OB OŽIVITVI ETNOLOGA
Vilko Novak
Ob novem Etnologu, ki smo ga dobili z letnico 1991 in štetjem letnika I (LII),
me navdajajo mešana občutja, bolj žalostna kot vesela. Prvič zaradi vseh spre-
memb in dogodkov, ki so jih povzročili v izhajanju naših etnoloških glasil težki,
nenormalni časi in razmere; drugič zavoljo navezanosti na vsa ta glasila in z
njimi na razvoj slovenske etnologije. Zato bi k primernim in potrebnim besedam
glavne urednice v uvodnem članku prvega novega letnika dodal le nekaj odgo-
vorov na njena vprašanja in nekaj misli enega izmed tistih, ki so vsa ta glasila
skoro od začetka spremljali.
Kot je bilo že drugod nakazano, so imela ta glasila - z mariborskim Časo-
pisom za zgodovino in narodopisjem vred - svoj obraz, svoje značilnosti in svoj
pomen. Od nekdaj smo govorili o Županičevem in Ložarjevem Etnologu. Kar
bom povedal oprvem, temelji na dolgoletnih razgovorihzN.Županičem samim
(1948 do 1955, ko sem bil pri njem asistent na fakulteti) in deloma s Stankom
Vumikom (1928 do 1932). Kako je sploh prišlo 1921 do ustanovitve Etno-
grafskega inštituta v Narodnem muzeju v Ljubljani in nato 1923 Kraljevega
etnografskega muzeja z Zupaničem kot upravnikom v prvem in direktorjem v
drugem? Ravnatelj Narodnega muzeja Josip Mantuani je imel mnogo smisla
tudi za etnologijo in je uredil v muzeju posebno dvorano s predmeti slovenske
ljudske kulture, ki je dolgo pomenila naš Etnografski muzej. Na samostojen
muzej v tistih prvih letih po Avstriji pač ni bilo mogoče misliti, saj tudi pri-
mernega človeka ni bilo za njegovo vodstvo (najbolj bi bil še primeren Fr.
Kotnik).
Županič je bil od 1908 kustos v Narodnem muzeju v Beogradu in se je s svojo
nadarjenostjo za staro zgodovino in antropologijo, podprto z dobro šolanostjo,-
josvečal tema predmetoma in nameraval postati docent za etnologijo na
jeograjski univerzi. Njegov zmagoviti tekmec pa je bil Jovan Erdeljanovič, ki je
zavzel to mesto. Naj tu povem, da je bil Županič tragična osebnost (Bratko Kreft
mi je nekoč dejal: Ta človek zasluži roman, čeprav ga je poznal le z ene strani),
ker zaradi razmer, v katerih je živel, in svojih nagnjenj ni mogel docela razviti
svojih sposobnosti. Ko je kot Slovenec, ki so mu bili naklonjeni nekateri Srbi
(med njimi najvplivnejši Jovan Cvijič, prim. SBL), prišel v Jugoslovanski odbor
in po vstopu v Narodno radikalno stranko dobil vpliv v Sloveniji, kjer je bil s
svojo srbsko stranko osamljen, je pri beograjskih politikih dosegel ustanovitev
Etnografskega inštituta. Sočasno je bil določen za poverjenika (ministra) za
298
Vilko Novak, Ob oživitvi Etnologa
socialno politiko v zadnji pokrajinski vladi za Slovenijo, vendar tega ni sprejel
zavoljo sočasnega imenovanja za upravnika EI. Še bolj pomembno pa je bilo
imenovanje za ministra brez listnice v vladi N. Pašiča 1922, kar je nehal biti v
maju 1923, ko je postal ravnatelj EM, kar si je tudi izposloval med beograjskim
ministRivanjem.
Županič je bil še do maja 1924 minister "na razpoloženju" (za ministra se je
dal naslavljati še dolgo, in komur to ni šlo z jezika - meni je naslov univerzitetni
profesor pomenil mnogo več - tistemu ni bil naklonjen) in je še 1927. izdajal
volilno glasilo NRS Samouprava, čeprav brez "upa zmage", toda stranki je moral
biti hvaležen. Ker je bil politično odtujen slovenskemu okolju in borec za
jugoslovansko enotnost (obsojen od Avstrije na smrt), je gledal neprijazno na
slovenski "separatizem". Zaradi te druge tragične poteze, ki jo je še krepil njegov
ponos in zavest, da je intelektualno nad drugimi, ni imel prijateljev. Ko mi je v
dolgih samogovorih večkrat tožil: Saj v znanosti nisem ničesar naredil - politika
in ženske so bile krive! - sem mu moral dokazovati nasprotno.
Antropolog in zgodovinar Županič, ki ni imel do slovenskega terena ni-
kakega razmerja, pač ni vedel kaj početi z dvorano predmetov s Kranjskega v
Narodnem muzeju, zato ga je "reševala" politika do 1923. Za restavratorja je
postavil slikarja Maksima Gasparija, ki je šel z njim včasih na teren, predvsem v
Belo krajino pa tudi v Srbijo in Makedonijo. Ko je 1924 Stanko Vumik doktoriral,
je Izidor Cankar prosil Županiča, naj ga sprejme za asistenta. Menim, da je
Županič bolj računal s Cankarjevim političnim vplivom kot pa s potrebo po
asistentu.
Vsaj podpisanemu ni znano, ali je bil ravnatelj zadovoljen z asistentovimi
načrti (prim. Etnolog 1,138 si., in Novak, Raziskovalci, str. 308 si.) in videl v njih
rešitev za prihodnost muzeja. Mogoče mu je celo Vurnik priporočil izdajanje
časopisa, kateremu je sam dal slovenski značaj. Se pojasnilo, da je Županič sam
napisal svojo bio- in bibliografijo za Etnolog I, str. 144 si., in jo dal podpisati
Vurniku, čeprav se je le-ta branil (Vurnikova izjava meni).
Prav tako ni nikjer zapisano, da se je po Vumikovi smrti 1932 prijavil na
njegovo mesto Lojze Golobic, v Zagrebu diplomiran geograf in etnolog (pod B),
čigar diplomsko nalogo je prof. Gavazzi objavil v Zborniku za narodni život i
običaje 28: Porod, svatba, smrt v Semiču v Beli krajini. Oboje sta bila že vzroka,
da gaje Županič odklonil, pa še iz kulturnega uredništva Slovenca je prišel. Tam
je tudi moral ostati do prezgodnje smrti (1934).
Urednici je "uganka": "Zakaj Etnolog?" - Pač zato, ker je Županič prišel iz
Beograda*, kjer so na univerzi stroko imenovali etnologija, čeprav so imeli
Etnografski muzej in tudi Srpski etnografski zbornik, ki gaje urejevaj geograf
Cvijič. Prav tako sta bili v Skopju in Zagrebu katedri za etnologijo. Čeprav je
Županič razlikoval med etnologijo in etnografijo - tako se je predmet imenoval
*Op.ur,:
Kot urednici mi ni šla izpod peresa talco, kot se mi je zdela, poenostavljena trditev (saj
etnologija ni zrasla na srbskih tleh), čeprav mi Županičevi beograjski dnevi, njegova zagledanost
v vse srbsko in obstoj študija etnologije na nekaterih univerzah po tedanji Jugoslaviji niso bili
neznana dejstva.
V mislih sem se spraševala o Županičevi razgledanosti po evropski etnologiji, predvsem po
francoski,vendartemu,brez pravih podatkov v roki, nisem prišla do konca. "Uganko" sem pustila
v izziv kakemu bodočemu "županičologu".
299
Zapiski
uradno v Izpitnem redu filozofske fakultete vsaj do 1928, preden je katedra
začela delovati, mu je vendarle "etnologija" pomenila (kot mnogim drugim)
nekaj širšega, znanstvenoraziskovalni del stroke, ki naj bi mu "etnografija" kot
opisni del le zbirala gradivo. In Županiču je pomenila tudi raziskovanje
nastanka ljudstev, narodov, saj seje s tem ukvarjal. Županiču torej ne gre nikaka
novatorska zasluga z vplivom na poznejšo uveljavitev termina "etnologija", ki
smo ga na naši fakulteti (po njem) uvedli tako v naslovu katedre in oddelka kot
predmeta, prav tako pa tudi v strokovnem pisanju (čeprav ne vsi dosledno).
In prav v zvezi s tem naj nadaljujem označevanje Županičeve strokovne in
duševne razklanosti: ni spremljal strokovne literature (zato se ni brigal za
teoretski razvoj evropske etnologije), ostal je v mejah svoje začetne tematike, zato
se mu je npr. zgodilo, da ga je zaradi članka Der Anten Ursprung und Name
ostro zavrnil češki zgodovinar K. Bouda, Županič pa njega nazaj kot kakega
ničvedneža, nato pa mi je sam potožil, ko je dobil informacije o Boudi, da "ga je
polomil" (gl. Zgodovinski časopis VI-VIII). In še en primer: za razpravo o
Nastrižnem kumstvu sem mu moral kot asistent sam zbrati literaturo in for-
mulirati njena dognanja. In čeprav mu je prof. Kidrič svetoval, kako in iz česa
(svojih dotedanjih spisov) naj sestavlja svoja predavanja na fakulteti za začetek
- tega ni storil. Zato je moral med predavanji polemizirati s tujimi besedili, ki jih
je bral...
Tudi po Vumikovi smrti je Izidor Cankar privedel Županiču kandidata za
novega kustosa, Franca K. Kosa, svojega diplomanta. In še besedo o zadnjem
(XIII) Županičevem letniku Etnologa, ki ga je dal tiskati v Beograd in "je nosil/a/
dolg podnaslov: Glasnik etnografskega društva, etnografskega muzeja in etno-
loškega seminarja na univerzi v Ljubljani", kot navaja urednica na strani 14. To
je bilo seve docela samovoljno, ker je Etnografsko društvo, ki ga je Županič
ustanovil z učiteljem Vekoslavom Bučarjem, obstajalo v resnici le na papirju,
čeprav je bilo mogoče ustanovljeno z dobrim namenom, vendar nista povabila
k sodelovanju menda nikogar od tistih, ki so dotlej kaj objavljali s tega področja.
Resnični izdajatelj časopisa je bil pač le Etnografski muzej in se je Županič pri
tej "razširitvi" pačuštel, saj je bil na njegovo mesto imenovan kot "v.d. ravnatelja
Etnografskega muzeja v Ljubljani" - tako je zapisal na naslovni strani
Narodopisja Slovencev I (1944) dotedanji kustos za arheologijo v Narodnem
muzeju in privatni docent za ta predmet na filozofski fakulteti. "Redakcija in
uprava" Etnologa torej na univerzi ni imela kaj delovati, ker je Ložar začel
pripravljati nov, XIV. letnik, ki je mogel iziti šele 1942. Od sodelavcev Župa-
ničevega Etnologa živi le še podpisani - kot neimenovani prevajalec razprave
Avgusta Pavla Odprta ognjišča v kuhinjah rabskih Slovencev iz madžarščine
(prevedel po maturi 1928 na pobudo prof. Janka Severja, ki je rokopis pokazal
najprej prof. Ramovšu in Nahtigalu in sta mu svetovala Etnolog) v letniku IV,
1931. Od sodelavcev Ložarjevega Etnologa pa smo živi: S. Vilfan, M. Matičetov
in podpisani.
K "Slovenskemu etnografu" pa moram pripomniti, da me je Boris Orel, s
katerim sva se seznanila 1938, naprosil za spis o Slovenskem Porabju 1945, ko
sem bil še na gimnaziji v Soboti, češ da se mudi, ker bo ves letnik posvečen
našemu zamejstvu in bo rabil kot dokumentacija na mirovni konferenci v Parizu.
Na dopisnici z dne 30.1.1946 me sprašuje: "Ali boste do srede marca s člankom
lahko gotovi?". Ker mi že za pisanje naročene brošure o Slovenskem Porabju, ki
bi naj imela isti dokumentarni in propagandni namen, tedanji voditelji
300
Vilko Novak, Ob oživitvi Etnologa
soboškega okraja niso dovolili ne Jožetu Maučecu ne meni, da bi šla za nekaj dni
v Porabje in zbrala nekaj nujnih svežih podatkov zanjo, sva morala pač napisati,
kar sva vedela in znala ter imela v zapiskih na voljo (Slovensko Porabje,
Ljubljana 1945) - tako sem tudi članek (razprava bi ga ne upal imenovati)
Etnografska karakteristika Slovenskega Porabja moral napisati na podlagi prav
skopega lastnega gradiva in enako skope literature. Ko sem bil nato v marcu
1946 na hitro premeščen na gimnazijo v Kranj, kjer sem služboval od decembra
1938 do začetka aprila 1941, sem začel obiskovati Borisa Oria v EM, kjer je bil
tudi že Milko Matičetov kot asistent. Mimogrede naj še povem, da meje Maksim
Gaspari - kot delegat - nekje v drugi polovici 1945 obvestil o personalnem stanju
v EM (prim, njegov dopis ministrstvu v Etnologu I (LII), 1991, str. 12), da meje
omenil ministru Ferdu Kozaku in da me imajo v razvidu za morebitno name-
stitev v EM. Ko sem se v avgustu 1946 z družino preselil v Ljubljano - še vedno
kot profesor v Kranju, kamor sem se še ves september vsak dan vozil z vlakom,
smo se z Orlom in Matičetovim mnogo pogovarjali o rokopisu naslednjega
letnika Etnologa, ki "seje izgubil" nekje na ministrstvu za prosveto, od začetka
1948 - če ne že kaj prej - pa tudi o novem imenu časopisa. Dotedanji Etnolog ni
bil nikaka izjema glede tega, da je moral - zaradi preloma "kulturnega molka
med vojsko" - spremeniti ime. Ali pa je bil edini, zakaj mnoge revije so po vojski
prenehale izhajati, le prejšnji sodelavci Ljubljanskega zvona in Sodobnosti so
začeli izdajati Novi svet.
Zakaj je ta zahteva po spremembi imena prišla šele v začetku 1948 (ali
mogoče konec 1947)? Pač zato, ker tisk izgubljenega rokopisa še ni bil aktualen
in so se za to določeni varuhi šele tedaj prebudili ter "znašli" v čarobnem krogu:
kaj je bil Etnolog, kdo, kdaj itn. Čisto naravno je, da je Orlu - in mogoče sočasno
tudi Matičetovemu - prišlo najprej na misel ime Etnograf, saj smo dotlej vsi
govorili o etnografiji paoetnografih (prim, naslov mojega članka za novi letnik!).
Potem se pa motno spominjam, da je najbrž Orlu prišlo na misel, ko je verjetno
že dobil v roke rusko revijo Sovjetskaja etnograf ija in je dejal: zakaj pa nebi rekli:
Slovenska etnografija? Ampak to zveni kot prevod ruskega, pa malo spreme-
nimo: Slovenski etnograf. - Ne morem reči, daje govoril dobesedno tako, ampak
v tem smislu in to potrjuje tudi M. Matičetov. Prim, k izrazoma tudi Orlovo
pismo Vukanoviču v Etnologu I (LII), str. 23!
Da je bil Slovenski etnograf 1948 prvi izhajajoči strokovni časopis v tedanji
Jugoslaviji, ki je začel po vojski izhajati in da si je kmalu pridobil tudi med-
narodni ugled, za kar so poskrbele mnoge zamenjave s sorodnimi revijami,
kakor tudi korespondenca, izmenjava separatov in osebna srečanja urednikov
in drugih sodelavcev s strokovnjaki po vsej Evropi (npr. 1951 na mednarodnem
kongresu v Stockholmu; 1952 na Dunaju; 1955 v Arnhemu na Nizozemskem;
začele so delovati Alpes Orientales s simpozijem v Ljubljani 1956, v Gradcu 1959
itn.), je res. In to je v veliki meri zasluga tako plemenito zagnanega, široko
razgledanega, prav bančniško (iz te stroke je prišel!) rednega, natančnega in
skrbnega - ob M. Matičetovem drugega - urednika, kot je bil Boris Orel. Drugi
smo mu pomagali po svoji moči. To je bila prijetna, zares velika - "Oriova doba"
(kot sem dejal ob njegovem pogrebu), ki bi bila uresničila v naši stroki še mnogo
velikih načrtov, ko bi mu bi o dano živeti naprej. Malokdo se zaveda, kako je ta
prezgodnja smrt zavria razvoj naše stroke, katere edini tiskani glasnikjebil tedaj
prav Oriov in Matičetovega Slovenski etnograf. Kar sem o vsem tem zapisal v
Časopisu za zgodovino in narodopisje 1977, str. 272, potrjujem in vzdržujem še
301
Zapiski
dandanes. Ker odkrivamo nekatere ne nepomembne podrobnosti iz zgodovine
naše stroke in naših glasil šele zadnji čas - kar ni nepomembno tudi za prihod-
nost, ko bodo prav tako iskali, upajmo, zanamci odgovore na razne neznanke,
kot jih iščemo danes m], naj tu nadaljujem tisto svojo sodbo o naslednjih letih
SE, ki sem jo zapisal v CZN.
Ker smo se ob tako nagli smrti B. Orla vsi sodelavci zavedali, da je končana
neka ustvarjalna doba pri naši reviji in da je mogoče celo ogrožen njen obstoj,
smo se takoj sestali v Inštitutu za slovensko narodopisje pri SAZU - tedaj še ni
bilo kilometrskih naslovov in z njimi zamotanega razmerja med ustanovo in
sodelavci - ter svoj dogovor tudi pismeno oblikovali, da se zastopniki Etno-
grafskega muzeja kot izdajatelja časopisa in preostali zastopnik uredništva.
Inštituta in oddelka za etnologijo na filozofski fakulteti obvezujejo, da je treba
časopis SE nadaljevati s sodelovanjem vseh aktivnih slovenskih strokovnjakov
ter, ko bo imenovan nov ravnatelj EM, sestaviti v skladu s tem dogovorom novo
uredništvo, v katerem bodo zastopane vse tri imenovane ustanove. Po en
primerek pogodbe je dobila vsaka podpisana ustanova, za EM tedanja v.d.
ravnatelja Marija Makarovič.
Ko je bil potem imenovan za ravnatelja EM B. Kuhar - kdaj, na pamet ne vem
in ni pomembno - je sestavil uredniški odbor, ki seje potem stalno menjaval. M.
Matičetov pa je že zbiral gradivo za naslednji letnik, t.i. Orlov zbornik. Koje B.
Kuhar prišel k meni na fakulteto, sem mu povedal, da ne soglašamo z njegovim
načinom "imenovanja" uredniškega odbora, pa je odvrnil, da tisti naš dogovor
njega ne obvezuje. Nato sem mu odpovedal stidelovanje, že napisan začetek
članka o B. Orlu pa sem izročil M. Makarovič, da ga lahko uporabi. O Orlu sem
nato napisal nekiülog v Etnološki pregled 4,1962.
Zaradi neurejenosti v uredništvu SE in vseh razmer v stroki se je Inštitut za
slovensko narodopisje pri SAZU odločil izdajati časopis Traditiones. V njem
smo tisti, ki nismo bili zadovoljni s SE in smo prenehali sodelovati v njem,
objavljali od 1971 svoje raziskave. Na prošnjo glavnega urednika mednarodne
etnološke revije Ethnologia Slavica, ki izhaja po zaslugi vnetega Jana Podolaka
že dvaindvajset let, pa jo naši etnologi tako malo poznajo, sem napisal za njen
II. letnik (1970, str. 287-290) poročilo o prvih dvajsetih letnikih SE. Tako smo
morali vsaj nekateri, ki smo bili tudi v širšem uredniškem odboru tega časopisa,
skrbeti vsaj z nekaj prispevki za navzočnost slovenske stroke, kakor smo morali
za isto navzcičnost skrbeti tudi v glasilu Etnološkega društva Jugoslavije - v
Etnološkem pregledu (od 1959), ki je tudi tako klavrno končal, da niti nisem
prejel vseh letnikov kot nekdanji predsednik dništva in sourednik glasila.
Ta razbitost - pa še pomislimo na ČZN, ki ni znal pritegniti sodelavcev vsaj
za svoje prvotno določeno, severno slovensko območje in že dolgo po krivem
nosi svoj naslov - nam pač ni bila v prid, čeprav je bila do neke mere upravičena.
In kako bo naprej? Sam sem - in gotovo še kdo izmed nas starejših - čustveno
navezan na Etnolog J - XVII, predvsem na prve letnike zaradi Vurnika in svojega
skromnega sodelovanja, ki me je navezalo nanj in na A. Pavla. Prav tako sem
čustveno močno navezan na prvih petnajst letnikov SE, mnogo manj na nekako
prisiljeno sodelovanje pri nekaterih naslednjih letnikih (do 21.-22.), ko drugega
glasila v Sloveniji nismo imeli. Vendar - zopet (tako rekoč tretji) Etnolog? Če
imam pri svojem vstopu v štiriinosemdeseto leto še kaj pravice govoriti o
prihodnosti in posebej o svojem deležu pri njej - moti me to dvojno štetje, pri
čemer se bo marsikdo zmotil pri navajanju revije; kleli bodo bibliografi in končno
302
Vilko Novak, Ob oživitvi Etnologa
- menim, da še ni bilo v Evropi znanstvenega glasila, ki bi s ponovnim
prevzemom prvotnega imena "povzelo" tudi kar dve prejšnji glasili (z različnima
imenoma), začelo pa zagotovo tudi nov značaj novega glasila.** Vem in čutim,
da je najbolje "zbrisati" tudi glede tega iz preteklosti vse, kar je bilo neprijetnega,
nezrelega in začeti nanovo. Ce je pa vam mlajšim prav - bodi, meni bo tudi prav,
saj menim, da citiral več ne bom, če me bo pa še kaj sililo k pisalnemu stroju -
kot me je tole pisanje - vam bom z veseljem ponudil v objavo. Vso srečo!
303
Morda smo res naredili malce nenavaden korak, vendar prem.šl,en, utemeljen ,n, kar zadeva
dvojno štetje, na vidnem mestu natančno pojasnjen - prav zato, da b. ne zbrisal, vsega ,z
preteklosti in ranili čustev katerega izmed "naših starejših". Glasn.k muzeja in stroke -ma svojo
dolgoletno tradicijo, ne glede na različna imena in uredniške koncepte. In to tradicijo smo sešteli
v dvainpetdeset zvezkov.