169
»Grande Trio!«
sppe vem dobro, kdaj da je bilo — ali bolj na jesen, ^HjP ali še po leti. Toda toliko vem, da je bilo; saj sicer ne bi bili naslikali. In to naj tudi vam zadostuje. Ali sedaj moram povedati, kaj je bilo. »Grande Trio!« Ali sedaj veste? Nifi ne veste, kakor jaz nisem vedel, dokler nisem videl. Videl sem pa tako-le:
Takrat torej, ko je to bilo, prišli so v našo vas trije — mož, žena in deček. Kaj so bili, ne vem. Ljudje so rekli, da so bili cigani. Ali Ijudje se včasih tudi mo-tijo. Ti trije so hodili po vasi. Zadej oČe in mati, spredaj pa deček. Ta deček je imel na prsih in na hrbtu velik papir, rdeč kakor škrlat. Na njem pa je bilo zapisano z zlatimi črkami: »Grande Trio!« Ker je bilo v naši vasi Že mnogo Ijudij iz one dobe. ko otroci še niso ho-dili v šolo — ali ne zato, ker so bili leni, marveč zato, ker še nobene šole ni bilo pri nas, — zato torej niso znali brati. Tem je pornagal defiek s tem, da je kričal po vasi na vae grlo : »Grande Trio! Ljudje dragi, Grande Trio, drevi na Ravnikovem skednju!« Ljudje so gle-dali in poslušali, otroci seveda najbolj.
Zvečer je tišcalo vse na Ravnikov skedenj v ko-medijo: zakaj nihče ni vedel, zakaj se prav za prav pojde. be oče Havnik, ki je posodil skedenj, ni vedel zvedavim ljudem povedati druzega, kakor to, da bode taka re<5, kakor je še niso doživeii, tudi stari ljudje ne-— Zato pričakuje vse, kaj bo. Vsak preriva in odriva s komolci. da bi bolje videl. Otroci so se vgnezdili po senu in slami; kjer je kaj prostora, povsodi kuka nekaj glav v skedenj.
Sedaj pride zopet deček z onim rdečim plaa^em in zlatimi drkami. Za njim očo in mati. Ta dva sedeta k mizi. Mati vzame iz zelenkaste vreče kitaro, oče na-stavi na usta klarinet, dečck se pa vstopi za mizo. Tedaj o<5e zapiska, inati zabrenka na strune, deček pa začne peti. Piskali, peli in brenkali so, da je vae ekozi ušesa letelo. Nekaj časa so Ijudje gledali in poslušali, ali kmalu so se začeli poizgubljati in nazadnje je bil »Grande Trio« sam. — Poslušalci so pa Bodili tako, da  Kojčeva  har-
170
monika bolje poje in da ima Pikonova Marjeta lepši glas kot ta deček.
Ljudje so naglo pozabili »Grande Trioa, toda ne tako pa otroii. Zlasti Ravnikova Jožek in Malka nista pozabila. Drugi dan sta takoj hotela igrati »Grande Trio«. Na vrtu Bta prevrnila stolčke. Tcga nista storila zato, da bi se kjžje sedelo. ampak zato, da je bilo videti bolj imenitno. Malka je vzela staro kitaro, na katero je menda pred davnim fiasom nekdo brenkal. Na njo je nategnila
dve vrvici — mesto strune. Mali Jožko je pa privezal na ravnilo palčico. Ta je bila njegov klarinet. Potem sta prifiela piskati in peti, da je bilo kaj. Toda tega nista pomislila, da d -v a ne moreta narediti »t r i o«. Za »trio« je treba treh. To je bržkone bolje vedel Kavnikov Nivaš. Morebiti je tudi glcdal in poelušal slavni »Grande Trio«. Kdo ve za vse pasje muhe? Komaj sta začela gosti, priteče Nivaš ter sede med nju. Prav drobno pogleda, dvigne glavo, da se rmi povesijo dolga ušesa, odpre gobfiek in začne cviliti. čimbolj sta pela in vpila Jožek in Malka, bolj je dvigal glas tudi Nivaš. To jima je bilo všeč.
171                                     ^
Drugi dan so vedeli vsi otroci v šoli, da znajo Jožek, Malka in Nivaš narediti »Grande Trio«. Po šoli je vBe pridrlo k Ravniku, da bi videli to novost. Spra-vili so se v senco sredi vrta. Trio je bil v sredi, krog njega v travi je pa kar mrgolelo otrok. Trio prične. Nivaš, kateremu je bilo piskanje silno neprijetno, je cvilil in cviltl, da mu je sapa pohajala. Otroci so se smejali in kričali in uganjaii tak vrišč, da se je raz-legalo po dobravah. Niso se menili za drugo, kakor za trio. Zato niso zapazili Ravnikovega očeta, ki so prisli s Šibo nad nje. »Ali gresto iz trave?« zavpili so jezno nad otroki. Kakor bi odrezal utihnil je »trio«. otroci so jo pa pocedili po vrtu na vse vetrove. Vsak je šel, kar je mogel, da bi utekel leskovki. »Šeenkrat!« zažugali so domačima — in s tem »še enkrat« je bil končan vaški in otroški »Grande Trio«.                        A. S. Basnigoj.