26 G la sn ik S E D 5 7| 1– 2 20 17 * Duška Knežević Hočevar, dr. zgodovinske antropologije, višja znanstvena sodelavka, ZRC SAZU, Družbenomedicinski inštitut, Novi trg 2, 1000 Ljubljana; duska@zrc-sazu.si. Meandri medicinske antropologije Duška Knežević Hočevar* Uvod Zdravje ni bilo izrazito polje zanimanja mojega večletne- ga raziskovanja sodobnega družinskega kmetovanja.1 V okviru petih nacionalnih projektov v zadnjem desetletju2 sem v vsebinskih sklopih »dom« in »delo« na kmetijah bolj presojala »strategije razvoja«, »preživetje« oziroma »zamiranje« družinskega kmetovanja, ki, povedano v uve- ljavljenem tehničnim besednjaku, skupaj z industrijskim kmetovanjem dosega »le« dobra dva odstotka bruto doma- čega proizvoda (BDP) v nacionalnem gospodarstvu (Sple- tni vir 1). Taki oceni navkljub pa je zanimanje naročnikov tovrstnih raziskav praviloma utemeljeno v strateški vlogi, ki je pripisana kmetijstvu kot gospodarski panogi, in sicer v zagotavljanju nacionalne prehranske samooskrbe. V poplavi prizadevanj po vzdržnem razvoju slovenskega gospodarstva, kmetijstvo in kmetovanje nimata obrobnega položaja. Nasprotno, aktualni kmetijski razvojni dokumenti so prepolni zavez po izvajanju uravnotežene ekonomske, okoljske in družbene vzdržnosti pridelovalcev hrane, pri če- mer pa so nekatere analize pokazale, da se je v zadnjih dveh 1 V besedilu izraz kmetijstvo (angl. agriculture) uporabljam za gospo- darsko panogo, ki vključuje več oblik kmetovanja (angl. farming); v prispevku poudarjam le dve obliki: družinsko in industrijsko kmeto- vanje (angl. family and industrial farming). 2 V kronološkem zaporedju si sledijo: Odnosi med generacijami in spoloma na kmetijah v Sloveniji (2006–2008), Medgeneracijska so- lidarnost v kmečkih družinah (2009–2011), Izzivi in potrebe v pre- nosu znanja v kmetijsko prakso v Sloveniji (2010–2012), Razvojne usmeritve kmetij v Sloveniji (2011–2012) in Strategije razvoja na sodobnih družinskih kmetijah (2011–2014). desetletjih izrazito povečala raba besednjaka o trajnostnem kmetijstvu (beri leporečje), ocene po izbranih kazalnikih pa kažejo, da stanje na terenu ni trajnostno zlasti zaradi naza- dovanja t. i. družbene vzdržnosti (Slabe Erker idr. 2015). Ali to pomeni, da v tej gospodarski panogi nazaduje tudi zdravje? Upravičeno bi pričakovali, da je v raziskavah o ocenjevanju uresničevanja vzdržnosti na terenu kazalnik zdravje vključen v kategorijo družbene vzdržnosti. Vendar nas avtorji raziskave Opredelitev in merjenje trajnosti v kmetijstvu (Slabe Erker idr. 2015) takoj ozemljijo z razlago, da so izbrani kazalniki za merjenje vzdržnosti prilagojeni oziroma v skladu z razpoložljivimi podatki. Zato so druž- beno vzdržnost opazovali v omejenem naboru parametrov, kot so zaposlenost, izobrazba, indeks staranja ipd., skratka o zdravju oziroma obolenjih ni bilo govora. Da je ohranjanje zdravja nujen vidik vzdržnega razvoja, so v omenjenih raziskavah pogosto navajali tudi moji sogo- vornice in sogovorniki. Velikokrat se je ta tema v pogovorih o delovnih karierah pojavila povsem naključno: od upravi- čevanja posedovanja »toliko kosov« mehanizacije v izogib »izgorelosti« in obolenjem zaradi telesnih naporov, do opisa kmečkega poklica kot »stresnega«, saj te stalno preganjajo »vreme«, »delo«, »trg« in »cene« pa še negativne upodobi- tve kmečkega poklica kot »onesnaževalca okolja« oziroma »tistih, ki živijo na račun subvencij«. Če so nepredvidljive vremenske razmere omenjali kot »od vedno« vir njihove negotovosti in strahu, so hitro spreminjajočo se globalno in domačo kmetijsko politiko ter zahtevano vodenje zamudne »papirologije« navajali kot poglavitne razloge za občutenje »stisk«, »frustriranosti«, »nespečnosti«, »nemoči«. Izvleček: Cilj prispevka je s pregledom literature, ki z različ- nimi epistemološkimi poudarki obravnava varnost, poškodbe, zdravje in obolevnost v kmetijstvu, predlagati pristop razisko- vanja, ki tovrstno problematiko presoja tudi onkraj »vidnega« zdravja in poklicne obolevnosti. Besedilo pokaže, da razprave o družbenem trpljenju zagotavljajo presojo prežetosti spremi- njajočih se globalnih okoliščin kmetijstva, kultur kmetovanja in zdravja njegovih udeleženk in udeležencev, saj razpirajo v ura- dnih evidencah še vedno spregledana širša družbeno-kulturna ozadja doživljanja stisk, obolenj in poškodb. Ključne besede: zdravje, obolenje, družbeno trpljenje, ustvarjalna tvornost, kmetovanje, medicinska antropologija Abstract: Through a review of literature that considers safety, injuries, health, disease and illness in agriculture from various epistemological perspectives, this article aims to suggest a re- search approach that discusses the issue beyond the “visible” occupational health hazards and illness. The essay suggests that debates on social suffering offer reflections on intertwined, changing global conditions of agriculture, cultures of farming and health of farmers, revealing wider socio-cultural back- grounds of suffering, illness and injuries, which are still largely overlooked. Key Words: health, illness, social suffering, creative agency, farming, medical anthropology NEVIDNE STISKE »USPEŠNIH« V KMETOVANJU NA PODLAGI PRESOJ DRUŽBENEGA TRPLJENJA Pregledni znanstveni članek1.02 Datum prejema: 13. 3. 2017 G la sn ik S E D 5 7| 1– 2 20 17 27 Meandri medicinske antropologije Duška Knežević Hočevar Pričujoči članek je sramežljiv uvod v raziskovanje zdravja in obolevnosti v sodobnem kmečkem poklicu, ki je, kot bi poudarili moji sogovornice in sogovorniki na družin- skih kmetijah, več kot le poklic; je »način življenja« ozi- roma poklic, za katerega si »poklican«. Zakaj sramežljiv uvod? Zato, ker ne moremo spregledati bogatega gradi- va in raziskav o zdravstveni kulturi kmečkega prebival- stva na Slovenskem, ki jih je vsaj v etnologiji zaokrožila Marija Makarovič v svoji vsebinsko izdatni monografiji Podoba zdravstvene kulture koroških Slovencev (2008).3 Bogati dediščini navkljub, ki zajema pester nabor vsebin, od odnosa kmečkega prebivalstva do zdravstvenih storitev in zdravstvenega osebja, samouške zdravstvene dejavno- sti, priprošenj in zaobljub ob bolezni, obravnave naravnih zdravil in čarovnih zdravilskih postopkov, pa do vzrokov duševnih in telesnih stisk, alkoholizma in samomorov, se pričujoči prispevek osredotoča na nekoliko drugače za- stavljeno izhodiščno vprašanje – kako presojati vpliv so- dobnih globalnih sprememb v kmetijstvu na doživljanje zdravja delujočih v tej gospodarski dejavnosti? Prvi del naslova prispevka je oblikovan na podlagi mo- jega večletnega terenskega raziskovanja delovnih karier mladih in starih generacij na družinskih kmetijah, zlasti takih, ki so »uspešne« s stališča zagotovljenega nasledni- ka ali naslednice, tj. s stališča nadaljevanja kmetovanja ob trendu stopnjevanega opuščanja te dejavnosti. S pomočjo njihovih življenjskih pripovedi sem do zdaj uspela razbrati občutenja stisk in strahov zlasti iz govora o negotovosti in tveganju v stalno spreminjajočih se okoliščinah v kmetij- stvu, ki jih praviloma pripisujejo obdobju po osamosvoji- tvi Slovenije, njeni pridružitvi k Evropski uniji, oziroma, po mnenju večine, zanje neugodnem in togem prevajanju ukrepov evropske Skupne kmetijske politike v domačo za- konodajo in ukrepe. Nisem pa še raziskala, kako radikal- ne družbene spremembe v kmetijstvu, ki jih zaznamujejo stalna nihanja cen na kmetijskih trgih, upadanje števila »čistih kmetij«, stopnjevano zaposlovanje zlasti žensk zu- naj kmetije, stalno prilagajanje tehnološkim spremembam in standardom, nezainteresiranost mladih za kmečki poklic itd., pogojujejo tudi njihovo presojo zdravja in obolevno- sti, kar nakazuje drugi del naslova. Ambicija tega prispevka je s pregledom literature, ki z različnimi epistemološkimi poudarki obravnava varnost, poškodbe, zdravje in obolevnost med dejavnimi v kmetij- stvu, ne le utemeljiti pomembnost raziskovanja zdravja, poškodb in obolevnosti v razpravah o vzdržnem razvoju tudi pridelovalk in pridelovalcev »zdrave hrane«, temveč pri tem utemeljiti uporabo take konceptualne orodjarne, 3 Poleg diplomskega dela v 50. letih prejšnjega stoletja se je Marija Makarovič več let ukvarjala z zdravstveno kulturo in ljudskim zdra- vilstvom kmečkega in drugega v kmečkih okoljih živečega prebival- stva na Slovenskem v 19., 20. pa tudi 21. stoletju (npr. Makarovič 1982, 1983/1987, 1988/1990, 2001) in ustvarila opus del, ki zahteva samostojno obravnavo ob drugi priložnosti. katere razlagalni domet ni povsem odvisen od zanesljivo- sti, razpoložljivosti ali dostopnosti zdravstvenih evidenc za kmečki poklic. S tem ciljem prispevek bralke in bralce sprva seznani o ocenah ogroženosti, povezanih s kmečkim poklicem, o številkah o poškodbah in obolevnosti v kmetijstvu, in za- kaj je ta problematika obravnavana kot družbeni problem. Nato besedilo na kratko omeni medicino kmetijstva (angl. agricultural medicine), ki se izrazito osredotoča na ukvar- janje z »vidno« poklicno obolevnostjo, obenem pa ugota- vlja, da je to problematiko nujno zagledati v navezavi na presojo »mega trendov«, ki vplivajo na kulturo dejavnih v kmetijstvu in posledično na njihovo obolevnost in po- škodbe. Da je pridobivanje takih evidenc odvisno tudi od »kulture kmetovanja«, poudarjajo raziskave, ki preverjajo njihovo zanesljivost. Ali koncept družbenega trpljenja (an- gl. social suffering) in razprave o njem zagotavljajo opa- zovanje spreminjajočih se in globalno povezanih okoliščin kmetijstva v doživljanju stisk, zdravja in obolenj njegovih udeleženk in udeležencev, bralec in bralka izvesta v osre- dnjem in sklepnem delu besedila. Nekaj številk za prvi vtis Kelley J. Donham in Anders Thelin v pravkar posodobljeni drugi izdaji obsežnega dela Medicina kmetijstva: Poklicno in okoljsko zdravje podeželja, varnost in zaščita4 uvodoma takole nagovorita bralstvo: »Tisti, ki delajo v kmetijstvu in proizvajajo hrano, vlaknine ter gorivo, so med vsemi pokli- ci najbolj izpostavljeni dejavnikom tveganja za poškodbe, bolezni in smrt« (Donham in Thelin 2016: 1). Zapisano preverim na uradni spletni strani Mednarodne organizacije dela, kjer novica z dne 23. marca 2015 potr- juje, da je kmetijstvo dejavnost s stalno ogroženostjo (an- gl. hazardous), saj je s stališča smrtnih primerov, poškodb in z delom povezanih obolenj prav kmetijski sektor poleg gradbeništva in rudarstva ena izmed najbolj nevarnih in tveganih dejavnosti (Spletni vir 2). Domala zastrašujoča je številka letnih primerov smrti zaposlenih v kmetijstvu, ki po oceni organizacije znaša 170.000 primerov, kar je približno polovica vseh letnih poklicnih nesreč s smrtnim izidom (ILO 2017: 7). Skrb zbujajoče je tudi zavedanje, da je ta ocena podcenjena, saj je izračunana na podlagi uradno sporočenih podatkov o primerih smrti, poškodb in poklicnih obolenj v kmetijstvu. Evropske evidence o nesrečah in obolenjih, povezanih z delom, v grobem zrcalijo globalne trende. Evropska agen- cija za zdravje in varnost pri delu prav tako kmetijstvo prepoznava kot eno izmed najbolj nevarnih dejavnosti s stališča nezgod, povezanih z delom. Delavci v kmetijstvu naj bi bili 1,7-krat pogosteje žrtev nezgod pri delu brez smrtnega izida in trikrat pogosteje žrtev nezgod pri delu 4 V izvirniku se naslov glasi: Agricultural Medicine: Rural Occupati- onal and Environmental Health, Safety, and Prevention. G la sn ik S E D 5 7| 1– 2 20 17 28 Meandri medicinske antropologije Duška Knežević Hočevar s smrtnim izidom v primerjavi s povprečnimi stopnjami v Evropski uniji (EASHW 2011). Tudi Slovenija ni izje- ma. Do zdaj opravljene splošne analize so pokazale,5 da se je največ nezgod, katerih posledica je bila poškodba, primerilo osebam, zaposlenim v predelovalnih dejavno- stih, največ zdravstvenih težav pa poleg delovno aktivnim osebam iz predelovalnih dejavnosti (36 odstotkov) prav zaposlenim v kmetijstvu, lovu, gozdarstvu in ribištvu (11 odstotkov) (Svetin 2014). In zakaj je zdravje ljudi, ki se ukvarjajo s kmetijstvom, uradno prepoznan družbeni problem? V primeru eviden- tiranih naraščajočih stopenj duševnih obolenj in samomo- rov med kmečkim prebivalstvom na Novi Zelandiji nedav- ne raziskave svarijo o neizmerljivih socialnih, psiholoških in ekonomskih »stroških« oziroma o nadaljnji ogroženosti družinskega kmetovanja, ki je v njihovem nacionalnem gospodarstvu prepoznano kot najpomembnejša panoga (Lovelock in Cryer 2009). Izračuni ekonomskih izgub v kmetijstvu zaradi poškodb ali nesreč s smrtnim izidom v ZDA so še bolj nazorni: leta 2013 naj bi samo primeri s smrtnim izidom izkazovali v povprečju približno 30.000 $ neposrednih in 556.000 $ posrednih stroškov na kmečko družino, oziroma 306 milijonov $ na ravni ZDA. Skupaj z ocenjenimi stroški v primeru poškodb, ki imajo za po- sledico telesno ali duševno oviranost kmetovalca, izračun pokaže štiri milijarde $ letnih stroškov na ravni države (Donham in Thelin 2016: 24). Če upoštevamo okoliščino, da se izračuni nanašajo zgolj na dostopne oziroma uradno prijavljene poškodbe in zabeležena obolenja, si lahko le zamišljamo, kakšen je »izračun« družbenih stroškov na globalni ravni. Preučevanje »vidnega« zdravja in poklicne obolevnosti v kmetijstvu Saj ne more biti drugače: znanstvena disciplina, ki se ek- splicitno ukvarja z zdravjem in obolevnostjo v kmetijstvu oziroma kmečkega prebivalstva, je v državah, v katerih je kmetijstvo ena pomembnejših gospodarskih panog, medi- cina kmetijstva – specializacija medicine dela in zdravja ter okoljske medicine (Donham in Thelin 2016: 2). Če- prav je njena analitična dejavnost utemeljena v dostopnih evidencah in podatkovnih zbirkah prijavljenih poškodb in obolenj zaposlenih v kmetijstvu, njeni analitiki ugota- vljajo, da je za tovrstno početje nujno tudi razumevanje kmetijstva s pomočjo »kulture njegovih ljudi« (Donham in Thelin 2016: 5). To pa še zdaleč ni enostavno početje. Donham in Thelin sta na primer prepričana, da slednjega ni mogoče razumeti brez upoštevanja vpliva tako stalnih kot nastajajočih in spreminjajočih se globalnih procesov, 5 Čeprav za zdaj posebna publikacija SURS o nesrečah in poklicnih obolenjih po gospodarskih dejavnostih še ni izšla, ostaja od leta 1993 vir raznovrstnih analiz razpoložljiva zbirka anketnih podatkov Anke- te o delovni sili. povezanih s kmetijstvom. Na sleherno kmetijsko kulturo in posledično tudi na zdravje, varnost in blaginjo dejav- nih v tej gospodarski dejavnosti naj bi po izboru avtorjev vplivalo 11 aktualnih »mega trendov« (Donham in Thelin 2016: 24–31), ki, shematično povzeto, zajemajo: 1. vztrajno upadanje števila t. i. malih družinskih kmetij in naraščajoče število velikih kmetij po zgledu industrijskih podjetij; 2. spreminjajoče se vladne kmetijske politike, od subvencij za kmetijsko dejavnost, pogajanj v mednarodnih trgovinskih sporazumih, do vpeljave predpisanih zdravstvenih in varnostnih standardov; 3. naraščajoči vpliv potrošnikov, splošne javnosti in vplivnih trgovcev z živili; 4. oblikovanje novih (alternativnih) tržnih niš in lokalne prehranske proizvodnje; 5. spreminjajoče se prehranske navade potrošnikov; 6. prihod novih igralcev na svetovno tržišče pro- izvajalcev kmetijskih proizvodov – Brazilije, Argentine, Indije in Kitajske; 7. napredne tehnologije za kmetijsko proizvodnjo; 8. klimatske spremembe; 9. izzivi za zagotavljanje hrane za predvidenih devet milijard ljudi v letu 2050; 10. pojavljanje zoonotskih in živalskih nalezljivih bolezni ter vprašanje prehranske varnosti; 11. vselej manjkajoča razsežnost razprav o vzdržno- sti kmetovanja – tj. človeškega kapitala oziroma zdravja in varnosti vseh, ki delajo v kmetijstvu. Toda ali poznavanje »mega trendov« in dejavnikov tvega- nja za poškodbe in obolenja dejavnih v kmetijstvu zado- stuje za razumevanje agrokulture oziroma odziva njenih udeleženk in udeležencev, ko gre za zdravstvena vpraša- nja? Zatakne se namreč že pri oceni, da je večina eviden- tiranih poškodb in obolenj v kmetijstvu podcenjena bodisi zaradi pristranskih in omejenih razpoložljivih »objektiv- nih podatkov«, ki se praviloma nanašajo na uradno zapo- slene v kmetijstvu, bodisi zaradi slabega poročanja (angl. under-reporting) v anketnih raziskavah, ki je pri navajanju poškodb in obolenj v kmečkem poklicu utemeljeno v sa- moocenjevanju vprašank in vprašancev. Ni zanemarljiva ocena, da je ena od večjih ovir prepoznave in obravnave poškodb in obolenj, povezanih s kmečkim poklicem, prav »pomanjkanje zaupanja« kmečkega prebivalstva v zdra- vstvene storitve, ne glede na njihovo dostopnost v kmeč- kih okoljih (Goffin 2014; Roy idr. 2014). G la sn ik S E D 5 7| 1– 2 20 17 29 Meandri medicinske antropologije Duška Knežević Hočevar Primeri razlag nezanesljivega poročanja iz kmečkih okolij Radikalne spremembe, ki se v zadnjih štirih desetletjih kažejo v globalnih trendih upadanja števila »čistih kme- tij« oziroma preoblikovanje kmetovanja v zgolj dodatno dejavnost na kmetiji, povečanih stopenj zaposlenih žensk zunaj kmetije, tehnoloških sprememb, ki izničujejo potre- bo po moški telesni moči, nezainteresiranosti mladih po nadaljevanju kmetovanja, staranje kmečkega prebivalstva itd., po mnenju nekaterih raziskovalk zanesljivo načenjajo vztrajne podobe spolno zaznamovanih identitet v kmečkih okoljih (Kelly in Shortall 2002), ki med drugim vplivajo tudi na »zanesljivost poročanja« o poškodbah in obole- njih. Raziskave kažejo (na primer Shortall 2014), da sta delo žensk zunaj kmetije in njihova podjetna dejavnost na kmetijah izrazito spremenila doživljanje moškosti in žen- skosti ter da »tradicionalni kmetje« niso dobro opremljeni za spoprijemanje s posledicami teh sprememb (Peter idr. 2000). Prav kmetje, ki moškost razumejo na podlagi ide- ologije »zanašanja zgolj nase«, »stoicizma« in »neomaj- nosti«, so pogosto osebe, ki ponotranjijo nasilje ali pa ga celo izvajajo (Courtenay 2006). V tem smislu so zgovorne evidence prikritega, ponotranjenega nasilja v oblikah nara- ščajočega števila samopoškodb, samomorov, osamljenosti oziroma višjih stopnjah smrtnosti in duševne obolevnosti zlasti moških, pa tudi povečanega obsega drugih zamolča- nih oblik nasilja v kmečkih skupnostih, kar nekateri avtorji pripisujejo prav posledicam radikalne transformacije glo- balnega kmetovanja, ki med drugim ogroža tudi tradici- onalno kmečko podobo moškosti (Carrington idr. 2013). Podobno ugotavljajo avtorji raziskave o stresu, povezanim s kmetijskim delom (Parry idr. 2005). Izpeljali so jo po odmevni aferi z BSE, ko je v Angliji veliko število kmetov (zlasti živinorejcev) bankrotiralo in se zateklo k samomo- ru. V prizadevanju za vpeljavo raznovrstnih posegov za zmanjševanje tveganja za s kmetijskim delom povezanega stresa, so poudarili, da zaradi stigme in posebnih kultur in okoliščin podeželskih okolij, ki vplivajo na nezanesljivo poročanje kmetov o njihovih stiskah, večina anketnih raz- iskav ni primerna za presojo tako občutljive vsebine, kot je duševno zdravje kmetov. Da so primernejše kvalitativno zasnovane raziskave, so utemeljili z njihovo zmožnostjo preverjanja ideologij spolov in trdoživosti (angl. resili- ence) v kmečkih okoljih, ki pojasnjujejo kulturo sramu, kulturo dolgih delavnikov, zanašanja nase, stoičnega pre- našanje težav, krizo podobe moškosti in odpor do iskanja pomoči glede stigmatiziranih duševnih stisk. Medtem ko sta Wendt in Zannettino (2015) z analizo spol- no zaznamovanih ideologij in praks ženskosti in moško- sti skušali pojasniti, zakaj ženske »premalo poročajo« o nasilju v družini v raznolikih podeželskih okoljih v Av- straliji, je Lovelock (2012) iskala odgovor na vprašanje, zakaj sta med kmeti na Novi Zelandiji uporaba zaščitnih sredstev pri upravljanju z zahtevno mehanizacijo oziro- ma dojemanje »tehnologij nege« slabi kljub evidencam o naraščajočem številu poškodb in obolenj v tem poklicu. Ambicija raziskave je bila raziskati »socio-kulturno polje kmetijstva«, razsežnosti, ki je po mnenju Lovelock pravi- loma izmuzljiva iz prevladujočih kvantitativno zasnova- nih različnih mednarodnih raziskav, ki zagotavljajo podat- ke o stopnjah poškodb in bolezni, povezanih s kmečkim poklicem. Zanikanje, ignoriranje in prikrivanje poškodb in slabega zdravja med lastniki izbranih kmetij ter posle- dično zavračanje »tehnologij nege« je avtorica ponovno skušala pojasniti z »agro-kulturo, ki poudarja stoicizem, fatalizem, samonadzorovanje«. Razumevanje moralne ekonomije izbranih sogovornikov kot hranilcev naroda, proizvajalcev poglavitnega dohodka Nove Zelandije in uklanjanje pričakovanjem drugih kmetovalcev so zahteve, da se dela tudi v primeru poškodbe ali bolezni, celo tega, da jih večina nikoli ni zahtevala nadomestila za bolezni in poškodbe. Večina njenih sogovornikov je poškodbo in bolezen razumela kot »izgubo dostojanstva«, »sebe«, ali z besedami avtorice: »Poškodba in bolezen v tem social- nem polju potencialno ogrožata ali spodkopavata njihovo zmožnost opravljanja svojega po-klica« (Lovelock 2012: 580). Tehnologije nege naj bi ovirale njihovo pričakovano učinkovitost pri delu, spodkopavale habitus kmetovanja in estetiko moškosti, saj so to sredstva, ki so »bolj primerna za ženske« (ibid.: 586). Čeprav zgornji primeri raziskav razpirajo v anketnih razi- skavah in statističnih evidencah spregledana ozadja kme- tijske kulture in zagato slabega poročanja, še vedno ostaja nepojasnjeno, kako »mega trendi« določajo kulturo kme- tovanja oziroma zdravje njenih udeleženk in udeležencev. Ovinek k presoji družbenega trpljenja Enega od možnih načinov zagledanja »mega trendov« s pomočjo posameznikovega izkustva bolezni ponujajo raz- prave o družbenem trpljenju (angl. social suffering), ki z močno navezavo na družbene in kulturne okoliščine, ki ju pogojujejo in tudi blažijo, naslavljajo tako osebno kot kolektivno doživljanje bolečine, poškodbe, pomanjkanja, izgube ipd. Nekoliko poenostavljeno povedano, osnovno izhodišče razpravljavk in razpravljavcev družbenega tr- pljenja je podmena, da so »družbene sile« vpisane v utele- šenem izkustvu bolečine, obolenja, travme ali bolezni, in da bi posamično trpljenje morali razumeti kot manifestaci- jo družbeno strukturnih neenakosti ali celo zatiranja. Preden nadaljujem, si oglejmo, kako se je te ambiciozne problematike lotila Nancy Scheper-Hughes, ki se je, sicer s presledki, več kot petindvajset let ukvarjala z umrljivo- stjo otrok v ruralni severovzhodni Braziliji. Kot številni antropologinje in antropologi, ki so svoje dolgoletno te- rensko delo opravljali v t. i. tretjem svetu, se je tudi sama na terenu prepričala o nezanesljivosti javnozdravstvenih podatkov in statistik, celo anketno zasnovanih demograf- G la sn ik S E D 5 7| 1– 2 20 17 30 Meandri medicinske antropologije Duška Knežević Hočevar skih raziskav, tokrat o umrljivosti otrok v revnih predelih podeželske Brazilije. S primerjanjem raznovrstnih podat- kovnih zbirk ni ugotovila le nebeleženja smrti otrok, ki so po nekaterih ocenah »zamolčale« vsaj tretjino neregi- striranih smrti v državi, v revnih ruralnih predelih pa celo do dve tretjini, temveč tudi odsotnost beleženja vzrokov smrti, ki bi lahko pojasnili socialne okoliščine njihovega življenja in trpljenja (Scheper-Hughes 1997). V prizade- vanju za razkrinkanje »kulture molka« uradnih državnih popisovalcev je Scheper-Hughes svojo razpravo o demo- grafiji brez številk takole zaostrila: Česa ne vidimo iz uradnih statistik? Čigavi eko- nomski in politični interesi se odražajo v tovrstnem zbiranju podatkov? Kako so podatki vzdrževani? Katere dogodke se zbira? Koga sploh ni vredno preštevati? In kaj nam to pove o nevidnosti določe- nih skupin in razredov ljudi – še posebno žensk in otrok? (Scheper-Hughes 1997: 220) Izhajajoča iz pričevanj »ljudskih demografov« o smrti otrok (lokalnih duhovnikov, ki so krstili otroke, izdeloval- cev krst, zdravstvenega osebja, ki je sprejemalo v obrav- navo ali pa zavračalo trpeče otroke itd.) in pričevanj mater o umiranju lastnih otrok, je Scheper-Hughes kritizirala uveljavljene biomedicinske, epidemiološke in demograf- ske razlagalne modele in predstave o vzročnosti ter raci- onalnosti znanstvenega raziskovanja. Ti pri obravnavi na primer smrtnosti otrok praviloma ne preverjajo družbeno in globalno sproducirane lakote in pomanjkanja, onesna- ženosti voda, izkoriščevalskih nadzornikov na plantažah, nezanesljivih očetov ter kroničnega občutenja šibkosti in nemoči opazovank, ki v svojih strategijah preživetja osmišljajo smrti svojih otrok tako, da jih »pustijo oditi«. Antropologinja je prepričana, da opazovalka, ki ni vpeta v življenje svojih opazovank, zlahka zreducira večplastne okoliščine njihovih preživetvenih strategij, vključno z nji- hovim osmišljanjem smrti otrok, v »fatalizem« ali pa »ne- odgovorno starševstvo«. Nasprotno pa si v fenomenološki svet svojih sogovornic vpeta raziskovalka, ki v komuni- kaciji z njimi reflektira vprašanja o njihovem doživljanju in spoprijemanju s trpljenjem, ne ustvarja iluzije o ideo- loško nevtralnem zbiranju objektivno merljivih podatkov in dogodkov (na primer smrti otrok). Scheper-Hughes je prepričana, da je prav kritično-interpretativni pristop vpe- ljal vprašanja človekovih pravic in etična vprašanja v raz- lične znanstvene programe in agende vladnih in medvla- dnih organizacij, kot je na primer Svetovna zdravstvena organizacija (WHO), ki odslej v svojih razpisih promovira reproduktivne pravice, pravice žensk in druge zahteve po socialni in politični enakosti. Čeprav bi uveljavitev zanimanja za družbeno trpljenje s te- žavo pripisali zgolj enemu dogodku, znanstveni disciplini, avtorici ali avtorju, je obsežno delo Bourdieuja in številnih soavtorjev La Misère du Monde (1993)6 prepoznano kot eno bolj vplivnih za uveljavitev te problematike kot razi- skovalnega polja v družboslovju in humanistiki ter celo v socialni medicini v 90. letih prejšnjega stoletja (Wilkinson 2012). Vodja raziskave, Pierre Bourdieu, je motive za ob- sežno zbirko številnih kratkih zgodb o družbenem trplje- nju, ki so ga članice in člani francoske družbe doživljali v vsakodnevnih »intimnih dramah« na družbenem obrobju, slikovito opisal kot odziv na voditelje, ki so ujetniki benignih tehnokratov, ki ignorirajo vse, kar je pove- zano z vsakdanjim življenjem njihovih državljanov […]. Zadovoljni so, da vladajo s pomočjo čarodej- stva javnomnenjskih raziskav, te psevdoznanstvene tehnologije racionalne demagogije, ki jim lahko zagotavlja le malo več kot izsiljene odgovore na zastavljena vprašanja […]. (Bourdieu in Wacquant 1992: 200) S podrobnim opisovanjem družbenega trpljenja, zlasti ma- lega, tj. vsakodnevnega, je Bourdieu s soavtorji poudaril, da doživljanja trpljenja ni mogoče učinkovito sporočati s stati- stikami in z grafi ali pa javnomnenjskimi raziskavami. Prav nasprotno, prepričan je, da je molk trpečih mogoče pretrgati s tehniko interaktivnih intervjujev, z njihovimi pričevanji pa primerneje pritegniti pozornost širše javnosti kot pa z jav- nomnenjskimi raziskavami (Bourdieu idr. 1999: 201). Tudi uredniki zbornika Družbeno trpljenje (1997),7 medi- cinski antropologi Kleinman, Das in Lock, so v 'Uvodu' poudarili, da z družbenim trpljenjem naslavljajo doživlja- nje hudih človeških krivic, ki jih povzročajo družbene si- le v obliki politične, ekonomske in institucionalne moči, obenem pa odziv teh sil na družbene probleme. Pri tem so kritični do razvrščanja problematik družbenega trplje- nja v na videz ločena polja obravnav, čeprav se med seboj prepletajo: na primer travma, bolečina ali pa motnje, ki so posledica krutosti družbenih sil, so zdravstvene pro- blematike, obenem pa zadevajo tudi politična in kulturna vprašanja. Poleg vztrajanja pri hkratni obravnavi osebnih in družbenih problemov, avtorji opozarjajo na razsežnost družbenega izkustva – medosebnih temeljev trpljenja: »Družbeno trpljenje delijo visoko- in nizkodohodkovne družbe, v glavnem pa v tako raznolikih okoljih prizadene revne in nemočne« (Kleinman idr. 1997: ix). Prepričani so, da lahko že sama zasnova opazovanja, ki individualne ravni analize ne loči od družbene – na primer zdravja po- sameznika od družbenih problemov, izkustva trpljenja od njegove reprezentacije ali odziva nanj – prispeva k bolj- šemu razumevanju oblik družbenega trpljenja ljudi, ki so hkrati individualne in kolektivne (medosebne), oziroma se jih hkrati doživlja na lokalni in globalni ravni. Podobno kot Bourdieu verjamejo, da je jezik groze, strahu, razoča- 6 Celoten naslov prevoda v angleščino se glasi The Weight of the Wor- ld: Social Suffering in Contemporary Society (1999). 7 V izvirniku se naslov glasi Social Suffering. G la sn ik S E D 5 7| 1– 2 20 17 31 Meandri medicinske antropologije Duška Knežević Hočevar ranja, izgube ipd. bolj zanesljivo sredstvo opisovanja do- življanja političnega zatiranja ali pa strukturnega nasilja, kot pa to zmore terminologija ukrepov in programov za njihovo lajšanje. Še udarnejši v razpravi o trpljenju in strukturnem nasilju je Paul Farmer (2009), ki je predlagal, da je treba doži- vljanje trpljenja na lokalni ravni nujno umestiti v globalno politično ekonomijo in njene strukture moči, če ga želimo razložiti in ne zgolj opisati. Tako stališče si je prisvojil z izkušnjo večletnega dela na Haitiju, ki ga je slikovito opi- sal kot edino državo na zahodni polobli, ki je po »indeksu človeškega trpljenja« uvrščena med države s »skrajnim človeškim trpljenjem«. Večino svojega raziskovanja na Haitiju je osredotočil na ugotavljanje mehanizmov druž- benih problematik (na primer revščine) s pomočjo uteleše- nega izkustva posameznika, oziroma natančneje, kako so politične in gospodarske sile na Haitiju povzročale tvega- nje za raznovrstne bolezni. To pa ni bilo enostavno početje. Farmer se je zavedal težavnosti opisa posledic strukturnega nasilja s pomočjo posameznikovega utelešenega izkustva. Razloge za »nevidnost« posledic strukturnega nasilja je pripisal: prvič, »eksotizaciji« trpljenja vseh, ki so oddaljeni bodisi geografsko ali pa po spolu, rasi, kulturi; drugič, te- žavnosti objektiviziranja znanja o trpljenju, tj. s številkami izraziti trpljenje brezpravnih glasov v zgodovini; in tretjič, slabemu razumevanju globalne dinamike in razširjenosti pojava (Farmer 2009: 20). Tudi Farmer je prepričan, da se doživljanja trpljenja njegovih sogovornic in sogovornikov, zlasti iz vrst revnega kmečkega prebivalstva, ne da prepri- čljivo prikazati s statistikami in z grafi, temveč v podrobnih biografijah, ki so »reprezentativne« v smislu »modalnega trpljenja«, tj. takega, ki ga, tako v sedanjosti kot preteklosti, delijo s številnimi žrtvami z dna lestvice neenakopravnih družb, ne pa po kulturi, jeziku, rasi ali psiholoških značil- nosti, kot to zahteva reprezentativnost kvantitativno obli- kovanih raziskav. Prav zato se je zavzel za take etnografske opise, ki so v svoji analizi geografsko obsežni, zgodovin- sko poglobljeni in osredotočeni na več družbenih razse- žnosti (intersekcionalnost spola, etnije, verske pripadnosti ipd.), da bi lahko razkrili globalno politično ekonomijo na- silja, ki ga pogojuje (Farmer 2009: 21). V Farmerjevi maniri je Seth Holmes trpljenje mehiških de- lavcev – migrantov na kmečkih posestvih v ZDA presojal v odmevni etnografiji z zgovornim naslovom Sveže sadje, polomljena telesa (2013).8 Avtor je v letih 2003 in 2004 te- rensko delo izvajal na več prizoriščih v ZDA in Mehiki. Poleg izdatnega opisa tveganih in negotovih okoliščin, stisk in trpljenja v vsakdanjem življenju delavcev in njihovih razširjenih družin tako v domači vasi, pri prečkanju meje kot na ameriških posestvih, kjer so za nizko plačilo v dolgih urnikih dela (p)obirali raznovrstno sadje, se je avtor osre- 8 V izvirniku se naslov glasi Fresh Fruit, Broken Bodies: Migrant Farmworkers in the United States. dotočil na presojo strukturnega konteksta oziroma struktur- nih sil. Te naj bi bolj kot prostovoljni motivi posameznikov pogojevale in usmerjale njihove odločitve za migriranje iz ekonomskih razlogov. Neenake strukturne okoliščine, ki iz- hajajo na primer iz nesorazmernih zahtev prostotrgovinskih sporazumov držav podpisnic – kot sta na primer severno- ameriška NAFTA oziroma osrednjeameriška CAFTA – ki so zahtevali ukinitev carinskih tarif tudi na koruzo, ki je osnovni pridelek Mehičanov, avtor vključi v analizo mo- tivov za njihovo migriranje v ZDA oziroma vsakdanjega trpljenja strukturno ranljivih ljudi, kot so mehiški delavci – migranti. Prepričan je, da je treba pojav trpljenja analizirati v okviru družbenih, političnih in ekonomskih omejevalnih struktur. Tako je, na primer, segregacijo dela v ameriškem kmetijstvu presojal glede na hierarhično pozicioniranje etničnosti in državljanstva, da ne bi zmotno individualiziral tveganja in odgovornosti za trpljenje, kar je bila običajna praksa zdravstvenega osebja, ki je odgovornost za mučno stanje svojih pacientov – migrantov pripisalo kar njim sa- mim. Prav zato Holmes vztraja, da je obolenja mehiških migrantov – kmetijskih delavcev nujno presojati kot utele- šeno nasilje, oziroma pokazati, da je obolenje pogosto ma- nifestacija strukturnega, simboličnega in političnega nasilja ter neenakosti kot tudi odpora in upora. Čeprav se zdi, da avtorji in avtorice, ki se osredotočajo na raziskovanje doživljanja družbenega trpljenja, uresni- čujejo sorazmerno star predlog Scheper-Hughes in Lock (1987) o razvoju nove epistemologije zavedajočega se te- lesa (angl. mindful body) s poudarjanjem čustvenih, druž- benih in političnih virov bolezni, obolenj in zdravljenj, se v tovrstnih razpravah vedno bolj uveljavljajo pozivi k opazovanju »ustvarjalne tvornosti v trpljenju«. Z episte- mološko obrnjenim vprašanjem, kaj ustvarjalnega delajo ljudje, ko se soočijo s trpljenjem, se fokus preučevanja preusmerja od opazovanja trpljenja trpečega k opazovanju ustvarjalnega delovanja osebe z izkušnjo trpljenja. Ali, kot je bil pred dobrim desetletjem odločen Wilkinson: Menim, da je vitalni del »problema trpljenja« v sil- nem naporu po ponovni vzpostavitvi pozitivnega pomena sebstva in družbe, kar je boj proti surovi sili dogodkov, o katerih se zdi, da je vse, kar je v zvezi s človeškimi vrednotami in dostojanstvom, kršeno in izdano. (Wilkinson 2005: 11) Poziv po izraziti preusmeritvi v preučevanju družbenega trpljenja še zdaleč ne sporoča, da dejaven odziv s strani tr- pečih v obliki spoprijemanja s trpljenjem ni bil opažen ali pa dokumentiran v številnih prejšnjih raziskavah o druž- benem trpljenju. Tokrat gre za poziv k oblikovanju ustvar- jalne tvornosti v trpljenju kot predmeta preučevanja, ki te problematike ne prepušča zgolj naključni ali implicitni obravnavi. Nekateri med antropologi, na primer Robbins (2013), tako preusmeritev razumejo celo kot korenito pre- usmeritev od »družbenega trpljenja« k »dobremu« kot an- tropološkemu predmetu preučevanja. Ustvarjalno tvornost G la sn ik S E D 5 7| 1– 2 20 17 32 Meandri medicinske antropologije Duška Knežević Hočevar trpečih z opazovanjem njihovega ustvarjanja »dobrega« kot odziva na družbeno trpljenje naj bi potrjevala številna aktualna antropološka dela, ki v okviru dejavnih odzivov presojajo zamišljanje dobrega, vrednote, moralnost, blagi- njo, nego, empatijo, upanje, spremembo ipd. Hkrati avtor upravičeno opozori na »izgubo razlike« v nekaterih, tudi antropoloških delih o družbenem trpljenju, ki se jim v pri- zadevanju za zagledanje trpljenja kot univerzalnega poja- va izmuzne kontekstualizacija oziroma izhodišče, da sta tako trpljenje kot dobro družbeno in kulturno proizvedena. Slednje pa je prav tisti kamen spotike, ki ga antropologi pa tudi drugi družboslovci »očitajo« de-kontekstualizirano zasnovanim raziskavam, na primer takim o »vidnih evi- dencah« nevidnega doživljanja stisk in trpljenja, ki pogo- jujejo zdravje in obolevnost ljudi. Sklepni razmislek Vrnimo se h kmetovanju. Če je bilo preučevanje zdravja in varnosti v kmetijstvu praviloma povezano z njuno druž- beno prepoznano pomembnostjo v celotnem gospodarstvu, se mu v zadnjih desetletjih pripisuje tudi družbena relevan- tnost v razpravah o vzdržnem razvoju. Vendar zaenkrat le na deklarativni ravni, saj sta zdravje in varnost zaposlenih v kmetijstvu – v prepoznani dejavnosti s stalno ogroženostjo – pod-reprezentirana v politikah ukrepanja in investiranja v človeški kapital (prim. Donham in Thelin 2016: 31). Prav gotovo je vodenje evidenc o zdravju in poklicni obo- levnosti nujna podlaga za oblikovanje raznovrstnih pro- gramov in ukrepov za njuno izboljšanje, še bolj pa za za- vedanje o pomanjkljivosti in nezanesljivosti takih evidenc. Česa take številke in izračuni ne sporočajo, in razloge, za- kaj je to tako, skušajo kritični raziskovalci pojasniti tako s »kulturo kmetovanja« kot »kulturo akademskih plemen« (Becher in Trowler 2001), ki vsaka na svoj »zamejeni« način razume in dela znanost v odsotnosti medsebojne ko- munikacije, nekatere celo kot servis politike. S tega vidika lahko razumemo prizadevanja tistih raziskovalk in razi- skovalcev, ki preverjajo, ne da bi omalovaževali in pod- cenjevali, sporočilnost številk in usmerjajo svoje napore v raziskovanje tega, česar številke ne zmorejo izraziti – v doživljanje stisk in trpljenja ter njihovega razumevanja z izdatnimi etnografskimi opisi. Družbeno trpljenje se je kot polje raziskovanja uveljavilo tudi v medicinski antropologiji, ki telesna izkustva razume kot primere, v katerih so vidne, otipljive in občutene druž- bene resničnosti, ki so praviloma platforma za kritično preiskovanje in analizo njihovega delovanja na doživljanje raznovrstnega trpljenja. Kot primer aplikacije tako zasno- vanega pristopa o zdravju in obolevnosti v kmetovanju naj za konec in napoved tudi lastnega raziskovanja povzamem raziskavo antropologinje Ådhal Dobra življenja, skrita tr- pljenja (2007).9 Avtorica je med domačini v kmečki skupnosti na enem od otokov na zahodu Finske raziskovala »dobre« in »slabe« učinke doživljanja negotovosti in zaznane obolevnosti za rakom v kontekstu opazovane družbene spremembe v kmetovanju po pridružitvi Finske k Evropski uniji. Sprva je pojasnila, kako globalne strukture vplivajo na življenje v vasi, v katerih kontekstih je Evropska unija kot sredstvo spremembe kmetom predstavljala grožnjo tujega, globa- lizacije, novega zgodovinsko ustvarjenega sovražnika, in zakaj jim je vedno težje preživeti v kmetijstvu. Z izdatno etnografijo je utemeljila, da vsakodnevne stiske, ki so jih sogovornice in sogovorniki doživljali zaradi spremembe v svojem lokalnem delovnem okolju, niso izhajale le iz nacionalnih politik in problematik nacionalne ekonomije, temveč so bile odvisne od delovanja pomembnih akterjev na globalnih kmetijskih trgih, na primer z njihovim od- ločanjem o mednarodnih predpisih proste trgovine. Jezo, nestrinjanje in nemoč, ki so jih kmetje občutili v spreme- njenih delovnih razmerah, je Ådhalova opazovala s po- močjo koncepta »fragmentiranega trpljenja«, s katerim je razlagala njihove zaznane »razpoke« v doživljanju konti- nuitete kmečkega načina življenja po vstopu v Evropsko unijo. Obenem se je zaradi lokalnega govora o povečani prevalenci rakavih obolenj osredotočila na govor o tele- su in pripovedi o bolezni. Ne zato, da bi natančno ocenila »dejansko« prevalenco raka v vasi, temveč je s pomočjo njihovega pripovedovanja o raku ugotavljala, kaj se je do- gajalo med njimi in družbo. Ob »fragmentiranem trplje- nju« je avtorica komentirala tudi »osmišljeno trpljenje« (ustvarjalno tvornost) kot dejavni odziv vaščanov na vsa- kodnevno trpljenje, ki ga je razbirala iz poudarjanja tistih vrednot sogovornic in sogovornikov, ki so se nanašale na ohranjanje kontinuitete in celosti njihovega načina življe- nja, hkrati pa je v njihovih interakcijah ugotavljala strate- gije spoprijemanja z razpokami in fragmentacijo, ki jih je prinesla omenjena družbena sprememba. Ali bi lahko tako zasnovano preučevanje prispevalo k raz- rešitvi zagate tistih analitikov, ki sicer ugotavljajo, da »me- ga trendi« v kmetijstvu vplivajo na kulture kmetovanja in posledično na zdravje, bolezni ter obolenja njegovih udele- ženk in udeležencev, vendar prežetost trendov-kultur-obo- lenj še vedno raziskujejo kot ločena polja, ki jih povezujejo abstraktne korelacije? Morda. Morda bi bilo treba razmi- šljati in delovati v smeri razprav o družbenem trpljenju, v katerih razpravljavke in razpravljavci skušajo pojasniti, če- sar številke o zdravju in obolenju ne zmorejo, obenem pa si prizadevati za razmislek in ustvarjalno akcijo kot odzivom na družbeno trpljenje tudi v smeri danes že skoraj zatrtega »kritičnega humanizma« (Wilkinson in Kleinman 2016). 9 Popolni naslov se v izvirniku glasi Good Lives, Hidden Miseries: An Ethnography of Uncertainty in Finnish Village. G la sn ik S E D 5 7| 1– 2 20 17 33 Meandri medicinske antropologije Duška Knežević Hočevar Literatura ÅDHAL, Susanne: Good Lives, Hidden Miseries: An Ethno- graphy of Uncertainty in Finnish Village. Doktorska disertacija. Helsinki: Faculty of Social Sciences at the University of Hel- sinki, 2007, http://ethesis.helsinki.fi/julkaisut/val/sosio/vk/adahl/ goodlive.pdf, 10. 8. 2014. BECHER, Tony in Paul R. Trowler: Academic Tribes and Ter- ritories: Intellectual Enquiry and the Cultures of Disciplines. Buckingham: The Society for Research into Higher Education and Open University Press, 2001. BOURDIEU, Pierre in Loïc Wacquant: Invitation to Reflexive Sociology. Chicago: University of Chicago Press, 1992. BOURDIEU, Pierre, Alain Accardo, Gabrielle Balazs, Stephane Beaud, François Bonvin, Emmanuel Bourdieu, Philippe Bour- gois, Sylvain Broccolichi, Patrick Champagne, Rosine Christin, Jean-Pierre Faguer, Sandrine Garcia, Remi Lenoir, Françoise Uvrard, Michel Pialoux, Louis Pinto, Denis Podalydès, Abdel- malek Sayad, Charles Soulié in Loïc J. D. Wacquant: The Weight of the World: Social Suffering in Contemporary Society. Cam- bridge: Polity Press, 1999. CARRINGTON, Kerry, Alison Mcintosh, Russell Hogg in John Scott: Rural Masculinities and the Internalisation of Vio- lence in Agricultural Communities. International Journal of Rural Criminology 2 (1), 2013, 3–24, http://kb.osu.edu/rest/bit- streams/303454/retrieve, 3. 4. 2015. COURTENAY, Will H.: Rural Men’s Health: Situating Risk in the Negotiation of Masculinity. V: Hugh Campbell, Michael Mayerfeld Bell in Margaret Finney (ur.), Country Boys: Mascu- linity and Rural Life. Pennsylvania: Pennsylvania State Univer- sity Press, 2006, 139–158. DONHAM, Kelly J. in Anders Thelin: Agricultural Medicine: Rural Occupational and Environmental Health, Safety, and Pre- vention. Second Edition. Hoboken, New Jersey: Wiley & Sons, Inc., 2016. EASHW = European Agency for Safety and Health at Work: Factsheet 99 – Safe Maintenance in Agriculture, 2011, htt- ps://osha.europa.eu/en/tools-and-publications/publications/ factsheets/99/view, 12. 12. 2016. FARMER, Paul: On Suffering and Structural Violence. A View from Below. Race/Ethnicity: Multidisciplinary Global Contexts 3 (1), 2009, 11–28, http://www2.kobeu.ac.jp/~alexroni/IPD%20 2016%20readings/IPD%202016_10/On%20suffering%20 and%20structural%20violence.pdf, 10. 4. 2014. FOOD AND AGRICULTURE ORGANISATION OF THE UNITED NATIONS (FAO): Statistical Pocketbook 2015: World Food and Agriculture, 2015, https://docs.google.com/viewerng/ viewer?url=http://www.fao.org/3/a-i4691e.pdf, 1. 1. 2017. GOFFIN, Alison: Farmers’ Mental Health: A review of the Lit- erature. Report Prepared for the Farmers’ Mental Wellbeing Stakeholder Group by the Accident Compensation Corporation. New Zealand: Wellington & Wairarapa, 2014. HOLMES, Seth: Fresh Fruit, Broken Bodies: Migrant Farm- workers in the United States. Berkeley: University of California Press, 2013. ILO = International Labour Office: Working Together to Pro- mote a Safe and Healthy Working Environment. International Labour Conference106th Session, Report III (Part 1B). Gener- al Survey on the Occupational Safety and Health Instruments Concerning the Promotional Framework, Construction, Mines and Agriculture. Ženeva: International Labour Office, 2017, http://www.ilo.org/Search5/search.do?sitelang=en&locale=en_ EN&consumercode=ILOHQ_STELLENT_PUBLIC&searchW hat=2017%2Cworking+together+to+promote+a+safe+and+hea lthy+working+environment.&searchLanguage=en, 15. 2. 2017. KELLY, Roisin in Sally Shortall: Farmers’ Wives: Women who are Off-Farm Breadwinners and the Implications for On-Farm Gender Relations. Journal of Sociology 38, 2002, 327–343. KLEINMAN, Arthur, Veena Das in Margaret Lock: Introducti- on. V: Arthur Kleinman, Veena Das in Margaret Lock (ur.), So- cial Suffering. Berkely, Los Angeles in London: University of California Press, 1997, ix–xxvii. LOVELOCK, Kirsten in Colin Cryer: Effective Occupational Health Interventions in Agriculture Summary Report on behalf of the Occupational Health in Agriculture Research Team. Re- port No. 5. Occupational Health in Agriculture Study, Injury Preventive and Social Medicine, Dunedin School of Medicine, University of Otago, February 2009, http://psm-dm.otago.ac.nz/ ipru/ReportsPDFs/OR072.pdf, 13. 12. 2016. LOVELOCK, Kirsten: The Injured and Diseased Farmer: Oc- cupational Health, Embodiment and Technologies of Harm and Care. Sociology of Health & Illness 34 (4), 2012, 576–590, doi: 10.1111/j.1467-9566.2011.01394.x. MAKAROVIČ, Marija: Strojna in Strojanci: Narodopisna po- doba koroške hribovske vasi. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1982. MAKAROVIČ, Marija: Zdravstvena kultura ob zgledu dolenj- ske vasi. Slovenski etnograf 31, 1983/1987, 9–30. MAKAROVIČ, Marija: Zdravstvena kultura agrarnega prebival- stva v 19. stoletju. Slovenski etnograf 33/34, 1988/1990, 481–528. MAKAROVIČ, Marija: O ljudskem zdravilstvu z Dolenjskega in iz Bele Krajine. Traditiones 2 (30), 2001, 89–112. MAKAROVIČ, Marija: Podoba zdravstvene kulture koroških Slovencev: V kmečkem okolju od Zilje do Podjune v 19. in 20. stoletju. Celovec: Slovenski narodopisni inštitut Urban Jarnik; Celovec, Ljubljana in Dunaj: Mohorjeva založba, 2008. PARRY, Jane, Helen Barnes, Rose Lindsey in Rebecca Taylor: Farmers, Farm Workers and Work-Related Stress. Research re- port 362. Policy Studies Institute for the Health and Safety Ex- ecutive, 2005, http://www.hse.gov.uk/research/rrpdf/rr362.pdf, 2. 3. 2014. PETER, Gregory, Michael Mayerfeld Bell, Susan Jarnagin in Donna Bauer: Coming Back Across the Fence: Masculinity and the Transition to Sustainable Agriculture. Rural Sociology 65, 2000, 215–234. ROBBINS, Joel: Beyond the Suffering Subject: Toward an Anthropology of the good. Journal of the Royal Anthropological Institute 19, 2013, 447–462. ROY, Philippe, Gilles Tremblay in Steven Robertson: Help-see- king among Male Farmers: Connecting Masculinities and Men- tal Health. Sociologia Ruralis 54 (4), 2014, 460–476. G la sn ik S E D 5 7| 1– 2 20 17 34 Meandri medicinske antropologije Duška Knežević Hočevar Invisible Miseries of “the Prosperous” in Farming through the Discussion on Social Suffering Through a review of literature that considers safety, injuries, health, diseases and illness in farming from various epistemo- logical perspectives, this article aims to emphasize the significance of the health of producers of “healthy food” in debates on sustainable farming, and to suggest a research approach that discusses the issue beyond the “visible” evidence on occupa- tional health, diseases, injuries and illness. In this vein, the article at first informs the reader about the officially determined occupational hazards in agriculture; figures on injuries and diseases in farming, and why this issue is considered socially relevant. In the following part, the article discusses some recent efforts of agricultural medicine, the scientific discipline that explicitly deals with occupational health in agriculture, in discovering the influence of persistent and emerging “mega trends” on the culture of agriculturalists and, as a result, on their health, safety and well-being. The ensuing text presents those studies which question the validity of occupational health evidence in agriculture, insisting that such evidence is also determined by the culture of those who farm; therefore, it is necessary to discover the issue of under-reporting related to disease, illness and injuries in farming. Whether debates and the concept of social suffering, which increasingly emphasizes creative agency as the response to suffering, better approach the issue of intertwined mega trends related to agriculture, structural barriers, inequali- ties and the culture of farmers and their health, is discussed in the central part of the article. The concluding remarks suggest employing an updated social suffering approach in the study of contemporary developmental paths on apparently “prosperous” family farms in order to better understand farmers’ experience of distress, anxiety, fear and hope in the changing agricultural circumstances perceived by them as risky and uncertain. SCHEPER-HUGHES, Nancy: Demography without Numbers. V: David I. Kertzer in Tom Fricke (ur.), Anthropological Demo- graphy: Toward a New Synthesis. Chicago in London: The Uni- versity of Chicago Press, 1997, 201–222. SCHEPER-HUGHES, Nancy in Margaret M. Lock: The Min- dful Body: A Prolegomenon to Future Work in Medical Anthro- pology. Medical Anthropology Quarterly, New Series 1 (1), 1987, 6–41. SHORTALL, Sally: Farming, Identity and Well-Being: Man- aging Changing Gender Roles within Western European Farm Families. Anthropological Notebooks 20 (3), 2014, 67–81. SLABE ERKER, Renata, Barbara Lampič, Tomaž Cunder in Matej Bedrač: Opredelitev in merjenje trajnosti v kmetijstvu. GeograFF 16. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Filozofska fakul- teta, Oddelek za geografijo, 2015. SVETIN, Irena: Nezgode pri delu in z delom povezane zdra- vstvene težave, Slovenija, 2. četrtletje 2013, SURS, 2014, http:// www.stat.si/StatWeb/glavnanavigacija/podatki/prikazistaronovi co?IdNovice=6153, 20. 2. 2017. WENDT, Sarah in Lana Zannettino: Domestic Violence in Di- verse Contexts: A Re-examination of Gender. New York: Rout- ledge, 2015. WILKINSON, Iain: Suffering: A Sociological Introduction. Cambridge: Polity Press, 2005. WILKINSON, Iain: Social Suffering as an Approach to Human Understanding, 2012, https://www.academia.edu/2521946/So- cial_Suffering_as_an_Approach_to_Human_Understanding, 26. 3. 2016. WILKINSON, Iain M. in Arthur Kleinman: A Passion for Soci- ety: How We Think About Human Suffering. Public Anthropol- ogy. Oakland, California: University of California Press, 2016. Spletni viri Spletni vir 1: Kmetijsko gozdarska zbornica Slovenije, kmetij- stvo; http://www.kgzs.si/gv/kmetijstvo.aspx, 12. 12. 2016. Spletni vir 2: International Labour Organisation. Promoting Jobs, Protecting People. Occupational Safety and Health, Haz- ardous Work, Hazardous Sectors, Agriculture: A hazardous work; http://www.ilo.org/safework/areasofwork/hazardous- work/WCMS_356550/lang--en/index.htm, 12. 1. 2017.