OPOZORILO! Vsebina knjige je polna politično nekorektnih zapisov. Branje nadaljujete na lastno odgovornost. Avtor ne odgovarja za morebitno škodo, ki bi nastala kot posledica branja. Prof. dr. Zoran Živković Predgovor Ovo nije predgovor o novom proznom delu Bojana Ekselenskog – mozaičkom romanu „Usode na kredit” – već povodom njega. Predgovor o delu, u kome bi neko vičan književnosti biranim rečima čitaocu preporučivao roman, Bojanu uopšte nije potreban. On odavno nije početnik već veteran. Njegova dela najbolja su preporuka samima sebi. Smešten uz njih, predgovor u kome bi se delo tumačilo nalikovao bi na par štaka datih nekome ko se sprema da sto metara pretrči za manje od deset sekundi. Predgovor povodom dela, međutim, ima smisla. On je prilika da se sasvim kratko progovori nešto važno o ukupnim sumornim okolnostima u kojima je u našem vreme, krajem druge decenije 21. veka, osuđen da deluje autor iz malog jezika u neoliberalnom svetu industrije knjige. (Ovo „malog jezika” odnosi se jedino na broj onih koji ga govore kao maternji, nipošto na njegovu sjajnu izražajnost.) Postoje dva razloga zbog kojih svakako treba da pročitate „Usode na kredit”. Prvi je jednostavan i nije ga potrebno elaborirati. Posredi je odlična knjiga. Ako spadate u onih pet odsto populacije koji se u evropskim zemljama uopšte još druže s knjigom, nipošto nećete pogrešiti ako odlučite da pročitate Bojanovo delo. Ono je zrelo, originalno i moderno. Njegov jedini „nedostatak” jeste to što u izvorniku nije napisano na engleskom. Da jeste, bilo bi čitano širom sveta. Industrija knjige ima ispostave u svakom kutku Zemljine kugle. Donde stiže bezmalo sve što potiče s engleskog govornog područja, dok je samo to područje gotovo hermetički zatvoreno za ostatak sveta. Bojan bi mogao da obezbedi odličan prevod na engleski svog odličnog mozaičkog romana, ali vrlo je verovatno da mu to ne bi bilo dovoljno. Američki i britanski izdavači hladno bi ga izvestili da tamošnje čitateljstvo nikako nije sklono prevedenim delima. I to je istina: kako, naime, da bude sklono nečemu što gotovo ne postoji? I eto drugog razloga koji vas patriotski obavezuje da nikako ne propustite Bojanov roman. Kada se naredni put nađete u knjižari i pred vama se ukaže izbor između nekog konfekcijskog proizvoda prevedenog s engleskog, koji nema nijednu drugu vrednost osim što se odlično prodaje zahvaljujući moćnoj reklamnoj mašineriji, i izvrsnog romana jednog slovenačkog autora koji je prepušten samome sebi jer ga niko ne reklamira, nemojte se dvoumiti – svakako se opredelite za ovaj drugi. Ne samo zato što ako ga vi u Sloveniji ne pročitate niko drugi neće (osim možda mi iz „regiona” koji delimo isti usud) nego naprosto i prvenstveno zato što je bolji. Neuporedivo bolji od devet desetina trivijalnosti i banalnosti koje nam, u kitnjastoj ambalaži, stižu s engleskog govornog područja. Doživite svoj slobodan izbor kao vid pokreta otpora. Ma kako na to gledala industrija knjige, i na malim jezicima nastaje velika književnost, a ona se nikada nije merila brojem prodatih primeraka… Predgovor profesorja Živkovića ni preveden iz preprostega razloga - zaradi skupne zgodovine in prostora nekdanje Jugoslavije je dobro, da razumemo jezike, ki so nam dovolj blizu. Prolog Ste kdaj pomislili, da so posamezne usode neštetih človeških bitij zgolj zobniki veličastnega Stroja? Vsak stroj zahteva vzdrževanje, tehnične preglede in obdobne servise, včasih se tudi zamenja posadka, ki zanj skrbi. Prišel je čas ... Čas na kredit Kmalu po končanem doktoratu sem začel z majhnim podjetjem za biološke kreme za sončenje. Sam sem cmaril recepture, preizkušal na sebi in zaradi trme mi je počasi uspevalo. Po treh letih sem zaposlil prvega sodelavca, po petih letih dvajsetega, za deseto obletnico obstoja podjetja pa dvestoto sodelavko v razvoju. Vmes je bolezen odnesla najprej očeta in kmalu zatem še mamo. V pokoju nista uživala niti pet let. Namesto v njuno lepo starost, ko bi lahko zaužila življenje, sem veliko vložil v zdravstveno oskrbo. Žal mi je, da nisem mogel več storiti. Mogoče sem se zato še trdneje zakopal v delo. Uspešna rast firme prinaša vse več obveznosti in odgovornosti. Dokler skrbiš samo za svoj kos kruha in skledico mleka, še gre, a pri tristo petinpetdeset zaposlenih je to delo, ki ti požre ves čas. Namesto s sabo in družino se ukvarjaš samo s podjetjem. Konkurenca je huda, in če želiš obstati na površini konkurenčnega trga, moraš plavati močneje od konkurentov. Poročil sem se z Lino, pridnim dekletom iz skromne družine. Mogoče vam lahko povem kaj o tej plati svojega življenja. Sprva sem ji dal priložnost preko študentskega servisa. Za mesto v moji pisarni je vedno vladala huda konkurenca, saj sem za pošteno in dobro delo rad nudil odlično plačilo. Zanjo sem se odločil, čeprav so jo mnoge prekašale glede akademskih dosežkov. Mogoče je name vplivalo dejstvo, da je bila sposobna borka, ki se je sama izkopala iz blata revščine in si plačevala študij. Ob dveh službah ne moreš biti odličnjak. Si pa zato navajen trdega dela. Imela je smolo s starši, ki niso razumeli pomena izobrazbe. Baje ju je skoraj pobralo ob misli, da ne bo frizerka ali kuharica. Moram pa pošteno priznati, pri moji odločitvi je veliko vlogo igrala tudi njena atraktivnost. Znala je pritegniti pozornost in z buhtečo seksualnostjo me je resnično očarala. Odlično je znala s strankami. Vsakogar je fascinirala in vsi so padali na njeno atraktivnost. Njenim talentom sem dolgoval nekaj pomembnih poslovnih uspehov. Po končani pravni fakulteti je nadaljevala s pripravništvom, seveda pri meni. Že v času pisanja diplome sva se zapletla. Kako da ne? Dobesedno mi je brala misli. Sprva je bila najina zveza podobna drobni aferici, šele sčasoma je postalo resnejše in izteklo se je v poroko. Rodila je dva sinova, postala je skrbna mati in resnična glava domače hiše. Na koncu sem seveda plačal ceno, a o tem kasneje. Petnajst let po poroki je bil moj lov za časom vse bolj izgubljena misija. Lina je ob mojem prihodu običajno že spala in največkrat je še vedno trdno spala, ko sem se odpravil v službo. Svoje delo je opravljala od doma. Sinova sta tako imela vsaj mamo, če je oče (p)ostal nekaj virtualnega. Sinova sem videl, če sem imel srečo, enkrat do dvakrat tedensko. Kdo je bil na njunih rojstnodnevnih zabavah pred desetimi leti? Ne pomnim, ker sem delal. Kdaj sem bil nazadnje z njima v kinu ali v naravi? Če se ne motim, pred tremi tedni med podaljšanim vikendom. Pa še takrat me je vsake pol ure prekinjal mobi. Zoprno. Sinova bosta odrasla mimo mene. Starejši Mitja je v prvem letniku gimnazije, mlajši Sergej guli osmi razred. Sploh ne vem, kdaj sta tako hitro postala prava mala moža. Včasih se sprašujem, je cena uspeha vredna tega? Tistega dne se je zgodila prigoda, ki je marsikaj spremenila. Znova sem, kot vsak dan, petek in svetek, hitel do pisarne. Komaj sem čakal zaključek izgradnje pristajališča za svežo pridobitev, helikopter. Mučni boj za dovoljenja se je le iztekel v mojo korist. S helikopterjem bom samo hop iz ene na drugo lokacijo in ne bom več izgubljal časa na avtocesti. Ob spremljavi radijskega cigu – migu sem razmišljal o naslednji poslovni potezi. Z novo kremo bom še enkrat prehitel konkurenco. Zagotovo mi bo uspelo. Večkrat si postavljam vprašanje, zakaj ima dan tako malo ur? Zakaj nima dve uri več in podarjeni čas bi lahko preživel s sinovoma in Lino? Zakaj samo 24 ur in niti minute več? Kako je lahko Bog tako omejen? Zagledan v točko pred sabo, sem hitel po ulici, polni človeškega gomazenja. Vnovič sem razmišljal o času, ko sem se zaletel v uglajenega gospoda srednjih let. »Oprostite,« sem bil vljuden. Gospod se je kratko nasmehnil in prijazno prikimal: »Nič hudega, gospod Bogatin. Vsakdo je lahko z mislimi kje drugje. Ste kdaj pomislili, da je vaša težava rešljiva?« Zmedeno sem odvrnil: »Kakšna težava?« Okrogloličen čokati mož se je skrivnostno, pravzaprav malce nagajivo, nasmehnil: »Mislim na vašo težavo s časom. Si ne bi želeli, da bi imeli vsak dan 26 ur časa?« »Se hecate? Nimam časa za to,« sem malce nestrpno odmahnil. Res nisem imel časa za štose uličnih šaljivcev. V tistem hipu me je nekaj spreletelo. Nekakšen nenavaden srh, vzburjenje ali kaj vem, kot čuden občutek. Mož me je nežno prijel za nadlaket: »Gospod Bogatin, stopite z mano. Vzemite si pet minut za nešteto ur, ki jih boste preživeli s svojima sinovoma.« Celo telo mi je spreletelo, od zgoraj navzdol in od spodaj navzgor: »Kako veste za moje ime in za moja sinova?« Kaj sploh sprašujem? Danes nam ves čas gledajo pod prste. Ko vključiš računalnik ali telefon, si v hipu odprta knjiga. Več vedo o tebi kot ti sam. Natrgajo ti lističe WC papirja, še preden greš na WC. Mož je zaupljivo prikimal: »Marsikaj vem, ker je to moja naloga. Saj sem zastopnik silno pomembnega in močnega interesnega združenja.« Ne vem čemu, mogoče me je s čim zacopral, a sledil sem mu v nenavadno trgovino, še najbolj podobni ropotarnici z rabljeno kramo. Naravnost presunil me je mogočen lestenec, zlasti njegov neobičajen podaljšek, stilizirana peščena ura. Na mizo je položil umetelno oblikovan obrazec. Očitno so si vzeli čas za oblikovanje. »Kaj to pomeni?« je izletelo iz mene. Mož se je znova zaupljivo nasmehnil. Očitno se je učil pri odličnem trenerju komunikacije in motivacije. V ustih sem skoraj okusil glukozo njegove osladnosti: »To je časovna kreditna pogodba. Sestavljena je samo za vas.« »Kakšna pogodba?« sem komaj zadrževal mešanico izbruha smeha, čudenja in panike. Mož je ostal smrtno resen, na obrazu je ostala le ta sladkobnost: »Saj ste slišali. Časovna kreditna pogodba.« Izbuljil sem oči, saj nekako nisem verjel svojim lastnim ušesom: »In kaj naj to pomeni? Bojim se, da bom šel. Res nimam časa.« Gospod me je zadržal: »Podpišite to pogodbo in imeli boste čas. Naj vam razložim, kako deluje in nič vas ne stane,« me je razorožil s svojo prepričljivo prijaznostjo. Sploh mi ni bilo jasno, čemu sem prenašal njegove čudnosti. Mogoče je pobegnil iz kakšne ustanove, a sam sem zaradi podzavestnega altruizma sprejel njegovo igro. Po trenutku oklevanja sem pristal. Po svoje sem želel prisrčnemu stričku narediti uslugo. Naj uživa, preden pridejo ponj in ga oblečejo v pulover s predolgimi rokavi. Sicer pa, mi je sploh ostalo kaj drugega? Če sem že nasedel norosti, naj nasedem do konca. Naj se vidi razkošje natega na suho! Mož je svečano nadaljeval: »Vidite, za vsak dan dobite 2 uri dodatnega časa. Ti dve uri boste,« je zavrtel z očmi, »nekako posmrtno odslužili. Ko umrete, ne greste v pekel ali nebesa, temveč se vrnete in z obrestmi odplačate ta časovni kredit. Vsako dobljeno uro boste oddelali z desetimi urami!« je poudaril in mehko nadaljeval. »Se strinjate? Od podpisa pogodbe boste vsak dan dve uri s sinovoma in ženo Lino, nakar boste posmrtno živeli življenje nekoga, ki vam ga dodelimo. Veste, krog življenja mora biti ves čas sklenjen. Bilance se morajo izravnati. Saj se odlično razumete na bilance.« »Je to možno?« sem ohranil trezno glavo. Zgrozil sem se ob misli, da vedo tudi za ime moje žene. Dokončno sem se prepričal, da je dobrohotni debelušni striček zagotovo bolnik. Priseben in zdrav človek ne more govoriti česa takšnega. Spomnil sem se na strica Antona. Ubogi revež si tega res ni zaslužil. Ko je namesto avtomobilov videl vesoljske ladje in prijavil, da je telo njegove žene, tete Zinke, ugrabil alien, so prišli ponj in od takrat uživa v svoji lastni vesoljski kajuti. Zagotovo uživa v svoji vesoljski odiseji. Zakaj mu ne bi ustregel? Če ni nobene denarne klavzule, se bom podpisal na lepo oblikovan obrazec. Naj ima striček veselje. Mogoče je imel pred boleznijo trgovinico in živi v preteklosti. Lahko mu pomagam izravnati bilance norosti. Stopil sem do pulta in hitro preletel list pogodbe. Ker nikjer nisem naletel na denarno valuto, sem želeli hitro podpisati. Že sem se nagnil nad papir, ko me je ustavil: »Gospod, zagotovo nisem iz nobene ustanove, ki jo imate v mislih. Pred podpisom vam priporočam, da preberete vse klavzule pogodbe. Čeprav v pogodbi ni omenjen denar, gre za kredit. Danes nekaj dobite, da boste jutri z obrestmi odplačali. Poslovnež ste in vedno, preden podpišete, natančno preberete celotno vsebino pogodbe. Tudi petkrat, če se vam zdi potrebno. Zakaj bi zdaj ravnali drugače? Denar vendar ni cilj, temveč sredstvo. Mogoče bi morali pri nedenarnih pogodbah postopati še previdneje. Nikoli ne veste, kje tičita zajec in lisica.« Zamahnil sem z roko: »Pustiva zajce in lisice, že preveč časa sem izgubil. Če ne veste, moj čas je denar. Dajte, da podpišem,« sem malce nejevoljno odvrnil in pograbil ponujeno starinsko nalivno pero s filigransko vgravirano peščeno uro. Hitro sem še enkrat z očmi preletel pogodbo, ne da bi jo resno prebral, saj se mi je to zdelo popolnoma nepotrebno in dal podpis na vse tri izvode pogodbe. Na koncu sem se, v maniri poslovnih odnosov, rokoval s prijaznim, a malce trčenim možakarjem in želel pohiteti svojemu poslu naproti. Mož je tiho prišepnil: »Gospod, pogodbo bi morali prebrati.« Nestrpno sem odkimal in urno zapustil čudaško poslovalnico. Ne znam natanko opisati, kaj se je dogajalo, a od takrat sem imel vsak dan vsaj dve uri časa za družino. A žal sinova in Lina niso več našli časa zame. Je bil to del pogodbe? Najbrž ne. Odgovor je logičen - petnajst let moje odsotnosti. Lina me je tisto leto zapustila in mi pojedla pol firme, ki sem jo ustvaril z garanjem od jutra do pozne noči. Za smetano vsega je pobasala še skoraj vse nepremičnine in se z mojimi žulji prav nesramno obogatila. Kdo bi ji zameril? Našla si je mladega žrebca, kako mu je že ime? Aha, Luka! Zbodlo me je, ker je mladi porivač užival v dobrinah, ki sem jih ustvaril iz nič. Malce me je skelelo, ker jo je na mojo jahto vozil z mojim helikopterjem. Najbolj sem pogrešal druženje s Petrom, ki se me je začel izogibati od trenutka, ko je šla jahta v roke prevzemnika. A kakor koli se obrača in obrne, treba je živeti. Ne smeš se ustaviti. Sinova sta končala gimnazijo, zatem vsak svoj faks. Starejši je uspešno končal ekonomsko, mlajši pravno fakulteto. Nista hotela delati v moji firmi, temveč sta ustanovila svojo. Kmalu sta postala uspešna mlada poslovneža. Kaj pa jaz? Hitro sem se postavil na noge. Firmo sem znova povzdignil na nekdanjo raven. Še enkrat sem dokazal svoj nos za prave ljudi. Zaposlil sem mlado doktorico, ki je v praksi dokazala svojo akademsko nadpovprečnost. Poročil sem se še drugič. S Karmen sem imel srečo, saj se je izkazala za skromno ženičko brez predatorskih funkcij. Otrok si nisva umišljala. Pozabil sem že na davno podpisan časovni kredit in tudi na tisti dve uri, saj sem imel občutek, da ju nisem uporabil. Tako so minevala leta in približeval se je moj 60. rojstni dan. Poklical sem starejšega sina: »Mitja, ker imaš veliko obveznosti, te že zdaj vabim na svojo okroglo cifro. Fešta bo pri Zofki.« Sin hitro odvrne: »Ata, žal ne morem in tudi Sergej ne bo utegnil, saj imava tiste dni na Dunaju pomembne sestanke.« Poskusil sem z nekaj drugimi datumi. Vedno isto. Končno sem jezno odvrnil: »Kako to, da si nikoli ne moreta vzeti časa za očeta?« Sin mi hladno odvrne: »Naj te še jaz nekaj vprašam,« je jezno zarenčal. »Kako to, da si pozabil na najinih prvih 15 let življenja?« Požrl sem cmok v grlu. Šestdesetega rojstnega dne za las nisem dočakal. Na predvečer, kako bizarno, me je stisnilo in zvrnil sem se po tleh. Telo me ni več nosilo. Opazoval sem, kako so me oživljali. Moja duša je zaplavala in opazoval sem negibno telo. Presneto! Slišal sem svojo ljubko Karmen, ki je neprizadeto vzdihnila: »Še dobro, da je bil tako fino zavarovan. Vsaj nekaj od seksualnega invalida.« Zdrznil sem se. Tedaj se je nad mano odprla čudovita panorama. Sonce je sijalo nad nenavadno svetlim poljem. Zagledal sem se v čudovito gorsko dolino. Žuborenje slapov me je pomirjalo. To je torej posmrtnost. Saj ni tako slabo. Pravzaprav je odlično. Ravno je postalo lepo, ko je vse izginilo. Znašel sem se v telesu. Tedaj sem se spomnil na davno podpisano kreditno pogodbo. Zakaj je nisem prebral? Pred ogledalom sem ugotovil, v čigavem telesu bom odslužil kreditni dolg. Grozljivo ... In sem se zazrl v obraz sina Mitje. Takšna je torej cena, ki jo morem plačati. Začutil sem vso bolečino svojih odsotnosti. Zdaj sem vedel ... Ljubezen na kredit Priznam, jebivetrnik sem in nikjer nisem zdržal kaj več od nekaj mesecev. Če sem pošten, zame je vrh glave dovolj in še več že eno leto istih štirih sten z istim parom nog za zadovoljitev potreb alfa samca. To sem in to je moje življenje. Delo mi je nudilo odlično potuho za svobodno življenje predatorskega samca pod čudovitim soncem sveta, polnega lepih možnosti za zadovoljitev potreb in užitkov. Predvsem slednjega. Nikoli nisem pomislil na morebitno ustalitev ali, bog ne daj, bedarijo, ki se ji reče družina. Čemu bi se? Komu mar za stalnost, če si lahko v gibanju? Ljubezen in družina? Prej ali slej se pojavi vprašanje, za koliko? Poznam samo enega boga. Ugledam ga, ko stopim pred ogledalo in takrat mu rečem: »Cel svet obstaja zaradi služenja tebi, edinemu bogu.« Kupoval sem bivališča in ljubezen. Kot ne moreš vsak dan jesti piščanca, tako ne moreš vsak dan ljubiti istega para nogic. Vse je ekonomija. Odšteješ nekaj bankovcev in profesionalka ti izkazuje ljubezen brez nerganja in neumne pridige. Zvečer lahko, namesto plesa okoli njene razvajene riti, preživiš pred TV. Potem mirno, ob pivu ter čipsu, brez ženskega nadlegovanja, pogledaš fuzbal ali košarko. Če kupljena češplja po kakšnem nesrečnem naključju tečnari, jo odsloviš in nabaviš drugi par plačljivih visokopetnih nog. Sponzoruš je vedno na pretek. Ob krizi jim je cena močno padla, saj je ponudba naenkrat močno presegla povpraševanje. Preostali še aktivni predatorji dobimo več za manj keša. Višek ponudbe vedno zbija cene. To je najslajša plat kapitalizma. Naj vas pred razmišljanjem o iluziji, ki ji slabiči rečejo srečna družina, opozorim na otroke. Ti so vedno del paketa, nekakšna funkcija operacijskega sistema, imenovanega družina. Skratka, z malimi barabicami vas samica zaklene v svojo peklensko ječo. Kmalu pride še skoraj obvezna razširitev funkcije »otroci« - pes. Seveda, otroci ga obožujejo, a na patre familia pade skrb zanj. Namesto fuzbala te čaka sprehod psa in pobiranje kakcev za ščetinastim usranetom. Izgubil sem cel kup kolegov, ker morajo, namesto tritedenskega potapljanja na Maldivih, peljati tečne ženkice, razvajene froce in pse v prikolico kampa ali trpeti ujetništvo v kakšnem »otroku in psom prijaznem« hotelu. Nobenega piva, nobene prave sprostitve, samo ples sužnjev okoli vsakodnevnega dolgčasa na deseto potenco. Če se jim popolnoma ne uklonijo, jih oskubijo do kosti in še več. Takšna je pač družinska idila. Samec gara, samica s froci pa troši, vrešči in teži. Je to vaše sanjsko življenje? Če prikimate, ste gotovo motena oseba. Pravijo, da sanjsko vilo od zlobne čarovnice loči sedem let zakona. Lažejo! Zadostujejo že tri leta. Občasno sem šel v bar blizu svoje postojanke. Firma pač mora imeti svoj stalni naslov. Občasni pivski kolega Luka mi je med moško debato o ženskih rečeh navrgel, da se bom zagotovo ustalil, ko bom srečal pravo. Ob njegovem modrovanju sem se seveda valjal od smeha. Skoraj bi padla stava. Minevala so leta. Izgubil sem stike z obema bratoma in sestro. Prepustili so se zdolgočaseni rutini in zdaj vegetirajo, oklepajoč se spominov na dneve, ko smo ga skupaj biksali. Najbrž je edino razburjenje, ki ga doživijo, kakšen pogreb. Ko sem že pri tem, za pogreb očeta sem izvedel iz časopisa. Res bi bil trčen, če bi namesto safarija igral užaloščenega sina. Komu na čast? Zakaj bi delal sceno iz neizogibnega? Za pogreb matere sem izvedel čisto slučajno. Na srečo mi ne more več žugati iz groba, kako me premalo vidi, kakšen sebičen pesjan sem postal po dedovi oporoki in kako nespameten sem. Imel sem ves širni svet in vso potrebno ljubezen sem plačal. Pravzaprav je vse na tem svetu plačljivo v kateri od valut. Ko sem razširil dedov posel, sem bil povsod zaželen. Plačal sem družbo, žural, se naveličal in rekel adijo, včasih sem kar šel. Zakaj pa ne? Vedno sem imel na računu za osebno zapravljanje vsaj sedem milijonov. Zategadelj sem lahko zapravil, kolikor sem hotel in kjer sem hotel. Me sprašujete po potomcih? Kdo bo pojerbal uspešno utečen posel, ki skoraj sam polni račun? Dajte no! Šele potem bi se znašel v zverinjaku. Ljubezen? A res? Ko bom dovolj star junec, si bom našel miren kotiček, plačal luštkan par mladih, ljubkih nogic in če je bog pravičen, bom spokojno umrl med temi srčkanimi stvarčicami. Najbolj živa ilustracija pekla, ki te doleti, ko se te ženska naveliča, je nesreča prijatelja Roberta. Žena, navidezno hvaležno bitje iz družine z dna družbe, ga je ožela do nule. Pobrala mu je vse, razen slabše polovice firme in majhne hiše. Še jahta, s katero sva vsako leto vsaj teden ali dva poslovno žurirala, je prešla v njene pohlepne kremplje, kjer jo zdaj natika mladi porivač. Aha, Luka mu je ime. S tem tipom sem se nekoč celo srečal in mi je pridigal o ljubezni. Ojoj! Ob teh nesrečnih izkušnjah sem ohranil skrajno realistični pogled na svet. Ženske neustavljivo privlačijo moški s statusom, ki naj bo čim višje na seznamu grške abecede. Ta alfabetni status je vezan na številko na bančnem računu. Neubranljivo jih privabi moška ekonomska moč, torej vir financiranja nabiralniškega nagona. Moški pa slepo padamo na žensko seksualnost. Samci se radi postavljamo s svojo samico. Osebno se neizmerno rad kopam v morju zavisti konkurentov. Vedno pozelenijo, ko na poslovno zabavo pripeljem takšno z najdaljšimi tacami in najbujnejšimi joški. Ženske, s katerimi sem se pojavil, so bile z mano zaradi mojega denarja, a jaz z njimi zaradi njihove atraktivnosti. Rad sem imel to ekonomijo, ker v njej ni poražencev. To je zdrava in vedno delujoča ekonomija. Vse drugo je laž, ki voz življenja zvrne v jarek nesreče. Tako sem nekega dne vzneseno hodil po Oxford Streetu. Rad sem imel živahnost Londona in predvsem brezkompromisnost finančnih zveri Citija. Te dni sem angleškim jastrebom, zgolj zaradi vzdrževanja predatorske kondicije, dokazal, da je lahko nepremagljiva finančna zver tudi nekdo iz majhne deželice. Ravno sem si zaželel pokukati novo kolekcijo čevljev, ko sem trčil v žensko srednjih let. Tako na hitro sem jo strokovno ocenil ... Postava, hja užitna, ni se še razvampala. Tudi koža je še nekako OK, čeprav blizu izteka roka trajanja. Kot cel kos je na meji užitnosti. Kot zrezek, ki ga zmažeš, ker se prašič v tebi oglaša in so vsi bližnji viri hranjenja zaprti. Zadovolji lakoto, ni pa gurmanski užitek. Oprostite, ampak ženske vedno ocenjujem s tržnega vidika. Kaj morem, poklicna deformacija. »Oprostite,« me je ogovorila in zap'rmej sem ji videl v očeh potrebnost, obrobljeno z nežnimi gubicami. Te, ki vedo, da se jim ura nepovratno izteka, so prave umetnice, posteljne virtuozinje. Darujejo se za morebitno zadnje sladostrastje, preden jim biološka ura ali gmajna rečejo »Game Over«. Ko ženske pridejo v tista leta, so podobne avtomobilom s pokvarjeno mašino. Sicer še imajo obliko ženske, a samo neproduktivno trošijo, ropotajo in smrdijo. Mene je v dragem apartmaju čakala rdečelasa alfa samica idealnih mer, 90-60-90, zato nisem želel izgubljati časa z nečim precej nižjim po grški abecedi. Zlovoljno sem izstrelil: »Ja in?« sem cinično odvrnil in se želel posvetiti čevljem. Že mesec dni sem brez novih čevljev, kar je bilo že na meji nesprejemljivosti. Ženska je vztrajala pri misiji, ki si jo je zastavila: »Gospod, vas lahko za hip zmotim?« Besno sem prhnil, saj sem sovražil takšno ulično akviziterstvo: »Kaj želite od mene?« in si mislil. »Prodajaš se lahko, če je povpraševanje. A kdo bi kupil staro in zarustalo Kio, če ga doma čaka svež Ferrari?« Neprizadeto se je nasmehnila: »Mislite, da sem tudi jaz naprodaj? Na razprodaji?« Za hip me je oblilo nekaj, podobnega sramu. Ampak samo za hip. Moja teflonska duša je odporna na peklenski ogenj prevaranih. Frača mi je skoraj brala misli. Svojo misijo je medeno nadaljevala: »Kaj bi naredili, da za ljubezen ne bi več plačevali?« Debelo sem jo pogledal: »Plačeval? Saj vsaka hoče denar,« in pribil, »tako ali drugače. Dokler mi ne manjka denarja, moje ljubezensko življenje temelji na finančnem toku. Ne pridigajte mi o ljubezni, saj je to zgolj ena od oblik ekonomije. Samo to in nič več.« Pri vseh svetnikih, ni in ni hotela odnehati: »Denar je in ga ni. Tudi tisti, ki ga nimajo, znajo prejemati in darovati ljubezen. Veste, ljubezen ne kotira na borzi, temveč si jo je treba zaslužiti z dajanjem. Kaj, če vam nekdo ponudi ljubezenski kredit?« Zgrozil sem se ob njenem nakladanju: »Da bi namakal na kredo? Darovanje? Obdarovanje? No ja, saj imam rad obdarovane dame. Tudi tista,« sem zamahnil z roko, »ki me čaka, mi daruje ljubezen, a jaz ji darujem diamantno ogrlico v paketu s stanarino v luksuzni stekleni palači in Viso z nekaj tisočaki limita. Vedno obstaja daj, dam sistem. Pripadate kakšni verski sekti, kjer se dol dajete v imenu božje ljubezni?« Ženska me je strupeno prebadala s svojimi globokimi, najbrž seksa lačnimi očmi. Ni in ni odnehala, mogoče dela izpit za nadležnega picajzla: »Ne gre za seks, temveč ljubezen. In nisem lačna seksa, temveč ste vi obupno lačni ljubezni. Globoko v sebi iščete nekaj več, kar nima cene, izražene v eni od svetovnih valut. Človek vedno hrepeni po nedosegljivem. To mu daje motiv za življenje. In tu vam lahko pomagam. Stopiva do moje pisarne. Je takoj tu zraven.« Pihnil sem skozi nos in zavrtel z očmi. Lepo sem zagreznil v ta čvek. Ampak, zapletel sem se in kaj me stane, če stopim z njo? Saj sem vedno na preži za avanturo. Mogoče je to ena od njih. Tudi hitra hrana se kdaj prileže. Lastnica lokala je očitno skrbna gospa, saj je prostor sijal od brezhibne urejenosti. Poznala se je ženska roka. Začudil sem se tej nenavadni tišini, svečanosti minimalistično opremljenega prostora. Niti precejšen hrup okolice ni vdiral v to kraljestvo zasebnosti. V oči mi je padel nenavadni lestenec, ki se je zaključil v precej velik medeninast modelček Amorja. Pravzaprav je vse pohištvo in ostala kramarija preveval stil amorčka. Srčkano na kičast način. Naslonil sem se na brezhibno očiščen pult: »Za kaj gre? Rad imam izzive in dajte mi izziv! Zaradi tega sem vam nasedel.« Znova me je prebodla s tistim potrebniškim pogledom, resno je prikimala in mi pred nos porinila polo obrazcev: »Gospod Peter, za vas imamo izziv. Čeprav še ne veste tega, ste nanj pripravljeni bolj kot kdorkoli do zdaj.« Prestrelilo me je presenečenje: »Od kod veste moje ime?« Cmok mi je ostal v grlu. Tole mi je postajalo vse manj zabavno. Ženska je resno odvrnila: »Gospod, sem iz pomembnega in vplivnega združenja in moja naloga je védenje o potrebi, še preden se ta pojavi. Vi potrebujete točno ta ljubezenski kredit in kmalu boste doumeli, kako prav imam.« Ob misli na idejo ljubezenskega kredita me je nekaj začelo nežno daviti. Poskusil sem se spraviti v red in komaj sem izkašljal: »Ljubezenski kredit? Kaj je to? Bom na kredo namakal?« Ostala je ledeno hladna. V očeh se je, namesto potrebnosti, zrcalila stroga pozornost. Skoraj je zadišalo po asketski nuni iz samostana: »Naj vam na kratko razložim. Za vsako uro resnične ljubezni, ki je boste deležni, boste deset ur posmrtno služili, kot vam bomo naložili v trenutku, ko pride vaša ura. Za vas ne bo posmrtnosti, temveč služba v dodeljenem telesu.« Nekaj trenutkov sem bolščal, zatem je zmagala moja narava in radoživo sem se zakrohotal: »Posmrtno? Ste hecni? Kateri sekti pripadate? Koliko mi mislite izvleči iz žepa? Bo za ljubi mir dovolj jurja? Večkrat si vest operem s kakšno dobrodelnostjo.« Znova sem začutil pritisk tistega dušečega cmoka. Ostala je hladno resna: »Sem omenila denar? Obstajajo nepomembne stvari z velikansko ceno, izražene v valuti in obstajajo brezplačne, vendar neprecenljive stvari. V ljubezenski kredit niso vključene vam tako ljube finančne dimenzije. Za ta kredit ni pomembna kreditna sposobnost, temveč potreba po uravnoteženju ciklov usod. O posmrtni destinaciji vaše duše odloča naša ustanova.« Nekaj sekund sem vrtal v njen neomajni pogled in se zakrohotal: »Torej bom deležen frače, ki bo popolna samica in me ne bo nič stala? Če je tako, podpišem tri takšne kreditne pogodbe. Od viška ne boli glava.« »Gospod, imate samo eno srce, eno usodo, torej zadostuje zgolj ena pogodba. Nič več in nič manj.« Izgubil sem ves občutek za resnost in sem se zarežal: »Eno srce, ki zlahka prenese tri samice na noč. Moj rekord presega to številko. Pred osmimi leti sem v eni noči obrnil štiri aziatke za ceno treh in hiša je častila še podivjano švedsko milfo. Torej ne dvomite o kapaciteti mojega srca.« Hladno je preslišala moje navdušeno pripovedovanje, ostala je smrtno resna: »Gospod, kot sem že poudarila, sklenete lahko samo eno pogodbo. Preden podpišete, jo temeljito preberite. Po podpisu ni reklamacije, odkupa ali preklica. To je dosmrtna in posmrtna zaveza. Po podpisu ni koraka nazaj. Mi smo resna in odgovorna ustanova.« Vse skupaj mi je postajalo odveč, zato sem zlovoljno zamahnil z roko: »Zakaj bi izgubljal čas z branjem? Trojno dozo prosim!« Ženska je zmajala z glavo: »Kakor želite, opravila sem svojo dolžnost in vas opozorila,« in mi med opozarjanjem mimogrede označila mesta, kjer se moram podpisati in znova poudarila: »Vaš podpis je neizbrisen. Po podpisu nas za vas več ni, tako rekoč,« in je s kretnjo poudarila, »izpuhtimo.« Zgrabil sem ponujeno nalivno pero. Potežkal sem ga in v oči mi je padel filigransko vgraviran amorček s kačo. Nisem želel več izgubljati časa, saj mi bodo pred nosom zaprli trgovino s čevlji. Gotovo gre za skrito kamero, zato sem se odpovedal nepotrebnemu branju in sem hitro dal svoj podpis na označena mesta. Zadovoljno sem pred veščo porinil podpisan list: »Tako, moj podpis imate. Zdaj pa naj kamerman stopi na plano. Kje je ta šmentana skrita kamera?« in s pogledom v nenavadni lestenec iskal sledi kamere. Namesto krohotanja ob skriti kameri sem bil deležen zgolj resnosti, še najbolj podobni pogrebni sceni: »O kakšni skriti kameri govorite? Kaj tako gnjavite tudi bančne uslužbence, ko opravite kakšno transakcijo?« in je urno vzela dva izvoda pogodbe, a preostalega mi je porinila nazaj: »Zapomnite si, te pogodbe ne morete več razveljaviti, prekiniti ali spreminjati. Naša ustanova vsako pogodbo dosledno izpolni. Ko pride čas za plačilo, vedno izvedemo izterjavo poplačila. Krog se vedno sklene.« Tedaj mi je kanilo, da morebiti res ne gre za potegavščino, temveč za moteno osebo, ki je pobegnila iz blaznice. Ampak ... nikjer ni nobene finančne klavzule, torej me ni bolela glava zaradi finančnih stvari. Pač ena od zajebancij, ki jih je na svetu vse polno. Gospa mi je ponudila roko, vljudno sva se rokovala in začutil sem neizmerno željo po uličnem vrvežu. Gomazenje množic se me sploh ni dotaknilo. Zažvižgal sem si veselo vižo, na hitro preletel prvo stran pogodbe, se nasmehnil, jo ekspresno zmečkal in vrgel v najbližji koš. Hitro sem potlačil to smešno prigodo in misli preusmeril na nakup čevljev. Še preden sem stopil v prvo trgovino s čevlji, me je nekaj zvilo. Res je, nisem več dvajsetletnik, saj sem predlani v sanjskem Riu slavil štiridesetletnico, a po izvidih sodeč sem pokal od zdravja in zdravega apetita po vseh radostih sveta, saj si jih lahko privoščim. Obilno. Štirideseta so zlata leta in ne čas, da bi me morala najti kakšna bolezen. Čudno. Začutil sem absolutno praznino. Nekaj se je obrnilo vame in me zatem zapustilo. Kaj se dogaja z mano? V nekem trenutku mi je bilo ravno za ves svet, a kar naenkrat sem čutil čudaško zapuščenost, skoraj me je nokavtiralo nikoli začuteno hrepenenje po bližnjih, ki jih nimam. Saj nikogar ne potrebujem. Sam sebi sem edini bog. Stresel sem z glavo. Gotovo sem bil žrtev kakšne vudu coprnije. Pomislil sem na žensko srednjih let in njeno čudaško čumnato. Te frajle so zaradi nepotešenosti in slutnje bližine konca najbolj pasje, prav vražje se maščujejo, če ne dobijo svojega. Zamahnil sem z roko. Ona že ni coprnica. Saj se ni ponujala in nisem ji odklonil, kar je želela. Kljub vsemu me je zvil stisk osamljenosti, grozljivi občutek samote sredi neskončnega vesolja. Korak mi je zastal. Čeprav je okoli mene gomazel mali milijon človeških mravelj, sem se počutil popolnoma samega, osamljenega, če sem natančen. Sramoval sem se tega občutka, še nikoli ga nisem občutil. Nikoli. Tudi misel na rdečelaso zverinico, ki me čeka, mi ni odgnala te zoprnije osamljenosti. Res grozljivo. Obrnil sem se in odločno zakorakal po ulici. Hotel sem se očistiti nepotrebnih občutkov, nepotrebnih potreb. Vrvež je pritiskal name s svojo neznosno težo histeričnih zvokov. Segel v koš s smetmi, kamor sem maloprej vrgel pogodbo. Zgrabil sem včerajšnji časopis. Š** od š**a! Besno sem začel brskati po smetnjaku. Nisem si mislil, da se bom kdaj prijel klošarskega posla. Moje negovane roke so grabile pojedene ostanke in minule časopise, a kreditne pogodbe nisem našel. Kam je izginila? Nisem se oziral na začudene poglede mimoidočih. Gotovo so se čudili, zakaj nekdo v dragi obleki brska po smetnjaku. Besno sem se obrnil: »Kaj zijate? Še niste nikoli videli nikogar, ki je kaj pomembnega pomotoma vrgel v smetnjak? Ste vsi popolni svetniki?« Ljudje so se spogledali in nadaljevali opravke. Mater, je folk zagaman. Takoj se jim dogaja, če nekaj prekine njihovo ubijajočo rutino. »Bingo!« se mi je posvetilo. Seveda, vedeli so, da bom odvrgel pogodbo. Temu bom prišel do dna. O, ja, prišel bom do dna in še dlje. Trdno odločen sem se napotil proti lokalu. Ampak ... Sveta kakica, naletel sem na antikvariat. Točno sem se spomnil lokacije tiste pisarne, pročelje z vrati sta popolnoma enaka, pravzaprav ista. Čut za orientacijo mi je deloval v nulo. Nič, moral sem se prepričati. Odločno sem butnil v prostor. Prodajalec v antikvarju je dvignil oči izpod velikih roževinastih očal in me pogledal skozi stekla stekleničnega dna: »Dober dan, gospod,« je pozdravil naučeno vljudno. V naglici, ki me je priganjala, nisem imel časa za naučeno vljudnost: »Gospod, maloprej je tu uradovala dama srednjih let.« Mož me je odločno, čeprav vljudno prekinil: »Tukaj že dolgo ni nobene dame.« »Kako to? Pred slabe pol ure sem bil tukaj,« sem rekel z nenavadno obupanim glasom. Zdaj sem postal resnično zmeden. Kaj se dogaja? Sicer imam rad avanture, polne presenečenj, a to je morebiti tudi zame malce preveč čudaško. Starček je vztrajal: »Gospod, kot sem omenil, tukaj trenutno ni nobene dame,« me je prodajalec klišejskega videza predramil iz otopelega premišljevanja. »Nekako deset let je od tega, ko je tukaj delala sijajna dama, kakršnih več ne izdelujejo.« »Prosim?« me je prešinilo. Zakaj ponavlja? Ga demenca? Gospod je otožno nadaljeval: »Govorim o svoji pokojni ženi, s katero sem imel čast deliti ta antikvar polnih petdeset let. Vsakomur je dano, da enkrat v življenju sreča edino ljubezen. Vsak dih sem živel za to ljubezen, ker sem vedel, da je dihala ljubezen tudi ona. Ne glede, koliko let si izmenjata ta božji dar, je to večna ljubezen, ki odmeva v vseh časih in kotičkih vesolja. Vidiš, mladi mož, ljubezen je edina stvar na svetu, ki se daruje in ne kupuje. Lahko si kupiš avto na kredit, a ljubezni si ne moreš.« Prešinilo me je grozljivo spoznanje. S tresočim glasom sem zajecljal: »Mi lahko pokažete sliko svoje žene?« Stari mož je prikimal: »Naj vam bo, če vam bo kaj pomagalo.« Začutil sem vznesenost življenja, ki ga izžareva, čeprav je nosil vsaj osem križev. Okorno se je obrnil in s počasnimi koraki podrsal do omare. Iz nje je izvlekel sliko in mi jo podal. Oblil me je pot. Prepoznal sem žensko na sliki. To je, to ... Komaj sem zmogel zajeti sapo in skozi glasilke zajecljati: »Gospod, ste prepri ...« in me je nežno, čeprav strogo prekinil: »Gospod, tukaj ste, ker ste podpisali neko pogodbo. Zdaj v srcu čutite praznino in vas žrejo skrbi. Popolnoma vas razumem. Pomembno,« nasmešek mu je lebdel med gubami, »pogodbo ste zavrgli, preden ste jo prebrali. V ljubezni ni delniških opcij in merljivih dobičkov.« Presunjen sem spustil sliko. Dvignil sem pogled in zagledal tisti lestenec z Amorjem in zvito kačo na koncu, a z bistveno več patine. Nisem več zdržal. Vse skupaj je bilo preveč tudi za moj um finančnega predatorja. Stekel sem na prosto. Moral sem. Pri budni zavesti sem se znašel v nočni mori. Na ulici me je oblil domači vrvež rutiniranih ovac, ki jih dnevno brijem v finančni klavnici Citija. Logika sveta, kjer oblast pomaga skubiti nesposobne reve in sposobnim plenilcem omogoča bajeslovne zaklade, mi je domača in užival sem v njej. A svet antikvarja, iz katerega sem planil brez zraka v pljučih, me je nalomil s svojo drugačno logiko, kot bi prišel iz nekega drugega sveta in časa. Ampak sem barabin, rojen pod srečno zvezdo. Ni minil teden dni in srečal sem plodno samico z imenom Sonja. O njej lahko povem vse najboljše, je edinstvena, saj me ni že po prvem fuku gnjavila glede keš flowa. S svojimi milijoni sem kupil gnezdo in, ne smejte se mi, že osem let živim na enem mestu. Mulc in mula sta skakala okoli mene, v hiši se je dogajalo. Srečen sem bil, saj so me imeli iskreno radi. Doživel sem resnično ljubezen. Tako so minevala leta in prišel je moj abraham, torej sem se primaknil v bližino polovice svojega življenja.. Za okroglo obletnico, ko bom prečkal pol stoletja, sem se hotel izprsiti. Spravil sem se k pisanju vabil. In ravno tedaj me je zadelo. Neka sila mi je vzela sapo in me kruto vrgla na tla. Pa potem ta peklenska bolečina v prsnem košu! Videl sem se, kako sem ležal poleg delovne mize. Ob padcu sem imel srečo, saj nisem nikamor udaril. Tedaj me je resnično zadelo. Začudil sem se perspektivi, iz katere sem gledal na sobo in zlasti, kaj sem gledal: »Kako se lahko vendar gledam od zgoraj navzdol?« Moja mlada žena je sunkovito vstopila in potipala pulz. Niti malo se ni potrudila s prvo pomočjo. Samo ravnodušno je vzdihnila: »Pa ga je pokopala njegova samovšečnost. Če bi bil manj poln samega sebe, bi šel na pregled in bi izvedel. Tako pa. Vse se je srečno izteklo. Vse bo zdaj moje in Jakovo. Saj menda ta odslužni oldtajmer ni mislil, da je našprical oba froca?« Njene besede so zaplapolale mimo mene, izginile so in objela me je čudovita lahkost. Spomini so bledeli. Dvigoval sem se proti vse močnejši svetlobi, moje telo se je razblinjalo. Ugledal sem čudovite poljane. Vsi ti vonji, zvoki in občutki so me vse močneje izpolnjevali. Občutek groze ob spoznanju prevare je izpuhtel. Bolečino je zamenjala mehka toplina. Saj smrt sploh ni tako slaba. Greš k luči in zgodi se ... Ampak. Začutil sem prijetno ščemenje, ki ga je presekal meni znan prizor iz drugega zornega kota. Tedaj se je v moj odhajajoči um od nekdo vtisnila že davno pozabljena pogodba. Takoj sem vedel. Znašel sem se v tujem telesu. Hotel sem nekaj reči, a sem nemočno ugotovil, da sem v tem telesu postavljen zgolj za nemočnega opazovalca. Pri vseh svetnikih, ki so me zjebali tako na suho, znašel sem se v telesu svoje matere. Ujet sem bil tam, kamor sem najmanj hotel. Spomnil sem se tega dne. Skozi njene oči sem videl svoj napihnjen fris. Zaslišal sem besede, ki sem jih izrekel rodni materi: »Stara, lahko crkneš, če ti bo lažje, a dedova dediščina je samo moja. Stari maček je že vedel, kdo bo sposoben njegov posel pripeljati na sam finančni Olimp. Vsi drugi ste nesposobne opice. Niti centa ne mislim deliti z nobenim parazitskim sorodnikom!« Zdaj sem vedel. Naslednji hip sem se izgubil. Sreča na kredit Kdo sem jaz? Vas zanima moje ime? Čoravi starši so mi dali ime Lina. Le kateri normalni starši usodo svojega deteta zapečati s tako blesavim imenom? Moji so že takšni. Oba sta bila navadna šljakarja, garbala sta za drobiž. Zlasti foter je doktoriral iz luzerstva. Kaj naj rečem o svojem prejšnjem življenju? O času, preden sem vklopila svojo pamet? Je kot nočna mora, ki se je vlekla, vlekla in znova vlekla. Svojih prvih šestnajst, sedemnajst let se nočem spominjati. Res ne. Zakaj bi se jih? A za razumevanje moje usode se vam bom telegrafsko izpovedala. Če ste influencer, lahko to objavite kot poduk, saj moja zgodba je poduk. V ničvredni luknji ob avtocesti, starca sta ji ljubkovalno rekla »naše stanovanje«, nismo poznali mnogočesa, kar je samoumevno za družine s približno povprečnimi starši. Nikomur ne morem zameriti, ker se ni hotel igrati ali družiti z mano. Normalni starši so vedno priredili zabavo za vse »Čebelice« iz vrtca in vse vabljene otroke obdarili s čudovitimi igračami. Kaj pa moja debila? Nobene zabave za vse, nobenih daril. Dogajanje, ki sta mu brezmožganska človečnjaka rekla praznovanje otrokovega rojstnega dneva, se je začelo z ritualnim pihanjem starih, napol dogorelih sveč. Torta? Dajte no, kakšna torta neki? Za vrhunec praznovanja sta mi, če lahko temu tako rečem, v roke potisnila neko ničvredno plastiko. Samo enkrat sem bila na človeka vrednem rojstnem dnevu. Enkrat in nikoli več, kar je logično. Vsled mojih klošarskih starcev me seveda niso več vabili. Nikoli in nikamor. Le kdo bi gledal dete, odeto v ponošene cunje iz tretje roke? Skromnost, varčevanje, ne moremo si privoščiti in podobne besede so zaznamovale vsakdan pri naši oguljeni mizi. Kaj se je dogajalo na moj prvi šolski dan? Vsi v razredu so imeli nove torbe, lepe obleke, čudovite čeveljce. A jaz? Imbecila sta šla v nekakšen limit, da bi mi kupila neke cenene cunje in plastične čevlje, iz katerih je kričalo »z razprodaje po razprodaji«. Me je kdo maral? Le kdo se bo družil z deklico v oblekah iz skladišča Karitasa? V tretjem razredu so otroci na prvem obhajilu dobivali mobije, kolesa, tablice in ostalo, kar otrok potrebuje. Pa jaz? Aja, pozabila sem omeniti, zame sploh ni bilo obhajila. Debila sta kljub svojemu enomestnemu IQ-ju preračunala – če me dasta k verouku, mi bo treba nekega dne celo kaj kupiti. Me sprašujete po družinski sreči? Kakšna je to sreča, če na valeti delaš reklamo za komisijsko prodajalno? Po končani osnovni šoli, za moja debilna starca je to pravi doktorat, je treba po njunem hitro priti do kruha. Obilno sta modrovala, če lahko nekdo z IQ 9 sploh modruje, kako najhitreje v praktičen poklic. Mati se je bedasto hahljala: »Lina, s frizersko imaš zagotovljen dober kruh. Tudi kozmetika ali šiviljstvo sta dobra izbira. Čez dve, največ tri leta boš pri svojem kruhu.« Prekipelo mi je: »Misliš? Naj bom sužnja, kot si ti? Na srečo nimam imbecilne ravni pameti, ker sem odličnjakinja, zato grem na gimnazijo,« in takrat sem jima pokazala sredinec. Potem sta se zjokala, mati je neumno hlipala: »Ata je znova ostal brez službe. Firma je šla v stečaj. Pol leta ni dobival plače. Ne moremo si privoščiti štiri leta šole, po kateri nimaš poklica.« Pa sem ju zabila: »Zakaj pa hodi v službo, če ni keša?« Popolnoma mi je bilo jasno, petnajstletni punci, da je takšno razmišljanje zanju vrhunec intelektualnega napora. Foter je znova pristal na zavodu. Tam bi mu lahko na čelo vgravirali inventarno številko. In kaj je počel? Nič. Zijal je v zrak in mešal dnevno luč na sončni upravi. Z enomestnim IQ pač nisi sposoben niti izgovoriti besed, kot so prekvalifikacija, pridobivanje kompetenc in podobnih vesoljskih tem, kaj šele, da bi se tega lotil. Ko je mati nekega dne prišla zvečer vsa scotana od službe in še honorarnega dela, sem prednjo postavila pločevinko piva. Na srečo sem sodila med prizadevne in sem za vikende in občasno med tednom delala preko študenta. Cele počitnice sem delala in pridno varčevala. Se ve, da zase. Tako sem se človeško oblekla in obula. Zgodilo se je tistega vročega septembrskega večera: »Že zdaj moram misliti na maturo in s tem povezanimi stroški.« Odvrnila je z nepozabno bedastim izrazom na obrazu: »Zakaj?« Moje potrpljenje je bliskovito skopnelo: »Zakaj?« sem ponovila vprašanje in odvrnila. »Ker je treba kupiti maturantsko obleko, čevlje, plesni tečaj in maturantski ples. Ne hodim v šolo za bodoče služkinje, temveč sem gimnazijska odličnjakinja. Moja najbližji cilj ni suženjstvo za drobiž, temveč bom zlata maturantka. Že zdaj začni misliti tudi name.« Mati je bilo skoraj kap ob misli, da mora njena hči iti na svojo maturo v človeka vrednih oblekah. Ne bom pozabila njene face zgroženosti. Foter se itak ni vtikal v nič. Kako naj bi se, saj je bil broken do amena. Tu in tam je kje kaj pošaflal za sendvič in pivo. Domov ni prinesel kaj več od drobiža. Bližalo se je novo leto. Počakala sem, da sta bila skupaj: »Vsi starši v razredu otroku nudijo kaj več od hrane s pretečenim rokom trajanja. Poleg učenja delam in prispevam skoraj polovico hišnega proračuna. Šolske potrebščine kupujem sama. Tudi plesni tečaj sem si plačala. Kaj pa vidva?« Mati je začela cviliti in delati legendarne opičje grimase: »Misliš, da mi je vseeno? Kaj ni najpomembnejša družinska sreča, da smo zdravi? Zakaj si šla v tako drago šolo? Če bi šla v fri ...,« a ji nisem dovolila dokončati stavka: »Naj bom luzerska služkinja ali brezposelni postopač? Ne, nočem postati to, kar sta vidva!« sem skoraj zakričala, jezno skočila na noge in nasršena od besa odkorakala iz kuhinje. Dovolj sem imela njunega stokanja. Seveda se nista veliko sekirala glede tega, kar sem jima rekla. Še opica ima več soli v glavi. Zvečer sta se predala svojemu edinemu zadovoljstvu. Znova sem morala poslušati njuno živalsko sopihanje. Mati je cvilila, a oče je brundal od sladostrastja. V tistem hipu mi je v glavo šinila ideja, kako hitro in dobro zaslužiti ter se za povrh imeti še fajn. Sprva sem to počela za manjši denar in z mladimi fanti. A sem se jih hitro naveličala, čeprav sem si kmalu kupila lepe obleke, računalnik in drugo, kar potrebuje mlada ženska. Starca sta zmajevala z glavo. Dolgo nista ničesar komentirala. Nekega dne me je mati vprašala: »Od kod ti računalnik? Videti je nov.« Kar pogrelo me je bedasto vprašanje, saj sem ga ravno dala iz škatle. Besno sem zarenčala: »Res blesavo sprašuješ. Od tvoje mizerije že ni, torej utihni in se primi metle. To je edino, kar znaš.« Mati se je zgroženo prijela za glavo: »Saj nisi vpletena v kakšen kriminal?« Znova me je razbesnela raven njenega idiotizma: »Če je kdo vpleten v kriminal, sta to vidva s fotrom. Oba sta kriminalno nesposobna idiota. Sama sem si prigarala denar za maturantski ples, sama sem si kupila vse, kar potrebujem za normalno življenje. Komaj čakam dan, da se vaju losam. Dovolj mi je te parade nesposobnosti! Dovolj!« je moj glas odmeval. Mati je spustila pogled v tla. Vedela sem, da se je začela cmeriti. Vsi nesposobneži se cmerijo, ko jim kdo pokaže ogledalo. Starejši gospodje so veliko plačali za moje mojstrovine. Znala sem se jim pravilno posvetiti. Kmalu sem v enem letu zaslužila več kot moja starca v vsej svoji delovni dobi. Študirala sem v Ljubljani, daleč od njune luknje ob avtocesti. Zaradi posla sicer nisem blestela, komaj sem izdelovala letnike, a sem postala sama sebi dovolj. Nekega dne mi je mati poslala za rojstni dan darilni bon za dvajset evrov. Temu drobižu sem priložila še stotaka in dopisala: »Ne žali me z drobižem, nabranim na hodniku sosednjega bloka. Raje si kupi kaj spoodbnega za obleči.« Svoje telo sem ohranjala v boljših fitnes klubih, kozmetičnih in frizerskih salonih. Za hip me je zmrazilo ob misli, kam sta me hotela nesposobna starca spraviti. Ja, prav ste si zapomnili. Hotela sta, naj bom frizerka. Po njunem je to najboljša šola in frizerke vedno najdejo delo. Namenila sta mi vlogo služkinje, ker v njunem svetu imbecilov ni drugačne strategije življenja. Polpismeni čistilki z nedokončano osnovno šolo se zdi frizerska šola vrhunska akademija. Prav rada sem tem sužnjam tečnarila za vsako malenkost. Hotela sem, da se zavejo svojega brezupnega položaja. Mogoča bo katera inteligentnejša dojela moje sporočilo in bo hotela iz sebe narediti kaj več. Jaz sem bila vse višje, a one so teptale tla podna. Kljub stalni in kvalitetni klienteli sem se zavedala, da bom morala na primeren način spremeniti svoj poslovni model. Zadala sem si nov poslovni cilj. Najti si moram primernega alfa samca. S kolegico sva zjutraj kofetkali. Malce sem ji razodela svoje načrte. Na moje presenečenje me je pobarala: »Najdi si takšnega, da boš srečna. Sicer pa, saj se ti nikamor ne mudi. Ravno si diplomirala in lahko si srečna, ker si dobila pripravništvo v odlični firmi. Ne bom te spraševala, kako ti je to uspelo glede na tvoje ne ravno bleščeče akademske dosežke.« Veselo sem prikimala: »Srečna bom samo ob sposobnem moškem, takšnemu, ki ve, kaj hoče in to tudi dobi. Kaj naj počnem z nesposobno mevžo?« Kolegica je zmajala z glavo. Očitno me ni čisto razumela. Popolnoma sem jo razumela. Njena mati je kirurginja, drugi ali tretji očim, le kdo bi jih štel, je lastnik odvetniške pisarne. Prvih dvajset let življenja ni preživela v klošarskem gnezdu, obdana z debili in potrebščinami iz Karitasa. Nikoli ni občutila zaničevanja in poniževanja otrok sposobnejših staršev. Njej niso pripravili »drek« bombe. Niso upali. Lahko sem si rekla, da imam srečo! Resnično! Ujela sem alfa samca firme. Robert je imel, poleg vile in nekaj počitniških »hišic«, tudi jahto in celo helikopter. Vse to je prigaral s svojo kozmetično firmo. Sicer je bil dolgočasen, v postelji crkotina in rad je težil z malenkostmi. Najprej me je vzel preko študenta, a sem mu znala zlesti pod kožo. Sledilo je pripravništvo in kmalu sem ga temeljito ovila okoli prsta. Zakaj ne? Imel je vse, kar potrebuje potrebna ženska, natančneje, kar jaz potrebujem. Pri poslu je bil pravi lev, totalna zverina, zaradi česar sem ga vzela. Pravzaprav je oživel samo takrat, ko je delal edino stvar, ki me je osrečila - denar. Redno sem se relaksirala s kakšnim šopingiranjem. Rodila sem dva mulca. Seveda so ju našrpicali brezimni porivači, saj možiček ni bil sposoben česa več od brzinskega praznjenja. Od prej sem bila navajena mesne doze in temu se nisem hotela odpovedati. Samice pač potrebujemo kakovostni obred parjenja. Dve leti nazaj je zvilo mojega fotra. Mati je moledovala, naj kaj ukrenem. Kaj sem lahko storila? Da bi zapravljala keš za podaljševanje agonije reveža, ki je slučajno špricnil v mojo mamo? Niti slučajno. Smrt ga je odrešila mizerije. Še na pogreb nisem šla. Z dobrim avtomobilom in lepimi oblekami nisem hotela zbranemu cvetu klošarjev nabijati slabe vesti. Pa še z Janezom sem bila zmenjena. Leto kasneje je od samega tarnanja zvilo še mamo. Najprej so me gnjavili zaradi stroškov zdravljenja, a sem jih zabila, kot jih znam samo jaz. Je dolžnost sposobnega otroka, da rešuje nesposobne starše? Ker ni imela pribite pare, razen bedne penzije, so prepustili naravi, naj jo odreši muk. Pokopala jo je socialna, saj na srečo nisem bila formalni lastnik ničesar omembe vrednega. Služba za podporo nesposobnim, kot rečem sociali, ker to tudi je, je iskala način parazitenja na moj račun. Naučila sem se, kako preprečiti družbenim zajedavcem lepljenje na sadove uspeha. Niti najmanj me ne zanima, kam so odvrgli trupla debilov, ki sta bila v igri usode slučajno moja biološka starša. Nekega poletnega dopoldneva sem tako hitela na randi. Mlad pripravnik je hitro ugotovil, da bo dobil službo preko moje zahtevne češplje. Zdaj sem bila jaz tista, ki je lahko vlekla vrvice marionet. Čeprav sem bila malce preko štirideset, sem se imela za seksi in predvsem srečno žensko. Imela sem svoje potrebe in nisem bila navajena čakanja ali celo odpovedovanja. Ravno sem se ustavila pred draguljarno, ko se zaletim v zajetnega moškega v obleki izpred desetletja. Prijel se je za obilen trebuh: »Oprostite za nerodnost. Tisti mladenič vas že nekaj časa čaka.« Prebledela sem. »Kako vendar ve, kam grem?« Premerila sem debeluha, ki me je ravnodušno opazoval in premerja. Gotovo so se mu v glavi motale pokvarjene ideje. Takšni debelinkoti doma, med valjanjem po svojih, mrožem podobnih ženičkah, sanjajo o takšnih, kot sem jaz. Hotela sem nekaj reči, a me je prehitel: »Gospa Lina, ves čas ste na lovu za srečo. Razumem vaše dileme. Si želite zaužiti srečo brez pretvarjanja? Želite okusiti resnično srečo, o kateri globoko v sebi sanjate?« Ne vem čemu, a besede debeluha so se me dotaknile na prav poseben način. Od kod je vedel za moje ime? Želela sem pohiteti mimo njega, a sem obstala: »Gospod, od kod veste moje ime? Sva bila v poslovnem odnosu?« saj se nisem spomnila obrazov vseh svojih strank. Mož je odkimal in nadaljeval s svojim melodičnim glasom: »Predstavljam izjemno pomembno in vplivno ustanovo in lahko vam pomagam. Probleme vidimo, preden se zgodijo. Tako skrbimo za ravnotežje stvari.« Prestrelile so me njegove besede: »Zakaj pa mislite, da potrebujem kakšno pomoč? Nič mi ne manjka.« Mož se je skrivnostno nasmehnil: »Mi vemo za vašo težavo, čeprav se je še ne zavedate. Ravno zato vam ponujam kredit sreče.« »Kredit sreče?« sem pretreseno odkimala. Kakšen vrag je to? Sumničavo sem vprašala: »Kaj s tem mislite?« Zapletla sem se v ta neumni pogovor, zato sklenem, da ga bom speljala do konca. Saj ne bi bila prva neumnost, ki sem ji nasedla. Še vedno se spominjam tipa, ko me je dobesedno nategnil z lažnim diamantom. Ocenjevala sem obilno postavo pred sabo. Ta debeluh gotovo ne ve, kje ga ima pod tem megastičnim vampom. Ne strinjam se, da ima pravi dedec orodje pod streho. Verjetno ščije po občutku ali v plenice. Mož je zaupljivo dodal: »Gospa, naj vas pomirim, ne nosim plenic,« in pokosile so me njegove ravnodušne besede: »Ukvarjamo se z reševanjem različnih konvencionalnih problemov na nekonvencionalen način. Čeprav ne veste, kaj je resnična sreča, imate ta hip izjemno srečo, kajti naša pisarna je tu zraven. Pojdite in vse vam v miru razložim.« »Gospod, saj ne potrebujem celih litanij,« sem se poskušala izviti, a me je radovednost potegnila v presenetljivo urejen lokal. Razgledala sem se in v oči mi je padel nenavaden, a očitno silno star lestenec, na njem je bingljala igralna kocka. Debeluh je odracal za pult in na mizo položil šop papirjev. Zamislila sem se. Tip je imel celo neke papirje. A sem se takoj zaklela, ne dam mu niti ficka. Niti enega bakrenega centa! Nič! Nula! Zero! Očitno mi je bral misli: »Gospa, ta kredit ne omenja denarja. Gre za kredit sreče. Vam povem, kaj to pomeni?« Kaj mi je ostalo drugega? Samo prikimala sem in mož je zajel sapo: »S to kreditno pogodbo boste deležni resnične življenjske sreče. Ker gre za kredit, boste morali svojo srečo odplačati.« Že sem hotela nekaj reči, a me je s kretnjo nekako utišal: »Uživali boste srečo do svoje smrti. A ko nastopi vaš čas, ne greste v nebesa ali pekel, kar je običajna pot slehernikov. Vaša duša bo šla v dodeljeno vam telo. V njem boste odplačali glavnico kredita z običajnimi obrestmi.« »Kakšen je to kredit? Kako ima lahko obresti nekaj, kar ni izraženo v kešu?« sem bila resnično presenečena. Mož je zaupljivo prikimal: »Tu ni nobenega keša, kot pravite denarju. Po podpisu pogodbe vas najkasneje v enem letu doleti resnična sreča, užili jo boste do konca svojih dni. Potem pa ...« Nisem želela poslušati blebetanja. Če sem nasedla, bom nasedla do konca: »Dajte mi, naj podpišem. Res ni nobene finančne klavzule? Kam se nasmehnem skriti kameri?« Mož je samo resno odkimal: »Gospa, mi smo resna institucija in zagotovo nimamo skritih kamer. Tudi brez njih vse vidimo in slišimo.« Izgubljala sem za moje pojme neverjetno trdoživo potrpežljivost: »Če ni denarnih klavzul, takoj podpišem. Sicer sem srečna,« a debeluh je rezko dvignil glas: »Vi niste srečni. Zadovoljili ste se z iluzijo, kjer s srečo enačite količino denarja, materialnega blagostanja in užitkov. Denar nima ničesar skupnega z resnično srečo. Tej sreči ste se odpovedali v najbolj nepravem trenutku,« in mi ni pustil do besede, saj mi je njegova nenavadna odločnost zaprla usta: »A nisem tu, da vam delim nauke. Priporočam vam, da najprej preberete, kar mislite podpisati. Čeprav ne gre za finančne zadeve, gre za kredit.« Ignorirala sem nasvet, zgrabila nalivno pero z vgravirano igralno kocko in se podpisala na vse tri izvode, saj potrpežljivost ni moja vrlina. Odložila sem hecno pisalo, pobrala svoj izvod pogodbe in brez besed, brez oziranja odhitela skozi vrata na obljudeno ulico. Vrvež me je hitro pomiril. Pogledala na uro. Zamujam. Zoprna reč. Že zdaj sem bila petnajst minut v zamudi. Če bo tip dober, se zna nabrati še dodatnih petnajst minut in znova se bom morala izgovarjati za zamudo. Robert ima zadnje čase po čudnem naključju več časa in takoj opazi, če se kje zadržim. Včasih je bil blesavo zatopljen samo v kovanje keša, a zdaj ima naenkrat čas zame, kar je včasih precej zoprno. Zdaj sem pač v letih, ko sem potrebna. Kaj vem, koliko let mi je nebeški bog še namenil? Zagledala sem tipa in tedaj me je nekaj prešinilo. Začutila sem mrazeči stisk okoli srca. Kaj je zdaj to? Vsak korak je postajal vse težji. Saj me menda ni trofnil infarkt? Za hip sem obstala, zatem sem odločno nadaljevala. Tip mi je veselo pomahal. Oj, kakšne mišice, kakšno telo! Seveda tudi jaz nisem neka uvela zgužva. Z nekaj lepotnimi operacijami imam joške kot najstnice. Vse samce rajcajo pokonci stoječi joški, saj je to znak, da se na njih še niso pasli potomci. Pač prastari moški nagon še iz časov praskupnosti. Komu mar? Tip je znal z mano. Tedaj sem se ozavedla svojega statusa. Šinilo mi je v glavo! Resnično sem se rodila pod srečno zvezdo. Zdaj, ko so vsi nepotrebni statisti varno pod rušo, sem se lahko dokončno osamosvojila. Roberta sem zavrtela okoli prstov in ga fino ožela. Ponosna sem bila na svojo veščino. Ironija je hotela, da sem proti njemu uporabila pravniške packarije, ki sem se jih naučila pri njem v službi. Ker sem bila mati samohranilka, sem to znala unovčiti. Pobrala sem mu boljšo polovico firme, vilo, vse počitniške hiše, obe jahti in helikopter. Po domače, oskubila sem ga skoraj do kosti. Pa še mastno rento za mulce je plačeval. Luka me je zadovoljil in zadovoljeval. Sicer je malce mladičkast, saj je deset let mlajši od mene! Seksualna ekonomija deluje, ker je naravna. Lepo nama je bilo. Otrok ni hotel imeti in jaz mu tega seveda nisem zamerila. Moja dva mladiča, Mitja in Sergej, sta gulila faks in bila zadovoljna z bajno študentsko rento. Vidi se, da se je po njima pretakala moja sposobna kri. Že v prvem letniku sta začela zanimiv posel in najbrž je Robertova renta služila samo še za žepnino za žure ob koncu tedna. Pripravljala sem se za abrahama. Ja, števec let je kazal 50. Videti je veliko, a ni. Počutje in videz sta kazala sem pol manj. Števca let ne moreš previti, kot zavrtiš kilometre na avtomobilu, a lahko z obiljem kešflova goljufaš pri fasadi. Če si lahko to dovoli Madona, čemu si ne bi še jaz? Z Lukom sva bila sama. Morala ga bom malce vprašati, kaj se z njim že nekaj časa dogaja? Osem let sva skupaj, zato ga dobro poznam. Že nekaj mesecev se mi je zdel nekako odtujen, hladen, v njem nisem več čutila tistega živalskega ognja. Hotela sem načeti to njegovo čudnost, ko me je nekaj stisnilo. Okoli srca me je pekoče zaskelelo. Prebledela sem. Požrla sem v grlu nabran cmok. Strah me je prestrelil skozi cel život. Nisem še prišla k sebi, ko me je znova stresel sunek paralizirajoče bolečine. Cel prsni koš mi je zagorel. Pogled mi je obstal na ravnodušnih Lukovih očeh. Strašen sunek krvavečega zbodljaja v srcu me je vrgel na tla. V njegovih očeh sem uvidela praznino. Začutila sem, kako me zapušča življenje. Glava mi je padla nazaj in zazrla se v strop. Luka ni ničesar spregovoril, tam je bil kot nekakšen kos hlodovine, ravnodušno je poklical reševalce. Stopil je do mene in me prijel za roko. In glej, čudež! Začela sem se vzpenjati iz svojega telesa. Videla sem svojega Luko, držečega za roko. Molčal je. Kot bi se hotel prepričati, kdaj bo življenje izteklo iz mojega lepega telesa. Tedaj sem se resnično prestrašila. Z zaprtimi očmi sem vse videla. Visoko nad sabo sem začutila sijaj beline. Sem umrla? Potem smrt sploh ni tako slaba stvar. Zaslišala sem Lukove besede: »Pobralo jo je od vse te plastike in botoksa. Upam, da bosta njena poba sprejela Ano. Čas je, da spoznata svoji polsestri, Iris in Gajo.« Zadnje besede, že izgubljene v odmevu izginjanja sveta, so me pretresle. Svet je izginil, tudi moji spomini so se raztapljali, oblila me je nebeška belina. Zatem pa klik. Nekaj se je zgodilo. Zakaj imam pred sabo metlo in vedro? Poskušala sem ukazati vratu, naj se premakne. Grozljivka. Znašla sem se v telesu, ki ga ni upravljala moja zavest. Spreletelo me je grozljivo spoznanje. Zadnje, kar me je prešinilo, je bil spomin na kredit sreče. Zdaj ga plačujem ... V edinem ženskem telesu, ki sem ga sovražila, v telesu svoje debilne matere. Ujeta v njenem telesu sem začutila strahotno bolečino, ki sem jo povzročila tistega dne ... Zdaj sem vedela. Konec ... Uspeh na kredit Sploh si nisem na jasnem, kako se je začela moja zgodba. Svet verjetno ni pošten kraj za bivanje. Odkar pomnim, sem navajena garaštva, cepljenega z ogorčenim bojem za vsako drobtinico. Ne vem, pod kakšno zvezdo sem rojena, a pod srečno zagotovo ne. Nikoli nisem okusila slasti resničnega uspeha. Nikoli. Ne bom vas nadlegovala s petindvajsetimi leti svojega življenja, saj niso nič posebnega. Najprej devetletka – odličnjakinja, sledila je gimnazija Bežigrad – odličnjakinja, potem sem se odločila za kemijo, dodiplomska stopnja – povprečje 9+, pa magistrski študij s povprečjem 9+, diploma cum laude in prva prošnja za službo. Najbolj mi je v spominu ostal dvaindvajseti razgovor za službo. Kadrovnica z ledeno okamnelimi ustnicami in v kito spetimi lasmi me je opazovala izpod dolgočasnih očal. Vse na njej je izdajalo feministko, ki je želela dokazati moškim prascem, da jim je najmanj enakovredna: »Gospodična Ana, očitno ste veliko časa porabili za doseganje tako visokega povprečja,« si je snela očala, jih odložila in segla v predal, od koder je potegnila krpico. Previdno je pobrisala očala. Oblil me je pot pričakovanja. Gotovo je hotela natanko to. S tem ritualom čiščenja očal je zavlačevala, hotela me je mučiti s svojo vlogo odločevalke o moji usodi. Ko si je znova nadela očala, je dvignila brezčutne oči in z narejeno pomembnim glasom nadaljevala: »Veste, gospodična Ana, naša ustanova potrebuje poleg aritmetične sredine ocen še druge osebnostne kvalitete. Bojim se, da jih glede na rezultate testov niste pridobili.« Ob njenih besedah sem prebledela. S tresočim glasom sem vprašala: »Kakšne kvalitete še potrebujete? Kaj ni znanje tisto, kar iščete za delo v laboratoriju?« Ženska se je ledeno nasmehnila. Stavila bi, da me je hotela mučiti: »Za laboratorij že, a tukaj so še druge okoliščine. Ne,« je trdo odkimala. »Ne potrebujemo izstopajoče odličnjakinje, temveč vestno in zanesljivo laborantko, ki bo znala spoštovati tukajšnjo hierarhijo. Gospodična, midve sva opravili. Žal,« je naredila lažni izraz sočutja. Ostala sem brez besed. Nekaj sem še zajecljala, a me sploh ni poslušala. Samo vrata mi je pokazala. Po nadaljnjih dveh mesecih iskanja službe sem obupala. Bolelo me je, ker so moji sošolci in sošolke dobivali službe, čeprav so imeli bistveno slabše akademske rezultate. Ni mi preostalo drugega, kot vztrajanje na poti. Zaposlila sem se v bifeju in vpisala na doktorski študij. Minila so tri leta in opravila sem z 9+ in doktorat, uganili ste, s cum laude. Učenje mi je šlo. Štiri leta po prvi odiseji iskanja službe sem vajo ponovila. »Hm, naše podjetje goji odličnost. Svojo,« je kimal sivolas kadrovnik, »uspešnost gradimo na timskih dosežkih in predvsem izkušnjah. Nimate talenta za timsko igro. Imate samo titulo, izraženo z visokim številčnim povprečjem. Učenje za izpite je edino, kar znate.« »Gospod, nisem še imela priložnosti za pridobivanje izkušenj. Saj ne kandidiram za,« a jo je mož utišal z neprijazno kretnjo: »Gospodična, vi kandidirate za službo, ki zahteva izkušeno osebo. Vaš akademski dosežek je dobrodošel, vendar ni tako pomemben, kot so pomembne še nekatere druge kvalitete. Uspeha podjetja in skupnosti ne gradijo ambiciozni in v svoje visoko povprečje zaljubljeni posamezniki, temveč uspešno timsko delo. V timu pa ne sme biti prekomernega negativnega ali pozitivnega odstopanja, saj to ruši homogenost in s tem njegovo uspešnost.« Požrla sem cmok v grlu. Vedela sem, znova ne bom dobila službe. Vstala sem. Mož me je presenečeno poskušal ustaviti: »Gospodična, tudi nestrpnost vam ne bo pomagala.« Zamahnila sem z roko in zapustila prostor. S svojim nadpovprečnim doktoratom v žepu sem tavala iz ene v druge pisarne. Povsod sem bila deležna skoraj enakih odgovorov. Očitno nobeno slovensko podjetje ne potrebuje doktorja kemijske tehnologije z nadpovprečnimi ocenami. Povsod sem naletela samo na iskanje upogljive povprečnosti. Najbrž so vsa dobljena priznanja za akademsko odličnost namenjena lovljenju prahu in obujanju spominov med dvema iskanjema službe. Vsaj nisem izgubljala časa na borzi dela, kajti služba v bifeju je pomenila redno plačo. »Hej, Ana!« me je poklical znan glas kolega z doktorskega študija. Obrnila sem se in na obraz se mi je samodejno narisal vesel nasmeh: »Kaj pa ti tukaj?« »To bi moral jaz vprašati. Z levo roko si stresla doktorat. In kaj počneš? Si zdaj doktor strežbe?« Skomignila sem z rameni. Luka je bil znan kot jebivetrnik. Izkazal je vrhunsko mojstrstvo krmarjenja med polaganjem izpitov in lovljenjem žensk. Naslonjen na pult se mi je smehljal. Namignil mi je, naj pristopim in res sem se plaho približala: »Upam, da imaš boljšo službo od mene,« sem se kislo nasmehnila. Resno je prikimal: »Sicer nisem ravno v poslu, a imam fino plačano službico. Do nje sem prišel čisto slučajno. Ujagal sem bogato nedojebano milfo in ji pokazal resnična nebesa. Nekega dne ji je šinilo, da noče več življenja v senci bivšega moža. Izmolzla mu je še kostni mozeg in zdaj se kopa v denarju. Ne delam si utvar glede njenih namenov. Z mano se bo poročila samo zaradi mesne preskrbljenosti in postavljanja pred drugimi, z botoksom filanimi silikonaricami s kešom. Razkazuje me kot seksualno trofejo. Glede njenega zadovoljstva se ne sekiram. Mene v ta ekonomski odnos vodi pot do gotovinske preskrbljenosti.« »Poročil se boš? Ti?« sem bila resnično presenečena. Fant je samo nemo prikimal. »To ti je res novica,« sem vzdihnila. Nekaj časa sva tako molčala. Trenutke malce komornega molka je prekinil z idejo: »Firma njenega bivšega, kako mu je že ime?« zavrti z očmi pri stropu in izstreli: »Aha, Robert mu je ime. No, ostanek njegove firme je v precejšnji paniki, saj je Lina znala posrkati najboljše kadre, zato gotovo krvavo potrebuje svežih moči. Morebiti bi se našla dobra služba tudi zate. Vsaj ne boš več najbolje izobražena natakarica.« Iz mene je izletelo: »Misliš? Malce sem naveličana zavrnitev. Raje sem kelnerca z mirnimi živci.« »Poskusi. Firma za razvoj biokozmetike potrebuje tvoj profil. Vseh pet omembe vrednih inženirjev je pri Lini. Robertu ni ostalo kaj veliko. Po svoje se mi revež kar smili. Z garanjem je ustvaril to, kar mu je pobrala moja bodoča žena. Med nama rečeno, ona je generična izdaja zjebane milfe.« Resnično sem poskusila srečo. Presenečena sem bila, ker predme niso postavili nobenega testa, kakršnih sem bila vajena. Na pogovor me je sprejel kar direktor in lastnik: »Saj ste Ana, imam prav? Recite mi Robert. V firmi se tikamo,« je deloval skrajno domače. Samo prikimala sem in čakala na njegova vprašanja. Natančno je pregledal moja spričevala in mrmrajoče kimal. »Čudi se, ker še nihče do zdaj ni uvidel vaše vrednosti. Od razdružitve sem ostal praktično brez razvojne ekipe. Torej moramo začeti iz nule. Konkurenca, s katero se bodemo za trg, je večja od nas, zato je naša edina priložnost talent izjemnega posameznika, oziroma posameznice. Po mojem mnenju ste vi ta ključna izjemna oseba, sposobna nadomeščanja deset povprečnih strokovnjakov,« in mi je ponudil roko. Seveda sem jo hvaležno sprejela in se rokovala. Imel je čvrst in zaupljiv stisk roke. Temu, čemur so rekli razvoj, je sestavljalo pet laborantov in inženirka pred upokojitvijo, ki je na svoj način sovražila pohlepno prasico, kot se je izrazila o Robertovi bivši ženi. Roberta je to zagotovo bolelo, saj je on postavil firmo, a Lina se je samo priskledila in zdaj s pravniškimi mahinacijami požrla sad tujega dela. Celo sinova sta zgolj ravnodušno opazovala ločitveno kalvarijo. Z veseljem sem se zakopala v delo. Končno je nekdo v meni videl potencial. Iskreno sem se želela nesrečnemu Robertu oddolžiti za ponujeno priložnost. Vsak teden je zahajal v laboratorij in se zanimal za delo. Videlo se je, da za firmo živi in diha. Ni mu bilo vseeno za ljudi. To je vedno pokazal. Tako je prišel nekega popoldneva ves poklapan: »Lina je dosegla, da tudi patent za UV kremo pripada njeni firmi. Na ta del delitve nisem bil pozoren. Ona je vse brezhibno izpeljala s svojimi odvetniškimi zvermi. Tako ji bom moral za nadaljevanje proizvodnje plačevati letno licenčnino. Niti ficka ni vložila v razvoj, zdaj pa je lastnik vseh pravic,« se je razočaran sesedel na vrtljivi stol poleg mikroskopa. Tako nesrečen se mi je zasmilil. Ohrabrila sem ga: »Robert, v pol leta lahko pripravim izdelek, ki bo imel boljše lastnosti. Patent variabilnega UV faktorja bi gotovo povozil anorgansko osnovo UV zaščitne kreme.« Robertu so se zasvetile oči: »Si sposobna storiti kaj takšnega?« Pogumno prikimam: »Moja doktorska naloga je blizu temu. Samo nekaj dodatnih raziskav moram narediti. Pol leta in imeli bomo proizvod, ki bo Linino firmo spravil na kolena. Potolkli bomo njeno krdelo povprečnežev.« Obljuba je eno, a izvedba nekaj drugega. Minilo je pet mesecev, a še vedno nisem bila dlje od osnovnih testov. Očitno se praksa ni strinjala s teorijo. Ves čas sem zatrjevala, da bom pravočasno imela recepturo. Vedela sem, cilj je dlje od enega meseca. Robert je opazil, da nekaj ni v redu: »Ana, si prepričana o izvedbi v roku? Čez pol leta se nam izteče licenčnina. Novi pogoji so uničujoči. Če ne bo izdelka, bomo morali ta del proizvodnje zapreti in odpustiti petdeset delavcev. Ravno za ljudi mi je najbolj žal. Sindikat je pristal na začasno nižje plače, a se kljub vsemu račun ne izteče.« Odsotno sem odvrnila: »Ne skrbi, vse bo nared.« Vedela sem, da delam napako. Dobrega človeka sem zavajala, ker nisem poznala strokovnega neuspeha. Skozi šolo in fakulteto sem se prebila z vrhunskimi rezultati. Lahko sem shajala brez intimne sreče in priznanja za strokovnost, a zdaj je na kocki ravno to, kar mi je največ pomenilo in za kar sem dala vse - moja strokovnost. Tako sem zaskrbljeno hitela proti domu. Ves čas sem tuhtala, kako se bom izmazala iz pasti, kamor sem se sama dostavila. Hotela sem uspeh, potrebovala sem uspeh. Nisem poznala poraza in zato ga nisem priznala. Čeprav so rezultati raziskav obetali, je bilo do izdelka še daleč. Zatopljena v svoj miselni vihar sem pozabila na svet okoli sebe in se zaletela v mladega moža. »Oprostite,« sem zamomljala in hotela hiteti naprej. On me je nežno prijel za ramo in zaupljivo prikimal: »Je že v redu, gospodična Ana.« »Od kod me poznate? Sva se že srečala?« sem začudena pozabila zapreti usta. »Gospodična, razumem vašo zatopljenost v miselni orkan. Še nikoli v življenju niste doživeli strokovnega neuspeha. In to ravno zdaj, ko ga najbolj potrebujete. Od vašega uspeha je odvisna usoda mnogih ljudi in tudi vaša strokovna kredibilnost. To je hudo breme. Mogoče prehudo.« »Kako to veste?« Mož se je prijazno nasmehnil in pokazala se je vrsta bleščeče belih zob. V brezhibni obleki je deloval kot uspešen odvetnik: »Pripadam silno pomembnemu združenju z zelo specifičnimi interesi. Mi skrbimo za ravnovesje obeh strani tehtnice življenja. Ste pomislili, da je vaš problem rešljiv?« »Kakšen problem?« sem postala nezaupljiva, ko sem se pobrala od začetnega presenečenja. »Dobro veste, o čem govorim. Dajte, pojdite z mano, nekaj korakov naprej imamo poslovalnico.« »Kaj hočete od mene?« »Ta trenutek samo vaše zaupanje,« je kratko odvrnil in se znova očarljivo nasmehnil. Nisem se mu mogla upreti. Nemo sem prikimala in res sva bila čez dve minuti v lepo urejeni poslovalnici. Podobna je bila manjši bančni ekspozituri. Edina razlika je bila, ker tu ni bilo nobene elektronike. Samo precej retro pohištvo, pult in lestenec. Ta mi je takoj padel v oči, zlasti neobičajen obesek, simbol šestila s prekrižanima dletom in kladivom. Takoj sem hitela z vprašanjem: »Gospod, o kakšnem problemu govorite?« Mladenič se je zaupljivo nasmehnil: »Mi smo strokovnjaki za prepoznavanje problemov, preden ti se ti sploh pojavijo in povzročijo pogubne posledice.« Skomignila sem z rameni. Če sem že tukaj, bom pač poslušala, kar želi povedati ta očarljivi mož. Znova se je nasmehnil: »Gospodična, vaš problem je enostavno rešljiv. Celo življenje ste nizali akademske uspehe. Žal družba do pred letom dni ni znala ceniti vaših sposobnosti. Zdaj ste na razpotju. Obljubili ste izvrstno rešitev, z njo bi firmo vašega delodajalca pripeljala na pot stare slave. Gospod Robert je naš klient, zato ga poznamo. Ko je rešil en problem, je s tem zasejal seme drugega. Tudi njegova bivša žena je naša klientka, zato je stvar izredno delikatna. Dobro veste, kako je narava prepletena. Ne morete si misliti, kako zapleten management lahko ohranja vsa ta ravnotežja.« »Gospod, najbrž vas ne razumem dobro. Zakaj sem pravzaprav tukaj?« »Vi potrebujete uspeh. Če se vam ta ključni uspeh izmuzne, je na kocki vaša strokovna verodostojnost. Vemo, da ste na poti rešitve problema, vendar bo rešitev prepozna. Posledično ne boste imeli možnosti zaužitja uspeha, ker bo potem vseeno. Edino rešitev je moja ponudba kredita uspeha.« Sapa mi je zastala: »Kakšen kredit? Saj ne potrebujem denarja.« »Gospodična, saj nisem govoril o finančnem kreditu. Noben denar tega sveta vam ne more pomagati. Robertu ste obljubili izdelek, ki je glede na razpoložljivo časovno okno izven dometa veliko večjih in bolje opremljenih laboratorijev z desetinami genijev vašega kalibra. Čez slab mesec potrebujete rezultat, sicer bo igra končana. Kredit uspeha je ravno to, kar potrebujete.« »Kredit uspeha?« sem zastrigla z ušesi. »Natanko to. Uspeh na kredit.« »In koliko to stane?« Fant je sklenil roke in se nasmehnil: »Aha, zdaj pa vas zanima cena uspeha. Mnogi klienti najprej pomislijo na finančne klavzule. Samo za vas ta kratek poduk. Mnoge ničvredne stvari na tem svetu imajo visoko ceno, a mnoge najvrednejše stvari so brez cene. Uspeh, ki ga potrebujete, nima cenovne nalepke, ker je ne more imeti. Skratka, kredit uspeha nima finančnega vrednotenja.« »Kakšna pa je potem cena? Saj vendar gre za kredit.« »Od trenutka podpisa kreditne pogodbe boste deležni uspeha, o katerem si ne upate niti sanjati.« Malce nevljudno sem vskočila v besedo: »Kako ga odplačujem?« Fant je potrpežljivo odgovoril: »Odplačujete posmrtno. Za vsako uro uživanja v uspehu boste deset ur preživeli v telesu, ki ga mi določimo.« Glasno sem razmišljala: »Če sem prav razumela, moja duša ne gre v nebesa ali pekel, temveč odpluje v neko telo. Je tako?« »Lahko bi temu tako rekli,« je prikimal in izpod pulta potegnil tri mape: »Vse, kar morate storiti, je podpis pogodbe v treh izvodih.« Vzela sem izvod in hotela zapustiti prostor, a me je mož odločno, dasiravno vljudno ustavil: »Gospodična, nepodpisane pogodbe ne smete iznesti iz tega prostora. Pravila firme.« Malce nejevoljno sem odvrnila: »Rada bi prebrala, preden podpišem. Želim se prepričati, če res ni nobenih finančnih členov pogodbe. Po naravi sem silno.« »Nezaupljiva oseba,« me je dopolnil in strogo pribil. »Naša ustanova si ne more privoščiti skritih klavzul in goljufij, tako značilnih za ljudi. Naš edini kapital je verodostojnost. Ta neprecenljiva valuta je v svetu človeškega poslovanja žal največkrat skoraj brez vrednosti. Je kot brezplačna vlačuga, ki jo lahko vsakdo nekaznovano zlorabi.« »Ampak meni se mudi.« »Kam?« je vame zavrtal svetle oči in prikazala se je sled lebdečega nasmeška: »V bife, kjer vas je znanec Luka, vaša skrivna ljubezen, napotil k Robertu?« me je čisto razorožil s svojim poznavanjem mojih navad. Moral me je zalezovati. Kot bi bral moje misli, je takoj demantiral mojo miselno trditev: »Gospodična, nikogar ne zasledujem. Če mislite, da se s svojo ponudbo šalim, lahko ta trenutek odkorakate iz poslovalnice. Uspeha ste potrebni vi, ne jaz. Poznam skrivnost vaših neuspehov pri iskanju službe.« Srečala sva se z očmi in zmogla sem samo prikimati. »Neprestani skepticizem, večni dvom v ljudi, vam neprestano mečejo polena pod noge. Vsi vaši akademski uspehi izhajajo iz vašega strahu pred možnostjo, da je lahko še kdo drug strokovno boljši od vas. Želite se dokazati in tudi vaša obljuba nesrečnemu Robertu je še ena poteza v tej smeri. Na vašo srečo smo opazili to zadrego in njena rešitev je del pozitivne bilance kroga usod.« Okamnela sem, saj me je mladi mož zadel neposredno v srce. Sama sebi sem se čudila. Zakaj nisem enostavno odkorakala iz urada? Nekaj me je zadrževalo in me prisililo, da sem izgovorila besede: »Torej, če podpišem, v pogodbi ni nobenih finančnih ali materialnih členov? Ni nobenega drobnega tiska, ki se valja v kakšnem vašem predalu? Kaj, če se kasneje premislim?« »Te pogodbe ne morete razveljaviti, odkupiti ali kako drugače prekiniti. Podpisati morate vse tri izvode, en izvod pripada vam. Pred podpisom jo preberite. To vam toplo priporočam. Verjemite, vse je v pogodbi. Mi ne poslujemo z drobnim tiskom. Jamčimo za vaš uspeh, a vi po smrti odplačate svoj dolg do nas.« Takrat sploh nisem razmišljala o nerazumnosti ponudbe. Pravzaprav sem izgubila vso svojo običajno razsodnost, saj je šlo za možnost rešitve moje strokovne verodostojnosti. Še smrti sem se manj bala. Suho sem odvrnila: »Dajte mi pisalo za podpis. Če ni finančnih in drugih materialnih klavzul, nimam zadržkov. Na fakulteti smo se šli razne igrice, ki so nas prisrčno zabavale, mogoče bo tako tudi tokrat.« Fant je ostal smrtno resen: »Gospodična, to ni igrica,« in mi ponudil nalivno pero. V oči mi je padla filigransko natančna gravura šestila, prekrižanega z dletom in kladivom. Hitro sem dala tri podpise, zgrabila svoj izvod in želela zapustiti nenavaden urad, ko me je ujelo njegovo vprašanje: »Ste prepričani, da nočete prebrati pogodbe?« Kratko sem prikimala: »Zakaj pa bi? Upam, da ni kakšna skrita kamera.« Vljudno je pripomnil: »Tukaj nismo zaradi zabave, temveč urejanja ravnotežja usod.« S kretnjo sem ga prekinila, saj sem imela dovolj in brez besed sem se znašla na hrupni ulici, popolnem kontrastu svečane tišine nenavadnega urada. Želela sem pozabiti smešno prigodo. Šele tedaj mi je postalo jasno, kakšen hec sem podpisala. Pogodbo sem stlačila v aktovko in hitela proti bifeju. Ta občasna srečanja z Lukom so me vedno razbremenila skrbi. Nestrpno je pogledoval proti stenski uri, ko sem mu pomahala. Dobro razpoložena sem sedla naproti njega in nagonsko poiskala njegove temne oči. Za hip me je prešinil spomin na fanta iz nenavadnega urada. Odločila sem se, da bom o tem molčala. Saj mi verjetno ne bi verjel. Melodični glas me je iztrgal iz razmišljanja: »Malce si pozna. Skoraj sem že hotel oditi. Lina je silno tečna, če se zadržujem izven njenih potrebnih oči.« »Lina ... precej je ožela mojega šefa. Maloprej sem govorila z zanimivim odvetnikom, ki mi je razložil neke stvari,« in tedaj sem izstrelila iz sebe: »Bi lahko obiskala laboratorij tvoje firme? Rada bi videla, kje in kako delajo najboljši.« Oblila me je vročica, saj mi ni bilo jasno, zakaj sem to zinila. Kaj me je pičilo? Luka me je sumničavo prebodel: »In zakaj bi rada videla?« Skomignila sem z rameni: »Kar tako. Saj ne more biti hud problem, če želiš bivši kolegici pokazati laboratorij skoraj svoje firme.« »Kaj pa vem ... Lina je zelo,« kot bi iskal pravo besedo: »Ljubosumna in nezaupljiva ženska.« Nasmehnila sem se in ga pogledala v zvedave oči: »Ti tepček, če te ne bi poznala, bi mislila, da se bojiš lastne žene.« »Saj ne gre za strah, temveč za higieno. Ti si šefica razvoja konkurenčne firme.« Zamahnila sem z roko: »Od kdaj si postal tako moralen? Odkar si skočil v posteljo postarane obogatene sponzoruše?« »Ne govori tako! Samo zato, ker si ti, bom uredil,« je zaupljivo odvrnil. Dosegla sem svoje. Zdaj me je zanimala družina. Ima Luka s svojo ne ravno rosno mlado ženo kakšne otroke? Nikoli se nisva o tem pogovarjala. Iz mene je izletelo: »O tem se še nisva pogovarjala. Imata kaj otrok? Pričakujeta? Saj vem,« a me je nežno prekinil: »Ne,« in vzdihnil, »Lina je sicer lepa roža, a takšne so tudi tiste v konzervansu. Njena biološka ura je že skoraj odbila in najbrž sta ji dovolj dva sinova iz zakona z Robertom. Osebno, glede na njene posteljne navade in fukalni apetit, močno dvomim, da je on njun oče. Ubogi Robert. Vzela mu je gnezdo, a še prej mu je podtaknila še kukavičja jajca.« »Kaj pa ubogi Luka?« sem poiskala njegov zasanjani pogled. Najina zvedava pogleda sta se srečala in oba sva vedela, koliko je ura. Luka me je predstavil kot kolegico s faksa. Zlahka mi je priskrbel dovolilnico za goste. Ko sva hodila po dolgem hodniku, nisem vedela, zakaj sem ga sploh prosila za to ekskurzijo. Kar šinilo mi je, ko sem ga srečala. Mar bi raje poskušala iskati rešitev problema. Pričakal naju je Janez, šef laboratorija. Obrnila sem pogled proti Luku. Rahlo plešasti možic s smešnimi ročicami in racajočo hojo je bil vljuden: »Gospodična Ana, prijateljica podpredsednika firme je vedno dobrodošla gostja. Kot doktor doktorju, ponosni smo na svoj laboratorij. Odkar imamo,« besede so mu rahlo zastale: »Novega lastnika, smo deležni precej manj obiskov,« in je dvignil zaskrbljen pogled proti Luku. »Veseli me, da sem lahko tukaj,« sem prekinila zadrego v njegovih očeh, mu ponudila roko in vrnila droben nasmeh. V bližini nadrejenega je bil ves softi, a je gotovo nepopustljiv in nadležen šef. Najbrž je hotel ves čas nadzor nad vsem, kar se je v laboratorijih dogajalo. Izdal ga je pogled roparice na preži. Skupaj smo vstopili v velike in svetle prostore. Takoj sem prepoznala moderno delovišče množice strokovnjakov. Z očmi poznavalca sem ugotovila, da se ukvarjajo zgolj z razširjanjem in dopolnjevanjem obstoječega. Nisem zaznala ničesar novega. Obstala sem pri neurejeni mizi. Takoj sem vedela, da gre za nekoga posebnega, nekoga izven okvirjev rutine. Zavohala sem ustvarjalnost. Kaos sredi sterilne uniformiranost je pač takoj padel v oči. Zanimala me je ta drugačnost: »Kdo pa tukaj dela? Tako na hitro sem poškilila in vidim, da ima malce drugačne koncepte.« Janez je nelagodno odkimal: »To vsakdo opazi. Skoraj leto je bil pri nas, a ni naredil ničesar pametnega. Z nikomer ni našel skupnega jezika in kar je huje, ni imel nobenega občutka za timsko delo. Ves čas je metal na dan nepreverjene koncepte, nesramno oporekal starejšim in še nemaren je. Pri nas je prostor samo za timske ljudi, zato smo ga po poteku pogodbe poslali na sončno upravo. Najhujša je njegova obupna nemarnost. Nikakor se ne odzove na pozive, naj počisti mizo. Sicer v pogodbi piše, da je vse, kar zaposleni tukaj naredi, last firme. Teoretično je ta kup nemarnosti last firme, a ker gre po mojem mnenju za ničvredne neumnosti, naj le pride in počisti za sabo. Kar oglejte si scenarij njegovih sanjarij.« »Lahko?« sem dvignila obrvi. Pleško je samo nezainteresirano prikimal: »Postrezite si. Prebrskajte med papirji,« je vzdihnil. Sicer ni lepo brskati po tujih zapiskih, a strokovna radovednost ima prednost. Že ob hitrem preletu prvih strani zapiskov me je oblila pot. Komaj sem zadrževala razburjenje. Morala sem ostati ledenica. Kdor koli je že to, ta je bil tik pred rešitvijo mojih problemov. Kot oddaljen odmev sem zaslišala Lukov glas: »Si med papirji našla kaj zanimivega?« »Lahko bi tako rekla iz čisto akademskega stališča. Sicer gre za aplikacijo brez trenutne uporabne vrednosti, vendar me zanima.« »Vidite, mulc se je na naše stroške igral znanstvenika, pa je komaj diplomiral. In kaj je, draga kolegica, pri njegovi aplikaciji zanimivega, da vam je vzbudilo pozornost?« Čutila sem mrščavico razburjenja. Ta mladič je očitno prebral mojo doktorsko nalogo in svojo aplikacijo zasnoval na vprašanjih, ki sem jih izpostavila, a nanje nisem našla odgovora. Neverjetno. Kaotični um je izpeljal raziskavo v natanko tisto smer, kamor sem hotela, a nisem našla oprimkov za nadaljevanje in uspešno dokončanje. Neverjetno! Z mirnim glasom, da ne bi kdo česa posumil, sem odvrnila: »Način razmišljanja. Sicer v tem delu ne vidim kratkoročne praktične uporabnosti, a,« vendar povedi nisem končala, saj me je Janez nič kaj vljudno prekinil: »Naj končam namesto vas. Gre za sanjarije. Laboratorij podjetja mora služiti proizvajanju novih izdelkov, ne pa igranja z zanimivimi, morebiti celo zabavnimi idejami, ki ne prinesejo rezultata v proizvodnji. Ne moremo si dovoliti izgube leta ali dveh za nekaj, kar ne zagotavlja implementacije v proizvodnji. Nismo dobrodelna ustanova za mlade raziskovalce. Politika firme je jasna. Direktorica je glede tega jasna. Firma služi denar.« Luka je resno dodal: »Ana, si prepričana, da gre za nepraktično aplikacijo?« Na vprašanje sem mu odgovorila z vprašanjem: »Kaj bi porekel na to, če bi ti nekdo hotel prodati kremo, ki sama nastavlja UV faktor?« Luka se je spogledal z Janezom in mu namignil, naj odgovori kot strokovnjak. Mož se je pogladi po pleši in jezno zarenčal: »Nič ne bi porekel! Kaj naj porečem na neumnost, ki je ne moremo zapakirati v izdelek? Kot sem že rekel, načelo našega razvoja so izdelki in ne zabavna igra z idejami. Na kolegiju smo o teh idejah nekajkrat razpravljali, a so se vsi strinjali, da nekdo brez ustrezne prakse ne more soliti pameti izkušenemu strokovnemu timu. Mulc je bil prav nesramno posiljen in do nikogar ni kazal nobenega spoštovanja. Ni več hotel opravljati svojih rednih nalog. Kaj naj s takšnim človekom?« Nasmehnila sem se in resno odvrnila: »Ta vaš mladič se je igral s konceptom nekakšnega inteligentnega prilagajanja UV faktorja biološko inertne zaščitne kreme. Že na prvi strani je seznam encimov, ki pod vplivom UV sevanja določajo usmerjenost nanokristalov aktivne snovi. Moje diplomska, magistrska in doktorska naloga se dotikajo tega področja, zato slučajno znam na hitro razbrati te precej konfuzne zapiske.« Janez je kljubovalno vprašal: »In kaj naj s tem počnemo? Si zataknemo za pas in zaplešemo kazačok?« »Kot sem poudarila, gre za aplikacijo, trenutno še brez ocenjenega tržnega potenciala.« Luka je zanimalo: »Torej misliš, da je nepotrebna?« »To moraš ti vedeti, saj si podpredsednik te firme,« sem diplomatsko odvrnila. »Zanima me, kaj ti misliš?« je vame uperil svoj vrtajoč pogled. Vedela sem, da me zaslišuje. Ravnodušno sem skomignila z rameni: »Takšne aplikacije postanejo uporabne po daljšem razvojnem ciklu, ne morejo se načarati od danes na jutri.« Lukov obraz se je razširil v nasmeh in odvrnil s cinično obarvanim glasom: »Moto naše firme je hitro odzivanje na trg. Vsako sezono izvedemo malenkostne dopolnitve izvirnega koncepta, spremembo embalaže in podobno. Lina zagovarja, da mora biti razvoj v službi trženja in ne obratno. Hoče rezultate in ta ekipa ji ustreže.« Zvedavo sem znova pokukala na kup papirjev in proseče sem premerila oba sogovornika: »Kaj boste s tem storili?« Janez je neprijazno skomignil z rameni: »Kaj naj bi storili? Računalnik bomo, ko pride najavljen pripravnik, formatirali, zapiske pa zmetali na star papir. Tik preden je dobil brco je arogantno, brez vsakršnega spoštovanja, zahteval podporo tržnikov. Ni lepo, kar vam pravim. To je naše umazano perilo. Ampak naj vam bo v poduk, kaj vse misli mularija, ko pride iz faksov v realni svet. Tukaj živimo od sadov svojega dela in ne svojih sanjarij. Mulc je trdil, da se vsi v razvoju ukvarjamo samo z barvo krem in oblike embalaže in ne resničnim razvojem. Zelenec je dobesedno užalil vse resne razvojnike. Kakšna mladostniška predrznost!« Luka je znova posegel, saj je tudi njemu presedala Janezova ogorčenost: »Če želiš, lahko pobereš te zapiske in kar je o tem na računalniku. Prihranila nam boš odvoz na star papir. To lahko smatraš kot moje darilo. Mogoče nas kdaj doleti kakšno presenečenje.« Janez je presenečeno dodal: »Pa je vredno časa?« Previdno sem prikimala: »V prostem času se rada zabavam z aplikacijami brez trenutne praktične vrednosti, a so zanimive iz čisto strokovnega stališča.« Janez se je nasmehnil: »Geslo računalnika je BioCosmetics24680,« in vzdihnil. »Gotovo ste s kakšne fakultete. Tam si lahko privoščijo takšne stvari.« Z Lukom sva se spogledala in sedla sem za računalnik. Skoraj nisem mogla verjeti, kaj sem dobila na pladnju. Da je ironija večja, to sem našla v firmi, nasilno odvzeti in zdaj v rokah maščevalne in pohlepne nimfomanke. Ob vodometu sredi majhnega parka sva se ustavila. Luka me je pogledal v oči, kot je znal le on: »Nisem vedel, da znaš tako spretno lagati.« Popolnoma me je zmedel, samo zajecljala sem: »Kako to misliš?« »Glede neuporabnosti raziskave, ki jo imaš v mapi in na ključku. Daj no, saj sva v istem poklicu.« »Ne razumem,« sem nadaljevala z igro. Navihano mi je odvrnil: »Čeprav sem podpredsednik firme in strokovno že malce zarjavel, natanko vem, kaj pomeni spremenljiv UV faktor. To mi je omenila Lina pred nekaj meseci. Rekel sem ji, naj Jaki, tako je fantu ime, pusti proste roke, a me je zavrnila. Ne vem, čemu ne mara ljudi z vizijo, sposobne iz nič ustvariti nekaj. Ravno zato sem ti danes tako zlahka prepustil po mojem mnenju pomembno intelektualno lastnino firme. Škoda se mi zdi, da takšna stvar propade zaradi nekoga brez vizije.« Pogoltnila sem slino: »Torej zate ta aplikacija ni ničvredno tratenje časa? Zakaj si mi jo dal? Veš, da jo bom nesla v svojo službo in kmalu bo na trgu biološka krema z variabilnim UV zaščitnim faktorjem. Veš, kaj to pomeni za firmo tvoje žene?« »Kot sem rekel, Lina sovraži intelektualni preboj zato, ker je bil njen bivši takšen človek. Ona je mojster izkoriščanja danosti, ne pa njihovega ustvarjanja. Iz nič je ustvaril nekaj in ona mu je s pravniškimi ukanami velik del tega odvzela. Ona ni sposobna ustvarjanja, je pa vrhunska mojstrica jemanja. Oklepa se obstoječega. Odsvetoval sem ji zaostritev licenčnine za tvojega šefa, a me ni poslušala. V času, ko ima firmo, ni razvojni oddelek pripravil niti enega patenta. V Robertovem času pa je vsako leto nastalo vsaj pet patentov. Zgodovina je na strani izjemnih in domiselnih posameznikov. Konformisti, ki se skrivajo za povprečnostjo uravnilovke pod pretvezo timskega dela prej ali slej propadejo. So kot vampirji, ki živijo, dokler je še kje kaj tuje krvi. »Zakaj si to storil? V resnici,« sem poudarila. »Ti ni jasno?« in se je zatopil v moje oči. Nov izdelek je takoj postal uspešnica. Nihče od nas ni pričakoval takšnega odziva. V dveh tednih smo prodali, kar smo načrtovali za dva meseca. Po uspešni splavitvi je Robert za vse zaslužne priredil vrtno zabavo. Sodelavci so me trepljali: »Dvomesečna zamuda je pozabljena.« Za hip sem se spomnila na brezimnega inženirja. Njemu gredo vse zasluge, saj je pogruntal skrivnost izvedbe. Kje je zdaj? Kaj počne? Gotovo je slišal za naš izdelek. Odmahnila sem z glavo. Zdaj to ni več pomembno. Pristopil je Luka, ki ga je Robert povabil na zabavo. Prijel me je okoli pasu: »Vidiš, svet ženejo naprej samo resnični preboji. Današnji dan je začetek zatona Linine firme.« »Tepček, saj je to tudi tvoja firma.« »Če bi bila moja, bi jo vrnil v Robertovo okrilje. Mogoče je zanič mož in oče, a je odličen in pošten poslovnež.« Leto dni kasneje je Robert firmo formalno prepisal name. Še isto leto ga je srčna kap spravila v prerani grob. Žena Karmen se je zadovoljila z bogato rento in me ni nadlegovala z deležem v firmi. Zgodba se s tem seveda ne konča. Štiri leta kasneje, takrat sem Luku povila drugo deklico, je zazvoni moj mobi. Odložila sem drobno bitje in prislonila aparat k ušesu: »Ana, prosim?« »Končno sem spoznal glas ženske, ki mi je ukradla izum,« me je stresel miren moški glas. »Kaj mislite s temi hudimi besedami?« sem vrtala. »Ste se kdaj vprašali, kdo je pustil na mizi zapiske in v službenem računalniku svoje izsledke, ki ste jih tako spretno uporabili?« »Ne vem, o čem govorite,« sem bila ogorčena, čeprav sem v sebi vedela, kdo kliče. »Zelo dobro veste. Jaz sem mladi inženir, odpuščen tik pred zaključkom raziskav o variabilnem UV zaščitnem faktorju. Tri leta sem potreboval, da sem ugotovil, na čem temelji izdelek vaše firme in kako je moja raziskava prišla v vaše roke. Lani mi je zdajšnji šef pod nos porinil revijo z vašim kitenjem s tujim perjem. Potem sem eno leto tuhtal, kaj naj storim.« »In kaj mislite storiti,« sem suvereno vprašala. »Pravno vam nič ne morem. Sam sem kriv, ker nisem že naslednji dan počistil mize. Zaradi moje nemarnosti ste počistili mizo pod pretvezo akademske radovednosti. Podpredsednik firme vam je dal potrdilo, da se firma odpoveduje intelektualni lastnini z obrazložitvijo, da nima tržne vrednosti.« »Gospod, kaj bi radi od mene? Sem prekršila kakšen zakon?« »Niste, vendar mi,« a sem ga prekinila: »Imate kakšen dokaz, da sem vam kaj ukradla?« »To ne, vendar,« seveda sem ga takoj prekinila: »Torej se nimava o čem pogovarjati! Ko boste prinesli en sam dokaz, da sem vas odškodovala, se lahko pogovarjava. Nimam časa za takšne pogovore,« in sem prekinila zvezo. Na srečo ni nikoli več poklical. Svojega uspeha nisem hotela z nikomer deliti. Zakaj bi? Prišel je dan, ko je Luka pokopal svojo prvo ženo. Že naslednji dan je izpolnil pred leti dano obljubo. Linino firmo, oziroma, kar je ostalo po »prestrukturiranju«, je priključil k moji firmi, a jaz sem se z obema deklicama preselila k njemu. Kako ironično - preselila sem se v hišo, ki jo je zgradil Robert in jo izgubil pri ločitvi. Vse se vrača, vse se plača ... Je lahko kaj lepšega? Uživala sem v popolnem uspehu. Leta so minevala, dekleti sta postali mladi dami. Bližal se je moj abraham. Že davno sem pozabila na skrbi izpred mnogih let. Ležeča na postelji sem začela razmišljati o zabavi, ki sem si jo zamislila. Spodaj sem zaslišala, da je nekdo prišel. Prepoznala sem korake. Tedaj me je v srce zadela ostra in pekoča bolečina. Zabolel me je cel prsni koš. Globoko sem zajela sapo. Celo telo je stresla nekakšna elektrika. Zajela me je tesnoba. Pretrese me panika. Grozljivo sem zavreščala: »Luka, na pomoč!« Glava mi je omahnila nazaj in oči so se zastrmele v strop. Naslednji hip sem zagledala telo pod sabo. Opazovala sem samo sebe. Videla sem Luka. Urno je skočil do mene, zgrabil roko in tipal pulz. Hip kasneje je spustil mojo mrtvo roko in vzdihnil: »Kako se je to lahko zgodilo? Najprej Lina, zdaj še Ana. Kaj se dogaja?« Meni sploh ni bilo hudo. Nad mano se je odpiral svetel horizont. Spomine je odnašal veter nebeškega miru. Tedaj pa, ko je postajalo najlepše, sem se znašla sredi revne sobe. Kaj? Kako? Postala sem zmedena. Poskušala sem nekaj storiti, a sem ugotovila, da sem nemočna opazovalka. Telo me ni ubogalo, sledilo je neki tuji, meni nevidni volji. Kaj sem lahko? Samo prepustila sem se. Spomnila sem se kredita uspeha, ki sem ga podpisala pred leti. Očarljivi mladi mož mi je omenil posmrtno služenje v drugem telesu. Ta ideja se mi je takrat zdela zabavna potegavščina. Zdaj sem vedela, da je govoril resnico. Kmalu sem zgroženo ugotovila, čigavo je telo. To je bil pogled skozi oči izumitelja praktične aplikacije variabilnega UV zaščitnega faktorja. Utopila sem se v boleči strani svojega uspeha. Zdravje na kredit Moja zgodba je pisana zbirka neumnosti (to sem uvidel mnogo kasneje) in srečnih okoliščin. Naj začnem z neumnostmi in se predstavim. Za vas sem Andrej z velikim A. Prvi joint sem zvil v osmem razredu osnovne šole, a prvega tisočaka za robo veselja sem spravil v žep že leto kasneje. Imel sem srečo, kakršno nima vsakdo pri tlačenju zjebane lajdre z imenom Zemlja. Starca sta bila prezaposlena pri početju samo ene stvari, pravzaprav najpomembnejše stvari, - kovanju keša, velikih količin keša. Vsaj tako sem mislil tiste dni zabavnega procesa odraščanja v ta shizofreni svet manipulacij. Ljudje seveda niso geniji za vse, saj sta bivala brez talenta, kako streči mulcu mojega kalibra. A ker je keš najpomembnejša stvar, sta pomanjkanje talenta za vzgojo preprosto finančno kompenzirala. Moje šolanje je bila eksplozivna zmes neumnosti, podkupovanja in šlepanja preko tujih hrbtov. Ves svoj talent sem vlagal v izogibanje regularnim obveznostim. In uspevalo mi je. V razredu sem užival vladavino alfe mulca že od prvega razreda dalje. Kako da ne, saj sem imel vse in še več. A ni vse v financah. Malokdo je znal tako fino zajebavati mule in mulce manj sposobnih. Ko bi vedeli, kaj sem ušpičil uberklošarki Lini v osmem razredu! Štorija gre tako ... Lini sem zaradi stave podtaknil »drek – mino«. Z Mihom in Alenom smo se stavili za najnovejšo xbox igro. Rečeno, potrjeno in storjeno. Bedni pari pač nihče ne bo pomagal ... Kukali smo in čakali na trenutek detonacije. Miha, Alen in še dva iz sedmega klasa so ves čas šepetali občudovanje mojemu podvigu, če le uspe. Priznam, genialcu za ekscese, kakršen sem bil že takrat, je godila nečimrnost, saj sem se z njo obilno napajal. Uboga para je odprla omarico in – BUM! Vrečka se je razpočila in vanjo je skočila polna doza mojih osebnih kraljevskih fekalij. Miha je tiho komentiral: »Drek se z drekom izbija!« Seveda smo si dali »petke« in jo urno ucvrli. V vsakem razredu je zrak mešalo pet ali šest ubogih par. Takrat še nisem pomislil, da otroci mogoče niso krivi za nesrečo svojih staršev. Naj nadaljujem s štorijo! Uboga para se je sesedla od sramote in najbrž tudi žalosti. Kot sam hudič je zasmrdelo po celem hodniku. Mi smo jo pobrisali v svoje skrivališče in si nazdravili z or'nk porcijo gandže. Takšne in podobne neumnosti so bile del našega vsakdana v dolgočasni šoli. Če mi je kdaj šlo na tesno, sta to finančno zgladila moja starca. Na srečo sem užival status angelčka in te se, kot veste, obožuje in skrbi za njihov angelski blagor. Srednja šola je minila v podobnem tempu. Tam je še bolj prišla do izraza delitev na elito, kamor sem sodil in klošarje, ki so pač životarili od danes do jutri. Najbolj mi je šla na živce Cifra, tako smo jo klicali, prfoksa za matematiko. Stara, v glavo zjebana devica, nikakor ni razumela nove svetovne ureditve. Celo moj foter je na govorilnih izgubil glavo. Vedno je trmoglavila s svojimi ortodoksnimi pravili. Po njeni sfuzlani logiki je matematika predstavljala temelj življenja. Nikakor ni razumela osnov sveta okoli sebe – denar je preživetje in ne neka glupa matematika. Kje je tu prožnost uma? V četrtem letniku smo morali, saj nam je voda tekla v grlo, promptno ukrepati. Stara coprnica je vsem trem grozila s popravcem. Hudoba nam je hotela zjebati počitnice. V debelo rit bi ji morali zariniti petardo. Razmišljali smo celo o najemu lokalnih maderfakerjev, naj ji dajo vetra. Ampak smo se odrekli vpletanju drugih. Tako smo začeli naš projekt »Witch termination«. Ob finem dimu, pravem orto razpoloženju, sem iznesel neizogibno: »Stari, čarovnico moramo onemogočiti, sicer bo ona nas.« Alen je zamišljeno prikimal in se zarežal. Kako, da ne? Vsako poletje mu je pokvarila s popravcem. Miha je režeče dodal: »Priporočam kakšno nesrečo. Saj veste, teta nesreča nas nikoli ne zapusti zaradi lastne zabave in nikoli ne zaspi.« Alen se je zakrohotal: »Torej povabimo na zabavo teto nesrečo!« Zamišljeno sem modroval: »Opcij je kar nekaj. Karkoli storimo, moramo storiti tako, da nas svinje ne začopatijo. Torej odpade tista s Hellboy klubom. Osebno se hočem zabavati z njeno izločitvijo, torej moramo to storiti mi sami. Mi in nihče drug. Kapito?« Miha se je prav demonsko zarežal: »Se strinjam. Pri discipliniranju vešče hočem svoj delež užitka! Priporočam pomoč pri letenju po stopnicah. Stara rada pametuje glede hoje po stopnicah, torej zagotovo pešači v peti štuk, kjer gnezdi. Naj spozna hiter transport v nasprotno smer.« Alen se je takoj strinjal: »Ideja je kul. Stari vešči in ostalim težakom moramo poslati mesidž. Ne morejo se upirati naravnim zakonom. Delitev na luzerje in vinerje je kot gravitacija, vedno in povsod deluje. Moj foter je že dal na stran trideset čukov za moj faks. Res ne vem, čemu naj izgubim leto zaradi kapric zafrustrirane krave?« »Samo še do konca maja in rešeni bomo!« sem skoraj vzkliknil. Kvalitetno pribit sem rad glasno izražal svoje misli. Miha se je znova zarežal: »Djuk, ful sem pribit. Mi trije smo nekakšen zadeti trinožnik. Pokonci ne stoji zaradi načela treh opor, temveč lebdi na modrem dimu gandže.« Prišel je »dan A«, kot smo ga imenovali. Hoteli smo se izogniti že neštetokrat zlorabljenemu klišeju »dneva D«. Miha in Alen sta čakala na strehi, a jaz sem oprezal za staro tečnobo. Sedel sem na klopci za grmovjem. Skozi režo v zeleni ograji sem lahko videl, kdaj bo priracala debelorita nadloga. Nisem dolgo čakal. Vedno matematično natančnejša je od ure. Prislonil sem mobija h glavi: »Vešča je priletela.« Nasmehnil sem se ob pogledu na gnusobo. Zaradi svojih frustracij je kanila pokopati vse, ki se ne strinjajo z njeno zajebanostjo. Miha in Alen sta čakala. Stara ne bo vedela, kaj in kako jo je zadelo. V bifeju »Caffe Gigi« smo nazdravljali uspehu. V pivo smo si zlili malce povečano dozo ekstrakta THC-ja. Sámo pivo ne zadene dovolj. Staro gnusobo je na zaslužene počitnice odpeljal rešilec. Po naši oceni kar nekaj mesecev ne bo prestopila šolskega praga. Miha, čigar oče je kirurg, je navdušeno pripovedoval: »Parkirala je z zlomljenim kolkom, levo nogo in s hudim pretresom možganske brozge. Naredili smo družbeno koristno delo, saj vešča ne bo mogla za kateder bolečine še vsaj leto dni. Zanamci bi nam morali častiti kamion gandže.« Alen je navdušeno dvignil kozarec: »Stari, morali bi nas odlikovati. Kakšne frise zgroženosti dela profesorski zbor. Ko bi lahko fotko polomljene vešče šeral na fejsiču. Net bi se sesul od samega lajkanja.« Intimno v sebi sem pomislil, da je bila storjena nesreča kljub vsemu malce prehuda. No, o tem zdaj nima smisla razmišljati. Kar je storjeno, pač je. Miha in Alen sta jo imela v želodcu že zaradi vsakoletnih popravcev. Nova matematičarka je bila frišna mladička s faksa. V razred je prvič vstopila prav fletno oblečena. Alen je glasno komentiral: »Tudi matematika je lahko seksi.« Tudi meni je ušlo: »Metulj je nadomestil pokvekasto veščo.« Vame je zapičila svoje svetle oči: »Bom videla, kakšni ste vi metuljčki. Če ste pri integralih tako dobri, kot pri opazkah, bom zadovoljna.« Šola jo je najela za nadomeščanje, čeprav še ni diplomirala. Tako je ceneje. Seveda ni bilo pomembno, da je hči lokalnega veljaka vladajoče stranke. Na našo srečo je bila mladica iz čisto drugega testa. Znala je pragmatično razmišljati in je razumela realni svet. Svojo trenutno službo je videla kot nekaj začasnega. Profesorski zbor je upal v vrnitev polomljene vešče. Skoraj sem se zaljubil v njene luštne tačke in njeno ljubezen do gandže. Matura je minila, veselo smo se poslovili od mladice in končno me je čakalo študentsko življenje. Pred mano je bilo šest let zadevanja, seksanja in žuranja. Vmes sem moral narediti še kakšen izpit. Na faksu so bili neverjetno prilagodljivi. Država jim je pri vsaki reformi klestila plače, zato so se mnogi prfoksi in prfokse znašli na različne načine. Morali so se znajti in kdo se ne bo, če ne univerzitetni profesorji. Saj veste stari pregovor: »Če te država jebe, jo jebi nazaj!« Zakaj bi morali ravno oni nositi breme nesposobne politike? V tem okolju sem se počutil še bolje od ribe v vodi. Stara klapa smo razpostavljali ležalnike na terasi našega brloga. Alen je pihnil dim: »Vesta kaj je dobrega v tem dimu?« Zarežal sem se: »Kaj? Morebiti spomini na prejšnjo noč?« »Kakšna noč,« je zadovoljno zapredel. »Škoda, ker imam popolnoma odrezan spomin.« »Bolje zate,« sem se nasmehnil. »Čemu?« me je resno ošinil. Prasnil sem v smeh: »Še vprašaš?« »Ja,« je vztrajal in spogledal sem se z Mihom. Ta je navihano prikimal, nadaljeval sem pripoved: »Del večera, ko si se valjal z Moniko, niti ni omembe vreden. Pač stvar širokogrudnosti. Drugi del, ko ti je crknil disk, ta je zabavnejši.« »V čem?« je vrtal. Nadaljujem z nasmeškom: »V romantično samoto te je zvlekel tisti tip s kito do pasu. Če ne veš, on je gej. Tako se reče tej smeri, ker pač vozi novega bemfla.« Alen je prebledel. Obraz mu je zalilo zelenilo slabosti. Bledo je molčal, z Mihom sva čakala, da kaj zine, potem je zakašljal, joint mu je padel na tla: »Kaj?« Nisem mogel zadrževati smeha. Že ta frišna fasada je vredna dobrega potega vrhunske gandže ali, še bolje, haša. Tudi Miha se je začel krohotati in je nadaljeval pripoved: »Stari, do včeraj si bil od spredaj strelec, od zadaj devica. Od danes pa glede device nismo tako sigurni. Morebiti boš celo porno plejer, saj je okoli s kamero skakal mali pujsek Joško.« Alenov obraz je vnovič menjal vse odtenke med belo in zeleno. Midva z Mihom sva se samo režala. Kaj pa naj bi drugega? Alen ni nikoli znal nadzorovati svojih alkoholnih in THC potreb. Enkrat ga je moralo najti. Pa še tisti ljubitelj čuha puha je prišel na svoj račun. Veseljaško sem vzkliknil: »Če bo pornič na tubi, ga bom lajkal! To bo veselo.« Alen se je hitro streznil in mi navrgel: »Veš, tudi ti niso čisto na čistem. Namakal si ga brez maske! Pa veš koga?« Znova sem se zakrohotal: »Koga? Namakal sem ga v mokro češpljo in vem, da mi ga ni vtikal gej z bemflom.« »Sabi se je pred časom gonila s tipom, ki je končal na izoliranem delu Kliničnega. Ups,« se je zarežal, »verjetno sem ti to pozabil omeniti, ko si se začel sliniti okoli neprekinjeno zadete bledoličnice. Meni se ni zdela pokajoča od zdravja. Nezdravi kurci in ne vedno čiste igle ti prej ali slej nakopljejo kaj kužnega. Torej se mi ne smej.« V sobo je skočil Joško. Oči so mu žarele od zadovoljstva: »Fantje, pornič je javen!« in vsi smo mu sledili v njegovo sobo. Nisem si mogel kaj, da se ne bi krohotal. Ubogi Alen je zlezel čisto vase. Nesrečno je sedel in dogorel joint mu je padel na tla. Kakšna sreča, da ni česa zažgal. Moni se je sesedla v kotu. Steklen pogled je izdajal popolno zadetost in odsotnost vsakršnih sledi budne zavesti. Končno tudi Alena zapusti budna zavest in se zvrne. Joško je zaklical: »Druščina, zdaj nastopi naš vagonček! V množici lokomotiv z zmanjšano prištevnostjo si bo poiskal najboljšo vleko! Ga slišite? Čuha, puha, čuha puha pa v klanec radosti.« Vsi smo molčali. Za hipec sem se znašel v kadru, ko sem se motovilil okoli češplje nezdravega videza. Pri očetovem bančnem računu, ničesar se nisem spominjal. Do amena ničesar. Albin, tip z dolgo kito in prav nesramno pocukranega videza, se je muval med neprištevnimi telesi. Vsi smo vedeli za njegov nagon. Tip je pač ljubil enosmerno ulico in komu mar? Ampak tip je bil kul, ker je imel vir odlične robe. Gandžo, haš in vesele pilule smo nabavljali preko njega. Nikoli nas ni posiljeval s svojo enosmerno naravo. Kako in kam ga kdo zariva oziroma kasira, je pač dobrobit svobodnega sveta. Vsi smo enaki v svoji seksualni različnosti. Toda zdaj ... Tip se je muval, muval in se igral s koncem svoje dolge pofarbane kite. Pomislite, tip si je lase barval z rdečo in si jih spel v kito do pasu. Prava Lara Croft z napačnim astrološkim znamenjem. Potem se je začelo. Tip je svoj stas parkiral pred malce izgubljenim Alenom: »Kaj fantič, ti je zmanjkalo bencina?« Alen je poskusil vstati, a brez uspeha. Po drugem poskusu je brezvoljno obsedel na kavču. Albin je prisedel in ga prijel za ramo. Dogajanje, ki je sledilo, pa je, kot bi pisalo v Alan Fordu, »ušlo u legendu«. Alen se je prvi glasno zakrohotal. Drugi smo se spogledali. Kaj je tu smešnega? »Kaj je tako smešno?« me je zanimalo. Alen mi je odvrnil: »Ti! Poglej se. Brez plinske maske si se valjal po strupenih plinih. Vidiš, meni ostane samo slab priokus, a poglej kužno prasico! Kar lajkaj, a kdo bo tebi lajkal?« Prav zoprno me je stisnilo ob pogledu na nezdravo devo in sebe, ko ga iztaknem brez zaščite. Odločil sem se. Čeprav nisem bil popolnoma priseben, sem vedel, kam moram. Naslonil sem se na fotrove zveze in keš. Preko vrste so me testirali. Fukiš medicinska sestra s primerno odkritimi tačkami me je poklicala in mi z resnim, limonasto otožnim obrazom ponudila stol. Malce debelušna, vendar kljub vsemu slastna zdravnica je slonela na podboju. Spogledala se je s sestro, nemo prikimala in sedla naproti mene. Iz mene je zaskrbljeno izletelo: »Kaj je? Zakaj sta takšni, kot bi požrli nezrelo limono? Pravijo, da smo mi z zeleno izkaznico upravičeni do osebja z nasmehom. Vsaj tako je pisalo na pristopni poli. Vidve pa nista ravno ustrežljivo nasmejani.« Zdravnica in sestra se nista odzvali na moje besede, ostali sta smrtno resni. Nobenega nasmeha, do katerega sem upravičen zaradi plačila 150 ojrov mesečno. Znova sem nestrpno poskusil s prebojem ledu: »Kaj je? Bom izvedel?« Zdravnica je vdihnila in resno odvrnila: »Gospod, okuženi ste z agresivnim HIV C virusom. Zagotovo veste, kaj je HIV, a HIV C je posebej agresivna nova in neozdravljiva vrsta virusa. Prenaša se izključno preko spolnih odnosov. V vaši krvi je cel kup nezdravih substanc, ki še potencirajo učinke okužbe.« Skočil sem pokonci: »Kaj mi hočete reči? Kaj to pomeni? Kaj vam je? O kakšnem virusu blebetate?« sem zakričal, še vedno se nisem popolnoma zavedal, kaj mi je sporočila. Zdravnica je ohranila mirno kri: »Imeli ste nezaščiten spolni odnos z osebo v precej poznem stadiju bolezni. Glede na krvno sliko ste se okužili v zadnjih treh tednih, zato nam morate izročiti seznam svojih spolnih partneric in partnerjev zadnjega meseca. Upam, da se jih spomnite. Dobili boste napotnico za nadaljnjo obravnavo. Takoj boste začeli jemati tablete. Seveda morate takoj prekiniti s svojim nezdravim življenjskim slogom. Takoj. Veste, samo zelena izkaznica vas rešuje pred takojšnjo izolacijo. Najbrž vas bodo,« je zdolgočaseno, lahko bi prisegel, da sovražno, vzdihnila, »namestili v posebno kliniko ob Ženevskem jezeru.« Obsedel sem. Ostal sem brez besed. Neka sila me je stisnila za goltanec in me držala molčečega in nemočnega. Preklemanska prasica, zaradi nje sem staknil ta šit. Kot v nekih blodnjah so šle mimo mene zdravničine in sestrine besede. Naslednji dnevi so bili peklenski. Najprej sem poskrbel za maščevanje. Našel sem kužno prasico. Plačal sem jurja vsakemu od silakov, da so ji spremenili osebni opis. Celo za gas maske sem jim častil, da so jo lahko primerno obdelali brez nepotrebnega tveganja. Njihov šef mi je v dokaz dostavil sadomazo pornič. Skoraj sem bruhal, čeprav sem navajen na vse vrste packarij. Res so jo grdo zbiksali. A prasica si je to zaradi kužne greznice več kot zaslužila. Nesrečnica je izginila dan po tistem, ko sem dostavil seznam vseh lokacij, kamor sem ga namakal. Ampak, nobeno maščevanje mi ni moglo pomagati, zavrteti film nazaj na tisti nesrečni »snow, snow, snow« žur. Čakala me je črna usoda. To sem dojel ob končni razjasnitvi uma. Kako sem lahko storil takšen idiotizem? Mislil sem, da je ves svet moj. Zdaj sem ugotovil, da sem do grla v dreku. Koliko časa me bodo mrcvarili na kliniki? Na srečo me ne bodo mučili domači mesarji. Zahvala gre zeleni izkaznici Še umiral bom s stilom. Vsaj to … Odmahnil sem z glavo. Kaj pa vraga mislim? Zagotovo imajo v Švici zdravilo? Ker je pasje drago, ga tukajšnja raja ni deleža. Državi se gotovo ne izplača vlagati več, kot bo dobila cel preostali življenjski vek. Moj zdravstveni limit je dva milijona. Moj foter jih iz žepa potegne še pet. A nekomu, ki država v celem življenju lahko vzame samo pol milijona pa gotovo ne bo častila ni pol te vsote. Hvala bogu za kapitalizem! Aleluja! Prišla je zima in začel sem odštevati dneve do odhoda v Švico. Tablete, ki mi jih je predpisala luštna doktorica, so na čuden način ubile želje po namakanju. Alen se me je izogibal. Tudi večina drugih. Nekako so izvedeli za mojo bolezen. Ampak čez leto se bom vrnil in jim pokazal, kdo je alfa na sceni. Zima je kar stiskala in stiskala. Snega sicer ni hotel pasti, a se je zato mraz pokazal za toliko aktivnejšega. Razmišljal sem o svojem skorajšnjem odhodu v Švico. Zaletel sem se v slastno fračo. Za hip me je oblil zdrav nagon po parjenju ... in me v hipu minil. Frdamane tablete. »Oprostite,« sem jo vljudno ogovoril. Ona je obstala: »Nič hudega. Človek v vašem položaju ima vzrok za zamišljenost.« Osorno sem zarenčal: »Kaj vi veste o mojem položaju?« Menda niso o moji bolezni predvajali na vseh kanalih, da bi se me vse voljne samice izogibale. Deklina je pomirjujoče odvrnila: »Gospodič Andrej, zaradi narave svojega posla vem za vašo težavo.« Val naraščajočega besa je pritisnil: »Vraga veš!« Odzvala se je nenavadno mirno. Še mene je pomiril njen sladek glas: »Vaša težava ni neozdravljiva. Ponujam vam kredit zdravja.« Iz mene je izletelo: »Kredit zdravja? Saj imam limit, o katerem lahko vi najbrž samo sanjate. Dajte no,« sem zamahnil z roko in hotel nadaljevati pot. Ženska v rdečem plašču je s seksi rdečimi ustnicami vzdihnila: »Mladi gospod Andrej, vam niti dvajset milijonov ali dvesto milijonov ne more pomagati. Vaša težava vas bo zagotovo usmrtila. Na poti do ne preveč lepe smrti bo klinika pobrala celotno zavarovalno vsoto in za posladek oskubila še vašega očeta. Vse, kar imajo, je samo podaljševanje neizogibnega. Klinika je pač dobičkonosno podjetje, ki ima samo eno nalogo,« je mračno zaključila, »služenje dobička za vlagatelje. HIV C je za ene izguba, drugim pa še ena priložnost za rast dobička.« Izbuljil sem oči: »Od kod to veste?« Ravnodušno je odvrnila: »Aleluja za kapitalizem. Skratka, namesto dveh mesecev boš peklensko trpel naslednji dve leti. Končni rezultat pa bo isti.« Iz mene je izletelo: »In kaj mi vi lahko pomagate? Imate kakšno čarobno paličico? Čunga, lunga zdravilcev je povsod polno. Vsi bi radi denar.« Resno je vzdihnila: »Kot sem omenila, vi ne potrebujete kot žafran drage klinike, temveč samo kredit zdravja.« »Saj me niste razumeli. Ne potrebujem denarja!« Njene seksi ustnice se razležejo: »Saj ga niti ne ponujam. Naša ustanova posluje brezgotovinsko. Pojdiva v našo poslovalnico. Tam vam vse razložim.« Ne vem, pri lepih nogicah, zakaj sem nasedel, a sem. Priznam. Počutil sem se kot džanki v krizi, ko mu ponudijo zastonj iglo. Če ne drugega, kljub debelim nanosom oblačil je ženska rajcala. Kot bi učinek tablete popustil. Čutil sem se potrebnega, kot v starih časih. Starih? Kako zoprno upokojenski pogled na svet. Nisem si mislil, da bom na lepo plat svojega tlačenja zemljice mile gledal na ta način, iz te perspektive. Pisarna je bila bolj podobna predpotopnemu antikvariatu. Tudi vonj je bil precej tu blizu. V nosnicah sem začutil sled prahu. Malce temačna svetloba je vsemu skupaj dajala neki poseben ton retra. Nikjer ni nisem opazil sledi za opremo, ki jo ima vsaka kreditna ustanova. Najprej je pozornost pritegnil resnično nenavaden lestenec. Na koncu je bingljal masivni obesek palice z ovitima kačama. Znova sem se zalotil med razmišljanjem. Iz dirjanja po labirintu lastnega uma me je obudila luštna dama: »Naša zelo vplivna ustanova vidi rešitev težave, še preden ta nastopi. Naša naloga je vzdrževati ravnotežje tam, kjer so mnogi že dvignili roke in odnehali. Najprej bom malce kritična do vašega življenjskega sloga. Lahkomiselno ste živeli na robu in tisto noč ste šli preko. Vrednost stvari ni vedno sorazmerna z njihovim finančnim vrednotenjem. Včasih je nekaj brez cene, izražene v valuti, neprecenljiva, sočasno pa je nekaj, ki ima visoko cenovno postavko, popolnoma brez vrednosti.« Naveličano sem jo prekinil: »Gospodična, saj nisva tu zaradi moralnega nauka.« Z nasmehom je odvrnila: »Seveda ne. Tukaj sva zaradi kredita. Veste, ta kredit je, kot sem že omenila, brez finančnih klavzul. Celotna kreditna pola niti enkrat ne omenja financ. Gotovo vas zanima, kaj pomeni kredit zdravja.« Zlovoljno sem prikimal. Čeprav mi je malce odleglo, ker ne gre za nakladanje še ene zdravilke z arcnijo za vse tegobe, sem že malce naveličan tega moraliziranja in nakladanja. Prikimal sem in odločno je nadaljevala: »Gospod, ta kredit vam v trenutku podpisa povrne zdravje. Virus bo izginil, saj se ne more postaviti nad sile, ki so v ozadju kredita. Tudi poškodbe zaradi nezdravega načina življenja bodo izpuhtele. Če podpišete to pogodbo, boste večer dočakali popolnoma zdravi.« Začel sem se glasno krohotati. Se je lepotica poslušala? »Potem pa podpišem. Gotovo je kje skrita kamera.« Ignorirala je moj krohot in zvedavo vprašala: »Ste tudi pri svojih nezdravih navadah iskali skrite kamere?« Zresnil sem se in zatopljeno odvrnil: »Nekega dne je res bilo nekaj, podobnega skriti kameri. Sami ste rekli, da je bolezen neozdravljiva. Zakaj bo virus izginil? Kakšne sile imate v mislih? Gre za kakšen vudu obred?« Potrpežljivo mi je odgovorila: »Veste, omenila sem že, da naša ustanova skrbi za ravnotežje stvari. Kredit zdravja, ki vam ga ponujam, je del tega ravnotežja. Če vam vse razlagam na dolgo in široko, se bom prej reciklirala. Stvar je preprosta. Ponujam vam kredit zdravja. Podpišete ali ne podpišete, odločitev je samo vaša. Tako preprosto je to.« Oprezno sem iskal njene sinje oči: »Res ni nobene finančne klavzule? Mi ne boste izpili bančni račun in pobrali delnic?« Resno je odkimala. Resnično je od nje buhtela seksualna sila. Zlahka bi jo oplodil. Njene besede so me vrgle iz tira: »Gospod, namesto seska raje mislite na pogodbo! Preberite jo in če je vi ne podpišete, bomo že našli primernega kandidata. Danes je svet poln tipov vašega kalibra. Torej?« Oblil me je pot, najbrž prvič v življenju, če odštejem švicanje pri lepih stvareh. Kako zjebana scena. Pri vseh razpočnicah sveta, res noro. Odločil sem se, čeprav ne vem, zakaj in kako: »Dajte mi. Podpišem. Več, kot umreti čez leto ali dve itak ne morem.« Svareče mi je izročila tri pole papirjev: »Preberite pogodbo. V njej ni denarja, a vendarle. gre za kredit. Vi dobite zdravje na kredit in moralo bi vas zanimati poplačilo kredita.« »Ja in? No, razodenite mi tudi to. Vam bom vračal z boleznijo?« mi je šlo na smeh. »Ne! Živeli boste in ko pride vaša ura, ne greste v vicem, nebesa ali pekel. Šli boste v telo, ki vam ga dodelimo in tam boste odplačali svoj kredit.« »Se hecate?« je izletelo iz mene. Ob besedah, ki so primernejše za kakšen horor je ostala smrtno resna: »Sem podobna nekomu, ki se heca? Če podpišete pogodbo, pojdite na dodaten test in ugotovili boste, da ste bolj zdravi od ribe. Seveda pa vam ne morem garantirati zdravja, če boste po veseli novici nadaljevali s svojim veseljačenjem na nepravi način.« Odločno sem odvrnil: »Naj podpišem. Imate v hiši kakšno pisalo?« »Boste prej prebrali?« »V čigavo veselje? Dajte mi, podpišem in si rečeva adijo. Mogoče se srečava ob kakšni manj čudaški priložnosti.« Ošinil sem jo in jo v mislih slačil. Takole brez tople zimske navlake je bila naravnost bomba. Samo detonator je potrebovala ... Z lebdečim nasmehom na res vabljivih ustnicah je malce ledeno odvrnila: »Ne verjamem, da se še kdaj srečava. Za zadovoljevanje svoje domišljije si boste morali najti drugi par nog. Priporočam vam pamet v roke. Kot sem omenila, če si zdravje še enkrat tako neumno zafrčkate, vam ne bomo pomagali. Na rano morebitne vnovične bolezni bomo posuli še malce soli in jo vtirali in predčasna služba ne bo prijetna. To vam,« je grozljivo trdo pribila, »osebno zagotavljam.« Zgrabil sem pole in ponujeno nalivno pero. Tudi na njem je bil vgraviran simbol palice in dveh kač. Hitro sem podpisal in vrnil pole. Malce bolj vedro mi je izročila moj izvod. Pograbil sem ga in se nasmehnil. Upanje pač umre zadnje: »Če se srečava v,« a me je grobo prekinila. še moja davčna svetovalka ni tako zadrgnjena: »Ne bova se srečala. Vsaj ne v okoliščinah, ki si jih želite. Srečno,« in mi je ponudila roko. Sprejel sem jo in čutil njeno čarobno toploto. Frača je imela popolnoma prav. Kolikor je bila seksi, tako je imela prav. Fukiš doktorica s fino rito je presenečeno zijala v izvide. Tudi sestri so oči sijale od presenečenja. Nekaj časa smo tako ždeli. Kar sta videli na zaslonu, jima je bila popolna neznanka, a jaz sem obe v mislih polagal na delovni mizi. Končno je zdravnica po nekaj trenutkih razburjenja in menjavanje obrazne fasade uspela izdaviti: »To je nemogoče. Vaša kri je popolnoma čista. Nikjer ni sledov virusa in posledic ostale nesnage, ki ste jo nespametno vnašali. Je slučajno v ozadju kakšna potegavščina?« me je strogo premerila. Hotela je še nekaj reči, a sem odločno odvrnil: »Mogoče je šlo za napako. Saj veste, da se napake v zdravstvu dogajajo. Še sreča, da se mi od tistih pilul niso skisali možgani. Kaj ni pomembno, da se je vse skupaj dobro izteklo? Vsaj zame. A takšna napaka ...« Zdravnica je prebledela: »Kaj hočete reči?« Hotel sem uživati v trenutku. Postala je vsa mokra od strahu. Hotel sem ji, iz čiste zajebancije, v kosti vtreti malce strahu, a sem si, po nekem navalu dobrote, premislil in pomirjujoče odvrnil: »Nič. Napotnica je brezpredmetna. Švicarji bodo izkazali delček promila manj dobička. Je tako? Če je prišlo do pomote, napake ali malomarnosti, nihče ni poškodovan. Torej pozabimo na vse skupaj.« Zdravnici se je razlezel odrešilni nasmeh. Znova sem bil svobodni ptiček, veseli metuljček, skakajoč od enega na drugi cvet radosti. Samo zdaj sem radosti počel dosti previdnejše. Nobenega potapljanja brez maske. Pomislite, celo fitnisirati sem začel. Jaz, ful antitalent za športanje. Kaj pa moja frenda? Od njiju sem se malce oddaljil. Odkar sem zapustil našo skupno ljubezen, gandžo, haš in razne radostne pilule, smo imeli manj skupnih žurov. Pravzaprav, nisem se jih udeleževal. Saj ne rečem, lepo se je pozabavati z voljnimi češpljicami, a brezskrbno pretiravanje me je skoraj spravilo v prerano marmorno domovanje. Faks sem nekako spackal in ozrl sem se po širnem svetu. V možganskih vijugah je zaslalomiralo vprašanje - kaj mi storiti? Fotrova firma mi je nudila dovolj, da bi lahko diplomo pribil na zid in napisal spomine. Ampak sebe nisem več videl v vlogi mladega uživalca rente. Kako torej najprej skozi lajf? Hitro sem našel idejo. Čeprav sem bil sicer tehnični analfabet, Vsemogočni mi je dal dve levi invalidni roki, sem imel drugačne talente. Imel sem nos za posel. Vsaj nekaj. In kaj sem storil? Unovčil sem svoje finance, še fotr je primaknil lepo cifro in zaposlil sem primeren nabor možganov. Teta z imenom ironija se je pozabavala z mano. Firmo sem zakoličil preko ceste, kjer je svojega samca uplenila Lina. Nisem mogel verjeti, da je to ista Lina, ki smo jo podrekali v osnovni šoli. Iz največje klošarke, reklame za darove Karitasa, je postala lastnica firme. Torej je možna pot od najpohlevnejše posrane amebe do alfa predatorja. Že rojeni alfa predator ima gotovo najmanj enake možnosti. Celo srečala sva se. Ona tako visokopetno ponosna, jaz pač ... kot jaz: »Hej Lina!« sem jo poklical. Korak ji je zastal in poiskala me je z očmi prežeče roparice: »Si to ti?« Veselo sem prikimal: »Z glasom in stasom. Nisem si mislil, da bova soseda. Od kdaj delaš pri Robertu? Veš, po čudežu, celo najde čas za drink. Ampak, saj ga poznaš.« Lina je ravnodušno priprla oči: »Vedno posel. Še pri tistih stvareh je tričetrtinsko pri kozmetiki in četrtinsko pri akciji.« Začutil sem hormonski preliv: »Ne verjamem, da je ob tebi to možno. Priznam, zadovoljen sem, da si tako neverjetno uspela.« Hitro sva našla skupni seksualni jezik. Pravzaprav je bila najina izmenjava sline supervulkan sladostrastja. Jasno, kajti njen formalni možek ji ni bil niti približno dorasel. Tako sva se vsaj dvakrat tedensko zabavala. Vmes sem seveda iskal tudi sebi primerno stalno samico. Prej ali slej pride čas, ko se naveličaš vsakodnevnega lova na hrano. Rad imaš nekaj, kar vedno dobiš. Tudi za naslednike dinastije je treba poskrbeti. Lina se me je po nekaj mesecih bolj ali manj zabavnih igračkanj naveličala. Malce sem žaloval za njeno razgreto češpljo in podivjanim telesom neukročenega nagona, a kaj moreš. Ko te seksualna zverina nogira, to sprejmeš in v sebi nekaj trenutkov igraš pogrebno fertik mašo. Saj sem vedel, najsibo še tako zabavno, se v štartu zavedaš, da ne gre za ljubezen do groba, temveč zabavo do trenutka, dokler traja obojestranski interes. Pogumno se zahvališ za vesele urice in ne delaš scene. Firma mi je med mojo igro s sosedovo ženo lepo rasla. Zaposlenih sem imel trideset ljudi. Omrežna tehnologija se je pokazala za dober posel. Ampak gotovo vas ne zanimajo poslovne zadeve, saj za te namene vzamete v roke Finance. Ob branju poslovnih dejstev prihaja samo ekonomskim frikom, ki bi za finančni tok še drek požrli. V baru sem oko vrgel na kelnerico Ano. Kar nekaj časa je že najbolj izobražena natakarica. Nekega večera sem jo čisto vljudno ogovoril: »Sem lahko pošten? Tukaj te gledam že pet, šest let.« »In?« je naveličano dvignila glas. Zaznal sem sterilni hlad, neko hladnokrvno vzpostavljanje zidu. Poskušal sem razbiti ta zid: »Kaj te ni škoda? Lahko bi počela kaj koristnejšega.« Takoj me je zbila v prah: »Kar pozabite, kar vam berem v očeh. Dobro poznam vam podobne tičke. Iz vas vedno govori navajenost vedno dobiti vse ob vsakem času. Če vam strežem pijačo, to še ne pomeni, da prodajam še kakšne druge usluge.« Ob njeni prhi s tekočim dušikom sem dvignil roki v znak predaje: »Saj nisem nič mislil.« Ni se dala. Urezala je s polnim arzenalom: »Vedno se tako začne. Niste niti prvi, niti zadnji, ki me je tako ogovoril. Potrebnost vedno preberem na očeh. Tega nihče ne zna skriti.« Tako. Butnil sem v prazno. Nekajkrat sem jo še poskusil omehčati na različne načine. Nula, zero, nothing! Njeno kelnarjenje se nikakor ni hotelo zaključiti. Najbrž je bila besna na ves svet. Če je tudi pri potencialnih delodajalcih delovala tako nepriljudna, me ne čudi, da se ne osvobodi druge strani šanka. Kmalu sem ugotovil, da je njen skrivni ljubavni interes Linin trenutni porivač Luka. Mulc je bil proti meni in Lini samo ... mulc. Ampak prav teflonsko se je znal prilizniti v pravem trenutku na pravo mesto. Nehal sem. Sicer sem še hodil v bar, vendar sem se izogibal vsega, razen naročanja pijače. Vem, kdaj moram nehati. Pustil sem jo slinavcem, ki so se slinili okoli nje. Tudi oni so vlekli kratke slamice. Na srečo je v bar zahajalo več lovač. Nekega dne sem se zakačil z Mojco. Tisti večer sem potreboval relaks. Lepo sem žulil pivce. Ona se je primajala v sosednji separe in me začela prečesavati s potrebniškimi očmi. Kot izkušen lovec sem v trenutku vedel, kdaj hoče biti samica ulovljena. Igranje maškarade vlog ni izbrisalo živalskih nagonov in potovanja feromonov po zraku. Kemija je pač mati življenja. Tudi sam sem hitro začutil vse potrebno za lov. Dvignil sem steklenico in stopil do njenega separeja: »Zdi se mi, da potrebujete družbo.« Skoraj sem se ugriznil v jezik. Od kod mi tako bedasti stavek? Za hip je dvignila oči, v katerih so migotale klobase in me presenetila. Nemo je prikimala in me povabila. Na hitro sem jo premeril s svojimi izkušenimi skenerji. Ni kaj, lep par bedrc s poudarjenimi plodnimi boki in mlekarnami za vse z obilo domišljije. Vse na njej je kričalo: »Sem plodna in godna.« Ker sem doktor gobčnosti, sem jo hitro odpeljal na svoj vlak. Sicer sem zavohal tudi vonj sponzoruše, a tako je stvari uredila še ena teta. Ime ji je Genetika. Vsaka samica pri samcu išče ekonomsko varnost. To je dogma. Večja, kot stopnja te varnosti, močnejša je bomba njene seksualnosti. Ampak dragi moji, ta ekonomija je vedno dvosmerna. Kaj kmalu sem ugotovil, da ni ravno intelektualna velikanka, a en na drugega se nisva nalepila zaradi akademskih debat. V doglednem času je sledila primerno razkošna poroka. Odvili so se govori, torta, metanje šopka in obilo prilizovanja. Alfa samci smo vedno tarča bet in gam. Že na poroki je malce flirtala. Opazil sem to njeno igranje z očmi: »Veš draga, lahko greš na klobaso v restavracijo, a najprej moraš prebaviti, kar ti nudi topli domek.« Ona se je samo zahihitala: »Naj te citiram – imej apetit, a ješ doma.« Strinjal sem se. Imej zdrav apetit, pocedi sline, oglej si jedilnik restavracije, a jesti moraš doma. Zavedal sem se, da sem s poroko začel pomemben projekt. Poskrbeti sem moral za popolno in neprekinjeno zadovoljitev svoje samice. Če mi pri tem projektu spodleti, se bo hitro našel kakšen junc. Moj plus je bil finančni status, njen pa dvanajst let starostne razlike. Robert in Peter sta me opozorila na premlado fračovje. Peter me je med safarijem v Keniji potrepljal po ramenu: »Vidiš, tvoja ženička je zdaj v klimatiziranem hotelu. Obkroža jo cvet obarvane mesnine. Ti pa tukaj. Zaženi te svoje klinkerje.« Veselo sem odložil fotoaparat: »Hej Pero, saj si tudi ti pustil svojo v istem hotelu z istim barvnim krogom.« Razkrečil se je kot gospodar sužnjev in mračno odvrnil: »Seveda sem jo, a moja me ne drži za kurac s poročno listino, tvoja pa te.« Naveličan nad njegovim cinizmom sem vzdihnil: »Moja je noseča v petem mesecu. Ne verjamem, da je tako rajcih.« Pero je pogladil lase in se zarežal: »Noseča ali ne, vsaka je vedno na preži.« Ta njegov cinični pogled na svet. Jezno sem stisnil ustnice: »Tukaj ne bova nikoli enako mislila.« »Res je,« je ravnodušno odvrnil in nadaljujeva z ogledovanjem savane. Fotosafari je zabavna reč. Mojca je rodila najprej punčko Saro, čez dve leti še fantka Lona. Potem je udarilo prvič. Ne vem, je to naravni zakon ali kaj? Najprej se je v bar prijokal Robert. Lina ga je pustila in oskubila do kosti. Do konca je uporabila pravniško znanje. Po spletu okoliščin sem odigral vlogo drugega tolažnika (prvi je bila flaša viskija). Oba sva že vsaj z eno nogo prešla v alkoholno akademijo: »Robi, ne sekiraj se! Koliko let se poznava? Šest! Deset let si starejši od mene, a si še kako mož. Pokaži ji, da te ni uničila. Najdi si par plodnih nog.« Robi se je le nekako pobral. V baru je spoznal Karmen. Občasno je pomagala šefu in Ani. Kolikor sem jo tako na videz poznal, sicer ni bila neka seks bomba, a je bila čisto užitna stvarčica mojih let. In najlepše, vsaj glede na okoliščine, v glavi ni nosila pedatorskega uma. Nekaj tednov kasneje je Roberta zaradi stiske zaposlil še Ano. Prijateljsko sem ga opozoril na njeno socialno deviacijo: »Pazi, ona je precej nepriljudna.« Na meji obupa mi je odvrnil: »Lina mi je pobrala vse pomembne ljudi. Moram tvegati. Mogoče res ni vzor družabnosti, ima pa strokovne kompetence. Če se hočem pobrati, je ravno ona ta hip natanko to, kar potrebujem. Firma mora živeti. Mora!« Potrepljal sem ga po ramenu. Znova sem zaigral vlogo tolažnika: »Saj ti bo uspelo. Kot prijatelj te moram opozoriti na vse vidike. Sicer pa imaš prav. Vrhunska strokovnost in priljudnost ne gresta vedno skupaj. Tudi sam imam nekaj računalniških frikinj. Še v svoji najlepši luči so na meji užitnosti. V službi jih imam zaradi briljantnega uma. Seveda nobena od njih ni grdosija, temveč se preprosto ne znajo postaviti tako, da bi bile opažene. Nimajo smisla za trženje svoje plodnosti.« Robert je vzdihnil: »Imajo nekaj pomembnejšega,« in mi pomežiknil. »Imajo dvojni IQ in umske sposobnosti se s starostjo ne povesijo in razvampljajo.« Odvrnil sem: »Res je. Vedno najdejo svoje komade užitka, igric in preživetja,« in dodal. »Večina njih najde sebi primerne porivače, tipe z dvojnim IQ. Njihovi otroci bodo rojeni z WiFi-jem v glavi. Ljudje smo tako različnih pasem. Prav je tako, saj bi bilo silno dolgočasno brez te diverzifikacije ljudstva.« Robert iz je žepa potegnil bankovec, ga utrujeno položil na mizo in zabrundal: »Zame je game over,« zvrnil je kozarček do konca in se nerodno odkobacal do vrat. Tudi meni je bilo dovolj etanolne nirvane, saj nisem želel pristati v deželi zombijev. Primaknil sem še manjkajoče, dodal tringelt in se poslovil. V kotu sem s kotičkom očesa opazil vrelo zalizovanje mojega očalarja z enako dolgočasno očalarko. En drugemu gotovo nista dolgočasna in najbrž sem tudi jaz njima ves frikast. Prihajal je čas prelomnice. Abraham je za vsakogar ločnica, razpotje življenjskega kompasa. Čutil sem malce mačka, odkar je usoda v prerani grob porinila Roberta. Pogrešal sem najino občasno pivsko akademijo modrosti lajfa. Najzabavnejši del najinega uničevanja alkohola je bila zadetost na projektni stopnji. Takrat sva o vsem vse vedela in modrosti za Nobela so kar drle iz naju. Škoda je dobrega človeka. Mogoče naj omenim bizarno dejstvo, da je njegovo firmo začopatila tista piflarka Ana, o kateri sem vam že pravil. Res so čudne orbite planetov usode. Udobno sem se namestil in začel s pisanjem vabil. Ravno sredi stavka me je nekaj stisnilo. Grozljiva bolečina me je stresla, pretresla in zalučala po tleh kot izpraznjeno piksno. Majke mi, takšnega šita še nisem doživel. Poskusil sem poklicati pomoč. Ni šlo. Besede niso hotele na sveži zrak, zaljubile so se v grlo. Poskusil sem se pobrati. Peklenska bolečina v prsnem košu me je znova zalučala. Tega ne stori niti najhudejši šus radosti. Nemočno sem obležal. Naenkrat so skrbi popustile, izpuhtele so v lahkotni izdih. Vse okoli mene je zaplavalo. Znašel sem se sredi nekakšnega bizarnega lebdečega šita. Še ob najboljšem hašu nisem tako lebdel. Zaslišal sem šelestenje mavrice. Objamejo me vonjave nežnega vetra, moje oči izpolni trepetanje pojemajočih zvokov hiše. Neznana sila me je dvigovala. Približevanje nečesa čudovitega je kos za kosom formatiralo moje spomine. Tik pred horizontom luči se je odvrtel brzinski film mojega življenja. Torej smrt ni nekaj slabega, bolečega ali strašljivega. Takšna je torej posmrtnost. Stanje neprekinjenega zadetega lebdenja. Ves strah pred smrtjo ima velike oči. Zaradi tega so nam vsadili to iracionalno bojazen. Če bi ob rojstvu vedeli, kako fino je tu gor, bi že novorojenčki naredili skupinski samomor. Smrt je pot in ne končni cilj. Smrt ... Fak, kako sem se zafilozofiral. Ravno je postalo fino, ko se je razblinila ta čudovito valujoča koprena luči. Pred sabo sem ugledal silhueto. Prepoznal sem jo. Zazrl sem se v Alena. To je ... To je vendar pogled skozi profesoričine oči! Ne! Hotel sem iz telesa, a mi ni uspelo. Izgubil sem tla pod nogami. Tako je torej Alen ušpičil. Kredit ... Milost na kredit Najbrž se je Bog igral z okroglimi številkami. Pomislite, očeta in tasta je na lepo okroglo obletnico odnesla kap. Oba sta šla iznenada, mirno in v tišini lahkotnega prehoda. S tem naključjem si nisem razbijala glave, a me je malce stisnilo ob vsaki okrogli obletnici v družini. Mami se ni spoznala na očetov posel. Podedovala je firmo, a ni vedela, kaj naj z njo počne. Z bratom Jonom sva se precej navezala in postala en drugemu najzaupljivejši prijatelj. Čeprav sva študirala daleč narazen, se ta vez ni pretrgala, samo podaljšala se je in okrepila. Mogoče zato, ker sta najina starca živela odtujeno, vsak v svojem vesolju. Ampak, vrnimo se malce v zgodovino. Mati je ves ljubi čas zapravila za tekanje po trgovinah in zijanje resničnostnih oddaj. V svojem umetnem svetu je iskala iluzijo resničnosti. Ker ji zlata kletka očitno ni dala tega, kar je podzavestno iskala, ga je rada dala na zob. Tudi oči ni predstavljal vzorne očetovske figure. Ravno zaradi njegovih pivskih ekshibicij s prihodnjim nesojenim tastom Robijem sem spoznala svojega bodočega moža. Sergej se je sprva izkazal za prisrčnega fanta. Imel je tudi temno plat duše, a tega žal nisem spoznala, dokler najina hči Pika ni štela treh let. Kako naj začnem najbolj nori del zgodbe? Se vrnem na poročno noč? Mogoče na Pikin tretji rojstni dan? No, ne bom vas utrujala z nezanimivim dolgočasjem. Vsekakor bom iskrena. Že pred poroko sem vedela, da je del njega poročen s firmo, ki jo je delil z bratom Mitjem. Najbrž sta šla v samostojen posel zaradi kljubovanja očetu. Ubogi Robi. Prva žena ga je ogulila, a sinova sta ga ignorirala. Tako na daleč je bila tašča Lina podobna moji mami. Vendar sta se tudi pomembno razlikovali. Mami se je zadovoljila s svojo zlato kletko. Rada ga je cukala in verjetno globoko v sebi upala, da etanol raztaplja zlate rešetke. Že po naravi introvertirana oseba ni želela ali zmogla najti izhoda. Taščo Lino so zamesili iz čisto drugega, recimo temu, bolj brezobzirnega testa. Iz hvaležne nabiralke, kar je moja mami, se je počasi prelevila v čistokrvno levinjo, predatorko na vrhu prehranjevalne verige. To je slaba kombinacija za moža, ki je trdno prepričan, da so lovci moški, nabiralke pa ženske. Naravni nagoni so močni, niso pa vsemočni. A pustimo moje sorodnike, naj se vrnem k sebi. Najprej mi je kri butnila v glavo, ko moj ljubi mož ni hotel zamuditi poslovne konference zaradi takšne »malenkosti«, kot je rojstvo otroka. Pa sem to požrla. Vedela sem, da s silo ne bom ničesar dosegla. Hotela sem dati času čas, hotela sem razumeti. Tudi krst je minil brez njega. Popolnoma vseeno mu je bilo, kdo bo boter, oziroma botrica, zato je vskočil moj brat Jon, ki je za ta dogodek prišel iz Londona. Prečastiti Franc me je tolažil. Pred njegovimi pozornimi očmi nisem mogla skriti valovanj razočaranja. Mi lahko kdo odgovori na vprašanje, zakaj je dogovarjanje z dobavitelji pomembnejše od otrokovega krsta? Najina drobna pikica je praznovala prvi rojstni dan. Uganete, kje je bil Sergej? Pika je shodila, praznovala drugi rojstni dan in vse, kar je imela od očeta, je bila draga igralna kuhinja. Tudi mene je zalagal z zlatnino in dragimi eksotičnimi darili. Če sem ga kdaj pobarala, zakaj svojega urnika ne prilagaja tudi družini, me je vedno grobo zavrnil: »Žena, bodi tiho! Lahko komentiraš, ko bom, če bom zahteval komentar o modni reviji ali barvi avtomobila. Glede moških zadev pa molči! Tudi jaz se ne mešam v tvoje stvari.« Potem sem raju utihnila. Njegov grobi glas me je vedno potlačil. Izbruhi temine iz senčne strani njegove osebnosti so postajali vse srditejši. Teden dni pred Pikinim tretjim rojstnim dnevom smo skupaj sedeli za mizo. Najina punčka je veselo brundala. Sergej je tiho zarenčal: »Pika, utihni!« Pika seveda ni stroj, ki se upravlja z glasom. Zabavala se je s kockami in seveda veselo čebljala. »Pika! Dovolj!« je še močneje dvignil glas. Pika se je prestrašila. Z velikimi očkami me je pogledala in šlo ji na jok. Sergejev ton mi ni bil všeč, zato sem posegla: »Sergej, ne moreš kričati na triletnega otroka.« On je besno odvrnil: »Zdaj mi še ti težiš! Odsanjaš svoje štiri ure in imaš ves ljubi dan za počitek. Po celodnevnemu garanju v pisarni imam pravico do zasluženega božjega miru.« Nisem se mogla strinjati: »Torej so v tvojih očeh moja služba, gospodinjstvo in skrb za Piko le zabava? Misliš, da cel ljubi dan poležavam?« V hipu je izbruhnil. S pestjo je udaril po mizi. Vse je poskočilo pod silo udarca: »Dovolj teženja!« Pika se je prestrašila silovitega izbruha in začela jokati. Ko je prestrašena, vrešči z decibeli na meji znosnosti. Njemu je počil film. Besno je zarenčal: »Utihni, vreščeča nadloga!« in ji primazal konkretno klofuto. Če ne bi bila privezana na svojem stolčku, bi jo sila udarca gotovo vrgla na tla. Kocke so se razsule. Osuplo sem obnemela. Sergej je sunkovito skočil na noge in grozeče zalajal: »V tej hiši nimam niti minute miru. Grem!« Od presenečenja sem umolknila. Če sem v tistem groznem trenutku hotela kaj reči, nikakor ni hotelo ven. Takrat sem se prvič resnično ustrašila. Hitro sem objela Piko in jo tolažila. Dobila je konkretno rdečico in oteklino. Z obkladki sem hladila vrelo rdečino in premišljevala. Zakaj je takšen? Kaj ga je pičilo? Nekaj dni nisva govorila. Hodila sva en mimo drugega. Na njen rojstni dan se je zgodil čudež. Ni imel opravkov in zaigral je vlogo srečnega družinskega očeta. Mogoče se je kesal za storjeno. Piko je zasul s kupom dragih igrač, še posebej očarano se je igrala z bleščečim ringlšpilom. Brat Lon je opazil mojo zadržanost. Zagotovo mi je bral misli. Hladila sem se na verandi in opazovala otroško čebljanje. »Sara, kaj se dogaja med vama? Še jaz čutim ta hlad. Je mogoče postal grob?« Nekaj časa sem oklevala. Nisem imela navade govoriti o domačih stvareh. Povem ali ne povem? Končno je prevagala moja navezanost na brata: »Slab mesec nazaj je popolnoma ponorel in grdo klofutnil Piko. Zdaj mu je verjetno žal, a je preponosen, da bi priznal svoj izbruh. Poskušam ga razumeti.« Lon je zožil pogled in mračno odvrnil: »Če se bo to ponavljalo ali, bog ne daj, stopnjevalo, mu ne pusti. Za nasilje ni izgovora. Ne bodi ena iz anonimne množice, ki trpijo nasilje za domačimi zidovi.« Trpko sem prikimala. Strinjala sem se. Minili so časi, ko je žena med štirimi zidovi ždela pred štedilnikom, a mož je domov prinašal denar in počel, kar ga je popadlo. Dve leti se je nekako uspel brzdati. Vmes je umrla še tašča Lina. Smrt je, znova, udarila iznenada. Naj ji bo lahka zemljica. Tako sem v petih letih izgubila taščo in tasta. Mogoče je bil vzrok za Sergejevo srdito naravo razbita družina, vedno odsoten oče in potlačena slaba vest, ker sam ni nič boljši. V študentskih letih je obsojal to, kar je zdaj postal - poslovnež brez prostega časa. Svak Mitja ni bil tako zagrizen. Znal se je sprostiti in je večkrat opravičeval Sergejeve izpade. Saj veste, kakšni so petletni otroci. Čisto živo srebro. Niti sekundo ne znajo mirovati. Neprestano so v gibanju. Sergej si je privoščil popoldanski počitek. Po kosilu je že tretjič ta teden preslišal Pikino moledovanje za obisk živalskega vrta. Pred časom ji je obljubil, a je zdaj to obljubo prelagal in prelagal. Nikakor ne razume, da otroci vedo samo za zdaj in, ko gre za obljube, imajo skoraj fotografski spomin. Jutri sem jim zdi nekaj neskončno oddaljenega, še zlasti, če se ta jutri neprestano odlaga. »Pika, pusti očija počivati,« sem jo poskušala preusmeriti. Seveda mi ni uspevalo, saj je z mislimi plavala v obljubljenem živalskem vrtu: »Mami, oči je obljubil. Grem ga vprašati.« Poskušala sem jo ustaviti: »Ne zdaj. Oči počiva.« Ni pomagalo. Drobna pikica je odskakljala do spalnice. Najprej sploh nisem reagirala. Zaslišala sem Sergejev živčni klic: »Ti nadloga mala! Kaj za vraga vedno težiš?!« in takoj zatem histerično otroško kričanje. Vmesni »tup« sem preslišala. Nagonsko sem izpustila iz rok naloge, ki sem jih popravljala in stekla v spalnico. Pika je srhljivo kričala. Z očmi sem prestrelila Sergejev ledeni izraz. Kar izstrelila sem: »Presneti nasilnež! Kako lahko udariš?« a stavka nisem končala. Kot divja zver na lovu je skočil vame in podrl me je siloviti udarec. Nisem ga prepoznala. V telo moža, ki sem ga ljubila, se je naselila podivjana zverina. Začutila sem bolečino. Fizična bolečina in kri, ki se je pocedila skozi nos, je bilo še najmanj, kar me je zabolelo. V srce se mi je zasadil nož in čutila sem, kako mi na živo izrezuje ljubezen. Izgubila sem tla pod nogami. Nad sabo sem ugledala popolnega tujca. V praznih očeh, ki so nekoč pripadale mojemu možu, moji študentski ljubezni, sem zaznala samo besneči vihar srdite jeze. V ušesih so mi milozvočno odzvanjale bratove besede: »Ne dovoli nasilja. Ne imej milosti do grobosti. Ko te prvič udari, ga nemudoma pusti. Nikoli ni samo prvič. Vsakič naslednjič mu bo tepež mala malica, prvič je najtežje, potem steče. Ne postani njegova boksarska vreča.« Moje srce je izkrvavelo, ljubezen je odtekla. Mislila sem, da se bom zlomila, a bratove besede so mi dale moči: »Sergej, to je konec. Za to, kar si storil, nimaš opravičila. Nobenega!« sem jezno siknila, si obrisala kri in se postavila na noge. Samo odrinil me je in odšel mimo mene: »To ni hiša, temveč norišnica vreščečih bab in pamžev!« Nisem se mogla zadržati: »Samo bežati znaš. Zakaj imaš družino, če bežiš od nje? Kaj ti bodo žena in otrok, če ju maraš v bližini samo takrat, ko bi si rad opral vest?« Odgovora nisem dočakala. Začutila sem olajšanje in neko novo moč. Posvetila sem se svojemu zakladu. Sedela je na tleh in presunljivo hlipala. Vedela sem, da bo znova dobila oteklino. Nasilnež jo je s čisto pravim krošejem. Grozljivo! Kako lahko oče udari majhnega otroka, ki želi samo izpolnitev neštetokrat dane in prelomljene obljube? S Sergejem sva vikend preživela en mimo drugega. Nisem hotela sprožiti pogovora o izbruhu. Hotela sem, da on sam najde pot do naju. Nasilnežu ne smeš dati niti kančka potuhe, niti enega samega oprimka, kjer bi našel morebitno opravičilo za storjeno. Mora se mu vžgati v um, kakšno grdobijo je storil. Upala sem, da ga je vsaj malo pekla vest. Minilo je še skoraj teden dni. Udobno si je omislil naporni delovni teden. Tistega dne sem zamišljeno hitela v vrtec. Tuhtala sem odločitev. Izklopila sem čustva in vse skupaj prepustila racionalnemu razumu. Razmišljala sem o tem, kako zapustiti Sergeja. Vedela sem, ko bo naslednjič udaril Piko, bo to izključno moja krivda. Samo moja. Zamujala sem. Pika je nerada med zadnjimi. Zatopljena v vrtinec prepletajočih misli sem se zaletela v neko žensko. Vljudno me je ogovorila: »Gospa Sara, nič hudega za nerodnost. Je vse v redu?« »Oprostite, oprostite,« sem hitela z opravičevanjem zaradi svoje odsotnosti in jo premerila, da sem videla, s kom sem imela bližnje srečanje. Okrogla ženička blagohotnih potez je bila skoraj za glavo manjša od mene in oblečena v živahne barve. Okroglo glavo s prijaznimi očmi in čutnimi ustnicami je pokrival elegantni damski klobuček. V debeli roki je držala s čevlji usklajeno torbico. Nenavadno. Takšne že malce priletne ženske se ne oblačijo tako moderno. Presenetila me je, ker me je poznala po imenu. Ker sem učiteljica, to niti ni tako nenavadno. »Gospa Sara, tudi jaz bi bila zamišljena, če bi moj otrok pokasiral takšen kroše in če bi jih potem še sama dobila po nosu.« Prestrelilo me je po celem životu: »Da veste moje ime, niti ni nenavadno, a od kod veste za Pikino dogodivščino? Nikomur je nisem povedala, niti ona verjetno tega ni delila s tujci,« so mi zastale besede. Od kod neznanka, ki sem jo slučajno srečala na ulici, ve za mojo težavo? Pikica je bila preveč v šoku, da bi lahko razlagala detajle. V grlu me ob misli na zadnji nasilni dogodek stisne neprijetni cmok. Ženica je zaupljivo odvrnila: »Gospa, moja naloga je vedeti. Glavna skrb naše ustanove je ravnotežje stvari in včasih moramo poskrbeti za dogodke, preden se zgodijo.« Naenkrat mi je bilo dovolj in sem se je poskušala vljudno rešiti, saj sem res zamujala: »Oprostite, nimam časa za kramljanje. Hitim,« in me je blago dopolnila: »V vrtec. Vemo. Ne skrbite, vaši Piki nič ne manjka. Vemo tudi, da potrebujete kredit usmiljenja. Tako boste,« vendar je nisem hotela poslušati. Nežno, čeprav odločno, me je prijela nad zapestjem: »Gospa, zdaj ste besni in ne veste, kaj storiti. Verjemite mi, lahko vam pomagamo, rešili bomo vse vaše dileme. Stopite z mano,« in se vame zazrla s tistimi prijaznimi, zaupanja vrednimi očmi. Ne vem zakaj, a naenkrat sem se nehala upirati. Kako in zakaj me je prepričala? Ne vem. Nekaj v njenem glasu me je začaralo. Morebiti je s svojo pojavo vzbujala zaupanje. Še sama sebi se čudim, kako sem ji sledila v starinski, vendar dobro vzdrževan in čist urad. Omenjala je nekakšen kredit, a nikjer nisem videla računalniške opreme. V oči mi je padel nenavaden lestenec z obeskom stilizirane vrtnice in križa. Gospa je odracala za pult, se mi prijazno nasmehnila in zaupljivo rekla: »Gospa Sara, naj vas ne zavede starinska oprema. Naša ustanova je zelo stara. Čeprav za svoje poslanstvo ne potrebujemo sodobne tehnologije, smo še kako v trendih. Kot sem vam namignila, tukaj sva zaradi kredita milosti.« »Kredit milosti?« je izletelo iz mene. Znova me je blago pogledala in zaupljivo prikimala: »Tako je gospa. To je kredit, ki vam daje usmiljenje in milost. V svoji situaciji potrebujete natanko to. Gre za to, da vi nekomu podelite ekstra milost, a zanjo potrebujete kredit. Takšne so pač trenutne silnice usod.« Popolnoma ničesar nisem razumela: »Z vsem se bom trezno soočila in vse izpeljala sama. Ne potrebujem nobenega kredita. Nimam namena plačevati dragih odvetnikov.« Debeluškine ustnice so se razlegle v prisrčen nasmeh: »Gospa, mi ne poslujemo s finančnimi sredstvi. S kreditom milosti boste odstranili vzroke težav. Želite moža Sergeja nazaj? Vsak zagovornik pravic žensk vam bo pritrdil, da ga zapustite. Najlažje je, če greste na svoje. Moški prasec si zasluži, da katarzo doživi osamljen. A ločitev bo boleča tudi za vas in Piko. Vsaka ločitev boli in za vse bo bolje, da se temu izognete.« Izletelo je iz mene: »Naj mu torej, ko me brcne v trebuh, nastavim še glavo in potem ponudim Piko, da bo boksarska vreča za sproščanje jeze?« Ženica me je globoko pogledala in komaj opazno odkimala: »Gospa, nasilje je nesprejemljivo in njegova krivda je nedvoumna. O tem ni pogajanj in, ko pride dan sodbe za njegove grehe, bo svoje odplačal z oderuškimi obrestmi. V sedanjih okoliščinah je najpomembnejše, da se v vašem domu preneha vsakršno nasilje. Naj vas iskreno povprašam. Kaj želite, naj izgine zver iz Sergejevega telesa ali naj Sergej izgine iz vašega življenja?« Zmedeno sem zašepetala: »Naj izgine zver iz Sergeja,« saj nisem vedela, kam debeluška meri. Zaupljivo je nadaljevala. »Za njegovo vrnitev je potrebno samo vaše res velikansko usmiljenje z nesebično potrpežljivostjo. Videli boste, zadeve se bodo same od sebe poravnale,« in mi pomežiknila. »Če vam ali Piki še kdaj kakšno primaže, ali zgolj malce dvigne glas, pa le naredite, kar ste se namenili. Pravzaprav je to vaša dolžnost. Ženske in otroci ne smemo biti boksarske vreče nasilnežev.« Preplavila me je zmeda: »Ne vem, če vas razumem,« toda zmeda je v hipu čudežno izginila. Ženička me je, še danes ne vem kako, takoj prepričala s svojimi globokimi očmi. Želela sem končati to nenavadno seanso: »Če ni nobene finančne klavzule, takoj podpišem. Škodovati gotovo ne more,« sem se sprijaznila. Za hip sem pomislila, da sem nasedla kakšni potegavščini. Saj zagotovo ni šlo za kaj drugega, kot potegavščino. Kdaj bom videla skrito kamero? Ženica me je znova presenetila, saj je skoraj brala misli. Srhljivo. Njen milozvočni glas je izklopil moj razum: »Gospa, nikjer ni skrite kamere, potegavščine so nam popolnoma tuje, saj smo skrajno resna institucija. Z zadevami, kot je nasilje v družini, se zagotovo ne kaže šaliti. Kljub vsemu si najprej pogodbo dobro preberite. Podpisane pogodbe ni možno odplačati, prekiniti ali spreminjati. Velja dosmrtno in posmrtno.« V mislih mi je zastala beseda: »Posmrtno?« Ne glede na njen resni ton zagotavljanja resnosti institucije sem bila še vedno prepričana, da gre za dobro odigran in režiran štos s skrito kamero. Ženska me je znova presenetila: »Gospa, poudarila sem, mi smo resna ustanova, mogoče najbolj resna na tem svetu. Tu ni nobenih kamer, javnih ali skritih, saj svojim strankam zagotavljamo popolno diskretnost. Iz resnih težav ne delamo zabavnega programa. Naj vas opozorim na posmrtna določila kreditne pogodbe. Kredit je pač kredit in vsaka kreditna pogodba vključuje najmanj dve pogodbeni stranki. Do svoje smrti boste sejali milost in stvari se bodo spremenile. Ko pa pride vaša ura, ne greste v vice, nebesa ali pekel. Takrat greste v telo, ki vam ga dodelimo. Plačilo kredita je preprosto – vsako leto odplačate z desetletjem v tujem telesu.« Veselo sem vprašala: »Torej uživam za časa življenja, v hipotetični posmrtnosti pa odplačujem. Sem prav razumela?« Ženska je resno prikimala: »Gospa, ne vzemite tega preveč na lahko.« Ker sem porabila že preveč časa, sem se odločila za podpis pogodbe. Zagotovo bo zanimivo, iztegnila sem roko: »Dajte mi pisalo, da podpišem.« Ženska mi je previdno podala pisalo in oprezno dodala: »Gospa, vseeno raje preberite. Včasih za nepomembne stvari plačujemo izjemno visoko ceno, a veliko stvari v današnjem svetu sploh nima menjalne vrednosti, a so neprecenljive. Premislite. Ni vse v denarni valuti. So še pomembnejše,« je vzdihnila. Nisem hotela čakati. Malce sem se najedla njenega filozofiranja: »Naj že podpišem.« Skomignila je z rameni: »Kakor želite,« in mi izročila zanimivo nalivno pero. Najprej sem ga potežkala, zagotovo ni šlo za plastično kramo. Pritegnila me je neverjetno natančno vgravirana stilizirana vrtnica. Hitro sem dala svoj podpis na vse tri izvode. Preletela je podpise in mi vrnila izvod, zatem sva se rokovali in že sem pohitela proti vrtcu. Pika bo gotovo že nestrpna. Vajena je, da gre med prvimi. Sergej je prišel domov precej pozno. Prvič v letih najinega zakona sem čutila njegovo zadrego. Vedela sem, da ne bo naredil prvega koraka. Izogibal se me je in ni vedel, kaj naj stori. Začutila sem drobne spremembe v njegovem obnašanju. Odločila sem se. Zamera in kuhanje jeze nikomur ne koristi. Zabičala sem si, ob naslednjem izbruhu nasilja ga s Piko brez odlašanja zapustiva. A za zdaj bom naredila prvi korak. V igro življenja bom vložila zadnjo karto. Stopila sem do njegove delovne mize in ga nežno objela okoli vratu. Najprej se je zdrznil, a se je hitro pomiril: »Sergej, kar je storjeno, puščam zadaj, odpuščam, čeprav ne morem in ne smem pozabiti. Zavedaj se, da te s Piko,« sem hladno dodala, »ob naslednjem nasilju brez odlašanja zapuščava. Že dvig glasu nad mano ali Piko in greva. Sva se razumela?« sem ledeno pribila. Obrnil se je, poiskal moj mehko trdi obraz in tiho, s primesjo kesanja, zavzdihnil: »Sploh ne vem, kaj me popade. Mogoče gre za strah pred izgubo. Kaj jaz vem? Včasih se v stvareh, ki niso povezane s poslom, tako slabo znajdem. Mitja ima prav. Ne smem se bati, strahu pred izgubo moram dopustiti, naj gre mimo. Saj je nič, ki objema nič. Popolnoma te razumem in cenim tvojo velikodušnost. To je zadnja priložnost, kar je več, kot si zaslužim.« Brat Lon se je čudil moji potezi: »Draga sestrica, naredila si slabo potezo. Strahopetni nasilnež se ne more spremeniti. V njem bo vedno prežala podivjana zver in ob prvi priložnosti bo planila nadte ali Piko.« Zasanjano sem mu odvrnila: »Ne vem, zakaj sem se tako odločila,« in za hip me je prežela misel na kredit in debelušno ženičko, »a tudi tebi obljubljam,« sem trdo pribila, »ob prvem nasilju, zgolj ob nepravem dvigu glasu, ga zapuščam. Dokončno.« Lon je pihnil: »Strahopetec je, da veš. Upam, da se motim, toda nasilnež ne razume jezika odpuščanja in usmiljenja.« Pogledala sem ga, kot ga znam samo jaz in odkimala: »Za njegov strah je samo eno zdravilo, resnično usmiljenje. Strah se pozdravi z občutkom varnosti in ljubljenosti.« »In ko vaju bo naslednjič prebutal? Ni vprašanje, če bo, temveč kdaj! Boš vsa podpluta ponovila to blebetanje o milosti? Vsak nasilnež išče opravičilo za svojo šibkost, za svoj strah. Zdravilo je samo,« je pribil, »adijo dragi! To moraš narediti zase in predvsem za Piko.« Zaskrbljeno sem odvrnila: »S tem se bom soočila, ko se bo, če se bo zgodilo. Nič prej. Kot sem poudarila,« sem ledeno pribila, »ob naslednjem izbruhu brezpogojno greva.« Lon je skomignil z rameni: »Ti že veš. Upam, da imaš prav.« Sergej je, kot bi presekal, postal moški, s katerim sem se poročila. Po nekem čudežu se zver v njem ni nikoli več prebudila. Nikoli ni več dvignil glasu ali roke. Za dom si je našel več časa in nikoli ni več manjkal ob pomembnih Pikinih ali mojih dogodkih. Vedno nama je stal ob strani in midve sva mu vračali ljubezen. Milost, odpuščanje in ljubezen so razkrojili njegov strah. Celo ob Pikini smučarski poškodbi, ki jo je staknila v osmem razredu, je na bolniški ostal on, da sem se lahko udeležila izobraževanja. Očitno se čudeži lahko zgodijo. Na prigodo s kreditom milosti sem čisto pozabila. Pika je končala srednjo šolo, fakulteto in na Nizozemskem je magistrirala in doktorirala. Vrnila se je domov in se posvetila temu, kar je vedno ljubila – rastlinam. Odprla je vrtnarijo in Sergej ji je pomagal pri prvih korakih. Našel je ravnotežje med podpiranjem njene samostojnosti in očetovske dobrohotne pomoči. Bližalo se je pol stoletja mojega tlačenja zemlje. Pokala sem od energije in načrtov. Tistega popoldneva sem se sprehajala po vrtu. Rada sem se sprehajala med gredicami in opazovala, kako raste. Od nekdaj sem ljubila zemljo. Pika je kljub obilju delala v svoji vrtnariji in z radostjo poskrbela za večino dela na domačem vrtu. Meni je prepuščala samo drobne stvari, ki sem jih tako rada počela. Čepela sem poleg peteršiljčka. Takrat me je zadelo. Prsni koš mi je skoraj razstrelila pekoča bolečina. Naenkrat mi je zmanjkalo sape, noge me niso več ubogale. Zgrudila sem se na hladna tla. Slišala sem vonj rastlinic, slišala mežikajočo sončno luč in videla šepet vetra. Nekajkrat sem v agoniji hlastno zajela sapo. Ne vem, kdaj in kako se je zgodilo. Bolečina je čudežno izginila. Med peteršiljem in korenjem sem se zagledala sredi čudovitih mavričnih prelivov. Barve so postajale nasičene in polne nenavadne svežine. Oblil me je fantastični svetlobni ovoj. Občutila sem sanjsko toplino. Moje telo je izpuhtelo za svetlobnim tunelom. Mogoče je posmrtnost nekaj lepega. Mogoče je strah pred smrtjo še en od tistih strahcev, ko nič obkroža praznino. V tistem trenutku se je vse razblinilo. Pred sabo sem zagledala samo sebe z okrvavljenim nosom. Zaslišala sem presunljivi Pikin jok. Kje sem? Kaj sem? Občutila sem mešanico strahu in jeze. Prešinil me je spomin na davno podpisan kredit. Zdaj sem razumela kroge ravnotežja. Vidim. Čutim. Praznina ... Potrpežljivost na kredit Zagotovo ste malce voajerja. Niste? Potem lažete. Ne meni, temveč sebi. V vsakem človeškem bitju je malce voajerja. Tu ni razlike. Pravzaprav se delimo na tiste, ki si to priznamo in tiste, ki si tega ne priznavate. Torej vas bom zdajle zabaval s svojo zgodbo. Ne boste deležni vsega, a zagotavljam vam vpogled v najbolj mastne in kosmate koščke. Začnimo z družino. Stari starši so bili fini ljudje. Med dedkoma in babicama sem se počutil kot središče štiriperesne detelje. Po mamini strani sta bila dedi in babi meščanska gospod in gospa v najuglednejšem pomenu besede. Očetova stran je v ta vrtiljak pripeljala čisto drugi par listov. Oba sta bila ponosni kmečki korenini. Tako različni vplivi so vplivali tudi name. Mati in oče sta se precej razlikovala. Ujela sta se po čudežu. On kleni kmečki mož, ona meščanska damica. Njemu je največ zadovoljstva prinašalo vsakršno delo, povezano z zemljo. a mamo je življenje zamesilo iz čisto drugačnega testa. Že prvi dan poskusnega okopavanja na vrtu je staknila žulje in oče je ugotovil, da njeni talenti niso povezani z delom na zemlji. Kam bi prišli, če bi vsi lahko počeli čisto vse? Že praskupnost je v službi učinkovitosti iznašla specializacijo. Mati se je udinjala v vlogi novinarke. Specializirala se je na gospodarske teme in pri svojem delu užila veliko žlico uspeha. Še svoj blog je imela in samo od utripajočih pasic je prostaško zaslužila. Na drugi strani ... Ko bi videli, kakšna računalniška neroda je bil ata. Ojoj! Ne bom vam težil s svojim šolanjem. Nisem se uvrščal izpod ali iznad povprečja. Plaval sem v udobju zgornjega dela zlate sredine in to mi je perfektno ugajalo. Po gimnaziji sem razmišljal, kam in kako naprej. Očetove stopinje mi niso ugajale, saj za zemljo nisem imel dveh, temveč tri leve roke. Odločil sem se za kemijsko tehnologijo. Štipendijo sem precej zlahka dobil, saj sem imel ravno dovolj dobro povprečje, pa še nekega navala ni. Veliko vrstnikov je sanjalo o poslovnih uspehih in polnjenju žepov s finančnimi malverzacijami. Ravno finančni špekulanti so iznašli medsebojno preprodajo v meglo zavite pakete praznine, saj imajo svoje casinoje za nekakšno finančno industrijo. Bog naj se bridko izjoče! Izenačili so se z nami, ki ustvarimo neko otipljivost, neko uporabno vrednost. Tu sem podedoval nekaj očetovega čuta in talenta za ustvarjanje otipljivih dobrin. Ko na borzi pretiravajo s svojim hazardom, potem vsi plačujemo njihove zapitke, ki jih zavijejo v drago sanacijo finančnega sektorja. Kar zvito. Dobičke prihvatiziraš, izgube pa socializiraš. To je sodobna solidarnost, ko reveži dajejo bogatašem. No, ne bom vas več moril s svojim gnevom do megličarjev! Vsega ne morejo narediti v Indiji ali Kitajski, zato je treba tudi pri nas pljuniti v roke in kaj narediti. Pri tem pa vedno pride potreba po možganih, ki naj iztuhtajo, kaj in predvsem kako narediti. Na tej točki pride na vrsto tehnično izobražen kader. Sicer ne moreš bajno obogateti, a tudi ne bajno propasti. Za moralnega človeka je najlepše, da vse, kar zasluži, pridela s svojim delom in ima mirno vest. Faks mi je šel. Rad sem spoznaval bistvo stvari. Kemija mi je omogočala odstirati, iz česa so stvari in kako nastanejo. S svojo vztrajno radovednostjo sem užival v kreativni širini. Zavohal sem prihodnost v nanotehnologiji. Tu je obstajalo še toliko sivih lis neodkritega in skoraj fantastičnega. Nisem se mogel odreči izzivom. Mentor z mano ni delil navdušenja: »Gospod Jaka, vaša ideja za diplomsko nalogo je zanimiva, vendar bo zahtevala ogromno laboratorijskega dela. Ste pripravljeni na to? Opozarjam vas, ker vaši laboratorijski dosežki niso na ravni vašega splošnega povprečja. Manjka vam potrpežljivosti, natančnosti in doslednosti. Ustvarjalni kaos ne znate spraviti v produktivni delovni red.« Skomignil sem z rameni: »Bom pa vse skupaj malce poenostavil. Saj ne gre za doktorat.« Profesor me je pogledal izpod očal in skomignil z rameni: »Pazite na konsistentnost dela. To je vse, kar zahtevam. Nekoč boste odličen tehnolog, a najprej se naučite svoje ideje kanalizirati v rezultate. Pisanje recepta še ne speče kruha v pečici.« Nisem se upiral. Nalogo sem spravil vkup po liniji najmanjšega odpora. Profesor je imel prav. V diplomsko nalogo nikakor ne sodijo hipoteze in nepreverjene polovičarske rešitve. Ampak imel sem ideje. V meni je brbotalo kot v islandskem gejzirju. Na koncu sem le spackal diplomo in ... Juhuhu, veselo nad nove izzive! Pripravništvo sem dobil ekspresno hitro. Čeprav sem delal skoraj zastonj, sem bil zadovoljen. To sem občutil ob vsakem obisku bližnjega bara. Ko mi je postregla natakarica Ana, sem se zavedal svoje sreče. Kelnarila je kljub doktoratu iz kemije. Nikakor ni našla službo, a jaz sem jo imel, torej sem jahal boljšega konja. Vsaj mislim sem, da je tako. Če sem pošten, je bila Ana mogoče na boljšem, saj ji nihče ni neprestano tečnaril, kako narediti mešano pivo. Nad sabo ni imela zaguljene ortodoksne tečnobe Janeza, mojega neposrednega šefa. Težil mi je neumnimi nalogami, ki jih lahko opravi vsak tehnik. Pomislite! Mene, inženirja, je poslal meriti viskoznost olja. Kakšna potrata! Potem sem moral računati neka neumna razmerja. Saj drugače ni moglo biti, kajti celotno osebje je sodilo med strokovno retardirane. Zanje je bil vrhunski dosežek že malce svetlejša niansa kreme. Očitno so vse v labu cepili proti inovativnosti in kreativnosti. Že zgolj ob omembi variabilnega UV faktorja so tekmovali, kako bi me zatrli. Sovražili so vsak intelektualni napor. Grozljivo, kot na paradi prilagojenega programa. Hudič se je bosti z enomestnimi IQ-ji. Vse sem tako fino pripravil. Do pičice natančno sem vse izračunal in načrtoval, a sem naletel na bizarni problem. Ne verjamem, da je Nobel kar sam cmaril svoj dinamit. Namreč, noben tehnik mi ni hotel ničesar narediti. Izgovarjali so se na butasto pravilo, da jim lahko naloge podpiše samo šef, torej retardirani dolgočasnež Janez. Zame seveda ni hotel ničesar podpisati. Stari fosili so se me bali, na smrt so se bali vsakršne iskrice kreativnosti. Bombardirali so me z idiotizmi. Janez je na jutranjem posvetu vame uperil svoje zgubane oči: »Ukvarjate se z raznimi nedokazljivimi neumnostmi, a nalog ne opravljate. Neopravljene naloge se vam kopičijo. Roki so večinoma potekli, a poročil nimate. Imate kakšen argument za neopravljeno?« Kratko sem mu odvrnil: »Variabilni UV zaščitni faktor je zagotovo pomembnejši od vaših drobnarij. Raje mi dajte delo tehnikov, a viskoznosti lahko merijo tudi čistilke. Če znajo lajkati na fejsiču, znajo tudi to.« Janez je komaj zadrževal naraščajoči izbruh besa: »V tem laboratoriju sem šef jaz. Nad mano sta gospa Lina in Bog, a vi ste nekje spodaj. V tem labu sem jaz tisti, ki odloča, kaj je in kaj ni pomembno. Vaša laboratorijska praksa je izjemno pomanjkljiva. Vsaka, še tako briljantno izvedena teorija je samo zanimivost, če je ne znate spraviti v stvarnost. Torej! Glede na to, da imate pripravništvo in zaposlitev za določen čas, od vas pričakujem izjemno ponižnost in hvaležno opravljanje nalog. Sva razčistila?« Nisem mogel verjeti. Ta dvonožni antikvar ni imel nobene vizije, samo sledenje dolgočasnim rutinam. Čez pol leta niso zmagale moje vizije, temveč oklepanje obstoječega. Pristal sem na cesti. Na delovni mizi sem pustil vse, kar sem delal v zvezi s svojo idejo. Janez mi je poslal mail, naj pridem in počistim za sabo, a se mi ni ljubilo. Le zakaj? Kaj bodo oni odnesli od mojega dela? Preneumni so, da bi uvideli mojo veličastno idejo. Kar naj jo imajo. Najbrž bodo papirje vrgli stran, računalnik pa formatirali. To je vse, kar so sposobni storiti. Po nekaj dnevih kujanja med štirimi stenami sem se zvlekel v bar in se odločil, da v etanolu raztopim svoje razočaranje nad celim svetom. Ana mi je prijazno prinesla prvo pijačo z vprašanjem: »Slab dan?« Odsotno sem prikimal. Nisem hotel razmišljati o prihodnosti. Oprijel sem se alkoholnih radosti in vsaj malo pozabil na izgubljeno leto. Zagotovo vsaka uspešna firma, ki prodre z resnično novostjo, prej ali slej dobi svojega Janeza, ki uniči vizijo prebojnosti in začne se pot trpkega preživetja. Včasih gre ta rutina povprečnosti predaleč, firma propade in pojavi se nekdo nov s prodorno vizijo. S kotičkom očesa sem opazil, da je v bar vstopil podpredsednik firme, lastničin mož. Če sem se prav spomnil, mu je bilo ime Luka. Z njim se res nisem hotel srečati. Hitro sem zvrnil napol prazen vrček in molče, kot potuhnjen tat, švignil na plano. Kaj sedaj? Denar mi je izpuhtel in moral bom ukrepati. Zaradi ponosa se nisem hotel vrniti domov. Kaj naj rečem očetu in mami? Vajin sin je pametnejši od šefa razvoja in so ga zato brcnili na cesto. Bi požrla kaj takšnega? Dvomim v to. Moral sem si najti začasno službo. Nekaj za preživetje in prežanje na odskočno desko. Javil sem se na razpis firme, ki se je ukvarjala z marsičem. V glavnem je šlo za preusmerjanje tokov velikih količin denarja, a lastnika nista povsem zaupala zgolj pretakanju denarja. Firma je imela tudi poslovno enoto za mešanje in prodajo različnih barv. Javil sem se na delovno mesto tehnika v skladišču. Pač začasna rešitev, če me sprejmejo. Bolje je iskati primerno službo neprimerno zaposlen kot nezaposlen. Pač logika trebuha. Šele ob prejetju vabila na razgovor sem ugotovil, da sta Sergej in Mitja; lastnika podjetja, sinova lastnice firme, kjer sem klavrno odpadel. Kako se je lahko kaj takšnega zgodilo? Še huje, brata sta me osebno sprejela, kajti sama sta opravljala razgovore za službo. Po svoje malce čudaško. Sedel sem pred njima in igral kup nesreče. Mitja je dvignil oči z ekrana: »Vaša pripravniška epizoda se ni najbolje iztekla. V mamini firmi niste pustili preveč briljantnega vtisa. Ste vedeli, kdo sva?« Počutil sem se kot politi cucek: »To sem izvedel, ko sem prejel vabilo na razgovor. Kljub vsemu sem prišel.« Hotel sem še nekaj reči, a me je Sergej vljudno prekinil in blago prikimal: »Pustimo to. Naju ne zanima, kakšne papirje imate v žepu in kaj ste počeli pri mami. Vaša izobrazba je kompatibilna z delovnim mestom, zato se ne obremenjujmo s preteklostjo. Velja?« Lahko sem samo hvaležno prikimal. Kaj pa naj bi storil drugega? Za zdaj je dobro kazalo. Čakala me je pisarna in zabavanje s papirologijo. Nobenega izziva. Seveda nisem imel pravice do pritoževanja. Znašel sem se v precej bizarni situaciji. Med kofetkanjem sem izvedel nekaj o firmi in njenem ozadju. Služboval sem pri sinovih, ki sta hotela pretrgati z očetom. Od taistega očeta je njegova žena, njuna mati, ob ločitvi uplenila največji del firme. Tam sem delal in od tam odletel. Res čudaška usoda. Tako sem kakšno leto gulil pisarniško mizo. Namestil sem se v skromno garsonjero, saj za več nisem imel. Plača nekakšnega skladiščno prodajnega tehnika pač ni dopuščala kaj boljšega. Poskušal sem malce urediti asortima, tako za vsak slučaj. Videlo se je, da ni bilo roke kemika, ki bi malce uredil nekatere zadeve. Odgovorni za asortima ni imel pojma, da jabolka in hruške ne sodijo v isti zaboj. Šef me je vsake toliko pobaral glede rasti. Poskušal sem mu razložiti, da nisem strokovnjak za marketing, temveč kemijo. Vedno je samo skomignil z rameni. Brata sta nekega deževnega dne od nekod privlekla svojega prijatelja Tima. Očitno so si bili blizu, saj se je prvi dan službe predstavil kot moj novi šef, kar mi sploh ni bilo všeč. Še manj me je zabavala misel, da ima končan samo en letnik faksa. Pomislite, frajer z zgolj enim letnikom faksa bo igral šefa. Še preden se je dobro vselil v svojo fino pisarno s ploščico z imenom, je priracal v moj boks: »Jaka, od danes sem tvoj šef, direktorja želita nekaj sprememb. Malce sem si vzel čas in na hitro pregledal vaše dosedanje tukajšnje dosežke. Nič kaj,« in spustil pogled na tablifon, »spodbudno. Pravzaprav niste storili ničesar, razen urejali utečeno prodajo že utečenim kupcem. Očitno niste pomislili na iskanje novih kupcev, povečevanje prodaje obstoječim in podobno.« Kar pogrelo me je, ko mi je levite bral sfaliran študent. Moral sem mu povedati svoje: »Nisem diplomiral iz kemijske tehnologije, da bi skrbel za šopingiranje. Najbrž nimate zabeleženo, koliko časa sem posvetil kakovosti in predvsem kompatibilnosti asortimajev.« Tim je zavrtel z očmi in naveličano pihnil: »To ni vaše delo. Šef vam je dal čisto preproste naloge. Zaposlili so vas, ker želijo povečati ta program. Ker ni rezultatov, sta mi direktorja dala priložnost, da bom uredil, kar ste vi malce pomešali. Naloge, ki so vam dodeljene, ne zahtevajo znanj atomske fizike, saj so zapisane v običajnem jeziku na listu formata A4. In vi? Že prej niste leteli samo zato, ker ste vsaj ohranili zatečeno stanje. A to postaja premalo. Podjetju gre dobro, dokler rastejo vsi njegovi deli.« Hotel sem ugovarjati: »Kakšna je to rast, če,« a me je ostro prekinil: »Direktorja odločata, kakšno rast hočeta. Kot lastnika najbolje vesta, kaj je dobro za podjetje. V opisu vaših del in nalog ni zapisana razprava in odločanje o tem. Delali boste natanko to, kar vam bom naročil. Nič drugega in nič drugače. Alternativa je ... Sami dobro veste. Sami se odločite!« Nekatere stvari so zagotovo sinhrone. Poklapan sem znova delal reklamo za politega cucka in zavil v bar. Opazil sem, da Ane ni več v baru. Takrat sem izvedel za njen uspeh. Skoraj sočasno z mojo izgubo službe. Malce sem spraševal in izvedel, da so temelj njenega huronskega uspeha ... moji zapiski. Ni se mi jih dalo pospraviti, pustil sem jih, ker sem hotel nagajati fosilu Janezu. Evo, zgodilo se je, da se je z zapiski omastila doktorirana natakarica. Čutil sem kanček zadovoljstva, ker je imel tudi tečnoba Janez dolg nos. Anin uspeh je bil dokaz mojega in ne Janezovega prav. Kmalu sem se preselil v samski dom, saj različna priložnostna dela niso omogočala česa boljšega. Zagotovo sem plačeval za slabo karmo kakšnega prednika, saj sem vedno naletel na šefe različnih stopenj debilnosti in neumnosti. Ne vem, kako lahko podjetja sploh poslujejo z dobičkom, če imajo tako neumne in okostenele šefe? Mogoče je debilizem v enaki meri na prodajni in nakupni strani ... Tisti sončni dan sem pohajkoval po mestu. Realnost sončne uprave d.d. mi je omogočala razkošje dopoldanskega sprehajanja. Razmišljal sem o minulih službah in bedakih, s katerimi sem imel opravka. Na ulici sem se skoraj zaletel v fino urejeno damo. Bil je to trk lepotice in zveri. Vse na njej je bilo rdeče - rdeč klobuk, rdeča obleka, rdeči čevlji z visoko peto in, logično, rdeča torbica. Še celo dolgi, malce nakodrani lasje so bili, uganite, rdeči. Vsa rdeča, najbrž vsa vroča. To vroče žensko bitje me je prijazno ogovorilo: »Gospod Jaka, res vas je škoda za postopanje v urah, ko produktivni delajo.« Od presenečenja sem lahko zgolj okamnel in nerodno izdavil: »In kaj naj počnem? Se slučajno poznava? Ne spomnim se, da bi se kdaj srečala.« Ženska se je prijazno nasmehnila: »Zaradi svoje službe poznam vse, ki so pomembni za določene naravne cikluse.« Niti sanjalo se mi ni, o kakšnih naravnih ciklusih govori: »Kljub vsemu vas ne poznam.« Pomembno je odvrnila: »Važno je, da mi poznamo vas. Gospod Jaka, pripadam zelo pomembni, čeprav ne preveč javno izpostavljeni instituciji. Tukaj sem, da vam ponudim enkratno priložnost za kredit potrpežljivosti,« in čutne ustnice ji obstanejo v drobnem nasmehu. Čeprav sem v mislih preigraval scenarije s sabo in njo v glavni vlogi, mi je uspelo zgolj prestrašeno zajecljati: »Kredit pot ... potrpežljivosti? Ne vem, ali vas razumem. V tem trenutku nisem ravno kreditno sposoben.« Zaupljivo mi je rahlo potrepljala podlaket: »Ne govorim o kreditu, vezanim na finančna sredstva. Govorim o kreditu, ki ga nujno potrebujete. Greva v naš lokal. Je samo minutko stran. O tem se ne moreva pogovarjati na ulici, saj nismo ulični akviziterji.« Razum mi je kričal - Ne! Vendar sem pogoltnil slino in samec v meni ji je sledil. Še sam ne vem, zakaj sem pozabil na svojo običajno skepso. Mogoče me je premaknilo njeno čutno gibanje. Mogoče so bile akcelator mojega premikovca njene dolge noge. Kaj vem? Mladi fantje pač ženske opazujemo skozi določene miselne matrike, ki so zdaj na črnem seznamu politične korektnosti. Lokal je bil še najbolj podoben antikvariatu. Ženska je urno smuknila za starinski, vendar na videz brezhibno nov pult. V oči mi je padel nenavadni mogočni lestenec. Na konici je bingljal obesek astrološkega znaka Saturna. Le čemu na lestencu simbol vztrajnega dela? »Gospod Jaka, v vseh dosedanjih službah ste bili prepričani, da vas šefi ne razumejo, da vas ne upoštevajo in niso sposobni dojeti vaših vizij.« Prebledel sem. Iz razmišljanja o astrološkem Saturnu me je prebudila mrzla prha njenih besed. Hotel sem spregovoriti, a nisem skupaj spravil niti preprostega »bu«. Z besedami je sipalo sol na moje duševne rane: »Namesto izpolnjevanje nalog vam je vedno šla po glavi vaša zasebna vizija o tem, kaj je in kaj ni pomembno. Arogantno ste smatrali, da ste daleč pametnejši od vseh, s katerimi ste delali. Vedno ste potegnili kratko, kar je tudi pričakovano in popolnoma logično.« Ni se mi sanjalo, na kakšen način je poznala moje težave. Pravzaprav, kdo ji je dal pravico, da se je tako spravila name? Če ne bi bila greha vredna mačka, bi že zdavnaj zapustil poslovalnico. A te dolge noge in čutne ustnice ... Naravne danosti so ji darovale mojo popolno toleranco. Lahko mi je rekla karkoli. Hotel sem ji ugovarjati, a sem le nemo požiral njeno pridigo: »Ravno zaradi vašega odnosa potrebujete kredit potrpežljivosti. Z njegovo pomočjo boste stvari videli popolnoma drugače in vrnili se boste v naravni tok življenja.« »Gospa, niste bili v moji,« a me je ne preveč nežno prekinila: »Vidite, tudi z mano se želite pogajati, mi nasprotovati in mrzlično iščete moje pomanjkljivosti, da bi zakrili svoje. Za vas so vsi bedaki in vi ste edini pametnjakovič na svetu. Za zdaj vas zadržuje samo moj videz. Vendar se motite. Če sto ljudi dokaže, da je 2+2=4, a eden brez dokaza trdi, da je 5, se ve, kdo se moti.« Ženska me je razorožila. Brezhibna erotična pojava je prekrivala nekaj ostrega, robatega in pokroviteljskega. Ne vem, zakaj se nisem odzval. Znova me je polila z novo porcijo tekočega dušika: »Gospod Jaka, v meni je pokroviteljskega samo toliko, kolikor ga potrebujem za uravnavanje zapletenih tokov usod. Verjetno skozi debato ne bova prišla do zaključkov, zato vam predlagam sprejem kredita potrpežljivosti. Vaše nedvoumne sposobnosti nujno zahtevajo uzde potrpežljivosti in vztrajne marljivosti. Vsaj deset ljudi vam je to vbijalo v glavo, a ste jih zavračali.« Ugotovil sem, da s kljubovanjem ne morem zmagati: »In kaj dobim, če ga vzamem?« Uradniško strogo je odvrnila: »Odpravljen bo vzrok vaših težav. To je garancija naše ustanove. Ko boste izbirali službo, primerno vaši izobrazbi in značaju, vas ne bosta dušila nepotrpežljivost in trma.« Zavedal sem se svoje trenutne črne finančne luknje: »Ampak trenutno nimam v žepu nobenih garancij za najem kredita.« Zapeljivo se je nasmehnila: »Omenila sem že, da ta kredit ne vključuje nobenih finančnih aranžmajev. S tem kreditom ni povezan niti en samcat preluknjan belič. Našim strankam poudarjamo, da se neprecenljive stvari včasih brez cene valjajo v blatu nepomembnosti. To je zato, ker so ljudje v osnovi površni, malomarni in leni. Na drugi strani so za življenje popolnoma nepomembne stvari začinjene z nehumano visokimi cenovnimi postavkami. Ljudi pač privlači blišč, iluzija moči in misel na lahko pot do cilja. Množice človeških zveri mastno plačuje za nepomembnosti. Kapitalizem v veliki meri temelji ravno na človeških slabostih, saj bi drugače sistem pogrnil.« Vskočil sem v besedo: »Je torej po vašem mnenju potrpežljivost nekaj, kar nima finančne ustreznice?« Zaupljivo je prikimala: »Potrpežljivost podari ostrino misli in omogoča vpogled v bistvo okoliščin. S tem postaneš sposoben nadzora nad svojim življenjem.« Vse skupaj je mojemu racionalnemu umu delovalo kot prodaja vikend paketa odrešitve. A če sem že nasedel, naj nasedem s stilom: »Kje in kako podpišem ta kredit?« Opozorila me je: »Najprej preberite vsa določila kreditne pogodbe. Saj gre za kredit in banka, ki kredit nudi, nikoli ne gre v svoj minus.« »Saj ste rekli, da ne gre za finančno zadevo. Torej res ne vem, čemu bi to bral?« Zaupljivo je prikimala: »Res je, ne gre za denar, a denar je najmanj pomembna stvar, ki jo lahko dobite ali izgubite.« »Kaj ne gre za kredit? Torej, če sem prav razumel, s kreditom dobim po vaše potrebno potrpežljivost. Je tako? Torej nobenih finančnih klavzul.« »Recimo, da je tako.« Zatem sem izstrelil vprašanje: »Ker gre za kredit in ne donacijo potrpljenja, je treba to odplačati. Kako gre poplačilo, če ne gre za finance? Bom odplačal v naturalijah?« Prisrčno se je zasmejala: »Ne terjamo nobenih naturalij, saj nismo bordel. Kredit boste odplačali posmrtno. Vaša usoda, vaše življenje je zaključek enega kroga ravnotežja in začetek drugega. V trenutku smrti ne boste šli v nebesa ali pekel. Tega razkošja ne boste dobili.« Zamahnil sem z roko: »Prav nič me ne briga, kam gre moje truplo, ko se mi izpiše game over.« Resno je odvrnila: »Vsako leto črpanja kredita boste odslužili z desetletjem službe v telesu, ki vam ga dodelimo. Res vam priporočam, da si preberete poglavje z opcijami.« Tole se mi je že vleklo. Skomignil sem z rameni: »To je to? Za leto žura bom deset let tlačanil v tujem telesu? Zdaj mi boste gotovo,« a me je vljudno prekinila: »Ne, nikjer ni nobene skrite kamere, saj nismo voajerji ali zabavni kanal. Zanimivo,« je vzdihnila, »Vsi iz tega ciklusa iščete skrito kamero.« Postajal sem nestrpen. Čim prej sem hotel izvedeti, kako se bo ta hec iztekel: »Dajte mi kaj za pisati in pole. O posmrtnosti se sekiram še manj kot o usodi lanskega snega.« Ženska je vzdihnila. »Še en, ki noče vsega prebrati in ločiti pomembno od nepomembnega. A kaj morem?« Izvlekla je tri mape, mi jih izročila, zatem mi je podala še pisalo in zamrmrala: »Ne bi smeli tako podcenjevati posmrtnost. Smrt je pomemben del velikih ciklusov.« Potežkal sem pisalo z vgraviranim astrološkim simbolom Saturna. Vse skupaj se mi je zdelo malce smešno. Ženska se je zafilozofirala sto na uro. Škoda takšnega para bedrc, da izgublja čas s čudaškimi predsmrtnimi, smrtnimi, posmrtnimi in bog ve, kakšnimi ciklusi. Brez oklevanja sem na vse tri izvode pogodbe nakracal svoj podpis in ji izročil pisalo. Pisalo je urno vzela, še sama dala svoje podpise in mi vrnila eno od treh map: »Gospod, en izvod je vaš. Najbrž vam je jasno, da pogodbe ne morete prekiniti, zamenjati, odplačati ali spremeniti.« Na hitro sem se še rokoval s prikupno damo in odhitel, kamor sem pač bil namenjen. Šele tedaj me zbode ideja, da sem podpisal nekakšen potrpežljivostni kredit. Tega ne bi mogel prodati niti norcem v blaznici. Po nekem čudežnem naključju se sploh nisem sekiral, kaj sem podpisal, oziroma s čim so me nategnili. Pravzaprav sem pozabil. Nova služba je naplavila novega butastega šefa. Na srečo je imel ta šef tajnico Sonjo z ulala nogami. Pravili so, da je delala samo zaradi lastne želje. Njen mož naj bi bil nesramno bogat. Kolikor sem izvedel, je od nje deset let starejši. Frajla je torej hodila v službo na nekakšno delovno terapijo. Seveda vas ne zanima zgodba tajnice, čeprav bi punca lahko kar kupila firmo, kjer kuha kofetke in čajčke. Omenil sem jo kar tako, kot zanimivost in če bom kdaj plačan od natipkanih besed, bom za avtorske pravice dobil kakšen belič več. Začel sem z neumnim delom. Urediti sem moral katalog varnostnih listov. Firma je preprodajala cel kup kemikalij in vso dokumentacijo je imela precej neurejeno. Preklemansko, to je delo za nekoga zgolj pismenega. Ampak se nisem pritoževal. Mogoče zato, ker se tudi Sonja ni nikoli nad ničimer pritoževala in je vedno našla prijazno besedo. Tudi zame. Rada mi je pomagala in tako sva se zbližala. Nekega dne sem jo vprašal: »Tvoj mož,« in me je dopolnila: »Peter,« in sem nadaljeval: »Bi ti lahko dal službo v svoji firmi. Zakaj si tu?« »Zakaj?« je zamišljeno vzdihnila. »Nočem postati samo okrasni par nog. Z delom osmislimo svojo naravo.« Strinjal sem se z njo: »Lepo. Rad imam neodvisne ženske.« Nekega dne je šef na mojo mizo postavil tubo s kremo in kot petelin na gnoju zakikirikal: »Vidiš, tako se dela nov proizvod. To je izdelek našega dobavitelja. Ker je mojster, se je pobral tudi potem, ko ga je nekdanja žena, lahko ji rečemo diplomirana sponzoruša, oskubila do kosti. To je hit, ki je zatem bivšo spravil v kapitulacijo. Sponzoruše so sicer strokovnjakinje za nabiranje, niso pa sposobne iz naplenjenega ustvariti dodatne vrednosti,« in zraven je položil še strokovno revijo. Na naslovnici sem prepoznal bivšo »doktor« natakarico Ano. Dvignil sem oči: »Poznam to žensko in začetek njene zgodbe. In zakaj je to pomembno?« Je mogoče šef vedel, kako je ta ženska prišla do svoje slave? Je vsaj slutil? »Zakaj?« je postavil roke na boke. »Spomnil sem se nate, saj sem prebral tvoj dosedanji zbir del in nalog. Vedno te je tepla nepotrpežljivost, prežeta z vihravo prepotentnostjo. Tole pa je zgodba o potrpežljivi gradnji uspešne zgodbe.« Moral sem vprašati: »Zakaj ste me potem vzeli?« »Priporočila me je zanimiva ženska. Ampak ne ta na sliki, da ne bo pomote. Ena druga,« in je dodal, »a ni važno. Hočem reči, oseba na tej sliki je vse dosegla s potrpežljivostjo, ponižnostjo in pripravljenostjo na vse. Naprej je bila natakarica. Če začneš plezati na dnu, se na poti do vrha naučiš, kako grabiti oprimke.« »Tudi jaz sem pil v baru, kjer je delala.« On je pritegnil: »In zdaj je znana zaradi svojega izuma, uporabne impementacije variabilnega UV faktorja. Z njeno kremo vsako leto za pet do deset odstotkov povečamo dobiček. To omenjam, ker je pred kratkim združila, kar je spretna sponzoruša pred leti razdrla. Njena firma je eden najpomembnejših proizvajalcev teh krem.« Mislim sem si svoje. Nisem hotel omeniti, kako je Ana prišla do »svojega« izuma. Vse je našla na moji mizi. Takrat sem prvič občutil jezo zaradi svoje vihrave nepotrpežljivosti. Kako sem lahko tako pomembne zapiske in datoteke kar pustil? Nori ponos me je takrat prvič čez hrbet. S Sonjo sva postala zelo bližnja. Z varanjem svojega bogatega moža ni imela nobenega problema: »Peter ljubi svoje finančne malverzacije. Mene ima, ker se je utrudil od neprestanega menjavanja okrasnega para nog in jošk. Ne delam si utvar glede njegove zvestobe. Torej imava vsak svojo ekonomijo življenja.« Do moževe smrti je rodila dva otroka. Zvilo ga je tik pred praznovanjem abrahama. Ni minilo niti leto od pogreba, ko sva se znašla pred matičarjem. Čakala sva svojega otroka. Namignila mi je, da sta moja tudi otroka z zakona s Petrom: »Petru nisem nikoli dala na prave datume. Zakaj? Še sama ne vem. Verjetno sem čutila njegov odnos do žensk. Ljubil me je na svoj nečustven način. Človek spremeni svoje besedišče, narave pa ne.« Nisem spraševal. Njeno poglavje s Petrom sem hotel prepustiti patini časa. Naj odteče. Vse podedovano bogastvo je pretočila v razne sklade za svoje tri otroke. Razumel sem jo. Nekega dne sem ji povedal vse o svojih zapiskih. Ona zamišljeno: »Si jo kdaj poklical? Se je vsaj poskusila zahvaliti? Imaš kakšen dokaz?« Skrušeno sem priznal: »Vse je ostalo v tistem laboratoriju. Tistim starim debilom nisem hotel dati veselja. Ko so me nogirali, se nisem hotel vrniti in pobrati svojih zapiskov. Moja neumnost, sam sem si kriv. Šef je imel prav, namlatil sem samega sebe.« »Zdaj se posledice tvojega ponosa smejijo z naslovnice revije. Poskusi jo poklicati. Spomni jo.« Res sem nekega dne zbral pogum. Do nekdanje natakarice, ki mi je stregla pijačo, se sploh ni bilo lahko prebiti. Do njenega glasu na drugi strani linije sem se prebil z raznimi zvijačami. Končno sem zaslišal njen glas. Iz natakarske uslužnosti je mutirala v strogo direktorico. Ne vem, od kod so mi prihajale besede: »Končno sem spoznal glas ženske, ki mi je ukradla izum,« in čakal sem, kaj bo rekla. Ona je hladno vprašala: »Kaj mislite s temi hudimi besedami?« Zakašljal sem in, z gorčino v glasu, pristavil: »Ste se kdaj vprašali, kdo je pustil na mizi zapiske in v službenem računalniku svoje izsledke, ki ste jih tako spretno uporabili?« Jezno je odvrnila: »Ne vem, o čem govorite.« Nisem odnehal: »Zelo dobro veste. Jaz sem bil mladi inženir, odpuščen tik pred zaključkom raziskav o variabilnem UV zaščitnem faktorju. Tri leta sem potreboval, da sem ugotovil, na čem temelji izdelek vaše firme in kako je moja raziskava prišla v vaše roke. Lani mi je zdajšnji šef pod nos porinil revijo z vašim kitenjem s tujim perjem. Potem sem eno leto tuhtal, kaj naj storim.« »In kaj mislite storiti?« sem začutil suverenost njenega strogega glasu. Takšne se je nisem spomnil. Samo olajšati sem se hotel: »Pravno vam nič ne morem. Sam sem kriv, ker nisem že naslednji dan počistil mize. Zaradi moje nemarnosti ste to storili vi, pod pretvezo akademske radovednosti. Podpredsednik firme vam je dal potrdilo, da se firma odpoveduje intelektualni lastnini z obrazložitvijo, da moje delo nima tržne vrednosti.« Čutil sem kopnenje njene potrpežljivosti: »Gospod, kaj bi radi od mene? Sem prekršila kakšen zakon?« Želel sem ji razložiti: »Niste, vendar mi,« a me je prekinila: »Imate kakšen dokaz, da sem vam kaj ukradla?« »To ne, vendar,« znova me je grobo prekinila: »Torej se nimava o čem pogovarjati! Ko boste prinesli en sam dokaz, da sem vas odškodovala, se lahko pogovarjava. Nimam časa za takšne pogovore,« in je prekinila zvezo. Zazrl sem se v animirano ikono na ekranu telefona in nekaj časa razmišljal. Ženska je imela popolnoma prav. Zaradi neumnega ponosa mi ničesar ne dolguje. Zaradi mladostniških neumnosti sem temeljito nategnil samega sebe. Nekaj časa sem se igral z zamislijo, da presežem njeno formulo, njen izdelek. Ampak zakaj? Raje sem čas posvetil družini. Sonja je rodila še enega otroka in res nisem želel igrati maščevalnega prasca. Ano je infarkt na sam petdeseti rojstni dan. Najbrž jo je pobralo od uživanju v tujem izumu. Moj abraham je bil veličasten. Oba sinova in obe hčeri so mi zapeli »Kolkr kapljic, tolko let,« zbralo se je res veliko sorodstva. V tej službi sem po čudežu vztrajal in postal član Odbora. Tudi bivališče je raslo. Začela sva v majhni garsonjeri, pa sva preklopila v večje stanovanje in zdaj smo v hiši z velikim vrtom. Levi sosed je bivši mož lastnice prve firme, kjer sem delal. Luka je res čuden tič. Najprej mu je umrla prva žena, zatem še druga. Običajno so ženske tiste, ki preživijo več moških, a ta Luka je fenomen. Za vsako pa je podedoval lepe kose premoženja in zdaj je skoraj nesramno bogat. Desetletje je hitro minilo in nekaj dni pred zaključeno šesto dekado se mi je zdelo, kot da sem abrahama praznoval šele včeraj. Odrasli otroci so se raztepli na različne fakultete. Zaskelelo me je med enim in drugim korakom. Hip zatem me je prestrelila strašna bolečina in me pribila na najbližji fotelj. Pred očmi se mi je odvil film mojega življenja. Vse storjene neumnosti so kot utripajoči diasi plavale čez nebo moje ugašajoče zavesti. Izgubil sem voljo in moč za klicanje pomoči. Sprijaznil sem se. Ko zagledaš luč na koncu, se moraš nasmehniti in hvaležno sprejeti ponujeno potovanje. Odlepil sem se od pojemajočega telesa. Bolečino sem pustil v negibnem kupu vode, masti in kosti, ki sem ga prepoznal kot svoje telo. Zdaj grem naprej. Objela me je radostna luč sijajnega tunela. Ostalo je samo lepo. Vse tegobe so izpuhtele. Zakaj sploh strah pred smrtjo? To ni konec, je šele začetek nečesa novega. Ostala je samo esenca tega, kar sem. Tedaj pa ... Ne vem kako, a znašel sem se v živem telesu. Torej reinkarnacija niso samo blodnje zaradi strahu pred smrtjo. Zavedel sem se človeških občutkov. Začutil sem pritisk naglice, ki je nisem bil navajen. Ampak samo za hip, kajti naslednji trenutek sem vedel, da se mi mudi. Posel nima čakalne dobe. Zagledan v točko pred sabo sem hitel po ulici, polni človeškega gomazenja. Ravno sem ponovno razmišljal o času. V tistem trenutku sem se zaletel v uglajenega gospoda srednjih let. »Oprostite,« sem bil vljuden. Gospod se je kratko nasmehnil in prijazno prikimal: »Nič hudega, gospod Robert Bogatin. Vsakdo je lahko z mislimi kje drugje. Ste kdaj pomislili, da je vaša težava rešljiva?« Začetek je našel svoj zaključek. Vedel sem, kajti vsi krogi življenj se morajo srečati. Vse poti dobijo svoj smisel. Zdaj sem popolnoma vedel. Čakal me je odgovor na vprašanje – KDO SEM? KDO V RESNICI SEM? Nov dan v baru Bar je, čeprav poln ljudi in njihovega hrupa, osamljena točka, sestavljena iz zaprtih svetov posameznih življenj. Pravzaprav je stičišče nemotenega uravnavanja tokov usod. Točilni pult je spovednica, kjer alkohol v različnih okusih in količinah pomaga k nizanju iskrenosti. Temu sledi pokora s soočanji z zakoni gravitacije in upodobitvami pivskih mačkov. Natakar molče streže in pospravlja prazno embalažo. Ničesar ne komentira, ne sodi in ne tolaži. Njegovo delo je, poleg strežbe, zgolj nemo poslušanje, saj izgubljene duše ob točilnem pultu same usmerjajo tokove svojih izpovedi. Žeja prinaša vprašanja brez odgovorov in odgovore brez vprašanj. Resnica je povsod okoli nas, a je nihče ne prepozna. Pravzaprav je najočitnejše očem nevidno. Zavedal sem se posebnosti današnjega dne, zato bo v baru še posebej zanimivo. Vsakodnevno sem prihajal po svojo dozo pijače in barske družabnosti. Kot dovolj redna stranka sem imel čisto svoj kotiček. Nekaj časa sem se razgledoval in zatem namignil natakarju. »Kot običajno gospod Luka?« me je pobaral. Nekaj trenutkov sem molčal in svečano odvrnil: »Danes je tisti dan.« Natakar je dvignil obrvi in prikimal: »Postrežem običajno?« Vprašal je, kar je vedel. Sklenil sem dlani in prikimal: »Kar prinesite, čeprav bom počakal, naj vsi pridejo.« Natakar se je urno vrnil in na mizo postavil nenavadno steklenico. Le kako so naredili takšno steklenico? Pol iz črne in pol iz belo obarvanega kristala. Barvi se nista nikjer mešali. Ločevala ju je ostra ločnica. Običajni gostje so, kot bi jih kdo poklical, začeli zapuščati bar, ki je živel predvsem od stalnih etanolnih odjemalcev. Poplačali so pivske dolgove in nemo zapustili šibko osvetljen prostor. Z natakarjem sva ostala sama. Zdaj bo ... Najprej sta vstopila fino urejena gospoda. Z natakarjem sva se spogledala. Zdaj gre zares. Oba sem prepoznal. Seveda, Robert je bil prvi mož moje prve žene. Kako se to hecno sliši. Drugemu, malce okroglemu možu veselega obraza, je bilo ime Janez Časnik. Robert je stopil k točilnemu pultu, a Janez se je napotil k moji mizi in me ogovoril: »Vi ste gotovo gospod Luka. Je prosto?« Prikimal sem: »Seveda, gospod Janez.« Usedel se je nasproti mene in vzdihnil: »Kako čuden napoj je čas. Vedno teče, nikoli se ne izteče. Nič mu ne uide, niti dodatne ure. Vse mu služi.« Kmalu sta v bar stopili dve ženski. Prav smešno okrogla dama nizke rasti, oblečena v živahna pisana oblačila, je spremljala resno, visokoraslo gospo, Saro, ki je hči prijatelja Andreja. Debelušna ženska se je usmerila proti nama z Janezom, a Sara se je nasmehnila in nadaljevala do točilnega pulta. Tam sta se z Robertom rokovala kot stara znanca. Ob nasmehih sta se zatopila v živahen pogovor. Natakar jim je postregel s slanimi palčkami in z vrčkoma piva za ubijanje žeje. Pisano odeta gospa je veselo pristopila in se z mano spogledala: »Gospod Luka. Nihče vas ne more zgrešiti. Je še prosto?« Rutinirano sem prikimal: »Vi ste, če se ne motim, Tereza Milostnik.« Gospa je prikimala in na moj namig zasedla enega od sedežev. Resno smo se spogledali. Še pet jih mora priti, za njimi pa še dva. V bar sta prilomastila debelušen moški v starinski obleki, pod roko se ga je oklepala fino urejena dama. Prepoznal sem fino damo, svojo prvo ženo Lino. Tudi ona me je opazila, se mi zadržano nasmehnila in se napotila proti točilnemu pultu, kjer je sledilo prisrčno rokovanje in režanje. Debelušni mož s hecno izrazitim trebuhom je molče pristopil. Vse je preletel z živahnim pogledom: »Gospod Luka? To je torej to. Smem prisesti?« je vprašal, čeprav je vedel za moj odgovor: »Vsekakor, vsekakor gospod Srečko Kovač.« Na hitro smo se spogledali in na nas je leglo nekakšno pričakovanje. Blagor druščini za šankom. Njim je prvič. Vsi so veselo čebljali, se režali in ob grickanju slanih paličic srkali pivo. Barska vrata so znova zaškripala in vstopila je prava seks bomba v Andrejevi družbi. Napotil se je k šanku in se takoj vživel v veselo druščino. Ženska se je zapeljivo zazibala do omizja. Brez besed je sedla in vzdihnila: »Gospod Luka, znova se srečava. Končno je prišel ta trenutek. Smem prisesti?« je vljudno vprašala. Odgovor je itak vedela. Seveda sem ji zaupljivo prikimal: »Seveda, gospa Zdravka Mednik. Le sedite. Skupaj bomo počakali.« Opazoval sem ta pisani zbor. Nismo se še zbrali. Šele potem prideta ona dva. Nič prej. Moja druga žena Ana je prišla v spremstvu uglajenega gospoda. Vse na njem je izžarevalo eleganco. Ana se je z mano kratko spogledala in takoj zadovoljno pohitela do točilnega pulta. Prisrčno se je, žareča od sreče, rokovala z vsemi in s svojo zapeljivo držo okrasila veselo vzdušje. Mož me je ogovoril. Čeprav sem vedel, kaj bo vprašal, sem pokazal iskreno zanimanje. »Gospod Luka, lahko prisedem?« Rutinirano sem odvrnil: Seveda, gospod Borut Uspešnik. Dobrodošli!« Borut se je ravno usedel, ko je vstopil Peter z resno gospo. Pospešil je do točilnega pulta, tam se je dogajal pravi žur. Gospa je strogo ošinila slabo osvetlejna omizja in ob pogledu na naše se ji je zarisala sled nasmeška: »Gospod Luka, znova, je še kaj prostora?« Spogledal sem se z drugimi in prikimal: »Seveda, gospa ...« in ona je dokončala stavek, »Ljubica Ljubnik,« in prisedla. Skoraj smo že končali. Barska vrata so znova zaškripala, seveda, prihajal je zadnji par usod. Moža sem poznal. Jako je pod roko držala atraktivna ženska v rdečem. Elegantno ga je spustila in se zazibala proti našemu omizju. Res je izstopala. Ogovorila me je z zapeljivim glasom: »Gospod Luka, znova se srečava. Boste še zame našli kakšen sedež?« Odgovor je poznala: »Seveda gospa. Lili Potrpežlivnik? Imam prav?« Komaj opazno je prikimala in sedla: »Čas teče in njegove brzice so enake za potrpežljivost ali nestrpnost. Ni prehitevanja ali zaostajanja, vse je v ljudeh.« Jaka se je medtem z vsemi rokoval, se objel z Ano in zgrabil kozarec pijače. Spogledal sem se z vsemi za omizjem: »Zbor je zaključen. Krog ima svoj konec in svoj začetek. Kakšnega posebnega predstavljanja najbrž ne potrebujemo. Vi poznate mene in jaz vas, saj ste del tega čudovitega stroja usod. Saj lahko uporabim besedo stroj. Kmalu se nam bosta pridružila še silno pomembna gospod in gospa, lahko bi rekli, dvočlanska Uprava najpomembnejše ustanove vseh časov in usod.« Vsi so prikimali. Čeprav so v tem pomembnem podjetju že zelo dolgo, niso zraven od začetka in niso sodelovali pri vseh poslovnih procesih. Občasno so odhajali na druge naloge, včasih imajo dopust ali preprosto čakajo v čakalnici. Obrnili smo se proti točilnemu pultu. Očitno so se kandidati razposajeno zabavali. Čeprav so svoje usode gradili v razponu nekaj desetletij, so tukaj časovno izenačeni. V tem trenutku, v tem baru, čas za vse enak. Rahlo sem zakašljal, da sem pritegnil pozornost omizja: »Čaka nas še najpomembnejše dejanje aktualnega toka usod.« Gospod Časnik je vzdihnil v pričakovanju: »Samo še njo in njega počakamo.« Do nas pride natakar in me ogovori: »Boste začeli?« Spogledala sva se in priprl sem oči. Vedel je. Obrnil se je na petah in prinesel deset različnih, vendar čudovitih kristalnih kozarcev. V običajnih razmerah bi kdo pomislil, kako beden je bar, če ne premore kompleta desetih enakih kozarcev. A to ni navaden bar ... Iz črno belega kristalnega bokala sem natočil v kozarce, ki se jih nihče ni dotaknil. Končno ... Strop bara je začel bledeti, stene so izginile. Vedno me je očaralo kristalno čisto zvezdno nebo. Vsi smo se nasmehnili, a druščina pri šanku se je zdrznila ob prizoru. Popolnoma sem jih razumel, saj tega še niso doživeli. Že naslednji trenutek so se vrnili k svoji veselici. Pogledal sem v tla, ki so začela izgubljati barvo in obliko. Bar je stal na nenavadni podlagi, pravzaprav prepletu neskončnega števila majhnih zobnikov. Vrteli so se z različnimi hitrostmi v različne smeri, a skupaj so delovali kot ubran mehanizem. Vedno me je fasciniral pogled na Stroj. Vsako zobato kolesce je imelo svojo unikatno vlogo, čeprav so bila vsa enako pomembna. Možje in žene za omizjem so žareli od sreče. »Kmalu bosta,« sem zaupljivo dejal in zaslišalo se je oddaljeno odpiranje vrat. Tukaj sta. Sredi bara, omejenega z nevidnimi stenami, sta se iznenada prikazala fino urejen gospod in elegantna dama. Držala sta se pod roko. Gostje za točilnim pultom so se zmedeno spogledovali. Ta del me je vedno zabaval. Izkušeni, odrasli in polno prisebni ljudje so zijali kot zadeta teleta. Par je stopil do omizja. Dama je spregovorila prva: »Čeprav me vsi poznate, je vljudno, da se predstavim. Božica Bogat,« se je vljudno dejala in namignila rdečeličnemu spremljevalcu. Elegantni mož je pogladil brezhibno urejene brčice: »Kuril Hudičnik. Druženje z vami mi vedno predstavlja zadovoljstvo.« Vstal sem, se z obema rokoval in jima pokazal na prazna sedeža z natočenima kozarcema: »Pijača je že natočena.« Spogledala sta se kot zaljubljenca, uglajeno sedla in pograbila kozarce. »Zdravljica!« sem zaklical. Trknili smo s čašami in na dušek spili. Zadovoljno sem požirek malce zadržal, kajti tega vina nikjer več ne točijo. Hiša ga hrani samo za te posebne priložnosti, ki jih ni veliko v veku trajanja vesolja. Nekaj trenutkov smo opazovali tla in Stroj pod sabo. Molče smo uživali v prizoru neskončnega vrtenja. V napol prazne kozarce sem dotočil pijačo. Za razliko od hrupne druščine pri točilnem pultu smo molčali. Fascinirala me je čudovita gladkost vrtenja milijard drobnih kolesc, ki so tvorila neverjeten stroj usod. Pravzaprav je to, saj ste že opazili, Stroj z veliko začetnico. Božica je prekinila molk, pozornost je s stroja usmerila nase, vse je ljubeče premerila: »Zame ste predvsem prijatelji in prijateljice, čeprav ste tudi moji uslužbenci. Je tako Kuril?« Gospod si je znova pogladil brčice in bradico ter elegantno pritrdil: »Vsekakor gospa. Naše podjetje bi brez vas že zdavnaj propadlo. Vaše delo je resnično nepogrešljivo za gladko delovanje Stroja. Uslužbenci kreditnega oddelka so od nekdaj najpomembnejši za naš obstoj. Noben stroj ne more delovati brez zanesljivega in natančnega upravljanja in vzdrževanja.« Strinjal sem se z njima: »Dovolj je že ena okvarjena usoda in Stroj bi se začel kvariti. Vstopne postaje v Nebesa in Pekel se ne bi pravilno odpirale in zapirale, porušilo bi se ravnotežje.« Kuril je resno dodal: »Tega si vsekakor ne bomo dovolili. Pa veseljaki pri točilnem pultu vedo, kaj jih čaka?« »Verjetno še ne vedo, da so nova izmena kreditnih uslužbencev, pravzaprav vzdrževalcev,« sem odvrnil. Božica je sklenila dlani: »Gospod Luka, lepo ste rekli, kreditni uslužbenci so predvsem vzdrževalci. Mislim, da je napočil čas.« Kratko sem ošinil omizje. Odlično so opravili svoje delo, kajti milijarde kolesc se brezhibno vrti, vse usode se odvijajo v skladu z dobrim in zlom vsakokratne arbitraže. »Čas je za zadnje dejanje,« sem vzdihnil in namignil natakarju, ki je že imel pripravljeno: »Izvolite, tole bo častila hiša,« in na mizo je položil pladenj z desetimi štamprli. Vsak smo vzeli svojega, ga dvignili, trknili in soglasno vzkliknili: »Podn šus za večnost!« in na dušek zvrnili temno vsebino. Kar konkretno me je stresla povečana koncentracija alkohola. Pogrelo me je vse do želodca, kamor je legel okus po mešanici zelišč. Tudi drugi so se malce nakremžili in s trkom vrnili štamprle na pladenj. Božica je vstala in nas svečano nagovorila: »Draga druščina, usode so odvisne od nas. Novi kreditni uslužbenci bodo skrbeli za nadaljevanje brezhibnega obratovanja Stroja. Izpolnili so svoje usode, opravili vse naloge in čas je, da vzamejo usode v svoje roke.« Takoj zatem je vstal Kuril in se nasmehnil Božici: »Kot je nebeški red odvisen od Božicinega nadzora, je peklenski del povezan z mano in mojimi napori. Usode krožijo med Nebesi in Peklom, s tem se zagotavlja ravnotežje v delovanju Stroja in zaradi naporov uslužbencev se ne zgodi, da se kakšen zobnik usode zatakne.« Vrsta je prišla še name. Kratko sem se nasmehnil Božici in Kurilu ter se posvetil uslužbencem, ki so me pozorno poslušali: »Dragi moji uslužbenci, čaka vas zaslužen dopust, kajti vsaka izmena se enkrat konča.« Vsi so se blago nasmehnili. Izžarevali so popolni spokoj dovršenosti. Nebo je postajalo svetlejše, tudi Kuril in Božica sta se smehljala. Sredi bara se je najprej pojavila megličasta silhueta, zatem vse jasnejša lestev, ki se je spustila globoko do dna in vzpenjala v neskončne višave, objemal jo je lahkotni oblačni obroč. Stroj je zbledel, ostala je samo megličasta silhueta. »Dragi moji, čas je za počitnice,« in vsi so lahkotno, skoraj lebdeče, odpluli do lestve in en za drugim izpuhteli. Nihče se ni še zadnjič ozrl proti omizju. Zadnja na vrsti, Lili, je izpuhtela skupaj z lestvijo. Nebo je znova potemnelo, vrnile so se utripajoče zvezde in tla so izgubila prozornost. Znova se je povrnila barva zguljenega laminata. Stroj usod je potonil v nevidno olje časa in prostora. Druščina pri točilnem pultu se je obnašala, kot da se jih to ne tiče. Natakar je menjaval prazno s polno pivsko embalažo in glasno so debatirali. Spogledal sem se s Kurilom in Božico: »Gremo še mi v središče dogajanja.« Oba sta mi prikimala in skupaj smo se napotili do točilnega pulta. Lina me je prva opazila: »O, moj bivši možiček! Si se končno spravil sem?« Ana, moja druga žena, je veselo dodala: »Še kompanjona imaš. Očitno si se spečal z res velikimi ribami. Od nekdaj si imel talente za lovljenje pomembnih. Šefica Nebes in šef Pekla osebno za našim barskim pultom. Če ste že tukaj, boste nekaj spili. Ne boste se izmuznili,« nas je veselo premerila. Božica in Kuril sta hitro našla skupni jezik z druščino. Kuril je dal prednost Božici, ki je zadovoljno naročila: »Štangico svetlega bi prosila, pa ledeno leden naj bo!« Kuril je dodal: »Meni štangico temnega, naj ne bo premrzel. Imam občutljivo grlo. Veste,« se je malce kislo nasmehnil, »doma sem navajen na toplejše podnebje. Zaradi narave dela imam vedno zakurjeno.« Sam sem si naročil: »Meni pa mešanega, naj ne bo pretopel ali premrzel.« Natakar mi je odvrnil: »Torej svetlo-temno pivo. Kot vedno!« in nam veselo postregel. Peter je vzkliknil: »Naj še natakar pije z nami.« »Vzel bom nekaj brezalkoholnega, saj sem, konec koncev, v službi. Inšpektor včasih pride ob najbolj nori uri in nočem avdicije za pihalni orkester.« Med kramljanjem smo spili svoje pijače. Božica je prijela Kurila pod pazduho in mi namignila. Tla pod njima so izginevala in pojavil se je Stroj brezštevilnih kolesc. Božica se je obrnila in se mi nasmehnila. Vrnil sem ji nasmeh in se posvetil druščini: »Čas je. Krediti so odplačani in usode brzijo po svojih orbitah. Vsak od vas bo prevzel enega od izpraznjenih kreditnih uradov. Stroj bo od zdaj naprej odvisen od vas in vaših veščin vzdrževanja ravnotežja. Postali ste mehaniki kolesc usod, ki jih boste usmerjali v Nebesa in Pekel.« Druščina se je blago spogledala, prepoznal sem spokoj. Božica in Kuril sta se z vsemi rokovala. Novim kreditnim uslužbenkam in uslužbencem sta namenila nekaj toplih besed in zapustila bar: »Draga druščina, zora je blizu, čas je, da greva domov.« Božica je prijela Kurila pod roko in zapustila sta bar. Tla so se znova povrnila. Tudi zame se je končalo. Še zadnjič sem pogledal sedem novih uslužbenk in uslužbencev: »Bar zapira. Čas je, da se odpravimo domov.« Lina je vzdihnila: »Prav ima, jutri je nov delovni dan,« in preden so zapustili bar, sem se z vsakim posebej prisrčno rokoval. Vrata so se še zadnjič zaprla, zvezdno nebo je izginilo in z natakarjem sva ostala sama. Namignil sem mu in prinesel mi je račun: »Gospod Luka, zdaj pa res zapiramo. Ura je tako pozna, da je postala zgodnja.« »Prav imate. Danes, ki je že jutri, me čaka nov delovni dan,« in na točilni pult sem položil bankovec. »Bo dovolj? Ostanek obdržite, ker ste me morali trpeti preko delovnega časa.« Natakar je pograbil stotaka in zadovoljno vzdihnil: »Hvala. Jutri, pravzaprav danes, je nov dan, čas za novim usodam naproti.« Čutil sem, da sem spil malce več, kot je zdravo za soočenje dvonožne hoje z zakoni gravitacije. Odlepil sem se od točilnega pulta, precizno naciljal vrata in se znašel na hladnem nočnem zraku. Globoko sem vdihnil in izdihnil. Jasna noč brez mesečina me je hitro spravila k sebi, mi zbistrila um. Zgodnjepomladna jutra znajo fino zarezati z mrazom. Malce me je zvilo, ker je že jutri, čeprav sem še pred barom. Do doma me je čakalo pol ure hoje. Odmajal sem se proti domu. Če bi vsi prebrali kreditne pogodbe, bi se drugače izteklo. Tako pa ... KONEC? Preberite še drobni tisk: Na koncu se moram opravičiti zaradi politične nekorektnosti, kajti vesolju dol visi za človeške kaprice in trenutno modo besedičenja. Ljudje smo, navkljub skokovitemu razvoju civilizacije, še vedno takšni, kot smo bili v kamenodobnih votlinah. Vladata nam mešanica predatorske in nabiralniške narave. Iz tega se je razvila zgodba in z njo civilizacija. V osnovi smo spolna bitja, saj za nadaljevanje vrste potrebujemo, kot vsi sesalci na planetu, dva spola, ki sicer nista enaka, vendar sta enako pomembna. Brez enega od obeh spolov ni nadaljevanja vrste, torej človeštva. Ženska naj bo ženska in moški naj bo še naprej moški. Kolofon Bojan Ekselenski: Usode na kredit Copyright © 2019 by Bojan Ekselenski, vse pravice pridržane. Naslovnica: Andrewgraphics (http://www.selfpubbookcovers.com/andrewgraphics) Prelom in oblikovanje: Bojan Ekselenski Uvodna beseda: Prof. dr. Zoran Živković Založba: Bojan Ekselenski, samozaložba Zbirka: Fantazija V Celju, 2020 2. izdaja, začetna cena 7,99 € Kataložni zapis o publikaciji (CIP) pripravili v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani COBISS.SI-ID=304988672 ISBN 978-961-94219-8-7 (epub)