tRuif Perovttevi V začetku šolskega leta si prišla k nam. Veselih lic, smehljajočega obraza si stopila med nas, pa smo videli skrito solzo v Tvojih očeh in tajno bol Tvojega srca. Ko smo si prožili roke v pozdrav, je bilo v naših srcih že več kot tovarištvo — poznali smo Tvojo bolezen, slutili, da Te čaka veliko veliko trpljenje. Redko, prav redko sprejemamo tovariša s takimi čustvi, kot smo Tebe, — prisrčno in žalostno. Minul je mesec — dva. Vedno bolj smo spoznavali Tvojo blago, dobro dušo, Tvojo tovariško prisrčnost, Tvojo ljubezen do najmanjših, izročenih Tvoji vzgoji in varstvu! Živela si z njimi kot mati z otroki in nisi zamudila nobene prilike, da bi jih ne razveselila. — Miklavževo. Žarečih lic so malčki občudovali sladke Miklavževe dobrote, žarečih lic in s solzami v očeh si stala med njimi in uživala veselje in hvaležnost, ki so Ti z njimi srca malih povračevala dobroto Tvojega srca. Božič — božičnica! Usmiljenje in ljubezen sta zveneli iz Tvojih besed: »Moji so najmanjši, najteže prihajajo v šolo, če jih zebe, toliko revčkov imam, oddelite mojemu razredu malo več!« Januar. — Kako je z njo? — »Dobro se drži!« ... Vesela smchljajočega obraza si ho dila med nami, pa smo nedeljo za nedcljo videli teči solze po Tvojih licib, ko si za zdravje in pomoč prosila Njega, ki vodi našo življenjsko pot. Kako je z njo? — »Brez pomoči. — Ona še ne ve! Držimo jo duševno, dokler gre!« Februar — odmor »Ruža, kaj Ti je?« — »Prosim, vode!« — »Izvoli, saj Ti bo bolje!« — »Če bi umrla zdaj, niti šopka rož ne bi bilo, pa malo cvctic mi boste že preskrbeli, kajne?« Smeh in solze v Tvojih očeh — predobro smo Te razumeli. — Dan za dnem v odmorih: Vode, vode ... »Danes mi je malo bolje, morda bom pa zdaj na pomlad ozdravela!« In v isti sapi: »Rada bi umrla kot aktivna učiteljica, da bi mi otroci zapeli pri pogrebu.« Sredi februarja. Med uro: »Po vo<V) moram, ne morem več govoriti. — Na dopust bom morala.« — Saj Ti bo spet bolje! — Nisi odgovorila, a v Tvojem pogledu smo brali, natančno brali: »Kaj ste res tako trdosrčni, ne vidite, ne čutite, kako sem bolna, ne verjamete, da ne morem več — ne morem več!« O Ruža, dobro smo vedeli, predobro; nismo Ti hoteli priznati. Trepetali smo pred tem trenutkom, zdaj je prišel, prišel z vso svojo resnostjo in krutostjo, ko Te je zrušil brez moči. Nekaj dni preden Te je avto odpeljal iz Smarja v Tvoje ljubljene Žiče, smo govorili s Teboj. Misli so Ti begale okrog najrazličnejših stvari, ne Ti — ne mi, nihče ni omenil Tvojega trpljenja. Pa kar naenkrat je zatrepetalo na Tvojih ustnih: »Bog mi daj hitro prestati!« — In potem si šla. Si čutila naša srca, ki so z grozo sprejemala vesti —: Vsak dan hujše, neznosno je njeno trpljenje! Sredi cvetočega maja je prišla brzojavka: Ruža je dotrpela. — Spogledali smo se, nihčc ni spregovoril besede, srca vseh so govorila enako: Rešena je, revica! In čeprav Ti nihče izmed nas ni želel daljšega trpljenja, nam je bilo neizmerno hudo, — hudo, da ne boš nikdar več stopila med nas, nepojmljivo, da Te v resnici ni več. * Radi oddaljenosti Te otroci naše šole niso mogli spremiti na zadnji poti, a Bog Ti je izpolnil že prej izrečene želje: Zapela Ti je šolska mladina s čistimi, nežnimi glasovi Tvojega domačega kraja, angel božji Ti je z:i tisnil oči v mesecu bujno duhtečega majniškega cvetja, da smo Te lahko obsipali z njim — sonce Ti je posijalo v slovo, preden Te je zagrnila domača gruda. A v naših srcihV — Ruža, Ruža, naša srca objema trda bolečina ... Razsulo se jc Tvoj>blago srce; kje tovarištvo najdemo enako? Bolne duše, težka srca nam polni grenko spo znanje: »Ru/e, mile Ruže — ni je več!« Šmarsko učiteljstvo.