Zadnji Mohikanec. ^ Povest iz leta 1757. !Po J. F. Cooper-ju predelal Al. Benkovič. 2i\. Lahko si je misliti, kako je ta čudni odmev vplival na Davida. Debelo je pogledal in onemel zijal v zverino. Njegova namera, da bo Heywardu v prihodnjem odstavku nekaj važnega povedal, mu je ušla iz spomina. Samo toliko je bil še pri pameti, da mu je pošepetal: »Ona je tu in vas pricakuje!« Potem pa jo je ubral iz votline, kakor bi ga čarovnice podile. Medved se je še vedno gugal, s posnemanjem pevčeve melodije pa je bil prenehal. Heywarda so pomenljive Davidove besede hudo razburile. Oziral se je na vse strani, ce bi kje kaj ugledal, kar bi kazalo, da je Eliza blizu. Sicer pa za to ni imel dosti časa, kajti Huronec je stopil k ležišču in ukazal ženskam, naj odidejo. Potem pa je rekel Heywardu: »Moj brat naj pokaže svojo umetnost!« Ker se je Heyward bal, da bi bila vsaka zamuda zanj nevarna, je pričel zagovarjanje napol peti, napol mrmrati. Bržkone bi bil v razburjenosti kmalu pozabil svojo ulogo in se izdal, ko bi ga ne bil zmotil medved z besnim renčanjem. »Vidim, da so učeni možje hudi drug na drugega«, se je oglasil Huronec. »Jaz vas puščam same. Brat, bolnica je žena enega mojib najhrabrejšib mladih vojščakov. Izženi ji hudega duhal« Poglavar je odšel, Heyward pa je sam ostal z bolnico in besno živaljo, ki se je zdaj privalila proti njemu in se postavila na zadnje noge. Vznemirjen je mladenič iskal, kje bi dobil kako orožje, da bi se branil napada kakor bi že mogel. Zverina pa je naenkrat izpremenila svoje vedenje. Namesto renčanja je dvignila šape in hlastala z njimi okrog gobca. Ta hip je glava omahnila nazaj in pokazal se je — Sokolov smejoči se obraz. »Tiho!« je pošepetal Heywardu, ki je že hotel iznenaden vzkrikniti. »Lopovi niso daleč. Ako bi čuli glasove, ki niso podobni zagovarjanju, pridejo takoj zopet nad naju!« »A kaj pomenja vsa ta komedija?« _ »Nakljucje včasih več stori kot razum in preudarnost«, je šepetaje odgovoril lovec. »Le poslušajte! Potem, ko smo se bili locili, sem spravil starega Munra in Čingagoka v staro bobrovsko bivališče, kjer sta varna kakor v trdnjavi, ker Huronci ne love bobrov. Nato sem šel z Unkasom poizvedovat k drugemu rodu — ali ste ga videli?« »Žalibog! Ujet je. Jutri zjutraj ga čaka smrt.« »Tega sem se bal. In baš njegova nesreča me je pripeljala semkaj. Tak dečko ne sme ostati v huronskih rokah! — Spotoma sva naletela na četo vračajočih se Huroncev. Seveda smo se spopadli in Unkas je bil tako nepreviden, da je zasledoval strahopetca, ki je hotel uiti. Pa so ga ujeli Huronci, ki so bili skriti v zasedi. Dva izmcd njih sta me zasledovala, a moja puška jirna je kmalu vzela sapo. Zdaj sem se plazil proti huronskim kočam in sreca je dala, da sem prišel na kraj, kjer se je baš oblacil eden izmed njihovih glumačev. Z dobro merjenim udarcem sem sleparja za nekaj časa omamil, ga povezal, si prisvojil njegovo opravo ter prevzel njegovo medvedjo ulogo.« »Pa 3te jo tudi sijajno igrali«, je rekel Heyward. »Če je človek tako dolgo kot jaz živel v divjini, potera mora vendar znati oponašati medvedov glas in kretnje. — A ne trativa časa. Kje je deklica?« »Sam Bog ve — nisem je še mogel zaslediti.« »Ali niste slišali Davidovih besed: Ona je blizu in va» čaka?« »Mislil sem, da misli to bolnico.« »Ne, besede so imele drug pomen. — Čakajte, medved mora znati tudi plezati. Ta duplina je s stenami razdeljena v več oddelkov. Poglejmo, kaj je tam zadaj!« S temi besedami je splezal Sokol na pregrajo, pomignil Heywardu in hitro zopet zdrsnil doli. »Tukaj je«, je posepetal Heywardu. »Skozi ta vrata lahko pridete k njej. Jaz je nisem hotel prestrašiti s svojo kosmatino. Sicer pa ši tudi vi umijte z obraza tiste barve. Tam-le pri ležišču je vrč vode. Predno zapustiva to votlino, vas zopet lahko poslikam.« Heyward ^,e je ročno izpremenil ter pohitel skozi vrata v stranski prostor, nekak ozek hodnik, skozi katerega je prišel v veliko sobo. Tam je našel med navrhovatenim plenom bledo, shujšano, a še vedno ljubko deklico, sedečo na kupu jelenovih kož. David jo je ibil že pripravil na njegov prihod. »Dunkan!« je vzkliknila s tresočim se glasom. »Sa| sem vedela, da me ne zapustite. A vi ste sami?« Heyward jo je seznanil z zadnjimi dogodki in svoj© naglo, kratko pripovedovanje končal z besedami: »S pomočjo našega požrtvovalnega prijatelja Sokola se labko prebijemo skozi to divje ljudstvo. Vendar boste pofrebovali vse svoje moci, ves pogum, Eliza. Pomislite, da se vrnete v naročje očeta, ki hrepeni po vas.« »Vse storim njemu na ljubo.«