TISKOVINA Poštnina placana pri pošti 1102 LjubljanaPošiljatelj Salve d. o. o. Ljubljana APRIL 2020 | ŠT. 2 | SKUPNA ŠT. 618 SALEZIJANSKI VESTNIK za don Boskove prijatelje in salezijansko družino ISSN 2536-1651 tiskana izdaja ISSN 2536-3875 spletna izdaja Vesel salezijanec Ángel Fernández Artime, vrhovni predstojnik salezijancev, nadaljuje z vodenjem salezijanske družine in jo spodbuja, da mladim dejavno oznanja Božjo ljubezen. foto: patricija belak HMP je enako FMA ˜ Hcere Marije Pomocnice so spremenile ime svoje inšpektorije v »Slovensko-hrvaška inšpektorija Marija Pomocnica«, saj v njej skupno živijo in delujejo sestre iz slovenskih in hrvaških skupnosti. ˜ Zaradi mednarodnosti se sestre v Sloveniji (in na Hrvaškem) po novem podpisujejo s kratico FMA. ˜ V Družbi hcera Marije Pomocnice so poenotili logo Družbe. Na enak nacin ga uporabljajo v vseh inšpektorijah. Don Bosko po svetu V nemško govore-cih deželah danes izhaja tematsko zasnovan dvome­secnik Don Bosco Magazin, ki je prvic izšel leta 1895 pod naslo­vom Salesianische Nachrichten. Salezijanske inšpektorije v Indiji izdajajo sa­lezijanski vestnik v raznih izdajah in jezikih: v angleš-cini, kaneršcini, tamilšcini, mala­jalšcini ter jezikih telugu in hindi. Salezijanci v Eti­opiji izdajajo sa­lezijanski vestnik štirikrat letno na 44 straneh. Bese­dilo je v anglešcini in v amharšcini. Tiskajo ga v sale-zijanski tiskarni v Adis Abebi. Uvodna beseda NE ZAPIRAJTE OKEN ... ... ODPRITE VRATA! MARKO KOŠNIK, sdb inšpektor V casu pandemije COVID-19 se zgornji na­slov zdi proti vsem ukrepom in merilom. Smo v casu izolacije in karantene. Pa vendar tudi v uvodniku ne morem iti mimo okoli-šcin okužbe s koronavirusom, ki nas mocno zaznamuje v pomladnih mesecih tega leta. Prvi del trditve se nanaša na papeža Fran­ciška, ki je v svojem pismu salezijancem na 28. vrhovnem zboru zapisal: »Ne zapirajte oken pred tem hrupom od spodaj«. Hrup, ki prihaja z ulice, nas ne sme pustiti ravno­dušnih. Ti glasovi in pesmi naj v nas obu­dijo obraze tolikih mladih, ki so kot ovce brez pastirja (prim. Mr 6,34). Toda kricanje in nemir sta zaenkrat potihnila. Ulice so se izpraznile. Vsak je našel svoj dom, svoj koticek, kjer caka, da bo epidemija mimo. In kaj se bo zgodilo potem? Bodo ulice kaj drugacne? Kakšno kricanje se bo razlegalo? Kaj se bo slišalo? In cemu bomo mi prisluh­nili? Kako bomo odgovorili? To so izzivi, ki salezijanske družine ne smejo pustiti rav­nodušne. Zato, draga salezijanska družina: »Ne zapirajmo oken!« Sledi povabilo v nadaljevanju: »Odprite vrata!« Nanaša se na blagoslov novega bronastega kipa matere Marjete v Valdoc-cu, ki ga je namesto papeža opravil vrhov­ni predstojnik. Valdocco je danes mestna cetrt v Turinu, kamor je don Bosko prišel s svojo materjo po težki bolezni. Na tem kraju je zasnoval svoj prvi oratorij in nato zgradil mogocno svetišce Marije Pomocni­ce. Od zacetka je bila z njim mati Marjeta. Tako lahko razumemo, zakaj si kip matere Marjete v Valdoccu zasluži posebno mesto. Za tem se skriva zelo pomembno sporocilo za salezijance in vso salezijansko družino. Postavljen je na mestu, kjer je bil Marjetin vrt, tisti vrt, ki so ga don Boskovi fantje v žaru igre velikokrat poteptali. Celotno bro-nasto skulpturo ne sestavlja le Marjetin kip, ampak jo dopolnjuje tudi kip prvega fanta, prve sirote, ki je potrkal na vrata doma, kjer sta živela don Bosko in njegova mati. Prišel je prosit za prenocišce. Umetnik in ustvar­jalec skulpture, Mauro Baldessari, gre v svoji izraznosti še dlje. Polega matere Mar-jete in revnega fanta upodobi tudi vrata oz. okvir vrat: »Poglejte, skozi ta odprta vrata je stopil ubogi fant. Ni imel nicesar, ne ma-tere, ne oceta, ne doma. Mati Marjeta ga je gotovo videla skozi okno in ko je potrkal, mu je prva odprla vrata. Ona predstavlja dom, domacnost, ljubeznivost«. V tem je velicina matere Marjete. Bila je prva, ki je odprla vrata, sprejela fanta, mu povedala vecerni govor in don Bosku odprla oci, da ubogi fantje potrebujejo dom. Mladi iz šestnajstih držav sveta so na 28. vrhovnem zboru pokazali na pomen žen­skega in materinskega vidika v salezijanskih ustanovah. Govorili so o bližini, domacnosti in ljubeznivosti, o tem, da želijo cutiti, da so ljubljeni. Nanašali so se na mater Marjeto in druge matere don Boskovih fantov, ki so don Bosku pomagale ustvariti dom. Hrup z ulice, glas mladih, aktualne okolišcine nas po raznih znamenjih vodijo k vratom naših src, skupnosti in ustanov, kjer stoji ali pade preroška moc salezijanske karizme za mla­de današnjega casa. 3 Beseda vrhovnega predstojnika KOT BALZAM IN OGENJ ÁNGEL FERNÁNDEZ ARTIME, sdb vrhovni predstojnik salezijancev Dragi prijatelji v salezijanski družini, ob zacetku svojega novega šestletja naj delim z vami to, kar cuti moje srce. Najprej se zahvaljujem Bogu, v katerega ljubecih rokah se vsi nahajamo in gibljemo. Bog nas je vodil vse do sedaj. Svoj da sem ponovno izrekel v zaupanju Bogu in vsem vam, ki sestavljate veliko dušo in srce naše ljubljene družine. OBCUTKI SO MOCNI. Cutim se obreme­njen, da sem don Boskov naslednik, oce in središce enotnosti salezijanske družine. Os-tajam brez besed, tudi zato, ker prebiram Don Boskovo duhovno oporoko, ki nam jo je zapustil naš oce: »Preden odidem v vecnost, moram izpolni-ti nekaj dolžnosti do vas in tako izvršiti živo željo svojega srca […] Zapušcam vas tukaj na zemlji, a le za nekaj casa […] Vaš predstojnik je umrl, a izvoljen bo nov, ki bo skrbel za vas in za vaše vecno odrešenje. Poslušajte ga, ljubite ga, ubogajte ga, molite zanj, kot ste to poceli zame.« Besede našega ljubljenega oceta don Boska odzvanjajo v mojih mislih in srcu kot bal­zam in ogenj obenem. Njegov lik je tako velik, da se neizogibno cutim majhnega in nevrednega. Samo Božja milost, ki se ji prepušcam, vaša pomoc, pomoc vseh sale-zijancev v raznih krajih sveta in ljubezen do naših mladih, posebno najbolj ubogih, mi dajejo mir in potreben pogum. Mnogi sobratje so me spraševali, kako se pocutim. Odgovor je bil vedno ta: sem mi-ren in svoboden. To sem obcutil ves cas med zborom in razlocevanjem. To sem cutil pred in po volitvah: v miru in svobodi, ker nisem iskal in ne išcem te službe. Duhovno sem bil pripravljen nadaljevati. Preteklih šest let, ki smo jih preživeli, so bila leta milosti, seveda ne brez težav, a mi niso vzela in unicila upa­nja in osebnega zaupanja v Družbo. Vseka­kor sem bil pripravljen koncati svojo službo, ce bi bilo tako cutenje vrhovnega zbora v Gospodovem imenu. S tem mirom in svobodo sprejemam to, kar je bilo receno o vrhovnem predstojniku: skušal bom biti, kolikor mogoce, pravi Božji clovek, z mocno karizmaticno in pastoralno istovetnostjo, daljnoviden, sposoben stvar­nost prebirati z vero in upanjem. Moja glo­boka želja je, da bi bil še naprej sposoben ocetovstva in bratske naklonjenosti, spre­mljanja in blizu sobratom. Božja milost, ki se ji prepušcam, vaša pomoc, pomoc vseh salezijancev v raznih krajih sveta in ljubezen do naših mladih, posebno najbolj ubogih, mi dajejo mir in potreben pogum. Svoje moci bom usmeril v graditev enotno­sti, povezovanja in spremljanja, ustvarjanje skupne vizije, povezovanje razlik in graditev obcestva okoli sebe ter delal v timu in vklju-ceval druge. KONCNO SE OBRACAM K MLADIM. Mla­ di so za nas »zakrament« našega srecanja z Bogom. So »goreci grm,« h kateremu se bližamo v Gospodovem imenu. So sveti kraj posvecenja, ki nam ga je Bog izrocil v don Bosku. Navzocnost mladih na vrhovnem zboru je napolnila naša srca, njihove mlade besede so nam dale moci. Mladi so nas prosili, da smo z njimi, da jih ne prepušcamo same njihovi usodi. Prosili so nas, da jih imamo radi, saj nas imajo tudi oni radi in si tega želijo. Prosili so nas, da jih spremljamo na poti življenja. In prosili so nas, da smo možje, da jim govorimo o Bož­ji ljubezni do njih. Niso nas spraševali po strukturah, zidovih, ne programih upravlja­nja niti dejavnostih. Mladi so bili z don Boskom soustanovitelji, je dejal papež Francišek v svojem sporocilu 28. vrhovnemu zboru. Prav zato so in mo-rajo biti njihovi glasovi in hrup, dodaja sveti oce, naša najboljša glasba. Poklicani smo, da prežemamo življenje tolikih zapušcenih mladih, v nevarnostih, ubogih, odvrženih, ki cakajo na zaupljiv pogled, ki cakajo na salezijanca brata, vcasih oceta in vedno pri­ jatelja. Ne moremo biti nezvesti, ko imamo pred ocmi naše otroke, mladostnike, mlade in njihove družine. Od nas pricakujejo dvojno zvestobo: zvestobo mladim in naklonjenost Svetemu Duhu. Pomembno je bilo, da smo 28. vrhovni zbor živeli v Valdoccu. Sveti oce je to izrazil v be-sedah »opcija Valdocco«, sam pa jih imam za uresnicene don Boskove sanje. Salezi­janec 21. stoletja mora biti clovek upanja, predan Jezusu Kristusu. Sanjam o salezijan-ski družini z duhom Valdocca po don Bosko­vem vzoru, ki živi za mlade in jih resnicno ljubi v Gospodovem imenu. Sanjam salezijansko družino, ki prvenstve-no izbira najbolj uboge, zapušcene, odvrže­ne, izvzete mlade, tiste, ki so doživeli kakr­šenkoli napad ali nasilje, kot je to storil don Bosko. Ce je tako, bo Marija Pomocnica še naprej pomagala naši Družbi in družini. Vsem vam z naklonjenostjo ponavljam besede papeža Franciška: Sanjajte, sanjajte velike sanje. Sanjajte in uresnicite sanje. 5 Aktualno MORE KORONA PRINESTI KAJ DOBREGA? BOŠTJAN JAMENIK, sdb delegat za salezijansko mladinsko pastoralo Naslov namiguje na odlomek iz Jane-zovega evangelija, ko Natanael o Jezu­su vpraša Filipa: »Iz Nazareta more biti kaj dobrega?« (Jn 1,46) Kakor so se ljudje spraševali o Jezusu, mu neka­teri pritrjevali, drugi hvalili, tretji pa bili v dvomih ali ga preganjali, tako se tudi danes glede koronavirusa krešejo razlicna mnenja. Ne bom se spušcal v podrobnosti, vendar nas že pogled na številke okuženih po vsem svetu, kamioni krst v Italiji, osebne izkušnje obolelih, zaprtje šol in drugih ustanov ter nenazadnje lastno doživljanje karantene ne morejo pustiti ravnodušnih. Zato je ob tej preizkušnji za celotno cloveštvo na mestu vprašanje: More korona (virus) prinesti kaj dobrega? NOV VIRUS – »NOVA SPOZNANJA« Virus SARS-CoV-2. Bolezen COVID-19 ali bolj posplošeno koronavirus nas je v zadnjih tednih prisilil k drugacnemu življenju, kot smo ga bili vajeni do sedaj. Življenje za šti­rimi stenami nas je spodbudilo, da smo vec skupaj in da je vec medsebojne interakcije. Seveda ni receno, da je tudi vec pogovora. Hkrati se je verjetno ob vseh teh dogodkih marsikdo zacel spraševati tudi o lastnem obstoju in smislu življenja, zato lahko ta cas imenujemo tudi cas izzivov in priložnosti. Nekatere stvari se že nakazujejo. Ustavi se. Prva pozitivna stvar je vsekakor to, da imamo – vsaj nekateri – vec casa zase: da imam vec casa za molitev, da lah­ko v miru v roke vzamem kakšno knjigo, pospravim sobo in uredim vse tiste stvari, za katere se prej nikoli ni našlo casa. To-rej, imam priložnost, da »zlezem na zeleno vejo«. Cas za bližnje. Moram priznati, da imam v tem zadnjem obdobju veliko vec casa za svoje sobrate. Skupaj tako pogledamo kak­šen film, prijetno je skupno popoldansko delo, pa tudi družabne igre so dobra po­pestritev in priložnost za medsebojno po­vezovanje. Nenazadnje je sedaj cas tudi za kakšen klic ali pogovor, za katerega prej ni bilo casa. Verjamem, da se je marsikomu v dnu duše zopet zdramil cut in želja po presežnem, duhovnem, po Bogu. Bi si lahko želeli še kaj boljšega? Novi nacini komunikacije. Ne spomnim se, kdaj sem se o socialnih omrežjih in aplika­cijah toliko in tako hitro naucil. V zadnjih nekaj dneh sem spoznal cel kup možnosti (Skype, Messenger, Hangouts, Microsoft teams, Zoom …), s katerimi lahko koga poklicem ali pa sklicem sestanek. Ugotovil sem, da lahko preko tega pošiljamo tudi dokumente in še marsikaj drugega. Takšen nacin, ceprav ni enak kot v živo, je vseeno zelo dobra rešitev, uporabna tudi kdaj v pri­hodnosti in nenazadnje je tudi zabavna. • Solidarnost in sodelovanje. Žalostno je, da šele v težkih situacijah na plano spet privre cloveška dobrota. Vendar v teh dneh doži­vljam prav to. Podarjene maske in drug za-šcitni material, skupno iskanje slovenskih strokovnjakov glede možnosti za izdelavo respiratorjev, žrtvovanje številnih zdra­vstvenih delavcev, izrazi socustvovanja nam govorijo prav o tem. Da bi teh kreposti ne pozabili prehitro. Življenje je dar. V bolezni doživljamo lastno šibkost, ranljivost ter dejstvo, da ne razpola­gamo s svojim življenjem. Da nam je podar­jeno. Doživljamo lahko strah pred izgubo ali pa v teh trenutkih obcutimo hvaležnost za vse, kar nam je podarjeno. Nekatere je to spodbudilo k razmišljanju o nadnaravnem, o smislu življenja, morda celo o obstoju Boga. Ali ni to nekaj cudovitega? Sveta maša je zakon. Šele sedaj, ko lahko sveto mašo in druga bogoslužja spremlja-mo preko interneta, televizije, radia, se to-liko bolj zavedamo pomena bogoslužja. Ni samoumevno, da lahko gremo vsak dan k sveti maši in kako to sedaj pogrešamo. NIC VEC PO STAREM Srecanje Jezusa s Filipom in kasneje z Nata-naelom je vsekakor vplivalo na njuno življe­nje. Natanael je postal Jezusov ucenec, Je­zus pa nam je razodel pravo podobo Boga, spremenil nacin delovanja in življenja. Zato sem preprican, da bodo trenutni dogodki privedli do spremembe v našem življenju. Ucenje. Ta majhen virus je v nas, ne vec rosno mladih, sprožil hitro ucenje in pribli­ževanje svetu, v katerem so mladi zelo do­maci. Vstopili smo v svet novih generacij. Verjetno smo odkrili – ce tega nismo vedeli že prej – da vse novo ni zanic. Da obstaja Preprican sem, da bodo trenutni dogodki privedli do spremembe v našem življenju. veliko vec možnosti, kot smo si jih prej lah­ko predstavljali. In da nam mladi lahko pri tem pomagajo. Vrednote. Verjamem, da obstaja tudi obra­tni proces, ko ob karanteni, samoizolaciji in vseh drugih omejitvah cutimo potrebo po socialnih stikih, pogovoru in druženju. Ko se zavedamo, da tehnologija ni dovolj. Ko znova odkrivamo kreposti, kot so solidar­nost, medsebojna bližina, potrpežljivost … Verjamem, da se je marsikomu v dnu duše zopet zdramil cut in želja po presežnem, duhovnem, po Bogu. Bi si lahko želeli še kaj boljšega? POGOVARJALA SE JE BLAŽKA MERKAC, sals Emile, hvaležna sem tvojemu odzivu na povabilo, da salezijan-ski družini v Sloveniji predstaviš salezijansko mladino v Siriji. A zacniva pri tebi ... Sem študent 3. letnika Univerze v Alepu, smer trgovina in ekonomi­ja. Upam, da bom naslednje leto diplomiral. Delam v družinskem podjetju, ki se ukvarja z zvocnimi in svetlobnimi sistemi. Sem ani­mator in clan voditeljev našega oratorija Don Bosco Alep. Priprav­ljam se tudi na obljube pri salezi­jancih sotrudnikih. Starša Joseph in Nicole sta aktivna sotrudnika in že od malih nog vkljucena v ora­torij. Tam sta se tudi spoznala. V Siriji sta poznana kot glasbenika, saj sodelujeta na vseh glavnih dogodkih in prireditvah. Imam še sestro Emily s posebnimi potreba-mi. Vkljucena je v dnevnovarstve­ni center, kjer se ukvarja z rocnimi spretnostmi. Smo katoliška druži­na, ki skuša svojo vero konkretno živeti vsak dan. Vojna v Siriji poteka že dolgo in še kar traja. Kako je vplivala na življenje mladih v Alepu? Vojna se je zacela 2012. Bili smo popolnoma prestrašeni, ko smo slišali zvoke bomb in krogel. V naslednjem obdobju je bilo moje mesto vsakodnevno bombardi­rano. Veliko ljudi je bilo ubitih na ulicah, domovi niso bili varni in na Ime Emile Nakouz Starost Država Sirija Mesto Alep Župnija župnija sv. Matilde Najljubši letni cas poletje Najljubši okus sladoleda absolutno cokolada Potovanje z vlakom ali letalom? z letalom ... tako lepo je videti oblake in Zemljo od zgoraj Najljubši svetnik? sveti Janez Bosko sploh ni bilo kraja v Alepu, ki bi bil varen. Žal je za vecino ljudi smrt postala zelo obicajna, predvsem mladi so zaradi izkušnje, ko so mnogi njiho-vi prijatelji vsakodnevno izgubljali življenje, postali do smrti neob-cutljivi, brezbrižni. Prihodnost se nam je zdela izgubljena … nikamor se nismo mogli premakniti, ni bilo dela ne šole. Vsakodnevne dobri­ne, kot so elektrika, voda, hrana, gorivo, plin, s katerim bi se greli med zimo, vse je bilo izgubljeno. Mnogi mladi so že 2012 odšli v vojsko in do danes se jih vecina ni vrnila, ker se vojna še ni koncala. Spet drugi so iz Sirije odšli v Evro­po, Kanado, Libanon in tam ostali. Nekateri so sicer ostali, a so se po­razgubili po celi Siriji. Malo mladih je ostalo v Alepu. V oratoriju smo kljub vojni na­daljevali s svojim poslanstvom. Vcasih se pripeti, da moramo za kratek cas vse zapreti zaradi ne­varnosti za naše mlade in otroke, a nikoli za dolgo. Salezijanci že od zacetka mocno podpirajo mlade in otroke, kjer pac lahko – mate-rialno, duhovno, moralno. Ani­matorji za oratorij pravimo, da so pljuca, kjer lahko zadihamo in si oddahnemo. Tudi sam sem se pocutil izgublje­nega. Nisem mogel na fakulteto, na delo, življenje se je ustavilo. Spraševal sem se o smislu, priho­dnosti. Za celo družino so bili tež­ki casi, krepili smo se v zaupanju Bogu, da bo On poskrbel za nas. Hvala Bogu, danes je v državi bo­lje, najhujše je mimo. Sirija po­novno živi in vsi upamo in moli-mo, da se bo v naša srca ponovno vrnil mir in bomo lahko na novo zaživeli in obnovili državo. Pred dvema letoma, ko sva se srecala v Libanonu, sem slišala veliko pricevanj o preizkušnjah pa tudi o upanju, veri, prijatelj­stvu, o salezijanski družini, ki je bila glavni steber podpore. Confronto v Libanonu leta 2018 je potekal na temo Mladi, vera in EMILE Z DRUŽINO foto: osebni arhiv poklicno razlocevanje. Bil je spod­buda, da gremo v življenju naprej. Zbrali smo se mladi iz razlicnih držav Bližnjega vzhoda (Sirija, Li-banon, Egipt, Irak, Sudan), nismo se poznali, a smo zacutili in pre­poznali, da nas povezuje isti sale-zijanski duh. To upanje in pozitivno naravna­nost so na nas prenesli salezijanci, ki so nam vlivali upanje, dali obcu­tek, da smo pomembni. Skupaj so nas povezali v molitvi, igri in po­govorih, ki so nam odpirali nova spoznanja. Mladi smo se med se­boj spodbujali in opogumljali. Za zgled nam je bil tudi don Bosko, ki se je v svojem casu prav tako so­ocal z vojno in krizo, a je zaupal v Božjo pomoc in pomoc Marije Po-mocnice. Koliko oratorijev imate v Siriji? V katere programe si vkljucen? ORATORIJSKE DEJAVNOSTI foto: osebni arhiv Imamo tri oratorije: v Alepu, Kafrounu in Damasku. Glavni pro-grami za mlade in otroke so kate­kizem, mladinske skupine, ucna pomoc, športne aktivnosti, pevski zbor, srecanja za študente, ora­torijski dnevi in animacija pri ne­deljskih mašah. Sam sem odgovoren za pevski zbor, igram tudi klavir, pomagam pri ucni pomoci, sodelujem pri srecanjih za študente, sem del košarkarske ekipe in eden izmed voditeljev oratorijskih dni. Papež Francišek vidi v mladih tiste, ki bodo zgradili nov svet upanja in veselja. Ali verjameš, da to zmorete? Da, verjamem, da bomo mladi zgradili nov svet, poln upanja in veselja. Ce živimo po Božji volji in uresnicujemo svoje poslanstvo v vsakdanjem življenju, potem že gradimo nov svet. Papež Franci­šek je rekel, da verjame in nam zaupa, da lahko naredimo velike spremembe v svetu, vsak s svojim življenjem. Preprican sem, da je generacija mladih v Alepu dožive-la stvari, za katere ne želimo, da se ponovijo, in se bomo prav zato trudili za boljši svet. Emile, hvala za tvoj cas. Kaj želiš sporociti salezijanski mladini v Sloveniji? Vsi imamo težave v življenju in vcasih ne vemo, kako naprej. Po-ložite svoje življenje v Božje roke in zaupajte v Marijo Pomocnico. Zgledujte se po don Bosku, ki je molil, zaupal in delal za dobro drugih. Meni se zdi to kar dober recept. Uskovniska kapljica UPAJ SI SANJATI Draga Uskovnicarka, dragi Uskovnicar! Smo v postnem casu, casu trpljenja in od­ povedovanja ... Pa še koronavirus razsaja in je še težje ... A kako to, da sem te videla, kako si si z ve­ seljem vzel cas za svojo družino kljub temu, da si imel veliko dela za šolo? Ali ko si spod­bujal prijatelja, da ni obupal, ter takrat, ko si z veseljem spremljal mašo, ceprav po te­leviziji ... To je pravi post, dejanja storjena iz ljubezni. Ko pa tega ne moreš storiti iz ljubezni do drugega, lahko iz ljubezni do Je­zusa. Pomisli, koliko dobrih del in odpovedi si v zadnjem casu storil iz ljubezni? »Mi ljubimo, ker nas je on prvi vzljubil.« (1 Jn 4,19) Koliko dobrega, vkljucno s svojimi dolžnostmi, lahko narediš iz ljubezni in z ve­seljem? Ali se zavedaš, da si ljubljeni Božji otrok? Jezus je rekel: »Kdor ne nosi svojega križa in ne hodi za menoj, ne more biti moj ucenec.« (Lk 14,27) Ni rekel, kdor hodi za menoj, mu ne bo treba nositi križa. Pot za Jezusom gotovo ni najlažja. Ali v svojem živ­ljenju izbiraš lažjo pot? Pravo pot? Za zgled so ti lahko svetniki: • Ne pozabite, da prava ljubezen ne postavlja pogojev; ni preracunljiva in se ne pritožuje, ampak preprosto ljubi. Sv. Janez Pavel II. • Merilo ljubezni je, da ljubimo brezmejno. Sv. Avguštin • Odkrila sem paradoks, da ce ljubite do bolecine, ne ostane nic bolecine, samo vec ljubezni. Sv. mati Terezija • Nic vec mi ni ostalo, a še vedno imam svoje srce, s katerim lahko ljubim. Blažena Chiara Luce Si upaš iti za Jezusom? Ven iz množice, iz pricakovanj družbe, pricakovanj svojih star-šev? Si upaš sanjati svoje sanje? Sanje, ki jih je vate položil Bog in jih je prvi sanjal prav On. V tem mesecu ti želim, da bi se odprl Božji ljubezni in se je veselil tako, da jo izkazuješ bližnjim. Dobro izkoristi cas in ostani zdrav! Tvoja uskovniška kapljica Srecanja z Bogom DOLŽNIKI ALI UPNIKI? KLEMEN BALAŽIC, sdb delegat za salezijansko poklicno pastoralo Ljudje, ki so dozoreli v življenju milosti, svetniki in resnicni kristjani, ki obicajnone delajo hrupne reklame glede sebe, ostro obcutijo svoj dolg do Boga. Beseda »dolg« pomeni »dolžnost«,ki jo imamo do nekoga drugega. O Bogu razmišljajmo kot sinovi in ne kot sužnji. Na zacetku duhovnega življenja se ponavadi ne cutimo dolžniki pred Bogom in prav tako mnogokrat ne pred ljudmi. Groba duša ne bo opazila dolga; zrela duša se bo zavedala mnogih nepopolnosti v odnosu do bližnjega in Boga in se zavedala dolga. Ved-no bo cutila, da ji manjka še veliko. Kdor je okusil Božje odpušcanje in potrpljenje, se mu ne more vec izogniti, a obcutek pred Bogom, kljub zavedanju pomanjkljivosti, ni stiskajoc, zatirajoc, temvec se pojavi cude­nje, veselje otroka, presenecenje, sreca za nekaj, kar je vecje od nas. Kakšno je naše stanje dolga: Ali smo prav zares dali, kar smo morali dati? Ali smo bili takšni Božji otroci, kot bi morali biti? Ali smo bili kristjani, kakršni smo morali biti? Ali smo svetišce Svetega Duha, kar bi morali biti? Ali ljudem okrog sebe res nicesar ne dolgujemo? Ali smo bili ljudje, kakršni smo mogli biti? Jaz nisem duhovnik, salezijanec kakršen bi rad bil. Zelo dobro vem, da mi veliko manj­ka, da bi lahko bil takšen redovnik, kakršen bi mogel in moral biti. V marsicem sem dolžnik do ljudi, ki jim moram služiti ali sem jim služil: dolžnik vecje ljubezni, globlje po­zornosti, resnicnejše ljubezni. Nisem sin, kakršen bi moral biti, in nisem brat, vnuk, stric, kakršen bi moral biti. Vem, da redovni sobratje od mene pricakujejo vec ljubezni. Po mojem imajo pravico in zavedam se, da so ta pricakovanja upravicena. Veckrat bi si želel bolj ljubiti, bolj bi bil rad prijazen in bolj odprt do drugih. Ko dovo­lim, da te misli vstopijo v moje srce, pocasi foto: neža lajevec postajam dolžnik. Pred Bogom stojim: Ni-sem ljubil, kot bi moral ljubiti, nisem dal, kolikor bi moral dati, svoje življenje sem iz strahu in sebicnosti obdržal zase. In takrat zacnem pri Bogu, ne pri sebi. To me ne na­polnjuje s tesnobo, ampak potrebo, da to izrocim Bogu. Bog ima z nami toliko potrpljenja. Ceprav bi nekdo drug storil grehe, ki bi bili objek­tivno vecji od mojih, ali bi mi storil stvari, ki jih nisem storil nikdar, sam vem, da je moja narava pred Bogom narava dolžnika. Vem, da moram biti v resnici, in vem, da o mojem življenju ne bo odlocalo to, kar mi je naredil nekdo drug, temvec to, kar sem naredil sam. ŠE CELO JEZUS SE JE PREDSTAVIL KOT DOLŽNIK PRED SVOJIM OCETOM. BOG OD BOGA, LUC OD LUCI, PRAVI BOG OD PRAVEGA BOGA, HVALEŽNI SIN, KI NIKDAR NE SKLENE SVOJEGA RADOSTNEGA DOLGA DO OCETA, OD KATEREGA JE VSE PREJEL. Bog ve, ce je kdo med nami sposoben razu­meti veselje otroka, ki mu ne uspe v svoje male rocice stisniti ocetove velicine in je srecen, da je Bog tako vecji od njega. »Ce bi me ljubili, bi se razveselili, da grem k Ocetu, saj je Oce vecji od mene.« (Jn 14, 28) Veckrat razmišljamo kot upniki. Koliko ljudi je ozkosrcnih, niso se sposobni navdihova-ti pri velikodušnosti življenja, obsedeni so s tem, kar manjka. In na drugi strani, koli­ko je ljudi, ki jih je življenje postavilo pred velike preizkušnje, invalidi ali ubogi bratje in sestre z neverjetno veselim in hvaležnim srcem, ki vedno opazi in se vedno razveseli tega, ker ima. Kolikokrat je bila moja vera ponižana ob veselju teh bratov, bolnih in umirajocih. Vedri dolžniki pred mojim ža­lostnim srcem upnika. Postanimo v teh dneh velikonocnega casa hvaležni dolžniki pred Vstalim! Nekatere misli so vzete iz knjige Henri J. M. Nouwen, Živeti kot ljubljeni, Družina 2013. Salezijanski molitveni namen maj Za nove duhovniške poklice, da ne bi kršcanska obcestva v Evropi in po svetu ostala brez svetih zakramentov. junij Za šolarje in študente, da bi z izpolnjevanjem vsakdanjih dolžnosti in redno molitvijo posvecevali svojo mladost. julij Za bolne in preizkušane brate in sestre, da v casu dopustov in pocitnic ne bi pozabili nanje in jim znali lajšati stiske. 13 Pota vzgoje STARŠI, POZNATE JEZIK LJUBEZNI SVOJIH NAJSTNIKOV? GAŠPER M. OTRIN, sdb vzgojitelj v domu janeza boska, želimlje Od nekdaj clovek ljubi in je ljubljen in ima potrebo po ljubezni, pa naj gre za majhnega otroka, najstnika, odraslega ali starostnika. Najvecji izziv za starše ostaja obdobje najstništva, kako potešiti potrebo po ljubezni, kako na custveni ravni ucinkovito sporocati ljubezen. ENAKI IN DRUGACNI KOT NEKDAJ Kljub temu da so današnji najstniki precej drugacni kot tisti nekdaj, pa so vendarle tudi enaki. Opažamo lahko izrazite teles­ne in umske spremembe, najstnik vstopa v dobo razuma. Kot nekdaj tako tudi da­nes preizkušajo osebne moralne vrednote, ali se bodo lahko oklenili prepricanj svojih staršev, s katerimi so odrašcali, ali se bodo obrnili stran. Razmišljajo o spolnosti in o za­konu, o svoji družbeni vlogi, ki jo imajo kot moški in kot ženska. V njih pa se porajajo tudi mnogi dvomi o prihodnosti. Tisto, kar je danes najbolj drugace v primer-javi s preteklostjo, pa je odrašcanje ob teh­nologiji. Mladi danes nimajo vec spomina »pred spletom«, spreminja se nacin medo­sebnih odnosov in nacin komuniciranja. Dru-ga razlika je védenje in izpostavljenost nasi­lju. Drugacna je tudi oblika družine, v katerih živijo: jedrne, razširjene, reorganizirane idr. Veliko vecje je védenje in izpostavljenost spolnosti ter razširjenost vsebin dosegljivih na spletu. Drugacnost je tudi v moralnih in religioznih vrednotah v postkršcanski dobi. 5 JEZIKOV LJUBEZNI NAJSTNIKOV Po mnogih letih dela z zakonci, družinami in posamezniki je Gary Chapman razvil pov­sem svoj, danes zelo znan petdelni princip ljubezni: 5 jezikov ljubezni. Glavni jeziki lju­bezni so po njegovem: besede potrditve, posveceni cas, darila, usluge in dotiki. Ena od kljucnih nalog staršev je, da ugotovijo, kateri jezik ljubezni govorijo njihovi otroci, da bodo lahko njihovi »rezervoarji« za lju­bezen polni. Namen teh jezikov ljubezni je, da se starši naucijo govoriti jezik najstnika in ne svojega. Kljucno vprašanje pa je: Kako se najstnik cuti ljubljenega? v Besede potrditve. Najstniki išcejo lastno identiteto, primerjajo se s sovrstniki, cu­tijo se negotove in z malo samozavesti. Od staršev potrebujejo besede potrditve in pohvale. Prepoznati je treba njihov trud in dosežke, pohvaliti podrobnosti. Potrditi tudi fizicne in osebnostne last-nosti, pohvaliti jih v prico drugih. Beseda naklonjenosti »rad/a te ima« je kljucne­ga pomena in jo želijo slišati od staršev. v Dotik. Ta jezik je treba govoriti ob pri­mernem casu, na primernem kraju in na primeren nacin. Dotikanje najstnika bo skoraj vedno neprimerno, ko bo ta jezen. Najstniki tudi v vecini nocejo, da se jih starši dotikajo in jih objemajo v javnosti ali pred prijatelji. Ugotoviti je potrebno nacin dotikanja, ki ustreza: božanje po hrbtu, trepljanje, objem ... in pravi tre­nutek. v Posvecen cas. Zahteva vec casa kot drugi jeziki ljubezni. Najstnik mora imeti obcu­tek, da je pomemben. Starši mu to spo­rocajo preko ocesnega stika, besed, do-tika in telesne govorice. Ko boste z njim, se mu je potrebno popolnoma posveti-ti, mu prisluhniti, postavljati vprašanja in izraziti razumevanje, da je bil slišan. Starši morajo uporabljati »jaz trditve« in ustvarjati okolje za posvecen cas, npr. izlet. Brez kakovostnega casa s starši se najstnik ne bo cutil ljubljenega, tudi ce starši govorijo druge jezike ljubezni. v Usluge. Starši nikakor ne smejo zapasti v manipulacijo na nacin »jaz bom ..., ce boš ti«. Gre za to, da za najstnika delate stvari, ki jih sam ne more narediti. Gre pa tudi za to, da najstnika usposobite, da se razvija in služi drugim. Usluga je lahko pomoc pri težki nalogi, priprava najljub­šega prigrizka, ce ima za seboj težek dan, pomoc pri športni vadbi itn. v Darila. Gre za vidne in otipljive dokaze ljubezni in ne za nagrado po opravljenem delu. Darilo tudi zahteva svoj obred, po­membno je, kako je zavito, kdaj ga izroci­te, kaj ob tem poveste. Namen obdaro­vanja ni samo, da nek predmet zamenja lastnika, pac pa izražanje custvene lju­bezni. Upoštevati je treba tudi njihova zanimanja, darilo pa izrociti na skrivaj. Darilo je nekakšen opomnik, da te ima­jo starši radi. Bolj ko cena darila je po­membna ustvarjalnost. ODKRIVANJE JEZIKA LJUBEZNI Najstniki morajo prejemati ljubezen star-šev v vseh petih jezikih ljubezni. Ne gre za to, da starši govorijo samo enega, ostale pa zanemarjajo. Dejstvo je, da glavni jezik ljubezni najstnika bolj nagovarja in bo hit-reje napolnil njegov rezervoar ljubezni. Po drugi strani pa drugi štirje jeziki ne morejo napolniti rezervoarja ljubezni, ce starši za­nemarijo glavni jezik ljubezni. Zato je tako pomembno, da ga starši odkrijejo. Odkriva­nje naj bi potekalo v treh korakih: v Spraševanje. Preko vprašanj lahko ugo­tovite glavni jezik ljubezni: »Kako bi lah­ko svoji babici najbolje pokazala, da jo imaš rada?« Odgovor lahko razkrije, ali bo to dotik, cas, usluga, darilo ali topla beseda. v Opazovanje. Opazujte najstnikovo vede­nje, kako izraža ljubezen ali naklonjenost do drugih; nad cim se pritožuje ali kaj vas prosi. v Eksperimentiranje. Vsak teden se osre­dotocite na enega od petih jezikov lju­bezni ter opazujte najstnikov odziv. Na izbiro mu lahko daste dve stvari in vidi­te, kaj izbere (npr. ali darilo ali posvecen cas). foto: neža lajevec Z ul'ce SKUPAJ SMO V TEM IN BOG JE Z NAMI POLONA DOMINIK, sals laiška misijonarka v adis abebi, etiopija Zgodilo se je v petek, 13. marca: prvi potrjeni primer koronavirusne okužbe v Etiopiji. Okužbo je prinesel Japonec, ki je priletel iz Burkine Faso. Avstrijska organizacija je še isti dan poklicala v domovino dva sodelavca, avstrijska prostovoljca. Španska prijateljica je prav tako odšla. Države in organizacije se zavedajo, da je prihodnost v državah tretjega sveta nepredvidljiva in lahko predvidevamo katastrofo. MEDIJI SO SKORAJ DVA TEDNA veselo mirili ljudi, da ni razloga za skrb, da je vse pod nadzorom, ceprav potniška letala pri­dno letijo. Vsi potniki morajo za dva tedna v karanteno, za katero je vlada rezervirala ne­kaj hotelov in šol. Kaj potniki pocnejo ta dva tedna, se ne ve. Druga realnost je psihološki vpliv okužbe. Panika, nakupovanje higienskih in prehram­benih artiklov, takojšnje pomanjkanje in na­rašcanje cen se najbrž ponovi v vsaki državi. Širi se strah in predsodki. Kot smo se Sloven-ci »bali« srecati Kitajca, tako se Etiopci boji­jo, ko vidijo belca. To obcutim na lastni koži. Ko te srecajo, si zakrijejo obraz. Avstrijca, ki sta pred odhodom domov opravila par na­kupov, so celo nadrli, pljuvali prednju in za njima vpili korona! Ko sem prejšnjo nedeljo šla k maši v dva kilometra oddaljeno Meka­niso, sem obcutila drugacne poglede kot po navadi: nic kaj prijetne, ceprav nihce ni plju-nil predme. Zelo hitro sem se odlocila, da je samostojnih vecurnih pohodov po mestu za nekaj casa konec. Nekateri so nejeverno za­mahnili, ceš da pretiravam. A kmalu je nekaj april 2020 ambasad svojim ljudem poslalo prav to opo­zorilo: ne hodite sami po cesti, ker tvegate nasilje nad seboj zaradi obtožb prinašanja koronavirusa. Tukaj ga imenujejo »bolezen belcev«. V nekatere celo mecejo kamenje. A odbijajoci pogledi bolijo še bolj kot kamen. Kljub zacetni paniki vlada skoraj dva tedna ni ukrepala, razen da je zaprla vse šole. Otroci sicer niso v šolah, gotovo pa tudi ne doma. Vecina niti nima spodobnih domov, kamor bi se zaprli. Odrasli ves cas delajo, milijoni živijo v obicajnem vrvežu družbe. Sama sem tukajšnje dogajanje povezovala s tem, kar se je zgodilo v vecini evropskih držav, hkrati pa ohranjala prostorcek za upanje, da je morda res, kar »pojejo« tukaj, da so afriške države cudežno zašcitene in da jim bo prizaneseno z najhujšim … A ti upi so se razblinili konec marca, ko so med ljudstvom (ne tujci) potr­dili nove okužbe. To gotovo ne pomeni nic dobrega in prinaša predvidevanja o mnogih drugih obolelih. foto: osebni arhiv KAJ TO POMENI ZA BOSCO CHILDREN? Smo šola, smo pa tudi dom za ulicne otroke. Ker smo šola, smo ubogali vlado ter prekini­li pouk. Otroci morajo ostati doma. Njihov dom je tu, pri nas! Sprejeli smo še dodatnih devet fantov, ki se sicer dnevno vracajo na ulico. Spremenili smo program in ga prilaga­jali glede na razvoj dogodkov. Fantje so postajali vedno bolj napeti in morali smo se pogovoriti, kako naprej. Ceprav ima­jo veliko sreco, da so v tem casu pri nas, je 15-letnike težko dolgo ohranjati zadovoljne. Tudi iger se navelicajo, celo nogometa. Glede na to, da naša ustanova ni sirotišnica, temvec je namenjena reintegraciji otrok nazaj v dru­žine, so se naši pogovori obrnili v to smer. Naš program vsebuje pomembno komponento »stik z družino«. Po vstopu v ustanovo fantu pomagamo, da postopoma ponovno vzposta-vi stik in sicer preko obiskov na domu. Med bivanjem pri nas je veliko fantov vzpostavilo dober stik z družino, ki sicer živi dalec in gre-do z veseljem domov na obisk, kar pomeni, da smo pri našem programu uspešni. Fantom smo predstavili možnost, da doma pocakajo na koncanje koronavirusnega po­ložaja. Mnogi živijo dalec od mest in so tam veliko bolj varni pred okužbo kot v glavnem mestu. Tudi sami so rekli, da bi radi pomaga­li domacim, ce bo potreba. Kakih 30 se jih je tako odpravilo na razlicne konce države. Do-bili so nove hlace in cevlje, razkužilo, posla­dek, nekaj žepnine za prevoz ter seznam te­lefonskih številk, kamor nas lahko kadarkoli poklicejo. V casu, ko nihce ne ve, kako prav ravnati, upamo, da bo mladim vse to koris­tilo. Hvala Bogu, sem nakupila ravno dovolj novih cevljev. ŽIVLJENJE SE VESELO NADALJUJE. Dopol­dne delam bodisi v skladišcu bodisi z ostali-mi socialnimi delavci v razredu, potem se jim pridružim pri delu v okolici. Vmes so dolgi odmori za igre, ko se jim pridružim pri športu ali prinesem namizne igre, s katerimi se radi zamotijo. Ker je vec športa, je tudi vec po­škodb, zato me veckrat na dan poišcejo, da namažemo, »pošpricamo, zaflajštramo« … In kako sem vesela, ko mi fant že naslednji dan pove, da ga ne boli vec … Vse to zadostuje, da sem zadovoljna, ker sem ostala tukaj. Lahko bi se vrnila domov v izolacijo in se pocutila nekoristno. Srecna sem, da sem v teh težkih casih z njimi. In nemalo od njih se mi veckrat na dan zahvali za kakšno stvar, ki jo ponudim. Don Bosko je dejal, da ni dovolj, da imaš mlade rad. Mladi morajo to cutiti. In tako vidim, da cutijo, da jih imam zelo rada in zaradi njih nisem doma v teh kriznih casih. ZA VSEM JE VEDNO RAZLOG, pomen, smisel. Vsak vecer sem zelo utrujena, a mi je tudi prijetno, saj pomeni, da sem veliko naredila. Po vecerni molitvi si rada vzamem cas, da poklicem koga domov, saj mi manjka domacih odnosov, še posebej v tem casu, ko ni drugih prostovoljcev. Še dobro, da je tu starejši salezijanec Angelo, ekonom, ki ima veliko izkušenj in mi svetuje, kako naj delu­jem, razmišljam … Bil je misijonar v vojnih razmerah v Eritreji, v najhujših casih. Zato ve, v kaj se lahko vse skupaj razvije. Vseeno pa pravi: »Sprosti se, ne razmišljaj in ne obremenjuj s svojimi skrbmi domacih salezijancev. Sami morajo predlagati rešitve, ti pa jim sledi. Stori, kar lahko, kar te prosijo, drugo prepusti Bogu. Skupaj smo v tem in Bog je z nami, tako kot Marija Pomocnica. Tvoja navzocnost tukaj je dragocena, saj je to Božja ljubezen do teh posebnih otrok.« Andrej Majcen - glas svetosti in znamenja »BOG JE LJUBEZEN,REŠIL ME JE POGUBE« ALOJZIJ SLAVKO SNOJ, sdb vicepostulator »Moram zapisati, da dam Bogu cast in hvalo,« piše mož, ki šestintrideset let in pol ni opravil svete spovedi. »Osebno sem preprican, da sem zmogel storiti omenjeni korak po priprošnji Božjega služabnika Andreja Majcna. Globoko sem preprican, da je bil resnicno moralni cudež, ki najbrž v marsicem presega fizicne cudeže. Zato sem to tudi zapisal kot pricevanje, ki naj se uporabi pri postopku za beatifikacijo Božjega služabnika Andreja Majcna.« V potrditev tega pricevanja (6. marec 2006) navedimo še kako drugo izkušnjo, ki kaže, kako nam zatekanje k temu Božjemu možu pomaga premagovati razne življenjske sti­ske. Gospa M. G. pravi: »Nikoli še nisem srecala cloveka, ki bi tako zelo ljubil druge ljudi. Stal ti je ob strani, dajal obcutek, da si zanj edini in da je to, kar pripoveduješ, zanj najpomembnejše na svetu … Zame je bil izjemna osebnost in vesela sem, da je bil prisoten na najini poroki kot tudi to, da sem imela sreco, da sem ga poznala … V zad­njem casu pa se veckrat z mislimi vrnem k njemu in najbolj presenetljivo je, da me ob tem še vedno prevzame isti obcutek umir­jenosti in pozitivne energije. Kot da bi bilo življenje dosti lažje in enostavnejše. Najbolj zanimivo pa je, da mi je mož v zadnjem casu veckrat dejal, kako sem postala umirjena in zadovoljna.« (10. december 2007) »Že petinpetdeset let je namrec diagnoza moje bolezni astma,« se glasi pricevanje neke redovnice. »Sredi februarja letos so mi zdravila, predpisana od zdravnika pul­mologa, ki sem jih do takrat uporabljala za blaženje astme, zacela povzrocati hude stranske ucinke, zlasti zelo hitro slabšanje vida. Znašla sem se v veliki stiski,« piše se­stra. Potem pa nadaljuje: »Z goreco prošnjo sem se obrnila na gospoda Majcna, naj mi pri Bogu izprosi zdravje. Ko sem po nekaj dneh … dobila devetdnevnico z molitvami, da bi nas dobri Bog uslišal po priprošnji Božjega služabnika Andreja Majcna, so se mi v molitvi pridružile še nekatere druge osebe. Hkrati sem prenehala z jemanjem vseh zdravil proti astmi … Niti z astmo niti z vidom nimam vec težav. Prisrcno se zah­valjujem Bogu, da mi je v svoji dobroti na priprošnjo svojega služabnika izkazal to ve­liko milost. Prosim ga, naj me še naprej oh-ranja v zdravju.« (24. avgust 2009) MOLITE ZA PRIPROŠNJO BOŽJEGA SLUŽABNIKA ANDREJA MAJCNA IN USLIŠANJA SPOROCITE! POSTULATURA RAKOVNIŠKA 6, 1000 LJUBLJANA »V zadnjih dveh številkah revije Ognjišce je bilo veliko zapisanega o Božjem služabniku Andreju Majcnu in vsakic, ko sem prebirala te vrstice, mi je nekaj reklo, da vam moram napisati našo zgodbo,« piše B. P. 1. oktobra 2009. Pripoveduje, kako je darovala za sve-to mašo v cast sv. Dominiku Saviu in molila za beatifikacijo Andreja Majcna. Ni še mini-lo mesec dni, ko je na svoje veliko veselje ZAKLJUCNA SEJA ŠKOFIJSKEGA POSTOPKA ZA BEATIFIKACIJO IN KANONIZACIJO BOŽJEGA SLUŽABNIKA ANDREJA MAJCNA, LJUBLJANA RAKOVNIK, 27. SEPTEMBRA 2019 foto: marko suhoveršnik izvedela za svojo težko pricakovano nosec­nost. »Z molitvijo sem se redno zatekala k Andreju Majcnu in ga prosila, da bi bilo z ot-rockom vse v redu (kot da bi ves cas slutila, da gre nekaj lahko narobe). Vso nosecnost sem se dobro pocutila … Nedavno pa so se stvari zacele zapletati … Res ni bilo lahko. Nisem mogla verjeti, da po vseh težavah, ki jih prebrodiš, ko koncno misliš, da se ti je le uresnicila želja, da se lahko spet nekaj tako zakomplicira. Vendar se je izkazalo, da se je to zgodilo v najboljšem možnem casu, da ce bi se zgodilo kasneje, verjetno otrok ne bi preživel, ce bi se zgodilo prej, pa ravno tako«. Mamica je srecno rodila nedonošencka, a decek je rasel in se krepil – bi lahko rekli z evangeljskimi besedami. Potem pa nadaljuje: »Vsak dan se z molit­vijo in priprošnjo za zdravje in dober razvoj sina obracam k Andreju Majcnu in se tudi zahvaljujem Mariji in Jezusu za cudež, ki ga je bila naša družina deležna. In vem, da je k temu veliko pripomogla molitev za beati­fikacijo Andreja Majcna. Verjamem, da se vse zgodi z [Božjim] namenom, in molitev je tako mocna stvar, da sama komaj doje­mam, kakšno moc dobim, ko se obrnem na Boga.« V zarji Marijine sobote 8. februarja 2020 nas je nepricakovano zapustil pater dr. Leo­pold Grcar OFM in se preselil v neposredno obcestvo svetih, saj so bile njih relikvije tako ljubljene spremljevalke njegovega življenja in nehanja: zbiral jih je in skrbno varoval, jih castil, se jim v molitvi zatekal in v njih videl »sled sence zarje onstranske glorje« . kakor pesnik Prešeren; mednje je stopil na sam njegov praznik. Pri škofijskem postopku za beatifikacijo Andreja Majcna je sodeloval z vsem srcem in vso dušo v pomembni vlogi pravdnika kot »promotor iustitiae«. Pa tudi v tej vlogi je bil predvsem pricevalec, ki je opravljal trajno devetdnevnico za njegovo priprošnjo. Ob vsaki priložnosti je pri spo­vedovanju delil njegovo devetdnevnico. Bil je ne le vnet njegov obcudovalec, temvec že kar navdušen poslanec. S tem spominom se mu želimo hvaležno oddolžiti. Poslej naj nam bo skupaj z Andrejem priprošnjik pri nebeškem Ocetu. 19 Ali se Don Bosko je želel, da bi se v svojem okolju vsi pocutili kot doma. Salezijanec v težavah ne scaga [obupa], ker povsem zaupa v Gospoda. M1, 47 ocala andreja majcna foto: patricija belak trudis za svetost? Ni dosti, da po svoji naravi nobenega ne obsojaš, da ne govoriš o nobenem slabo, da hitro vse, kar zadene tvojo obcutljivost, pozabiš, ne kritiziraš, ampak, da se s toploto srca, zaupljivega prijateljstva daješ, kolikor se da, drugemu, da paziš na majhne pozornosti, vljudnosti in potrpežljivosti … M1, 45 uSTANOVA SKLAD JANEZA BOSKA Salezijanski inšpektorat je že julija 2011 us-tanovil USTANOVO SKLAD JANEZA BOSKA. Vsa leta delovanja ima ustanova pomembno vlogo pri »animaciji« našega salezijanskega poslanstva. A kot se rastoci globalizirani in pluralizirani svet okoli nas spreminja iz dneva v dan, smo tudi mi raz­mišljali, kako bi lahko nadgraditi svoje delo in poglobili svoje poslanstvo. Ustanova Sklad Janeza Boska je v postop­kih preimenovanja v FUNDACIJO DON BOSKO. Kljub spremembi imena se bistvo njenega delovanja ne bo spremenilo. Sode­lavce Fundacije bo še naprej vodila miselnost solidarnosti in odgovornosti med salezijanci in širšo družino zaposlenih, prijateljev in so-delavcev iz vseh obdobij njihovega življenja. Kajti skozi leta delovanja smo spoznali, da gre pri tem za kljuc, ki prispeva h kontinui­teti, stabilnosti in salezijanski identiteti Fun-dacije in širšega okolja. V sedanjih razmerah svetovnega gospodar­stva in komunikacije vsaka salezijanska fun-dacija za delovanje išce vire v obliki znanja, vešcin ali financ. Vire tako pridobivamo pov-sod – od vlad na vseh ravneh, od zasebnih in javnih družb, od nesalezijanskih skladov in fundacij, skupnosti in skupin ter pri vseh posameznikih dobre volje. Ob tem gojimo dobre odnose na vseh nivojih razvoja; na lo-kalnem, regionalnem, nacionalnem in med-narodnem nivoju – tako v javni kot zasebni in civilni sferi. V vseh teh odnosih si naša Fundacija prizadeva in skrbi, da imajo vsi partnerji vrednote, ki so združljive s kršcan­sko in salezijansko identiteto. Ob razvijanju nadaljnjih ciljev, vizij in nacr­tov dela Fundacije smo definirali glavna na-cela dela, ki nas vodijo in spremljajo. Tako ne bomo pozabili na: spoštovanje, mladega cloveka in njegov razvoj, skupnost, evangeli­zacijo, pogum, kakovost, mreženje in dialog ter transparentnost. Fundacija don Bosko trenutno pospešeno dela na treh glavnih projektih: gradnja Gi­mazije Želimlje in Doma Janeza Boska, koca na Uskovnici ter Cirkus Fuskabo. GRADNJA GIMNAZIJE ŽELIMLJE IN DOMA JANEZA BOSKA Želja po šolanju v gimnaziji Želimlje in biva­nju v dijaškem domu Janeza Boska iz leta v leto narašca. Ob zadnji dograditvi stavbe za dijaški dom in športno dvorano (med letoma 1996 in 1998) je gimnazijo obiskovalo preko 250 dija­kov, v domu pa jih je prebivalo okoli 180. Da­nes je v gimnaziji 300 dijakov, v domu pa jih biva preko 230. »Kam z dijaki, kako naprej?« so bila pogosta vprašanja zadnjih let. Za trenu­tek se je bilo potrebno ustaviti in razmisliti. Kaj bi storil don Bosko, ce bi se danes, v tem trenutku, ustavil v Želimljah in opazoval po­ložaj? Salezijanci so si bili enotni: »Don Bosko v podobnih razmerah ne bi bil v dvomih. Mladim, ki si želijo salezijanske vzgoje, jo je potrebno ponuditi. Naša odgovornost je, da za to poskrbimo«. Med 1. aprilom in 30. junijem 2020 lahko pošljite SMS sporocilo na številko 1919 s kljucno besedo ZELIMLJE5 in prispevate 5 EUR za pomoc pri gradnji. Prispevajo lahko uporabniki mobilnih storitev Telekoma Slovenije, A1, T-2 in Telemacha. Pravila in pogoji za sodelovanje pri storitvi SMS-donacije so objavljeni na naši spletni strani fundacija.donbosko.si Zavedanje, da je vzgoja stvar srca in da nova stavba ne bo sama sebi svoj namen, pac pa se bo zgradila za mlade, je bilo kljucno za tisti prepotreben pogum, da se je gimnazija precej zadolžila in pricela z delom. Mocno zaupanje v vero in Božja previdnost sta nacina, ki kažeta pot do dobrih ljudi in poti, kako naprej. Zato Gimnazija Želimlje danes potrebuje vse nas. 22 april 2020 POMOC PRI RAZVOJU CIRKUSA FUSKABO Fuskabo je eden izmed vzgojnih programov nevladne organizacije Zavoda Salesianum, OE Skala, ki temelji na mladinskem in socialnem cirkusu, katerega poslanstvo je odkriti, krepi-ti in razvijati osebni in ustvarjalni potencial otrok in mladih ter jim omogociti družbeno vkljucevanje preko cirkuških umetnosti. Program šole mladinskega in socialnega cirku­sa vsebuje razlicne cirkuške spretnosti in ve-šcine, ki so razdeljene po mesecih. Udeleženci jih spoznavajo in razvijajo med šolskim letom. Vse discipline, ki so v program vkljucene s sis­tematicno, strokovno vodeno in redno vadbo, imajo posledice za vsakdanje življenje (koordi­nacija, koncentracija, pozornost, samozavest, samopodoba itd.). Neformalno in formalno ucno okolje spodbu­jata uspešnost in produktivnost, obenem pa se krepi osebni razvoj in pozitivno zavedanje sa-mega sebe. Salezijanci skupaj s prostovoljci in trenerji na dnevni ravni odkrivajo metode so-ocanja z raznolikostjo in dostopnostjo. Za šolo cirkusa, za programe oz. za dejavnosti, ki jih iz­vajajo, potrebujejo predvsem financno pomoc, da bi lahko v svoje vrste sprejeli še vec otrok, mladih in trenerjev, ki jih dejavnost zanima. Cirkus Fuskabo svoje dejavnosti trenutno izva­ja v Ljubljani, Celju in Mariboru. S prispevki bi si lahko povecali možnosti in programe raz­vijali tudi drugje. OBNOVA USKOVNIŠKE KOCE Težko najdemo clana naše velike salezijanske družine, ki ne bi slišal za Uskovnico in njeno Uskovniško koco. Marsikdo pa ne ve, da danes koca pociva, saj že od leta 2018 ne sprejema nikogar, razen prepotrebnih, marljivih in de­lovnih prostovoljcev. Nenaden in nehoten požar v poletni noci leta 2018 je namrec koco za nekaj casa osamil. A da bo koca, ki jo krasi pomemben napis »Ucen­ci smo vsi enako«, lahko pod svoje ostrešje in med svoje zidove zopet sprejela vse, ki tam pod Triglavom, dalec od mest in vsakdanjega direndaja, lažje srecajo Gospoda, potrebuje našo pomoc. Ob vsem dosedanjem opravljenem delu (ki ga ni bilo malo) za dokoncanje gradbenih del na zgornjem objektu potrebujemo še cca. 30.000 EUR. Ob tem, da danes že stoji nov dimnik, nova pec (kamin), da je že bila prenovljena ce­lotna streha zgornje hiše, je potrebno dokon­ pritlicju, urediti vhodno vežo ... Ob tem pa vas lahko že sedaj povabimo na naslednje prosto­voljne akcije, ko bomo ponovno zavihali rokave in delali. Delali za to, da bo koca lahko daja-la naprej tisto, kar je marsikdo med nami nekoc že doživel. FUNDACIJA DON BOSKO (Ustanova Sklad Janeza Boska) Rakovniška ulica 6, 1000 Ljubljana Darujete lahko osebno, v vrednostnem pismu ali na racun fundacije. UPN UNiverzalNi PlacilNi Nalog IBAN SI56 0205 8026 2282 413 koda NameNa CHAR refereNca / sklic INFORMACIJE sPlet fundacija.donbosko.si fb Fundacija don Bosko t 041 357 640 (Janez Krnc) t 030 362 800 (Fundacija, Maja Žibert) e Pošta fundacija@sdb.si Salezijanci Rakovnik Rakovniška ulica 6, 1000 Ljubljana Na zgornji naslov lahko dar oddate tudi osebno. Vaš dar je lahko tudi dohodninska donacija v prid fundacije. Fundacija don Bosko davcNa številka 64710521 To lahko storite na nacin, da podpišete izjavo in jo pošljete na vaš davcni urad. V njej dolocite, da 0,5 % sredstev, ki bi jih sicer vplacali v državni proracun, prejme fundacija. Obrazec prejmete na davcnih izpostavah. Vas zanima sistem MECENSTVA? Obišcite našo spletno stran fundacija.donbosko.si POSVETITEV SVETA MARIJI POMOCNICI 24. marec 2020 Presveta in Brezmadežna Devica Marija,naša blaga Mati in mogocna pomocnica kristjanov,popolnoma se posvecamo tebi, ki nas vodiš k Bogu.Posvecamo ti razum s svojimi mislimi in srce s svojimi nagnjenji,telo s svojimi custvi in vsemi njegovimi mocmiin obljubljamo, da bomo vedno delali v vecjo Božjo slavoter za rešitev duš. O Marija, Devica brez primere,Mati Cerkve in pomocnica kršcanskega ljudstva,bodi z nami še zlasti v teh dneh. Razsvetljuj in opogumljaj škofe in duhovnike,da bodo vedno povezani in pokorni papežu,nezmotljivemu ucitelju;pomnoži duhovne in redovne poklice,da se bo po njih ohranjalo med namikraljestvo Jezusa Kristusain se razširilo do skrajnih mej sveta. Prosimo te, milostljiva Mati,vedno se ljubeznivo oziraj na mlade,ki so izpostavljeni tolikim nevarnostim,in na uboge grešnike ter umirajoce.Bodi vsem, o Marija, sladko upanje, Mati usmiljenja, vrata nebeška.Tudi zase te prosimo, o Božja Mati.Nauci nas posnemati tvoje kreposti,posebno angelsko skromnost,globoko ponižnost in goreco ljubezen. O Marija Pomocnica, zberi nas vse pod svoj materinski plašc.Naj te v skušnjavah takoj zaupno poklicemo:misel nate je lepa, ljubezniva, nam draga.Spomin ljubezni, ki jo deliš svojim vdanim,naj nas tolaži v zmagoslavju proti sovražnikom naše dušev življenju in smrti, dokler ne pridemo k tebi v radost nebes. Amen. POMOCNICA KRISTJANOV V TEŽKIH CASIH s. IVICA OBLAK, fma Kakor je postala Marija Pomocnica v svetopisemski zgodovini, tako je Pomocnica Cerkve tudi v težkih casih. Najvecji dokaz, da je Marija pomoc kristja­nov, imamo na Kalvariji. Tu je opisana Kris-tusova oporoka, v kateri je Kristus izrocil svojo Mater Janezu. Dal mu je svojo sode­lavko odrešenja, svojo mater za pomocnico. V Janezovi osebi je Jezus gledal pred seboj ves cloveški rod, tudi vse nas, ki se bomo v svojem vsakdanjem življenju srecevali z raznimi preizkušnjami. Ker je Marija sode­lovala s sinom Jezusom po njegovi volji, je zato delivka vseh milosti. Edini srednik pri Ocetu je Kristus, Marija pa je srednica pri Jezusu Kristusu in zato Pomocnica Božjemu ljudstvu. Ko nam je skupaj z Jezusom pod križem zaslužila vse milosti, je Božja volja, da sodeluje pri njih razdeljevanju. Potrebujemo Marijino pomoc, da nas pokrije s svojim plašcem pred nevarnostjo, ki nam grozi. DON BOSKO S tem pa nam je podeljena še posebna mi-lost, da nas Marija vodi k Jezusu: »Po Mariji k Jezusu.« Kristusova mati nam kaže na svo­jega Sina in nam kakor v Kani govori: »Kar­koli vam porece, storite!« Kaže nam Kristu­sa na križu, v evharistiji in v Cerkvi. Vemo, da nas naslov »Pomoc kristjanov« spominja na težke case preizkušenj, javnih nevarnosti, bolezni, velikih težav za vero in na boje za družbene svobošcine vernih ljudi. Ko je don Bosko v svojem delu »Cu­desa Božje Matere, ki jo klicemo z imenom Marija Pomocnica« (Turin 1868) govoril o pobožnosti do Marije Pomocnice in Ma-tere Cerkve, je opozoril, da pri tem ne gre toliko za zasebne prošnje, temvec za velike in bližnje nevarnosti, ki grozijo vernikom. Danes je Cerkev sama napadena: napadajo jo v njenih nalogah, v svetih ustanovah, v njenih služabnikih, v njenem nauku in disci­plini, napadajo jo kot katoliško Cerkev, kot središce resnice, kot uciteljico vernikov. Predanost Mariji Pomocnici kristjanov in materi Cerkve zahteva od nas pogum in vztrajnost prerokov in miroljubnih borcev, kakor je to bil tudi don Bosko v tako nego­tovih in zapletenih okolišcinah. Pricevalke veselja »NAJ ZELO LJUBI MARIJO« s. IVANA DEVETAK, hci Marije Pomocnice s. MILENA DERLINK, fma Tako kot mnogo drugih deklet so tudi njo salezijanci poslali v Italijo, da bi postala hcerka Marije Pomocnice. V Nici je naredila preobleko, nato pa je bila premešcena v noviciat v Livorno, kjer se je skrbno pripravljala na zaobljube. Bila je inteligentna in odprta, zato so jo predstojnice poslale študirat, da bi postala vzgojiteljica v otroškem vrtcu. Ubogala je, saj je v tem prepoznavala Božjo voljo, ceprav se je s težavo ucila novega jezika. Po zaobljubah in študiju je zacela z vzgoj­nim delom v vrtcu. Njena ravnateljica je bila zadovoljna z delom. V njej je videla tudi zvesto redovnico z veliko dobre volje in zvesto v svojih dolžnostih, pa tudi ponižno, saj je preprosto znala prositi odpušcanja za vse svoje napake. Toda sama, ki bi rada CERKEV MARIJE POMOCNICE V VALLECROSIJI foto: arhiv hmp vse delala s popolnostjo, je v svojem delu videla prevec napak. Predvsem se ni znala vselej dobro izražati v italijanšcini, pa tudi narecja, ki so ga govorili otroci, ni vedno ra­zumela. To, da ni mogla delati tako dobro, kot je želela, ji je povzrocalo trpljenje. Zato so jo poslali v Bordighero, kjer je bila pomocnica vzgojiteljice. Tu je imela manj odgovornosti in po treh letih si je nabrala tudi vec izkušenj. Vzgojiteljici je bila v veli­ko pomoc s svojo urejenostjo, skrbjo za red in cistoco, pa tudi s prijaznim pristopom do otrok. Po treh letih, ko je bilo vedno vec gojenk, se je pokazala potreba po vecji kapeli. Ker niso našli primernejše sestre za zakristano, so nalogo zaupali njej. Tega je bila zelo ve­sela, saj je tako imela priložnost, da je veci-no casa preživela ob Jezusu v kapeli. Njena ravnateljica prica, da je bila kot zakristana idealna: pozorna, tiha, natancna, nic ni za­nemarjala ali kaj pozabila ob praznikih ali samo ob vsakodnevnih molitvah. Vedno, ko je šla mimo tabernaklja, je lepo in zbrano pokleknila, tudi ce je bilo to neštetokrat na dan in tudi ko je imela v rokah težke vaze cvetja. Tako je k spoštovanju in pozornosti do evharisticnega Jezusa vabila tudi druge, ki mogoce niso bili tako pozorni. Najbolj ve­sela je bila, kadar so gojenke prinašale rože za kapelo. Z umetniškim cutom je pripravila aranžmaje in jih postavila blizu tabernaklja kot znamenje svoje ljubezni in ljubezni go-jenk. Povsod sta bila red in cistoca. Kape-la je bila res prostor molitve, mogoce tudi zato, ker je za ta prostor skrbela oseba, ki je bila v harmoniji in polna notranjega bo­gastva, saj je zelo ljubila Jezusa. Njena ljubezen do Boga se je izražala v lju­bezni do drugih. Ena od sester skupnosti pripoveduje, da je nekoc šla v zakristijo in prosila s. Ivano, naj ji posodi dve stojali, ki bi ju potrebovala v razredu. S. Ivana je ravno koncala z urejanjem rož v kapeli. Vsa stojala je uporabila. Toda takoj se je pre­magala in bila sestri pripravljena odstopiti toliko stojal, kot jih je želela, sama pa je na novo uredila kapelo. Sestra Ivana Devetak FMA se je rodila 30. 10. 1901 v Gorici. Prve zaobljube je naredila v Livornu (Italija) 5. 8. 1925, vecne pa 5. 8. 1931. Umrla je v Genovi 15. 1. 1946. Vse v skupnosti so jo imele rade. Vedele so, da se iz nje lahko tudi ponorcujejo, saj jim ni nikoli zamerila ali bila užaljena. Veckrat je naredila tudi kakšno napako v izgovorjavi italijanskih besed, kar je povzrocilo smeh pri drugih, toda ni bila užaljena, ampak se je tudi sama po tihem smehljala. Bila je res-nicoljubna, vztrajna in odlocna, predvsem ko je iskala tesen odnos z Bogom. Mocna in odlocna pa se je pokazala tudi v bolezni. Po desetih mesecih, ko so ji odstranili tu­mor, se je bolezen ponovila, kar so zdrav­niki predvidevali, saj tumorja niso mogli foto: arhiv hmp povsem odstraniti. S. Ivana je zahtevala, da bi jo pregledali v bolnici v Genovi, kjer so bili boljši specialisti. Tega ni zahtevala zato, ker bi bila tako navezana na življenje, am-pak ker se ji je zdelo, da je njena dolžnost, da naredi vse, kar je v njeni moci, da bi ozdravela. Ko pa so tudi tam zdravniki po­trdili, da ni vec pomoci, se je z mirnostjo in vdanostjo zacela pripravljati na svoje bližje srecanje z Bogom v vecnosti. Veckrat je prosila bolnicarko, naj ji pove kakšen vzdihljaj, da bi ga lahko imela v mis-lih in v srcu. Ko so jo prosili, naj pove kakšno priporocilo za svojo necakinjo, tudi FMA, je rekla: »Povejte ji, naj bo ponižna in naj zelo ljubi Marijo.« Potem je s posebnim žarom v oceh dodala: »Ce sem v teh zadnjih tre­nutkih tako vesela, je zato, ker sem vedno imela zelo rada Marijo.« Potem je s slabot­nim glasom zašepetala ravnateljici: »Povej­te sestram, naj se v mojem imenu zahvalijo Gospodu za toliko milosti, ki mi jih je dal.« Na vecer 14. januarja je prosila duhovnika, naj moli molitve za umirajoce. Pozorno jim je sledila, nato pa veckrat poljubila križ. Do-dala je še: »Jutri zjutraj bom prejela Jezu­sa kot popotnico in tako bo moj potni list za nebesa potrjen.« Toda že pred zoro je mirna in vedra s prižgano svetilko žive vere odšla naproti Ženinu. Povzeto po Facciamo memoria. 27 molitev v zgodbi zdrava, marija IZGUBLJENA Pred mnogimi leti je bila Bazilika svete Marije Velike v Rimu še obdana s polji, glas njenih zvonov pa se je, posebno ob vecerih, širil zelo dalec ter vabil k molitvi vse prebivalce, razpršene po okoliških kolibah. Iz ene od teh kolib je nekega dne odšla deklica Marija na obisk k sorodnikom dalec na deželi. Marija je mislila, da dobro pozna pot. A ko jo je dohitela noc, ni vec vedela, kje je, tako da se je izgubila med stezami in potkami ter ni našla prave poti domov. Ko se je tako vrtela v krogih in postajala vedno bolj zmedena, je sedla na kamen in planila v silovit jok. A ponoci ni nihce hodil po tistih poteh in ji ni mogel nihce pomagati. Spomnila se je na nebeško mater Marijo in zacela moliti zdravamarijo. Ko je prišla do besed: »prosi za nas, zdaj…«, je zaslišala glas zvonov. Zven se je širil in ponavljal kot vztrajen glas sredi noci. Deklica je sledila temu glasu in se preko stezic znašla pri Baziliki svete Marije Velike, od koder se je lahko vrnila domov. Zgodba je iz knjižice Zdrava, Marija, ki jo je napisal Bruno Ferrero. Ilustracija Marinella Cesale. Izdala založba Salve. Od tedaj se zvon v zvoniku vsako noc ob enih oglasi za kakšno minuto. Imenujejo ga Izgubljeni in spominja na deklico, ki se je izgubila na rimskih poljanah, ter na mnoge, ki se danes izgubljajo v mestih sveta. Zvonovi po cerkvah zvonijo tudi danes, da spomnijo ljudi na to, kar so pozabili. Obenem oznanjajo pomembno resnico: Bog nikoli ne pozabi na svoje otroke in jih vedno znova klice. V naših mestih je prevec hrupa: kdo sploh še sliši glas zvonov? Ponekod bi jih celo radi popolnoma utišali. Toda tako lepo jih je slišati oznanjati praznike ali bolecino, vabiti k molitvi in k sveti maši. Kot v priliki o dveh sinovih Bog pricakuje vrnitev svojih sinov. Da tudi izgubljena ovca najde pot domov. V vsaki župniji je zvonik, ki ljudi spominja na pot v nebesa. Praznovanja SAD DUHA MARKO KOŠNIK, sdb inšpektor 28. vrhovni zbor Družbe sv. Franciška Saleškega se je predcasno zakljucil v soboto, 14. marca 2020. Slovesno somaševanje je v svetišcu Marije Pomocnice v Valdoccu vodil ponovno izvoljeni vrhovni predstojnik Ángel Fernández Artime. Zbor je namesto 49 dni trajal le 28, torej 21 dni manj, kot je bilo nacrtovano. PONOVNO V VALDOCCU 28. vrhovni zbor si bomo zapomnili po vec dejstvih. Med prvimi je ta, da je ponovno potekal v Turinu, zibelki salezijanske kariz-me. Don Bosko je prvi vrhovni zbor sklical 5. septembra 1877 v Lanzu nad Turinom. Zadnji zbor v Valdoccu je potekal natancno pred 62 leti. Na zboru je sodelovalo 222 rednih zboro­valcev in prek 30 povabljenih gostov. Našo inšpektorijo sva zastopala prof. Bogdan Ko­lar in Marko Košnik. Prva naloga zboroval­cev je bila, da odgovorimo na glavno vpra­šanje: »Kakšni salezijanci za mlade danes?« Da bi prišli do odgovora, smo izbrali pot razlocevanja v treh korakih: poslušanje, razlaganje, izbiranje. Obravnavali smo tri tematska jedra: prioritete salezijanskega poslanstva med mladimi danes; profil sale-zijanca za mlade danes; skupaj z laiki v pos­lanstvu in formaciji. Posebnost zbora je bila tudi njegova digita­lizacija in ekološka usmerjenost. Imeli smo notranje omrežje z svojim portalom, na katerem smo lahko dostopali do dokumen­tov zbora, na dosegu rok so bili vsi podatki družbe, na voljo smo imeli vse informacije. Tudi prijava za besedo in volitve so potekale s preprostim klikom v posebnem sistemu, ki je zagotavljal varnost in diskretnost. Vec kot leto dolge priprave in natancen program sta pomenila, da bo vse potekalo gladko. KORONAZBOR Vse bolj pa je potek zbora zacel ogrožati zu­nanji dejavnik oz. tihi gost, ki se je vsilil v malodane vsak pogovor in je nehote postal tema št. 1: širjenje koronavirusne bolezni COVID-19. Ob prihodu so nam strokovnjaki na racu­nalnike naložili nov antivirusni program, toda nihce ni pomislil, da bo 28. vrhovni zbor zaznamoval virus druge vrste. Zgodilo se je soocenje s pandemijo koronavirusa. Hitro smo se znašli in se zašcitili tudi pred tem virusom. Storili smo po don Boskovem zgledu. Vrhovni predstojnik Ángel Fernán­dez Artime je blagoslovil svetinjice Marije Pomocnice. Nato je vsakemu zborovalcu iz­rocil eno, da bi jo nosil z vero in zaupanjem v Marijo Pomocnico. Pod njenim plašcem smo bili varni. Nihce od 250 zborovalcev do sedaj še ni zbolel. Ceprav smo do zadnjega upali, da se to ne bo zgodilo, smo zaradi izrednih razmer in ukrepov italijanske vlade 28. vrhovni zbor predcasno zakljucili. Prvic v zgodovini. Vse je enkrat prvic, zato je tudi 28. vrhovni zbor postal poseben, saj se bo v salezijansko zgodovino zapisal kot koronazbor. KAJ SO NAM POVEDALI MLADI? Prvi teden je bil namenjen duhovni pripra-vi in poglobitvi ter predvsem porocilom in pregledu stanja naše Družbe na svetovni ravni. Slovesnega odprtja zbora so se ude­ležili nekateri kardinali in salezijanski škofje, med njimi Peter Štumpf, vrhovna predstoj­nica sester FMA, mati Yvonne Reungoat, in drugi voditelji vej salezijanske družine. Osebno me je prevzelo dejstvo, da je sale-zijanska družba, ki jo sestavlja ca. 15.000 clanov, res globalni organizem in da sem lahko njen aktivni clan. Vsako mnenje je dragoceno. Bolj kot jasni odgovori je dra­gocena izkušnja deljenja, izkušnja skupne hoje in poti. Bogastvo ni v crki, na papirju ali v zakljucnem dokumentu, ampak v za­vesti edinosti in hkrati enkratnosti vsake osebe. Smo na poti skupaj z mladimi. In ko to seštejemo, lahko ugotovimo, kako moc­no Duh deluje po salezijancih v svetu mla­dih danes. Ce to ni delo Duha! Drugi teden se nam je pri razpravi o mla­dih današnjega casa pridružila skupina mla­dih iz razlicnih koncev sveta. Predstavili so se celotnemu zboru in prisluhnili prvemu osnutku dokumenta, ki je izhajal iz našega pogovora in poslušanja. Izpostavili so predvsem naslednje: da od nas pricakujejo predvsem bližino, da jih poslušamo in jih sprejemamo take, kot so, tudi tiste pod vplivom teorije spola; da smo vec med mladimi in manj upravniki; da o spremljanju ne samo govorimo, ampak ga tudi zares živimo, to pomeni, da smo nji­hovi pravi in verodostojni ucitelji v veri; da šepamo na podrocju naših sobratskih odnosov v skupnosti in to jih zelo boli; da ovrednotimo ženski vidik v naših okoljih (vi­dik matere Marjete) in da smo pozorni tudi na custveno zrelost in vzgojo; da smo bolj kredibilni in verodostojni na podrocju zlo­rab; da damo poudarek ekologiji; da se še bolj zavemo pomena digitalnega sveta mla­dih; da živimo v zavesti, da smo prav mi don Bosko današnjega casa. Mladi so prispevali svoj del in pustili mocno sled v naših srcih. Ne bom pozabil njihovega glavnega sporo-cila, ki ga povzemam v eni povedi: »Ljubite nas mlade, da bomo mi lahko ljubili vas.« Zvesto življenje karizme je nekaj bogatejšega in spodbudnejšega od preprostega opušcanja, umika ali prilagajanja hiš ali dejavnosti; vkljucuje spremembo miselnosti v odnosu do poslanstva, ki ga je treba uresniciti. PAPEŽ FRANCIŠEK SALEZIJANCEM KORAK V PRIHODNOST Zadnji teden smo v mnogih pogovorih, is-kanjih in raznih prepletih doživljali mocno delovanje Svetega Duha. Med nami je zav­ladala cudovita edinost in povezanost, tako da smo z veliko vecino že v prvem krogu iz­volili oz. ponovno potrdili vrhovnega pred­stojnika. Za njim smo v naslednjih dneh iz­volili še svetovalce. Vrhovni predstojnik je ob koncu zbora svoj govor zakljucil v ozracju mocnega preprica­nja in odlocnosti, da za naslednje šestletje ne potrebujemo drugega kot preprosto in mocno vero v Gospoda, zaupanje v don Bo-skovo karizmo in prakticno strategijo. Recepti mame Marjete »GOSPOD NE BO UŽALJEN« TOMAŽ STOJC, sdb V preteklih tednih mi je na misel prihajala vrstica pesmi K tebi, Jezus ljubeznivi: »Kdo sem jaz? Le prah sem zemlje, ti vesoljstva si vladar.« Ob vsej pandemiji, ki je priklenila mnogo življenj na posteljo in ustavila mno-go obveznosti po državah, bi lahko resnic­no priznali svojo majhnost pred Vladarjem vesoljstva. Tudi v casu, ko je živela mama Marjeta, je po Piemontu razsajala kuga. S svojo mate-rinsko ljubeznijo je skrbela za fante v Ora-toriju in obolele za kolero. Fantom, ki so pomagali obolelim, je ponavljala: »Ko bos­te bolnike oskrbeli, si umijte roke s kisom. Ko steklenico spraznite, pridite po drugo. Svetujem vam, ubogajte me, kajti Gospod pravi: 'Pomagaj si sam in dobri Bog ti bo po­magal'« (MB V, 88). O neskoncni predanosti mame Marjete do obolelih pa prica naslednji dogodek. V casu kolere je primanjkovalo svežega perila in posteljnine. Mati je razdala vse, kar so ime­ li. Nekega dne pritece fant in zadihan rece: »Težko bolnega moramo prenesti v lazaret, nimamo pa ustrezne rjuhe. Ali jih res ni vec, Ob praznovanju velikonocnih praznikov Vam želim, da okrepite vero v Vstalega, ki edini daje novo in vecno življenje. mama?« Malo je pomislila, potem pa odšla v cerkev sv. Franciška Saleškega, snela ol­tarni prt in ga dala fantu rekoc: »Vzemi za bolnika. Vem, da Gospod zaradi tega ne bo užaljen.« Modri Sirah pravi: »Dobra žena je dober delež, daje se v deležu tistih, ki se boji­jo Gospoda« (Sir 26,3). V težkih trenutkih kolere se mati Marjeta ni zaprla vase, ni se bala Gospoda, ampak ga je še bolj iskala in mu stregla v bolnih. Vsaka preizkušnja in trpljenje je priložnost, da se bližamo Bogu v molitvi ter v služenju bratom in sestram. Kako smo mi izkoristili ta cas preizkušnje? Salezijanska druzina CAS MILOSTI MIHAELA ŽÖKŠ, predsednica zmp murska sobota Clani Združenja Marije Pomocnice Murska Sobota, Maribor in Ljubljana Rakovnik smo imeli od 21. do 23. februarja 2020 duhovne vaje v Marija­nišcu v Veržeju. Vodil jih je salezijanec Tone Ciglar, narodni duhovni voditelj ZMP. Z nami je bila tudi s. Cecilija Hozjan HMP, duhovna voditeljica ZMP Murska Sobota, pridružil pa se je tudi duhovni voditelj skupine Ljubljana Rakov­nik, salezijanec Janez Suhoveršnik. Okrog 50 zbranim so dnevi minevali v skup­ni molitvi rožnega venca, hvalnic, prisluh­nili smo pripravljenim premišljevanjem in seveda vsak dan sodelovali pri sveti maši. To je bil cas milosti z osrednjo mislijo, da nas Jezus ljubi in kako naj bi ga tudi ljubili v vsakdanjih okolišcinah ter v predanem živ­ljenju ob Mariji, pomocnici kristjanov. Srecanje smo zaceli z molitvijo križevega pota po zadnji poti Božjega služabnika Da­nijela Halasa na Hotizi. To je bila tudi pri­ložnost za spoznavanje Božjega služabnika in obenem možnost izrocitve svojih križev Jezusu. Pogovarjali smo se o vsebini Vezila vrhovnega predstojnika za leto 2020, ki se glasi »Dobri kristjani in pošteni državljani«. Beseda je tekla tudi o Pismu vrhovnega predstojnika Ángela Fernándeza Artime­ja ob 150. obletnici ustanovitve Združenja Marije Pomocnice, ki ga je napisal za VIII. kongres ZMP. Spoznavali smo, kako naj gojimo zavest pripadnosti Združenju z zavedanjem svo­jega zdravega ponosa. Vkljucujemo se po zmožnostih in s srcem in s tem postajamo dejavni, dobri, prakticni kristjani. Svetost je enoten cilj, poti do nje je vec. Pri don Bosku je bila beseda združenje zelo pomembna: dva skupaj naredita vec kot pa vsak posa­mezno. Dovolimo Svetemu Duhu, da deluje v srcu, v globini tega, kar smo in kar cutimo. Hvaležni za vse Božje dobrote sprejemaj-mo najvecji dar: Njega samega med nami. »Svetost je delovna obleka za vsak dan po­sebej.« Krepimo ljubezen do matere Mari-je in jo oznanjajmo z don Boskovo strastjo. Drug drugemu pomagajmo rasti v ljubezni do Boga: »Vera se utrjuje s podarjanjem.« Nekateri zacnejo vihati nosove že ob misli, da bi don Bosko lahko služil kot zgled sodob­nega evangelizatorja, ceš: saj je vendar živel v popolnoma drugacni družbi od današnje! In vendar so razni teologi in drugi strokovnjaki tega svetnika z neverjetnim pastoralnim cutom za moralno in duhovno odrešenja vsakega cloveka (ne le mladih) oznacili kot zna­nilca Drugega vatikanskega koncila. Zato se od njega še vedno lahko marsikaj naucimo. Tudi mi smo v Cerkvi poklicani evangelizirati v slogu našega don Boska, ki si je drznil tve­gati! Naša temeljna naloga je ljudem »govoriti o grdobiji greha in o dragocenosti krepos-ti«, kot je devetletnemu Janezu v sanjah narocil Gospod. Najvecja krepost pa je obcestvo s samim Jezusom, v moci Njegove milosti, ki prebiva v nas. Da ne bi izgubili evangeljskega veselja, ki ga je don Bosko izžareval med svojimi fanti in »Preprican sem, da bo branje teh strani koristilo don Boskovim sinovom in hceram po vsem svetu, pa tudi vsem drugim, ki so deležni salezijanske pedagoške karizme. Na njih bodo našli številne predloge za to, kako razumeti današnje razmere in prenoviti vzgojno-izobraževalne procese v korist otrok in mladih našega casa.« PAPEŽ FRANCIŠEK Cena knjige v prednarocilu: 15,00 € narocila@salve.si v 059 339 400 34 april 2020 sodelavci, nam je na pomoc priskocil papež Francišek s svojo prvo apostolsko spodbudo Veselje evangelija. V 25. clenu spodbude po­udarja, da ima to, o cemer v njej govori, »pro­gramski znacaj in pomembne posledice«. Na kakšen nacin torej lahko salezijanska dru­žina v Cerkvi uresnici to Franciškovo spod- v 29 AVTORJEV SDB, HMP, sotrudniki, bivši gojenci in drugi clani salezijanske družine v 250 STRANI Komentarji in razlage posameznih clenov ter pricevanja iz konkretnega življenja v SALEZIJANSKI KLJUC »Kot vzgojitelji in evangelizatorji se moramo gorece zavzemati za mlade in tako prispevati k uresnicevanju Božjega nacrta.« Ángel Fernández Artime v PREDGOVOR Neposredno vabilo papeža Franciška Salezijanski utrinki od tu in tam Salezijanski utrinki od tu in tam V obcestvu z rajnimi Rodil se je 1940 v Odrancih ocetu Štefanu in materi Mariji kot drugi od štirih otrok. Salezi­janec je postal 1956. Že takrat ga je krasila lju­beznivost, prijaznost in veder znacaj, na drugi strani pa ljubezen do glasbe. V duhovnika ga je posvetil škof Pogacnik l. 1965 v Ljubljani. V tem letu se je prvic spoprijel z vodenjem ra­kovniškega mešanega zbora in ta izkušnja ga je zaznamovala za celo življenje. Njegova duhov­niška služba se je zacenjala na Kodeljevem, kjer se je zavzel za ustanovitev mešanega pevskega zbora. Leta 1970 je bil imenovan za župnijske­ga upravitelja. Pospeševal je nadaljnjo ureditev cerkve, postavil zvonik in župnijske prostore. Želja po študiju glasbe ga je gnala na dunajsko univerzo. Na Dunaju je deloval v vec župnijah, še zlasti med Slovenci, ustanovil je Slovenski pastoralni center. Jeseni leta 1989 se je vrnil v Maribor. Postal je ravnatelj Orglarske šole (do 2009) ter bil vkljucen v pouk na Teološki fakul­teti. Po enem letu je nadaljeval doktorski štu­dij in ga sklenil z disertacijo z naslovom Lepa si, lepa si, roža Marija (1993). Nato je deloval kot glasbeni pedagog, ravnatelj stolnega kora v Mariboru, ucitelj cerkvene glasbe in liturgic­nega petja na Teološki fakulteti v Mariboru in Ljubljani, svetovalec pri izdelavi novih orgel, so-delavec pri reviji Cerkveni glasbenik, bil je clan predsedstva Mednarodnega delovnega združe­nja za himnologijo (1999) ter clan Slovenskega Cecilijinega društva. V letu 2004 je bil izvoljen za docenta s podrocja liturgike na Teološki fa-kulteti v Ljubljani. Svoje duhovniško in salezijansko življenje je živel v predanosti cerkveni glasbi. Z objavami clankov v raznih revijah je kazal svojo predanost in ljubezen do duhovnosti, ki se razodeva po glasbi. Pospeševal je cerkveno zborovsko petje, pripravljal mesecne oddaje Župnijski zbori pojo in dokumentarne oddaje s podrocja sakralne glasbe na mariborskem radiu (1995–2003). Kot pobudnik in usmerjevalec je spremljal skupine pevcev in pevk ter Revijo zborov ma-riborske škofije. V zadnjih letih je z veliko vztraj­nostjo in strokovnostjo ustvarjal obsežno zbirko najstarejših cerkvenih pesmaric in molitvenikov s podrocja srednje Evrope. Leta 2015 je ob zlati maši v domacem kraju Odranci prejel naziv ca-stnega obcana. Kot salezijanec in duhovnik je bil dobra zemlja, kamor je Sejalec vsejal mnoga semena, ki so dozorela v velik duhovni sad – kar lahko potr­dijo mnogi pevci . g. Štefan jih je z ljubeznijo vodil, se razdajal kakor vsakdanji kruh s svojo premocrtnostjo, uglajenostjo, kakovostjo, neiz­merno prijaznostjo in globoko duhovnostjo. Povsod je izkazoval neizmerno zavzetost in že­ljo po boljšem, po svetem. Po vzoru don Boska je neutrudno in predano delal za Božje kra­ljestvo, za potešitev konkretnih stisk in potreb ljudi. Glasbo je uporabil kot odlicno pedagoško in duhovno sredstvo. Pesem in glasba namrec ustvarjata ozracje veselja, upoštevanje ritma in sozvocja pa nevsiljivo vzgaja. Marko Košnik, inšpektor Štefan Komar (1935-2020) Ata Štefan je moral v svojem otroštvu zaradi vojnih razmer veckrat menjati svoj dom. Med drugim je s svojimi starši in sestro štiri leta preživel v nemškem ta­borišcu. To ga je zazna­movalo za celo življenje. Z mamo Brigito sta v svoj skromen, a ljubec dom v Krnici (župni­ ja Gorje) sprejela osem otrok. Vedno se bomo spominjali, kako rad se je z nami igral, nas ucil smucanja, telovadbe in seveda dela, ki ga ni manjkalo. Zvecer je vzel kitaro in skupaj z mamo smo veliko prepevali; najrajši Marijine pesmi. Mamina prezgodnja smrt je bila za nas vse zelo boleca, najbolj pa zanj, ki se je brez nje težko znašel. Bali smo se zanj, zato je ata nekaj let pre­živel v Domu Beltinci, nazadnje pa v Radovljici. Tam, kjer je bil naša ata, tam je bil naš dom in tam nas je bil vedno bolj vesel. Hvaležni smo Bogu in Mariji, da smo lahko vsi skupaj ob njem preživeli tudi njegove zadnje ure in se hvaležno od njega poslovili. Hvala tudi vsem vam, ki sta našega ata imeli radi in mu bili blizu. FMA Metod Merzel (1935-2020) Metod Merzel se je ro­dil leta 1935 v župniji Primskovo na Dolenj­skem v kmecki družini z enajstimi otroki, ki jo je povezovala ljubezen, trdo delo in trdna vera. Po smrti oceta je še mlad prevzel kmetijo in jo kljub težkim družbe­nim razmeram zavzeto razvijal. Leta 1969 se je porocil z Antonijo. Po sedmih letih preizkušenj, molitve in zaupanja so se jima zaceli rojevati otroci: Majda, Vinko, Zvonka in Jernej. Veselila sta se jih in jih vzgaja-la z ljubeznijo, z zgledom. Veselila sta se hceri­ne odlocitve za poklic redovnice hcerke Marije Pomocnice ter porok drugih otrok ter devetih vnukov. Metod je bil skromen, prijazen, iz njegovih ust ni bilo slišati slabe besede, rad je pomagal vsa­kemu; clovek žive vere, trdnega zaupanja v Boga in predanosti Božji volji, umirjen in poglobljen; zvest in gorec v molitvi. Cas bolezni je preživljal predano, z voljo do življenja ter s hrepenenjem po nebesih. Gospod ga je v navzocnosti najbliž­jih poklical k sebi 24. januarja, pokoncno, kakor je živel in tako kot je slutil svoje slovo, da: »Dre­vesa umirajo stoje.« FMA Cecilija Zabret (1927-2020) Mama Cilka, kot so jo klicali po domace, se je rodila 6. decem-bra 1927 kot predzadnji, sed-mi otrok v glo­boko verni dru­ žini v Mostah pri Komendi. Cas druge svetovne vojne in povojno obdobje tudi tej družini ni prizanašalo. Vendar je kljub trpljenju v njenem življenju prevladova-lo odpušcanje in molitev rožnega venca. Že od mladih let je rada poromala k Mariji Pomocnici na Rakovnik. Po poroki z Jožetom Zabretom sta si ustvarila družino na Zabretovi domaciji, na drugem koncu vasi, v Mostah. Rodilo se jima je pet otrok. Vsakega posebej je mama ob rojstvu izrocila v Marijino varstvo. Ob trdem delu na majhni kmetiji sta z ocetom nas otroke vzgajala v delovne in poštene lju­di, vse pa sta prepletala z vsakdanjo družinsko molitvijo rožnega venca. Otroci smo odrašcali. Najstarejši sin Jože (SDB) ter nekaj let pozneje tudi najmlajša in edina hci Marija (FMA) sva v svoji notranjosti zacutila, da naju Bog hoce v duhovniškem in redovniškem poklicu. Oba sva še zelo mlada odšla na novo življenjsko pot z blagoslovom staršev. Ko so leta minevala, se je mama iskreno veselila rojstva vnukov in pravnukov. Skupaj s pešanjem telesnih moci je vedno bolj crpala moc v molit- vi. Za nas, njeno družino, je bila kot Mojzes, ko je dvigala roke k Bogu v prošnji za svoje ljub­ljene. Prav tako je bilo ob trenutku njene smrti v petek, 6. marca. Bog jo je prišel iskat v tišini zgodnjih jutranjih ur. In ona ga je pricakala ... pricakala z molitvijo rožnega venca, ki ga niti med umiranjem ni izpustila. FMA Svetost med nami Božja služabnika RUDOLF LUNKENBEIN in SIMON BORORO Rudolf Lunkenbein se je rodil 1. aprila 1939 v Döringstadtu v Nemciji. V najstniških le­tih ga je prebiranje Salezijanskega vestnika navdušilo za misijone. Kot mladi salezijanec je odšel v Brazilijo, kjer je opravil vzgojno prakso v amazonskem misijonu Meruri. V duhovnika je bil posvecen 29. junija 1969. Vrnil se je v Meruri, kjer so ga staroselci bo­roro prisrcno sprejeli. Simon Bororo se je rodil v Meruriju 27. ok­tobra 1937. Po osnovnem šolanju je poma-gal misijonarjem v okoliških misijonih. Pos­tal je zidar in v domaci vasi poleg animacije kršcanskega življenja sodeloval pri gradnji prvih zidanih hiš. Rudolf in Simon sta bila ubita leta 1976 v obrambi zemljiških pravic staroselcev pred belimi izkorišcevalci, ki so sovražili vero in delo katoliških misijonarjev. Salezijanca Rudolfa, ki si je za duhovniško geslo izbral misel: »Prišel sem služit in dat svoje življe­nje«, so ustrelili zaradi zagovarjanja pravic ljudstva bororo. Domacin Simon je branil življenje svojega prijatelja misijonarja in prav tako koncal pod streli. Preden je umrl, je morilcem odpustil. Rudolfova in Simo-nova muceniška smrt je bila pristen in ve­rodostojen sklep njunega vsakodnevnega življenja v bratskem stiku z ljudmi, delu, oz-nanjevanju Božje besede, preprosti molitvi in ljubezni do nebeške matere Marije. Uslišanje na priprošnjo castitljive Marjete Bosko nagradna krizanka Misel Božjega služabnika Andreja Majcna SESTAVILA MATEJA ZADOSTITEV ZA GREH ANTICNA PESEM GROBO DOMACE SUKNO DON BOSKO SORTA JABOLK ANDREJ NOVAK MESTO V RUSIJI OB REKI OKA HIMALAJSKA KOZA POKOJNA SLOVENSKA IGRALKA VERA AVTO ZA KARTING DUHOVNIŠKA OBLEKA PREDSTOJ­NICA BENEDIKT. SAMOSTANA SL. PESNIK PETER POVRŠINSKA MERA ABRAHAMO­VA ŽENA OCE DEVICE MARIJE KAROLINA IPAVEC DON BOSKO RUMENA GLINA PRIRODA DIRIGENT, MOJSTER REKA V ARIZONI NEKD. CEŠKI SM.UC SKAK. JAKUB KOS POHIŠTVA PREBIVALCI KRAJA IRJE LAHEN UDA­REC S PRSTI ZRNA SEMEN KAVOVCA KAREL NATEK ALENKA HUSIC UDOBNO OBUVALO ZA DOMA BORIŠCE V CIRKUSU KRAŠKO VINO TUJE ŽENSKO IME UREJENOST RASTLINA, KI RASTEVECLET DEL TELESA PREBIVALEC ASIRIJE PREMOR, PAVZA REKLO, PREGOVOR DON BOSKO NORDIJSKI BOG GROMA EGIPCANSKI BOG SONCA PRIMOŽ EKART PETER SVETINA 24. IN 10. CRKA ABC LUCIJA UŠAJ BITJE NEMATE­RIALNE NARAVE SUROVINA ZA PLATNO SOLMIZA­CIJSKI ZLOG SLOVENSKA PEVKA HORVAT PASJA HIŠICA GESLO križanke DB 2/2020 pošljite do 25. junija 2020 na uredništvo revije Don Bosko. 1. nagrada: rocno izdelan lonceni piškotnik Centra DUO Veržej 2. nagrada: avtobiografija Toma Uzhunnalila Preživel po cudežu 3. nagrada: knjiga Božji smehljaji - Sveto pismo v 145 karikaturah 4. nagrada: knjiga O don Bosku pripovedujejo 5. nagrada: knjiga Teorija spola 6. nagrada: strip o salezijanskem bratu Artemiju Zattiju REŠITEV križanke DB 1/2020 Izrocaj se Mariji NAGRAJENCI 1. nagrada Petra STRAŽIŠAR, Cerknica 2. nagrada Marko KMETIC, Domžale 3. nagrada Marija CERMELJ, Ljubljana 4. nagrada Josip JAKOPICEK, Maribor 5. nagrada Marjeta DOLENC, Jesenice 6. nagrada Tatjana GROŠELJ, Laško april 2020 41 POGLED NA LOFOTSKO VASICO NUSFJORD S POSEBNIM RIBJIM VONJEM KRISTINA ANŽELJ mladinska delavka, smc rakovnik LOFOTI Cetrti dan našega popotovanja smo priceli z bujenjem, zajtrkom in seveda pakira­njem, nato pa lovili trajekt, ki nas je odpe­ljal na Lofote. Zaradi zelo razgibane obale in fjordov ima Norveška zelo dobro ureje­ne trajektne linije. Cakala nas je dvourna vožnja, na kateri smo obcudovali fjorde z morske strani in se nastavljali soncnim žarkom, vmes pa celo prebrali številko Don Boska. • Otocje Lofoti leži na severozahodu Norve­ške, sestavljajo ga cudoviti fjordi in visoke gore, ki štrlijo iz morja. Prebivalcev je zelo malo, zato pa smo videli toliko vec ovac. Znacilne ribiške vasice so sestavljene iz rdecih lesenih hišk, pred katerimi sušijo ribe, ki dajejo celotni izkušnji precej speci-ficen vonj. IZVIRNA SKULPTURA PRED AVTOMEHANICNO DELAVNICO V SVOLVÆRJU Na Lofotih smo obiskali vikinški muzej z rekonstrukcijo velike vikinške hiše z oble­kami, pohištvom (mize, stoli in postelje ter seveda poglavarjev prestol). Najbolj pogu­mni so si nadeli tudi pravo vikinško opravo in uprizorili vikinško bojevanje, dokler nas prijazen varnostnik ni opozoril, da tega ne smemo poceti in da lahko orožje samo gledamo. Na bližnji obali je zasidrana pra­va vikinška ladja. Na njenem krovu smo se pocutili kot pravi osvajalci novih dežel. ALTA Tako smo naslednji dan zopet osvaja­li kilometre. Zapustili smo Lofote in se odpeljali do 750 km oddaljene Alte. Za pot smo porabili cel dan. Na Norveškem imajo nizke omejitve hitrosti (90 km/h na avtoce­sti) in zelo visoke kazni. K pocasni in daljši vožnji prispevajo tudi zelo vijugaste ceste ob fjordih, brez mostov, ki bi pot skrajšali. V vecernih urah smo prispeli do Alte. Vecino casa smo prenocevali v kampih, sestavljenih iz majhnih lesenih hišk, ki smo jih uporabljali tudi mi, in iz prostorov za avtodome. Zvecer smo obcudovali moder­nisticno cerkev, navdušeni pa smo bili tudi KATEDRALA POLARNEGA SIJA V ALTI nad poslikavami v muzeju prazgodovinskih poslikav na prostem. Praclovek je v skale vdolbel podobe severnih jelenov, medve­dov, pticev, lisic, rib, colnov in seveda sa-mega sebe posamezno ali v skupini lovcev. NA SKRAJNEM SEVERU Kljub zanimivim poslikavam nas je srce vleklo še malo bolj na sever. Do skrajne severne tocke Evrope nas je locilo samo še 230 km. Bolj ko smo se dvigovali proti No-rdkappu, bolj smo doživljali spreminjanje pokrajine. V živo smo imeli ucno uro geo­grafije o rastju (predvsem o tajgi in tundri): najprej listnati gozd, nato iglasti, kmalu so sledili le še grmicki in na koncu, tik pred koncno tocko, samo še skale z lišaji. Na Nordkappu so nas pricakali mraz, veter in taka megla, da nismo nic videli. Kljub vetru, ki nas je skoraj odpihnil, smo nare­dili skupinsko sliko pri globusu sveta, nato pa hitro pobegnili na toplo v notranjost turisticnega kompleksa. V njem smo si pogledali dokumentarni film o Nordkappu, se poducili o severnem siju in odkrili kape-lo sv. Janeza, kjer smo se v molitvi zahvalili, da smo prišli do konca sveta in prosili za srecno vrnitev domov. Ob razocaranju nad gosto meglo nas je uslužbenka »potolažila«, da je vreme na Nordkappu v 90 % megleno in sonce zelo redko posije, tako da smo naleteli na kar tipicno vreme. Ker je vsega lepega enkrat konec, smo se poslovili in se po zadnjih selfijih obrnili nazaj proti jugu, proti Finski, kjer so nas cakale nove, nic manj razburljive dogodi­všcine. PRAZGODOVINSKE POSLIKAVE V ALTI