Il I L. IV. -1960 ŠTEV. 9 r MLADIKI -----------------------------\ 1960 Štev. 8 IZHAJA VSAK MESEC RAZEN V JULIJU IN AVGUSTU Uredil JOŽE PETERLIN VSEBINA Stanko Janežič: Slovenska beseda ...............................121 Jože Peterlin: Začenjamo novo delovno leto......................122 Griša Mikuž: Pesmi...............123 Delovni program Slov. kult. kluba ...............................123 Drago Štoka: V pričakovanju . 124 Mirko Filej: Katoliška prosveta na Goriškem ......................124 Maks Šah: Ne za šolo, za življenje se učimo......................126 Misel na izseljence.................125 Vojka Strgar: Pesmi..............125 Sa Ra: In vino veritas .... 127 IN: Kriza slovenskega izobraženca .................................127 Bruna Pertot: Moje pesmi ... 129 M. Š.: Velika liturgija v staroslovanskem jeziku . . . . . 129 Nataša Kalanova: Žarek tihe sreče v naših družinah . . . 130 Dr. I. A.: V domačem krogu . 130 Kdaj naj otroku odkrijemo resnico o sv. Miklavžu in Božičku .............................131 Robert Petaros: Odkod ime Trst 132 St. V. Bennet: Škofov berač . . 132 M. Š.: Iz tržaškega kulturnega življenja ........................133 M. Š.:Urnik tržaških knjižnic . . 134 Miranda Zafred: Poletje 1960 — plodna doba za škandale . . . 135 Avgust Horvat: Pomen športa . 136 Jože Peterlin: Manevri .... 136 Radio ........................13S, 139 Dušan Pertot: Ben Hur .... 140 Na naslovni strani: »Po volitvah«, slika koroškega slikarja Berga. • Revijo izdaja in urejuje uredniški odbor. Uredništvo in uprava: Trst, via Trento 2 — Gorica, Riva Piazzutta 18 Odgovorni urednik: Dušan Jakomin Registrirana na sodišču v Trstu št. 193 Naslovno stran opremil ing. Fr. Piščanc Poštni čekovni račun št. 11-975 Tiskala tiskarna »Graphis«, Trst, ulica Sv. Frančiška 20 — Telefon 29-477 L, V zadnjem času smo prejeli toliko pisem, da ne moremo vseh objaviti in na vsako odgovarjati. Zato odgovarjamo kar po točkah, katere so nam razni dopisniki poslali in žele pojasnila. Upamo, da nam ne boste zamerili, ker vsakemu posebej ne odgovarjamo. Uredniki Že na nekem drugem mestu prinaša današnja številka primeren članek, v katerem pisec toži, da se pri nas Slovencih tukaj vse nekam utruja. In prav to opažajo naši dopisniki, ki nam podpisani in nepodpisani tožijo in nas vprašujejo, kaj napraviti. Pa k stvari: 1. Mati nam piše, da bi rada poznala učiteljico svojega otroka, da bi se z njo kaj pomenila o svojem otroku. Pa te učiteljice ne more nikjer dobiti. Učiteljica prihaja vsako jutro v šolo iz mesta in se takoj po šoli zopet odpelje domov. Oče in mati delata v dopoldanskih urah in tako nihče ne more v šolo, popoldne, pa učiteljice ni. Ker je pri vas gotovo še veliko drugih takih primerov in verjetno jih je na vseh šolah, svetujemo takim staršem, naj pismeno naprosijo, vodstvo šole, da kak večer ali v nedeljo ali praznični dan skličejo roditeljski sestanek v šoli in se tam pomenite in spoznate učitelje in učiteljice svojih otrok. Isto velja za srednje šole. Vemo, da imate svoje delo, pa je vendar skrb za otroke in njihov napredek prva zadeva družine. Na nižji gimnaziji so že imeli roditeljski sestanek in jih imajo vsako trimesečje. Prav tako so imeli profesorji openske strokovne, šole roditeljski sestanek in so šli profesorji sami v Bazovico in v Veliki Repen in so tam zvečer bili staršem na razpolago za razgovor. Za Opence pa so napravili sestanek na šoli. Taka pobuda je naravnost hvale vredna. Hvaležni so starši, profesorji in učenci. To je res sodelovanje doma in šole. 2. Tožite, da Vam mnogi učitelji ne dajejo dobrega vzgleda, ker so premalo zavedni. Da, res je. Vendar pa ugotavljamo, da so to le redke izjeme. Tisti šolniki, ki med sabo v avtobusu ne govore v materinem jeziku, ki se, celo v šoli pred svojimi učenci pogovarjajo v italijanščini, so samo pomilovanja vredni, ker se v svoji duševni omejenosti ne zavedajo, da s tem ru- šijo ugled šole, ki jim daje kruh. Če ne bo slovenske šole, tudi oni ne bodo imeli učiteljske službe. Zato je tako početje vredno obsodbe. Prav tako zadržanje, da učiteljice v avtobusu in na vlaku na poti v šolo in iz šole čitajo italijanske revije in časopise in si jih celo v šoli med poukom izmenjujejo iz razreda v raz-, red, namesto da bi učile, ni prav. Seveda potem se ne čudimo, da starši izgubljajo zaupanje v slovensko šolo in v take učitelje in raje pošiljajo otroka v italijansko šolo. Zaman vsako zgražanje, dragi učitelji! Najprvo očistiti pred svojim pragom! 3. Slovenski otrok v slovensko šolo, to je. zdravo načelo, ki ga vedno ponavljamo. Če se zgledujemo in obsojamo vsak preskok iz slovenske šole v italijansko, se moramo pri tem vprašati, kje je krivda. Smo li vsi storili vse, da bo otrok ostal na slovenski šoli? Se zares potrudimo, morda nismo kdaj krivični? En sam tak zdrsljaj pa je dovolj za izgovor. Toda, kaj pa naj rečemo o profesorjih in učiteljih, ki sami uče na slovenskih šolah, svoje otroke pa pošiljajo na italijansko šolo, ki je morda celo v isti stavbi? Zakaj taki ne gredo za svojim otrokom na italijansko šolo? Ali je slovenska šola dobra samo zato, da gospod ali gospa dobita tistih šestdeset tisoč lir, ki bi jih sicer ne bilo? Zakaj ne gredo še sami na italijansko šolo? Čemu odjedajo mesto drugim idealnim močem, ki so zvesti narodu in svojemu jeziku! 4. Kje je naša inteligenca? Da, to vprašanje obravnavamo tudi na drugem mestu. Sicer pa ali taki sploh zaslužijo oznako, da so inteligenti? Morda je pa ravno zavest nesposobnosti tista, ki ji zapira oči in pogled v dolžnosti. V šoli ne delajo, izven šole se ne udejstvujejo in nikjer ne pomagajo pri kakršnemkoli prosvetnem delu, knjižnic ne. obiskujejo, ne čitajo strokovnih knjig in revij. Samo kino, televizija in bari. To so suhe veje na narodnem telesu, ker so mlačni sami in še drugim dajejo slab vzgled. 5. Ali je televizija za otroke? Televizija je odlično vzgojno in poduč-no sredstvo. Škoda, da naši otroci nimajo televizije v svojem materinem jeziku. Če gledajo otroško uro na televiziji, jim naj bo to v nagrado, ko so napravili svojo šolsko dolžnost. Če imate, televizijo doma, ne smejo biti gospodarji televizije otroci, temveč Posamezna številka Mladike stane 100 lir, po pošti 120 lir. Celoletna naročni-za (10 številk) 1000 (1200) lir. Naročnina za ves letnik v Ameriki stane 3 doL Naročnina za ves letnik v Avstraliji 2 funta. Zakaj je tak majhen moj rod in materina beseda v vsemirje zvoni brez odmeva mimo tujih src? Slušam v davnino dedov popevko in kreg: čez loge in stepe ene same govorice svobodni smeh. Potem je Triglav zagrmel, zašumela je Sava in Drava in Mura in Krka in Soča in Žila in tisoč potokov je zacingljalo med griči, lesovi in pašni iz tihih dolin. Zažebrala je babica na večer, ko je pastir odžveglal in so dečve zasanjale v radost podzvezdne noči. • //#. V Jutru je veliki Pevec vstal in zbral melodije stoletij v žalostinko in vriskajoči spev. In rod je prisluhnil: Ali sem jaz? Spoznal je svoj glas in lastno podobo in jo je vzljubil. Kdo si, ki zdvajaš nad samim seboj? Narod te bo pogazil in šel svojo pot, polnoleten in svest samobitne moči in lepote in neizpetih melodij slovenske besede. Pred leti na Repentabru: zastopniki s Koroške, Goriške in Tržaškega na posvetu £<(iče.fc{CLnlô-no-u-ô- delamo- ieto~ Jože Peterlin GLEDALIŠKI PROGRAMI V TRSTU Slovensko gledališče v Trstu ima v letošnji sezoni na programu sledeča dela: Javoršek: Manevri, Casson: Drevesa umirajo stoje, Jonesco: Stoli, Golia : Sneguljčica. Italijansko gledališče »Teatro nuovo« pa se bo predstavilo občinstvu s sedmimi deli : L. Pirandello: Šest oseb išče avtorja; Carlo Goldoni: Prebrisana vdova; Ricc. Rangoni: Gu-ganje okoli domišljavca; Shakespeare: Dvanajsta noč; Italo Svevo: Mož; G. Kaiser: Napoleon v New Orleansu in Vitt. Alfieri: Antigona. OPERNO GLEDALIŠČE VERDI IMA ZA SEZONO 1960/61 NASLEDNJI PROGRAM: Verdi G.: Simon Boccanegra; G. F. Ghe-dini: Marija Aleksandrijska; G. Puccini: La Bohème; C. Gounod: Faust; W. A. Mozart: Magična piščal; M. Musorgski: Hovanšči-na; R. Wagner: Tannhäuser; G. Verdi: Ri-goletto; E. W. Ferrari: Štirje grobjani; R. Zandonai: Frančiška iz Riminija; G. S. Son-zogno: Potniki; G. C. Menotti: Amahl in ponočni gostje ; P. Mascagni : Cavalleria ru-sticana; za zaključek pa še baletna predstava. Slovenski oder namerava-v tej sezoni pripraviti nekaj gledaliških predstav v mestu in na deželi. Začel je s študijem veseloigre iz dijaškega življenja »Neopravičeno odsotna«. Z njo namerava gostovati tudi na Koroškem. Za januar pripravlja skuptio z Goričani prireditev v avditoriju. Zveza Slov. Katoliške Prosvete je z »Domnom« gostovala že na Marijaniškem odru na Opčinah. Igro je gledalo številno občinstvo in je bilo nad predstavo navdušeno. študijska knjižnica v Trstu je prav tako najavila večje število znanstvenih predavanj iz področja književnosti, zgodovine, umetnosti in drugih znanstvenih področij. S kulturnimi programi pa so pripravljene tudi druge kulturne organizacije, ki skrbe za izobrazbo svojega članstva kakor tudi za širši krog. Slovenski kulturni klub ima svoj program za obe veji : srednješolsko in akademsko kakor tudi program za delo po deželi. Po nekaterih dvoranah na podeželju so že imeli prve kulturne večere in so povsod lepo uspeli. Ljudje se že zavedajo, da jim zgolj pasivna televizija ne prinaša lepote materine govorice in pouka o vprašanjih, s katerimi se dnevno srečujejo. Z novembrom, ko postajajo dnevi vse krajši in poti vlažne od preobilnega deževja, rajši ostajamo doma. Vsaj za nekaj časa bodo izleti redkejši. Zato pa vabimo Tržačane in Goričane in vse naše vasi, da prebude v prosvetnih domovih kulturno in prosvetno življenje, ki je vse do zdaj spalo. Ti meseci naj bodo posvečeni naši notranji rasti in duhovni obogatitvi. Saj nas sicer življenje vse preveč vleče v poplitvenje. Razen tega moramo znova poživiti tisto prosvetno življenje našega ljudstva, ki je Stoletja ohranjalo slovenski narod. Naj spet zazveni naša lepa beseda na odru, spet naj se oglasi naša pristna narodna pesem na vasi, spet naj postanejo slovenski prosvetni večeri živ ogenj sredi naših domov. Cez nekaj dni bodo prispele knjige Mohorjeve družbe. Naj bo to velik dogodek za naše družine. Berimo domačo knjigo, berimo več kot smo doslej! Sploh se potrudimo, da bo dobilo življenje v naših družinah. prav v teh zimskih mesecih lepšo in intimnejšo domačnost in skupnost. Družina! Slovenska družina — kako nekaj velikega in neizmerno lepega je vsebina te besede! Kako topla, polna ljubezni in zvestobe, domačnosti in vernosti je bila vedno naša družina. Zato je bila zdrava, vsa zakoreninjena v narodnem izročilu. Dom in prosvetni dom! Drug drugega dopolnjujeta. Drug drugega krepita in bogatita. Drug drugemu pomagata. Oba sta lepa. Oba morata biti topla in domača. Čutimo, da smo prišli do trenutka, ko moramo okrepiti oba. Ko moramo vdahniti življenja in ljubezni obema. Da moramo ozdraviti oba, če nočemo moralne in fizične smrti svojega naroda. Pred leti smo se posvetovali zastopniki s Koroške, Goriške in Tržaške, kako usmeriti delo, da bo rodilo obilne sadove. Na tej tradiciji moramo nadaljevati. Tesno združeni, drug drugemu v pomoč in vsi z novo veliko vero v bodočnost. Objavljamo okvirni program delavnega leta naših mladih katoliških izobražencev, ki so združeni v Slovenskem kulturnem klubu. Sodimo, da bo marsikaj, kar bodo obravnavali oni, zanimivo za naše vasi in za prosvetne skupine v mestih na Tržaškem, na Goriškem in na Koroškem. Predavatelji bodo na razpolago tudi za krajevna društva v vseh treh pokrajinah, v kolikor bi se zanimala zanje. Razen tega bo posebna skupina pripravila kratke dramske nastope, pevske in recitacijske, ki naj bi poživljali slovenske večere. Z geslom: Nočemo umreti; pričenjamo novo prosvetno sezono in vabimo vse zavedne Slovence k sodelovanju. Vabimo tudi druge organizacije, da prično s svojim delom, kajti tu ni vprašanje konkurence, ampak vprašanje odgovornosti do lastnega naroda. . / . DELOVNI PROGRAM SLOVENSKEGA KULTURNEGA KLUBA AKADEMIKI IN STAREŠINE SREDNJEŠOLSKI ODSEK 19. n. Programski sestanek. Bralna predstava: St. Cajnkar »Nevarna igra«. 26. n. Slovenski izseljeniški problem. Slovenski izseljeniški problem. 3. n. Miklavžev večer. Miklavžev večer. 10. 12. Kako oblikuješ svoj značaj. Kako oblikuješ svoj značaj? 17. 12. Klubski božični večer. Klubski božični večer. 31. 12. Silvestrovanje. Vabljeni so starši in prosvetni delavci naših društev iz mesta in z dežele ter prijatelji. 7. 1. Družabni večer. V čem se kaže slovenski narodni značaj in v čem se loči od značaja drugih narodov. 14. 1. Gospodarsko-socialna slika Tržaških Slovencev v tem stoletju. Večer sodobne slovenske književnosti v Jugoslaviji. 21. 1. Večer sodobne slovenske književnosti v Jugoslaviji. Mladinske organizacije v svetu. 28. 1. Naš gost (iz Gorice). Naš gost (iz Gorice). 4. 2. Družabni večer. Prešernov večer — ob velikem vzoru ustvarjamo: literarni večer in slikarska razstava. 11. 2. Vzroki narodnega in moralnega propadanja Tržaških Slovencev. Veliki dogodki v slovenski zgodovini. 14. 2. Predpustni večer. Vabljeni so starši in prosvetni delavci naših društev iz mesta in z dežele ter prijatelji. 18. 2. Naš gost (predstavnik italijanske narodnosti). Cerkev in socialno vprašanje. 25. 2. Večer ruske poezije. Večer ruske glasbe. 4. 3. Družabni večer. Dom, prižnica, šola, univerza, akademija: ohranjevalci narodnega izročila in moči. 11. 3. Naš gost (iz Koroške). Naš gost (iz Koroške). 18. 3. Tržaški Slovenci v srečanju s kulturnimi tokovi tega stoletja. Naravno bogastvo slovenske, zemlje. 25. 3. Naš gost (iz Beneške Slovenije.). Naš gost (iz Beneške Slovenije). 1. 4. Velikonočna sobota — priprava na Veliki praznik. Velikonočna sobota — priprava na veliki praznik. 8. 4. Kaj naj mlad človek prinese v družino, ki jo bo ustvaril. Slovenska narodna pesem. 15. 4. Večer književnosti Slovencev v zamejstvu. Poslanstvo in naloge Tržaškega študenta. 22. 4. Naš gost (iz Rima). Naš gost (iz Rima). 29. 4. Vpliv revij, knjig, kina, televizije, gledališča na Vpliv revij, knjig, kina, televizija, gledališče na Tržaškega Slovenca. Tržaškega slovenskega študenta. 1. 5. Skupni izlet s prosvetnimi delavci iz mesta in z dežele ter prijatelji. 6. 5. Družabni večer. Večer književnosti Slovencev v zamejstvu. 13. 5. Kako gleda Cerkev na sožitje Cerkve in države v državah z različnimi sistemi. Fant in dekle. 19. 5. Kaj je Tržaškim Slovencem najbolj potrebno za obstanek in rast? Bralna predstava z literarno-kritičnim uvodom. 27. 5. Bralna predstava. Razgledi po slovenski likovni umetnosti. 3. 6. Zaključni družabni večer in pogovor o letovanju. Spoznavaj svojo zemljo! (Počitnicam naproti). 10. 6. Večnostni temelji narodnega življenja. 17. 6. Zaključni družabni večer in pogovor o letovanju. GRIŠA MIKUŽ ^/U.ajc tu a L UL Čutim te v gaju svojega telesa, skrito v neznani boli in razgaljeno v luči besed razdanih na umazanih sejmih. Včasih si vinorodna zemlja : in sok se pretaka v moje meso z duhom deževne jeseni. Toga, neznana boginja : moje malo dekle. Galebi letajo. Sredi žarečega mesta je človek sam : ujetnik razbeljenih kamnov, kjer se razblinjajo odmevi otroškega smeha. Iskal sem pesem. Galebi letajo: pustili so obzorje v mojem srcu. pesant Moje zlagano življenje zori v tvojih pogledih : in odkrivam svetlobo izgubljenih, sonc v svojih besedah, nocoj, ko so ugasnili drevoredi v bokih sivega mesta. Bojim se: vsaka jesen mi odpira tuje srce. Katoliška prosveta na Goriškem V PRIČAKOVANJU... Drago Štoka Kakor povsod drugod kjer budni in- delavni prosvetarji skušajo ohraniti narodu kulturno življenje in pospeševati kulturno rast, tako se je tudi Zveza slovenske katoliške prosvete (ZSKP) na Goriškem lotila z velikim optimizmom svojega kulturnega dela, ki ga želi izpeljati v letošnji jesenski sezoni. Na programu so kulturni večeri, prireditve in koncerti. Zraven ZSKP je tudi goriški SKAD že začel delovati. Seveda se je SKAD do letos v glavnem omejevalo na notranje klubsko delovanje. Toda splošna želja občinstva pa je, da bi se akademiki v letošnjem letu s svojim udejstvovanjem bolj približali ljudski množici. Kajti, če že skušajo posamezna prosvetna društva z javnimi nastopi posredovati goriškemu ljudstvu nekaj kulturnih dobrin, tembolj so za take nastope v prvi vrsti poklicani akademiki, ki bi zmogli s svojim strokovnim znanjem doprinestf še večji delež h kulturnemu izživljanju Primorskih Slovencev. Ob strani ZSKP in SKAD imamo še farno mladino v Podgori in Doberdobu, ki nastopa samostojno v fari z raznimi prireditvami. Kako bi bilo, če bi tudi Podgora in Doberdob pristopila k ZSKP? Upamo, da bo v bližnji bodočnosti le prišlo do dejanske povezave, kajti če imamo vsi en cilj, bomo skupno strjeni več dosegli. Naj poročam še o nastopih naših prosve-tarjev: SKPD iz Gorice je priredilo dne 28. septembra I. kulturni večer. Predavatelj g. inž. A. Mozetič je govoril o Indoneziji in je svoje predavanje obogatil z lepimi skioptič-nimi slikami. II. kulturni večer, ki ga je priredila SKPD iz Gorice je bil 10. oktobra. Predavatelj č. g. V. Zaletel je govoril o Evharističnem kongresu v Barceloni in v Miinche-nu ter o prenovljenem Svetovišarskem svetišču. Predavanje je poživel z resnično lepimi barvnimi slikami. Ob desetletnici smrti L. Kemperla je SKAD iz Gorice priredilo spominski večer. O' življenju in delu pok. Kemperla je zelo živo ter izčrpno govoril dr. A. Kacin. Poleg govora smo slišali odlomek iz zanimivega Kemper-lejevega spisa »Ječa«. Za zaključek je še oktet »Planika« zapel nekaj umetniških pesmi pod vodstvom F. Valentinčiča. Misijonska prireditev je bila dne 23. oktobra ter jo je pripravila DMD iz Gorice. Poleg srečolova je. bila na programu ljudska igra »Domen«. To lepo slovensko igro je skrbno pripravil priznani režiser M. Komac. Igro so izvajali fantje in dekleta iz Goriče, Rupe, štandreža, Podgore, Pevme, Števerjana in Jazbin. Povedati moramo, da je bila ta igra prvi poskus dramske skupine, ki jo je osnovala ZSKP po posrečeni zamisli režiserja M. Komaca. O igri je zelo objektivno poročal dr. S. Janežič, ki je kot izkušeni kritik videl tudi kakšne malenkostne pomanjkljivosti, videl pa je tudi pozitivne strani. In teh ni malo. Zato lahko z veseljem ugotavljamo, da je zvezna dramska skupina uspešno, prestala prvi odrski nastop. To potrjuje tudi ogromna udeležba i občinstva, ki je pri obeh predstavah z burnim odobravanjem izrazila reži- že je legel mrak- na Kras in objel polje in domove. Na klopici pred enim teh domov poseda že vso jesen mož in prisluškuje čričkom, ko oznanjajo trgatev. Vseokrog diši po grozdju in po moštu. Sam je in misli na Vero. Spomin za spominom raste pred njim. Zazira se v mrak in zdi se kot da se pogovarja ... Se spomniš ,Vera, kako je bilo takrat, ko sva romala na Sv. Višarje? Z mrakom sva se dvignila iz Žabnic, pri popolni temi sva prišla na Planino pod Višarjami. Koliko nepozabnih trenutkov! Ves čas sem Te držal za roko in Ti pripovedoval o svojih neštetih poteh na ta sveti kraj. Ti si šla takrat prvič na Sv. Višarje, zato si v dolini vzela križec in ga nosila do cerkve. Kako sva vdihavala sveži gorski zrak, kako željno pila iz bistrih studenčnici Zelo doglo sva hodila, Ti si že komaj premikala noge; ves/čas si samo spraševala: Bomo kmalu na vrhu? In jaz sem Te tolažil. Naenkrat pa sva nekje od daleč zaslišala svetovišarske zvonove. Kako čudovito nama je bilo pri srcu! In potem spet Ti: Bomo zdaj kmalu gor? Še malo, sem dejal. Kmalu potem sva zaslišala zvonce: živina na Planini se je pasla tudi ponoči! Na cilju sva, sem vzkliknil, in Ti si se vsa onemogla lahko samo še nasmehnila. Na vrh sva prišla šele naslednje jutro. Preveč si bila trudna. Dobila sva družbo na Planini in pozno v noč smo prepevali naše pesmi. Drugo jutro sva navsezgodaj prišla v svetovišarsko cerkev. Ko sva šla k obhajilu, si Ti šepetaje dejala: Za najino srečo! V dokaz, da isto mislim tudi jaz, sem Ti stisnil roko. In v tistem bežnem stisku sem čutil tako toplino in srečo, da bi mi skoraj solze stopile v oči. Pa tega se spomniš, kako sva v dolini Glinščice zgrešila pot in sva morala tavati po kamenju in robidovju? In to zaradi Tebe, veš? Bila sva že skoraj v Boljuncu, jaz sem preskočil potok in Ti bi morala skočiti za menoj. A si nisi upala. Tista razdalja je bila zate prehuda. In moral sem spet preskočiti Glinščico. Mračilo se je že. Mislila sva si, kaj bi zdaj hodila spet v Botač, raje jo potegniva kar po tem grušču v Boršt. Pa je prišla tema, naletela nisva na nobeno stezo in morala sva zato premagovati robidovje, skale in grušč. Bila sva vsa opraskana, posebno Ti. Dolgo sva hodila, tako dolgo, da sva bila oba popolnoma izčrpana. Kako žalostno so takrat gledale Tvoje zlate oči! In po dveh, treh urah junaške hoje, sva zagledala nekje daleč vaške luči: bil je Boršt! Da, veliko lepih spominov imava za seboj! In zdaj mi delajo družbo. Drugače bi se že davno preselil k Tebi. Pa je le čudno veš, da si me zapustila! Vedno sem bil prepričan, da bom moral jaz prvi na daljno pot. Morda je. bila temu kriva marjetica. Saj veš, da je zadnji cvet, ki je pomenil smrt, vedno čakal mene. In tako hitro si odšla, da se nisva utegnila niti posloviti. Legla si in drugo jutro Te ni bilo več. Pet dni potem pa je prišel na svet najin tretji vnuček; nisi ga mogla pobožati, tako kot si prva dva. Kako hitro je šlo življenje mimo naju: kot odmev v gorah. In mladosti nisva utegnila niti prav objeti, pa je že ni bilo več! Se še spomniš, koliko sva v mladosti plesala? Posebno valčke. In med temi je bil eden, ki je imel tole besedilo: So leta minila, vsa siva sva že, jaz le spominjam se še. Mladostne sreče namreč. In vsakokrat sva se ob tej pesmi objela in vzkliknila: Ni res, mlada sva! Midva sva še mlada! Mlada! Pa je kot blisk prišla starost in potem smrt. Zdaj si pri Bogu in misliš name. Kako mi je dolgčas brez Tebe! Toliko stvari Ti imam povedati, saj se ne vidiva že skoraj pol leta. Veš, kaj Ti moram tudi povedati? Da so me otroci spravili iz najine sobe v ono.drugo poleg kleti; da me popolnoma Slovenci posvečamo vsako prvo adventno nedeljo v letu misel na naše izseljence. Saj menda ni kraja na zemeljski obli, kjer ne bi naleteli na slovenskega človeka. Iz majhne domovine so se naši ljudje razkropili v širni svet. Prijadrali so v Severno Ameriko, o kateri so pravili, da tam kopljejo čisto zlato. Mnogi žive v Nemčiji, Angliji, Belgiji in Holandiji, mnogi po vsej Italiji, Franciji, Švici in Španiji. Dosti jih je v Južni. Ameriki in Avstraliji. Tudi drugi narodi imajo svoje izseljence. Vsak pa rešuje ta svoj problem na svoj način. Za tako majhen narod kot je naš, je vprašanje tolikega izseljevanja zelo važen življenjski problem. Pogosto se namreč v prazne domove naseli neslovenski človek. Koliko takih primerov imamo na Tržaškem in na Goriškem! Celo v srcu Slovenije kupujejo vedno več domov Srbi in Črnogorci; na izpraznjene slovenske domačije prihajajo tujci. Na izseljeniško nedeljo posebej mislimo na ta naš narodni problem. Vse leto se bomo k njemu vračali in ga vsak po svojih močeh reševali. Vojika Strgar amil V neurju osamljen klic vabi v gore . . . Je mar on? Je mar odmev nekdanjih dni? Je smrt? Ne vem ! Ves svet je gnusoba, ki dozoreva dan na dan v osrčju človeštva . . . Njegova podoba zastruplja in ubija ljubezen v cvetu, ljudi v propadu, venomer brez kesanja ... November, mesec umirajočih od prevelikega trpljenja . . . Združitev dveh svetov: solza in večnega življenja. Na hiši v Melbournu, daleč od središča mesta, vihrata slovenska in avstralska zastava. Slovenski izseljenci imajo od četrtega septembra svoj dom. Akcija za dom se je pričela 1957. leta ob prvem slovenskem večeru v Avstraliji, ki ga je priredil Slovenski Klub Melbourne. Slovenci so s prostovoljnimi prispevki zbrali v treh letih 3.000 funtov; s tem se je prvi del akcije za dom zaključil in so lahko vstopili v novi dom. Po slovenski in avstralski himni je g. M. Oppelt spregovoril v imenu zaupnikov doma in izročil ključe predsedniku Slovenskega kluba Melbourne g. V. Molanu. Končno je slovenski dušni pastir p. Bazi-lij blagoslovil nove prostore. Sledila je akademija. V domu je bilo tudi več slovenskih ' narodnih noš. V prostorih doma bo stalna razstava slovenske narodne umetnosti in knjižica. SLOVENCI V SVETU S svojim poklicem kot profesorji v ZDA nadaljujejo nekdanji profesorji na naših srednjih šolah v Trstu: Oton Muhr, prof. na Aquinas College v, Grand Rapids; Jože Suhadolc, prof. na Northern Illinois University v De Kalb; Velikonja Jože, prof. na Southern Illinois University v Carbondale. Pred mesecem dni pa je zapustil s svojo družino Trst pisatelj Mirko Javornik in se preselil v ZDA. Javornik je bil stalen sodelavec Mladike in upamo, da se nam bo kaj kmalu oglasil s kakim novim prispevkom. Bila bi velika škoda, če bi tako nadarjeni pisec bil prisiljen umolkniti. zanemarjajo. Dobro, da imam vnučke pri sebi. Zelo so srčkani. Posebno Zdenka. Joj, kako je živahna! Zdaj je že skoro tema. še vedno sem tu na klopci pred hišo. Moral bi že davno noter, pa ne najdem palice, da bi se nanjo oprl. Najbrž mi jo je kam skrila Zdenka, ta navihanka vseh navihank. Tudi to Ti moram še zaupati: zadnje tedne me tako mrazi po kosteh in tako hujšam, da se mi zdi, da bom kar kmalu prišel k Tebi. Pripravi tam v nebesih prostorček tudi zame; rad bi bil čim bliže Tebi, saj Ti morim toliko stvari povedati. Mislim, da me bodo zdaj zdaj poklicali k večerji. In tako Te moram zopet pustiti samo. Moli zame, Vera, in prosi zaupno Marijo, da me pokliče k sebi. Tako hrepenim po tem snidenju, ki mu ne bo potem več konca. Lahko noč, srce moje, lahko noč! serju in igralcem svoje, zadovoljstvo in priznanje. Za kroniko beležimo, da bo v Gorici spet ponovitev igre, tako da pride na vrsto še ostalo občinstvo, ki je še ni videlo. Tudi v Doberdobu in v Fodgori je bila Misijonska prireditev z odrskimi točkami, ki jo je priredila farna mladina. Časopis K. G. poroča, da ima ZSKG iz Gorice najavljen koncert v čast sv. Cecilije, ki bo 27. novembra, kjer bodo nastopali številni goriški zbori. Kot zaključek jesenske sezone bo še božična proslava v goriški stolnici ter skupna prireditev Slovenske prosvete iz Trsta in ZS KP iz Gorice v tržaškem Avditoriju. Mirko Filej Ne za šolo, za življenje se učimo MAKS ŠAH Mnogi tarnajo, da srednja šola v naši državi ne ustreza zahtevam časa. »Stran z latinščino«, smo culi lani. »Reformirajte izpite, zlasti mature«, pravijo dijaki. Toda kaj napraviti, kje začeti, da bodo vsi zadovoljni? Te uganke pa nihče ne reši. Prosvetni minister sen. Bosco se je lotil dela. Njegov prednik sen. Medici je začel in pripravil zakon, ki sedaj čaka svoj iter. Zaenkrat le poizkus, preden pade dokončen sklep in zakon o reformi srednje šole. Z novim šolskim letom je. v 60 pokrajinah Italije 250 nižjih srednjih šol začelo z novim poskusnim učnim načrtom in programom. Od uspeha bo odvisno, ali bo parlament dokončno odobril načrt bivšega prosvetnega ministra senatorja Medicija. Nižja srednja šola je ključ vsega šolskega sistema, ki temelji na ustavnem načelu, da mora biti šola obvezna in brezplačna do 14. leta starosti. V 250 preizkusnih razredih nižjih srednjih šol se učenci prvega razreda ne uče. več latinščine. Po novem učnem načrtu naj nižja gimnazija postavi vse mlade državljane na enako izhodiščno točko, na isti start v življenje, od koder se bodo potem usmerili v življenje in izbrali poklic. Nižja srednja šola postane tako enotna, samo ena. Dosedanji avia-rnenti ali strokovne šole nižjega tipa bodo tako prenehale. Tako bo po ministrovi zamisli nižja srednja šola enotna in naj enako pripravi tiste, ki bodo s študijem po 14. letu še nadaljevali s šolanjem na drugih višjih šolah, kakor tudi tiste, ki bodo še mladi in doraščajoči zapustili knjige in šolske klopi ter se posvetili kateremukoli delu. Načrt predvideva enotno srednjo šolo le upravno: isti ravnatelj, ista uprava, nekaj skupnih predmetov in del istega učnega osebja. Že v drugem razredu pa bi se učenci ločili po odločitvi staršev in izbrali klasično-humanistično smer, katere diploma bi odprla pot v višje srednje šole vseh vrst, ali pa tehnično smer, katere diploma bi odprla vstop le v tehnične in znanstvene višje srednje šole. Pri dvanajstem letu bi torej bilo potrebno že izbirati. Ali ni malo prezgodaj? Prosvetni minister ima v načrtu, da bi se morda že kar s prihodnjim letom začela enotna nižja srednja šola, ki bo v treh letih izdala vsem enake diplome, s katerimi bo mogoč vstop v višje srednje šole, obenem pa bo zadoščeno predpisom obvezne šole, ki bo tako pripravila naše učence za trgovino, obrt in tovarno. Predmeti po novi šolski reformi za nižjo gimnazijo so eni že znani in ustaljeni kot: narodni jezik, zgodovina, državljanska vzgoja, zemljepis, tuji jezik, matematika in telovadba. Novi predmeti pa bi bili: znanstvena opazovanja ter umetniška, tehnična in glasbena vzgoja. V drugem razredu pa bi učenci izbirali med usmeritvijo: ali latinščina ali tehnika. Obe smeri bi bili le usmerjevalni, ne pa bistveni za dosego diplome. Profesor na koncu ne, bo dal ocene temveč sodbo, ki bo koristila učenčevim staršem in učencem samim pri odločitvi, ali se naj usmeri proti klasičnemu, znanstvenemu, učiteljskemu ali pa liceju za umetnost, ali pa proti tehničnim in strokovnim višjim srednjim šolam. Teoretično to- rej naj ne bo ovire za vpis v klasični licej, čeprav se dijak v nižji gimnaziji ni učil latinščine. Nižja gimnazija bi bila torej predvsem praktična, induktivna. CILJI POSAMEZNIH PREDMETOV Pri materinščini naj bi predvsem pazili na pravilni jezik, na branje in razgovorne vaje. Naučiti brati, vaje v prostih sestavkih iz opazovanj vsakodnevnega življenja in dogodkov, podane v živahni obliki, to je naloga materinskega občevalnega jezika. Zgodovina naj ne bo dolga veriga vojnih dogodkov, osebnih podvigov, letnic in imen, temveč študij civilizacije in kulture. Zgodovina naj da učencem zavest osnovne enotnosti človeštva. Zemljepis naj vodi iz malega in ozkega sveta v veliki in širni svet. Od domače hiše in njenega okolja na cesto, v me-sto, pokrajino, poznanje domovine, Evrope, zemljin, skratka kozmosa. Učenje tujega jezika naj po treh letih učenja pripelje, učenca v dejansko praktično uporabo. Zato naj bi se profesorji jezikov posluževali vseh modernih didaktičnih sredstev kot so gramofonske, plošče in magnetofonski registratorji. Matematika naj bo indikativna, od posebnosti na sploš-nost. Znanstveno opazovanje naj učencu predoči opazovanje živali, prirode, prirodnih pojavov in ga usmerja bolj k raziskovanju in sklepanju kot pa k deklamolorskemu naštevanju števila kosti, listov, cvetov in podobnega. Velika svoboda naj vlada v samostojnih dejanjih, zanimanju in izražanju, ki naj bo osnova umetniški vzgoji. Učitelj naj bo bolj tehnični svetovalec, ki naj uglaša težnje učencev v slikanju, risanju, dolbljenju in drugih oblikah umetniškega izražanja. Tehnična vzgoja naj da učencem v šoli vse tisto, kar je dajala doslej strokovna šola pod pojmom praktično delo. Vsi, tudi tisti, ki bodo stopili v univerzitetne predavalnice vseh vrst, naj poznajo sestav gospodinjskih strojev, električno napeljavo v hiši, ravnanje s stikali in podobno. Tisti, ki se bodo že v nižji šoli raje odločili za praktično delo kot pa za latinščino, se morajo seznaniti s praktično sestavo strojev in preciznih aparatov. Na praktični način naj se pobliže seznanijo s fizičnimi in kemičnimi zakoni, na katerih slone in delujejo stroji in preparati. POTA DO CILJA Vse to je za začetek drzno in bo zadelo na velike težave. Šole nimajo zadostne tehnične opreme, ne dovolj pripravljenega učnega osebja, ki je pač pripravljeno po starem. Ministrstvo ima pripravljen ogromen načrt in predvidene so velike. finančne žrtve za pomoč. Za učno osebje bodo posebni izpopolnjevalni tečaji. Vsak učitelj bo moral vsakih pet let v take izpopolnjevalne tečaje, da se bo seznanil z zadnjimi izsledki, izpopolnitvami in pridobitvami. Ministrstvo pa bo poleg tega skrbelo za strokovno in znanstveno literaturo. Prve. šole so z delom že začele. Izbrali so najboljše šolnike, da te šole vodijo in opazujejo. Sredi februarja morajo priti prva poročila, ki bodo odločilna za odobritev zakonskega načrta. Minister, senator Bosco je izjavil o tej reformi: »Skrbelo me je, kako naj dam na isto raven tri milijone mla-dince.v, ki ne bodo nadaljevali s študijem in tisto petino, ki bo šla preko obvezne šole. Toda samo tako bo srednja šola doprinesla obogatitev državi, kateri bo dala to, kar najbolj potrebuje: dobro izučene delavce.« In uim Sa Ra Pesem, ni te poleg mene, a si vendar v meni. Vame te trosi čisti smeh upehanih otrok tam z dvorišča za hišo; v dušo mi polziš z uspavanko, ki jo poje mati svojemu malčku za okni hiše onstran ceste; pred očmi mi drhtiš v svetlih lisah luninega sija na prosojnih zavesah moje sobe; leske-češ se v tankem steklu žarnice, ki mi sveti na papir in meče nanj igrive sence, in celo redke zvezde visoko na nebu mi tipkajo tvoje vrstice. V razgovoru tistega sobotnega večera si mi podaril nekaj sebe, čisto majcen drobec, in odpahnil linico svoje, nemirne notranjosti, v katero smejo zreti drugi preko tvojih verzov kot siromaki skozi okna v bogataševo izobilje. Oni imajo le tvoje pesmi, meni si podaril svojo dušo in mi zaupal hrepenenje po moji bližini. »Prva duša si, ki mi je sorodna.« Komaj šepet je bil tvoj glas, a meni kot mogočni finale orgel v cerkvi. Nagajive roke šo ugasnile luč, okoli naju se. je strnila noč. Iz nje se je prelila v tvoje besede bogata lepota. Ni me preslepila; slonela sem ti na prsih, kamor si mi sam nagnil glavo, in skrivala žalost v molk. Ce bi znal gledati v temi, bi odkril na mojih ustnicah grenak zasmeh. Poet, ali še bediš? Poletje zori v jesen in polnoč je že davno odbila. In tvoji razcveli prsti, so že segli po novem cvetu? Odcveli niso, saj si sam dejal v opravičilo svoje nestanovitnosti: »Umetnik ni last enega samega človeka, ampak nepretrgane verige oseb in generacij. In med njimi si tudi ti.« Vem, prav to boli: biti med njimi in ne izhodišče in konec tega čudovitega, živega prepletanja umetnosti in ljubezni, poleta in padcev, nemira in počitka. »Tako blizu si mi, Marija!« Na laseh sem čutila dotik tvojega obraza. Šepetaje si ponavljal moje ime in v sebi prisluškoval njegovemu odmevu. »Marija... Marija.« Kot bi se vsipala roža ljubezni, so padale opojne besede na izsušeno prst moje notranjosti. V glasu ti je bilo čutiti .podrhtavanje, duše, tvoja usta so v temi iskala moja, ki so se navidez umikala, a hrepeneče čakala prvega dotika prepovedanih ustnic. Prsti so se ti razcveli in segel si mi v lase. »Ne kuštraj me!« »Pusti te razcvele prste! Razkuštrana si lepša.« Kako bi se ne smejala ob teh besedah, ob spominu na jutro, ki sem ga presedela pred ogledalom in poskušala na vse načine, ,kako bi bila manj grda; ti si pa z enim samim razposajenim gibom rešil vprašanje. Kot vesel studenček mi je prižuborel smeh iz dna srca, kamor sem zaklenila prijetno ugotovitev: da vidiš poezijo tudi v neredu. »Jaz sem pesem in ti si moja pravljica,« si glasno sanjaril in me poljubil. Nisem se umaknila, a tudi poljubu se nisem odzvala. Zaskrbelo te je: »Ali te plaši prstan?« Molčala sem. Cernu si izpraševal, poet? »Resnična umetnina zraste iz osebnega doživetja,« si skušal pojasniti nekaj, po čemer te nisem izpraševala. Nisi mi odkril novega sveta, dolgo je že bil moja last. Z obrazom ob obrazu si rekel: »Pesem in pravljica. Ali ni čudovito?« / Kakšna razlika je bila med mojim in tvojim srcem? Je bilo tvoje hrabro ali predrzno, moje plaho ali sramežljivo? Nekam se, je bilo skrilo, kajti ni se oglasilo, le razum se je čeperil, ko sem zinila v grdem zasmehu: »Res čudovito,' kot karikatura.« Zdrznil sh se. »čemu, Marija? V svojih besedah si hudobna.« PESNIK dr. STANKO JANEŽIČ se je vrnil po nekaj letih študija v Rimu znova med nas. Dr. Janežič je pripravljal pot Mladiki, saj je bil več let tržaški sourednik Vere in doma. Na sliki ga vidimo, ko je bral pred leti svoje pesmi na Repen-tabru. (V ozadju pesnika Vinko Beličič in pokojni Zdravko Ocvirk). Dr. Janežiča toplo pozdravljamo na Tržaškem. KRIZA SLOVENSKEGA IZOBRAŽENCA Kuga lagodnosti in sebičnega ugodja je zajela ljudi. Danes ne more nihče trditi, da jih kdo zaradi prosvetnega ali kulturnega dela preganja. Dočakali smo dobo demokracije in lahko bi naše delo cvetelo kot še nikdar. In prvi, ki se je izneveril, je v ve-liki večini izobraženec. Tisti izobraženec, ki bi moral biti vodilen, kot je pri vsakem narodu. Ta izobraženec živi na račun svojega naroda ■— da omenim samo vse učitelje in profesorje, radijske uslužbence, uradnike slovenskih podjetij, tajnike in tajnice slovenskih šol, otroške vrtnarice ... vse to, kar ima kruh tako dolgo, dokler tu naš narod živi. Če bi vsi ti izobraženci naredili nekaj prostovoljnega dela, če bi jih vsaj videli na slovenskih prireditvah, ki jih pripravlja peščica idealistov! Vsa ta množica ljudi (za slovensko manjšino je že množica) je v veliki večini mrtva. Ko so slovenske prireditve, jih ni. Pa naj bodo prosvetne prireditve te ali druge organizacije ali skupine. Če službujejo na vasi, beže s prvim vlakom ali avtobusom v mesto in jim še na misel ne pride kako ljudsko-prosvetno delo na vasi. V mestu je njihova glavna skrb priprava za izlet v Sežano ali kam dalj, kjer bodo poceni jedli in pili. Nekaj dni za tem obujajo spomine v vseh družbah o tem, kako so se tam imeli. Slovenskih revij ne naročajo, ker nimajo časa za branje, nekateri (kulturni delavci!) pa imajo premajhno plačo. Navadno jih vidimo s Corriere della sera ali pa z II Giorno, ker želijo biti »napredni«. Izobražencem potem sledijo drugi. Tiskarje, ki tiskajo lepake in letake in programe za slovenske prireditve, na prireditvah ne vidiš. Morda je v podjetju dvajset, trideset uslužbencev, a na prireditev ne pride niti eden. Kako tedaj hočete, da vse to prosvetno in kulturno delo uspeva. Oziroma, če je doslej, kako dolgo mislite, da bo še? Verjetno se ne motimo, če pravimo, da si vse to izobraženstvo piše sodbo samo. Nekaj neverjetnega si je izmislil ta naš izobraženec. Po fratelančni politiki, ki se uveljavlja med nami že drugo desetletje, je- iznašel sijajen izgovor za svoje nedelo: narodnost se je preživela. Zato se po končani službi, po tistih nekaj ur v šoli, po uradnih urah ... požvižga na slovensko narodno skupnost, hiti za zabavo navadno v neslovensko družbo. Znova poudarjam, da je to bolezen, ki je zajela naše slovensko ozračje. Da, šovinizem, ta se je preživel. Sovražiti soseda, zato, ker je drugačne narodnosti, pretirano hvaliti samo svoje, to kar ima drug narod pa omalovaževati, drveti samo za svo/imi pretirtmimi cilji in grobo odrivati svoje sosede in še vse take izrastke, da, to je preživelo, šovinizem je pokopan. Ni pa preživeta zvestoba lastnemu narodu. Ni preživeta ljubezen do matere, ki te je rodila, te učila izgovarjati prve besede in prve molitve. Ni preživeta značajnost, da si upa v ljubeznivi obliki povedati sosedu, da si slovenske narodnosti. Pri nobenem narodu na svetu, vključno Afriko, ni preživeta naloga izobraženca, da posveča vse svoje moči, vso svojo nadarjenost in sposobnost, izobrazbo in zmožnost lastnemu narodu. Samo pri nas velja za opravičilo izobražencu, »da se je tisto preživelo«. Kriza našega izobraženca je zajela najširše plasti. In če je čutiti povsod vpad slovenskega življenja, nazadovanje slovenske šole, neobiskane kulturne prireditve, da ne morejo izhajati revije, da je zavladala apatija do vsega, je to posledica popolne brezbrižnosti slovenskega izobraženca. Dediščino, ki smo je prejeli od naših očetov in ki so jo stoletja skrbno čuvali, to dediščino hoče ta trenutek predvsem slovenski izobraženec zapraviti. Požvižga se na njo. Saj je naravnost paradoks, da mora zapisati italijanski časnikar slovenskemu izobražencu, kaj prav za prav hoče. Sprašuje ga, zakaj se skriva in ne želi biti ne to ne ono, noče prevzeti nobene odgovornosti v življenju slovenske narodne manjšine. ' Da, tudi sosednji narod vidi to naše izobraženstvo, kako hoče biti nekje skrito, opravlja svojo službo, potem pa naj nihče ne ve več zanj. Naše izobraženstvo ja v krizi. Iz te krize ne vidimo drugega izhoda kot da poskuša najti pot nazaj do svojega naroda, ali pa se bo iz narodne skupnosti povsem izločilo. To ne bo potem več slovensko izobraženstvo, ampak bo zajedalec na narodnem telesu, ki bo jedel kruh, ki ga z davki narod plačuje, sam pa bo delat, da bi ta narod čim prej umrl. Sodimo, da je prišla dvanajsta ura. Treba je nekaj narediti. Vabimo slovenskega izobraženca h kulturnemu in prosvetnemu delu. Vabimo tiste, ki so se morda zavedli svoje naloge in odgovornosti. Vabimo jih, da se znova vžive v slovensko narodno skupnost. IN. Oči so strmele, v prazne kozarce na mizi pred nama, razum je stikal za resnico, jedko sem vprašala: >