698      MUDr. Emanuel Semerad : Vzpominka na Lublanskou pout Čecho r. I 887.
ulic in trgov. Tukaj so se kristijani neprestano proganjali; Trst je imel od Neronovega do Dijoklecijanovega vladanja več mučenikov, nego-li Oglej, Koper in Pulj.                                                                                  L. Ž vab.
(Konec prihodnjič.)
Vzpominka na Lublanskou pout' Čechu r. 1887.
]Xc.a dušinko!  vzpommaš-li na tu cestu na tu krasnou, jejiž stopy neuhasnou v mysli me co živ ja budu! ? Na tu cestu do Slovenska do Lublane — srdce jeho ~ do Lublanž bile", mile" kdež nas bratfi  roztomile pojali ve svoji naruč pohostinne upfimnosti! Zda vzpomindš, zda zaletaš v čarokrasne" kraje Bledu, na ta lista plna medu jimiž k lidu buh zde  mluvi! Na jezera kristal modry na  ostruvek s  kosteličkem na prani jež se zvonečkem vyzvonit chtel každ '   sobe v te"to blahe" — krdsne  dobe! Vidim jeste pred  zrakoma strmy hrad na štihle skdle Postojenske hruzne divy rozboufene morske nivy, vrchy jež se s nebem snoubi ledovec jimž skrdne vroubi beloskvouci snehy večne"! Sveta krdsy nekonečne kterež ličit  nedovedem smr telni ni barvou,  slo vem rdjem ale prostč zovem! Taka zeme, takd. mati muze vlasti   vycbovati Preširny i Kopitary netfeba ji skrblit dary. K teto zemi — dralie   vlasti — —  nemnoho jichž na oblasti — ldskou vfe to pleme rodne, že jicb. city neubodne
jen kdo videl chrabre braty
z hlučnych m§st i tiche chaty
kterak brdni prdva   svatd    —
ideu jak Slavskou živi!
Obraz byl to veru tklivy
kterak speli bez oddechu
k uvitani bratfi Cecbu !
Ani hora nebetyčn.i
kroky jejich  nestavila
ani noc ni chnuira čer na
zdmer jejich nezfitila.
Prapory na hordch  vlaly
u večer pak ohnš zplaly
na dtikaz te ldsky vrouci
bratrsk^ a  nehynouci,
k ter a oba kmeny poji
ve po s vat nem  rodne" m boji!
Laska ta n e c h t' v ž d y 11 a s v z p r u ž i
zapuzuje mdlobu časnou,
pak t y o h n e n e p o h a s 11 o u
z e slov n a š i c h b u d o u s k u t k y!
Tfimejme jen svornč, dutky
na škudce i na   sousedy
jež vysilaj'  svoje hledy
na nas i na všechny Slavy
jimž by radi srubli hlavy !
Videl jsem pak v každem retu byt'  i nerek o banketu stražcove že jejich viry pravy opak davnych bratri ze stoleti  devateho, statnvmi jsou   bohatyry na jichž štite:   »vlast« je psana! Cest  a chvala budiž vzdana aspon zde na tomto miste p i o 11 e r u m p r a v 6 1 d s ky apostol 11 m Slove n i e ! Slovenske že srdce žije
Listek.
O99
od Trebiže po  Adrii tam kde Drživa se  Savinou jedine" jest jejich vinou! V Kranj sku knez, to »hetman« jesti ma ter štinou j en ž lid p esti ! K slzam byl tu mnohy dojat
LISTEK.
Pregovori, prilike in reki. Nabral Fran Kocbek. V Ljubljani 1887. Izdal in založil Anton IVstcnjak. Natisnila Klein & Kovač. M. 8°. Str- 95. Cena 50 novč., s poštnino vred 55 novč.
Da je narodno blago v najširšem pomenu besede najdragocenejši duševni zaklad, v_ kojem se zrcale vse narodove vrline in napake, v obče vsa individuvalnost narodova, to je jasno in ne treba še posebe poudarjati. Za ves narodni, recimo moderni razvoj ne nič važnejšega, nego ravno preiskati in spoznati vse narodne strani, kajti ako se hoče narod vspešno razvijati v svojih posebnostih, v svojem značaji, morajo ravno te narodne strani biti steber vseh institucij, ki si jih ustanavlja narod za svoje potrebe. Narodni pregovori, ki so samo" mali del narodnega blaga, so takorekoč sad bogatih izkušenj, v kojih je vzrasel ter se v njih odgojil narod; oni so spoznanje resnic, do kojih je prišel narod v svojem vsakdanjem umovanji, v takozvanem praktičnem življenji. Ker so torej narodni pregovori neka šola modrosti, ki nas uči, kako je kratko in jedernato izražati splošne resnice, da delujo tem siloviteje, in ker so vzeti iz bogote mečte, zato se nam razodevajo v bujnih alegorijah, ki_ so ravno značaj na osebitost vseh narodnih pregovorov. Iz tega vidimo, kolike imenitosti so pregovori in kako je želeti, da jih zbiramo in podamo zbrane vsemu narodu, zlasti mladini, da se uči iž njih narodni modrosti.
Delujoča moč narodnih pregovorov ne da se nikakor tajiti. Govornik jih upotreb-Ijuje o^ vsaki le mogoči priliki, kadar hoče poseben vtisek napraviti na svoje poslušalce ter jih tako s tajinstveno močjo, ki je skrita v njih, hoče uveriti in okrepiti v kaki resnici. In to doseza i zlahka, saj je ravno v pregovorih razlita vsa mečta, in ker ravno delujo najlože na mečto, zato je i naravno, da govornik ž njimi pridobiva, očaruje in osvaja si srca poslušalcev. Drugi upotrebljujo pregovore v kritikah in polemikah, v kojih, kadar ne moči podpreti kake resnice z novimi dokazili, sezajo radi po pregovorih, ki so uže san-kcijonovali take resnice. Se češče slišimo pregovore v vsakdanjih pogovorih, v kojih se skuša narod. V tem tekmovanji bistroumja zmaguje tisti, ki zna več pregovorov, in to je tisti, kdor natančneje poznaje resnice,  do kojih je prišla vsakdanja izkušnja.
Predaleč bi zašli, ako bi hoteli obširneje govoriti o pregovorih v obče, kajti nam je izveščati samo o zbirki pregovorov, ki je prva izšla v Slovencih, ter nam je izreči o nji svojo nepristransko sodbo.
Odkar so i Slovenci spoznali važnost tradicijonalne književnosti po bogatih in ne dosežnih zbirkah Vuka Stefanoviča Karadžiča, nabirali so pri nas razumniki narodno blago brez zistema ter je razglašali v perijodičnih časnikih. Le malokdo, kakor n. pr. Matija Kračmanov, potrudil se je toliko in tudi toliko žrtvoval, da bi nam podal celo zbirko. S'ovenski pregovori so tedaj raztreseni po raznih časnikih slovenskih. Zdaj je prišel čas, da nam zbere vse te pregovore pridna roka, mnogokaj doda in kritično uredi.   In to je
a tu teprv citil v hrudi,
co se v každe"m Cechu budi
v každčm vernem Slovanu!
Ba tu mohl každy  znati vlast jak dlužno   milovati Kranj sky raj — a bratry S ve!
MUDr. Emanuel Semerad.
t