Olga Kunst-Gnamuš
Pedagoški inštitut Ljubljana
OD POMENA DO OBLIKE POVEDI
Empirično raziskovanje učenčevih skladenjskih zmožnosti je opozorilo na dve pomanjkljivosti pri pouku skladnje:
učenca ne uzaveščamo o razmerjih med pomenom in obliko povedi in o dinamičnem razmerju med skladenjsko in oblikoslovno ravnino. Izid takega pouka je, da imajo učenci, ki prihajajo od doma s pomanjkljivimi jezikovnimi izkušnjami, težave pri razumevanju pomensko strnjenih povedi, zloženih povedi in besedil. Jezik se jim kaže kot vsota nepovezanih ravnin. Zato želim s to razpravo prispevati k razvijanju pomensko in funkcionalno zasnovanega jezikovnega pouka.
Jezik se neprestano prilagaja novim družbenim in osebnim izraznim potrebam. Je torej dinamičen sestav. Dinamiko jezikovnega sestava je mogoče zagledati v procesu njegovega funkcioniranja, upovedovanja pomena. Bistvena jezikovna funkcija je namreč pretvarjanje pomena, vsebine v jezikovne oblike, ki so osvobojene prostorske in časovne vezanosti in se lahko prilagajajo človekovim spoznavnim potrebam. Osrednja naloga jezikoslovja je, da pojasni razmerje med jezikovno obliko in pomenom.
Ubeseditvenih procesov ni mogoče pojasniti, ne da bi sočasno opazovali dinamična razmerja med oblikoslovno in skladenjsko ravnino. Dinamična razlaga razmerij med obema ravninama pa ne izključuje njune relativno statične in hierarhične urejenosti. Za upove-dovalno bazo smo izbrali poimenovalne enote, ki so v neposrednem poimeno-valnem razmerju do nejezikovne dejanskosti. Nejezikovno dejanskost razumemo dobesedno, čeprav je treba opozoriti, da je njena posplošena vsebina prisotna že v hierarhični gradnji besedišča (pohištvo je nadpomenka za mize, stole, omare itn., z besedo miza sicer lahko poimenujemo povsem konkretni predmet, lahko pa množico predmetov, ki jih uporabljamo kot delovno površino in ki stojijo na nogah). Vendar se s pomensko razpetostjo besednega pomena od konkretnega do abstraktnega tu ne moremo ukvarjati.
Ubeseditev pomena bomo predstavili na treh ravninah, na ravni poimenovanja, upovedovanja in pretvarjanja. Pojasniti bomo skušali, katere pomenske sestavine vpeljujemo na vsaki od teh ravnin in s katerimi oblikovnimi sredstvi jih uresničujemo. Višje ubese-
" J. Burgar je bil velik zagovornik metelčice, Veriti ni nikoli pisal v pisavi, ki se mu je kot tujcu morala zdeti zelo čudna
163
ditvene ravnine bodo operirale s pomenskimi in oblikovnimi izidi nižjih. Z najrazvitejšimi pomenskimi sestavi - besedili se tu ne bomo ukvarjali.
1. Poimenovanje
Poimenovanje je jezikovna dejavnost, pri kateri postavljamo razmerja med zaznamovanim in zaznamujočim, pojave poimenujemo. Zaznamovano (pomen, vsebina) je pojavnost ali nejezikovna dejanskost, razčlenjena na naslednje pomenske kategorije: predimeti (sem uvrščamo tudi živo), lastnosti, dogajanja, stanja in okoliščine (J. Dular, R. Kirn, 1980, s. 12). Zaznamujoče so besede - poimenovalne enote, ki jih na podlagi njihovega pomena, to je razmerja do predmetnopomenskih kategorij, razvrščamo v množice besed, besedne vrste: samostalnik (N), pridevnik (A), glagol (V) in prislov (Adv.). Očitno je, da na podlagi neposrednega poimenovalnega razmerja ni mogoče določiti pomena zaimka, veznika, členka Pa tudi besede, kot so pregled, lajež, gibanje ipd. se na pomenski ravni uresničijo kot glagolska zveza (pregled predpostavlja vršilca dejanja, dejanje pregledati in cilj dejanja). Te besede so torej v posredem poimenovalnem razmerju do pomena in pomensko jih je mogoče razložiti, če pojasnimo nekatere vmesne izpeljave. O medmetu, ki ima kot besedna kategorija povsem samosvoj položaj, ne bomo razpravljali.
Poimenovanje se praviloma ne uresničuje kot samostojna jezikovna dejavnost Otroke učimo pomena besed s povedjo To je... Tudi kasneje se učimo pomena besed, vendar najpogosteje iz povedi. Poimenovalne enote so podlaga za oblikovanje povedi, kajti šele povedi so sporočilne enote, z njimi se sporazumevamo. Tudi pomena besed se učimo iz povedi. Poimenovalno razmerje ne izčrpa pomena besed, četudi ni mogoče soglašati z Wittgensteinom, ki pravi, da pomen določa raba
Med poimenovalnimi enotami ima posebni položaj glagol. Pomensko se namreč uresniči kot postavljanje razmerij med predmeti (Postavila je vazo na mizo pomeni, da je med mizo in vazo vzpostavila prostorsko razmerje), kot spreminjanje stanja predmetov (Ubil je psa pomeni, da je povzročil, da je živ pes postal mrtev) ali kot ugotavljanje stanja ali dogajanja (Deček spi, Slika visi na steni). Ze zaradi načina svojega pomenskega uresničevanja, ki je v bistvu skladenjsko, je glagol pomensko središče in izhodišče pri obhkovanju stavka. Že v svojem pomenu nosi informacije obveznih pomenskih dopolnilih in tako o skladenjskih razmerij med njim in samostalnikom.
2. Upovedovanje
Druga pomenotvoma ravnina je skladenjska Opisuje, kako oblikujemo pomenske enote višje vrste - povedi, enote sporočila. Izhodišče za obUkovanje povedi so poimenovalne enote, ki vstopajo v skladenjska razmerja Upovedovalno jedro, ki določa obvezna po-
164
menska dopolnila, pa je glagol. Glagol postaviti predpostavlja nekoga, ki je dejanje.j izvršil (vršilca dejanja), predmet dejanja (nekaj, kar je postavil) in smer dejanja (kraj, ka- i mor je postavil). Poimenovalne enote, katerih jedro je glagol, tvorijo upovedovalno s oroDoziciio. ^
Upovedovalna propozicija! PREDMETNI POMENI    I
Poimenovalne enote:
POSTAVITI,
deklica,      vaza, miza
SKLADENJSKI POMENI
dejanje
vršilec dejanja
predmet dejanja
smer dejanja
Glagoli določajo število obveznih pomenskih dopolnil. Npr.: deževati ne potrebuje pomenskega dopolnila (Dežuje). Razbiti zahteva pomenska dopolnila (vršilca, cilj dejanja, lahko tudi sredstvo: Deček je razbil šipo s kamnom). Poleg obveznih dopolnil ima lahko glagol še svobodna dopolnila, ki praviloma določajo okoliščine: Deček je včeraj razbil šipo. Deček je razbil šipo po nesreči. Obstajajo pa tudi glagoli, ki zahtevajo obvezno določanje okoliščine: Peter stanuje v Ljubljani. Postavi kosilo na m i z o. Ne moremo reči Peter stanuje. Postavi kosilo.
Na podlagi glagolovih obveznih dopolnil je mogoče glagole klasificirati v skupine. Te določajo vzorce glagolskih stavkov: Dežuje. Grmi. Bliska se. Peter se sprehaja (teče, spi, telovadi). Mama pere (šiva, lika, pomerja) Mojci obleko. Peter odklepa vrata s ključem (razbija, tre, reže). Itn.
Stavnčni povedek je izražen z glagolom ali pomožnim glagolom in samostalniškim ali pridevniškim določilom:
V =
jlagol
Vez
Samostalnik
Pridevnik
Peter je prišel. Peter je mlad. Peter je učitelj.
Pri upovedovanju besede ohranjajo svojo predmetno pomenskost, a uresničijo tudi skladenjske pomene. Vendar spročilna enota še ni oblikovana. Iz istih poimenovalnih enot je mogoče tvoriti povedi, ki imajo razne sporočilne pomene (npr.: Deklica je postavila vazo na mizo; Deklica, postavi vazo na mizo,- Deklica, bi postavila vazo na mizo; itn.): Vpeljati je treba še eno pomenotvomo komponento, modalno. Ta je nosilka sporočilnih funkcij (predstavitvene, izrazne, lepotne, vplivanjske) in izraža govorčevo razmerje do pred-metnopomenskih prvin in do poslušalca. Za upovedovalno dejavnost (oblikovanje povedi kot enot sporočila) je značilno, da je vsebinska in družbena. Sporočamo o n e -čem (vsebina) nekomu. Povedi ne oblikujemo zato, da bi izrazili nejezikovno dejanskost, ampak naše razmerje do nje (spoznavno ali čustveno) in tako vplivati na poslušalca.
»Pri sporočanju je (torej) potrebnih šest dejavnikov in vsak izmed njih določa posebno ^ funkcijo ali vlogo sporočila: sporočilo ne vsebuje samo podatkov o zunanji predmetnosti j (predstavitvena funkcija), temveč tudi o sporočevalcu (izrazna funkcija), naslovniku j (vplivanjska funkcija), jeziku (slovarska, metajezikovna funkcija) in o samem sebi, o svoji i sestavi (lepotna funkcija). Sporočilo ima lahko vse te funkcije, vendar sporočevalec navadno ne želi vseh enako poudariti« [J. Dular, J 979, s. 83).
165
Pomenske prvine modalne komponente in način njihovega oblikovnega uresničevanja
Izberimo za jedro upovedovalne propozicije glagol razbiti, ki predpostavlja vršilca dejanja (deček), cilj dejanja (vrč) ter neobvezno dopolnilo sredstvo dejanja (žoga): RAZBITI, deček, vaza, žoga Iz te propozicije je mogoče izpeljati razne povedi. Oblikovanje povedi je odvisno od govorčevega sporočilnega namena.
Prvine modifikacije propozicije v poved izčrpno prikaže J. Toporišič v poglavju o upo-vedovanju (1976, s. 422-437).
Modalno komponentno uresničujemo na več načinov: z oblikospreminjevalnimi obliko-slovnimi sredstvi (končnico), z določanjem skladenjskih vlog na površinski strukturi povedi oziroma s hierarhizacijo skladenjskih pomenov. Skušajmo to ponazoriti.
(1) Modalna komponenta določi propozicijo glede na osebo, število udeležencev, čas, naklon in način dogajanja. Najpomembnejše slovnično sredstvo za uresničevanje teh pomenskih prvin je oblikovanje glagola v osebno glagolsko obliko, ki je jedro površinske strukture enostavčne povedi:
I
V (razbiti)
Vf (osebna glagolska oblika)
Deček
razbije je razbil
razbil boš naj razbije
šipo z žogo
Vršilec dejanjaje postal površinski osebek in se je uresničil v obliki samostalniškega ime-novalnika Nj. Sipa je postala površinski predmet in se je uresničila v obHki tožilnika N4(šip-o), žoga je postala prislovno določilo sredstva v orodniku Ng (z žog-o). Dobili smo oblikovno strukturo povedi:
Osebek določi število in spol povedka (ujemanje), povedek sklon predmeta in prislovnega določila sredstva (rekcija).
Oblikoslovna spremenljivost glagolske in samostalniške oblike (končnice) je torej usmiš-Ijena skladenjsko. Omogoča, da uresničimo modalne kategorije časa, naklona in načina ter skladenjsko-pomenske vloge samostalnika (N-^Ni_g):
Vrat-a so odprta. Pojdi k vrat-om.
Samostalnik je stavčni osebek, pomensko pa nosilec stanja. Samostalnik je prislovno določilo kraja, pomensko pa izraža smer dejanja.
Zapri vrat-a.
Ne stoj pri vrat-ih.
Samostalnik je predmet, pomensko pa cilj dejanja. Samostalnik prislovno določilo kraja, pomensko določa kraj dejanja.    ,.'....., .
Ne treskaj z vrat-i.
Samostalnik je p.d. sredstva, pomensko pa sredstvo dejanja.
Razne skladenjske pomene samostahiika kot nosilca istega predmetnega pomena smo uresničiU s končnico ali s končnico in predlogom. Sklanjamo in spregamo torej ne zaradi
166
sklanjanja in spreganja, ampak prek oblikovne spremenljivosti uresničujemo skladenjske vloge besed.
(2) Pomensko podstavo lahko izrazimo nikalno ali nenikalno:
Deček
je razbil ni razbil,
vazo vaze
z žogo. z žogo.
(3) Hotenjsko določimo propozicijo z vpeljavo modalnih glagolov:
Deček
hoče
mora
noče
želi
sme
razbiti vazo z žogo.
(4) Propozicijo lahko modificiramo tudi s hierarhizacijo pomenske podstave, to je z določanjem pomenskih sestavin, ki bodo postale površinski osebek oziroma predmet:
Osebek postane:
- vršilec dejanja: Deček je razbil vazo.
- cilj dejanja: Vaza je bila razbita z žogo.
- sredstvo dejanja: Žoga je razbila vazo. I
Seveda s hierarhizacijo pomenske podstave izrazimo razne sporočilne pomene. V prvi j povedi poudarimo vršilca dejanja in cilj dejanja, v drugi cilj dejanja in sredstvo, a vršilec stopi v ozadje. :
(5) Poleg pripovednih povedi lahko tvorimo vprašalne:
Je deček razbil vazo z žogo? '
Je deček razbil z žogo vazo? Je z žogo razbil vazo deček?
(6) Pomembna sestavina modalne komponente je tudi določitev sporočilne aktualnosti propozicionalnih pomenskih sestavin. Sgall s sodelavci (1973) govori o oblikovanju sporazumevalnega vzorca. Njegovi temeljni sestavini sta izhodišče in jedro. Govorec najprej določi sestavino povedi, za katero meni, da je znana tudi poslušalcu, nato o njej sporoči novo. Psiholingvistične raziskave kažejo, da so otrokove prve povedi ob-Hkovane po načelu aktualnega členjenja. Otrok jih obhkuje prej, ko obvlada njihovo skladenjsko oblikovanje. Ne le razvojno, tudi v procesu upovedovanja govorec najprej določi sestavine sporazumevalnega vzorca.
Aktualno členitev povedi uresničujemo s hierarhizacijo skladenjskih pomenov (kot smo že prikazali), z besednim redom in (ali) z jakostno členitvijo povedi. Npr.: Deček je razbil vazo z ŽOGO - (nezaznamovani besedni red). Deček je razbil z žogo VAZO - (ne morda šipe). Vazo je razbil z žogo DEČEK - (ne morda deklica). Deček je vazo razbil z ŽOGO
- (ne morda s kamnom).
Izbira obeh temeljnih sestavin sporazumevalnega vzorca je odvisna od situacije ali sobe-sedila.
167.
3. Sobesedilno motivirane pretvorbe oblike povedi
Povedi, ki jih obhkujemo po opisanem postopku, lahko povezujemo v večje pomenske in strukturne celote, ki vplivajo na njihove oblikovne spremembe. V tej zvezi bomo opozo-rih na oblikovanje stavčnih zvez in na pozaimljanje. Enostavčne povedi pa lahko tudi stmjujemo v pomensko strnjene povedi (nominalizacija). Na postopke pronominalizacije, nominalizacije in povezovanja bomo tu le opozorili, njihova podrobnejša razčlemba pa bo predmet nadaljnjih raziskav.
3.1. Pozaimljanje (pronominalizacija)
Osebni zaimek ne razkriva neposredno svojega predmetnega pomena: Pojdi MU odpret. Komu? Psu, tujcu, očetu? Zaimek je v posrednem poimenovalnem razmerju do predmetnega pomena:
navez ovalno razmerje
Predmetni pomen zaimka razkrijemo iz navezovalnega razmerja. Njegova funkcija je, da nadomešča iz sobesedila znan samostalnik ah samostalniško besedno zvezo.
Prišla je LAČNA IN PREMRAŽENA MUCA. Daj JI {= LAČNI IN PREMRAŽENI MUCI) vročega mleka Tako prispeva k ekonomičnosti izražanja. Hkrati omogoča, da ob konstantnem predmetnem pomenu prevzame beseda razne skladenjske vloge:
ENAK PREDMETNI POMEN
RAZNI SKLADENJSKI POMENI OZIROMA VLOGE
Iz te ponazoritve je očitno, da je osebni zaimek skladenjsko motivirana besedna vrsta, je v posrednem poimenovalnem razmerju do predmetnosU in pomensko uresničljiv sobe-
168
sedilno (3. oseba) ali situacijsko (jaz - ti). Hkrati tudi vidimo, kako se skladenjski pomeni oziroma vloge uresničujejo sklonsko (ob spremenjeni skladenjski vlogi oziroma pomenu se je spremenil le sklon osebnega zaimka).
3.2. Nominalizacija
Nominalizacija je pretvorba stavka v samostalniško besedno zvezo (S -> NP):
Fleming Je IZNAŠEL penicilin. Flemingova IZNAJDBA penicilina. Fleming, IZNAJDITELJ penicilina
Deček je MLAD. Dečkova MLADOST. MLADOST dečka.
Izid so deverbativni in deadjektivni, iz glagolov in pridevikov izpeljani samostalniki. Ti se pomensko uresničijo kot dejanja ali stanje in so torej v posrednem poimenovalnem razmerju do nejezikovne dejanskosti.
Nominalizacija opravlja vrsto funkcij. Med drugim omogoča pomensko strnjevanje stav- : kov (spoznavna funkcija), a (in) tudi, da poved razbremenimo iz sobesedila znanih pomenskih prvin (naklona, časa, osebe).
Primer strnjevanja:
Atomi se v telesu gibajo.
Atomi se pogosto trčijo. i
Zato se gibajo neurejeno. ^
GIBANJE atomov v telesu je zaradi pogostih TRKOV neurejeno. ^
Pes je vso noč lajal. Pasji lajež je prebudil vso sosesko. Kot vidimo, nominalizacija operativno sprosti izpeljano samostalniško zvezo in omogoča, da jo vstavimo na poljubno' skladenjsko mesto nove povedi. Zaporedje os. ->¦ pov. -» pr. pa je operativno negibljivo; in pomensko vpeto v konkretni svet
Izid nominaJizacije so nove tvorjenke: iznajdba, iznajditelj, gibanje, trk, pregled. Pomensko so abstraktnejša kot njihove izvirne glagolske oblike (pregledati, iznajti, trčiti se, gibati se), operativno pa gibljivejše in dovzetnejše za nove pomenske odtenke. Polagoma lahko celo izgubimo občutek za njihovo glagolsko poreklo (vera, kritika, revolucija, poroka, dvom, pogovor) in jih vstavimo ponovno v bazo, med kategorijo pojmovnih imen. Oddaljenost od njihovega glagolskega porekla se kaže tudi v njihovi zmožnosti, da prevzamejo vse skladenjske vloge samostalnika tri kritike, trije laježi, tri lajanja.
3.3. Povezovanje stavkov v stavčne zveze
Enostavčne povedi lahko povežemo v pomenske enote višje vrste - zložene povedi. Z veznikom ekspliciramo pomenska razmerja med dejanjema ali stanjema. Medstavčna pomenska razmerja praviloma niso empirično dana, ampak razumsko vpeljanarazlaga razmerij med dejanji.
1. dejanje Utrujaš me. Preveč govoriš. Preveč govoriš.
2. dejanje Preveč govoriš. Utrujaš me. Rad te poslušam.
Pomensko razmerje
2.d. je vzrok l.d. (KER)
2.d. je posledica l.d. (ZATO)
2.d. je v nasprotju z l.d.
(TODA)
169
Vezniki (ne vsi) torej vpeljujejo razumsko razlago razmerij med dajanji, zato razumevanje logično-pomenske podstave medstavčnih rezmerij dela nekaterim učencem težave.
3.4. Tvorba besed
Če vzamemo za upovedovalno propozicijo besede, ki so v neposrednem poimenovalnem razmerju do pomena, in za jedro povedi glagol oziroma vez z imenskimi dopolnili (samostalnikom, pridevikom, prislovom ali povedkovnikom), dobimo končno število enodelnih in dvodelnih glagolskih stavkov. Mi jih bomo poimenovah jedrni stavki. Otrok se mora naučiti, kako te stavke vstavljamo v besedilo in tako osvojiti postopke pozaimljanja, nadalje, kako jih pomensko strnemo (nominalizacije). Otroci v vseh družbenih okoljih imajo praviloma dovolj priložnosti, da osvojijo rabo in funkcijo zaimka. Raba pomensko strnjenih stavkov in stavčnih zvez pa je pogojena s posebnimi funkcijami in prenosniš-kimi zvrstmi. Raba teh se v raznih okoljih različno porazdeljuje, zato prihaja do značilnih jezikovnih primanjkljajev. Podobno lahko rečemo za besedotvorno urtvarjalnosL
Kajti v obliki besednih zvez izražen pomen je izhodišče besedotvornih procesov. Glagolski stavek je izvir novih (drugotnih) besed, ki lahko prevzamejo skladenjske vloge katerekoli od besednih vrst, ki so v neposrednem poimenovalnem razmerju do nejezikovne dejanskosti, npr.:
Jure ki skriva; Jure se skriva in ...
skrivanje Jureta (samostalnik) skrivajoči se Jure (pridevnik) s k r i v a j e je Jure (prislov)
Povedkovnik smo v tem razmišljanju v celoti zanemarili.
J. Toporišič tudi opisna deležnika na -l,-n/-t ter nedoločnik uvrsti med povedkovnike (J. Toporočič, 1979/80).
Podobno so tudi stavki, katerih predikat je vez in imensko dopolnilo (samostalnik, pridevnik, proslov ali povedkovnik), govorna podstava besedotvornih postopkov:
Jure postaja star-se stara
Jure postaja človek-se človeči
Trava postaja zelena-zeleni
V besednih tvorjenkah so torej strnjeni skladenjski (stavčni) pomeni. Dinamične prehode (besedotvorne in konverzne) pa najbrž omogoča že pomenska zgradba glagola, ki v svojem pomenskem jedru nosi zahtevo po imenskih pomensko-skladenjskih dopolnilih. Ta možnost se uresniči na dveh ravninah. Najprej kot oblikovanje pomesko-skladenjskega stavčnga vzorca (jedrnega stavka). Glagol pa si lahko izbori tudi možnost, da stopi na skladenjsko mesto svojih pomenskih dopolnil v novem stavku, svoja pomenska imenska dopolnila pa si podredi kot prilastke:
Gospodar je ubil psa.
Gospodarjev uboj psa (je pretresel vso okoUco).
V tem prispevku smo skušah le nakazati dinamične poti celovitega jezikovnega funkcioniranja, tako da smo tudi opredelili bazo tega procesa. To so predmetno-pomenske besedne vrste, ki so v neposrednem poimenovalnem razmerju do nejezikovne dejanskosti in ki so upovedovalna podlaga za tvorjenje jedrnih stavkov,
170
Na tretji ubeseditveni ravnini pa imamo opravka z besedami, ki so v posrednem (pre-tvorbnem) razmerju do nejezikovne dejanskosti (osebni zaimki, tvorjenke, predlogi, vez-niki, členki). To so skladenjske besedne vrste.
Beseda lajež se pomensko uresniči kot dejanje, med samostalnike pa jo lahko uvrstimo le zaradi njene skladenjske vloge. Podobno velja tudi za osebni zaimek. Z njim uresničujemo skladenjske funkcije, njegov pomen pa izražajo imena.
Taka zamisel o jezikovem funkcioniranju zahteva obsežne empirične raziskave. Že sedaj pa omogoča, da začnemo polagoma rušiti statično prikazovnaje jezika v šoli. Spoznavanje jezika kot procesa, ki povezuje pomen z obliko, pa ne samo omogoča, ampak tudi zahteva, da ga spoznavamo prek neposrednih (učenčevih) ubeseditvenih dejavnosti.
Literatura: i
Chomsky, N., 1965: Aspects of the Thery of Syntax, Cambridge Mass, The M.I.T. Press.
Dular, J., 1979/80: O deiinicijah funkcijskih zvrsu in njihovi formahzaciji v šoli, Jezik in slovstvo, 1. XXV, š. 3, s. 80-85.
Dular, J., Kirn, JI.: Oris oblikoslovne ravnine jezikovnega sestava, DDU Univerzum, Ljubljana, 1980. ¦]
Fillmore, C.J., 1968: The Čase for Čase, v Bach, Harms, eds,: Universals in Linguistic Theory, New York, s. 1-88. j Gnamuš, O., 1980: Razvoj učenčevih skladenjskih zmožnosti, rokopis poročila o raziskovalni nalogi, Pedagoški in- i štitut, Ljubljana. :
Jacobs, R.A., Rosenbaum, P. S., 1973: Trasformationen, Stili und Bedeutung, Athenäum-Verlag, Frankfurt/M. Pogorelec, B., 1980: Teorija besedila in pomenska skladnja, referat, zborovanje slavistov. Nova Gorica, 1980.      i Sgall, P., Hajičova, E,, Benešova, 1973: Topic, Fokus and Generative Semantics, Scriptor Verlag GmbH, Kronberg ; Verlag.
Stockwell, R.P., Schachter, P., Partee, B.H., 1973: The Major Syntacüc Structures of Enghsh, Holt, Rinehart and Win-ston, Inc., New York.
Saumjan, S., 1971: Structurale Linguistic, Wilhelm Fink Verlag, München, 1971. i
Tomić, O. M., 1978: Generative Syntax in Theory and Practice, Univerzitet »Kiril i Melodij«, Skopje. [
Toporišič, J., 1976: Stihstika skladenjskih pojavov, Slavistična revija. I, 24, š. 1, Založba Obzorja Maribor. ^1
Toporišič, J., 1976: Upovedovanje, v: Slovenska slovnica. Založba Obzorja Maribor, s. 422-437. Toporišič, J., 1979/80: Se k teoriji besednih vrst, posebno predikativa, JiS, 1. XXV. š. 7-8, s. 201-206. Toporišič, J., 1980. Teorija besedotvornega algoritma, SRL, L 28, š. 2, s. 141-151.