fetnajstdnevnik Quindicinale Abbon. postale - Gruppo II DELO glasilo KPI za slovensko narodno manjšino Leto XXVI. Štev. 5 (827) T R S T - 29. marca 1974 100 lir Nova vlada stara protislovja Novi zakonik predvideva uvedbo jezika manjšin na sodiščih Senat je v četrtek dokončno odobril zakonski osnutek, ki pooblašča vlado, naj pripravi novi zakonik o kazenskem postopku. Zakonski osnutek, ki navaja vrsto načel in ki se jih bo morala vlada držati pri pripravljanju novega zakonika, je poslanska zbornica že odobrila. Ta načela zadevajo predvsem poenostavitev procesa in skrčenje rokov, uvedbo ustne metode, dejansko enakopravnost med raznimi strankami, ukinitev oprostitve zaradi pomanjkanja dokazov, navzočnost branilcev pri vseh aktih preiskave, roke za priporo obtoženca pred dokončno razsodbo itd. Končno določa za- Ostra opozicija komunistov imenovana je nova vlada. Za predsednika je bil ponovno izbran demokristjanski poslanec Mariano Rinnoi'. V novi vladi so zastopani tudi socialisti in socialdemokrati. Republikanci bodo vlado podpirali od zunaj. Program, s katerim se je predstavil predsednik Rumor je v bistvu nov samo po imenu in ne daje nobenega zagotovila, da se bodo stvari v državi spremenile na boljše; nima perspektiv, za uresničevanje reform, ki jih demokratične sile, delavski razred in široke ljudske množice zahtevajo. Kriza, ki je tako resno pretresla državo, predvsem po krivdi zgrešene politike Krščanske demokracije, se bo torej nadaljevala. Vsled tega bodo komunisti, ki tolmačijo želje delavskih in ljudskih množic, vodili ostro opozicijo proti vladi. Ko je poslanec Natta v poslanski zbornici obrazložil stališče KPI do nove vlade in njenega programa, je med drugim ponovno poudaril, da so za izhod iz krize potrebni drugačni ukrepi, da so potrebne reforme ter da brez sodelovanja z delavskimi in ljudskimi množicami, brez zaupanja teh množic, ni mogoče prebroditi obstoječih težav. Toda Krščanska demokracija, namesto da bi upoštevala želje in pričakovanja delavskih in ljudskih množic, zasleduje cilje, ki spominjajo na 18. april 1948 ter stremi po nadvladi, čeprav nima za to nobene legalne osnove. V senatu je o stališču komunistov do nove vlade in njenega programa govoril senator Chiaromon-te. Tudi on je podčrtal, da se je položaj v državi v zadnjem času občutno poslabšal ter opozoril na hudo zmešnjavo. Rekel je: Nikakor (Nadaljevanje na 7. strani) Ta teden se je sestal CK KPI ter razpravljal o vprašanjih, ki so v zvezi z referendumom. Poslanec Pajetta ja na seji CK med drugim poudaril, da Fanfani z dejanskim zavezništvom s skrajno desnico skuša sondirati teren za možne sredinsko desničarske alternative. konski osnutek tudi obvezo po zasliševanju pripadnikov narodnostnih manjšin in sestavo zapisnikov v njihovem materinem jeziku. Zahtevo po uvedbi materinega jezika na sodišču je postavil poslanec Albin Škerk že pred štirimi leti ter pri tem dosegel podporo tudi nekaterih drugih parlamentarnih skupin ustavnega loka. Podčrtal je, da bi to ustvarilo politični spopad. V kampanji, ki se je dejansko že začela, bo KPI vodila dvojno bitko: za zaščito pravice do razporoke in proti poskusu, da bi spet vpregli skrajno desnico v politično igro. (Nadaljevanje na 2. strani) REFERENDUM KPI bo vodila dvojno bitko Za zaščito pravic, proti poskusu, da bi desnico vpregli v politično igro Kampanja za referendum o razporoki postaja vedno bolj živahna in, po krivdi desničarskih nestrpnežev, čedalje bolj polemična. Tajnik Krščanske demokracije Fanfani poziva k pravcati «križarski vojni». KPI obsoja te pozive in poudarja, da bi kampanja za referendum morala potekati v strpnosti in v omikanem tonu. REFERENDUM V bistvu zgrešeno načelo Vrnimo se k referendumu za odpravo razporoke. Prav je namreč, da našim ljudem, vsem Slovencem, neglede na politično pripadnost povemo, kaj je pri stvari in kaj se točno skriva za navidezno nedolžnim predlogom o ljudskem glasovanju. Na prvi pogled bi lahko mislili, da gre zgolj za odpravo nekega zakona, oziroma za demokratično preverjanje, če je zakon o ločitvi tak, da ga večina italijanskih državljanov sprejema. Res je, to moramo takoj povedati, da je načelo referenduma glede odprave zakona o razporoki zgrešeno v samen bistvu. Kajti kako naj večina (recimo, polovica plus eden) odloča o tem, kako naj se vede manjšina? Tembolj, če gre tu za pravice zelo majhne manjšine, saj je jasno, da zadeva razporoka le najmanjši odstotek družin. Tisti, ki razporoko potrebujejo so MANJŠINA, KATERI NE SMEMO ZANIKATI NJENIH PRAVIC. Prav tako, kot bi se Slovenci uprli, če bi nam nekdo rekel, da nam večina lahko vsili, recimo, da ne smemo govoriti svojega materinega jezika, ČEŠ DA ITAK VEČINA DRŽAVLJANOV TEGA JEZIKA NE POZNA. Verjetno bi se na tak predlog plebiscitarno uprli vsi Slovenci, z njimi pa tudi vsi demokrati. Ni treba posebno skrotovičenih primerjav, da nam bo vsem jasno, da je tudi za razporoko tako, ali vsaj podobno.Nihče nima pravice manjšini, se pravi zakoncem v družinah, ki so se že zdavnaj razdrle, odrekati možnosti, da si urede živ-lenje tako, kakor žele. Prav tako, kakor nima (in ne sme imeti) nihče pravice, da vsiljuje narodni manjšini kulturo ali navade večinske skupnosti samo na osnovi številčnosti. In vendar se najdejo integralisti, ki menijo, da ima pravico «verska večina» vsiliti vsem državljanom svoje moralne koncepte, kot je neločljivost zakonske zveze. Nihče tega ne odreka. Mi smo za trdnost zakonskih vezi v družini, toda prepričani smo (in za to ni treba, da se izjavljamo za katoličane), da je najtrdnejša vez v družini ljubezen, medsebojna solidarnost in razumevanje, odnos do otrok itd. Tega prepričanja vsi, ki iskreno mislimo, ne potrjujemo z zakoni ali prisilo, pač pa z intimnim občutkom, ki je — splošno znano — močnejši od juridičnih formul. DRUŽINA JE TOREJ TRDNA, KJER JE LJUBEZEN IN RAZUMEVANJE DOMA, medtem ko bi se verjetno družine razdirale tudi tedaj, ko bi razporoke ne bilo. V Italiji ni bilo zakonske ločitve, pač je bila dopuščena (in za to se klerikalni integralisti niso razburjali) FORMALNA LOČITEV (separazione) med možem in ženo. Tudi tedaj so se družine razdirale in s še hujšimi posledicami, saj so tedaj otroci in šibkejši zakonski član, navadno žena, ostajali na cedilu. Mračnjaške sile zanikajo svobodo ZAKAJ VSE TO? Verjetno zato, ker mračnjaške sile hočejo, da se v družbi in torej tudi v družinah ohrani avtoritarni sistem podrejanja, ker je zanikanje svobode v delcu družbe že temelj za zanikanje svobode povsod. Vrnimo se torej k osnovnemu vprašanju. KOMU JE ZA TO, DA SE ODPRAVI ZAKON O RAZPOROKI IN ZAKAJ? Ni verjetno slučaj,če so najglasnejši fašisti. Pa tudi ni naključje, da se je Almirante sam osebno že ločil in poročil z drugo ženo, na trgih pa zagovarja odpravo razporoke. Njemu gre za to, da se ustvarijo možnosti za povratek fašistov v areno. Če se to zgodi ob blagoslovu klerikalnih integralistov in de-mokristjanske desnice, tem bolje. Neklican nebodiga- treba On hoče obrniti na desno krmilo družbenega dogajanja v Italiji in mu vsaka stvar pride prav. Ve pa tudi, da bi odprava ZAKONA O NEKI SVOBOŠČINI bila le prvi korak. Tej lahko sledi odprava drugih svoboščin. Zato pomnimo. Kdor glasuje za odpravo svoboščine, ki jo dopušča zakon «Fortuna - Basiini - Spa-gnolli» dejansko glasuje za to, da se v Italiji ODŠČIPNE KOŠČEK SVOBODE. Od tega pa bo trpela vsa demokracija. Najgorejčnejši so torej fašisti. Kaj pa demokristjani? Kaj katoliška cerkev? Res je, da so voditelji Krščanske demokracije, zaradi svojih računov, šli na karto referenduma, je pa enako res, da si niso soglasni. Veliko je katoliških in tudi demokristjan-skih voditeljev, ki trdijo, da je vprašanje neločljivosti zakona predvsem vprašanje SVOBODNE VOLJE IN ODLOČANJA, NE PA PRISILE. Zato so pozvali krščanske, verne volilce, naj rečejo NE na referendumu. Ti krščanski voditelji (in nekateri škofje, kot je škof v Bocnu) vedo, da bi trobili v isti rog s fašisti, če bi nasedli na limanice MSI in Fanfanija. Kaj pa pravimo komunisti? Predvsem menimo, da je referendum NEKLICAN NEBODIGATREBA, ki nam ga je reakcija vsilila. Ne pozabimo, da pretresa Italijo resna gospodarska in družbena kriza, družba pa trosi 36 milijard lir V vseh evropskih državah razen v fašistični Španiji in na Irskem je dovoljena zakonska razveza. V Albaniji so zakon, ki dovoljuje razporoko sprejeli leta 1948, v Avstriji leta 1938 in ga ponovno obnovili leta 1945, v Belgiji je bil uveden že leta 1804, v Bolgariji in na Češkoslovaškem leta 1949, na Danskem leta 1922, na Finskem leta 1929, v Franciji leta 1804, v Veliki Britaniji leta 1857, dopolnili pa so ga leta 1950, v Grčiji leta 1946, v Islandiji leta 1921, v Jugoslaviji leta 1946, dopolnili pa so ga leta 1948, v Luksemburgu je v veljavi od leta 1804, na Flolandskem leta 1830, na Poljskem od leta 1945, dopolnili pa so ga leta 1950, na Portugalsikem leta 1910, v Nemški demokratični republiki je bil zadevni zakon dopolnjen leta 1955, v Nemški zvezni republiki pa leta 1946, v Romuniji je bil uveden leta 1959, na Švedskem leta 1920, na Norveškem je razveza možna že iz davnih časov, v Švici tudi, na Madžarskem je zadevni zakon začel veljati leta 1952 in v Sovjetski zvezi pa leta 1918 in je bil dopolnjen leta 1929, 1936, 1949 in 1969. REFERENDUM za papirnato vojno, katere cilj je in ostaja zgolj razburjanje duhov. Komunisti trdimo, da so druga resna vprašanja družine, ki jih je treba rešiti, ne pa vprašanje ločitve. Kajti komunisti in vsi demokrati smo prepričani, da MOŽNOST SVOBODNEGA ODLOČANJA DAJE ŠE VEČJO VELJAVO IZBIRI KRISTJANA, KI TRDNO VERJAME V NELOČLJIVOST SVOJEGA ZAKONA. Zakramenti, to je jasno vsem, tudi cerkvi, ne potrebujejo karabinjerjev, pač pa spovednice in oltarja. Komunisti menimo, da trdnost družine rušijo gospodarska kriza, draginja, pomanjkanje možnosti za zaposlovanje žena, ki bi s tem imele večjo veljavo. Nadalje pomanjkanje družbenih storitev, kot so otroške jasli, vrtci, šole, igrišča, zdravstvene službe itd. Emigracija ločuje družine Mar ne ločuje družin (in še kako!) bridka šiba emigracije? Poglejmo našo Beneško Slovenijo. Tam se, kot dobro vemo, ni razdrla niti ena družina ZARADI RAZPO-ROKE, pač pa je tisoče in tisoče družin zgolj na papirju, zato, ker je mož v belgijskem rudniku ali na švicarskem gradbišču, žena pa v črnino odeta čaka doma. Zakaj tako stanje, za katerega so krivi demokristjani in vladajoči razred, ne vzbujajo ogorčenja klerikalne reakcije in «Katoliškega glasa»? Kaj pravijo duhovniki v Benečiji? Nismo še slišali, da bi se zagnali proti razporoki, pač pa smo neštetokrat slišali, kako tarnajo in protestirajo zaradi kuge izseljevanja. Prazne so torej besede o tem, da je «ločitev rak» ali «kuga». Poglejmo naše vasi. Koliko družin se je razdrlo? Na novo? Ločili so se samo oni, ki so že zdavnaj bili ločeni, kjer ni bilo ne ljubezni, ne spoštovanja, niti družine. Komunisti torej trdimo, da je referendum pomembna etapa našega demokratičnega dozorevanja. Patetična in mestoma do skrajnosti lažna kampanja reakcije, ki bi s solzami rada priklicala k sebi volilce, ne sme obroditi sadov. Poglejte boljše, kaj se skriva za naročenimi parolami o zapuščeni deci: niti zlo- činski obraz Marie Pagluche, mučiteljice otrok, pač pa Almirantejev smeh, ki gre v kosti. Vprašanje: Ali je res, da kdor glasuje za razporoko, se mora tudi ločiti? Odgovor: Kdor glasuje proti odpravi razporoke v Italiji poudarja samo svoj demokratični čut in razumevanje za one, ki so ločitve potrebni. Sam pa je lahko najsrečnejši očka in mož. Taka trditev je nespametna. saj ne odločamo zase, pač pa za majhno manjšino ljudi, katerim ne smemo odrekati pravice. Saj tudi nuna, ki bo glasovala za odpravo razporoke, ni prisiljena se poročiti in vztrajati v zakonu «do smrti». Kajne? Vprašanje: Ali je res, da je dandanes razporoka v Italiji /lahka stvar, kot izpiti kozarec vode? Odgovor: Nismo v Ameriki. Prav nasprotno. Ločitev po zakonu Fortuna je možna le v izjemnih primerih, takrat, ko je družina popolnoma razpadla. Vprašanje: Nekaj primerov? Odgovor: Saj jih ni veliko. Ločitev je dopuščena, če je mož v družini poskusil ubiti ženo ali svojo deco. Nadalje, če je kdo od staršev posilil svoje otroke in imel z njimi nemoralno razmerje. In, končno, če je eden izmed zakoncev bil obsojen na dosmrtno ječo ali zelo dolgo zaporno kazen. Vprašanje: Kaj pa zakonci, ki so sprti? Se lahko ločijo? Odgovor: V Italiji morajo biti zakonci, za ločitev, hudo sprti. Najprej morajo doseči formalno ločitev (separazione legale), ostati narazen od pet do sedem let in šele potem lahko zaprosijo za razvezo zakona. Vprašanje: Torej po petih ali sedmih letih, odkar so zakonci narazen? Odgovor: Da, ker tedaj lahko že trdimo, da ne gre za začasen spor, pač pa za družino, ki je razpadla. Navadno je v odnosih med zakonci in otroci težko pri prvi stopnji, formalne ločitve. In glej, za to se reakcija sploh ne razburja... Ali cerkev dopušča razporoko ? Vprašanje: Ali cerkev dopušča razporoko v svoji notranji ureditvi? Odgovor: Ne razporoke, pač pa razveljavitev zakona. Razlika je v tem, da zakon Fortuna še ščiti čla-(Nadaljevanje na 4. strani) Kdo so voditelji «križarske vojne?» Kdo so voditelji «križarske vojne» proti zakonu o razporoki in kakšne cilje zasledujejo? Danes vam predstavljamo dva: Giulio Andreotti, demokristjan, bivši predsednik vlade desne sredine, ki je ustvarila v državi hudo zmedo in krizo. Andreotti, ki je bil pritegnjen tudi v sedanjo vlado leve sredine, uživa določene simpatije pri fašistih. Zavzemal se je za priznanje vojaško-fašističnega režima v Čilu, to je za priznanje morilcev stotisočev čilskih rodoljubov. Poteguje se za to, da bi v demokri-štjanski stranki prevladala pro-tiljudska, reakcionarna politika, ki naj bi likvidirala socialne reforme, dala proste roke monopolom, petrolejskim mogotcem in izkoriščevalskim skupinam. Giorgio Almirante je fašist po poklicu. V m črnega režima je imel vodilne položaje. Zvesto je služil nacistom in ukazal streljati na italijanske partizane in tiste, ki se niso hoteli bojevati na naci-fašistični strani. V njegovih rokah so nitke črne mreže. Njegovi privrženci so Ventura, Ciccio Franco in Rauti, ki so zapleteni v zelo hude teroristične provokacije. Zanimivo je še dejstvo, da je Almirante, ta razgreti borec proti zakonu o razporoki, zapustil svojo prvo ženo, razveljavil zakonsko zvezo in se vnovič poročil. REFERENDUM (Nadaljevanje s 3. strani) ne družine, ki so se ločili. Če pa cerkev (Sacra Rota} zakon proglasi za «neveljavnega» pomeni, da nimajo zakonci, mož in žena, nobene pravice, saj niso bili NIKOLI poročeni. Otroci pa so nezakonski, za cerkev. Vprašanje: Kdaj cerkev dopušča razveljavitev zakona? Odgovor: Sacra Rota dopušča veliko več primerov kot sam zakon Fortuna, ki se omejuje na pet slučajev. Veliko težo imajo za Sacro Roto podrobnosti iz spolnega življenja zakoncev, saj so marsikdaj odločilni za razveljavitev. Vprašanje: Kak primer? Odgovor: Če med možem in ženo ni bilo popolnih spolnih odnosov. Ta m la C /Scheda