318
Slovenski glasnik.
teljsko podporno društvo", in glavni namen mu bode, podpirati slovenske pisatelje z denarno pomočjo ter s tem pospeševati slovensko literarno delavnost; tudi mnogi drugi paragrafi pravilom starega društva so se bistveno prenaredili. Člani so mu ustanovniki, pravi, podporni in častni. Ustanovnik postane, kdor plača 50 gld. skupaj, ali pa v petih letnih obrokih. Pravi član more biti samo slovenski pisatelj, kateri je pisal ali piše za tisk v slovenščini, naj stanuje kjer koli, in kateri plačuje po 3 gld. na leto. Podpornik društva je vsak, kdor plačuje na leto po 2 gld. Društvo vodi odbor, sestavljen iz predsednika in 6 odbornikov, ki morajo vsi stanovati v Ljubljani ali v nje obližji. Odbor se je volil še po starih pravilih in izvoljeni so bili: za predsednika dr. Jo s. Vošnjak, za njegovega namestnika F r. Leveč, za tajnika prof. And. Senekovič, za blagajnika Vašo Petričič in za odbornike: dr. H. Dolenec, Ivan Hribar, prof. M. Ple-teršnik, prof. A. Raič in dr. Ivan Tavčar. Ta začasni odbor je nova pravila te dni vložil pri c. kr. deželni vladi kranjski, da jih potrdi. Dosle je društvu pristopilo 30 pravih in 51 podpornih članov.
Razne novice. G. Jan. Lego v Pragi je bil v občnem zboru »Matice Slovenske" dne 8. aprila t. 1. izvoljen za častnega člana zaradi obilih svojih zaslug za društvo. —\Vinko Potočin na Zidanem Mostu je v svoji oporoki volil 500 gld. ,,Matici Slovenski''. — G. Fr. Levstik je v ljubljanski licejalni knjižnici med knjigami Kopitarjevimi našel podobo slovenskega pisatelja o. Marka Pohlina. — G. Simon Rutar, c. kr. gimn. profesor v Spletu, imenovan je za dopisujočega člana c. kr. osrednje komisije za ohranitev starih stavbinskih spomenikov na Du-naji. — G. A. Funtek je na slovenski jezik preložil Baumbachovega „Zlatoroga". Knjigo izda Bamberg. — V ,,Slovanskem Sborniku" (št. 5) priobčuje B. Popelka članek „Sigmund svob. pan Zois, mecenaš slovenskv." Spis je posnet po Kopitarjevi avtobiografiji.
Novi grobovi. — Sredi januvarija meseca je pokosila v Moskvi bridka smrt načelnika ruskih arhajalogov, Alekseja Sergej evič a Uvarova. — Družina Uvarovlja je v ruski povestnici jako znana; kakor kaže že ime, izvora je tatarskega. Za kneza Vasilja Dmitrijeviča (1389—1402) prešel je prednik Uvar iz zlate horde na rusko stran ter bil uplenjen. Tudi očenašega pokojnika, Sergej, odlikoval se je v ruski književnosti ter je bil več časa minister in predsednik peterburške akademije znanosti. Mnogo je storil za narodno šolstvo ; ustanovil je univerzo v Kijevu, mnogo muzejev, knjižnic in drugih znanstvenih in občekoristnih naprav. Sin njegov, Aleksej, porojen 1. 1828., bil je očetu svojemu ves podoben. Ko dovrši študije svoje v Peterburgu, odide v Berlin in za mejo, kjer je obiskaval še razna vseučilišča. Kakor oče, stopi potem v službo pri ministerstvu inostranih stvarij. L. 1853. je bil poslan v carjevo pisarno. Za krimske vojske je vodil „opolčenie" svojih kmetov. Potem prestopi zopet v carjevo pisarno, kjer ostane do 1. 1856., tedaj je imenovan za adjutanta guvernerju moskovskega okraja; 1. 1858. pa postane član komisije za zidanje velike moskovsko cerkve Odrešenikove v spomin, kako se je ruska zemlja rešila Napoleona. Že 1848. 1. je počel v južni Rusiji izkopavati in zbirati starine; najbolj pa se je povzdignilo njegovo delovanje, ko se je v Moskvi ustanovilo arhajaloško društvo. Izmed njegovih del so posebno znamenita tista, ki. se tičejo starin v južni Rusiji ob Črnem morji, potem naroda Merskega, ki je bival v jaroslavski in vladimirski guberniji. L. 1881. je izdal ,,rusko starinoslovje", ki je posebno za „kameniti vek" znamenito delo. Predsednik moskovskega arhajaloškega društva je ustanovil časopis jDrevnosti" in skrbel posebno za arhajaloške kon-
Slovenski glasnik.                                                319
grese, v katerih so se učenjaki pogovarjali in brali učene razprave. Šestega in zadnjega je sklical lani v Odesi. Sploh ni ta izvrstni mož hranil novcev, kadar je bilo treba kakor si koli pomagati znanosti in domovini. V Porečji kraj Moskve je imel tako knjižico, da se ji more na stran postaviti le malo vseučilišnih bibli-jotek: v nji nahajaš najimenitnejša dela vseh evropskih jezikov. Pravijo, da šteje zdaj sto tisoč odbranih del. Vsakega leta je dajal peterburški akademiji po 3000 rubljev za nagrade. Ne menj bogat od knjižnice njegove je muzej, ki ji je pridružen ter hrani v sebi brez števila dragocenih in znamenitih starin. Iz rečenega morejo naši bralci razvideti, kako res bridka je izguba takega moža !                    *—*
Srbska književnost. (Konec.) Direktor narodne biblijoteke, arhimandrit Dučič piše razpravo „Jepiskopije zetske i dabarske'1. — Ilarijon Ruvarac, arhimandritv Grgetegu, jako znamenit in kritičen raziskovalec si-bske zgodovine, izdal je knjigo „D v e študentske rasprave". V nji podaja: 1) Pregled domačih izvora stare srpske povesnice" kjer našteva vse vire za srbsko zgodovino, kolikor jih je bilo znanih 1. 1856, ko je pisatelj to delce, tedaj še dijak na Dunaji, poslal med ljudi, druga razprava je „Prilog ispitivatiju srpskih junačkih pesama", kjer razpravlja kake vrednosti so narodne pesmi za zgodovinske preiskave in koliko se smemo na nje zanašati. Da pa bosta razpravi še dan danes lahko rabni, pridejal jima je pisatelj vsaki še svoj dodatek, kjer se ozira na knjige in razprave, ki se tičejo njegovega vprašanja in so izšle od 1. 1856. do danes. — Že iz tega, kar smo do sedaj povedali, razvidi se, da visoka duhovščina pravoslavna jako marljivo pre-preiskuje domačo zgodovino. — Zal. 1884. izšel je šesti zvezek ,,Godišnj ice Nikole Čupiča" ter obsega med drugim razpravo ministra Novakoviča, po kateri se je določil novi grb za srbsko kraljestvo; v drugem delu se razpravlja posebno literatura srbske heraldike od početka XVII. stoletja; v „Odlomcih iz istorije Beograda" nadaljuje neimenovan pisatelj svojo že v petem zvezku ,,Godišnjice" pričeto razpravo, v tretji razpravi hoče Ljubomir Kovačevic, direktor učiteljišča belo-gradskega, dokazati, da ni kralj Vukašin ubil čara Uroša, kar trdi arhimandrit Ruvarac nasproti Srečkoviču in Kačanovskemu. — Pri Pajeviču v Novem Sadu je izšla knjiga: Ustanak u Bosni od 1875 —1878 god. Gragja za noviju srpsku istoriju rata za oslobogjenje". — Profesor M. Milovanovič v Sapcu je napisal studijo Rušo, Pestaloci i Komenski, tri naj veča pro-roka svih vremena i naroda. Beograd 1884". V ti študiji hoče pisatelj podati nekako podlogo svojemu obširnemu delu „o vzgoji in omiki". — Profesor Srečkovič napisal je delo „Istorija srpskog naroda", katerega prvi del je izšel in obsega dobo srbskih županov (600—1159j. Pisatelj je precej bojaželjen ; posebno rad se prepira z Drinovom in Golubinskim; neobjektiven je v stvareh pravoslavne in katoliške cerkve in precej nekritičen tedaj, če zaide na filološko polje. Navzlic tem oskodnostim sme se knjiga vsakemu priporočiti, kdor se hoče natanše seznaniti s staro srbsko zgodovino. — Naposled povemo še čestitim bralcem, da je srbska vlada kupila od Vukove hčere pravico Vukovih del; tako upamo, da bo kmalu mogoče, da se vsak preskrbi z izbornimi deli tega srbskega veleuma, kar do zdaj ni bilo tako lahko mogoče; saj je le malo kdo vedel, kje je poiskati Vu-kovo hčer, katera je knjige prodajala. — V Novem Sadu je začel izhajati nov leposloven list srbski. Imenuje se „Stražilovo" in izdaje ga po jeden pot na teden tiskarna dra. Svet. Miletiča. Iz prvih številk se vidi, da je list prav dobro ure-dovan.                                                                                                                     III.