250 Bogoslovni vestnik 81 (2021) • 1
2015) v regiji Okian, ki leži v Republiki 
Burjatiji, avtonomni republiki Ruske fe-
deracije v Sibirskem zveznem okrožju. 
Na omenjenem okrožju živita dve etnič-
ni skupnosti – Sojoti in Burjati. V tem 
delu sveta se je vse do danes ohranil 
budizem, ki pa vsebuje primesmi šama-
nizma. Po avtoričinih besedah je teh 
primesi v Okainu največ na svetu. Avto-
rica posebno mesto v članku posveti bo-
ginjama ljubezni, imenovanima Bela in 
Zelena Tara, spreminjajočim se lokaci-
jam, njunemu čaščenju in negovanju 
podob ter različnim legendam, ki so še 
danes močno navzoče v življenju tam-
kajšnje skupnosti. 
Raznovrstnost prispevkov v mono -
grafiji kaže na dejstvo, da je človek kot 
družbeno bitje vpet v najrazličnejše 
vzorce družbe. Podobe, ki jih odkriva v 
svojem življenju, so v veliki meri odvi-
sne od percepcij družbe, ki jih je kot po-
sameznik in kot družbeno bitje pridobil 
in si jih nekako tudi prilastil. Odličnost 
monografije uvidimo v iskanju njene 
rdeče niti. Kaže na to, kako pomembno 
je, da človek sprejema sebe in drugega, 
brez spolne, verske, etnične ali kakršne -
koli druge stigmatizacije. Hkrati pa mora 
imeti pred očmi tudi dejstvo, da je za 
graditev sobivanja v sožitju treba upo-
rabljati pravilne edukacijske veščine – 
takrat, ko sami raziskujemo, pa tudi ta-
krat, ko posredujemo svoje znanje na-
slednjim rodovom. 
 Urška Jeglič
Mihai Dragnea. Christian Identity For-
mation Across the Elbe in the Tenth 
and Eleventh Centuries. New York: Pe-
ter Lang, 2021. 126 + VIII str. ISBN: 978-
1-4331-8431-4.
Romunski kulturni zgodovinar Mihai 
Dragnea, raziskovalec na Univerzi jugo-
vzhodne Norveške in glavni urednik 
ameriške znanstvene revije Hiperbor -
rea, je skupnost preučevalcev srednjega 
veka in religijske zgodovine obogatil z 
monografijo o procesu pokristjanjeva-
nja nekdanjega slovanskega ljudstva 
Vendov ob reki Labi na mejnem ozemlju 
med današnjo Nemčijo in Poljsko. Raz-
iskovanje tamkajšnjih Slovanov ima res-
da v modernem kritičnem zgodovino-
pisju dolgo izročilo, a se je večina do-
slejšnjih študij te vrste osredotočala 
predvsem na etnično-jezikovne (samo)
opredelitve, na prodiranje germanskih 
vplivov na slovanski vzhod, na nastop 
geografsko-kulturne prehodnosti (t. i. 
Germania Slavica) in na oblikovanje 
poljske srednjeveške države. Osrednje 
vprašanje obravnavanega dela je dru-
gačno in tako tudi izvirno: kako so v 10. 
in v 11. stoletju krščanski aristokrati, 
zlasti pripadniki cesarske rodbine Oton-
cev, cerkveni hierarhi, potopisci in zgo-
dovinopisci, izhajajoči povečini z nem-
škega govornega območja, razumeli po-
stopno sprejemanje krščanske vere 
med Vendi. Avtor prepričljivo dokazuje, 
da je bila glavna skrb cerkvenih avtori-
tet politična in duhovna vključitev Slo-
vanov v okvir Svetega rimskega cesar -
stva kot samooklicanega povezovalca 
(zahodno)krščanskega sveta, pri tem pa 
je posebna skrb veljala prepoznavanju 
resničnih ali domnevnih krivoverstev in 
preprečevanju vračanja k predkrščan-
skim obrednim praksam in vrednostnim 
predpostavkam. V tem pogledu mono -
grafija razkriva pomembno in v srednje -

251 Ocene
veških študijah uveljavljeno spoznanje, 
da je posamezni proces pokristjanjeva-
nja zajemal vrsto medsebojno preple -
tenih in večkrat protislovnih dejavnikov, 
ki so presegali temeljna doktrinarna in 
kanonična vprašanja. Takšna družbeno-
-kulturna dinamika se v tej monografiji 
razkriva skozi številčno in politično šibko 
skupino, ki je po drugi strani, vsaj navi-
dezno nepričakovano, doživela razme-
roma veliko pozornost v sočasnih pripo -
vednih in listinskih virih. 
Mihai Dragnea umešča proces pokri-
stjanjevanja polabskih Slovanov v okvir 
kulturne politike otonskega cesarstva, 
ki si je po zgledu Karla Velikega prizade -
vala za nadaljevanje (zahodne) rimske 
imperialne dediščine (romanitas), do-
polnjene s sklicevanjem na univerzal-
nost krščanske Cerkve in na povezova-
nje vseh pravovernih kristjanov pod eno 
krono. Hotenje po vzpostavitvi »ene 
vere, ene Cerkve in ene države« je ne -
izogibno predvidevalo širjenje upravno-
-ozemeljskih meja in oblikovanje veče-
tnične imperialne skupnosti, v kateri naj 
bi svoje mesto dobili tudi Vendi. Avtor 
tako prepričljivo pojasnjuje, da ima po-
gosto vzvišeno in s predsodki zaznamo-
vano pisanje o »divjaštvu« slovanskih 
prebivalcev tistega časa izvor predvsem 
v prepričanju o vsestranskih prednostih 
krščanskega načina življenja, ne v ger -
manski sovražni naravnanosti do slo-
vanskega sveta kot takšnega, tudi če je 
naposled uspešno končani proces uva-
janja nove vere do konca srednjega 
veka pripomogel h germanski koloniza -
ciji in k skorajšnji asimilaciji Slovanov z 
nemškim jezikovnim okoljem. Politično 
in kulturno prodiranje Svetega rimskega 
cesarstva proti vzhodu je bilo nadalje 
odvisno od razmer v deželi Saški, ki je 
bila najbliže poselitvenemu območju 
Vendov, saj so tamkajšnji mejni grofje 
izkazovali daleč največjo podporo osre-
dnji cesarski oblasti. V tem pogledu sta 
tamkajšnji posvetna in cerkvena oblast 
dosledno uresničevali načelo, da pome -
ni sprejetje krsta tudi pridružitev kr -
ščanskemu imperiju. Omenjene okoli-
ščine je potrjevala razmeroma obsežna 
pisna (samo)refleksija krščanskih avtor -
jev s prikazovanjem in povečini pristran -
skim vrednotenjem poganskih praks, v 
katerih se je kazala omenjena rimsko-
-imperialna zavest, ki je med drugim, 
brez upoštevanja drugačnih družbenih 
okoliščin, prevzemala predstave in poj -
me iz rimske poganske antike (npr. kip 
(statua), svetišče (templum)). Obravna-
va nekrščanskih prvin polabskih Slova-
nov ni bila usmerjena v boj med zma-
govito novo in umikajočo se staro vero, 
pri tem bi seveda krščanstvo pomenilo 
alternativo poganstvu, temveč v uteme -
ljevanje odpadništva (apostazije) ali kri-
voverstva (herezije) uradno že pokristja-
njenega ljudstva, ki se krščanskemu ce-
sarstvu in njeni Cerkvi »upira« z ohra-
njanjem nedovoljenih verovanj in obi -
čajev. Proces pokristjanjevanja je tako 
spodbudil spraševanje o pravi veri in o 
odnosu med domačim in tujim, o odno-
su med sprejemljivim in drugačnim, saj 
večina tovrstnih srednjeveških tekstov, 
idejno temelječih na antičnih delih in na 
Svetem pismu, vzpostavlja Vende kot 
ljudstvo »severnih dežel« (partes aqui -
lonis) in predstavnike »drugega sveta« 
(alter mundus), ki se težavno vključuje-
jo v krščansko imperialno skupnost ali 
»našo ekumeno« (noster orbis).
Najvidnejša odlika monografije ro -
munskega kulturnega zgodovinarja je 
njena jedrnatost oziroma obvladljivost, 
saj si lahko bralec na dobrih stotih stra -
neh pridobi pregledno, vsebinsko zado-

252 Bogoslovni vestnik 81 (2021) • 1
stno in pripovedno podkrepljeno znanje 
o ključnih vidikih pokristjanjevanja Ven-
dov in oblikovanja krščanske istovetno-
sti na stiku germanskega in slovanskega 
sveta. To značilnost dopolnjujeta avtor -
jevo dosledno opiranje na žanrsko širok 
nabor pisnih virov in njegov transdisci -
plinarni pristop, ki v sklenjeno celoto 
povezuje zgodovinopisne, kulturološke 
in teološke metode. Mogoče je trditi, da 
obravnavana monografija ponuja kako-
vostno in dovolj celovito predstavitev 
znane tematike v novi luči. 
 Simon Malmenvall