DUHOVNOr ŽIV L J E N J E l'Mi'-'.r1 1? BUENOS Al RESSLE TO 84 MÄRKO RUPNIK, Jezus je šel v predpekel Voščilo Slovencem v domovini in razpršenim po vsem svetu: Da bi po 2000 letih tudi letošnja velika noč pospešila zmago Marijinega brezmadežnega Srca, napovedano v Fatimi pred 100 leti! Dekleta in fantje na duhovnih vajah v zavodu Santa Amelia v Mallinckrodtu. Vodil je g. Toni Burja. Foto FB Slovenska mladina v Argentini m Wäi Robert Brest n\ veselo, o kn\.,. mojega je(j?% T 7~ ot študent bogoslovja -L X- sem se za praznike v domači vasi srečal s starejšim človekom, ki me je kar sredi ceste vprašal: »Kaj ti misliš, kaj se zgodi s človekom, ko umre?« Iz pogovora sem razbral, da se je z vprašanjem smrti ukvarjal že nekaj časa in iskal odgovor pri mnogih ljudeh. Tega vprašanja si v vsakdanjem življenju ne postavlja vsakdo, marsikateri se mu raje izogne. Nekdo drug mi je nekoč dejal: »Ti, ki si mlad, še ne razmišljaš o smrti. Tudi jaz v mladosti nisem nikoli o tem razmišljal. A zdaj, ko sem star, pa čedalje bolj.« Kot pravi sv. Avguštin: Ko se človek rodi, se marsikdo hipotetično sprašuje, kakšen bo? Bo morda lep ali grd, bo morda bogat ali reven?... Nihče pa ne dvomi o tem, če bo moral umreti ali ne. In doda, da je smrt edina in gotova stvar življenja. Smrt je zadnja postaja za človeka tukaj na zemlji. Zadnja in gotova. Mnogi se smrti zelo bojijo. Mnoge je strah že videti mrtvega človeka. Bojijo se ga priti pokropit, čeprav jim je bila ta oseba morda celo sorodnik ali prijatelj, s katerim so skupaj preživeli leta in leta. Mnogi se celo bojijo govoriti, še bolj pa razmišljati o smrti. Premagana je smrt nemila Nobena filozofija, noben razumski premislek, niti nobena druga vera na svetu (čeprav nekatere vsaj v teoriji nakazujejo posmrtno življenje, nimajo pa nekaj praktično realno zgodovinskega), ne morejo zadostno odgovoriti na vprašanje smrti, razen krščanske vere v Jezusa Kristusa. Jezus Kristus je edini, ki je umrl, premagal smrt in tretji dan vstal od mrtvih in živi. Iz evangelijev vemo, da je Jezus obudil od mrtvih: mrtvo deklico, mrtvega dečka, ki so ga nesli v pogrebnem sprevodu, in že pokopanega Lazarja. Pri zadnjem primeru evangelist Janez zapiše tudi Jezusovo molitev, ko se Očetu zahvaljuje in ga prosi, da bi množica okrog njega mogla verovati, da je Jezus poslan od Očeta, da bi človeku prinesel ali bolje rečeno, da bi mu posredoval večno življenje. Tako je Jezus Lazarja, mrtvega dečka in deklico poklical nazaj v to zemeljsko življenje, da bi mogli verovati v Njega, ki nam daje večno življenje. Pravzaprav vsi Jezusovi čudeži, tudi tisti, ki jih Jezus dela v današnjem času, so nam v pomoč pri veri v Njega, ki ima oblast nad smrtjo. Jezus je trikrat jasno napovedal svoje trpljenje Zapoj veselo, o kristjan, veselja tvojega je dan! in smrt, a je vedno dostavil, da bo tretji dan vstal. Učenci tega niso razumeli in še manj pričakovali. Vsako upanje je izginilo, ko je na veliki petek vojak s sulico prebodel Jezusovo srce in so Jezusa položili v grob. Samo njegova Mati Marija je trdno upala, da bo vstal. Zveličar naš je vstal od smrti Križani na veliko noč vstane od mrtvih. O tem nam poročajo vsi štirje evangelisti. Na veliko noč je več prič našlo grob prazen, čeprav so ga Jezusovi sovražniki zapečatili in pred grob postavili stražo. Jezus se je štirideset dni na različnih krajih mnogim prikazal, z njimi govoril, z nekaterimi skupaj jedel in jim pustil, da so se dotaknili njegovih ran. S tem jih je utrdil v veri, da je vstal od mrtvih in da živi. Vstalega Kristusa so prve videle Marija Magdalena in svete žene, ki so prišle da bi mazilile Jezusovo telo. Nato se je Gospod prikazal Petru in potem enajsterim apostolom, učencema na poti v Emavs in drugim. Najbolj zanimivo je zapisal apostol Pavel, ki je na začetku celo preganjal kristjane, a se je na poti v Damask srečal z živim Jezusom in po tem srečanju tudi spreobrnil. Takole je zapisal: »Potem se je prikazal več kot petsto bratom hkrati. Od teh je še zdaj večina živih, nekateri pa so zaspali. Nato se je prikazal Jakobu, potem vsem apostolom. Nazadnje za vsemi pa se je kot negodniku prikazal tudi meni« (1 Kor 15,6-8). K tem pričam lahko še dodamo mnoge svetnike, ki se jim je Jezus prikazal. Npr.: sv. Marjeta Marija Alakok - Jezus ji pokaže svoje srce, sv. Favstina Kowalska - Jezus se razodene kot usmiljeni... K temu moramo dodati tudi vse druge, ki so živega Jezusa spoznali na kak drug način: npr. da so bile uslišane njihove prošnje, da so čutili Jezusovo pomoč, zaščito, varstvo, odpuščanje grehov, se v njegovi moči spreobrnili in poboljšali... Te priče dokazujejo, da je Kristusovo vstajenje stvaren, torej resničen dogodek, resnično zgodovinsko dejstvo, čeprav hkrati skrivnostno presega zgodovino. Pri Kristusu je šlo za prehod iz stanja smrti v popolnoma nov način bivanja, drugačen od zemeljskega. Šlo je torej za nekaj bistveno drugačnega kakor pri njegovem prijatelju Lazarju, mrtvem dečku in deklici, ki jih je Jezus obudil od mrtvih (poklical jih je v to zemeljsko življenje). Z Jezusovim vstajenjem ni samo premagana smrt, ki nad vstalim nima več moči, ampak Jezus ima tudi novo tako imenovano poveličano telo. Gre torej za neko novo stvarjenje ali preustvarjenje. Jezusovo vstajenje je točka, kjer se ne samo človek, ampak celotno stvarstvo, ki je zaradi človekovega greha podvrženo smrti, na novo preustvarja v večno življenje. Upravičeno je zapisal apostol v pismu Rimljanom: »Plačilo za greh je smrt; Božji milostni dar pa je večno življenje v Kristusu Jezusu, našem Gregor Mali V meni je velika noč V menije velika noč, duša se raduje, nova me prešinja moč, Bog me obiskuje. Sveti križ v temo žari, znamenje življenja, Jezus je zaslužil mi milost odrešenja. Jagnje božje je teme večne je rešilo, s svojo zmago upanje moje potrdilo. Aleluja poje zdaj moja duša srečna, čaka me po smrti raj, domovina večna! Gospodu« (Rim 6,23). Smrt je torej konec, z Jezusom pa večno življenje, torej življenje brez konca. Odrešeni smo vsi pogube, otroci večne smo obljube Nekdo je Jezusa vprašal: »Učitelj, kaj naj dobrega storim, da prejmem večno življenje?« Jezus mu je dejal: »Če pa hočeš priti v življenje, se drži zapovedi!« (Mt 19,18). Z drugimi besedami to pomeni: ljubi Boga in bližnjega. Prva vključuje vero v Jezusa in njegovo moč, druga pa to vero potrjuje, ko Jezus pravi, »kar koli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili« (Mt 25,40). Da bi poglobili našo vero v Jezusa in njegovo vstajenje in v večno življenje, smo v tem postnem času povabljeni k sv. spovedi (k spravi z Bogom in z ljudmi) in k skupnemu obhajanju velikonočnih skrivnosti. Še posebej na veliki četrtek, ko se spominjamo Jezusove zadnje večerje in ustanovitve sv. maše, mašniškega posvečenja, njegove ljubezni in molitve, k obredom na veliki petek, ko je ves dan usmerjen v Jezusovo trpljenje in njegovo smrt na križu, veliko soboto, ko pri velikonočni vigiliji obnavljamo krstne obljube in se veselimo Jezusovega vstajenja, ter nedeljo, samo veliko noč, ki je naš največji krščanski praznik, ko se posebej spominjamo Jezusovega vstajenja, pa tudi našega upanja na naše večno življenje. Kristjan živi v upanju, da se bo po smrti srečal s poveličanim Gospodom. Zaveda se, da mora v svojem življenju za Njim po poti križa. Pred veliko nočjo je vedno veliki petek. Vendar je za kristjana vsak veliki petek že obsijan z lučjo vstalega Gospoda. Na tej poti k večnosti nam pomaga tudi Mati Marija. Ko v rožnem vencu razmišljamo o skrivnosti Jezusovega vstajenja skozi oči in srce Matere Marije, je naše življenje globlje in prisrčnejše. Jezus je za nas umrl in tudi za nas vstal od mrtvih. Zato za kristjana smrt ni zadnja postaja, ampak prva, po kateri se bomo srečali z vstalim Gospodom. V tej veri je tudi sveta Terezija Deteta Jezusa lahko svojo mamo prisrčno vprašala: »Mama, kdaj boš umrla?« Ko jo začudena mati vpraša kako, da jo to sprašuje, ji hči še prisrčneje odgovori: »Da bi bila čimprej v nebesih.« »Nebesa morajo biti naša!« je pri neki pridigi vzkliknil bi. Anton Martin Slomšek. Naša so lahko samo zaradi Jezusa, njegove smrti in njegovega vstajenja ter naše vere vanj. Bogdan Budnik Vstajenje Božanski sijaj kot blisk uničil je noč in odprl na stežaj od zemlje do nebes kot kres dan brez zatona. Božja moč od skalnatega zaslona kot plevo odvrgla je kamen, in Kristus - neskončno brezmadežni plamen -vstal je iz groba ... Nebeška sladkost in svetloba stražarjem sta pljusknili v lice, kot vrisk odrešitve sta šli skozi vice in oslepili, razorožili pekel, da je poražen vzbesnel... Brezštevilna krdela človeških rodov vseh celin in vekov so zažarela na koncu časa v daljavi prihodnjega veka, -v božji slavi poveličanega človeka ... Tudi nas, brate in sestre Njegove, je ožarila ter naša mučila sklenila z Njegovim križem in trnovim vencem. Ali bomo v tej dobi veliki, veliki, enaki Njegovim mučencem in soodrešeniki dušam, ki jih zasipajo saje ter jim odstrli Njegove sijaje vstajenja s trnovo roko trpljenja? - OB 1 00-LETNICI MARIJINIH PRIKAZOVANJ V FATIMI Bog je poslal Marijo Drugo prikazanje nebeške Gospe - 13. junija 1917 Anton Nadrah Jaz pojdem v Irijsko globel I 'm ila je sreda. Ta dan so v župniji Fatima slavili žup--I—V nijskega zavetnika sv. Antona Padovanskega, ki je bil po narodnosti Portugalec, zato so imeli velik narodni praznik. Mati in sestre so vedele, kako rada ima Lucija slavja, zato so govorile: »Nas prav zanima, ali boš šla na praznik ali v Covo da Iria govorit s tisto Gospo!« Mati je dala hčerki dovoljenje, da gre v Irijsko globel, sama pa je sklenila, da bo odšla skrivaj, da bo opazovala svojo hčerko, če bo ta res odšla tja. Kljub temu sklepu pozneje ni šla, ampak se je odpravila le k maši v Fatimo. Pozneje je na zaslišanju povedala in dr. Formigon je zapisal, da je med potjo razmišljala, »da je napravila narobe, ker ni šla na kraj prikazovanja, ker bi utegnili otroke zaradi laži pretepsti. Vendar se ni marala izpostaviti sramoti, ki bi jo doživela, če ne bi bilo nič« (CP 109). Olimpija in njen mož sta odšla na praznovanje svetega Antona, čeprav je Jacinta mamo prejšnji večer povabila: »Mama, jutri ne hodite na praznovanje! Pojdite v Irijsko globel! Tja bo prišla naša Gospa.« Mati, ki hčerki ni verjela in je mislila, da je Irijska globel le pretveza, da bo lahko šla na praznovanje svetega Antona, je odgovorila: »Ti hočeš iti na praznovanje svetega Antona, ne pa v Irijsko globel.« »Sveti Anton ni lep.« »Zakaj ne?« »Ker je naša Gospa lepša. Jaz pojdem v Irijsko globel z Lucijo in Frančiškom. Če bo naša Gospa rekla, naj gremo na praznovanje svetega Antona, bomo pa šli.« Ta dan sem bila zelo žalostna Lucija je 13. junija svojo čredo zelo zgodaj odpeljala na pašo, da bi lahko šla k deseti maši in potem v Covo da Iria. Toda kmalu po sončnem vzhodu jo je prišel klicat brat, naj gre domov, ker hočejo neki ljudje govoriti z njo. Odšla je domov k ljudem, ki sojo hoteli spremljati v Covo da Iria, brat pa jo je zamenjal na paši. Najprej je odšla k osmi maši, nato k ljudem, ki so jo čakali v senci figovih dreves na domačem dvorišču. Ob enajstih se je s temi ljudmi, s Frančiškom in Jacinto odpravila v Covo da Iria, z grenkobo v srcu. Pozneje je v drugem Spominu zapisala: »Ta dan sem bila zelo žalostna. Videla sem svojo raz-žaloščeno mamo, ki me je hotela za vsako ceno prisiliti, naj priznam svojo laž. Rada bi ji ustregla, a nisem našla načina, kako naj to storim brez laži. Svojim otrokom je od zibelke vlivala grozo pred lažjo in je strogo kaznovala tistega, ki jo je izrekel. »Vedno mi je uspevalo,« je rekla, »da so moji otroci govorili resnico, pri naj mlajši pa naj to kar dopustim? Ko bi bila vsaj kakšna majhna laž, ta pa je taka, da vleče za nos toliko ljudi!« (...) Moji sestri sta se strinjali z materjo in okrog mene je vladalo ozračje pravega zaničevanja in prezira (...) Ko me je Jacinta videla, da jokam, me je tolažila: »Ne jokaj! Gotovo so to žrtve, o katerih je angel rekel, da nam jih bo Bog poslal. Zato trpiš v zadoščenje Njemu in za spreobrnjenje grešnikov.« Lucija je svoje razpoloženje pred junijskim videnjem v drugem Spominu izlila v stavek: »Moje edino olajšanje so bile solze, prelite pred Bogom, ko sem Mu darovala svojo žrtev.« V Irijsko globel je prihajalo vedno več ljudi. Ljudje in konji so vse pohodili, zato koruza, sočivje in zelenjava tam niso več mogli uspevati. Domači so očitali Luciji, da je tega ona kriva. Bolele so jo materine besede: »Če hočeš zdaj jesti, pojdi tja in prosi tisto Gospo!« Prav tako grenke so bile besede rodnih sester: »Zdaj boš jedla tisto, kar po vsem tem še sploh zraste v Covi da Iria.« Lucijo je to tako prizadelo, da si ni upala vzeti niti grižljaja kruha. MOLITE ROŽNI VENEC VSAK DAN Po pričevanju domačega župnika se je 13. junija zbralo okrog petdeset ljudi. Pastirčki so pokleknili pred črniko in začeli moliti rožni venec. Lucija poroča: »Po molitvi rožnega venca z Jacinto, Frančiškom in drugimi ljudmi, ki so bili navzoči, smo znova videli odsev luči, ki se je bližala (in smo jo imenovali blisk); in takoj zatem našo Gospo nad črniko, prav tako kakor v maju. »Kaj hočete od mene?« sem vprašala. »Hočem, da pridete sem 13. dan prihodnjega meseca; da molite rožni venec vsak dan in da se naučite brati. Potem bom povedala, kaj hočem.« Prosila sem za ozdravljenje nekega bolnika. »Če se bo spreobrnil, bo v enem letu ozdravel.« »Hotela bi Vas prositi, da bi nas vzeli v nebesa.« »Da, Jacinto in Frančiška bom vzela kmalu. Ti pa ostaneš tu še nekaj časa. Jezus hoče s tvojim sodelovanjem doseči, da me bodo ljudje spoznali in ljubili. Na svetu hoče vpeljati pobožnost do mojega brezmadežnega Srca. Tistemu, ki se je bo oklenil, obljubim zveličanje in te duše bo Bog ljubil kakor cvetlice, s katerimi krasim njegov prestol.« »Bom ostala tu sama?!« sem žalostno vprašala. »Ne, hčerka. Ali hudo trpiš? Ne izgubljaj poguma! Jaz te ne bom nikoli zapustila. Moje brezmadežno Srce bo tvoje pribežališče in pot, ki te bo vodila k Bogu.« V trenutku, ko je izrekla zadnje besede, je razprostrla roke in nas drugič obsijala z odsevom te neizmerne svetlobe in v globino naših src vtisnila svetlobo, ki je odsevala iz njenih rok: v njej smo se čutili kakor potopljeni v Boga. Zdelo se je, da sta bila Jacinta in Frančišek v svetlobi, ki se je dvigala proti nebesom, jaz pa v svetlobi, ki seje razlivala na zemljo. Zdi se mi, daje bil namen te čudežne svetlobe vliti v nas spoznanje in posebno ljubezen do Marijinega brezmadežnega Srca. Na dlani desne roke naše Gospe je bilo srce, obdano s trni. Zdelo se je, da so bili vanj zabodeni. Razumeli smo, da je bilo Marijino brezmadežno Srce žaljeno z grehi človeštva in je hotelo zadoščevanja. Od tega dne naprej smo v srcu čutili še bolj gorečo ljubezen do Marijinega brezmadežnega Srca. Sestra Lucija ob koncu svojega dolgega, v Bogu bogatega duhovnega življenja takole poroča o Marijinem slovesu po drugem prikazanju: »Nato je nebeška Poslanka razprostrla roke v znamenje materinskega varstva in nas ovila z odsevom luči neizmerne božje Biti. To je bila milost, ki nas je za vedno prestavila v nadnaravno resničnost. Ona je pribežališče grešnikov, Mati usmiljenja in Pomoč kristjanov, ki si jo poslal k nam, Gospod, da bi nas uvedla v ocean tvoje ljubezni, tvoje moči, tvoje neizmerne Biti, kjer nam bo ta žareči plamen omogočal vedno živeti skrivnost ljubezni treh Božjih oseb! S to ljubeznijo te molim, se ti zahvaljujem in te ljubim, spremenjena v pesem večne hvale. Tako moram hoditi za teboj, Gospod, zavzeto stopajoč po težavni poti, ki si jo ti prehodil zame. Če stopam po tvojih stopinjah, odtisnjenih v prahu zemlje, po kateri si stopal, in hodim za teboj s pogledom, uprtim vate, nočem drugega zase razen goreti iz ljubezni do tebe. Iskrivi plamen, ki je žarel v meni dan za dnem, in je toliko bolj plamenel, kolikor si ga poživljal ti, ni več ugasnil! Rasel je in premagoval mrzlo zemljo, na katero je stopil!« (LP 43). Ob koncu junijskega prikazanja se je slišal šum, kakor nekakšen pisk rakete, ki pridobiva na moči, ko se dviga. Od črnike se je proti vzhodu zelo visoko valil gost oblak dima. Končno ga ni bilo mogoče več videti. Sijalo je sonce in bilo je zelo vroče. Nebo je bilo precej jasno. Pred prikazanjem je priča videla, da so bile črnikine mladike ravne. Po prikazanju so bile na vrhu v krogu priklonjene proti vzhodu, kakor da bi jih bila Marijina obleka nagnila v to smer. Ljudje so pričeli s črnike trgati vejice. Lucija jim je priporočila, naj jih ne trgajo z vrha, temveč od spodaj. Preden so odšli, so še nekoliko molili. Počutila sem se že utrujeno Pri prvem prikazanju, 13. maja 1917, je Marija pastirčkom obljubila, da bodo prišli v nebesa. Nenavadna je Lucijina prošnja po preteku enega meseca, da bi jih Marija takoj vzela v nebesa. Sestra Lucija v svojem zadnjem spisu pojasnjuje takratno občutje: »Počutila sem se že utrujeno zaradi mnogih nadležnih zasliševanj, nereda in ugovarjanj. Nisem še vedela, da je to pot, po kateri hoče Bog voditi moje korake. S svojim Sporočilom me je obenem z mnogimi drugimi, ki so ga hoteli uresničevati z vero, upanjem in ljubeznijo, hotel voditi v nebesa. V takšnem duhovnem razpoloženju sem upala vprašati nebeško Poslanko, ali nas bo vzela v nebesa: »Rada bi vas prosila, da nas vzamete v nebesa.« Za vse zemeljsko mi ni bilo več mar. Želela sem samo, da bi me vzela s seboj v nebesa. To pa ni bilo v Božjem načrtu.« Jezus hoče z Lucijinim sodelovanjem doseči, da bodo ljudje Marijo spoznali in ljubili. Zato želi z njeno pomočjo na svetu vpeljati pobožnost do Marijinega brezmadežnega Srca. Lucija nadaljuje: »To je bilo poslanstvo, ki mi ga je določil Bog. A brez družbe Jacinte in Frančiška se mi je zazdelo bivanje na svetu puščobno in prazno. Svet je tako negotov brez nekoga, ki bi me spremljal, razumel, mi pomagal in stopal po poti, po kateri me želi voditi Bog. Četudi to pomeni spotikati se ob kamne, hoditi po osatu in trnju, padati in ponovno vstati, mi bo Bog zmeraj ponudil roko in mi pomagal dvigniti pogled k njemu. Vse svoje življenje sem mislila tako in še danes mislim, takrat pa sem bila negotova in nesposobna tako razmišljati« (LP 42). Ker je morala Lucija toliko trpeti in si je želela, da bi jo Marija takoj vzela v nebesa, jo je Gospa pri drugem prikazanju bodrila, naj ne izgublja poguma, ker je ona ne bo nikoli zapustila. Zadnja fatimska vidkinja je v svojem zadnjem spisu zapisala: »Zaradi te obljube sem se počutila okrepčana in polna zaupanja, da me Gospa nikoli ne bo pustila same. Vodila me bo in spremljala moje korake na življenjski poti, kamor me bo Bog hotel pripeljati. Prepustila se je njegovim očetovskim rokam in njeni materinski skrbi« (LP 43). Ravnanje Lucijine matere Kako je trpljenje, ki ga je bila Lucija deležna od svoje matere, vzgojno vplivalo nanjo, lepo ra- zodevajo Lucijine besede v drugem Spominu, ki hkrati kažejo Lucijino ponižnost in spoštljivost: »Da bi me prisilila povedati resnico, kot je rekla, me je moja mati večkrat nabila s polenom, ki ga je našla na kupu drv, ali z metlinim ročajem. Ker pa je bila kljub vsemu moja mama, je potem spet skušala okrepiti moje oslabljene moči in hudo ji je bilo, ko me je videla, kako sem shujšala in obledela, saj seje bala, da bom zbolela. Uboga mama! Zdaj dobro razumem položaj, v katerem se je znašla, in tako zelo mi je žal! Resnično, imela je prav, da me je imela za nevredno tako velike milosti in da je zato mislila, da sem lažnivka. Po posebni milosti našega Gospoda se nisem nikdar upirala njenemu ravnanju z menoj. Ker mi je angel naznanil, da mi bo Bog poslal trpljenje, sem videla v vsem tem Božjo voljo. Ljubezen in moje dolžno spoštovanje do nje sta vedno bolj rastla, kakor bi me zasipala s svojo ljubeznijo. Danes sem ji hvaležna, da je tako ravnala z menoj in me s svojimi nežnostmi in ljubkovanji ni razvajala.« Po končanem drugem Marijinem prikazanju so pastirčki odšli v Fatimo. Ko je Lucijina mati šla od maše, so že bili tam, obkroženi od številnih ljudi. Tisti, ki so bili pri prikazanju, so se vrnili zadovoljni in so verjeli, kar so trdili otroci. Povedali so, da je Lucija po poti naprej molila rožni venec, čemur se je mati čudila, ker ni vedela, kje se je hčerka tega naučila, saj je doma molil rožni venec vsak sam zase. Ko je mati vprašala hčerko, kaj je Gospa rekla, je hčerka odgovorila, naj še naprej hodijo tja in se naučijo brati. Zaradi tega naročila je mati Luciji še manj verjela, ker se ji je zdelo, da naša Gospa ni prišla na zemljo, da bi jim rekla, naj se naučijo brati. Pač pa je mati priznala, da je bila deklica po prikazanju prizadevna in ponižna. Zapletlo se je, ko je soseda materi povedala, da ji je Lucija rekla, da so ji ljudje dali že pet srebrnikov, Lucija pa je materi zagotovila, da tega ni rekla. Materi je pokazala le tri vintene in pol v kovancih po deset rej sov, ki so jih ljudje dali Jacinti, ona pa Luciji. Mati jo je zavrnila: »Torej ta žena, ki ima že več kot šestdeset let, pravi, da si ji ti to rekla, ti pa to tajiš?... Kdor se zlaže enkrat, se tudi dvakrat.« V drugem Spominu beremo: »Mati me je takoj poklicala in mi rekla, naj ji dam denar. Ker sem ji rekla, da nisem dobila nobenega denarja, me je hotela prisiliti, naj ji ga izročim. Za prepričevanje je uporabila tudi metlo. Ko je iztepla ves prah iz moje obleke, sta posegli vmes ena mojih sester, Karolina, in naša soseda Virginija. Ta je povedala, da je bila zraven, ko so me gospodje spraševali, in kako je videla, da mi niso ničesar dali. Po tej obrambi sem se lahko umaknila k ljubemu vodnjaku in tam še to žrtev darovala našemu dobremu Bogu.« Mati je bila prepričana, da je laž vse, kar so govorili otroci. S tem prepričanjem je šla h gospodu župniku, »da mu je povedala, da je poizvedela že vse, kar je bilo treba poizvedeti, kajti vse je laž. In mu je pripovedovala vse, kar se je zgodilo, in je sklepala, da je bilo vse laž. Župnik ji je rekel, naj ne pretepa hčere in je ne straši, ker jo bo on že zasačil v laži, če je res lažnivka« (CP 109-110). Lucijina sestra Marija dos Anj os je povedala, da je ob času Marijinih prikazovanj mati Rosa Luciji jezno dejala: »Misliš, da se potem, ko se je naša ljuba Gospa prikazala v Lurdu in Nazareju, mora prikazati tudi tebi?« To je lahko Satanova prevara Takoj po drugem prikazanju je fatimski župnik naročil Lucijini materi, naj 14. junija pripelje hčerko k njemu. Mati je rekla Luciji: »Jutri greva k prvi maši. Potem boš šla v župnišče h gospodu župniku. On naj te prisili, da priznaš resnico, naj bo kakorkoli; naj te kaznuje, naj naredi s teboj, kar hoče ... Ni pomembno, kako te bo prisilil, da le priznaš, da si lagala, pa bom zadovoljna.« Lucija je obvestila Frančiška in Jacinto, kaj se dogaja, pa sta ji odgovorila: »Tudi midva greva; gospod župnik je tudi najini materi naročil, naj naju privede tja, vendar naju mati ni strašila. Potrpljenje! Če nas bodo tepli, bomo trpeli iz ljubezni do našega Gospoda in za grešnike.« Preden sta naslednjega dne po maši, pri kateri je Lucija darovala svoje trpljenje, stopili pred župnika, se mati na stopnicah obrne h hčerki in ji zažuga: »Ne jezi me več! Povej gospodu župniku, da si lagala, da bo v nedeljo mogel povedati v cerkvi, kako je bilo vse laž, in s tem bo stvar opravljena. Kaj takšnega! Vsi ljudje drvijo v Covo da Iria, da molijo pred pritlikavo črniko.« Ko jo je župnik povabil v svojo pisarno, je bila presenečena, kako mirno in celo ljubeznivo jo je spraševal - čisto drugače, kakor so jo strašile njene sestre. Vendar je bilo spraševanje zelo natančno in utrudljivo. Zelo pa jo je prizadela in ji povzročila veliko trpljenja župnikova ugotovitev: »Ne zdi se mi, da je razodetje nebeško. Kadar se godijo take stvari, naš Gospod navadno tistim, katerim se razodene, ukaže, naj svojim spovednikom ali župnikom povedo, kaj se godi. Tu se, nasprotno, umika, kolikor more. To je lahko tudi Satanova prevara. Bomo videli! Prihodnost bo pokazala, kaj moramo misliti o vsem tem.« Župnik je zaslišal tudi Frančiška in Jacinto. Jacinta je bila zelo molčeča in je zgolj povesila glavo. Le s težavo je iz nje izvlekel nekaj besed. Lucija jo je zunaj vprašala: »Zakaj nisi hotela odgovarjati gospodu župniku?« »Kersemtiobljubila.danebom nikomur povedala ničesar več.«. Župnik je pastirčke zaslišal skoraj vsak mesec. Izjave si je zapisoval. Lucija mu ni povedala vsega, kar je povedala Marija, ampak le malo stvari. Kako moreš misliti, da je hudič? Čas med drugim in tretjim Marijinim prikazanjem je bil za Lucijo napolnjen s hudim trpljenjem. Nasprotovanje matere in sester ter župnikova omemba, da se mu ne zdi, da je razodetje nebeško in da je lahko prevara hudobnega duha, vse to je v Lucijini duši povzročilo veliko zbeganost. Sama pravi v uvodu v prvi del Fatimske skrivnosti, da jo je dvom mučil od 13. junija do 13. julija, ko je popolnoma izginil. Za Lucijo, desetletnega otroka, se je začelo nepopisno trplje- nje, ki ga more razumeti le Bog, ki vidi v človekovo srce. Pričela je razmišljati, kakor popisuje v drugem Spominu, ali morda niso prikazovanja delo hudobnega duha, ki jo hoče na ta način pogubiti. Spomnila se je, da hudobni duh vedno povzroča nemir in nered. In res ni bilo več veselja in miru v domači družini, odkar so se začeli ti pojavi v Irijski globeli. O svoji tesnobi in dvomu je potožila bratrancu in sestrični. Jacinta ji je odgovorila: »Ni Satan, ni! Pravijo, da je Satan zelo grd in da je pod zemljo, v peklu; tista Gospa pa je tako lepa! In videli smo jo, da je šla gor v nebesa.« V četrtem Spominu beremo, kako je Frančišek hotel odvrniti Lucijo od njenih dvomov. Ko je videl, kako je zmedena in v dvomu, je v joku dejal: »Kako le moreš misliti, da je hudič? Ali nisi videla naše Gospe in Boga v tisti tako veliki svetlobi? Kako bova šla tja brez tebe, ko moraš vendarle govoriti?« Na predvečer napovedanega tretjega Marijinega prikazanja, ko je bilo že temno, je še enkrat prišel v Lucijino hišo in ji na dvorišču rekel: »Poslušaj, ali greš jutri z nama?« »Ne grem. Saj sem ti že rekla, da nikoli več ne grem tja.« »To je pa res žalostno. Zakaj pa zdaj tako misliš? Ali ne vidiš, da ne more biti hudič? Bog je že tako žalosten zaradi tolikih grehov, in če ne boš prišla, bo še bolj žalosten. Daj no, pridi!« »Sem ti že povedala, da ne grem, zaman me pregovarjaš!« Lucija je hitro stekla domov, Frančišek pa ji je nekaj dni po Marijinem prikazanju povedal: »Tisto noč nisem nič spal. Vso noč sem jokal in molil, da bi te naša Gospa prepričala, da greš z nama.« Nisem vedela, ali naj grem tja Po Jacintinih in Frančiškovih otroških besedah se je Luciji trenutno nekoliko zmanjšal dvom, izgubila pa je navdušenje za žrtve in pokoro. Kmalu ji je prišla na misel skušnjava, da bi rekla, kako je lagala, in bi se vse neznosno trpljenje končalo. Zopet sta jo rešila Frančišek in Jacinta: »Ne stori tega! Ali ne veš, da bi lagala in da je lagati greh?« Temo v duši so še povečale sanje. Videla je hudiča, ki se ji je smejal, ker jo je prevaral. Hotel jo je zvleči v pekel. Ko je bila v njegovih krempljih, je začela vpiti in tako glasno klicati Marijo, da je zbudila mamo. Tisto noč ni več zaspala, ker je bila vsa trda od strahu. Njeno edino olajšanje je bilo v tem, da se je lahko v kakšnem skritem kotu izjokala. Skrivala se je celo pred Frančiškom in Jacinto. Odločena je bila, da ne gre več v Covo da Iria. V drugem Spominu je zapisala: »Bližal seje 13. julij in nisem vedela, ali naj sploh grem tja. Mislila sem: če je hudič, čemu naj ga grem gledat? Če me bodo vprašali, zakaj ne grem, bom odgovorila, da se bojim, da se morda prikazuje hudič, in da zato ne Kmalu ji je prišla na misel SKUŠNJAVA, DA BI REKLA, KAKO JE LAGALA, IN BI SE VSE NEZNOSNO TRPLJENJE KONČALO. grem. Jacinta in Frančišek naj naredita, kar hočeta, jaz pa se nikoli več ne vrnem v Covo da Iria. Sklep je bil sprejet in trdno sem bila odločena, da ga izpolnim.« Ljudje, ki so hoteli biti naslednji dan v Covi da Iria, so se začeli zbirati 12. julija popoldne. Lucija je posredovala bratrancu in sestrični svojo odločitev, da ne bo šla v Covo da Iria. Onadva sta bila odločena, da gresta in da bo namesto Lucije Jacinta govorila z Gospo. Lucija je Jacinti naročila: »Glej, če te Gospa vpraša po meni, ji reci, da nisem prišla, ker se bojim, da je hudič.« Lucija se je šla skrit, da ji ne bi bilo treba govoriti z ljudmi, ki so jo kar naprej iskali. Zato je domači niso mogli najti in mama - ki si ni mogla misliti, kaj se v hčerkinem srcu dogaja - jo je zvečer okregala: »Temu se reče svetnica iz črvivega lesa! Ves prosti čas, kiji po paši ostane, se igra, in to tako, da je nihče ne najde.« V svojem zadnjem spisu Moj pogled na Sporočilo je za čas med drugim in tretjim prikazanjem Lucija zapisala: »V tem obdobju je prihajalo veliko ljudi od blizu in daleč. Prihajali so bogati in revni, modri in nevedni, verni in neverni, brezbožneži, radovedneži, nasilneži in napadalni. Gnetli so se okoli treh ponižnih pastirčkov (...) Kot da jih je mirno in varno vodila nevidna roka, so hodili po deželi, ki jo je Bog izvolil, da bi iz nje ponesli odsev njegove neizmerne luči tja do konca sveta. Kako velik je Bog! Samo on je zmožen storiti takšna čuda!« (LP 46). KRIŽEV POT Božjega usmiljenja Vi Z^ečni Oče, darujem ti prebridko trpljenje tvojega W preljubega Sina, našega Gospoda Jezusa Kristusa v zadoščenje za naše grehe in za grehe vsega sveta. 1. zaradi krivične obsodbe na smrt imej usmiljenje z nami in z vsem svetom 2. zaradi križa, ki so ti ga naložili na ranjene rame 3. zaradi svojega prvega padca pod križem 4. zaradi solz tvoje Matere, ko te je srečala na križevem potu 5. zaradi tvoje oslabelosti, ki je primorala Simona iz Cirene, da ti pomaga nositi križ 6. zaradi sočutja, ki ti ga je izkazala Veronika, ko ti je obrisala v potni prt okrvavljeni in zapljuvani obraz 7. zaradi svojega ponovnega padca pod križem 8. zaradi besed, ki si jih govoril dobrim ženam, ki so te spremljale na križevem potu 9. zaradi svojega tretjega padca pod križem 10. zaradi pekoče bolečine, ki si jo občutil, ko so te na Kalvariji slekli 11. zaradi strašnega križanja, ko so žeblji prebodli tvoje roke in noge 12. zaradi zapuščenosti, s katero si umrl na križu, ko sta iz tvojega prebodenega Srca pritekli Kri in Voda kot vir Usmiljenja do nas 13. zaradi bolečin tvoje Matere, ko so te mrtvega položili v njeno naročje 14. zaradi groba, v katerega so te položili DNEVNIK SVETE S. FAVSTINE KOWALSKE (99) »Sem hostija, položena na oltar tvojega srca« 3.1938. Enodnevna duhovna obnova e Med premišljevanjem sem spoznala, naj bi se kar najgloblje skrila v Jezusovem Srcu, premišljevala o njegovem bridkem trpljenju in prodirala v čustva njegovega božjega Srca, ki je polno usmiljenja do grešnikov; da bi jim izprosila to usmiljenje, se bom vsak trenutek izničevala, živela po božji volji. Ves ta postni čas sem hostija v tvoji roki, Jezus; uporabi me, da bi ti sam mogel vstopiti v grešnike. Naroči, karti ugaja; nobena žrtev se mi ne zdi prevelika, ko gre za duše. Ves mesec je sv. maša in sv. obhajilo po namenu za očeta Andrasza, da bi mu Bog dal še globlje spoznati božjo ljubezen in usmiljenje. V tem mesecu se bom vadila v treh krepostih, ki mi jih je priporočila božja Mati: v ponižnosti, čistosti in božji ljubezni ter v globoki predanosti božji volji glede sprejemanja vsega, kar koli mi pošlje. 2.3.1938. Sveti postni čas sem začela tako, kakor si je zaželel Jezus: v popolni predanosti njegovi sveti volji in sprejemanju vsega z ljubeznijo, kar koli mi bo dal. Ne morem se vaditi v večjem odpovedovanju, ker sem zelo slabotna. Dolga bolezen mi je popolnoma oslabila moči. V trpljenju se združujem z Jezusom. Ko premišljujem njegovo bridko trpljenje, se zmanjša tudi moje telesno trpljenje. Gospod mi je rekel: Za ves postni čas te jemljem v svojo šolo; naučiti te želim trpeti. Odgovorila sem: »S teboj, Gospod, sem pripravljena na vse,« in zaslišala sem glas: Dovoljeno ti je piti iz keliha, iz katerega jaz pijem; to izredno čast ti danes dajem. Danes sem začutila Jezusove bolečine po vsem svojem telesu, Gospod pa mi je dal spoznati spreobrnjenje nekaterih duš. Med sveto mašo sem zagledala Jezusa, pribitega na križu. Rekel mi je: Učenka moja, imej veliko ljubezen do tistih, ki ti povzročajo trpljenje. Delaj dobro tistim, ki te sovražijo. Odgovorila sem: »Moj učitelj, saj ti vidiš, da ne čutim ljubezni do njih in to me muči.« Jezus mi je odgovoril: Čustva niso vedno v tvoji moči; da ljubiš, spoznaš po tem, da po doživetih težavah in nasprotovanju ne izgubljaš miru, ampak moliš za tiste, od katerih si okusila trpljenje, in jim želiš dobro. JMJ Jezus, moj Stvarnik in Gospod, v tvoji roki sem hostija, tiha, skrita, brez okraskov in lepote, ker je vsa lepota moje duše vtisnjena v notranjosti. Sem hostija v tvoji roki, o božji Svečenik, stori z menoj, kar ti je drago. Gospod, popolnoma sem predana tvoji volji, ki je blaženost in okras moje duše. V tvoji roki sem, o Bog, kakor bela hostija; prosim, preobrazi me sam vase. Naj bom skrita vsa v tebi, zaprta v tvojem usmiljenem Srcu kakor v nebesih. V tvoji roki sem kakor hostija, večni Duhovnik. Naj me oblat mojega telesa varuje pred pogledi ljudi. Samo tvoje oko naj meri mojo ljubezen in predanost, ker je moje srce vedno združeno s tvojim božjim Srcem. V tvoji roki sem, o božji Srednik, kot darovana hostija in izgorevam na daritvenem oltarju, v bolečinah zdrobljena in zmleta kot pšenično zrno in vse to zaradi tvoje slave, za rešitev duš. Hostija sem, ki prebiva v tabernaklju tvojega Srca. Skozi življenje grem potopljena v tvojo ljubezen in na svetu se ničesar ne bojim, ker si ti sam moja moč, moj ščit in moja varnost. Sem hostija, položena na oltar tvojega Srca, da bi večno plamenela v ognju ljubezni. Ker vem, da si me povzdignil le zaradi svojega usmiljenja, zato tvoji slavi namenjam vse darove in milosti. Kakor hostija sem v tvoji roki, moj Sodnik in Odrešenik. V poslednji uri mojega življenja naj me vsemogočnost tvoje milosti pripelje na cilj. Naj se proslavi tvoje sočutje nad posodo usmiljenja. Moj Jezus, okrepčaj moči moje duše, da bi sovražnik nič ne pridobil. Brez tebe sem sama slabost. Kaj sem brez tvoje milosti, če ne brezno lastne bede. Beda je moja lastnina. O rana usmiljenja, Srce Jezusovo, skrij me v svoji globočini kot kapljo lastne krvi in me vekomaj ne izpusti iz njega. Zapri me v svoje globine in me sam nauči ljubiti tebe. Večna ljubezen, ti sam oblikuj mojo dušo, da bi bila sposobna za medsebojno ljubezen s teboj. Živa ljubezen, usposobi me za večno ljubezen do tebe. Na tvojo ljubezen se želim večno vzajemno odzivati. Kristus, en sam tvoj pogled mi je dražji kakor tisoče svetov, kakor vse nebo. Ti moreš, Gospod, mojo dušo izoblikovati tako, da bi te znala v vsej polnosti razumeti takšnega, kakršen si. Vem in verujem, da ti zmoreš vse; če si se mi blagovolil tako radodarno podeliti, pač vem, da si lahko še radodarnejši; vpelji me v medsebojno zaupnost s teboj tako daleč, do koder človeška narava lahko seže. JMJ Nepojmljive in velike so želje mojega srca, nič ne more napolniti njegovih prepadov. Čeprav bi bile zbrane najlepše stvaritve z vsega sveta, ne bi mogle niti za trenutek nadomestiti tebe, o Bog. Z enim pogledom sem prešinila svet skozinskoz, a nisem našla podobne ljubezni za svoje srce. Zato sem se ozrla v svet večnosti, ker mi je ta premajhen; moje srce je zahrepenelo po ljubezni Nesmrtnega. Moje srce je začutilo, da sem kraljevi otrok, da sem se znašla v izgnanstvu, v tujini. Spoznala sem, da je moj dom nebeška palača; tam se bom šele počutila kot v domovini. Ti sam si pritegnil k sebi mojo dušo, o Gospod. 0 večni Gospod, ti sam si se k meni ponižal, moji duši si dal globoko spoznati sebe samega. To je skrivnost ljubezni, zaradi katere si me ustvaril. Čista ljubezen meje naredila močno in pogumno; ne serafi ne kerubi z mečem me ne preplašijo. Svobodno korakam tam, kjer drugi trepetajo, ker tam, kjer je ljubezen prva, ni vzroka za strah. Nenadoma je pogled moje duše obstal na tebi, o Gospod Jezus Kristus, na križu razpeti. To je moja ljubezen, s katero bom počivala v grobu, to je moj Ženin — Gospod in moj nepojmljivi Bog. »Oklenite se rožnega venca, kakor se bršljan ovija drevesa, kajti brez Device Marije ne moremo stati pokonci!« Nekemu časnikarju je na vprašanje, zakaj v rokah vedno vrti rožni venec, odgovorila: »Vidite, rožni venec je eno izmed orodij, ki nam jih je dal naš Delodajalec. Brez tega orodja ne bi mogle dokončati napornih dnevov dela. V naših redovnih pravilih sem poskrbela, da nobena izmed nas ne gre na delo, preden ne zmoli rožnega venca.« Sveta Mati Terezija KRŠČANSTVO IN ČUSTVA Fernand Lelotte Ikona Jezus s svojim ljubljenim učencem Janezom T 7~ rščanstvo poveličuje in očiščuje človeška čustva. -L X-Pod vplivom nadnaravnega življenja se razvijajo do stopnje, ki je ni nikdar poznal niti slutil stari poganski vek. Prijateljstvo Kristusov zgled Cerkvi se je treba le po Kristusovem zgledu ravnati, da odobri prijateljstvo in ga spoštuje. Prijateljstvo zahteva neko enakost. Božja Beseda se je učlovečila in tako premostila razdaljo, ki nas loči od Boga, da more postati prijatelj z vsakim izmed nas. Kdor koli odslej želi, more stopiti v prisrčno življenjsko povezanost s Kristusom in se imenovati njegov prijatelj. Kristus sam mu izrecno dovoljuje: »Vi ste moji prijatelji, ako izvršujete, kar vam jaz zapovedujem. Več vas ne imenujem služabnike ... vas sem imenoval prijatelje« (Jan 15,14-15). Vendar človek upravičeno ljubi nekatere bolj kot druge. Kristus se ni obotavljal pokazati večje ljubezni do nekaterih apostolov: do Petra, Jakoba in Janeza. Rad vidi, da so mu blizu ob času slave (spremenjenje na gori) in v urah žalosti (Getsemani) . Eden izmed njih, Janez, se zdi, da si je prav posebno osvojil Učenikovo srce s svojo mlado dušo, s svojim čistim pogledom in s svojo rahločutnostjo. Njemu bo Kristus zaupal najdražje, kar ima na svetu: svojo Mater. Med svoje posebne prijatelje šteje Kristus tudi Lazarja. Ko je prišel k njegovemu grobu, je bil ganjen v svojem človeškem srcu. Pustil je bolečini prosto pot in tihe solze se mu niso zdele nezdružljive z njegovim božjim poslanstvom. In še Lazarjevim sestram, Marti in Mariji, izkazuje posebno ljubezen, da bi imelo prijateljstvo z najobčutljivešje strani svoj popolni vzor. Kako daleč smo torej od Kristusa, ki bi ga zanimalo le onostranstvo. Ne da bi zožil neizmerno obzorje svoje ljubezni, pusti, da cvete v njem tisti cvet, ki se imenuje prijateljstvo. Popolnoma človeški je in nikakor ne nasprotuje tej zelo človeški težnji, ki jo je sicer težko opredeliti. Nagiblje nas, da bolj ljubimo nekatere duše, v katerih najdejo naša čustva in naše hrepenenje poseben odmev. Kristusova prijateljstva so čista. Niti najmanj ga ne odvračajo od njegovega poslanstva. Ni pri njih čutnih in mehkužnih izlivov srca, da bi se ob njih osiromašil. Skrivnostna podpora so mu, kar je poglaviten blagor iskrenega prijateljstva. Kaj prispeva krščanstvo za prijateljstvo Daši je stari vek poznal in slavil prijateljstvo, je vendar krščanstvo uvedlo vanj pojem duše. Zato se odpira čustvom, ki so osnova prijateljstva, neizmerno področje. Prijateljstvo more biti globlje zakoreninjeno in se more razširiti prek tega, kar je slutilo poganstvo. Poleg tega omogoča sorodnim dušam, da se morejo združiti v višjem prijateljstvu s Kristusom, ki jih varuje pred preveliko čustvenostjo in jim pomaga pri njihovem vzponu k skupnemu vzoru. In ko nas uči, da smrt ni konec našega bivanja, nam omogoča še prek groba ohraniti povezanost duš. Vera in upanje, ki ju Cerkev vpleta v naše življenje, čudovito razširita in obogatita naša prijateljstva. Kaj priporoča Cerkev Z vsem, kar je v človeku, je treba rahločutno ravnati, zlasti s srcem. Zato nas je morala Cerkev opozoriti, naj se varujemo lažnega prijateljstva. S svojim nravstvenim naukom odstranja od nas vse, kar bi moglo omadeževati ta tako plemenit in čist odnos. Od nas zahteva zelo čist namen in nenehno pažnjo. Opozarja nas na razne oblike sebičnosti, ki si jih more nadeti prijateljstvo. S tem ustvarja okrog nas ugodno ozračje za njegov razcvet in se izkazuje kakor v mnogih drugih kočljivih vprašanjih kot zelo modra in zelo dobra mati. 7h Iz GOBBI-jeve knjige DUHOVNIKOM, /▼V MARIJINIM LJUBLJENIM SINOVOM LETO 1978 gove božje Pravičnosti, in da bi danes po vas prišla za vse rešitev, ki vam jo je Jezusova usmiljena ljubezen pridobila za ceno svoje predragocene krvi.« Moja ura je napočila 24. marca 1978 Veliki petek Koliko krvi! ^^reljubi sinovi, preživite \\ 1^/ današnji dan z menoj na I Kalvariji. Z menoj ostanite pod križem. Kako zelo trpi moj Sin Jezus; prebodli so ga z žeblji, ga obesili na križ, ves je z ranami in s krvjo: Grozljiv smrtni boj pretresa njegovo telo, medtem ko ga tisti, ki mu stojijo nasproti, grozovito žalijo in zasmehujejo. On pa se ne pritožuje niti z besedo: moli, trpi, posluša, molči, daruje. S tem, da daruje svoje življenje, izreka svoj popolni «da» Očetovi volji. Moje materino Srce je poklicano, da obnavlja z njim ta «da», ki sem ga izrekla že v trenutku, ko se je Beseda naselila v moje prečisto telo. Tako je moj Sin postal žrtev in duhovnik, oltar in dar za to krvavo daritev nove in večne zaveze. Poljubite z menoj njegove krvaveče rane. Koliko krvi so videle moje oči ta dan! Njegove lase je premočila kri, njegov obraz je oblit, roke in noge prebodene in v celo njegovo telo so se zarezale rane. Njegova kri zdaj teče s križa in rosi zemljo. Kri mojega Sina je, ki izmiva vse grehe sveta! Kri resničnega Božjega Jagnjeta, ki je bilo žrtvovano v vaše odrešenje. Njegova kri more znova očistiti svet. Njegova kri in vaša kri, moji preljubi sinovi! Po vas Jezus resnično zaživi, po vas obnavlja svojo daritev večne zaveze; v vas se on še dan za dnem daruje kot žrtev in kot duhovnik, kot oltar in dar. Po njegovi in vaši krvi bo Cerkev očiščena, po njegovi in vaši krvi bo obnovljen svet. Ne bojte se, če hočem, da bi bili vi z menoj na Kalvariji: v mojem materinskem Srcu ste in tu se tudi morate naučiti moliti, trpeti, molčati in žrtvovati. Tako vas pripravljam na vašo duhovniško žrtvovanje. Recite svoj "da" Očetovi volji. Izgovorite ga z menoj, svojo nebeško Materjo, ki vas že toliko časa vzgajam prav tako, kakor sem vzgajala svojega Sina Jezusa. In zdaj, ko je prišel čas, vas darujem Očetu za pomiritev nje- 10. aprila 1978 Velikonočni čas Vi boste priče »Vaša nebeška Mati je v raju, vzeta v slavo tudi s svojim sedaj poveličanim telesom. Že zdaj je tako edinstveno, kakor ni dano nobenemu drugemu ustvarjenemu bitju, deležna slave, kakršno je moj Sin pripravil za vas. Jezus ima pri Očetu že pripravljeno mesto za vsakega izmed vas. Hodite po tej zemlji dan za dnem, s pogledom, uprtim v Jezusa, ki zdaj sedi na Očetovi desnici. Oče in Sin sta vam podarila ljubezen, da morete že tu na zemlji uresničiti načrt, ki ga je Bog v svoji večni modrosti določil za vas. Mesto, ki vam ga je pripravil Jezus v nebesih, ustreza načrtu, ki ga mora vsakdo izmed vas uresničiti na tej zemlji pod mogočnim vplivom Svetega Duha. In kar Sveti Duh izpolnjuje v vas, sinovi, posvečeni mojemu brezmadežnemu Srcu, je tudi moj načrt. Zato vas je Jezus, medtem ko vam pripravlja v nebesih prostor pri Očetu, na tej zemlji popolnoma izročil delovanju svoje in vaše Matere. Očetov načrt uresničujete le, če sodelujete z mojim delovanjem, ki vas blago preoblikuje. Vse vas resnično hočem pripeljati do tega, da v svojem življenju odsevate popolno podobo svoje nebeške Matere. Zato vas delam majhne, vedno manjše, dokler ne bom vsakogar spravila do skrajnega izničenja njegovega jaza. Cenim vse vaše uboštvo, saj samo le-to neustavljivo privlači na vas posebno ljubeče usmiljenje mojega brezmadežnega Srca. Vodim vas k učljivosti, k zau- Moja ura je napočila panju in otroški predanosti, medtem ko v vas in okoli vas vse podiram, na kar bi morebiti lahko naslonili svoje zaupanje. Hranim vas in oblačim, vas ljubkujem ter vas z odločnostjo vodim k popolni uresničitvi svojega materinskega načrta. Ko bom videla v vas svojo podobo, bom vsakemu podelila svojega duha in vas napolnila s polnostjo svoje ljubezni. Nadela vam bom svoje brezmadežno oblačilo in vas olepšala z vsemi svojimi čednostmi. Tedaj bo vse, kar je moje, tudi vaše in slednjič bom lahko zaživela v vas. Ko bom zaživela v svojih najmanjših otrocih, bom dopolnila delo, ki mi ga je zaupala presveta Trojica, in nad svetom se bo lahko zableščala njena večja slava. Priče boste, koliko je zmoglo Materino brezmadežno Srce, ki je samo usmiljenje, storiti v teh letih, da popelje k zveličanju vse svoje uboge zapeljane otroke.« Florida, Združene države, 13. maja 1978 Obletnica prvega prikazanja v Fatimi Moja ura je napočila! »Glej moja čudovita dela v vseh krajih sveta! Moji preljubi sinovi odgovarjajo z vedno večjo požrtvovalnostjo in jaz sama jih združujem v četo, ki je sedaj urejena za boj. Tudi v tem velikem narodu srečuješ vsak dan z duhovniki v binkoštnih dvoranah molitve in bratstva. Sprejeli ste moje vabilo in se zbirate. Moja naloga je le ta, da vas zberem, vzgojim in pripravim. Napočila je ura velike bitke! Zdaj morate po mojih napotkih z besedo in zgledom pričevati za svojo zvestobo Jezusu, evangeliju in Cerkvi. V kratkem bodo vsi videli, kako bo Cerkev na novo vzcvetela in se po delovanju vaše nebeške Matere prenovila. Vi pa nadaljujte z ubogljivostjo, s ponižnostjo in z zaupanjem. Moja ura je napočila! Svojega duha bom podarila vsem svojim otročičem, da bi mogla po vašem posredovanju še danes živeti in delovati jaz sama. Tako bo ves svet videl načrt ljubezni, ki ga brezmadežno Srce vaše nebeške Matere uresničuje za prihod kraljestva njenega Sina Jezusa.« Nagasaki, Japonska, 3.6.1978 Praznik Marijinega brezmadežnega Srca Vsa Cerkev v mojem zavetju »Pripeljala sem te v ta veliki narod nove celine, da tu danes preživiš praznik mojega brezmadežnega Srca. Si v mestu, kjer so prvi japonski mučenci prelili svojo kri, na kraju, kjer je strašno orožje v enem samem trenutku uničilo na tisoče in tisoče mojih ubogih otrok. Čisto blizu stoji cerkev, nad katero je eksplodirala atomska bomba. Sinko moj, ta prostor in ta dan sta zate znamenje. Po tebi ga hočem odtod dati vsem svojim preljubim sinovom. Kar se je zgodilo na tem mestu, se lahko kmalu zgodi v vsakem delu sveta, če moji otroci zavrnejo moje vabilo in se ne povrnejo k Bogu. Poglejte moje brezmadežno Srce: trepeče in se boji usode, ki vas zdaj čaka, če ne sprejmete nujnega povabila svoje Matere. Povrnite se, otroci moji, kajti še nikdar niste bili tako ogroženi in v taki stiski, vrnite se k svojemu Bogu, ki vas čaka z usmiljeno in očetovsko ljubeznijo! Izpolnjujte njegovo postavo: ne dajte se zapeljati grehu. Ne žalite več mojega Sina Jezusa, ki je že preveč žaljen! Sedaj vam ostane le še malo časa: moja ura je že prišla in nastopila bom, da vas rešim. Skromen ostanek Vstopite v moje brezmadežno Srce: to je zaklonišče, ki vam ga podarja Mama. V njem boste našli, kar sem vam pripravila, da bi prestali strašne ure čiščenja, ki ga zdaj doživljate. V moje zaklonišče mora zdaj vstopiti vsa Cerkev: s papežem, s škofi, z duhovniki in z vsemi verniki. Prav zato te vodim po vseh delih sveta. Napočil je čas, ko mora skromni ostanek zvestih, s katerimi bo Jezus pripeljal do dovršitve svoje kraljestvo, ves vstopiti v moje brezmadežno Srce. Kdor ne vstopi v to zavetje, ga bo odnesel veliki vihar, ki že divja. Potolažite moje brezmadežno Srce. Še nikdar ni trnova krona tako globoko prebodla mojega Srca kakor danes: prebadajo ga grehi, nehvaležnost, bogoskrunstva, odpadi in izdajstva, ki jih zagrešijo moji ljubljeni sinovi in Bogu posvečene duše. V nekatere njihove hiše ne morem niti vstopiti, ker zapirajo vrata pred menoj in me ne marajo. Nekatere izmed njih so se iz Božjega vrta sprevrgle v pravo močvirje, kjer Satan vse pokrije in onesnaži z blatom. Preljubi sinovi, potolažite mojo veliko bolečino! S tem mi odvzamete trnje, vlivate balzam v moje rane in spletete okrog mojega bolečega Srca najlepšo krono ljubezni. Nebeška Mati hoče po vas tudi danes reševati vse svoje izgubljene otroke. Zato vam bodi znamenje vse, kar tu doživljaš. Iz njega moraš razbrati, kako s smrtjo in žrtvijo nekaterih vaša Mama pripravlja novo življenje za vse.« »SMRT NJEMU ZVESTIH JE V OČEH GOSPODOVIH VELIKA STVAR.« Psalm 115 OBHAJANJE PRVIH SOBOT V y^—"1 e kdaj, je letos, ob 100 I - letnici prikazanj De-vice Marije v Fatimi priložnost, da se poglobimo v sporočila Fatimske Gospe. Devica Marija se je v kraju Pontevedra prikazala 10. decembra 1925 vidkinji s. Luciji v svetlečem oblaku, ob strani pa je držala dete Jezusa. S tem prikazanjem je potrdila dogodke v Fatimi leta 1917. Presveta Devica je redovnici položila na ramo roko in obenem pokazala s trnjem ovito srce, ki ga je držala v drugi roki. Tedaj je mali Jezus rekel: »Usmili se Srca svoje presvete Matere, obdano s trni, ki ga nehvaležni ljudje vsak hip vanj zabadajo, ne da bi jih kdo izdiral z dejanji zadoščenja.« Nato je presveta Devica rekla: »Poglej, moja hči, moje Srce, ovito s trni, ki jih nehvaležni ljudje nenehno vanj zabadajo s svojimi kletvami in nehvaležnostmi. Vsaj ti me potolaži in povej, da vsem tistim, ki se bodo pet mesecev vsakokrat na prvo soboto spovedali, prejeli sveto obhajilo, zmolili rožni venec in mi petnajst minut delali družbo s premišljevanjem petnajstih skrivnosti rožnega venca z namenom, da mi dajo zadoščenje, obljubljam, da jim bom v njihovi smrtni uri stala ob strani z vsemi potrebnimi milostmi, ki so potrebne za zveličanje teh duš.« To je velika obljuba Marijinega brezmadežnega Srca in spominja na obljube, ki jih je dalo Jezusovo Srce sv. Marjeti Mariji Alakok. Vprašanje, zakaj ravno pet prvih sobot, ki ga je postavil vidkinji njen spovednik, je s. Lucija postavila Jezusu, in ta jih je v noči z 29. na 30. maj 1930 odgovoril: »Gre za to, da se zadosti pet žalitev, uperjenih v Marijino brezmadežno Srce.« Te žalitve so: 1. kletve proti Njenemu brezmadežnemu spočetju; kletve proti Njenemu devištvu; 3. kletve proti Njenemu božjemu materinstvu in zavračanje tega, da bi jo priznali kot mater ljudi; 4. delovanje tistih, ki javno napadajo srca malčkov z ravnodušnostjo, zaničevanjem in celo sovraštvom proti tej brezmadežni Materi; 5. delovanje tistih, ki neposredno onečaščajo njene svete podobe. Veselimo se Marijine obljube, da bo na koncu Njeno brezmadežno Srce slavilo zmagoslavje. Ta zmaga pa je odvisna od dvojega: od tega, da sv. oče v edinosti s škofi vsega sveta slovesno posveti Rusijo Njenemu brezmadežnemu Srcu, in od gorečega obhajanja prvih sobot - kar pa je možno vsakemu verniku, vsakemu izmed nas. Iz GLASNIKA Kraljice miru Spomin na sramotni zažig V petek, 20. januarja, je bila v ljubljanski stolnici spominska slovesnost ob 65. obletnici zažiga škofa Antona Vovka v Novem mestu. Gašper Blažič Tanuarja 1952, ki je bilo najtežje leto za Cerkev I na Slovenskem, je tedanji ljubljanski škofijski \J upravitelj v Ljubljani Anton Vovk z vlakom odpotoval v Novo mesto, da bi nadaljeval pot v Stopiče na blagoslov orgel. Vendar pa ga je v Novem mestu na postaji pričakala nahujskana množica »spontanih vstajnikov«, ki je škofa zmerjala, eden od njih pa ga je polil z bencinom in zažgal. Poklon mučencu V spomin na ta sramotni dogodek je v ljubljanski stolnici prav v času inavguracije ameriškega predsednika Donalda Trumpa potekala spominska slovesnost z mašo, ki sta jo pripravila ljubljanska stolna župnija in Krščanski forum SDS. Komemoracija se je začela z molitvijo rožnega venca za pravičnost in mir v naši domovini, vmes so brali odlomke iz dnevniških zapiskov Antona Vovka, ki je tudi v postopku za beatifikacijo. Sledila je maša, Spomin na sramotni zažig ki jo je daroval ljubljanski pomožni škof in generalni vikar Franc Šuštar. Slednji je v nagovoru spomnil, da je bil škof Vovk zgled trdnosti, saj ga kljub mučnim zasliševanjem in zažigu niso mogli zlomiti. Bil je velika in trdna opora vernikom tistega časa. Vendar pa takrat niso trpeli le katoličani, pač pa tudi nasprotniki vere, ki so bili prej verni, nato pa so vero zapustili. Zato so bili v sebi razdvojeni. Škof Šuštar je tudi spomnil na dogodek, ko je škof Vovk prišel v Vatikan, kjer se je opravičil papežu, sedaj svetemu Janezu XXIII., da iz zdravstvenih razlogov ni mogel poklekniti pred njim, kot je predvideval tedanji protokol. Pa mu je papež dejal: “Jaz bi moral poklekniti pred vami.” Škofa Vovka in njegovega prihoda v baziliko sv. Petra se spominja tudi prvi apostolski nuncij v samostojni Sloveniji nadškof Pier Luigi Celata, ki je bil tedaj bogoslovec v Rimu. Ob prihodu škofa Vovka v baziliko so tam navzoči škofje zaploskali pogumnemu pastirju Cerkve na Slovenskem. Škof Vovk je postal redni škof šele po smrti škofa Gregorija Rožmana, ki je ne glede na izgnanstvo veljal za ljubljanskega ordinarija vse do smrti leta 1959. Malo pred Vovkovo smrtjo je bila ljubljanska škofija povzdignjena v nadškofijo, škof Vovk, tedaj že redni ordinarij, pa je postal nadškof. Kot pastir ljubljanske nadškofije nikoli ni popustil pritiskom oblasti, da bi se Cerkev na Slovenskem ločila od Svetega sedeža, prav tako ni dopustil taktike »deli in vladaj« med ljubljanskim in mariborskim škofijskim sedežem, kar so hoteli izsiliti komunisti. Prešernov pranečak Po maši je sledil nagovor zgodovinarja mag. Jurija Pavla Emeršiča, ki je uvodoma orisal zgodovinski kontekst dogajanja v letu 1917, pred stoletjem torej. Prav tega leta, ko so se tudi zgodila prikazanja v Fatimi, je v malo semenišče vstopil tedaj 17-letni Anton Vovk iz Vrbe na Gorenjskem, rojen v isti hiši kot njegov slavni prastric France Prešeren. Vovk je dve leti kasneje v Škofovih zavodih maturiral in vstopil v ljubljansko bogoslovno semenišče. V duhovnika je bil posvečen leta 1923; sto let prej je bil za duhovnika posvečen še en slovenski svetniški kandidat, škof Friderik Baraga. Obema je bilo skupno, da sta v razmiku sto let službovala kot kaplana v Metliki, kasneje pa v Tržiču, kjer je Vovk postal župnik. Nato je bil imenovan za kanonika in sodnika cerkvenega sodišča. Med vojno je vodil škofijski odbor za pomoč duhovnikom beguncem, bil je tudi odbornik Mohorjeve družbe in vodja škofijskega semenišča. »Ko je takoj po vojni komunistična oblast aretirala generalnega vikarja Ignacija Nadraha, je prevzel njegovo mesto. To se je zgodilo sredi meseca junija, prav v dneh, ko so v kočevskih gozdovih, v okolici Teharij in drugje po Sloveniji potekali naj večji poboji, kar jih je bilo v Evropi po 2. svetovni vojni. V okviru teh pobojev je potekal genocid nad kristjani, med katerimi je bilo veliko duhovnikov, redovnikov, bogoslovcev,« je v svojem nagovoru med drugim dejal Emeršič. Kot je spomnil, se škof Vovk razsežnosti genocida tisti čas ni zavedal, saj so komunisti ustavili pretok informacij in strogo nadzirali njegove stike, poleg tega so začeli v škofijo seliti partizanske invalide, grafičarje, ženske sumljivega slovesa, ki so razgrajali po hiši. »V Vovkovih zapiskih beremo: ‘Večna pregledovanja, štetje sob, zahteve, nemiri, plesi, pijančevanje, harmonika, ponočevanje, vpitje, babe nesramne, gorje, gorje ... ‘ Mnogi duhovniki in celo Vovkovi sorodniki niso mogli priti do Vovka, ker jih je pri vhodu ustavila partizanska straža in jim odvzela prtljago. ‘Za kurbe (oprostite, gošarjem je treba po gošarsko govoriti) je pa vstop prost,’ je Vovk zabrusil oblastnikom in ministru Poliču, ki je prav v tistih dneh izdal ukaz o uničenju domobranskih pokopališč na Orlovem vrhu in drugih pokopališč nasprotnikov revolucije po Sloveniji.« Psihološka vojna Kot je spomnil govornik, je konec vojne prinesel pravcato vojno proti duhovnikom, redovnikom in redovnicam. »Ti so bili deležni aretacij, montiranih sodnih procesov, likvidacij, taborišč, zaplemb premoženja, itd. Verski tisk, šolstvo in karitativna dejavnost so bili onemogočeni, verouk postopno izrinjen iz šole ... Na to preganjanje Cerkve so jugoslovanski škofje jeseni leta 1945 opozorili v pastirskem pismu. V ljubljanski škofiji so ga duhovniki brali bistveno bolj disciplinirano kot v lavantinski, čeprav so bili zaradi tega mnogi deležni pritiskov in aretacij. Oblast je namreč zelo surovo reagirala na pismo in ga blatila po vseh časopisih, mitingih in odborih.« Na vse proteste je Vovk odgovarjal z geslom ‘Skrbimo, da nebesa ne bodo prazna>. Ta stavek je recept za rešitev številnih težav, s katerimi se danes srečujejo mnogi duhovniki v svojih pastoralnih in družbeno koristnih prizadevanjih. »Kjer po cerkvah govorijo ljudem všečno, jim čohljajo ušesa in se ob tem sklicujejo na ljubezen, se cerkve verjetno polnijo, nebesa pa ne. Vovk je dal duhovnikom in škofom jasen zgled. Govoriti v skladu s cerkvenim naukom in resnico ter razgaljati laži in krivico, pa čeprav zaradi tega kak mlačni nedeljnik odpade.« Škof Vovk tudi nikoli ni obsodil škofa Rožmana, kije v očeh nemške obveščevalne službe veljal za enega največjih nasprotnikov nacizma, čeprav so mu komunisti očitali prav simpatiziranje z nacizmom. Zvestoba Rožmanu, škofu v begunstvu, ki je bil vse do smrti priznan kot redni ljubljanski škof, ga je drago stala. Zato so se oblastniki lotili diferenciacije na drugem nivoju - poskus odtegnitve od Vatikana pa razdora med ljubljanskim in mariborskim škofom itd. Prav zato je Udba sprožila proti Vovku psihološko vojno: zastraševanje, nočna zasliševanja, poniževanja, teror. »Nasilje pa je doseglo vrh z zažigom v Novem mestu na današnji dan leta 1952. Na napad se je Udba dobro pripravila. Sorodnik enega od načrtovalcev mi je zaupal, da se je njegov dedek z Udbo sprl, češ, 'mučenca boste naredili iz njega>. In so ga, čeprav ni umrl neposredno po napadu, ko ga je eden od 'spontanih demonstrantov' polil z bencinom, nekdo pa je pristavil k politi suknji ogenj ...>Ubijmo hudiča,> seje drla množica, ko je zagorel. 'Zgori naj hudič, crkne naj,' so se drli. Vovk se je rešil gorečih oblačil, nato pa moral s hudimi opeklinami počakati več ur, ko je odpeljal vlak proti Ljubljani,« je med drugim povedal Emeršič. Mučenec za vero Ob koncu je zgodovinar mlajše generacije spomnil, da je škof zažig sicer preživel, a po njem ni nikoli povsem okreval, saj so se zasliševanja nadaljevala, med zasliševale! pa je bil tudi kasnejši Kučanov svetovalec Zdenko Roter, ki je Vovka spraševal, ali gaje morda zažgal spremljevalec, župnik Čampa, ki je bil strasten kadilec. »Roter je od Vovka tudi zahteval ožgane predmete, ki jih je nato Udba uničila in s tem izbrisala sledi zločina. Sledi zločina briše še danes.« Kot je dejal, Vovkovo mu-čeništvo ni trajalo nekaj trenutkov, ampak od leta 1945 do 1963. Ko se je leta 1962 že kot nadškof udeležil 2. vatikanskega cerkvenega zbora, so ga tam vsi pozdravljali kot sodobnega mučenca. Tudi papež Janez XXIII., ki je Vovku rekel: