Dihi maja.
Diha, diha . . .
Diha, diha sapica čez zeleno plan; cvetke se ji klanjajo, s cašami pozvanjajo tiho ji: cin, cin, kot da izprehajala s krili bi šumečimi se kraljica sred dobrav med šumenjem bilk in trav z biseri blestečimi ...
Tiho, skrivno diha maj! . .. Kamor dihne, vse vscvete, kamor pride, zlata vrata Vesni mladi on odpre . . .
—*s   98   •«—
Starčeva pesem.
Zahrepenela je zemlja po cvetju, zahrepenela po radostnih dneh; vstala priroda v cvetočem je krilu, radost v vsakterih zbudila očeh.
Prišla nenadoma deva je Vesna
sem čez visoke, snežene gore;
s cvetjem na glavi in s smehom na ustnih
šla je skoz naše vasi in polje.
In razdelila je svoje darove: s cvetjem odela je polje in gaj, radošt in smeh zapustila je onim, ki jim življenja precvita še maj.
Ah, in ta meni je večno odcvetel, mrtve in strte so nade srca . . . Takrat v življenje se novo zbudijo, ko me kraljestvo temote obda . . .
Zapoj  mi!
, Zapoj mi, zapoj, o pastirček,           Očaran na trato sem gledal,
veselo mi pesem zapoj                     na dečkov veseli obraz;
o volji prejasni, ki vedno                in vstajali zlati spomini
caruje na paši s teboj!"                   na davno odbegli so cas . . .
Zapel in zavriskal je decko,             Zapoj mi, zapoj, o pastirček,
da čule so daljne gore,                    veselo mi pesem zapoj,
in plavali tihi odmevi                      o zlati, veseli mladosti,
nazaj čez lesove terane.                    o sreci, ki biva s teboj!
F. Ločniškar