imeni, ki se je svojega edinstva vedno zavedal. Njegovi zastopniki zahtevajo, naj se vsi Jugoslovani združijo v kraljestvo Srbov, Hrvatov in Slovencev, ki bo ustavna in parlamentarna demokracija s srbsko vladarsko rodbino Karadjordjevičev na čelu. Njena ustava, sprejeta po vojni, bo narodu tudi omogočala, da razvije svoje posebne sile v samoupravnih enotah, določenih po prirodnih, socialnih in gospodarskih razmerah. Se pravi, sploh ne po kakih slovenskih, hrvatskih in srbskih lastnih posebnostih. Trumbič se je zavzemal, naj bi Srbija od svojih zaveznic Amerike, Anglije, Francije in Italije dosegla uradno priznanje nove države in s tem mednarodnopravno vključitev slovenskih, hrvatskih in srbskih predelov povabljena kaka država Srbov, Hrvatov in Slovencev, temveč samo stara kraljevina Srbija. Njene zaveznice so tam s slovenskimi deželami ravnale kot z deli premagane Avstrije ker se od nje same zase niso odtrgale prej. Razkosale so jih kot vojni plen ter jim po svojih koristih zarezale nove meje. Končno kraljestvo Srbov, Hrvatov in Slovencev pa so navzlic našim neutemeljenim upom in v naše razočaranje uradno priznale šele v mirovni pogodbi z Nemčijo, sklenjeno 19. junija 1919, v kateri je med zavezniške sile prišteta tudi "Država S.H.S." Takrat je Italija imela tja do konca drugega svetovnega spopada v letu 1945 prisvojene več slovenske zemlje, kakor so ji srbske zaveznice dale v londonskem paktu. Ni se nikoli zmenila za Wilsonovo zagotovilo, da bo naša bodoča zemljepisna meja zarisana po narodnostni. 17. avgusta 1918 je bil v Ljubljani ustanovljen Narodni svet kot vrhovna politična organizacija za slovenske dežele, Istro in Dalmacijo. 2e vnaprej se je podvrgel bodoči taki skupni ustanovi za vse avstrijske Jugoslovane katero so pod imenom Narodno vi ječe Slovenaca, Hrvata i Srbe oklicali 6. oktobra 1918 v Zagrebu. Za predsednika so izvolili dr. Antona Korošca. Narodno viječe je 19. oktobra zavrnilo tri dni staro poni^bo cesarja Karla I., naj bi Avstrija po želji svojih narodov postala federacija, v kateri bo vsak od njih na svojem ozemlju imel lastno državno enoto. Predlog so odbili z utemeljitvijo, da zahtevajo „zedinjenje celokupnega našega naroda S.H.S. v enotno, povsem suvereno državo. Viječe ni nikoli imelo kake dejanske oblasti nad ozemljem, za katero je bilo ustanovljeno, torej tudi ne nad Slovenijo." 18. oktobra je cesarska vlada prejela iz Washingtona odgovor, da predsednik Wilson njenega načrta o federaciji ne more sprejeti, ker je Amerika med tem že priznala novo Ceško-slovaško državo. Sodi tudi, da so težnje Jugoslovanov po svobodi upravičene. Zaradi tega se Združene države ne morejo zadovoljiti z avtonomijo teh narodov kot pogojem za sklenitev miru z Avstrijo. Zahteva, naj oni, ne cesar, presodijo, kakšno dejanje vlade bo ustreglo njihovim željam po pravicah in po njihovi vlogi v "družini narodov". 28. oktobra je Avstroogrska te Wilsonove pogoje sprejela in izrekla pripravljenost za dogovarjanje o premirju z zahodnimi silami. Cehi, katerih neodvisna, država je mednarodno-pravno že obstojala, so še isti dan v Pragi ustoličili lastno vlado. Za avstrijske tako imenovane Jugoslovane je samostojnost 29. oktobra 1918 razglasil hrvatski sabor, državni zbor, ker je hrvatska tudi v zvezi z Madžarsko v okviru habsburške monarhije bila priznana kot zgodovinska kraljevina. Torej tega ni storilo ne za nas ne za koga drugega Narodno viječe. Hrvatski parlament je viječe postavil za vlado te, na papirju ustanovljene nove državne S.H.S. Ker se še danes z raznih strani slišijo trditve, da so samostojnost za Slovence dosegli in razglasili drugi, je treba to izpodbiti z objektivnimi dejstvi. Narodni svet za Slovenijo je že 26. oktobra 1918 sam od sebe odstavil avstrijskega deželnega glavarja za kranjsko, osrednjo našo pokrajino. Odstavil je in dal internirati Vtffe višje nemške uradnike in vzel oblast v svoje roke. Na hitro je oborožil Orle in Sokole ter jih zorganiziral v slovensko varnostno silo za vzdruževanje notranjega reda, zlasti pa za razoroževanje zbegane reke avstrijskega vojaštva, ki je z itali- janske fronte bežala čez našo deželo na vse konce in kraje. S temi koraki smo oblast nad Slovenijo vzeli v roke sami in brez zapovedi od kogarkoli in tako v dejanju razglasili svojo samostojnost. In to našo osvoboditev smo Slovenci pozdravili z velikansko, viharno ljudsko manifestacijo na kongresnem trgu v Ljubljani 29. oktobra 1918. Udeležilo se je 60,000 ljudi - še nikdar toliko ničesar v naši zdodovini.Kakor vsakemu odraslemu narodu je tudi nam ta ura pomenila uresničenje dolgega, zavestnega ali nezavestnega hrepenjenja, da bi bili kdaj v svoji narodni hiši lastni gospodarji. In prav zaradi te pretresljive manifestacije slovenske volje in radosti mora prav 29 oktober biti naš veliki spominski dan. Narodni svet je po dogovoru z našimi političnimi strankarmi in ne skom drugimu, 31. oktobra 1918 imenoval prvo svobodno slovensko narodno vlado v modernem času in doslej tudi zadnjo demokratično, z Josipom Vitezom Pogačnikom na čelu. Štela je 12 ministrov, ali, kakor so jim rekli po naše poverjenikov. Njen predsednik je predsedniku cesarske vlade na Dunaju Lammaschu še isti dan sporočil, da nova narodna oblast prevzena vse državne posle na slovenski zemlji, lahko bi torej rekli, da smo Slovenci tedaj oklicali svojo lastno državo. Narodno viječe v Zagrebu ni moglo drugega ko to zgodovinsko dejstvo sprejeti. In tako smo po tej dolgi, vijugasti, zapleteni, nejasni in omahovanja polni poti pred 63 leti le prišli do svobode in samostojnosti. Zdelo bi se morda celo, da bolj po sili razmer kakor po trdni volji in vednosti naših vodnikov ter njihovem načrtnem prizadevanju. Ne v svoji misli, ne po zgodovinskem izročilu, ne po vzgoji nismo bili nanjo pripravljeni. Ko nam jo je Bog dal, smo se čutili same, vržene v praznino, presenečeni nad neodvisnostjo, katere nismo nikoli uživali. Vajeni stoletnega tujega varuštva in ogroženi od vseh strani smo se začeli brž ozirati po kakem novem, četudi negotovem zavetju, ne da bi si bili zanj skušali izgovoriti zanesljiva poroštva. Majal nas je strah pred zastrto bodočnostjo, ki so nam jo že krojili drugi, vse prej ko prijatelji. Obetajoči se mir nas je udaril huje ko stiska in sila vojske, katere dolg in usoden del se je bil na naših tleh in z našo krvjo. Noben narod v Evropi ni jeseni leta 1918 prestajal pod tako mračnim in grozečim nebom kakor slovenski. Naša nova vlada, nevajena državnih poslov, se je že prvi dan morala spoprijemati z nečloveškimi nalogami, katerim bi nihče ne bil kos. Italijanska vojska je v brk mednarodnim dogovorom tfčjfla do vrat v Ljubljano, ki bi jih ne bi mogel zapreti nihče, da je ni na Vrhniki ustavil srbski, se pravi, zavezniški, iz jetništva vračajoči se polkovnik Svabic s peščico svojih. Premagano nemštvo je navzlic porazu na bojiščih in zlomu svojih obeh mogočnih držav le še zbralo dovolj vojaštva, da bi nam bilo skoraj odjedlo celo Maribor in njegovo zaledje, če ga ne bi bile na svojo pest rešil podpolkovnik, pozneje general, in pesnik Rudolf Maister. S prostovoljci, slovenskimi vojaki, ki so se komaj živi vrnili domov z ene fronte, a jih je skrb za našo zemljo po njegovem prizadevanju že vrgla na drugo, bi bil zasedel in nam ohranil še južno Koroško, če ga ne bi bili zavrli birokratski pomisleki lastne oblasti in stavka protinarodnih socialističnih železničarjev na Štajerskem. Slovenija je bila sestradana in izkrvavela po vojni ter brez kruha v zmedenem miru, a še taka ropana po bežečih tujih vojakih. Vsakdo na njenih tleh je bil žrtev skrbi, kaj bo z njim. Sleherni še živi moški od otroških do sivih let je postal domobranec, da je varoval ostanke življenja, imovine in reda, kar jih ni pogoltnila vojna. (Nadaljevanje na 4u strani) Vprašanja. Oton Župančič: K do si, ki rad bi kupil narod moj? S čim si prišel za duše barantat? O siromak, da vidiš naš zaklad, razdrl bi šotor, zbežal še nocoj. Kdo si, ki vodil rad bi narod moj?. Si naskrivaj si kdaj izprašal vest? Si našel, da do zadnjega si zvesl? Če nisi, skleni roke nad seboj. Kdo si, ki rad bi pel nam: Narod moj!? Si že izmeril njega globokost? Občutil pevcev starih dni modrost? Preplehek nam, piščalkar, spev je tvoj. - Veš, kaj je dolgih, težkih tisoč let? Veš, kaj izsanjal v njih je kralj Matjaž? Moj narod moder je kot kralj Matjaž, moj narod star je težkih tisoč let! Anton Debeljak Narodu. .Ali ti veliki Čas je prešinil srce in razum, ali stoletni tvoj strah je izginil, prevzel te pogum? Narod, o narod, sodba zdaj tvoja se piše. zapiši jo sam. Bode li volja ti jaka. jeklena, pa jasen pogled, ali pa stro te ko vrata steklena in vržejo v smet? Narod, o narod, sodba zdaj naša se piše. zapiši jo sam. Bratje, vsi eno, vsi strašna veriga, vsak člen plemenit; ogenj in 6trov sovrag naj le riga, nas zid — kremenit. Narod, o narod, sodba pratvoja se piše, zapiši jo sam. Vere. še vere! V pesti zdaj desnice, noht orje naj dlan, skupaj čeljusti, ne spusti resnice na veliki dan. Narod, o narod sodba pranaša se piše, zapiši jo sam. France Beuk. Roža Marija. Na skali roža raste, roža Marija, rajska Mali, roža stoterih žalosti. Roža Marija, glej žemljico našo, žaiostna pola so romarska, tihe so pesmi priprošnjice. Materam našim so križali sine, materam našim so srca prebodli z meči stoterimi. Roža Marija, rajska Mati, pomagaj nam v milosti svoji, roža stoterih žalosti! Roža Marija je solzo stočila, roža Marija za našo srečo, roža stoterega upanja. Pomlad 1919. 1. Prva pesem. strani Same trudne postave — izgnance od vs je zgnetla usoda v belo Ljubljano: nd ustnicah nosijo bol nam neznano in molčč brodijo težke dnL V Korotanu so kronali našo glavo, v Prekmurju so nam pripeli rokž, v Gorici prebili nam naše nogč, s krvjo smo preplavili Sočo in Dravo, v Versailles-u prebodli so naše srce . .. O, in še žolča nam piti so dali, svobodo našo so nam otrovšli. Za plašče vadljajo — in štirje pečati pečatijo srca med brati . . . t O, ve sanje otrok! Ne nagnimo še glav, naj zvedo, da je narod žilav — in le tiho, ko modrih nasmeh: .Naš Oče, odpusti jim greh!" 2. Prekmurje. Čuješ, kaj kliče od Mure? Včeraj je deca zbežala čez Muro: šlirje krvavi otroci popisane liste prinesli so v roci. Tam veje zelene se težko šibijo, na vejah zelenih očetje visijo, lam trave so rdeče — čez hiše goreče se plamen vali in z dimom se gnete, z grozo polblazno molitev se plete — in od vsepovsodi na vaš rod — o, Gospod — Gospod! 3. Korotan. Ko sem videl Korotan, mislil sem na čarodejko: brat postal je črni vran . . Brate naš, prekini bajko in postani pelikan! 4. Gorica. Gorica, Gorica, kaj je s teboj? So ti zibko tesali? So ti krsto stesali? S slepim sovraštvom ti grudo zorali? Kam greste, dekleta, že prvo noč, po dolgi tujini to prvo noč? , Čemu je oče zapregel že zopet in joče, ko škriplje voziček nazaj v tujino in vozi vam bedo in bolečino? Ah, ne, nikogar mi nismo se bali! Dejali: bomo nove češnje zobali, bomo z novim vinom napili zdravico. In ko smo prijeli kozarec v desnico, ne vemo, kje solze so bile, ki so se v kupo nalile v peni sivi: »Bog vas živi!" z9.oMr.rn. (Nadaljevanje s strani) Vrh vsega tega se je vadljanje za slovensko zemljo in slovensko kri v svetu nadaljevalo brez nas, kar nam je krhko,začasno svobodo še bolj majalo in temnilo. Nismo vedeli, in še ugibati nismo mogli, kaj se z nami izven domovine godi. Zaradi tega je dr. Korošec konec oktobra odpotoval v Švico, da bi dobil zvezo z Jugoslovanskim odborom in srbsko vlado, o katerih delu naši politiki niso bili niti za silo poučeni. V Ženevi pa je glede tega našel zmedo, hujšo kakor doma. Pašič je odbil zahtevo londonskega odbora, naj bi vsaj Srbija priznala avstrijskim Jugoslovanom značaj vojskujoče se države. Njemu je šlo, da bi zavezniki dali Srbiji izključno pravico za osvoboditev slovenskih in drugih področij v manarhiji, češ da je to njena narodna dolžnost. Ko jih bo odrešila,bo tem Srbom,Hrvatom in Slovencem zagotovljena pravica,da se prosto odločijo ,ali se hočejo zediniti s Srbijo po sklepih krfske deklaracije, ali pa ustanoviti lastne samostojne države. Spor med Pašicevo vlado in Jugoslovanskim odborom se je s tem zaostril. Dr. Korošec je zlasti zaradi pripravljajočega se premirja z Avstroogrsko skušal srbskega državnika nagovoriti, naj bi dosegel, da bi pri pogajanjih zanj bili zastopani tudi Jugoslovani iz stare države. Pooblastil je za to nalogo dr. Trumbiča in mu poslal potrebne predloge. V njih je zahteval, naj zahodne sile priznajo državo S.H.S. z zagrebškim Narodnim viječem kot njeno vlado, kateri je treba prepustiti vse avstrijske, z Jugoslovani naseljene predele. Primorsko do črte Monfalcone -Gradiška -Krmin - brez Gorice -naj bi zasedla Italija, narod- nostno mešana področja v Istri in Trst pa ameriška ali angleška vojska. Trumbič je pooblastilo prejel prepozno, Koroščevi predlogi za premirje so na poti iz Švice v Pariz izginili, avstrijski Jugoslovani k pogajanjem zanj niso smeli.Srbski poslanik Vesnič, ki se jih je udeleževal za Pašiča, je vse sklepe zmagovalcev brez oporekanja sprejel. Zapovedali so, da mora avstrijska vojska izprazniti vse slovensko ozemlje do začasne razmejMveJ^rte, katero so Italiji priznali v londonskem paktu leta 1915. Izpraznjene predele bodo zasedle zavezniške, to je, italijanske oborožene sile, dokler bo potrebno za red in mir. Tudi veliki človekoljub in reševavec zasužnjenih narodov ■Wilson se je vdal evropskemu demokratičnemu imperializmu. Premirje med Italijo in Avstrijo je začelo veljati 4. novembra 1918. Italijanske vojske so do tedaj hitele zasesti čiiri večji kos Dalmacije in Slovenije, da bi si ga po tedanjem vojnem pravu za stalno prisvojile kot zakonit plen. In so si. Ker od Pašiča ni bilo glasu, je dr. Korošec svoj načrt za premirje izročil še zavezniškim vladam. Spet je pooblastil Trumbiča, da pri njih nastopa v imenu zagrebškega Viječa. Nato je obiskal Pašiča, ki je neodjenljivo vztrajal, da mora vse Jugoslovane z avstrijskimi vred mednarodno zastopati samo Srbija po posebni komisiji svojega zunanjega ministrstva, v katero bi vzel tudi nekaj članov zagrebške vlade. Sele 8. novembra 1918 jo je priznal kot zakonito za Srbe, Hrvate in Slovence v Avstroogrski, Trumbiča pa za njenega začasnega odposlanca pri zaveznikih. Srbski poslanik naj bi štiri zahodne države obvestil o tem ter dosegel, da Viječe uradno vzamejo na znc(je. Ti sklepi so bili podpisani po vseh pogajavcih v tako imenovani "ženevski deklaraciji", ki pa je, kakor vsi drugi dogovori s Pašičem, ostala le na papirju « Ko so dr. Korošec in njegovi prišli 13. novembra v Pariz, so od francoskega zunanjega ministra zvedeli, da ženevski sporazum ne drži več. Preklicala ga je nova srbska vlada, sestavljena brez Pašiča. Ker iz tujine zaradi teh vrtoglavih balkanskih spletk ni bilo nikakršnih zanesljivih poročil, in ker je stanje v tako imenovani avstrijski S.H.S. posta-, jalo vse nevarneje zmedeno, so se Dalmacija, Bosna, Srem in Vojvodina na svojo pest združile s Srbijo. Pod silo tega dogodka se je 24. novembra tak6 odločilo tudi Narodno viječe. V odposlanstvo, ki naj bi šlo v srbsko prestolnico izvesti uradno priključitev, so bili izvoljeni tudi Slovenci ,dr. Izidor Cankar za Slovensko ljudsko stranko, dr. Albert Kramer za liberalno, dalje socialist Anton Kristan ter odsotni predsednik Viječa, dr. Anton Korošec, ki ga tudi pri slovesni združitvi s Srbijo ni bilo. Ker je samostojna Slovenija pod formalno vrhovno oblast Narodnega viječa, je sklep te ustanove o spojitvi s Srbijo sam po sebi veljal tudi zanjo. Iz dostopnih virov ni vidno, če in kako je o tem odločala naša narodna vlada v Ljubljani. 1. decembra 1918 je regent Aleksander v Belgradu, v vsem dvornem veličastju in vpričo najvišjih vladnih in vojaških dosto janstvenikov svoje kraljevine, sprejel pooblaščence Viječa, katerega podpredsednik, Hrvat dr. Ante Pavelič, mu je prebral združitveno izjavo. Regent je v odgovor na spomenico v imenu svojega očeta, kralja Petra Karadjordjeviča I. razglasil "zedinjenje Srbije z deželami neodvisne države Srbov, Hrvatov in Slovencev", obljubil, da bo sprejel njene želje ter da bo kraljeval svobodnim državljanom nove skupnosti po ustanih, parlamentarnih in demokratičnih načelih. Tako smo Slovenci prišli v Jugoslavijo, ki pa je to ime dobila šele po uvedbi Aleksandrove vojaške diktature januarja 1929. Namesto 29. oktobra smo odtlej kot svoj uradni narodni praznik obhajali 1. december. A konec prve svetovne vojne in mir, sklenjen po njej sta nas zadela z najusodnejšim udarcem v naši, nikoli lahki zgodovini. Slovenci smo tedaj po tuji volji in ralunu postali narod manjšin, razkosan pod štiri gospodarje, in smo to ostali do danes. Dve teh naših manjšin so zmagovavci prisodili celo svojima včerajšnjima in našima sovražnikoma, novi Avstriji in Madžarski. Naj večja od njih pa mora pod lažnim videzom socialistične enakopravnosti že skoraj štirideset let živeti v nam duhovno tujem, totalitarnem, nečloveškem političnem in družbenem redu. Tudi te usode in takega razbitja ni deležen noben drugi narod v Evropi. V tem zmedenem, nepreglednem vrtincu evropskega in domačega dogajanja se je torej pripravljal, vzniknil in prehitro zatonil tisti davni november samostojne Slovenije. Ta svobodna neodvisnost je bila kratka, začasna, po tuji krivici bolj bridka ko vesela , krhka, negotova in z vseh strani ogrožena. A bila je naša. Zaradi tega je ne moremo in ne smemo pozabiti. Biti moramo nanjo ponosni, ker smo takrat navzlic vsem grozam dokazali, da smo samostojnosti sposobni in vredni. V njej moramo videti simbol in poroštvo za bodočnost. Kar smo prezrli, morda zagrešili, takrat, naj nam bo iz spomina na tedaj opomin za naprej, da borr$ia nov, lahko že bližnji, nepreračunljiv obrat zgodovine pripravljeni in se ne bomo v njem znašli v praznini, jalovo uklenjeni v preteklost, brez več izbir v možnih razmerah, ne vedoč, kam. Zavedeti se moramo, da nam ni in da nam ne bo nikoli nihče ničesar podaril, temveč da smo si in da si bomo zmeraj morali vse S VI DO Najbogatejša angleška knjiga o slovenski dediščini: SLOVENIAN HERITAGE, Vol. I Uredil univ. prof. dr. Edi Gobec (Outstanding Educator of America, 1971), s pomočjo Milena Gobec in Ruth Lakner. Privlačna, trdo vezana knjiga, 642 strani (6x9), 25 poglavij, nad slik. SLOVENSKA AMERIŠKA USPEŠNICA (BESTSELLER), ki je doživela tri natise v enem letu! Kaj pišejo o tej knjigi trezni, poučeni in pošteni ljudje, ki so vredni zaupanja. Rrevzv. g. Škot, dr. Alolitl Ambrožič, Toronto: "Upam, da mi boste verjeli, ko vam povem, da so čestitke In zahvala iskrene, prisrčne in globoke. Tako vi kot obe sodelavki ste ustvarili veliko delo ... Priloženo na| bo ma-hno znamen|e spoštovanja do vaSega dela." Msgr. dr. Vilko Fajdlga, vodilni kot. predavate!/ In pisatelj, Llubllona: "Čudovita nova knjiga, o monumentalno delo, ki tudi najboljši pozna-r~ vaiec zgodovine In krajev našega naroda še Jj vedno najde v njej kaj takega, česar Se nI nikoli vedel ali slISal... Tudi g. nadškof dr. Šuštar je bil zelo vesel In zagotavljam Vas, da so bili njegovi zadnji trenutki pred odhodom v Ameriko pri Vaši knjigi." Dr. Jan« Mlielnskl, predsednik Slovenake ekedeml/e znanost/ In umetnoatl, Ljubljana: "... navduSen sem nad bogastvom gradiva, ki ste ga zbrali ln nad lepo, okusno opremo. Čestitam Vam k opravljenemu delu In Vam želim Se mnogo lepih uspehov pri Vaših prizadevanjih za ohranitev In popularizacijo slovenske naravne in kulturne dediščine." Dr. Ludvik Leskovar, predeednlk Slovenskega ameriškega redljakega kluba In vodilni lavni dolovoc v Chicagu: "Knjiga vsebuje Ta edinstvena angleška stane s poštnino vred ' napopisno mnogo gradiva o našem narodu, kakor doslej še nobena." Univ. prof. dr. Šteten Slak, Unlverslty ol Tolado: "Knjiga Je pestra, urejena z okusom in llubeznijo, ter pisana tako, da bo zanimiva za vsakogar, ki hoče kaj zvedeti o Slovencih — do sedaj najvažnejša publikacija o Slovencih v angleščini." Amarlikl Srbobran: "... izjemno važna knjiga. ki dela čast prof. Gobcu, njegovim številnim sodelavcem In vsem Slovencem." Pret. Franc Sod/«, vzgolltali In pisatelj. Argon-tlna: "... veliko delo, ki zasluži hvaležnost nele Izeljencev, ampak vsega naroda." Dr. Anton Ravnik, Celltornie: znanstvena, bogato dokumentirana zgodovinska Studila, ki dvigne ugled malega slov. naroda na stopnjo velikih držav." Rektor, magr. dr. M. Jazernlk, Rim: '<... publikacija, ki odkrije veliko biserov, ki bi sicer šli v zgubo." Dr. Wllllam Halllgar, atrokovnl razlakovalac In pltatall v "Balkan Studlaa":"... pomemben Še o 60-letnici našega urednika... Na slavnostni večerji je tudi govoril v imenu slovenske mladine g. Andrej Pahulje. Besedilo smo napovedali že v prejšnji številki S.D. Zaradi tehničnih zaprek je govor takrat izpadel. Objavljamo ga zato danes skupaj z drugim materialom: G.Mauko V imenu mladinskega odseka današnjega slavja in kot sodelovec pri organizaciji Slovenskih Akademikov, bi rad voščil Gospodu Mauko-tu še na mnoga leta, da bi bila polna zdravja in veselja. Obenem mu želimo uspeha pri širjenju slovenske besede,in slovenske narodne zavesti. Slovenska Država je naš časopis ki nam predstavi in sim- bolizira enih najbolj važnih elementov našega obstoja — Resnica in Ideali. Brez resnice ni svobode, brez svobode ni življenja. Pisatelj Ivan Cankar je nekdaj tako svoje mišlenje opisal: Ponos je v mojem srcu; kljub vsem naukom, opominom, očitkom, kljub nasmehu, zmerjanju in natolcevanju je vse moje življenje in nehanje služilo najvišji ideji: Resnici. Kar sem videl z očmi, s srcem in razumom, nisem zatajil in bi ne bil zatajil za same zlate nebeške zvezde. Resnica pa je posoda vsega dobrega: lepote, svobode, večnega življenja. Dokler sem zvest resnici, sem zvest sebi. Ob tej priliki bi vas prosil da bi vzeli svoje kozarce v roke in zmenoj pili - na zdravje. As a representative of the younger generation taking part in today's events and as covvorker of our Slovenian Academics Society, I vvould like to wish upon Mr. Mauko many more years of health and happiness. At the same time, we are hoping for a continuing success and sense of achievement vvhile vvidening our outlook on dif-ferent facets of our Slovenian Heritage, whether historically, culturally or just plain simple community news. The Slovenska Država is our newspaper that presents and represents one of the most important concepts of our existence -Truth and Ideals. Without truth, heart is full of pride; contrary to teachings, reminders, lectures, beatings, being laughed at, falsely accused — ali my life served to at-tain my highest ideal — truth. Whatever I have seen vvith my eyes, my heart and understanding I have never denied and wouldn't trade for ali the stars of the heavens. Truth stands for goodness, beauty, freedom, life everlasting. As long as I am dedičated to truth, I am true to myself. At this time, I vvould ask you to there is no freedom, vvithout fill your glasses and join me in a toast to Mr. Mauko. Thank You, _____ Andrej Pahulje sami pribojevati in pribojevano pravico sami obvarovati. Za to pa je treba, da se vsaj mi, svobodni, najprej znebimo naše priučene a že nevarno dedne napake, ki je v tem, da vsako svoje trenutno politično in drugo stanje imamo za trajno, če ne celo za večno. Dalje se moramo otresti občutka manjvrednosti, majhnosti, nepomembnosti, šibkosti in potrebe po drugem varuštvu. Ce bi bili nič vredni, nekoristni, zemljepisno in človeško nepomembni, ne bi bil po nas pohlepen ne sovražnik ne brat. V Evropi, katere neločljiv duhovni in tvarni del smo že tisoč tristo let in smo v njej obstali in postali, kar smo, je danes devet samostojnih držav, ki vse skupaj ne štejejo več duš, kakor pa je nas v republiški, zamejski in svetovni Sloveniji. Samo dve od teh devetih, Malta ter Islandija imata svoj jezik. Druge govore izposojene. In samo Islandija ima razen njega tudi samoraslo, imenitno kulturo. Mi imamo oboje. In tretjič, Slovenec naj neha biti doprinos k izseljenskim študijam nele v ameriškem, ampak tudi v svetovnem merilu." LOG Zaltachrltt tur Intarnatlonala Literatur, Dunaj: "... publikacija, ki njenega vpliva ne kaže podcenjevati." Neš tadnlk, Calovac, Avatrlia: "... dragocen (/} priročnik o slovenski dediščini." O Zaliv, Trat, Italija: "... ni monotono O naštevanje, ampak živahna enciklopedija." Univ. prof. dr. Ludvik Capon, St. Vlncont Cof-laga: "Končno imamo knjigo (o slovenski dediščini), ki jo lahko vsakomur s ponosom pokažemo." Mrs. Olga Thomaan, "atara mama" (kot la sama po slovensko naplaalat olimpijskih zvazd Erika In Bath Haldan: "Kako ogromno raziskovalno podvzetje, tako dobro izvedeno In tako poučno! Knjiga je napravila na Erika ln Beth zelo močan vtis." Ann Landars, svetovno znana novinarka z naj. višjim številom čHataljev na avetu: "Knjiga SLOVENIAN HERITAGE |e zaklad." knjiga o slovenski zgodovini, doprinosu in dediščini 17.50 U.S. (ali 20 kanadskih ali avstralskih) dolarjev. Naroča se na naslovu: SLOVENIAN RESEARCH CENTER OF AMERICA, Inc. 29227 Eddy Road _Willoughby Hills, Ohio 44092 USA. OGLAS mm^mmm^mammmm človek, ki ga je še upati strah. V vsem tem mora voditi in dajati zgled delovne, v bodočnost naravnane narodne zavesti, slovenska emigracija. Mi smo danes edini del slovenstva, ki uživa skoraj nepojmljivo svobodo misli, vere, besede, združevanja, presoje, pridobivanja dobrin, snovanja drznih načrtov, odločanja. Ta svobodo nam nalaga hude dolžnosti do sebe, še bolj pa do rojakov pod jarmom. A govoriti o tem ni namen današnjega zbora. Ob tem spominu in opominu pa ne pozabimo na nekaj, kar je in kar bo naše pod slehernim gospodarjem, dokler nas bo kaj. To je slovenska zemlja. Ko bomo po tej resni uri sedli za mizo kot prijatelji in kot Slovenci, naj bo prva naša zdravljica tista, katere konec pravi: "Zemlja naša — tale časa — je nalita tebi v čast. Bog te brani, da častita, ponosita, nam — in nikomur drugemu — boš v last!" Toronto, 25. oktobra 1981, za triindesetletnico 29. oktobra 1918. Mirko Javornik. freedom, there is no life. A vvell-knovvn Slovenian poet and prose vvriter once said: My T0G6 0TlAWA ONT 25 _____ MR IVAN G0YKO 259-2993 12 KlNSDALE BOUL AfT 205 TORONTO ONT BT NOT ABLE TO BE W1IH Y0U TO CELEBRATE VLADIMIR'S BIRTHDAY WISH HIM THE BEST IN CONTINUING HIS SERVICE fUR CANADA AS THE PRESIDENT OF THE ETHNIC PftESS ASSOCIATION. I NEVER FORGET HIS L0YAL CO-OPERATION AND SUCfORT GIUEN TO ME UHEN I WAS THE HRESIDENT OF THE ASSOCIATION. HAiTY BIRTHDAY TO YUU VLADIMIR. FRANK GL0G0VSKI VICE CHAIRMAN IMMIGRATION ArrEAL BOARD 0TTAWA ONTARIU oync Ottaiva UPSO TOPAlHCbKA HPECOBA CJOTSA - UKRAINIAN PRESS SERVICE DE LA PRESSEUKRAINIEM 911 Carlins Ave. Octav&.Ont. r .n.,1 _ Mr.Vladtintr MAUKD 1115 B»y St. Toronto,0nt. Saeraurlac: Phooe (613) ili-S374 October 22,1981 Dear Mr.Mauko, It ms from the Canadtan etlmtt press that m learned of the country «rlde celebratlon of s1xt1eth b1rthd«y last-aonth. Though belatedljr.pleast, aceept our conjratulatlons and best (rtshes on this happv occasion. As the only ethnlc-language Canadian Press Agency - Ukrainian Press Service of 0ttaw- m htghlr evaluate yoor contrtbutton to the de»elo(wit of theathnlc aass medl« 1n Ontario and 1n Canad« tn general. *e hope that you «111 also further serve this good canse and «e wtsh you good health and ■any nore succesees In ye«rs to cone. N« anotit 1 bi ah t ltta! Yours stncerely. 1465 Baseline Rd. 0ttawa,0nt. Ph. 2254447 RASTOČI It SKUPAJ Kanadčani. Pridejo od različnih kulturnih prednikov in različnih predelov Kanade. Živijo skupaj in rastejo skupaj kot ponosni državljani v naši veličastni domovini. Pred desetimi leti je vlada uradno priznala kulturno različnost te velike zemlje, ko je izoblikovala politiko Mnogokulturnosti. To je bila nova odločitev za raztočo razvojnost in povzdignjenje duha razumevanja med mnogimi različnimi dediščinami, ki so izoblikovale naš narod. GROVVING TOGETHER ANNIVERSARY Naša odločitev za mnogokulturnost je močnejša ob tej desetletnici, kot je bila kdajkoli preje. In jutri bo še svetlejša. Zato se pridružite našemu slavju preteklosti, sedanjosti in bodočnosti — bodočnosti, ki nam bo nenehoma prinašala boljše razumevanje nas samih in naše domovine . . . rastoče skupaj. Canada ANNIVERSAIRE S'EPANOUIR ENSEMBLE |+| Minister of State Multiculturalism Ministre d'£tat Multiculturalisme