v YU-ISSN-0350-46907 Letnik XCVI - Leto 1994 LETO 1873 - PRIČETEK PERIODIČNEGA ČEBELARSKEGA TISKA NA SLOVENSKEM Slovenski čebelar št. 4 1. april letnik 96 VSEBINA Janez Mihelič: Sedemnajsti republiški čebelarski seminar, tokrat o tujih izkušnjah, paši in čebelarski opremi.................. 97 Milan Meglič: Čebelarjeva opravila v aprilu 102 BOLEZNI ČEBEL Jože Šnajder: Kako po novem proti hudi gnilobi .................................. 106 Janez Jelenc: Uporabljajmo preizkušene načine.................................... 109 Stane Sajevec: Izločanje voska pri različnih vrstah čebel.............................. 110 ZGODOVINA SLOVENSKEGA ČEBELARSTVA Jože Rihar: Ob 220. obletnici smrti Antona Janše .................................... 111 IZ DRUŠTVENEGA ŽIVLJENJA Milan Runtas: Poročilo o uresničitvi letnega delovnega načrta Zveze čebelarskih društev Slovenije za leto 1993 .............. 112 V SPOMIN OBVESTILA ZČDS: Čebelarski izlet v Nemčijo 119 Vabilo na 43. letno skupščino Zveze čebelarskih društev Slovenije ................ 120 ZČDS in KIS: Informacije o čebeljih pašah na avtomatskem telefonskem odzivniku 120 Prijave za XVII. srečanje in tekmovanje mladih čebelarjev, ki bo 23. aprila 1994 v Sevnici v osnovni šoli Savo Kladnik 120 Poverjeniki za pasišča ................... 121 REKLAME MALI OGLASI Kje lahko kupite embalažo za med ......... 127 CONTENTS Janez Mihelič: XVII. republican Beekeepers seminary about strange experiences, honey crops and equipment .................... 97 Milan Meglič: Beekeepers ocupations in April ....................................... 102 BEE DISEASES Jože Šnajder: A new way oppression AFB 106 Janez Jelenc: Let us use a tested method 109 Stane Sajevec: Production of wax by dife-rent bee species ............................ 110 HISTORY OF SLOVENE BEEKEEPERS Jože Rihar: 220 years anniversary death of Anton Janša ................................. 111 FROM THE SOCIETY LIFE Milan Runtas: Report about realization of year working plan in 1993 of Slovene Beekeeping organization ........................ 112 OBITUARIES ZČDS: Information about excursion for the beekeepers in Germany ....................... 119 Invitation to the 43lh regular annual assembly of Slovene Beekeeping organization, which will be 9. april 1994 ..... 120 Information of honey crops will start 15. april........................................ 120 National Meeting and Contest of young beekeepers will be 23. af april 1994 in gremery school Savo Kladnik in Sevnica 120 Honeybees plant resources.................... 121 SMALL ADVERTISEMENTS NEWS INFORMATIONS Slika na naslovni strani: Okrogla miza na republiškem posvetovanju v Polju o čebelarski opremi. Foto: Janez Mihelič M 3 5 i O 6 Čebelarski seminar je odprl predsednik Zveze Marjan Skok SEDEMNAJSTI REPUBLIŠKI ČEBELARSKI SEMINAR, TOKRAT O TUJIH IZKUŠNJAH, PAŠI IN ČEBELARSKI OPREMI prof. JANEZ MIHELIČ Kakor vsako leto pozimi je tudi letos Zveza čebelarskih društev Slovenije pripravila že tradicionalno strokovno srečanje slovenskih čebelarjev. Tokratno, sedemnajsto po vrsti, je bilo v prostorih osnovne šole Polje pri Ljubljani, pri pripravi srečanja pa so Zvezi pomagali domači čebelarji ČD Polje. Letos je bilo na seminarju nekaj novosti, ki so prispevale k dvigu strokovnosti in večji zanimivosti seminarja. Omenimo sodelovanje tujega strokovnjaka, dr. Starka iz Švedske, sicer Slovenca po rodu, izdajo zbornika referatov - izdali smo ga po nekajletnem premoru - in nenazadnje razširjeno čebelarsko razstavo, ki smo ji namenili celotno drugo nadstropje šole. Vse te novosti so seveda prispevale k večjemu obisku čebelarjev. Sodimo, da se je seminarja udeležilo približno štiristo čebelarjev iz vseh krajev Slovenije. Poleg čebelarjev se je seminarja tokrat udeležilo tudi nekaj pomembnih gostov, med njimi predsednik Slovenske ljudske stranke Mar- ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano Viktor Krek, direktor Medexa iz Ljubljane Aleš Mižigoj, predstavnici veterinarske fakultete iz Ljubljane V. Jenčič in M. Vidmar, predsednik in tajnik Čebelarske zveze Slovaške inž. Bažany in inž. Kandrik ter starosta slovenskih čebelarjev prof. Edi Senegačnik. Čebelarjem je spregovoril tudi Marjan Podobnik, predsednik Slovenske ljudske stranke predstavnik Predsednik Skok izroča inž. Viktorju Kreku odlikovanje Zveze za njegovo delo v korist čebelarstva Seminar je odprl predsednik ZČDS Marjan Skok in v kratkem nagovoru pozdravil vse navzoče čebelarje in še posebej goste. Predavateljem, še posebno dr. Starku, se je zahvalil za sodelovanje na seminarju. Nato je spregovoril Marjan Podobnik in dejal, da je zelo presenečen nad številnimi udeleženci seminarja, saj ni pričakoval, da imamo slovenski čebelarji tako številno in močno organizacijo. Po njegovem mnenju smo čebelarji premalo politično aktivni, saj nas v delu strank ni čutiti, zato se naši problemi tudi zelo počasi rešujejo. Ker je čebelarstvo del kmetijstva, je po njegovem povsem naravno, da rešujemo svoje probleme v okviru SLS, saj ta stranka zastopa predvsem interese slovenskega kmetijstva. Na pobudo nekaterih članov-čebelarjev v okviru SLS že pripravljajo ustanovitev sekcije za čebelarstvo. Obljubil je vso pomoč pri reševanju problemov čebelarjev in pozval vodstvo ZČDS, naj se z vodstvom stranke čimprej pogovori o prihodnjem sodelovanju in reševanju problemov slovenskega čebelarstva. Za to dejavnost bi bilo nedvomno koristno, da bi vodstvo ZČDS izrabilo ponujeno sodelovanje, saj je to lahko le v korist reševanja nakopičenih problemov. Izrazil je tudi željo, da bi ga čebelarske organizacije in čebelarji po telefonu obveščali o vseh problemih, in jim obljubil, da jim bo pomagal, seveda, kolikor bo v njegovi moči. Gotovo je to vredno hvale, saj je Marjan Podobnik kot predsednik neke stranke prvi javno izjavil, da je slovenskim čebelarjem pripravljen pomagati pri reševanju njihovih problemov. Nato je spregovoril še predsednik slovaških čebelarjev inž. Vit Bažany. Slovensko in slovaško čebelarsko organizavijo veže že tradicionalno sodelovanje, v zadnjem času pa smo ga znova obnovili. Poudaril je, da lahko organizaciji v prihodnje izmenjujeta V znak dobrodošlice je dobil od g. Krvina lectovo srce tudi predsednik čebelarske zveze Slovaške inž. Vit Bažany. Dr. Josef Stark iz Švedske je imel zelo zanimiv referat o izkušnjah in načinu dela švedskih čebelarjev. Prof. Senegačnik in predsednik Skok v razgovoru s kitajskim gostom bivšim veleposlanikom Kitajske, ki je velik ljubitelj čebelarstva. zlasti strokovne dosežke, sodelovanje pa lahko razširita tudi na druga področja. Ob tej priložnosti je slovenskim čebelarjem predlagal, naj organizirajo strokovno čebelarsko ekskurzijo na Slovaško, in našo organizacijo povabil, naj se vključi v nastajajočo čebelarsko organizacijo podonavskih držav, imenovano Apislavija, s sedežem v Bratislavi. Sledila je slovesnost, ki bi morala biti že v okviru skupščine ZČDS, vendar je zaradi zadržanosti predstavnika ministrstva za kmetijstvo inž. Viktorja Kreka nismo mogli pripraviti. Predsednik Skok je namreč g. Kreku izročil odličje Anton Janša prve stopnje, s katerim ga je ZČDS odlikovala za njegovo dosedanje delo na ministrstvu in za vključevanje čebelarstva v sistem kmetijstva, iz katerega je bilo precej časa izrinjeno. To je tudi vzrok, da čebelarstvo še danes ni povsem enakopravno vključeno v kmetijstvo. Inž. Krek se je zahvalil za visoko priznanje ZČDS in nato opisal težave, s katerimi se tudi sam srečuje pri svojem delu. Predvsem je ugotovil, da se namerava tudi v prihodnje prizadevati za izboljšanje razmer v čebelarstvu, saj so se v zadnjem času pokazale nove težave, ki jih doslej še ni bilo ali niso bile tako žgoče. Omenil je predvsem uvoz medu brez posebnih dajatev, nerešen status velikih čebelarjev, cenejši sladkor itd. Nato se je začel strokovni del seminarja. Najprej je v zelo zanimivem referatu o švedskem čebelarstvu in možnostih za razvoj te dejavnosti govoril naš rojak iz Metlike dr. J. Stark, ki se je šolal v mestu Upsala na Švedskem, zdaj pa živi in dela na tamkajšnji univerzi za agronomijo, in sicer na oddelku za čebelarstvo. Zelo podrobno je opisal razmere, v katerih čebelarijo švedski čebelarji. Majhna Slovenija se skoraj ne more primerjati s švedskimi prostranstvi in pašami. Zanimivo za naše čebelarje je, kako uspejo švedski čebelarji izrabiti zelo kratko pašno sezono, saj le-ta na primer na severu Švedske traja le dobra dva tedna. Zanimivo pa je, da se možnosti čebelarjenja zelo slabšajo na jugu Švedske, kjer se je v zadnjih desetletjih povečevala uporaba kemičnih sredstev v kmetijstvu, vedno večje površine pa so namenjene intenzivni kmetijski pridelavi. Najboljše donose, tudi več kot sto kilogramov, pa so dosegli v srednji Švedski. Če je vreme poleti lepo, lahko tudi na severu države pridelajo do šestdeset kilogramov medu. O izkušnjah v minulem letu in nekaterih znanstvenih ugotovitvah glede napredovanja čebelje paše v gozdu sta nato poročala dr. Janez Poklukar in Pavle Zdešar. Prvi poročevalec je navzoče seznanil tudi s prizadevanji KIS, da bi izrabo gozdne paše pri nas strokovno utemeljili z ustreznim pravilnikom, ki bi temeljil na znanstvenih ugotovitvah o zmogljivosti pasišč. Tako bi lahko smotrno izrabili čebeljo pašo in ne bi prihajalo do nejasnosti, kot se je to Prekmurski čebelarji pred prikolico g. Šušteršiča iz Medvod. Izdelki iz lecta zopet postajajo zelo zanimivi. Razstavo je pripravila izdelovalka lectov g. Krvina. dogajalo doslej. Slovenija je majhna dežela z omejenimi in ne pretirano bogatimi čebeljimi pašami, poleg tega je vedno več površin namenjenih za intenzivno kmetijsko uporabo, tako da so možnosti za čebelarstvo slabe. Zato bomo morali v prihodnje smotrno in čim bolje urediti izrabo gozdnih paš, saj bodo te podlaga za obstoj in napredek našega čebelarstva. To so dejstva in z njimi se morajo sprijazniti tudi tisti, ki bi želeli paše izkoriščati tako, kot so jih nekoč. Pavle Zdešar je nato zaradi pomanjkanja časa na kratko poročal o delu opazovalne službe, o izkušnjah in težavah v letu 1993 (obširneje je to opisano v zborniku referatov) ter prikazal zelo zanimive diapozitive o povzročiteljih gozdnega medenja. Posnela sta jih skupaj z našim znanim poznavalcem paš in fotografom inž. Frančkom ši vicem. Po vsakem predavanju je bilo nekaj časa namenjenega tudi razpravi. Tako je dr. Stark pojasnjeval odnos do uporabe zdravil v čebelarstvu na Švedskem. V tej državi namreč uporabo zdravil, razen v nujnih primerih, zaradi stranskih negativnih učinkov zelo odsvetujejo, predvsem uporabo antibiotikov, pa tudi drugih kemičnih pripravkov. Vsa njihova skrb je namenjena kakovosti medu, tak med pa ne sme biti onesnažen z ostanki zdravil. Njihovo poglavitno vodilo je, da zdravila lahko uporablja samo čebelar, ki je poučen o njihovi pravilni uporabi. To je jamstvo, da ostanki zdravil ne bodo prišli v med. Zato priporočajo predvsem biološke metode in preventivne ukrepe, da bolezen pri čebelah sploh ne izbruhne. Glede poapnele zalege je prepričan, da je pojav le-te predvsem dedno pogojen in da se stanje s pravilno odbiro lahko občutno izboljša. To potrjuje tudi naše domneve, zato je to zelo dragocen napotek našim čebelarjem, naj odbirajo matice le od družin, odpornih na poapnelo zalego. Kot je povedal, je Švedska znana kot ena od držav z najvišjimi davki na svetu, kljub temu pa do deset čebeljih družin ni obdavčenih. Če ima čebelar večje število družin, plačuje davek od vsakega panja. Država s tem denarjem financira raziskovalno in pospeševalno delo, službo čebelarskih preglednikov - teh je na Švedskem nekaj tisoč in imajo po zakonu pravico pregledati vsak čebelnjak - ter projekte uvajanja čebelarstva kot dopolnilne dejavnosti na manjše kmetije, na katerih so dobre možnosti za čebelarstvo. Lahko torej rečemo, da država vrača čebelarstvu več sredstev, kakor jih dobi z davki iz te dejavnosti, saj se zaveda izjemne ekološke vrednosti čebelarstva. Tudi tam je namreč pomembno obnoviti čim več rastlinskih vrst. Pri nas za zdaj še nismo tako ekološko osveščeni, kajti ljudje se še premalo zavedajo posledic uničevanja okolja. Zato je tudi pritisk na vlado in stranke še prešibak in čebelarstvo ni deležno tolikšne pozornosti in pomoči vlade kot na Švedskem. Na Švedskem je 18000 čebelarjev, skupaj pa imajo 120000 čebeljih družin. Večina čebelarjev je ljubiteljev ali pa imajo čebelarstvo za dopolnilno dejavnost. Le manjši del čebelarjev se poklicno ukvarja s to dejavnostjo. Vsako leto pridelajo 3.000 ton medu, uvozijo pa ga še 3.500 ton. Čebelarji prodajajo domači med po 8 do 10 DEM za kilogram. Kupci zelo cenijo domači med, zato tudi dosega tako visoko ceno. Žal je za vprašanja številnih čebelarjev zmanjkalo časa, zato upamo, da se bomo z našim rojakom še lahko pogovarjali o njegovih izkušnjah na kakšnem prihodnjem srečanju čebelarjev. Po odmoru pa se je začel drugi del seminarja - okrogla miza o izboljšanju domače čebelarske opreme. Vodil jo je Pavle Zdešar, sodelovali pa so še Janko Pislak, Franc Šivic, Anton Logar, Franc Bitenc, Janez Gregori, Anton Sedmak in Janez Mihelič. Čebelarjem so kot uvod v okroglo mizo predstavili novosti. Marjeta Sušnik je poročala o učinku invertaze na melicitozni med, Janez Mihelič o plastičnem vzrejnem satu in novi plastični matič-nici, Pavle Zdešar pa o možnostih za izdelavo naše domače opreme ter o novih feromonskih vabah za roje iz ZDA, ki jih bomo pri nas preizkusili že konec aprila. Vabe so na podlagi feromonov, kar zelo poveča učinkovitost. Sledila so vprašanja čebelarjev. Splošna ugotovitev bi bila, da pri čebelarski opremi dokaj hitro napredujemo, čeprav oprema glede na število panjev Na razstavi smo lahko videli tudi novo obliko topilca za med. Foto: P. Zdešar še vedno ne ustreza vsem čebelarjem. Pri panjih pa se oba panjska sistema še vedno dopolnjujeta, zlasti glede na naše možnosti in zahteve čebelarjenja. Oba sistema sta enakovredna, vse drugo pa ostaja izbira čebelarja. Omeniti moram še čebelarsko iCrl:1 Čebelje pridelke lahko uporabimo kot surovino za mnoge nove in zanimive izdelke. razstavo, ki je letos presegla vsa pričakovanja, saj je bilo razstavljalcev toliko, da so zasedli celotno drugo nadstropje šole. To je bila seveda posledica zelo intenzivnih priprav komisije za čebelarsko opremo pri ZČDS, katere predsednik je Pavle Zdešar. Razstavljali so skoraj vsi izdelovalci čebelarske opreme pri nas (Logar, Rakovec, Šuštaršič, Saražin). Poleg njih naj omenim še izdelovalca satnic (Debevc, Anžel), gojitelja medovitega drevja in pogač (Sotlar), izdelovalca sušilnic (Sever), izpopoljenega sončnega topilnika (Ličen), oblikovalce lec-tov (Krvina in še nekateri), Bozovičarja in Debelaka z zaklado, Medex z opremo ter izdelovalce čebelarskih tehtnic. O razstavi pa bo podrobneje poročala komisija za čebelarsko opremo v prihodnji številki, saj so njeni člani pregledali in ocenili razstavljeno opremo. Seminar je s programom in udeležbo dokazal svojo upravičenost. Tistim, ki se ga letos niso udeležili, je lahko žal, saj so zamudili zares zanimivo in kakovostno čebelarsko prireditev. To pa nas zavezuje, da bomo prihodnje leto skušali pripraviti še pestrejši seminar in zagotovili tudi udeležbo kakšnega tujega razstavljalca. ČEBELARJEVA OPRAVILA V APRILU MILAN MEGLIČ Ob ugodnem spomladanskem vremenu opravimo temeljit pregled vseh družin. Pregledujemo kakovost in obseg zalege ter ugotavljamo, koliko je še zaloge hrane. Za vsak panj si zapišemo število zaleženih satov in oceno moči družine. To nas bo pozneje opozorilo, da je treba družini npr. dodati meden sat ali preveriti matico, če ni mlade zalege itd. Tudi pri tem pregledu satov ne dajemo ven. Samo razmaknemo jih in ob svetlobi žepne svetilke lahko hitro ugotovimo razmere v gnezdu. Za ta poseg porabimo čim manj časa, da gnezda ne ohlajamo po nepotrebnem in da čebel ne motimo preveč pri njihovem delu. Izdatnejši viri hrane, ki jo čebele prinašajo zgodaj spomladi v panj, in toplejše vreme povzročijo, da se obseg zalege hitro širi. Čebelar mora poznati način zaleganja matice, ker je to za nadaljnje delo pri čebelah zelo pomembno. Podobno obliko krogle, kot jo ima zimska gruča čebel, ima tudi zalega v zaleženih satih. Če tako kroglo prerežemo, vidimo, da je v sredini starejša pokrita zalega, proti zunanjemu robu krogle pa je zalega vse mlajša. Pokrita zalega se nato pomika navzven, na njeno mesto pa prihaja odkrita zalega in tako se to ponavlja. To je naravni čebelji zakon, ki ga moramo pri našem delu seveda upoštevati. Čebelar skuša s svojimi posegi vplivati na razvoj čebel zato, da je ob želenem času (čas predvidene dobre paše), v panju čim več pašnih čebel. Razvoj pospešuje s širjenjem gnezda in z dražilnim krmljenjem. Čebelam pri tem pomaga tako, da matici ob rob gnezda vstavi lep prazen sat (na območjih z dobro spomladansko pašo lahko tudi satnico, morebiti poln meden sat, ki je matici preprečeval zaleganje, pa odstrani. Učinek dražilnega krmljenja dosežemo tudi tako, da meden sat razbrazdamo z vilicami ali nožem, čebele pa bodo tako odkrito zalogo hrane prenašale na sosednje sate. V tem času praznega sata ne smemo vstavljati med zalego, saj s tem razbijemo njeno naravno obliko. Dodajamo vedno le ob gnezdo. Pri razširjanju gnezda bomo morali v AŽ panju (če smo prezimovali v plodišču) čebele spustiti v medišče, tja pa prej postavimo prazne sate in satnice ter nekaj pokrite zalege. Kdaj se odločimo za tak ukrep? Ko čebele že silijo na žično mrežo okenca in ko začnejo podsedati, saj je to znamenje, da bodo čebele vsak čas utesnjene. Skrbeti moramo, da čebele ne dobijo občutka utesnjenosti. V takih razmerah se namreč hitreje pojavi rojilno razpoloženje, in če ga krotimo pravočasno, ga pozneje z veliko težavo. V utesnjenem prostoru tudi matica ne more več toliko zalegati, zato je čez 40 dni v panju manj pašnih čebel. Ko ugotovimo, da ima matica premalo prostora za zaleganje (ko je v plodišču zaleženih 7-8 satov), se odločimo za prestavljanje zalege iz plodišča v medišče. Iz plodišča vzamemo 2-3 sate pokrite zalege na starejšem satju in jih prestavimo v sredino medišča. Preostale zaležene sate v plodišču nato pomaknemo skupaj, satnico damo ob zalego, ob steni pa pustimo medno-obnožinski sat. Da nadomestimo tri odvzete sate, lahko vstavimo ob zalego tudi lep mlad sat (še bolje, če je v njem še nekaj medu, vendar ne preveč!). Prvič navadno ne prestavljamo samo enega sata zalege, saj bi se lahko zgodilo, da ga čebele ob nenadnem vdoru hladnega zraka ne bi dovolj ogrevale ali pa ga celo zapustile in zalega bi se prehladila. V medišče vstavimo na vsako stran zalege po možnosti nekoliko meden sat, preostali prostor pa zapolnimo s praznimi izdelanimi sati, še bolje s satnicami, ki jih bomo pozneje prestavili v plodišče. Matica mora ostati v plodišču. Ali mora čebelar ob takem posegu matico tudi videti ali ne, je stvar izkušenosti. Pred tem posegom ne smemo pozabiti odpreti matične rešetke, po njem pa družino dobro odenemo. Zavedati se moramo, da smo s posegom spremenili naravno obliko čebeljega gnezda. Obliko krogle smo spremenili v pokončno nepravilno jajčasto obliko s širšim spodnjim delom. Ker morajo čebele ob zalegi vzdrževati stalno temperaturo približno 33° C, so zdaj s tem dodatno obremenjene. Čebele želijo v gnezdu čimprej vzpostaviti svoje biološko ravnovesje. Močna družina začne ob pomoči paše ali dražilnega krmljenja graditi sat, matica pa ga hitro zaleže, tako da ima družina v plodišču kmalu spet dokaj normalno obliko zalege v zaleženih satih. V tem spomladanskem razvojnem obdobju je zelo pomemben stalen dotok hrane (nektarja in cvetnega prahu). Če čebele ne dobivajo dovolj hrane iz naravnih virov, jih mora čebelar krmiti: - s sladkorno-mednimi pogačami, - s počasnim krmljenjem sladkorne raz- topine (tako kot v naravi morajo čebele dobivati dovolj cvetnega prahu, sicer je sladkorna raztopina nepopoln nadomestek), - z razbrazdanim satom iz rezerve. Zelo pomembno je tudi, da imajo čebele stalen vir vode. Če v bližini ni ustreznega naravnega vira (najboljši je zdrav potoček v zavetni legi v bližini čebelnjaka), je treba čebelam z napajalnikom olajšati preskrbo z vodo. Paziti moramo na čistočo. Stoječa voda ni dobra, saj je vir okužb. v naših čebelnjakih z AŽ panji se pogosto dogaja, da čebele pomikajo gnezdo k sosednjemu panju. To je verjetno posledica vpliva toplote, ki se širi iz gruče. Zato se rado zgodi, da najdemo gnezdo pomaknjeno preveč ob steno panja, na drugi strani gnezda pa so še medeni sati. V takem primeru izvlečemo 1-2 stranska medena sata, sate z zalego pomaknemo na sredino, na izpraznjeno mesto pa postavimo prej izvlečena medena sata. Poseg naj bo čim hitrejši, da ne ohlajamo gnezda, vendar pri tem satov z zalego ne dajemo ven, ampak jih le enega za drugim premikamo na nov položaj. Pazimo, da ne mečkamo čebel. Pri tem posegu, če smo nerodni ali nepazljivi, je v smrtni nevarnosti tudi matica. Skrbimo za močno satje. Ko čebele izdelajo satnico, jo matica zaleže. Ko se čebela izleže, pusti v celici svojo srajčko. Ko se v celiti naberejo tri ali štiri srajčke, postane temnejše barve in odpornejša proti deformacijam. Na ta način okrepljen sat prenese tudi večje obremenitve, ki nastajajo bodisi ob prevažanju ali točenju medu. To omenjam zato, ker ob steno dodano satnico čebele sicer lepo izdelajo, tudi matica jo zaleže, vendar ponavadi samo enkrat. Ko se izleže prva generacija čebel, tak sat navadno napolnijo s hrano (medom in cvetnim prahom). Po naravnem čebeljem zakonu je ob zalegi (zgoraj in ob straneh) vedno zaloga hrane (medu in cvetnega prahu). Pri prestavljanju zalege moramo poleg števila zaleženih satov upoštevati tudi starost zalege. Pomembno je tudi, ali je zalega povečini že pokrita ali pa je še povečini odkrita. Kaj se dogaja? Naša čebela prezi- muje v razmeroma majhnem številu. Med zimskimi meseci (november, december, delno tudi januar) matica preneha zalegati, spomladi pa je za kranjico značilen buren razvoj. V kratkem času matica zalega čedalje več. Zaradi različnih vzrokov vse matice ne začnejo hkrati silovito zalegati. Marsikatera družina ima npr. aprila 30 odstotkov pokrite zalege in 70 odstotkov odkrite, za-leženih pa je pet do sedem satov ali celo vsi, na stranskih satih pa je zalege morda samo za petino satne površine. Pri drugi družini pa je stanje obratno, torej je pokrite zalege več kot odkrite. Ponavadi več zalege prej prestavljamo v panjih, ki imajo več pokrite zalege in dovolj čebel za vzdrževanje toplote oz. za gretje gnezda v spremenjenih, neugodnejših razmerah, saj smo podrli prvotni red in vzpostavili novo nenaravno obliko gnezda. V tem obdobju čebele porabijo veliko več hrane. Zato mora čebelar poskrbeti, da bo v panju vedno dovolj zaloge hrane (5-7 kg). Nastavljanje in prestavljanje zalege v medišče ali premikanje satov v plodišču pa opravimo veliko laže in z manj žrtvami, če smo jeseni po končanem krmljenju očistili matično rešetko in odstranili vse nadzidke in prizidke med sati. Med prvim prestavljanjem (če nam izvedba panjskega okenca to dopušča) prostor povečamo z ustrezno lego gradilnega satnika v okencu plodišča. Tu bodo čebele imele dovolj prostora za graditev trotovine - to pa izrabimo tudi za barometer razvoja čebel. Ne da bi odpirali panj, že na podlagi razmer v gradilnem satniku sklepamo, kdaj bo pravi čas za preprečevanje rojenja. Koliko satnic naj zgradi vsaka čebelja družina? Čebelja družina lahko zgradi približno štiri do šest satov na leto, nekatere tudi več. Pri tem ji delno pomaga tudi čebelar z dodajanjem hrane ob neugodnih vremenskih ali pašnih razmerah. Čebelar lahko vsako leto odstrani približno četrtino starega satja, saj je skrb za razmeroma mlado in lepo satje v čebelji družini prav naloga čebelarja. Graditev satja je naravna potreba čebel, pomembna pa je tudi za ohranjanje zdravja čebelje družine in za zmanjševanje rojilnega razpoloženja. Pojav trotovine naj nas ne zbega. Troti so naravni in nujno potrebni člani čebelje družine. Če imajo čebele možnost vzrejati trote v gradilnem satniku v okencu ali posebnem gradilnem satniku v gnezdu (problem je zlasti pri 9-satnem AŽ panju zaradi pomanjkanja prostora), čebeljih celic ne bodo ponarejale v trotovske, sicer pa skoraj na vsakem satu čebele zgradijo tudi nekaj trotovine. Če pozneje, ko je trotovina pokrita, tro-tovski gradilni satnik iz plodišča prestavimo v medišče, se izležejo troti, ki jim moramo omogočiti, da izletijo iz panja. Trotovine ne izrezujemo, saj je takšno početje zelo krut ukrep. Vsaka odstranitev trotovske zalege bo čebelam le povečevala željo po vzreji trotovske zalege. Po naravnem čebeljem zakonu je v času rojenja v vsaki družini določeno število trotov (500-1000). Ko se je pojavila varoa, so nekateri priporočali povečanje obsega trotovine, saj se vanjo zelo rade naseljujejo varoe. Nato so troto-vino izrezovali in s tem zmanjševali število varoj v čebelji družini. Po mojem tak ukrep ni več potreben, saj so učinkoviti tudi drugačni, za čebeljo družino manj boleči, za čebelarja pa cenejši ukrepi. Teden po prestavitvi zalege iz plodišča v medišče moramo pregledati, ali so čebele v medišču potegnile matičnike. V takem primeru so to nekakšni zasilni matičniki, nastali zato, ker so se čebele počutile brezmatične. Take matičnike uničimo. Včasih moramo iz plodišča v medišče prestaviti poln sat z zimsko zalogo (to je seveda še ostanek jesenskega krmljenja s sladkorno raztopino). Tak sat si zapomnimo, ob drugi priložnosti ga vrnemo v plo-dišče ali shanimo za poznejšo klajo. Za točenje pa ta med ni primeren, saj bi s tem zmanjšali kakovost medu. Stalna kontrola kakovosti zalege oziroma matice je čebelarjeva zelo pomembna naloga. Ob vsakem pregledu čebelje družine bodimo pozorni na kakovost zalege. Normalna, zdrava matica ima strnjeno zalego razporejeno v pravilnih koncentričnih krogih. Če ugotovimo presledkasto zalego, je verjetno matica že stara in jo je treba zamenjati. Če so pokrovčki nad zalego vbočeni ali imajo luknjico, pokličimo čebe- Prestavljanje zalege v AŽ panju p A £ fr /v ; er iü $ ■ZA J-*1} -4 larskega preglednika, saj je možno, da so čebele zbolele. Aprila ugotavljamo, da starejše čebele (jesenske, ki so preživele zimo) izginjajo. Končale so svojo življenjsko pot in odmrle. Nadomeščajo jih že mlade, letošnje čebele. šibkih družin praviloma ne krepimo. Zožimo jih in poskrbimo, da se bodo razvile nekoliko pozneje, morda še vedno dovolj hitro, da bodo ob glavni paši že dovolj močne. Druga možnost je, da šibko družino preprosto odstranimo, če pa je zdrava, jo pridružimo močnejši. Zapomnimo si, da z združitvijo dveh slabičev dobimo slabiča! Za čebelarje z nakladnimi panji veljajo podobni nasveti, le panjskemu sistemu jih morajo prilagoditi. Nekatera dela lahko pri nakladnih panjih opravimo hitreje in temeljiteje kot pri AŽ panju. 1. Preprost poseg, s katerim čebelam prihranimo čiščenje, je zamenjava podnice. Po ostankih na podnici hkrati vidimo, kako uspešno je čebelja družina prezimila. 2. Bežni pregled nakladnega panja je ob toplem vremenu preprost in hiter. Ko odstranimo streho in vmesni pokrov, izvlečemo en stranski sat, nato pa z zamikanjem preostalih satov dokaj hitro, natančno in ne da bi mečkali čebele ugotovimo število zaleženih satov, zaloge hrane, moč družine itd. Če smo prezimovali v eni nakladi, moramo ob pojavu obilnejše spomladansko-razvojne paše, ko je matica zalegla že šest ffl S ATM CA do osem satov (odvisno od moči družine), nastaviti novo naklado s starejšimi sati v sredini, ob straneh pa damo satnice. Matica bo sčasoma začela zalegati v gornji nakladi. Da pospešimo prehod matice v gornjo naklado, lahko iz spodnje naklade vzamemo dva do tri sate pokrite zalege in jih vstavimo v gornjo naklado. Pri tem opravilu ne iščemo matice! Čez 10 do 14 dni nakladi preprosto zamenjamo. Če ni paše, krmimo, saj v tem času čebele porabijo zelo veliko hrane za razvoj zalege. V nakladnem panju naj bo vedno približno 10 kg zaloge hrane. Če smo prezimovali v dveh nakladah, ob ugodnem vremenu zamenjamo nakladi (ko je družina dovolj močna) oziroma uredimo gnezdo, kot smo že opisali. Pri tem ne pozabimo, da čebele raje gradijo v gornji nakladi, zato v spodnjo ne vstavljamo sat-nic. Spomladi čebele že dejavno opravljajo za nas zelo pomembno delo - opraševanje. V čebelji družini prezimi veliko število čebel (10-20.000). Izračunamo lahko, kolikšna armada opraševalk se vsak ugoden dan zapodi iz panja iskat hrano. Narava pa je urejena tako, da ji čebela hrano poplača z opraševanjem. Za čebele je tudi značilno, da ena čebela obiskuje samo cvetje ene vrste, to pa je za opraševanje zelo pomembno. Glede na pomembnost in koristnost opra-ševanja lahko sestavimo tudi vrednostno lestvico: 1. Največjo korist pri opraševanju ima narava oziroma vsa živa bitja na zemlji -tudi ljudje. 2. Nekoliko manjšo, vendar neposredno korist ima sadjar ali poljedelec, saj je zaradi dobrega opraševanja pridelek obilnejši. 3. Najmanjšo gmotno korist - seveda, če upoštevamo stroške, ki jih ima čebelar pri vzreji čebel - pa ima prav čebelar. Kakšna ironija I Prepričan sem, da bo družba to prej ali slej spoznala in bolj cenila čebelarjevo delo. Res je, da rastline oprašujejo tudi druge žuželke (vendar le majhen delež) ali veter, vendar je opraševanje različnih vrst čebel neizmerljivo koristno oz. nujno potrebno. Aprila si želimo čebelarji čimveč toplega vremena, da bomo lahko uživali ob pogledu na hitro razvijajoče se čebelje družine. Čebele neutrudno prinašajo domov polne želodčke nektarja in polne koške cvetnega prahu - hrane za svoje mladiče in rezervo za slabše čase. KAKO PO NOVEM PROTI HUDI GNILOBI J. ŠNAJDER Uvod Leta 1993, ko je profesor Mehle na Veterinarski fakulteti v Ljubljani uvedel metodo za ugotavljanje spor Bacillus larvae v medu, se je tudi za slovenske čebelarje začelo novo obdobje obravnavanja hude gnilobe čebelje zalege. Metodo je leta 1984 razvil dr. Hansen na Danskem, od tedaj pa so jo uvedle že številne države. V sosednji Avstriji so jo na primer uvedli leta 1992. Zakaj je ugotavljanje spor bakterij Bacillus larvae, ki povzročajo hudo gnilobo, tako pomembno? Zato, ker navzočnost spor v čebeljih družinah pomeni, da so družine okužene s hudo gnilobo, vendar ni nujno, da so tudi že bolne. Čas od okužbe do izbruha bolezni je pri hudi gnilobi zelo različen; lahko je le nekaj mesecev, lahko pa tudi več let. Prav zato je pomembno, da hudo gnilobo odkrijemo že v prvi fazi okuženosti, saj ima potem čebelar možnost za preventivno ukrepanje in preprečevanje izbruha bolezni. Zanimivi so rezultati, ki so jih ugotovili raziskovalci Hansen in Rasmu-sen (1986), Hornitski in Karlovški (1989). Čebelja družina je namreč lahko okužena s sporami hude gnilobe in nikoli ne pokaže znamenj bolezni; v družini je ugotovljenih več kot milijon spor v enem gramu medu, vendar družina tudi po šestih letih ni zbolela; znamenja hude gnilobe so se pojavila in pozneje sama izginila. To so sicer posebni primeri, vidimo pa, da sama okuženost še ni bolezen in da poleg števila spor v panju na izbruh bolezni vpliva še vrsta drugih dejavnikov, zlasti čistilna sposobnost družine, vremenske in pašne razmere ter gotovo še marsikaj. Pri višji stopnji okuženosti, torej pri večjem številu spor v panju, pa je seveda verjetnost izbruha bolezni večja. Če pregled vzorca medu pokaže navzočnost spor v čebeljih družinah, zdaj že vidimo, v čem je jedro preventivnih ukrepov - predvsem v odstranjevanju spor iz čebelnjaka! Kaj so spore? Hudo gnilobo čebelje zalege, imenovano tudi ameriško gnilobo ali kugo, povzroča bakterija, imenovana Bacillus larvae (White). Je zelo kužna bolezen, saj čebelja družina zaradi nje tudi odmre. Seveda pri tem nastane velika gmotna škoda. Tudi če bolezen odkrijemo, preden družina odmre, je treba satje z bolno zalego ali celotne panje s čebelami vred zažgati. Edino na ta način namreč uničimo spore, s katerimi se bolezen prenaša v zdrave družine - z bakterijami, ki se razmnožujejo in uničujejo zalego, se bolezen namreč ne prenaša. To si je vredno zapomniti, saj z antibiotikom, ki uniči le rastoče bakterije, ne pa tudi spor, hude gnilobe ne odpravimo, ampak jo le ustavimo za določen čas, dokler se vnovič ne pojavi, ker okužba ostane. Kako torej bolezen izbruhne? Za začetek so potrebne spore, ki pridejo s hrano v ličinko. Spore v srednjem črevesu ličinke vzkalijo v rastoče oblike bakterij (podobno kot vzkali seme, če so razmere ugodne), te nato prodrejo skozi črevesno steno in pridejo v hemolimfo (»čebeljo kri«), kjer se nato zelo hitro razmnožujejo tako dolgo, da ličinko uničijo. Proti koncu tega uničujočega procesa pa se zgodi nekaj posebnega. Ko bakterije nimajo več možnosti za nadaljnje razmnoževanje (ker ličinka odmira in za bakterije zmanjkuje hrane), se spremenijo v spore. Spore so torej nova oblika bakterij, ki lahko mirujejo več deset let. Občutljive niso niti na visoko temperaturo 100 °C, marsikatera kemikalija jih ne uniči in tudi antibiotik jim ne pride do živega. Ko mikroskopsko majhne spore spet zaidejo v čebeljo ličinko, se opisana zgodba začne znova. Poglavitno je, da v eni sami čebelji celici, v kateri je ličinka odmrla zaradi hude gnilobe, nastane več milijard novih spor! Samo s sporami iz ene celice lahko okužimo tisoč in več zdravih družin! Kako se huda gniloba prenaša? Zdaj že vemo, da hudo gnilobo prenašajo samo spore. Ugotovili smo tudi, da velikansko število spor nastaja v celicah, v katerih so ličinke odmrle zaradi hude gnilobe. Poglavitni vir okužbe je torej satje, v katerem je zalego uničila huda gniloba. Ob tem velja zopet omeniti »zdravljenje« z antibiotiki, s katerimi uničimo samo vegetativne oblike bakterije in zato po določenem času (en mesec) znamenja bolezni izginejo. V satju pa ostane več milijard spor. In taka družina ali celoten čebelnjak, ki je ob pregledu videti zdrav, je v resnici stalen vir okužbe tudi za druge čebelnjake. Največkrat prenašamo hudo gnilobo seveda s prestavljanjem okuženega satja v zdrave družine ali v novo narejene družine (prašilčke). S prestavljanjem zalege v me-dišče pridejo spore tudi v med. Sicer jih čebele iz okuženih celic raznesejo po celem panju, tako da je okuženo vse. Čebelar pri pregledih prenaša spore tudi z orodjem in rokami. Čebele zanesejo spore v zdrave družine tudi z zaletevanjem, še bolj učinkovito pa z ropanjem. Pri točenju raznašamo spore iz okuženih v zdrave družine, če ne vračamo iztočenega satja v panj, iz katerega je bilo vzeto. Kako preprečevati hudo gnilobo? Razlikovati moramo tri primere: 1. Čebelje družine so zdrave in niso okužene. 2. Čebelje družine so okužene, vendar niso bolne oziroma nimajo znamenj hude gnilobe. 3. Čebelje družine so bolne in seveda tudi okužene. 1. Za čebelarja je seveda najlepši prvi primer. Če ugotovite sami ali veterinar po pregledu, da ni bolezenskih znamenj hude gnilobe, in če damo v analizo še med zadnjega točenja in je rezultat negativen, potem lahko skoraj zanesljivo trdimo, da naše družine niso ne bolne in ne okužene. V takem primeru imamo s preventivnimi ukrepi najmanj dela. Skrbimo pa za naslednje: - Redno vsaj enkrat mesečno pregledujemo zalego, da bi čimprej odkrili morebitno obolelost. - Skrbimo za higieno v čebelnjaku. - Ne prinašamo v čebelnjak ničesar, kar bi lahko bilo okuženo s sporami hude gnilobe: kupljenih družin, uporabljenega orodja in opreme, satja, medu, pogač za stimulativno krmljenje itd. Pri nakupu čebeljih družin ni dovolj potrdilo, ki ga izda veterinarska služba, da v družinah ni znamenj hude gnilobe, poskrbeti moramo tudi za izvid, da družine niso okužene s sporami hude gnilobe; da torej v medu teh družin ni spor. - Ne obiskujmo tujih čebelnjakov. - Ob prevozu na paše se izogibajmo postavljanja naših panjev v bližino drugih. - Izogibajmo se večjih odlagališč odpadkov, na katera zaidejo tudi ostanki okuženega medu. Upoštevati namreč moramo, da je med iz trgovin v 80 do 100 odstotkih primerov okužen s sporami hude gnilobe. (Hansen, 1984, ter Shimanuki in Knox, 1988). - Ob koncu sezone damo vzorec medu zadnjega točenja v pregled na prisotnost spor. 2. Primer, pri katerem ugotovimo, da so čebelje družine že okužene s sporami hude gnilobe, ni pa še znamenj bolezni, zahteva že nekaj več preventivnih ukrepov. Okuženost s sporami lahko ugotovimo izključno z laboratorijsko preiskavo vzorca medu. Veterinar na terenu ne more ugotoviti okuženosti, odkrije lahko le bolezen. Ko vemo, da so družine okužene, lahko z ustreznimi preventivnimi ukrepi preprečujemo, da bi bolezen izbruhnila. Poleg vseh omenjenih ukrepov so v tem primeru potrebni še: - Čimbolj pogosto obnavljamo satje -tudi satnike. - Razkužujemo panje, orodje in čebelnjak. - Iz medišč izločimo vse okuženo satje, ga pregledamo pod UV svetlobo ali ga steriliziramo. - Še bolj pogosto (dvakrat na mesec) in skrbneje pregledamo zalego na vseh zale-ženih satih, saj je zgodnje odkritje bolezni tudi tukaj zelo pomembno. - Ne prestavljamo satja niti v družini niti med družinami. Tudi pri točenju vračamo iztočeno satje v družino, iz katere je bilo vzeto. - Ne krmimo čebel z medom. Tudi v pogače ne dajemo medu, ker je okužen. - Novih družin ne delamo z zalego in medenim satjem - boljši so umetni in tudi naravni roji. - Čebelam ne dajemo preventivno antibiotikov. Tako preventivno dajanje antibiotikov namreč nima preventivnega učinka, ampak prej nasprotno. Lahko se namreč zgodi, da okužene družine, ki jim preventivno dajemo antibiotike, postajajo vsako leto bolj okužene. Zakaj je tako, poglejmo na naslednjem primeru: Imamo torej s sporami okuženo družino, prej ali slej lahko izbruhne tudi bolezen. Vzemimo primer, da se je bolezen razvila v prvi »spomladanski« zalegi od januarja do konca marca, ko smo družini dali antibiotik. Kot smo že opisali, bo antibiotik uničil rastoče bakterije v bolnih celicah, zato ob prvem pomladanskem pregledu enkrat aprila v taki družini ne bo znamenj hude gnilobe. Mislili bomo, da je vse v redu. V resnici pa je v odmrlih ličinkah pred dodajanjem antibiotika nastalo več milijard novih spor. Taka družina je torej samo še bolj okužena, zato je verjetnost za izbruh bolezni vedno večja, zlasti če tako »preventivno« dajanje antibiotikov ponavljamo. Poleg tega sta takšna družina in takšen čebelnjak tudi hud vir okužbe za druge čebelnjake. 3. Če odkrijemo znamenja bolezni, ko so torej družine že zbolele za hudo gnilobo, moramo upoštevati najstrožje preventivne ukrepe, če hočemo družine res ozdraviti. Prvi, najkorenitejši, pa tudi najučinkovitejši preventivni ukrep je predpisano zdravljenje. Požig kužnega materiala - glede na stopnjo bolezni je to lahko samo okuženo satje ali celoten panj z družino vred - je namreč edini najučinkovitejši ukrep za uničenje spor. Po uničenju kužnega materiala dodatno uporabimo antibiotik za preostale družine, v katerih bolezni nismo odkrili. Le-ta namreč ustavi razvoj bolezni, če posameznih bolnih celic ob pregledu morda nismo opazili. Žal pa po taki sanaciji v čebelnjaku preveč pogosto pozabimo na druge preventivne ukrepe. Ti so nujni, če hočemo preprečiti vnovičen izgub bolezni. Zato moramo po sanaciji bolnega »čebelnjaka« obvezno storiti še naslednje: a) Pregledati stopnjo okuženosti medu s sporami hude gnilobe. b) Glede na število spor v medu moramo preventivno ukrepati, kot smo navedli v točkah 1 in 2, toliko časa, dokler analiza medu na spore ne bo negativna. Diskusija in zaključki Vidimo, da tudi huda gniloba ni tako črna, če jo bolje poznamo. Doslej so čebelarji imeli hudo gnilobo za šibo božjo, za katero nikoli ne veš, kdaj bo udarila, saj ni bilo možnosti, da bi ugotavljali tudi okuženost. Zdaj, ko z analizo medu lahko ugotovimo, ali so družine okužene, pa lahko z opisanimi ukrepi bolezen tudi preprečimo. Spoznali smo tudi, kako zelo škodljivo je lahko »preventivno« dajanje antibiotikov čebelam. Poleg tega, da se pri okuženih družinah, v katerih lahko izbruhne bolezen, z občasnim dodajanjem antibiotikov okuženost samo povečuje, pa je tako početje slabo tudi za kakovost medu. Prvič, antibiotik lahko pride tudi v med, in drugič, med je okužen s sporami. Spore sicer niso škodljive za uporabnika medu, tako kot je antibiotik, je pa tak med kužen za čebele. Dogaja se že, da večji kupci v svetu zahtevajo tudi analizo medu na spore hude gnilobe pred nakupom medu. Ob novih spoznanjih in tehničnih možnostih ugotavljanja kužnosti v nekem čebelnjaku lahko razmišljamo tudi o zaporah zaradi hude gnilobe. Kot smo lahko prebrali v našem Čebelarju, št. 1, leto 1992 (povzetek predavanja dr. Hansena iz leta 1991), traja na Danskem zapora le toliko časa, da se opravi sanacija in pregleda okuženost medu. Število na novo odkritih žarišč hude gnilobe tako pri nas kot v nekaterih drugih državah zadnja leta narašča. Poglavitni razlog za to naj bi bila preventivna uporaba antibiotikov. Očitno bo treba izdelati novo strategijo boja proti tej bolezni, da bi ustavili širjenje obsega bolezni in zagotovili čist in naraven med. Ugotavljanje okuženosti pred izbruhom bolezni in uvajanje preventivnih ukrepov v čebelnjakih ob prevozih, ob razporejanju čebelnjakov na pasiščih in ob prodaji čebel lahko obrodi zaželen sad. Pri katerem koli programu pa moramo izhajati iz tega, da je čebelar osrednji dejavnik tako pri širjenju kot pri preprečevanju širjenja hude gnilobe ter da lahko razgledani in pravilno poučeni čebelarji, seveda ob podpori veterinarjev-specialistov za čebelarstvo in države, uspešno izvedejo zastavljeni program. * ¥ * Popravek: V zadnji številki Čebelarja je pri imenih avtorjev članka »Ugotavljanje spor Bacillus larvae v medu pri zatiranju hude gnilobe čebelje zalege« nastala tiskarska napaka. Pravilna imena avtorjev so J. Mehle, B. Krt, J. Šnajder*, Veterinarska fakulteta,Inštitut za mikrobiologijo, ‘IBEMA Inštitut za bioenergetiko in okolje. Za napako se avtorjem opravičujemo. UPORABLJAJMO PREIZKUŠENE NAČINE Precej čebelarjev za zatiranje varoze že uporablja novo testirano zdravilo - bayva-rol, ki se je lani pojavilo na našem trgu. Nekaj čebelarjev pa bo tudi letos uporabljalo fluvalinat. Pri tem ugotavljamo, da uporabljajo različne načine vstavljanja zdravila v panje. Prav od tega pa je odvisen uspeh zdravljenja. Zato želim na kratko opisati nekatere načine dodajanja in naše ugotovitve v zvezi s tem. Nekateri dodajajo lesene fluvalinatne nosilce kar skozi žrela panjev. Trdijo, da je to zelo hitro in preprosto opravilo. Po njihovem naj bi bil tu največji pretok čebel, tako da naj bi se zdravilo razneslo po vsem panju. Pri kontroli smo v takšnih čebelarstvih odkrili kar precejšnjo okuženost z varozo. Znano je, da svetloba negativno vpliva na fluvalinat oziroma ga inaktivira. Tudi stik s čebelami je samo z ene strani deščice. Enako bi lahko trdili tudi za deščice, ki jih čebelarji vstavljajo od zadaj na podnico panja. Slabšo učinkovitost deščic smo opazili tudi, če so bile le-te vstavljene preveč zadaj, bodisi da so visele ali pa so bile položene na satnike. Predvsem jeseni se čebelje gnezdo lahko zelo hitro skrči, tako da ni več stika med deščico in čebelami. Če polagamo deščice na satnike, jih moramo vstaviti nad gnezdo samo, saj je tam največ čebel. Vse bolj je med čebelarji priljubljena »špaga«. Namesto lesenih deščic je v fluvalinat namočena bombažna vrvica. Čebelarji jo hvalijo zato, ker jo čebele po določenem času same odstranijo iz panja. To sicer drži, vendar pa čebel ni mogoče prepričati, naj jo odstranijo v štirih do šestih tednih. Pridna družina jo bo odstranila že v 14 dneh ali prej, pri nekaterih družinah pa smo jo našli v panju tudi po več mesecih. Zanimivo je tudi to, da smo pri sveže vstavljenih vrvicah opazili okrog njih za dlan odmrle zalege. Mogoče je vzrok v tem, da vrvica prehitro odda zdravilo. Čeprav je videti precej manjša od deščice, ima precej večjo površino kot deščica, seveda zaradi velikega števila niti, ki jo sestavljajo. Najmanj varoze so imeli tisti čebelarji, ki so fluvalinatne deščice vstavljali v gnezdo med zalego. Zaradi tega menimo, da je ta način še vedno najboljši, čeprav za vstavljanje porabimo nekoliko več časa. Naj še enkrat poudarim, da moramo vstavljati vedno sveže pripravljeno zdravilo. Pri večkratni uporabi istih deščic smo vedno opazili hudo napadenost z varoo. Po določenem času moramo zdravilo odstraniti iz panja. Koncentracija zdravila namreč sčasoma pade, tako da varoe ne ubija več. Nižja koncentracija lahko povzroči odpor- nost zajedavca na zdravilo, čebele pa so kljub temu ves čas pod stresom. To med drugim povzroča tudi slabšo odpornost čebel na druge bolezni itd. Z omenjenimi primeri smo hoteli opozoriti na nekatere napake, ki smo jih opazili. Menimo, da so uporabni le tisti načini, ki temeljito odstranijo varozo, ne pa tudi tisti, s katerimi čebelar sicer nima veliko dela, vendar varoza ostane v panjih. Vsako zdravljenje bi morali vzeti skrajno resno, sicer se nam lahko zgodi, da bo varoa postala odporna tudi na fluvalinat. Po nekaterih podatkih se v sosednji Italiji že srečujejo s tem problemom. Veterinarsko svetovalna služba za čebelarstvo dr. vet. med. Janez Jelenc IZLOČANJE VOSKA PRI RAZLIČNIH VRSTAH ČEBEL Ruski raziskovalec čebel Starostšenko je ugotavljal količino pridelka voska pri različnih vrstah (medonosnih) čebel. Zanimala ga je velikost žepkov, iz katerih čebele izločajo vosek, in vpliv le-teh na količino izločenega (pridelanega) voska na kilogram žive teže čebel. Njegovi poskusi so trajali dve leti. Ugotovil je naslednja povprečja: Vrsta Količina izlo- čebel čenega voska In- v kg deks: Kavkaške čebele 0,88 kg 100% Daljnovzhodna (usurijska) čebela 0,91 kg 103,4 (A.m. cerana) Srednjeruska čebela 0,96 kg 109,1 Kranjska čebela 1,13 kg 128,4 Vir o tabeli pridelkov voska: Vinzenz Weber: »Das Washsbuch«, 4. izdaja, Ehrenwirth Verlag, München 1991, stran 15. Drugo cit. po spominu iz različnih virov. Lepo zgrajeni sati so osnova uspešnega čebelarjenja. Foto: J. Mihelič Kavkaških čebel je več krajevnih podvrst, najbolj razširjena je kavkaška siva gorska čebela. Daljnovzhodne čebele so okoli leta 1940 odkrili ob reki Usuri in jih imenovali »usurijska čebela«. Le-te so nekakšna geo- grafska različica »indijske duplerice« ali Apie cerana, prej imenovane tudi Apis indica. To čebelo so sovjetski čebelarski strokovnjaki po letu 1945 prenesli v bližino Moskve, ker so jo želeli preizkusiti. Njene lastnosti so sprva v literaturi nadvse hvalili, pozneje pa o njej niso več pisali. Verjetno so s to vrsto čebel v ta prostor prenesli tudi njenega prazajedavca Varroo jacobsoni (Qudemans, 1904). Znano je, da je ta zajedavec od tam v 70. letih prišel z maticami najprej v ZRN (Ruttner) in Bolgarijo, nato pa tudi v Jugoslavijo in k nam. Sred-njeruska čebela naj bi bila ena od geografskih različic kranjske čebele (stepska ruska čebela), ki bi naj se po zadnji ledeni dobi v Evropi začela širiti iz svojega prvotnega prostora v današnji severni Grčiji in Makedoniji. To je raziskoval tudi prof. dr. Jože Rihar v 50. letih, svoja dognanja pa je objavil v mednarodni znanstveni čebelarski literaturi. V tem prikazu želimo vnovič opozoriti našo strokovno čebelarsko javnost, da nam ni treba »hlastati« za tujimi čebeljimi pasmami, saj je domača vrsta odlična, le bolje jo bomo morali izrabiti. Prevedel in priredil: Stane Sajevec ,T 'r t y r L» M»! " r T f /T Y'r t I T ' r r r f YW ) :r o 11 i t .ÜI?IhI© vezyiv! ODDeiKl’ ♦ KASFTF 2A ttf&ATNO KmeiUlIF fROCTDRNlMt * PWEBEA) fRomfc IAJ W)j ZA TEHTAMjF • Ht>WŽKA MREŽA ZA PftHOZ 8RP2 fKA)]tV * PMfBMA ?iTAlAJA K»RiT* MA OKEWiH • vRfbTne 7A rßüsoRi^AAJjf f’KöfoLiCA ITD ogtfitoAiM ftNfnwtiA pmolA MRAzuoieifr mžiaie ŽEgcMRtoU.* TUBIo—wfuiJw «n a si'»rngjy» jSBBSKflBIH L • l&AflÖUO-AZ ♦ rebOWD . tfRAj&VtMl/» 5- ETASajEMLI • bVbhATitilEMU • M 061-611- /73 MIZARSTVO KRŽE - z dolgoletno tradicijo - VRHNIKA Izdelujemo kakovostne AŽ panje po konkurenčnih cenah. Panji so iz kakovostnega smrekovega lesa in rogljičeni (cinkani). Satniki so iz lipovega lesa in vrtani za žičenje. Desetsatne AŽ panje lahko dobite takoj, za ostale vrste panjev tipa AŽ pa sprejemamo naročila. Franc Krže, Idrijska 3, 61360 Vrhnika, telefon (061) 751-317. ugodno vmm APIS M & D.D.O.O. V J MARKO DEBEVEC^sy^^^, ČUŽA 7 , 61360 VRHNIKA telefon: (061) 751-282 ' Odprto: od 9.-12. in 16.-18. ure PREDELAVA VOSKA V SATNICE PO UGODNIH CENAH Vse čebelarje in čebelarska društva obveščamo, da izdelujemo hladno valjane, nelomljive satnice vseh velikosti: • urejeno imamo vso dokumentacijo in pogoje za izdelavo • satnice izdelujemo na novih sodobnih strojih, velikost celic popolnoma ustreza naši kranjski čebeli • vosek steriliziramo v oljnih sterilizatorjih pri 126 °C • priporočamo vam, da se za nakup satnic dogovorite v okviru čebelarskih društev (ugodnejša cena), po dogovoru pa pridemo po vosek tudi sami • iz enega kilograma voska izdelamo po dogovoru od enajst do dvanajst AŽ satnic • cene za predelavo voska v satnice so zelo ugodne • občasno odkupimo pretopljen vosek • nudimo satnike vrtane 6x, limane, zbite • po ugodni ceni vam nudimo kvalitetno žico ODPRTO IMAMO VSAK DELOVNIK OD 9.-12. in od 16.-18. URE, OB SOBOTAH PA OD 9.-12. URE. PRIZNANO VZREJALIŠČE MATIC APIS M & D.D.O.O. VRHNIKA sprejema prednaročila za kakovostne, izbrane in označene matice kranjske pasme. Konec maja in junija so na voljo čebelje družine na petih in sedmih satih. IZDELAVA SATNIC - RUDI ANŽEL, Griže 44, Griže (Žalec) IZDELAVA satnic - Tradicionalna izdelava hladno valjanih satnic vseh dimenzij v skladu s predpisi. Po predhodnem dogovoru je možna tudi kuha voščin za istočasno zamenjavo voska za satnice. Telefon (063) 713-620. ❖ * * Časopis Slovenski čebelar je ustanovilo »Slovensko čebelarsko društvo za Kranjsko, Štajersko Koroško in Primorsko« leta 1898. Izdaja ga Zveza čebelarskih društev Slovenije, Cankarjeva 3/II, 61000 Ljubljana, tel.: (061) 210-992, fax: 126 13 35. Časopis izhaja v Ljubljani vsakega 1. v mesecu in je oštevilčen z zaporedno številko meseca. Časopisni (izdajateljski) svet sestavljajo: inž. Marjan Skok, Stanislav Hajdinjak, prof. Pavle Zaletel, dr. Janez Poklukar, dipl. oec. Aleš Mižigoj. Uredniški odbor sestavljajo: prof. Janez Mihelič, inž. Jože Babnik, mag. Franc Javornik, dr. Janez Poklukar, dr. vet. Mira Jenko, inž. Marjan Debelak in prof. Pavle Zaletel. Glavni in odgovorni urednik: prof. Janez Mihelič Lektorica: prof. Nuša Radinja Letna naročnina za nečlane znaša za leto 1994 2.500,00 SIT. Posamezna številka pa stane 250,00 SIT. Članarina, skupaj z naročnino za Slovenski čebelar je 2.150,00 SIT. Člani imajo pravico do enega brezplačnega oglasa do 20 besed v tekočem letu, vsako nadaljnjo besedo pa plačajo po veljavnem ceniku za splošne oglase. Cene reklamnih oglasov: cela barvna stran na ovitku 25.000,00 SIT, v sredini 15.000,00 SIT, pol strani 7.000,00 SIT, četrt strani 4.000 SIT. Popust pri ceni za 3- do 5-kratno objavo je 10 odstotkov, za 6- do 10-kratno objavo 20 odstotkov, za celoletno objavo 30 odstotkov. Cena splošnih oglasov je 40,00 SIT za besedo, enaka cena velja tudi za osmrtnice, ki vsebujejo več kot 40 besed. Številka tolarskega žiro računa pri SDK v Ljubljani je: 50101-678-48636. Po mnenju Ministrstva za informiranje Republike Slovenije (23/39-92) šteje mesečnik Slovenski čebelar med proizvode informativnega značaja, iz 13. točke tarifne številke 3, za katere se plačuje davek od prometa proizvodov po stopnji 5 %. Tisk: KURIR p.o. Ljubljana, Parmova 39. Rokopisov in nenaročenih fotografij ne vračamo. SLOVENSKA ZADRUŽNA KMETIJSKA BANKA, d.d. LJUBLJANA V Slovenski zadružni kmetijski banki d.d. nadaljujemo tradicijo nekdanjih zadružnih hfanilnic in posojilnic ter navezanost na slovensko zemljo. Našim varčevalcem ter podjetjem in obrtnikom iz vseh gospodarskih panog nudimo varno in dobro gospodarjenje s sredstvi ter celovito ponudbo bančnih storitev. Z Vašega tekočega računa pri naši banki lahko kadarkoli (24 ur dnevno) dvignete gotovino prek mreže bančnih avtomatov »P« - Plasis. Na podlagi tekočega računa pri naši banki lahko pridobite plačilno kartico MAGNA. Naši varčevalci imajo tudi možnost pridobitve EUROCARD plačilne kartice, s katero lahko poslujete doma in v tujini. Z devizno hranilno knjižico naše banke so Vam vaša devizna sredstva dosegljiva tudi v Avstriji in Italiji. SLOVENSKA ZADRUŽNA KMETIJSKA BANKA d.d. Ljubljana, Miklošičeva 4, tel.: 061/1 253 251 PE Maribor, Gregorčičeva 17, tel.: 062/225 645 Ekspozitura Ptuj, Slomškova 14, tel.: 062/772 526 PE Murska Sobota, Kocljeva 16, tel.: 069/31 630 TRDNO IN VARNO NA SLOVENSKI ZEMLJI PRAVA BANKA ZA DOBRE GOSPODARJE