Hatollik cerkven list. Tečaj #Jf. 1" Ljubljani 14. svečana 1 Soli. MAni 9. Svitlinm cesarju Dovoli mi. ljubljena lira. De. dokler še tukej živim, Desnica ti strune prebira Se enkrat v obeljeni zim'. Prigodbe zavzetne. velike /budila je Božja modrost. Sveta imenitne vodnike, Franc-Jožefa milo serčnost. Po milili darovih desnice, ko v tiho dolino jih /.vem, Za vboge, nesrečne, srotice. Si Titus Bogu in ljudem. Oh, tvoje serce pa zdihujc Zavoljo prelite kervi. Končanje vojska spremišljuje. Kako sc Kvropa vmiri. In Bos ti je spolnil te želje. Ti vdihnil to v blago serce, Kvropi razširil veselje, Dc plašni na novo dulite. O Cesar Prane Jožef le živi! Naj citre, naj liarpe done. Slavi naj te vene nczvenljivi, Slavi naj te večno ime. Tud Cerkev knloljška oteta Po tebi je svojih veri. \ naročje ta dekla je vzeta. Povsod nain svoj žegen deli. Sej bode ti vsmiljena Mati, Ker ti apustoljski nje sin Ši hotel prostost ji podati, Z duhovnih jo vzet' bolečin. Naj slava, zahvala, češenje Pri svetimu delu ti bo. De b* skorej kazalo zelenje Drevo, de bi skorej cvetlo. Narodi in ljudstva divjajo. Otroci teme se jeze. Lažnive' zabave imajo. Na tihama se togote. Pse lajati, čuke se dreti. In kertine riti pustiš: Ker vera ti vrašena sveti, In dobro brez groze storiš. Začetnik si bolj iga časa. Že lepa nam zarja žari. Smo stali v britkosti do pasa. Pripravljen' za bolji dari. Ti Bog nam Frane-Jožefa živi. Mogočniga vselej na vek, De v upanji nepremakljiv; Prav serčno dožene svoj tek. De nam bolečine zaceli. Strah vojske močno zaroti. De bomo vsi njega veseli, Dr sleherni mirno zaspi. L. D. .1¥ar(ja pati križem. Britkosti nečloveške so novice Razvčzale natore harmonije. Žalujejo po ločili melodije In studna noč zakriva solnčno lice. O žalni zdili presunjene Device, Ki dvigaš persi žalostne Marije, l.ej kak oko kervave solze lije. Ne muči vee izvoljene Kraljice! Oj svit predragi men' nebeške zarje! Odpri mi jutra svojiga miloto, Ak duh pretežkih spon nosit' ne maga; \k zre na se obernjene viharje. Naj sveli njemu v serca neplahoto Deviških tvojih solz demantna sraga! France Zakrajšek. po Božjim usmiljenji in pr* milosti svetiga apostolskiga Sedeža Knezu - »kof v Ljubljani itd. Vsim Ij u b 1 j e n i m vernim Ljubljanske škofije zveličanje ia blagoslov v Gospodu* Preljubi v Kristusu! prečudne so pota previdnosti liožje; modrost Gospodova z močjo seže od kraja do kraja, in vse v ljubezni poravna. (Modr.H, i.) Pretečeno leto nam spet svitlo spričuje, de neskončno mili nebeški Oče vse vlada, in z obilnostjo svojih dobrot vse narode napolnuje. To je Božja sv. volja, de bi vsi ljudje k zveličan ju in k spoznanju resnice prišli. (1. Tim. 4.1 Zato se oko njegove svete previdnosti nikdar ne zatisne, temuč vedno čujr nad vsimi ljudstvi, tudi nad tistimi, ktere se dozdaj od njegoviga imena in od evangelija Jezusoviga nič niso slišale, ali pa so v zmote krivoverstva zakopane, in od katoliške cerkve, kije edini vir zveličan ja, od-tergane in svoji revni človeški modrosti prepušene. Gospod nebes in zemlje, ki je vse za nebesa vstvaril in svojiga Edinorojeniga za vse dal v smert, p«> sklepu svojiga neskončniga usmiljenja za vse tudi pota k zveiičanju perpravlja, in jim z raznimi znam-nji svoje svete namene razodeva. „Velik je Hog in preseže naše znanje: velik je v svoji moči in pravici". (Job. 36,27.) Njegova velikost in moč se posebno razvidno kaže v modri skerb-Ijivosti, s ktero svojo sveto cerkev varuje in brani. — za — Dan dnevu, noč noči oznanuje, de je Bog gospod vsigamogočin. ki serca kraljev in cesarjev kot potoke voda obrača, ter stori, de je ime katoliške cerkve, ki si jo je z lastno kervjo odkupil, veličastno med vsimi narodi. Sveti Dob jo s svojo gnado vedno navdihuje, de studenci žive vode za naše zveličanje v nji neprenehama teko, in se zakladi nebeških gnad v nji nikdar ne zmanjšajo, akoravno bi vsi ljudje vsih časov hotli iz njih zajemati in svoje duše z njimi bogatiti. Zato bodi njemu neminljiva večna hvala, in vsak jezik naj spoznava s hvaležnim sercam, de nje-govimu imenu gre vsa čast in slava, moč in veli-častvo. Ker pa Bog s tako globoko modrostjo in ljubeznijo za vse perpomočke našiga zveličanja skerbi, tudi vsim otrokam matere katoliške cerkve z ojstrim glasam kliče, de naj se vselej vredne store imenit-niga poklica k pravi veri in svetosti: Sveti bodite, kakor sim tudi svet jest vaš Bog. — To je vol ja Božja, naše posvečenje. Če mi v svetosti in pravici pred obličjem Božjim hodimo, bo svet moč Kristusove gnade bolj spoznal in po vrednosti cenil. Prišli bodo od izhoda in zahoda in svoje prebivališč si izvolili v edino-pravim ovčnjaku Jezusa Kristusa. Gotovo bi naša pobožnost in svetost nar obilniši število never-eov iu krivovercov v zavetje ene izvoljene čede in eniga Pastirja pervabila. Žito je Bog skoz vse čase na mnogotere viže ljudem govoril, de bi luč svetosti in pobožnosti, luč dobrih del široko okrog med kristjani svetila, de bi ljudje naše dobre dela vidili, ter poveličevali Očeta, ki je v nebesih. Tudi v poslednjih časih nam je prav glasno govoril, ko je strašno bolezin kolero poslal in z njo mesta, terge in vasi naše škofije terdo obiskoval. I č i t e se, ljubi moji! ta glas Gospodov prav umeti. Iterite s svetim Psalmistam: nPrečudne so tvoje spričevanja. o Gospod! moja duša jih ho premišljevala-. (Ps. 11*. 129.) Kteri čas pa jr bolj perpra-vin za tak i premišljevanje, kakor tihi postni čas, kteriga vam dans oznanim? To so dnevi zveličanja: zato v njih s skesanim sercam zaupljivo pota premišljuj:uo, po kterih nas Big k zveličanju vodi, de teh polov nikdar ne zgrešimo. Gospod nas B >g je poln gnati in usmiljenja; v svoji očetovski ljubezni bi si naše serca le z dobrotami rad perdobil: nas vleče nase z vezmi ljubezni. Tode večidel - z žalostjo spoznamo — so ljudje lako .spačeni. de jih darovi ljubezni Božje malo ginejo in k hvaležni pokoršini do dobrotniga stvarnika ne naklonijo. Kaj tedej hoče Bog storiti, ker vender ne želi srnrrti grešnika, trmuč de se spreoberne in živi? Tepsti mora in rani!i. de ozdravi neumerjoeo dušo. rLe sami smo tega krivi, kar sc nam hudiga pergodi, pravi sv. Ilieronim, ker sladkiga Gospoda v grenkost spremenimo ter ga zoper njegovo voljo moramo, de kaznuje-. Ce nam dolgo vse po sreči gre, se le pre-rado pergodi, de se prevzamemo. Tu nas neprevida-ma zadene boleča šiba Božja ter napuh našiga serca potare, de nase več ne zaupamo, temuč se v spoznanji svoje slabosti po usmiljeni roki oziramo, ktera nam nakvjško pomaga. Tako so štrafinge, s kterimi Bog naše grehe tepe, prav za prav velike gnade, in znamnje B »žjiga usmiljenja do nas. V svojim serdu se masuje nad otroci pogubljenja, v svoji ljubezni pa nad otroci gnade. kakor uči sv. Avguštin, ker tepe, kogar ljubi in kteriga za svojiga sina sprejme. rTo je moja tolažba, pravi Job (6. 10.), de me Bog z bolečinami tepe in mi ne perzanaša**. Vedite tedej. ljubi moji! in dobro si v serca vtisnite, de nas Bog stiska in z nadlogami obdaja, ker njega, vir vse mo- drosti, zapusamo. rKo bi mi po potih Božjih hodili, bi v večnim miru prebivali. Učimo se vender enkrat kje de je modrost, kje moč in um". (Bar. 3, 13. 14.) Ako s svojimi grehi svetiga in pravičniga Boga razserdimo, nas vender precej ne pogubi, temuč per-zanaša in nas z mnogoterim terpljenjem obiskuje, de bi spoznali svojo krivico in s pokoro sodbo pogubljenja od sebe odvernili. O zahvalimo se mu iz*g!o-bočine svojiga serca, kader nas s kakšno težavo naših grehov in nepopolnamost opomni! Pred ali potlej se nam mora naš greh pred oči postaviti; če ne zdej, gotovo v smertni uri; boljši'je, de nam ga Boo- zdaj' pred oči stavi. Pa porečete, ljubi moji v Kristusu! elo pretežko leži nad nami roka Gospodova, naša slabost pod strašno šibo omaguje. Poglejte v svoje serca in premislile. Vas ne uči li lastna skušnja, de ste dostikrat svoj greh, dokler je rana pekla, z grenkimi solzami pred obličjem Božjim spoznavali, ko je pa Bog per-jenjal, kmalo spet pozabili, kaj de ste objokovali. Ko Bog tepe, kličemo, de naj perzanaša; ko pa perza-naša, spet kličemo, de naj tepe. Če tare reva in po-mankanje, vpijemo k njemu, de naj žitno polje z roso nebeško napoji ter dragi no od nas odverne. Ako pa njivam in tratam svoj žegen podeli, pozabimo njemu za to čast in hvalo dati in spet segamo po drevesu, ki le strupeni sad rodi, namreč poželenje oči, poželenje mesa in napuh življenja. Takti se spet znajdemo na poti. ki v pogubljenje pelje. Kaj zamore zdaj usmiljeni II.i^ storiti, de nas obvaruje globokiga brezna? — Našo pot potrese s ternjem, de se na drugo obernenao. Mislimo si, ljubi moji! in v ponižnozti svojiga serca spoznajmo, de je dohrotljivi Bog tudi enake zveličavne namene za nas imel, ko je pretečeno leto mesta in vasi naše škofije s hudo boleznijo obiskal. Nobenimu stanu, nobeni starosti ni perzanašala. Tu je otrokam očeta, mater, tu možu ženo, bratu sestro, sestri brata, prijatlu prijatla vzela. Zakaj de je ravno tega ali uniga njena nevihta zadela, kdo to spreviditi zamore? Nezapopadljivi so sklepi Božji: neskončno visoka in globoka je modrost njegovih namenov, de jih naš omejeni um nikakor ne ume: le pred Božjim očesam je odkrita človekova prihodnost; on sam nar bolje ve, kaj de nam služi v zveličanje. Ako enimu čas pusti k pokori; druziga neprrvidama iz sveta pokliče, kdo se bo prederznil, od njega odgovor terjati? To je po nauku svete vere resnično in gotovo, de njim, ki Boga ljubijo, vse v dobro služi, in de usmiljeni Bog bolečo rano, ki nam jo v zveličanje vseka, tudi zaceliti ve. Ta misel naj ostane živa v našim sercu, de nemila bolezin, ki je široko okrog ljudi s straham in trepetam napolnovala. je bila ojstra, s ktero nam je Bog sam svetost svoje neskončne pravice oznanoval: in zapopadek te pridige je razglašen v prerokovih besedah: „lšite me, in bote živeli! Isite dobriga in ne hudiga, de živite". (Amos 6.) Za moje serce je bila velika tolažba, de je seme tc pretresne besede božje pogosto na rodovitno zemljo padlo, in mnogoteri sad pokore in svetih sklepov poboljšan ja obrodilo. Tudi zastarane in oterpnjene grešnike je semtertje budivni glas mertvaškiga zvonu prr-sunil; pekoče misli niso mogli zadušiti, de je strašno v roke Vsigamogočniga pasti. Živo jim je resnica stala pred očmi. de veličastni Gospod nebes in zemlje hoče česen biti od vsih stvari in svoje časti nobenimu ne da. de se nihče ojstrosli njegove jeze ne odtegne. Marsikteri, ki je že mislil, de Boga nič več ne potrebuje, se je prestrašen spet perbližal k tronu njegoviga usmiljenja. Molitve je bilo veliko storjene; kteri so navajeni, glas božji poslušati in umeti, so hiteli v cerkve, ter s solzami pokore milosti prosili, z raztertim sercam oblegali spovednice, ter sprave in sklenitve z Bogam per mizi nebeškiga Jagnje ta iskali. Morebiti bi pa mislil kdo zmed vas, ljubi moji! de naš rod take pretresne pridige, kakoršna je bila lansko leto kolera, ne potrebuje? Ozrite se okrog sebe in odgovorite mi: Ko bi naš Gospod Zveličar prišel iz nebes na zemljo, bi li veliko vere najdel? Ce je pa vera med nami. povejte mi, kje so dela, brez kterih je vera mertva? Ali ne vidite, koliko jih je zakopanih v strašni vnemarnosti, de se ne za božje ne za cerkvene zapovedi ne pečajo, in žive, kakor de bi ne bilo ne sodbe, ne večnosti, ne pekla. Ta revni, s toliko nadlogami ohtcžani svet je njih prava domovina; upanje v nebeško plačilo je iz njili serca zginilo. Kakšna mora palica biti, de take oterpnjene in skalovite serca pretrese in razbije? Majhna tanka šibe tu ne opravi nič. Le kozarec poln grenkosti še kej zda, de se terdovratnež iz grešniga spanja zdrami; zato ga tudi včasih poda usmiljeni Bog. ker želi naše zveličanje. „Kelih je v roki Gospodovi, poln močni-ga in namešaniga vina, in nagne ga sem in tje, in njegova goša še ni izpraznjena: pili bodo vsi grešniki zemlje*4. (Ps. 74, 9.J Grenkost keliha iz roke vsi-gamogočniga Bogu človeku zgnusi posvetne sladnosti; strašna smert, ki jo pred seboj vidi, ga k umu spravi in mu prav v živo pokaže, de Gospod, kakor jc svaril, res pride kakor tat, ter na enkrat vse odvzame, karkoli je človeka na tem svetu tolažilo. Zveličavna misel se zdramljenimu grešniku zdej zasveti, de je naše pravo bogastvo v nebesih, in si moramo zaklade nabirati, kterih ne rija ne molj ne sne. Sodite zdaj, ljubi moji! je Ii grenki kelih, ki ga je Bog lansko leto v koleri na naš rod izlil. vse zdramil iz teme nejevere in pregrešnosti? O ko bi pač nobeden klicu božjimu svojih ušes ne bil zatisnil! Mnogoteri so, dokler jim je protila ojstrost šibe božje, prav serčno molili in z deli pokore pravici božji zadostovali. Budo pa vsi tudi v svojih sklepih stanovitni ostali? Kaj bo Bog storil zanaprej? Ali bo kej najd» | v nas, de bi nam perzanašal? ali ga bomo morebiti spet morali s svojo nezvestobo, de v naše rešen je še ojstrejši šibo v r«-ke vzame in nam kelih svoje jeze da izpiti do dna? Le eno je, kar nas zamore k upanju obuditi, de se bodo tudi nad nami spolnile Gospodove besede per preroku Izaii: „(ilej, vzamem iz tvoje roke kelih omamljenosti, globoki kozarec svoje jeze: ne boš ga več pil zanaprej; dati ga hočem v roko njim, ki so te poniževali44.' (Izai. 61,22.23.) Ljubi moji! ako vidite, de ljudje Boga in svete reči bolj spoštujejo, de cerkev, svojo mater, serčnejši ljubijo in njene zapovedi zvestejši spolnujejo: — ako vidite, de so otroci svojim staršem bolj hvaležni, posli gospodarjem bolj pokorni, gospodarji do poslov milši in dobrotljivši, podložni sploh svojim prednikam resničniši in zvestejši vdani; — ako vidite, de verni nedelje in praznike svetejši praznujejo, besedo božjo pridniši poslušajo in globnkeiši v sercu ohranijo, de se rodovitnost semena božje besede v spoštljivim govorjenji in obilnosti pravičnih del kaže, de kletve'in druge nagnusne besede v keršanski družbi bolj potihnejo, de samopridnost, skopost. goljfija in vsakorš-ne krivice iz nje bolj zginejo, nasproti pa se dela ljubezni veselši razcvitajo; — ako vidite, de oginj sovraštva in razpertij bolj gasne, nasproti pa lepe čednosti, ponižnost, krotkost in spravnost lepši rastejo, de se deviška čistost drajši ceni, zakonska edinost in zvestoba zvestejši varuje, de se sveti zakramenti pogostuiši in pobožniši sprejemajo: — ako vse to in druge enake znamnja vidite, se povzdignite k veselimu upanju, de se bodo besede božje per preroku Izaii (51, 22. 523.) tudi nad nami spolnile, de bo namreč Bog zanaprej nam perzanašal ter kelih svoje jeze od nas odvernil. Zato tedej, ljubi moji! v prihodnjim postnim času z vsakdanjim zatajevanjem in s krotenjem vsakteriga napčniga poželenja v milost božjo kličite, in z deli pokore njegovi neskončni pravici obilniši zadostujte. Kako bote sicer mogli prestati pod težo jeze božje, ko clo pravični Job pravi: „Vselej sim se Boga kakor nad me derečih valov bal. in njegove teže nisim zamogel nositi4*. (Job 111, 23.j Premislite dobro v svojim sercu, v kakšnim stanu bote želeli enkrat, ko smertna ura bije, se pred božjim obličjem znajti? „llogastvo zveličanja je modrost in znanje: Gospodov strah ta je njegova bogatija44. (Iz. 33. 6.1 Zatorej naj rt če vsakteri zmed vas: „Xa svoji straži bom stal in nepremaknjen ostal na braniši: skerbno bom ogledoval, de vidim, kaj de se mi bo povedalo, in kaj de imam odgovoriti njemu, ki bo od mene odgovor terjal44. (Habak. 1. 2.) rGnada Boga Zveličarja našiga se je perkazala vsim ljudem ter nas uči', de se odpovejmo hudobii in posvetnim željam, de trrzno. pravično in bogabojcce živimo na tem svetu, in perčakujmo zvelicanskiga upanja, in častitljiviga prihoda velikiga Boga in Z\igličarja našiga Jezusa Kristusa.44 (Tit. —13) „Oblecite tedej kakor izvoljeni in ljubljenci božji pre-serčno usmiljenje, dobrotljivost, ponižnost, pohlev-nost, poterpežljivost. Prenašajte eden druziga in od-pušajte si med seboj, ako se ima kdo čez kteriga kej pertožiti: ravno kakor je Gospod vam odpustil, tako ludi vi.u (Kolos. 3, \2. 13.) Tak«i bote postali vredni slišati iz ust Gospodovih zveličavne besede: „Vi ste tisti, ki ste z menoj v mojih skušnjah ostali: perpravljam vam kraljestvo, kakor ga je meni moj Oče pripravil44. ( Luk. 22, 29.) „Gnada Gospoda našiga Jezusa Kristusa bodi z vami vsimi. - Njemu pa. ki vas zamore poterditi po svojim evangelii in po oznanovanji Jezusa Kristusa, njemu samimu, modrimu Bogu bodi časi in hvala po Jezusu Kristusu od vekomaj do vekomaj! Amen. Srednje - afrikanstio. Z Gondokore \2. mal. travna. V. — Že sim od Barije in tiarijanov marsikaj v misel vzel. ravno tako kakor se mi je v pero naletelo in kakor sim nad deželo in ljudstvam vidil in skusil. Dosihmal zamorem v vsim prav zadovoljin biti. ljudstvo sc obnaša dobro in nad vse pričakovanje prijazno, in skazuje misijonarju spoštovanje, de se zamore v zgled postaviti. Beseda misijonarjeva ima veljavo, odgovarja se mu: Džona, baba! alabut farik (že prav. oče! prav dobro). Z veselim sercani in s hvaležno dušo rečem, res zanesljivo zaupanje imam in terdno senadjam, de seje približal čas, ko bo to ljudstvo milost doseglo, in de bom tudi jest saj nekaj sadii od tega zamurskiga ljudstva nesel pred Božji sodnji s*ol. Ravno zdaj sedi pri meni naš matat, gonriokor-ski poglavar, Medi. Pozdravit me je prišel in puha iz korenaškiga šibuka. Pozdravim nasproti in rečem: Nan bubur. Matat (jest pišem, poglavar!) Džona, mi odgovori. Bom pa tedaj pisal, in sicer ravno od pri-čujočiga soseda. Ta Medi je poprej v misijonu veliko homatij delal, bil je rogovilo in nagajilo. Kar sim jest tukaj, je kake d vakrat tako počenjal. Berž ko sini ga zaslišal, mu grem naproti in ga pozdravim: ho doto. Matat! \i se zmenil za pozdrav. Tedaj glasneje zakličem: Ginge Matat, nan roroman do (slišiš, .starašina, pozdravljam tej. Mogel je tedaj poslušati, in prijazna beseda se mu je izmuznila iz ust. tako je zginila njegova nar veči čmernost. Le-tašnje pomanjkanje ga je nekoliko omečilo, de se je dal ložej ukrotiti. Drujikrat Medi zopet ropoče po dvoriši sem ter tje. Pozdravim ga, in na povelje g. Provikarja je bil peljan na ladijo, kjer mu je bilo dobro zasoljeno. Prečastiti g. Provikar so mu očitali njegovo prešerno obnašanje, ga ojstro okregali, in mu zažugali, ako bo tako terdovraten ostal, de bodo vso svojo robo pobrali in se k svojim prijatlam odmaknili. To je pomagalo, poglavar blez dobro ve, kako prijazno de je ljudstvo misijonu. Ako bi se res misijnn zavoljo njega proč napravljal. mislim, de psica, lok ia sulica bi se vzdignili, zadolženiga kaznovat. Morebiti imam preveč zaupanja, in si preveč mislim, pa zdi se mi tako. Starašina prosi za zamero in obljubi, de se bo poboljšal. Nato pride k nam sem gori. in pri nas še Ie naleti, kar se mu je prileglo, liila sva z g. Daninger-jem ravno pri obedu. Starašina lalino stopi v misijonišnico. Rečeva mu. naj >e usede: se usede — potlej ga pozdraviva; on pa prijazno odverne pozdrav. Dava mu potlej sočivja, ki je bilo ravno na mizi. pa še kaj suhaka (cvibaka) zraven. Starašinu dobro tekne in prijazno pozdrav-Ijaje odide. Dd tistihmal je bil nekolikrat prišel in se je prav obnašal. Zdaj že skorej eno uro pri meni sedi in je gledal, kako sim ga s peresam obiral — pohleven, kakor jagnje. je zaeel biti. Celi dan imamo otroke in odrašene okrog seli*. Ne marajo, de po dolge ure tukaj presede in gledajo, kaj se dela. Ako se jim reče: pisem, berem, k Hogu molim, odgovore: džona. in si nie ue vmisljujejo. de bi sc moglo z njimi kremljali. Nekteri prihajajo, dru^i odhajajo, in tako je človek v delu vedno moten. Pride pa tudi truma otrok, ženskih. mo>kih pred odperte vrata, ki morajo ravno zavoljo svillohe odperte biti, in noter gledajo. In spet moram pozdraviti, nektere besede spregovoriti ter reči, pojdite noter ali v kako senco —recede paululum a sole. Zgodnje jutranje in prijazne večerne uri- so naše, dan pa vzamejo ljudje in otroci. Za-muree zvečer precej in rad domu gre. noči se hoji in po nori ga ne spraviš iz hiše za kaj maliga. Ako se kak prederzinši čern ^kdotejekIicala po noči v dvorisu pokaže. Ki lak s in Halifa zarohnita in ne utihneta, dokler se černak ni zgubil. Taki nima dobriga namena. Spimo ali na prostim, ali pa pri oil-pertili vratih in smo med divjaki afrikanskimi varniši, Kakor marsikje za i.ljucavnico in zapaliam. Puhtite male k meni. je nekdaj rekel Kristus, zakaj njih je nebeško kraljestvo. Nc izločivši odra->enih vemler tukaj misijoii zlasti na otroke svojo skerb obrača, iu ima namen, s tem nov zarod odredili in zučiii in že zdaj po otrocih tudi starš.* in odrašene pridobivati. Naj ze bo. kakor bo. mi v imenu Kristusovim male sprejemamo, kteri so k nam tako močno druži ji vi, in v osebi teli černučkov Kristusa samiga: namen pa imamo: Čast Božjo in duš zveličanje poviksevati. Tako sim tedaj več ali manj celi dan od teh černih fantičev obdajan, in se med njimi srečniga čutim, desiravno moram to srečo z uiarsi-ktenm trudam in delani plačali. Zjutraj pridejo, ko se zdani, in pozdravijo: Do doto. baba. Nekteri so iz sosedine, nekteri od nekoliko delj. kake dobre pol ure. Ljudje ne prebivajo skupaj v naselbini, ampak po rodovih raztreseni po nekterih tokulih (hišicah). Po dvakrat na dan jih k nauku zbiram. Misli si v sta nie i ali veliko bolj v kleti mizo. Okrog je obdana s čer-nimi fantiči. Učenje z molitevjo pričenjamo. Dosihmal smo imeli naslednji red v nauku. Njegov zapopadek je hil pervi člen apostolske vere. "Nauk od Boga, de je le en sam Bog, od stvarjenja iz nič, nauk od angelov in ljudi sim jim razlagal, in povzdigoval zlasti Božjo visokost — čutilo strahu Božjiga. Nekteri zvesto in z nekakim veseljem poslušajo, in svojo začudenje dajo na znanje z zdihljejem ali je-kam iz nar globokejšiga serca: nektere pa je treba večkrat opomniti, se pozabijo. Ko se od teh skrivnost nekaj časa pomenkvamo, sklenem in rečem: Velik jc Bog, velik duh brez telesa, On nas vse vidi in vse ve. Tega velikiga duha — malokotjo aduma — hvalijo angeli, hvalijo ga ljudje na zemlji: tudi mi tukaj v Bari i ga hočemo hvaliti, zdaj pa povelje: Do Kombek Stanislao, do Džobek Egidi. do Morbek -Marko, do Lada Bazili, do Džada°Iziilor, do Lada Antonini itd. jojolo (poj): Laudate Dominam, in komur je napovedano, predpeva, drugi pa za njim. Zdaj {»a gremo dalje. Pesem Laudate se nekoliko razlaga. Vipovedujem jim dobroto Božjo v stvarjenji. Pa nekoliko iz zgodb sv. pisma: od stvarjenja perviga človeka, od raja ali paradiža, od drevesa spoznanja dobriga in liudiga -- zdaj to zdaj uno, in potlej izpra-šujem. Posebno tehtno razlagam resnico: Bog, veliki duh, je dober, vse dobro daje Bog in izhaja od Boga, torej molimo k Bogu, in jim molim: Pater noster (Oce naš), na to jim kako prošnjo tolrinčim, kolikor morem, de sploh vedii, kaj de govore. Po tem je pregled čez vse, kar jc biio rečeno, se sprašuje, marsikaj popravlja, kar kdo ni prav razumel itd. Sklene se: To in to vemo od Boga, vemo, činui ile je človek na svetu. Kar vemo. hočemo ohraniti: in naravnost se oglasi: Čredo in Den m (verujem v Boga). Zdaj jim kaj zlasti za življenje na serce povem in nauk se dokonča z očenašem in češena Marijo, našo ljubo gospo in pa dobrotno Materjo, s pristavkam: Prosi, 0 nebeška Kraljica, za nas uboge zamurce, de bomo deležni obljub Kristusovih. Tudi odrašeni so marsi-kterikrat pričujoči, celo med fantiči imam 16 ali 17-letniga. Ravno včeraj so bili nekteri odrašeni vpričo, in povzdignil sim zlast: iik od velikosti in dobrote Božje, in kako de On vse zamore storiti, kar hoče. Zvesto in nekako razveseljeni so poslušali, se posmehljevali, rekoč: Džona baba, alabut farik, Mun aduma larik, Mun alabut farik (že prav, oče, prav dobro: Bog je ves velik. Bog je ves dober). Ta deden (tedaj veste). 1 deden, baba (vemo, oče). Se nu dobro zdi. V nauku, se ve iie. je veliko pomankljivosti zavolj pomanjkanja potrebniga znanja jezika in tudi iz pomanjkanja zapopadkov. Nc morem še govoriti s černučkam, kakor bi rad. vender pa mislim, de me umejo, in ko vprašani: Ta deden m.ijik (veste zdaj, otroci?) mi reko: i deden (vemo), — in ko izprašujem, sim tudi z odgovori zadovoljili. Obilna milost Gospodova bo zboljšala in nadopolnila, kar jeziku primanjkuje, zakaj le sama gnada Božja kaj premore. Besede iz ust revniga človeka se glase, duh Božji sam jih zamore poživiti in s svojo močjo v človeškim sercu ohraniti. Misijonar je le samo glas vpijočiga v pušavi never-stva, le samo orodje v Božji roki: Bog je kličejoči, njemu čast in hvala! Tako je hilo dosihmal. Bog ho tudi vprihodnje z nami — sej Božja pomoč in gnada se je od nekdaj kakor vsepremagljiva spričala. JfMarrtoheJ in ne JMarftohef. V Algiru izhajoči list „L1 Akbar" naznanuje 22. listop. I. I. naslednjo posebno dogodbo. Od delj časa sem je bilo viditi na vladnim tergu mož i, revno oblečeniga; imel je klobuk globoko čez čelo potisnjen in palico v roki. Hodil je mirno šetat in se ni menil za poglede memgredočib. To je radovednost budilo, in zvedo poslednjič, de ta skrivnostna oseba je enimu delu ljudstva le preveč znana. Ta mož je bil pred nekoliko leti v Algir prišel iz Jeruzalema, kjer je bil veliki rabinar. Hil je globoko znajden v svetim pismu, in ko je vse primerjal in preudarjal, je spoznal, de je resnica, kar kristjan je verujejo, de je namreč Odrešenik ali Mesija že prišel. To znajdenje v premišljevanji sv. pisma se pa lahko misli, de judam v Jeruzalemu ni bilo všeč, in pokazali so velikimu rabinarju svoje nedopadajenje v občutljivim in tako malo merjenim djanji, de je pod njih udarci skorej popolnama vid zgubil. Odpove se torej svoji službi, vzame slovo od svoje domovine, in le samo zaklad resnice seboj vzame. Ali njegovo razlaganje sv. pisma, ki ga je iz Jeruzalema pregnalo" tudi njegovim sovercam v Algiru ni bilo po volji, in ko jim je svoje razlaganje zoper njih misel razodel, so mu urno denarja ponujali, de naj spet barko gre. On pa je zavernil te zapeljive ponudbe in je hotel v Afriki pod francosko hrambo živeti, kakor je bil prepričan, de je prav. Njegovo stanovanje je bilo ob cestah in voglih, in serčno se je spu-šal v besedovanje z učenimi postave. Njegova učenost in tekoča beseda je nektere k njemu mikala; ko so pa vidili, de se s tako učenim možem ne da kaj opraviti, so se mu umikali, jezni zavoljo svojiga osra-motenja. Zdaj pa so se drugi judje nad njega spravili, in so ga pri policii tožili, kolikorkrat so le mogli. In nekterikrat je mogel noč v ječi prespati. To pa ni bila ravno posebna nesreča zanj, ker, odkar je hil prišel, ni imel prenočiša, razun po bazarih (ter-gih) in pod mostovžem Marijanske ceste. Hebrejski jezik je popolnama razumel, in prav dobro je govoril arabsko, ne besede pa franeoskiga ne. Itazuu judov in mahomedanov so hili Maltezarji (ki so zgled in cvet čiste pohožnosti zmed vsili katoličanov zlasti tudi v Aleksandrii J.J edini algirski prebivavci, ki so se z njim razumeli. Neki tičar zmed le—tih se ga usmili. Kadar proda svoje tiče in dobi zanje kake goruše (gorš = piaster t. j. kakih 6 kr.), kupi kruha in ga deli z ubogim izraelcam. Leta pa je hotel svoje prepričanje, kteriga je z besedo razodeval, tudi s prejetjem sv. kersta poterditi. Neki protestan.sk pridigar, s kterim se je hil začel družiti, bi ga bil rad kerstil. Nekiga dne pa se je z njim začel pogovarjati od čednost Matere Božje, in — kmal sta bila narazen. To ga je spodhodlo, se kam drugam oberniti. Poiše tedaj katoliških duhovnov in poskusi v škofovim poslopji. Nameri se pa, de neki služabnik vrata odpre, in ga kar naravnost odpravi, še večkrat poskusi, de bi pred škofa prišel, pa zastonj. Potem se soznani z nekimi tovarši družbe sv. Vin-cencja, ki mu neko pomoč za vsak teden preskerbe. Ali za živež njega ni skerbelo, terdno se je zanesel na previdnost Boga, tistiga, ki tudi nar manjšimi! tičku živež preskerbi, ki bo pa tudi od sleherniga odgovor tirjal zato, kar mu je dodelil. Bil je milost vere dosegel, in hotel je tudi po nji živeti. Njegovi dobrotniki mu svetujejo, de naj do škofa piše. Berž ko škof pismo dobi, veli korarju Banvoy-u, ki je bil čisto zurjen v arabskim jeziku, de naj Mardoheja izpraša: tako je bilo namreč velikimu rabinarju poprej ime. Kmal se prepriča, de Mardohej ima odkrilo-serčno vero in je dosti podučen. Bil je torej slovesno sprejet v katoliško cerkev in je bil imenovan pri sv. kerstu Pavel Marija. Pad Sebaslopola in Marsa• No! kako pa že to v Danico pride? Kaj bo Izpovedala „Danicau od dveh tako imenitnih lerdnjav? Tole, ljubi hravec, ti ho ,,Danica' od teh dveh terd-njav povedala, de perva je bila rusovska, druga turška — obedve ošabne, obedve ponižane. Sebastopol, kdej malo znano mesto in ladjostaja rusovskih bark, skor leto in dan se je ponosno branila napeti sili zaveznikov, zadnjič pa le pade H. dan mesca septemb. 1855 zaveznikam v roke. Kars, že stara, ravno tako imenitna turška terd-njava, moško odbijala je rusovske napade, pa zadnjič obnemore, lakota jo hudo stiska, prisiljena je pred Rusi ponižati se, 28. dan mesca novembra 1855 se Rušam poda. Kaj si vse niso Rusi omislili pri Sebastopolu, de hi zaveznike pokončali! Njih število se pa ni zmanjševalo, se je še le od dne do dne narašalo. Knako so tudi nekdanji mogočni Rimljani, kakor Rusi pred Sebastopolam, mislili, ile s hudo silo bodo vse zaveznike katoliške cerkve pokončali. Pa njim ni obveljalo. Zapstonj so brusili sovražni Rimljani svoje meče, de bi vsim kristjanam glave posekali: zapstonj so kovali ostre sulice in kole . . .; zapstonj so jih lovili po suhim in po morji . . .; zapstonj so jih zalezovali po vsih krajih, de hi vklenjene zaperli. Kolikor vec kristjanov so neusmiljeni trinogi pomorili, toliko veči je bilo njih število. Za Jezusovo vero prelita kri pervili kristjanov je bilo tako rekoč seme, iz kateriga je zrastlo obilno število druzih kristjanov. Pad Sebastopola je Ruse za en čas zlo poparil, zaveznike pa z novo serčnostjo za kervav hoj vnel. Turčini pa so v Karsi ošabniši svoje glave povzdignili, in Eugleži v svojih časnikih zabavijieo čez za-bavljico krožili Rušam v posmeh. Ali kmalo se ošah-nežem glava pobesi. Rusi hujši stisnejo turško terd-njavo Kars, lakota od dne do dne hujši tare tursko-engleško posadko. Vse njih modrovanje nič ne pomaga, pred Rusi se morajo ponižati in se njim podati. Ošabnim Turkam in Eugležcm zlo enako, zaper-seženi nasprotniki katoličanov že delj časa po mnogih časnikih ošabno svoje rahle glave kviško povzdigujejo, ter zaliavljieo eez zabavi jieo kroži jo zoper riuisko-katoliško eerkev. Tje v en dan, brez pravice brusijo oni nad novim konkordatam (pogodbo) avstri-janske vlade z rimskim sedežem svoj ostri jezik. Pa ne bo dolgo, iu Vsigamogočni jih ho ponižal, in vse njih prenapeto modrovanje osramotil. Vidili smo, kako osramoteni so engleški vojaki predlanskim od rusovskiga Petrograda jo pometli, ker so pretumpasto svoje meče nabru^ili: pa bomo tudi vidili, kako malo bodo opravili sovražniki sv. cerkve, ki nad rimskim Petrogradam svoj dolgi jezik brusijo --. Ni je terdnjave tako nepremakljive, kakor je terdnjava rimskiga Petrograda, zakaj na skalo je zidana. zoper ktero tudi peklenska moč nič ne opravi po besedah, ktere je večna Resnica in Modrost Jezus Kristus sv. aposteljnu Petru govoril, rekoč: rTi si Peter, — to jc skala — in na to skalo bom svojo cerkev zidal, in peklenske vrata je ne bodo zmagale^. Mat. 16, 18. Davorin. 2 Bogam ni norcerali, z greha m ne igrali• Bogata vdova je imela sina, kteri je ostudno živel z žensko, ki je pri vdovi stanovala, in k temu mu je ona priložnost dala, kolikorkrat je na steno poterkal. Mati je dobro vedila za to prešeštuo živ- Ijenje, pa ni imela toliko serčnosti, de bi ga bila od-vernila. Ko je ta mladeneč vedno v starih grehih, brez kakiga znamnja poboljšanja k spovednici hodil, mu enkrat spovednik prav resnobno reče: Stori že konec svojimu ostudnim u življenju, če ne, mi nekaj v sercu pravi, ti je velika in nagla kazen od Boga pripravljena! Mladeneč, globoko pretresen s tem zažuganjem, se nekaj malo časa zdtrži pregrehe, pa kmalo spet se pogrezne v staro gerdobijo. Kar neutegama mladeneč zboli za smert. Pokliče svojiga spovednika, se odkritoserčno spove svojih grehov, prejme sveto popotnico, in se tako lepo k smerti pripravlja, de ima spovednik veliko tolažilo in upanje, de mladeneč bo srečne smerti umeri. Ali lej čudno reč! Ko mladeneč leži v smertnih težavah in pojemanji, se v postelji po koncu spravi, se obcr-ne k steni in trikrat prav močno na steno poterka, precej potem pa ga moč življenja zapusti, se s postelje zverne in dušo izdihne. Spovednik berž hiti k materi, ki je bila v drugi stanici, de bi ne vidila smerti svojiga cd.niga Sina, in jo tolaži s tem, de sin je sicer umeri, de je bil pa prav dobro pripravljen, ile je sicer zgubila pozemeljskiga sina. zato pa nebeški-ga dobila. Le ena reč, pristavi spovednik, se mi je eudna zdela, dc se je namreč ravno pred smertjo v postelji po koncu vzdignil in trikrat prav močno na steno potcrkal. Mati, to slišati, z rokami skupej ptiči, zdiline in zajoka, rekoč: Jo j meni, kaj slišim! Oh, moj sin je tedaj pogubljen! 0 nesrečno mene, pogubljen je moj sin! Spovednik vpraša, počmii de tako vdeluje, in mati mu pove, de to ter-kanje je bil njegov navadni pomoček k hudi priložnosti. dc je bil torej zanesljivo še v smertnim rinanji to poželenje obudil. Kaj je primanjkovalo pri tem mladenču? Terd-niga sklepa se poboljšati: zakaj ako bi bil sklep ter-den, bi se ne bil tako lahko v staro pregreho pover-nil. Taki grešniki se prav lahko primerijo s svinjami. Ko le-te pod hrastam prav požrešno žrd in ne-previdama kdo ustreli, se sicer ustrašijo in glave kviško zakrcnejo. ali pri ti priči na pok pozabijo in vnovič želod žreti začno. Havno taeili je veliko grešnikov. Hr«z skerbi žive dalje v svojih grehih, in ako tudi nepreviden strel zaslišijo, to je, ako jih pridiga ali bolezen i»traši. jih sicer groza obide in se spo-vedo! ali doklej terpi njih poboljšanje? Prav kratek čas: potem pa spet v stare grehe padejo, ker jim terdniga sklepa manjka. (M. Prugger E.vempelb.) ie starim znane, v noric priporočene zdravita zoper nadležno merz-tivo dan a i nji g a vaša — v po skušnjo. Po raznih časnikih se mnogoversine zdravila — nekatere celo drage in golufne — ljudem močno priporočajo: naj torej še Danica naslednje kakor gotov pripomoček zoper dušno merzlico naznani. 1. 1'lovrk je popotnik na svetu: zvečer pride v go-stivnico, in zjutraj jo že dalje odrine. 2. Truditi se mora, kdor hoče sveto živeti: pa odah-nil si bo, če v svetosti umerje. 3. Bolj ko tvoje serce od pozcmcljskiga se obrača, v veči obilnosti se gnada Božja k tvojimu sercu obrača. 4. Kratka in gladka je pot od pokore do Božjiga usmiljenja. o. \e bodi preradovedin, vse viditi in slišati: ker mir serca pod kopu je. kdor počutkam preveč streže. 6. Tcrd ovraina merzlica se hitro ne ustavi: in nekaterih skušnjav nagla sila nc odpravi. 7. Neprenehama nam na eno uho Božja, na eno pa lastna ljubezen šepta. 8. Več ko sebe čislaš, menj Boga in svojo dušo čislaš. 9. Pisani gad nabira strup, pridna čbelica pa med po rosi: in trapa po časnikih strup brezbožniga duha, modri kristjan pa nebeško sladkost v se serka. 10. Ljudje brez vere, de bi je res ne bilo, žele. Davorin. Potreba uči molili. Nekdo, ki je veliko po svetu hodil, veliko sla-biga vidil, slišal in bral, je prišel nazadnje tudi sam ob vso vero. Poznej prevzame v enim mestu kerč-marijo, in trosi ondi svoje zmote in skuša tudi druge ob vero pripraviti. Prigodi' se, de ostaneta čez noč pri njem dva pravična in pobožna popotna moža. Od šestih zvečer do enajstih v noč jima je neprenehama kvasil in preklinja je terdil in prisegal, de ni ne Boga, ne Odrcšenika, ne sodbe, ne nebes, ne pekla i. t. d. Ta dva sta ga z besedo Božjo zavračevala, pa le še huje je klel. in se jima posmehoval. Ob enajstih gresta spat. Enimu se milo stori in zjoka se zavolj nesramnih kletvinj kerčmarjevih, drugi ga pa tolaži, rekoč: Sej to ni nič noviga, de so (udi taki za-sramovavci na svetu: sej je že pred 3000 leti tožil kralj David: „Norcc pravi v svojim sercu: Ni Boga". — Ne spita pol ure, kar začne velika sosedova hiša, ki je stala kerčmarii ravno nasprot, goreti, in požar se je skozi visoke okna močno svetil po kerčmi. Ko se zbudita, menita v strahu, de kerčma gori. skočita na noge in pokličeta kerčmarja. rekoč: Tvoja hiša gori! Ta prileti iz spavnice in viditi rudečo svitlobo ognja po svoji hiši, sklene roke in na ves glas vpije: 0 Bog pomagaj! Bog pomagaj! O ljubi Bog! o usmiljeni Bog, pomagaj mi v tej potrebi! — „Norcc! mu reče eden unili popotnih mož na to, sej si ves večer klel in terdil, de ni Boga, in zdaj vpiješ, de bi ti pomagal, kaj ne v sili!" Skorej ravno tako se bere od nejeverskiga bo-gotajca Protagora. Doma, v Atenah so ga obsodili, torej pobegne in gre v ladijo na morje. Kar vstane hud vihar. Bogotajic se posmehuje. Vihar je zmirej huji, nevarnost zmirej veči, bogotajic obledi in že se ves trese. Strela udari prek njega, on pade na tla, se ozre proti nebesam, in bogotaj kar more zavpije: «0 Bog, kako me preganjaš!*4 in gleda proti nebesam ! — Bogotaj, in vpije: o Bog! Malikovavski bogotaj, in vpije: o Bog! — Čudo zares, - kadar človeka strah spreleti, groza obide, ncnadama nesreča zadene, kar zavpije: 0 Bog! o ljubi Bog! moj Bog! — In celo pri nekdanjih malikovavcih, ki so častili bogov brez števila, sc je pokazala ta lastnost, mende v spričevanje, de si je človeška duša s vesta ne le Boga, temuč celo ediniga Boga. J. M. Ogled po Slovenskim. Iz Ljubljane. Cerkveni govornik. V enim te-dnn bo 4. zvezek cerkveniga govornika gotov, do vedikih od pustnih veselic, kakor de bi se bili časnikarji zarotili za sveti postni čas svojim bravcam. na mesto križa Kristusoviga, norčaviga pusta v premišljevanje postaviti. Pri nas, z žalostjo moram reči, je pa kratki predpust dolgo žalost napravil, in mnogim globoke rane v serce vsekal, kterih tudi še prihodnji prepuit zacelil ne bo. Molčim od mnogih napak in od skorej povsod navadnih pustnih sleparij; le en zgled, pa ne veseliga, za premišljevanje povem. Ponočnjaki! brezvestni zapeljivci! ki pravite, nečistost ni greh, živite, kakor de bi Boga ne b.lo, nedolžnost zapeljujete in duše morite; še živi vsiga-vedni, pravični,« vsigamogočni Bog, še vidi njegovo oko vase dela trne, na pravično tehtnico bo položil ne samo vaših storjenih grehov in njih ostudnosti, ampak tudi njih žalostne nasledke, vse iz njih izvirajoče puhujšanje. vse zavoljo vas prelite grenke solze, in ako ne v resnici ne poboljšate, dan maševan a vas bo strašno vdarila njcgiva močni roka. Poslušaje: \ vasi M .... na Goren*kim je živelo pobožni, delavno in tih* dekle M. J. Njeni starši bolj po revnim žive, in M. je mogla v službo iti. Tudi v službi je bila zvesta, pridna, tiha; radi so jo imeli in štiri leta sem je bila vedno pri enim gospodarji. Nikdar ni bilo od oje kaj slabiga slišati. V drugi polovici letašnjiga predpust« jo je neki hlapčon zalezovati jel, kakor se čoje. N« čisto belim oblačilu se tu li nar manjši tnadež razločn i vid ; čisto vest vsaki greh prav živo Hkli. Akoravno je popolnama v svoje pesti hudobnež ni dobil, vender le ji je toliko ranil s svojim obnašanjem njen« bigoljubno serce. de n« svetu več pokoja našla ni. Na Marije Svečnice dan vsa oplašena zapusti službo, v glavi se ji mešati jame, vest jo peče, — domu gre in nvoj greh pove svojim staršem. Njeo oče ima komej za en teden živeža pri hiši za bolehno ženo, in za dve mlajši hčeri. Zima je še dolga, zaslužek reven, in zdaj še to slišati! V pervi naglosti oče ojstro pokara ubogo hčer io jo nekoliko strahuje. To je M. še bolj zmotilo, vest jo še hujši peče, in možgani se ji vžgo, popolnama je pamet zgubila. V lakih okolišinah je mogla vedno varhinjo pri sebi imeti. Od dne do dne ji hujši prihaja, ves mir zgine, zaželeno spanje ji očesa nič več ne zatisne in v četertik o poln »či okani svoje varhe, na pol napravljena ubeži iz hiše in — v bližnjim jezeru iše hladila za pekočo vest —. V petik zjutraj ho mertvo truplo poprej tako čislaniga 27 let stariga dekliča iz merz-liga jezera potegnili. Lepo je zahajalo zlato solnce v petik, zadnji žarki si se še potem, ko se je že za velikanskim Triglavain mojim očem skrilo, otrinjali na belim snegu nasprotnih snežnikov, čudoolepo se je večerna zarja ua nebesu in v jezeru svetila. Zamaknjen v to lepoto stoji i; na bregu tihe vode, ko ravno milo mertvaško zvonjenje zadoni iz zvonika pri M. Božji na jezeru. Ves osupnjen sitn bil. občutljejev serca v tistim trenutji izreči ne morem! Res si ti okolica jezera podoba raja, sini zdihnil « pe vc*m -tode podoba raja le v tistim trenutji. ko sta Adam in Kva že greh dopernesla. Lepoto raja je greh Adamu in K vi ogre-nil; lepota večera, inertvaški zvon in spomin nesrečne M. so tudi v moji m očesu solzo obudili. Dekličev več sim vidil jokati pri tej žalostni dogodki; B »g daj, de bi bil s tem jokanjem terdni sklep zve/.an, pred zapeljivci vselej bežali, de bi tudi njih vest prep izno peči ne jela. Ginljivi ogovor, ki so ga skerbni in v gorečnosti za svoj poklic neutrudljivi gospod fajmošter v nedeljo zjuirej v Gradu namesto pridige o ti priliki imeli, se nadjaia. de ne bo brez vspeha in de ne bo kmalo pozabljen, ko sim jih na prižnici vidil in slišal gla* Ijubiiočiga pastirja, g as, ki mora v serce seči, sim si želel Hlikar biti, ker bi slavni Rafael v svoji m »ročni domišlii nikdar ne bil iit<»gel oreil oči ni postav.ti lepši žalosti, ktera ljubi in pomagati želi. Naj povem še eno za žganjipivce. Pred adventain pretekliga le'a je šel A. P. neoženjen, čez 40 let star krajač iz G. v Jeseniške R »vte po nekim opravilu. Nazaj grete se žganjiča. kteriga je silno ljubil, prav dobro na-serklja, zgreši pravo pot. zaide na Mežakljo. kjer s-» ga še le perve dni tekočiga leta po dolgim iskanji zmerznje-niga našli. Zganjipivci! to pa vi v posta premišljujte; kar je niega, utegne tudi vas doleteti. Iz Olimja, 3. sveč. — b —. Slišal sim pogost« že togotniga človeka pripodobovati Ijuti zverini. On ne miruje, dokler svoje jeze v škodi ali kervi svojima bi i žn iga ne ohladi, kak r hu lobna z.er. ki tadi mertvih v poko-pališu počivati ne pusti. De je temu tako. tega se. b«di Bogu mil«! le prepogosto prepričamo. Tudi naš kraj ponuja k temu ža usten, — strašen zgled. J. C., malopridni sin malopridne matere, leta ISIS v fari P«d«*eterški rojen, se je pred 14 leti v našo faro priženil. Pa ne de bi se dela poprijel iu v p »tu svojiga obraza si služil kruha, se rajši na klop lenobe inede. Vi se čuditi, de je njegovo kmetijstvo šlo rakovo pot. Njegova taša ma še začetno nekoliko pod pazho seže. pa viditi, de je vse zastonj in de v 12 letih ji še krajejrja plačal ni, ga nagovori iii pri-mora odstopiti od kmetovanja io ga njeni 26 letni mlajši hčeri pripustiti. To se »godi, od se poda v svojo faro nazaj, seboj pa nese strašno jezo do teh dveh žensk; ji tožuje io sleparije dolži; ali bodi si kakor rado , sod ona jc pervokrat spoznala, de resnice v njem ni. Svakinja se misli letaš omožiti; že je enkrat oklicana, in danes bi mogla biti gostija. Pa kaj se zgodi? horribile diet u! Ger-dun, ki se je ženskima vedno še prilizoval, de ste mu dajale živeža in tudi eno njegovih 5 otročičev redile, pride tudi četertik 31. p. m. s kosem. Ko mu ga s sočivjem nabašejo, potegne polič iz žepa ter prosi, mu ga napolniti z vinam za ženko njegovo. Svakiuja gre v klet, on pa za njo. Komej prime za pipo, jo zavratno napade iu ji z niorivnim nožem 3 smertne rane zasadi. Reva zakriči in se zgrudi na tla, v nekterih m nutah umerje. Mati slišati strašni krič hčerke svoje, ji priteče na pomoč, pa še njo zgrabi grozovitnež — in tudi njej kervav uož 3krat zabode. Vse to se je v 1 4 ure popoldne ob treh prigodilo. Ne morem povedati, kako de mi je pri sercu bilo, ko naglo poklican v hišo tolike nesreče pridem! lici že na mer-tvaškim odru, zraven je pa mati ua smertni postelji! Danes je tu ;i ona zatisr.ila svoje oko. Pobožuo je prejela sv. zakramente, vedno zdihovaje: O de bi bila moja hči le toliko časa še živela, de bi se bila spovedala! Zares potrebna je bila te gnade. — Kakor pri Kajnu se tudi pri tem hudobnežu huda vest hitro zbudi ter ga goni sem ter tje. Hudi duh ga žene do Sotle, kjer se vtopiti uiisli, — vender se« mu šc zmuzne ter naravnost k županu teče, mu pove, de jc ženski zaklal, ter ga prosi, de naj ga pelje k sodnii; pa on mu ne verjame iu ga posvari, de naj ne govori od takošnih neumnost. Nato se sam tje poda, pa komej odide, ga že dojdejo žandarji ter ga izročijo sodnii. Tukaj vse spozna ter reče: Zdaj pa storite z menoj kar hočete, zaslužil sim biti obešen, to kazen hočem tudi preterpeti, le pustite mi, de se še poprej spovem. On sam me je prosil, de bi se to po novinah razglasilo. naj bi se togotni prestrašili nad tim prigodkam in žalostnim nasledkam jeze iu stariga sovraštva; naj bi si z vso močjo prizadevali po zapovedih sv. vere zatreti v sebi tega silniga sovražnika in tudi hitro odpustili njim, ki nam hudo žele. Drugi nauk pa staršem velja. Omenil sim, de je J. C. bil sin malopridne matere, to je istina. Grozne reči se pripovedujejo, kako de je ona s svojim starim oče-tam ravnala. Ona je svojiga očeta tepla, njen sin pa svojo tašo in svakinjo umoril. Tukaj jabelko ni deleč padlo od drevesa. Ona je svojiga sina gerdo učila, on pa svojimu fantiču, ki je pri tem hudodelstvu pričujoč bil, strašen spomin zapustil! Razgled po kersanshim svetu. Časnik rDeutsrhlandu je naznanil, de so 29. prosenca visokočastitiga gosp. professorja Dr. Martin-a v Bonu škofa za paderbornsko škofijo zvolili. Preteklo šol»ko leto jc bilo v dunajski c. k. šolski bakvarnici 1 372.313 iztisov za ljudske šole oddanih. Prodanih je bilo 1.200.204; za uboge učence je bilo pa zastonj danih 172.1(19 isti ho v. Zbor za odpustke v R i m u je vprašanje: An ad lu-cranduin indulgentiam vel fructum orationis: Sacro satetae et individuae Trinitati, cruc.fi.xi Domini nostri etc. neces-sario flexis genibus haec oratio sit dicenda. vel, au sal-tem in času legitimi impedimenti ambulando. sedendo recitali valeat ? določil takole: „Affirmative ad primam partem, negative ad secundam". Vender so pa sveti oče Pij IX. iz posebne milosti dovolili, de se imenovana molitev v za-Oobitev odpustkov, ki so jih papež Leon X. ž njo bili sklenili, tudi zamore moliti „n«n flezis genibus ab iis, qui le--itime irnpediti fuerint infirmitatis tantum cau-a". Na gori sv. Bernarda v H el v eci i je II. preteklika mesca plaz dva moža zasul. Pušavniki so s pomočjo 25 mož 36 ur v snegu delali, de so nesrečna moža iz hlad-niga groba rešili. Ali nimajo oni, ki so te mnihe hotli pregnati, merzlejiga serca, kakor je ledena skorja smertnih plazov? vpraša po pravici švajcarski cerkveni list. Turško. Cesar Napoleon je sultanu, turškimu cesarju, francoski križ ^častitiga kardela" po poslancu Thouvenel-u zročil, kar je starošegne turke močno zdražilo, ki niso še nikoli vidili križa na sultanovih persih. De bi ga sultanu bolj prenesljiviga napravil, je Napoleon ukazal brižec v briljante in druge drage kamne vdelati in z rnedenosladkirni besedami zročiti. Sultan ga je mende prejel, kakor kaj taciga, česar se ne sme braniti, je z nekimi priljudnimi besedami odgovoril, in si prizadeval prav prijazin obraz delati. — Bog daj, de bi se križ tur-karn tudi v serce že enkrat začel postavljati! Amerika. Mehikanska vlada zmiram dalje preganja sveto cerkev. Ravno kar je overgla duhovske sodniša ter duhovne splošnim sodbam podvergla. Tudi se pripravlja, cerkveno premoženje pregledovati. Dobro katoliško ljudstvo je z!o razdraženo. Zvezdica za s o to. Majhna, šestletna deklica je že več dni svoje starše prosila, de bi družbi svetiga detinstva pristopiti smela, pa ni izprositi mogla. Nekiga dne pa si nekaj zmisli, s či-mur meni. de bo spolnjenje svoje želje gotovo dosegla. Vsa vesela teče k materi in reče: rMama! vi zmirej pravite, de mi ne morete privoliti, de bi se v družbo svetiga detinstva zapisati dala, ker že za mojo sestrico plačujete: zdaj le tudi meni dopustite, bom jez že sama plačevala." — „Kako! ti moj ubogi otrok, kje pa ti kaj denarja imaš?" jo mati vpraša. — „Mama! ji pravi deklica, ali ne veste, de mi 4 groše daste, kadar si zob izdreti dam? Ravno prav! dans si en zob izdreti dam, in zato dobim 4 groše; te bom dala v družbo svetiga detinstva." — ^S čim boš pa potem v drugo plačala ?u jo mati vpraša. — „Si bom pa spet en zob izdreti dala", blaga deklica neprestrašeno odgovori. Mati vsa ginjena se veselja zjoka in reče svojimu otroku: .,Na! tu imaš 4 groše, daj se zapisati, in le ohrani svoje zobe. Jtili darovi• Za afrikan.ski mision. Iz Vodic 5 gold. — Iz Šenčurja 2 gold. — Matija Podpadec 50 gold. Bog plačaj blagoserčmmu dobrotniku, ki je že veliko za ta misijon storil. Pogovori z gg. dopisovavci. ta os p. S. v tU: Zastran omenjeniga društva sc posvetvajle z gosp. Janeza m Ter vam, duhovnim pastirjem na l.ibušini pri Tominu na Goriškim: verli gospod \ ani bodo z nar večini veseljem postregli; — liste, ki Vam jih manjka, naznanite, de se tam bodo mogli poslati. — \ eč vprašavcam: Danica nima vselej priklade. ampak le takrat. kadar visokocastito škofijstvo kaj dotičniga za njo pošlje, zalo ima tudi oglasnik svoje številke. — Gospodam D., R.. Z.: Lepa hvala za poslane spise! ^ IVffiiffiiftf duhovšine. V ljubljanski škofii. Megušarjeva prebenda v Višnji Gorr je podeljena gosp. Janezu Za veri-u. novomeškimu vikarju. — Gosp. Janezu Pristov-u. dekanu in fajmoštru v Smarji. je dovoljeno v pokoj se podati. \ lavantinski škofii. Prestavljeni so gospodje kaplani: Kranc košar v Scntandrcj za stolniga korskiga vikarja. \ alentin Paar v Brašlovče za kaplana. Franc V ožnar k sv. Štefanu pri Trušnji za namestnika.