članki
DR. VELJKO RUS O SOCIALNI DRŽAVI
IN DRUŽBI BLAGINJE
V okviru prireditev ob Dnevu Univerze je na Višji šoli za socialne
delavce v sredo, 5. decembra 1990, potekal razgovor z dr. Veljkom Ru-
som, ki je predstavljal svojo zadnjo knjigo z naslovom SOCIALNA
DRŽAVA IN DRUŽBA BLAGINJE, kije izšla pri založbi Domus.
Dr. Veljko Rus: ^'Najprej bom poskušal nakazati nekaj vidikov, ki jih
smatram za relevantne pri oblikovanju socialne politike. Začel bom s kultu-
rološkim vidikom ali z vrednostno orientacijo, ki bi naj bila osnova za obli-
kovanje osnovnih vrednot ali vrednostne usmerjenosti socialne politike.
Nato bom govoril o sociološkem pristopu, o odnosu med sociologijo in so-
cialno politiko, ker se mi zdi, da sociologija pravzaprav opredeljuje funkcije
socialne politike. Kot tretjega bom navedel politološki vidik, ki bi naj opre-
delil institucionalni sistem, v katerega se socialna politika umešča, oz. sis-
tem socialne politike, ki bi naj bil nosilec kontinuitete socialnega dela in
učinkovite redizacije socialne politike. Lahko bi govorili še o četrtem, torej
o ekonomskem vidiku, ki pa je tako ali tako pretirano poudaijen. Menim, da
je ta trenutek v tem prostoru to manj važen vidik socialne politike.
Kulturološki vidik. Sedanji čas me zelo spominja na konec druge
svetovne vojne, ko se je naša takratna oblast obnašala, kot da je v letu nič,
kot da se pred tem ni nič dogajalo. Če hočemo graditi neko vrednostno orien-
tacijo na področju socialne politike, moramo izhajati iz kritične analize prej-
šnje dobe. Zakaj? V tem kritičnem odnosu do preteklosti je vir kontinuitete
in diskontinuitete hkrati. Zaradi tega posvečam v svoji knjigi precej prostora
negativni in pozitivni utopiji prejšnje družbe in tudi socialni politiki, kakor
se je takrat izoblikovala. Moja osnovna teza je, da je t.i. "negativna utopija"
nekaj, kar je v socialističnih gibanjih in v socialističnih sistemih skupnega.
Skupna obema pa je t.i. negativna utopija, ki se nanaša na zahtevo po
ukinitvi razrednih neenakosti oz. socialnih privilegijev. V kolikor je bil tudi
marksizem kot ideologija usmerjen v ukinjanje razrednih privilegijev, je bil
po mojem mišljenju smotern sistem. Menim, da bi država tudi v postsoci-
6	M. Poštrak	Soc Delo 30, 1991, 1-2
alističnih družbah morala biti usmerjena v zmanjševanje ali omejevanje so-
cialnih privilegijev. Vendar je to potem prej problem pravičnosti in
nepravičnosti, kot pa problem enakosti in neenakosti. In tu prihaja do neke
fundamentale korekcije prejšnjega koncepta socialne enakosti kot neke
"neomejene vrednote", kot vrednote, ki je nikoli ni bilo dovolj.
Boj proti monopolom na področju ekonomske dejavnosti, ali pa proti
privilegijem na področju socialne dejavnosti, absolutno ni v nasprotju z lib-
eralnimi vrednotami, ampak je pogoj za procese liberalizacije t.i. socialis-
tičnih konceptov. Seveda je omenjeni socialistični koncept ukinjanja razred-
nih neenakosti manj perspektiven, saj vsebuje elemente kolektivne enakosti,
ki jih najbrž v postsocialistični družbi ne bomo več zagovarjali. Prvič, šlo je
namreč za izenačevanje razredov, kolektivitet, ne pa za individualno izenače-
vanje, torej za izenačevanje ljudi. Drugič, negativen element je bil tudi v
tem, da je bil poudarek na končni enakosti, ne pa na izhodiščni; težilo se je
k temu, da bi bili vsi čimbolj enaki v uživanju socialnih dobrobiti, ne pa da
bi bili vsi čimbolj enaki v štartni osnovi. Manj se je poudarjal liberalni
koncept enakih možnosti, kot se je poudarjala enakost rezultatov. Kot vemo,
je koncept enakih možnosti koncept, ki ga zagovarjajo socialdemokratske
stranke. Sicer pa lahko rečemo, da je ta koncept sprejet kot splošno veljavni
socialni regulativ v vseh razvitih industrijskih družbah. Tretjič, tisto, kar je
po mojem tudi treba kritično obravnavati v polpreteklem konceptu enakosti
kot osnovne kategorije v socialni politiki, je t.i. "pozitivna utopija". Ta je
bila vezana na geslo "vsakemu po njegovih potrebah". Ta t.i. komunistični
koncept je seveda utopičen in v bistvu absurden, saj predpostavlja neome-
jeno lx)gastvo ali pa zelo omejene potrebe prebivalstva. Zanimivo je, da je
tudi Engels govoril o tem, da je socializem popolnoma normalen in
predvidljiv socialni sistem, dokler ima za cilj odpravo razrednih privilegijev,
medtem ko sta oba, Marx in Engels, govorjenje o ustvarjanju neke družbe
popolne enakosti v smislu, da bodo vsi dobivali po potrebah, smatrala kot
nevarno utopijo. Od takih utopij se moramo torej posloviti.
Kot orientacijo za prihodnost pa jemljem predvsem Rawlsovo knjigo, ki
ima naslov The Theory Of Justice, in ki je resda izšla že pred dvajsetimi leti,
vendar se še vedno intenzivno obravnava v politoloških, socioloških in
ekonomskih krogih na Zahodu. To je teorija, ki poskuša koncipirati socialni
sistem, ki temelji na pojmu pravičnosti, ne pa na pojmu enakosti. Točneje,
na pojmu pravične enakosti in pravične neenakosti. Gre za to, da ne težimo
k maksimalni enakosti, ampak k optimalni enakosti. Maksimalna je tista,
ki so jo skušali uveljaviti socialistični režimi, optimalna enakost pa je tista,
ki je koncipirana kot pravična. Kaj je pravična enakost in kaj nepravična, je
odprto vprašanje, na katerega vsaka dmžba drugače odgovarja. Vsekakor sta
zanimiva vsaj dva koncepta t.i. "pravične enakosti oz. neenakosti":
Soc Delo 30, 1991, 1-2 Dr. Veljko Rus o socialni državi	7
1.	Rawls npr. meni, da je vsaka ekonomska neenakost pravična oz.
upravičena toliko časa, dokler ta ne ogroža standarda oz. statusa najnižjega
sloja v družbi. Ekonomska ali socialna neenakost lahko raste toliko časa,
dokler koristi tudi najnižjim slojem. Čim pa neenakost škoduje tem slojem,
postaja po njegovem konceptu nepravična. To je torej zelo fleksibilen
model, ki omogoča zelo fleksibilno regulacijo socialne politike.
2.	Potem so tu še koncepti, ki so jih razvili posünarksisti, ki jih ne za-
nima več bogatenje ljudi, pač pa le zaščita spodnjih slojev. Osnovni prob-
lem socialne politike je, da preprečuje marginalizacijo posameznikov, slo-
jev, generacij ali celih regij. Menim, da je generacijska neenakost v tem
trenutku najlwlj problematična. Pri tem ne mislim samo na pravice otrok,
ampak predvsem na vse večje probleme izobraževanja in zaposlovanja mla-
dine. Sicer pa je cilj postmarksistično zasnovane socialne politike v tem, da
naj bi bila socialna politika tako razvita oz. tako organizirana, da nihče niti
kot posameznik niti kot pripadnik sloja ali generacije ne bi bil potisnjen na
družbeno obrobje.
Sociološki pristop se ukvarja predvsem s funkcijo socialne politike.
Kaj je funkcija socialne politike? Odgovor na to vprašanje moramo iskati v
analizi učinkov socialne politike na socialno strukturo. Naš osnovni prob-
lem ni izenačevanje ljudi ali slojev, niti kolektivna niti individualna
enakost, ampak omejevanje privilegijev in preprečevanje marginalizacije.
Seveda je vprašanje, če lalüco z obojim opravimo hkrati.
Družbeno strukturo lahko gledamo z dveh vidikov. Lahko govorimo o
t.i. privilegiranih ali eksploatatorskih razredih po eni, in o depr evili giranih
oz. eksploatiranih razredih po drugi strani. To je marksistični pogled na
družbeno strukturo. V tem primeru je v ospredju problem socialnih privile-
gijev.
V nemarksističnih teorijah družbene stratifikacije po navadi govorimo o
prispevku oz. kontribuciji ter o prejemku ali retribuciji. S tega vidika dobi-
mo naslednje štiri skupine: a) skupine, ki veliko dajo družbi in veliko od nje
dobijo; b) tiste, ki malo dajejo in veliko dobijo; c) tiste, ki veliko dajejo ii;
malo dobijo; d) skupine, ki malo dajo in malo dobijo.
Poglejmo tabelo:
8
M. Poštrak
Soc Delo 30, 1991, 1-2
Skupina (a) ni privilegirana, kljub temu, da je premožna,
ker je veliko dala in veliko dobila, ker je to rezultat prispevkov, ki jih daje
družbi. Tu je problem marksizma, ki tфa v isti koš skupino (a) in skupino
(b), torej vse premožne sloje, ne glede na to, ali so "upravičeno" premožni
ali ne, na drugi strani pa trpa v isti koš skupini (c) in (d), torej
depriviligirane in marginalizirane. Problem socialističnih družb je v tem, da
so razlikovale ljudi le glede na retribucijo, glede na to, koliko so imeli:
Tako so jemale enim in drugim, zaslužnim in privilegiranim, tistim, ki jim
je pripadalo več in tistim, ki jim ni. To je bil problem celotne socialne
regulacije v socialističnih družbah. Mi sociologi menimo, da bi morala biti
socialna politika usmeijena v demarginalizacijo kot tudi v deprivilegizacijo.
Seveda sta to dve različni funkciji namenjeni dvema različnima družbenima
skupinama. Vprašanje paje, kako izpeljati demarginalizacijo?
Claus Offe meni, da je mogoče demarginalizirati tako, da se dohodki
popolnoma ločijo od dela oz. kontribucija od retribucije. Pri marginalnih
skupinah se ne bi smeli ukvarjati z vprašanjem, kaj te skupine prispevajo,
temveč bi morali striktno vztrajati na stališču, da revščine ne moremo do-
pustiti. Szusza Ferge iz Madžarske pa meni, da moramo problem demargi-
nalizacije reševati radikalneje, in sicer s tem, da ustvarjamo bolj dostopne
zaposlitve, ki ljudem omogočajo dostop do dohodka in hkrati dovolj
kvalitetne, ki zagotavljajo, da se od dohodka da preživeti. Ameriški sociologi
navajajo, da je v Ameriki ogromno tako preprostih delovnih mest, ki so
tako slabo plačana, da ljudje ne morejo preživeti. Kakšna bo razrešitev teh
težav? Verjetno bodo ekonomisti rekli: raje gremo na to, da trg oblikuje delo
in regulira delitev dela, kot pa da si država zdaj izmišlja nova delovna mesta.
Moje mnenje paje, da gremo na uvajanje t.i. osnovnega državljanskega do-
hodka, ki ga zagovarja vse večje število ekonomistov. Zanimivo, da za to
idejo v Sloveniji še nisem dobil podpore, ne med sociologi, ne med polito-
logi itd., sem jo pa dobil pri nekaterih ekonomistih. Z ODD se namreč ne
rešujejo samo socialni problemi, ampak se ureja vrsta ekonomskih vprašanj.
Soc Delo 30, 1991, 1-2 Dr. Veljko Rus o socialni državi	9
Državna regulativa ekonomije, ki je dostikrat okorna, škodljiva in preveč in-
tervencijska, se s tem na nek način umika, saj se z ODD reši veliko vprašanj
socialne politike, s tem ko je vzpostavljena socialna mreža. Pri uvajanju
ODD se moramo izogniti dvema skrajnostima: a) zelo nizkemu ODD, ki
ljudem pravzaprav ne pomaga v stiski, in b) zelo visokemu, ki bi bil tako
zahteven, da bi povzročil revolto davkoplačevalcev. Ene in druge skrajnosti
se lahko izognemo na več načinov. Eden od njih je ta, da postopoma zvišu-
jemo ODD. Skoraj vse programe reduciramo na ta ODD. Za socialno admi-
nistriranje pa potem ostane urejanje posebnih zadev, ki se nanašajo na inva-
lidnine, bolezni, smrt, itd. Ti programi ostanejo, a tudi ti že upoštevajo
ODD. Če nekdo dobi recimo tri tisoč din ODD, se to upošteva pri osebnem
dohodku. Z uvedbo ODD bi se bistveno skrčilo in poenostavilo ti. socialno
administriranje. ODD je manjši kot minimalni dohodek; ker je manjši, tudi
ne stimulira nezaposlenosti, hkrati pa vendarle rešuje probleme teh ljudi na
dovolj časten način, ker jim ni treba, kot se reče, prositi za podporo.
Politološki vidik se nanaša na politični sistem oz. na institucioalni
sistem, v katerem se socialna politika uveljavlja in reproducira. Osnovni
problem, ki ga s tega vidika obravnavam, je tudi izražen v naslovu moje
knjige: Socialna država in družba blaginje. Menim, da je nesmiselno govo-
riti o državi blaginje ali pa o socialni družbi, kot je nesmisehio, če bi govo-
rili o "civilni državi" ali o "pravni družbi". Družba nima instrumentov za
pravno urejanje družbenega življenja. Niti nima država mehanizmov, ki bi
spodbujali spontano družbeno življenje. Če hočemo ljudem zagotavljati so-
cialno varnost, jo lahko zagotovi le država in ne družba. Vemo, da je država
ustanovljena zato, da varuje svoje člane, državljane. Ko pa govorimo o soci-
alni blaginji oz. o kvaliteti življenja - ali še več - o sreči, je jasno, da zanjo
lahko skrbijo državljani sami. Po tradicionalnem paternalističnem konceptu
socialne politike naj bi država skrbela za socialno blaginjo svojih državlja-
nov. Liberalno usmeijeni sociologi si ne želijo sistema "organizirane sreče",
ampak menijo, da naj bi se ljudje sami med seboj osrečevali in to na privat-
ni ter prostovoljni osnovi.
V zadnjem poglavju svoje knjige obravnavam posledice, ki nastanejo
tedaj, če socialna država prodira v področje družbe blaginje. Govorim tudi o
destruktivni funkciji države, če le-ta poskuša namesto zasebne, prostovoljne
solidarnosti uveljavljati nasilno solidarnost, kar se kaže tudi v rušenju pri-
marnih skupin.
Kakšna naj bi torej bila "socialna država"? V osnutku nove slovenske us-
tave se definira Slovenija kot pravna in socialna država, kar pa v nadaljnem
tekstu ni zadosti upoštevano. Z izhodiščnim načelom se süinjam, saj temelji
na tistih dveh vrednotah, ki sta Nemčiji omogočili stabilno in relativno
učinkovito regulacijo socialnih procesov. Dejansko je bil s tem, ko so se
10	M. Poštrak	Soc Delo 30, 1991, 1-2
socialdemokrati zavzemali za socialno državo, konservativci pa za pravno
državo, dosežen kompromis: za konservativne krščanske demokrate je bila
socialna država maksimum možne socializacije klasičnega kapitalizma, za
socialdemokrate je bil to minimum, od katerega se gre naprej. Socialna
država je bila nekakšna stična točka med enimi in drugimi in osnova trajnega
političnega kompromisa. Pojem pravna država so Nemci poudarjali zaradi
tega, da ne bi bilo kakršnekoli asociacije na Hitlerjevo socialno dr^vo, ki je
bila kot socialna izredno razvita, ki pa seveda ni bila pravna država.
Omogočala je maksimalno socialno varnost in minimalno politično varnost.
Na sintezi pravne in socialne države nastaja kvalitativno nova država. Po eni
strani odmirajo nekatere stare funkcije države, po drugi pa se krepijo nekatere
nove funkcije države. Lahko bi rekli, da gre za resnično metamorfozo države.
Tisto, kar danes zamerim DEMOSu je, da govori o državi na star način, saj
poudarja oblast, vlado, itd. Gre za obujanje stare države tipa Ancien Regime.
Modema država ni oblastniška politična država, ampak je predvsem sistem
javne uprave, v katero spada socialna politika. Če pa se krepi admi-
nistrativna država in slabi socialna, potem imamo opraviti z nazadnjaško
politiko.
Po mojem prepričanju se sedaj preveč grozi z ekonomskimi sankcijami.
Grozi se z izgubo delovnega mesta, s padcem standarda itd. Takšna politika
je kontraproduktivna, saj strah hromi ljudi. Družboslovci poudarjajo nasprot-
no: varnost pri delu, pri naložbah, itd. Jaz se sicer zavzemam za varnost dela,
ne pa za varnost delovnega mesta, sicer začne socialna politika blokirati eko-
nomsko. Socialna politika je lahko močno razvita, vendar mora biti funkcio-
nalna, ne sme biti antiproduktivna.
Naj na koncu opozorim na odnos med sociologijo-socialno politiko in
socialnim delom. Sociologi zadnje čase pogosto razpravljajo o "smrti socio-
logije". Zdi se, kot da sociologija ne more prestopiti prek univerzitetnih zi-
dov v družbo. Se vedno je v bistvu analitično-deskriptivna veda, ki daje sicer
boljše deskriptivne analize kot ekonomija. Njen pristop je bolj kompleksen,
kot pri drugih družbenih vedah. Vendar je podobna zdravniku, ki zna dati di-
agnozo, terapije pa ne. S tega vidika bi - po mojem - sociologija še potre-
bovala socialno politiko in socialno delo, ki sta njeni naravni področji
praktičnega udejstvovanja. Razmerje med sociologijo in socialnim delom bi
lahko opredelili tudi takole: sociologi naj analizirajo in tudi sugerirajo
določene ukrepe, ki so v zvezi z učinki socialne politike na socilano stratifi-
kacijo in na socialno mobilnost. Socialna politika namreč vse bolj vpliva na
socialno stratifikacijo. Socialno stratifikacijo v tem primeru smatramo za
odvisno variablo.
Nekateri skandinavski avtorji menijo, de je danes v skandinavskih
državah socialna politika tista, ki v večji meri kroji socialno stratifikacijo
Soc Delo 30, 1991, 1-2 Dr. Veljko Rus o socialni državi	11
kot ekonomija in politika skupaj. Seveda lahko socialno stratifikacijo
obravnavamo kot neodvisno variablo. S tem v zvezi menijo nekateri socio-
logi, da sta tako ekonomija kot socialna politika determinirani z obstoječo
socialno strukturo družbe. Ne glede na ideologijo sta obe zgolj instrument
reprodukcije obstoječe socialne stratifikacije."
Pripravil Milko Poštrak