114
m                     O civilnem pravu.
Govor  dr.   LovroToman-ov   v   zboru   pravoznanskega družtva
16. januarja 1. 1. *)
Vesvoljnemu človeštvu kakor vsaki edini stvari postavljen je namen od Stvarnika.
*) Iz „Verhandlungen  und Mittheilungen  der jurist. Gesellschaft in Laibach. 1. Jahrg. 2. Heft. Redigirt von dr. E. H. Costa."
Temu namenu ne more noben narod se odpovedati, temveč ta namen mora vsakemu biti cilj in konec vsega hrepenenja, mišljenja,   razvijanja in djanja.
IVa zadnji zemlji osnovale so se države različne. V enih stanuje sam en narod , v drugih v zvezo stopili so množi različni narodi.
Narodov namen prenesen je na državo, — dosega tega namena je vsaki državi naloga, ki jo mora prezvesto izpolnovati, kakor mati svojih sinov v vseh primerljejih, pri deljenju pravic in dolžnost.
Napreduje in krepi se država, ki postavi si ta namen za geslo in vodilo svoje, v zapad in pogin pa pahuje se, ki sebe, svoj obstoj loči od tega namena, ter sebe stavi za svojo namembo preziraje narodov poklic.
Namen in naloga države pa razpada po mnogoverstnih potrebah v dele različne.
Jeden ima varstvo zunanje, drugi znotraj ne in še mnogo drugih opravil za predmet.
Varstvo z notranje poglavitno utemeljeno je na postave državljanske, po kterih vežejo se udje države v pravnih razmerah, po kterih se imajo te presojevati v dvombi in pravdi, in ktere imajo veljati vsem državljanom brez razločka enake.
Država mora tedaj postaviti narodom pravila in vodila, posnete iz večne pravice, z njih namenom zlagajoče se.
Spoznanje večne pravice je tedaj prvi vir za dobre pravne postave.
Pa kakor človek ima svoje stopnje življenja: dedinstvo, mladenštvo, možtvo in starost, in kakor razum bistri se in spoznanje množi po teh stopnjah, tako tudi godi se v narodovem življenju.
Mnogo prestali, mnogo skusili so narodi na zemlji v gospodstvu se sledivši.
Kar v preteklih vekih stvarilo se je v dobrih, človeštvu koristnih postav, kolikor žlahnega zrna odrodllo se je v pravoslovnem premišljevanju in v raznih skušnjah narodov, vse zamore biti gradivo za sostavo pravnih postav poznejim narodom.
Preteklo je pred nami že mnogo vremen, zginilo že mnogo izvrstnih v zgodovini slovečih, pa tudi mnogo tri-nožnih narodov; vrstili so se jasni časi pravnega razuma in pravičnosti; sledile so jim pa tudi temne ure postavnega zapada in okrutne silnosti.
Le kar hranuje v sebi napredek, le kar se zlaga z večno pravico in z namenom raznih narodov, more biti dobro seme koristnih postav.
Zgodovina pravnih postav je tedaj drugi vir, iz kterih se zamorejo zajemati koristne postave.
Kakor kristal se je ustanovila naša mogočna država avstrijanska na razsipu rimskega cesarstva in njega koscov iz mnogih narodov in mnogih dežel.
Različne postave veljale so v tem ali unem narodu, v ti in drugi deželi. Dota tega je bila bolj sijajna in vredna od drugega; pravila pravičnosti temu bolj v čislu in v djanju ko drugemu.
Priznati se mora , da bila je vladi skrb posneti bolje blago iz raznih sprejemšin in oživiti ga z duhom večue pravice ter postaviti za Todilo in razsojilo v pravičnih razmerah vseh državljanov. Slišali smo od prečastitega prejšnjega govornika, kako voljo in željo so imeli naši slavni vladarji, da bi bili ustavili izvrstno državljansko ali civilno pravo; slišali smo, kteri slavni pravoučeni možje so se poprijeli pretežke naluge, neboječi se dela in težav, in kako poslednjič postalo k izrastlo je državljansko pravo ter zagledalo beli svit dneva 1. junija 1811, in kako slovi po celem svetu v čud in izghd.
V naši dragi domovini, ki stala je takrat pod francoskim gospodstvom, razglasilo se je \o pravo še le 1. maja 1815. Mi bi imeli tedaj še le pozneje praznovati 50. rojstno obletnico.
Da pa že danes obhajamo to slovesnost, je priča, kako da Slovenci tudi vemo in znamo častiti in slaviti brez zadržka izvrstne postave; je priča naše hvaležnosti do stvariteljev njih, do vladarjev in pravaučenih mož, je priča, da smo dobri in zvesti državljani.
Z nadušenjem in ponosom pa moram v tem trenutku in pri tej priložnosti obhajati spomin moža, našega rojaka, ki je bistrega uma, pravičnega srca, navdan prave večne pravice udeležil se pri sostavi in razjasnjenju tega državljanskega prava, ki je na Cesarjevo povelje leta 1811 na dovršeno delo nastavil zadnjo ojstro svojo pilo , ki je zato sprejel posebno zahvalo Cesarjevo in ki je posled mnogih še drugih spisov postal prvak med avstrijanskimi pisatelji na  polju pravoslovnem.
Ta veljak je Tomaž D o 1 i n a r , rojen blizo Loke 11. decembra 1760 v čistih gorenskih zrakovih, umeri 15. februarja 1839 na Dunaju. Sin prostega očeta se je dvignil na prestol dušne sijajnosti, da sveti, celemu pravoslovnemu svetu znan, v slavo in čast naši domovini. Vsak narod časti svoje veljavne može; tudi mi jih moramo slaviti, ter pokazati, da dušna moč, dušni razvitek sinov našega naroda nam je največi ponos. Zato z Vami, slavni in častiti gospodje, se radujem neskončno, da mi je dana prilika, slavnega rojaka poslaviti v milem maternem jeziku.
Naj se kakor koli misli o zakonskem pravu od njega posebno zjasnjenem iz obzira čisto civilnega ali cerkvenega, to je gotovo, da prijatel ali nasprotnik obzira Doli-narjevega, v zakonskem pravu mora občudovati bistroumnost, doslednost in jasnost Dolinarjevih pravospisov. O tem med nami Slovenci ne sme biti razločka. Rekel sem zato, da radujem se ga spomniti v maternem jeziku, ker on sam ga je cenil visoko, ko je v svojih spisih obstal, da vseh svojih mnogih tanko in ojstro se ločivnih misel ni mogel dostojno izraziti v tuji nemški besedi in vendar je pisal tako jasno in določno v nemškem jeziku, kakor noben drug vseh avstrijanskih razjasnjevavcov civilnega prava.
Vem tedaj, da ozira se danes tudi Dolinarjev duh na nas in da se z nami raduje v dvojnem pomenu. Njegova slava je zvezana s slavo civilnega prava.
Slave pa vreden je zakon prav državljanskih. To pravo zajeto je iz večne naravne pravice, ker človeštva, vrednosti človeka ne prezira nikdar, temveč posebno izrekuje postavo, da človek ima prirojene pravice svoje, ker postavlja celo v posebnem stavku (§. 7) naravno pravo za razsojilo nekterih pravniških razmer, ker še nerojenim otrokom odločuje pravice in v nezgodnjih okolišinah rojenim sirotam hrano in odgoj, ker v mnogih druzih razmerah posesti, služnosti, dedovanja, pogodb, odškodovanja sledil le takim pravilom, ki se zlagajo kolikor mogoče z naravnim pravom , in ker tudi je postalo za občno ustavno državno pravo budivno svetilo.
Poslednja ta vrednost, mislim, je jasna. Človek, ki je vezan v raznih pravnih razmerah na postave iz naravnega prava zajete , odgoji in utrdi si v srcu spijočo misel in željo, da bi tudi veljale med državljani in državo človeštvu primerne, svobodne postave, da utemeli se tudi v ti važni ali še važneji razmeri vsem državljanom enako naravno pravo. Dokler pravica čista velja med državljani, in ohrani se sodništvo pravično in pošteno v kaki državi, neugasne pravice in svobode žar, temveč tli v prsih zaprt, iz kterih udari v plam hrepenenja po ustavi prave svobode. V tem obziru je civilni zakonik prednik in budnik naše državne ustave in hvala Večnemu, da smemo očitno se zbirati in posvetovati o občnem blagru, da nam dovoljeno je to po-slednjič izusteno hvalo v državnem zakoniku priznati, da zamoremo upati, da ravno posled ustave s pomočjo ljudskih posvetovavcov se bode dalo iztrebiti, kar je v tem zakoniku zastaranega ali z ustavno svobodo se in naravnim pravom ne zlagajočega.
Zato se mora zavrniti zvunanja in tudi domača preojstra
kritika, ki očita našemu zakoniku mnogo pomanjkljivosti. Ima jih tudi; saj je delo človeško; al kritika mora gledati na čase neugodne naše državne preteklosti in če Bog da, prišli so časi za nas Avstrijance bolj jasni, v kterih nam bode mogoče, tudi v zadevah državljanskih postav slediti po viru prave svobode.                                       (Kon. prih.)
115
122
O civilnem pravu.
Govor  dr.  Lovro Toman-ov  v  zboru   pravoznanskega družtva
16. januarja 1. 1.
(Konec.)
Postava, ki hoče v vsakem času izpolniti svoj namen, ne sme tedaj ostati mrtva, ker znanosti, zapopadki in omika človeštva tudi ne stoje mrtvi, temveč se množijo, širijo in čistijo.
Postava mora biti seme kalivno in potok živ, da iz semena se izrastujejo nove lepše brsti, da potok se potaka od srca do srca ter se mu prilega kakor trak čvrstiven in vezajoč.
Postava mora biti za državljane živa.
Ce se ozremo nazaj v zgodovino avstrijansko , nahajamo mnogo uredb (organizacij) po različnih vodilih. Do poslednjega časa veljalo je vodilo poglavitno: vso državo, ki je sostava raznih narodov in popred samostalnih dežel, „zediniti" po jeziku, postavah in po vseh drugih raznih razmerah. V tem se je iskala moč; al našla se ni, ker to vodilo je napčno, zoper naravo in namen narodov.
Naravna moč avstrijanske države ne leži v jednosti> ampak v zvezi posameznih udov. Jednota se pri nas ne nahaja, temveč le razlika v narodih, njih jezikih, omiki, veri in drugih lastnostih.
Taka je narava naše države. Naravnosti pa ne sme prezirati nobeden, ne človek, ne narod, ne država, če si hoče ohraniti življenje.
Države naše poglavitno vodilo mora biti tedaj, da vsak narod za se velja in da se spozna za državno samostalno osebo. Vseh teh moči morajo se zbuditi — in slo žiti: — to je naravna, nepremagljiva moč narodov družine Avstrije.
Blagor naši državi tedaj, ko je jela spoznavati to naravno resnico v izreku enakopravnosti narodov! Da to spoznanje je pravo, je živ dokaz, da poprijemajo se vsi narodi te občne postave.
Ta sprememba v državnem življenju pa tudi zahteva sprememb v vseh raznih razmerah in potrebah.
Tudi državljansko pravo mora biti živo, če hoče biti koristno in narodnemu namenu primerno.
Ta resnica je stara; veljala je vsem pravaučenim že od nekdaj, koliko bolj mora zdaj veljati pri nas!
„Postava — pravi slavni Zeiller — se mora ravnati po različnosti deželnega položaja in podnebja, po omiki narodov, po stopnji verozakonskega, moralnega in politiškega razjasnjenja, po izreji in delovanju, značaju, občutilnosti in premožnosti narodov; — glede na vse te okoljnosti mora se osnovati domače, narodno civilno pravo". To spoznal je tudi prečastiti prejšni govornik*), ki je rekel, da je bila neobhodna potreba, da osnovalo se je v naši državi narodno pravo, — al mislil o tem je le na nemški narod. Ce se to pravilo za en narod v naši državi spoza, se mora tudi pri-spoznati vsem drugim narodom, ker vsi imajo jednaki namen in jednake potrebe do pravičnih postav. Gotovo je, da spolni se lože ta naloga v državi, v kteri biva le en narod, in teže v državi sostavljeni iz dežel, kjer so že popred veljale različne postave in iz številnih narodov, ki imajo odločne zapopadke o pravnih , verozakonskih in drugih zadevah in se odlikujejo posebno v jeziku jeden od drugega.
Ta pretežka naloga je tudi naši državi; dve važni pravili stojite si nasproti: Na jedni strani želja jednote, na drugi različnost narodov.
Ni mi naloženo, med tema praviloma zdaj potegniti mejo ali iskati zvezo, vendar pa toliko zahteva moj predmet, da izrečem, da vsaka postava, tedaj tudi državljanska, mora biti za vsak narod živa in razumljiva. To priznava tudi slavni Zeiller, ki govori o rimskem, pred sedajnim veljavnem pravu, „da to v tujem jeziku pisano in tujemu narodu dano pravo nikdar ni moglo dostojno namestovati domačega narodnega prava". Pa še bolj trdno je spoznana ta resnica v razglašenem cesarskem patentu, kteri se tako začne: „Premišljevaje, da je treba, državljanske postave — v popolno potolažbo državljanov zastran varnega vživanja svojih privatnih pravic — ne le po občnih vodilih pravičnosti, temuč tudi po posebnih razmerah prebivavcov ustanoviti, v jeziku, njim umljivem znanki, in z redno nabero  v vednem spominu obdržati" itd.
*) C. k. rudarski komisar V. vitez Frič.
Iz tega izvira resnica , da mora državljansko pravo v svojem znotranjem in bistvenem zapopadku se prileči različnim potrebam in lastnostim narodov in da se razglasuje in rabi v sodnijah in sploh v pravniškem življenju vsakega naroda v njegovem jeziku, ker le tako pravo se zamore imenovati narodno. Če se v tej zadevi stavi en narod čez druge njemu sužne, — če en narod le sprijemlje in vživa postave v svojem jeziku, drug pa v ptujem, je le pravica in pravičnost v državi za en narod, ~ za druge je krivica in krivičnost.
Slavni Gospodje! pri takem ravnanju pa leži tudi namen narodov na tleh.
Dokazano je brez več potrebnih dokazov, da narodni jezik je telo za postave, njih zapopadek je duša, in da le postava, ki ima svojo naroduo dušo in svoje narodno telo, je živa za sleherni narod.
To premišljevanje ni enostransko in ne izvira iz prenapetega rodoljubja, temveč iz prvega pravila, da namen narodov je naloga države in da noben narod se ne more pravično soditi v ptujem jeziku, po ptujih njemu ne razumljivih postavah.
Zato, slavni Gospodje! mora biti našega družtva namen, ravno v tem obziru za naš narod skrbeti, če hoče imeti pravo veljavo.
Da naš narod je pravdoljuben in trmast v pravnih rečeh, se očita nam na sramoto, ker se ne pomisli, da tega vzrok ne leži v značaju naroda našega , temveč v dozdanji n e-pri merni osnovi, po kteri imeli smo večidel postave le v ptujem jeziku in pa nenarodske sodnije.
Skušnja moja dozdajna me že dostojno uči, da preža-losten je stan naših selanov, kterim se „justitiaa govori v nerazumljivem jeziku in se jim najimenitnejše pravice o njih blagu in imetju izročujejo s pismom v ptujem jeziku složenim.
Marsikteri misli, da v takem pismu so redno in varno zagotovljene pravice njegove, pa ima v njem zakrito pošast, ki v poznejem času izbudi se za njega prestrašno ter seže neusmiljeno po blagu njegovem, da večidel vsa modrost, vse prizadetje pravdosrednikov, vsa poštenost sodnij in vsa dobrota postav ne more panati več te pošasti, ki jo je izročil in položil v pismo pisar ali iz pornankljivega porazuma ali iz zvijačnosti ali iz še hujih nagibov. Ne samo imetje, tudi poštenost, prostost in celo življenje zna priti pri takem sodništvu v nevarnost, kar nas učijo nesrečne skušnje mnogotere. *)
Pravičnost in sodnijam potrebni zaup zahteva, da postave postanejo žive, kar pa zamorejo biti le tedaj, če se v narodnem jeziku oznanujejo in izpeljujejo.
Taka postava bode tehtnica pravičnosti vsakemu, teh-taje pravo jednako in gotovo; taka postava bo trdnjava vsakemu državljanu za varstvo imetja in bitja, od ktere bode odletel naskok krivičnih protivnikov; taka postava bode braniven meč in varovaven škit v roki slednjega; taka postava bode gorko in budivno solnce večne pravice za srca in vesti, da v njih bodo vstajale le poštene misli in namere in da tako se poblazijo vsi avstrijanski narodi.
Ce se bodo zamogli razvijati narodi vsi v solncu enakopravnosti, kmalo bodo dosegli enako stopnjo omike in razjasnjenja. Tako se bode prava pragmatična edinost dosegla v poglavitnih rečeh in pojednačil znotranji bistveni zapopadek — duša postav.
To moremo želeti, ker taka jednakost in edinost je naravna.
Kakor v človeškem srcu ogreva in čisti se krv, ki po raznih pretaka se žilah, — tak bode se v naši lepi državi,
*) Popolnoma nasproti temu — dragi gospod doktor! — pa misli „Triestercnict dopisun , ki jo je te dni pod naslovom „Slov. Gerichtssprache" vse drugače zakrožil; al kdo more pričakovati kaj druzega od človeka, kteremu je strast že zdavnej možgane zmešala!                                                                            Vred.
ki je srce vseh evropejskih narodov, misel človečanstva in enakopravnosti vsem narodom voditeljka izbudila, ogrevala in vodila življenje složno, pomirivši vse svade in boje.
To doseči je velika namemba Avstrije — velike narodov družine.
Civilno pravo je podlaga pravičnosti; pravičnost nas uči spoštovanje in ljubezen do človeške vrednosti in prave svobode, — za tema moramo hrepeneti, ker v njih leži prava sreča narodov; zato se vzdiguje meni in gotovo tudi vsem pričujočim slavnim gospodom iz globočine srca doneči glas: Slava vladarjem in pravaučenim možem, ki so ustanovili ali pojasnili civilno pravo! Ohrani Bog vsem narodom pravično Avstrijo! Obdrži Bog in okrepi nam svobodno ustavo! Blagoslovi Bog našega Gospoda in Cesarja!
123