PetanSič Davorin: 36 gore. Povest. »To je vse moje!« Mara je hodila za njim in ga s strahom opazovala. Razumela je njegovo borbo in ni še čudila, da mu je strast po gruntu giedala iz oči. »Težko je, Miha. Pa ostani!« Ozrl se je in zardel pred njo. Odvrnil pa je z lažnjivim glasom malomarno: »Ah, kaj se menim za vse to. Moje misli 30 daleč.« Mara ga je prepoznala, da laže. Stopil je v vrste in gledal berače. Novo vrsto so začeli pri apodnjem koncu. Miha je sedel pod trs in zrl po vrsti, kjer je Lojze držal brento. Dekleta so nosila škafe in izsipavala. Hihit je brnel z njihovih ustnic. Za drugimi je prinesla svoj škaf tudi Tončka. Smejala se je Lojzu v obraz, ko se je šalil z njo. Miho je zabolel njen smeh. Saj se je njemu včasih tudi tako smejala. : Ne; ona ne sme vedeti, da mi je kaj za njo. Saj mu ni. Če bi mu bilo, bi jo že zdavnaj lahko vzel. Danes mu je čudno, da se satn ne razume. Razburja ga javorsko dekle in ne more odtrgati oči od nje. Vpade mu skušnjava, da bi šel doli in spregovoril z njo kako besedo. Pa ne: preveč bi ga bilo sraifff Zdaj je pomogla Lojzu brento na rame. Kakor njemu pred letom. Miha mora vstati, da se z Lojzom ne dobita. Ne bi mu mogel mirno pogledati v oči. Umakne se in zablodi proti hostam pod Rožco, ki so z rumenim listjem nastlane, Mahne jo v Vzdolec, kjer ajda cvete in diši. »Ajdo sem jaz posjal!« ga boli. »Drugi jo bodo poželi.« Prime za stebelce ga izruje in približa k sebi: »Posejal sem te, na moji zemlji si zraala, ki sem ;jo jaz obdelal. Čegava si? Moja, moja!« Zmislil se je na to, da bo drugi teden odšel. Nocoj pa je cobota. »Nedelja bo že?« se sprašuje, kakor da ne bi mogel verjeti. Krene od njiv, kakor da bi se trgal. Še a pogledi se poslavlja od njiv, oblitih s soncem. Bela dišeca ajda pa valovi v vetru in popeva šumljajočo pesem... »Jaz sem jo posejal! Nič se ne bo izpremenila, ko bom odšel. Cvela bo in zorela. Kako zemlja nič ne čuti za človeka!« Zavije, da bi šel domov. Na Lenčko misli in Maro. Doma ste. Morda bi ze s katero kaj pogovoril, ko mu je tako tesno. Ko bi današnji dan, ko mu še ni treba iti, trajal na večno. Vedno enak in žalosten. Samo, da ne bi šel. Ko je stal na cesti od Osojnikovega križa, ga je zmotila dekliška pesem. »Mara pase svinje pod hlevi.« Stopil je na rob poti in prodrl s pogledom čez stara bukova debla do nje. Prej rau ni bilo za petje in ni nikdar opazil, kako lepo popeva Mara. Zdaj je dobro čutil bogastvo, ki vre iz duše Marine, kakor da bi se razodevala komu. Beseda nezapeta malo pove. V pesmi je sila. Sence padajo na trate pod vrtom in se daljšajo. Svinje rijejo po travi in krulijo, Mara pa kroži pesemco. Od svete Gore odjekajo udarci svete pesmi zidarjev. Prebeljen stolp se sveti in novi zidovi se dvigajo. Miha mre od hrepenenja. žal mu je, da je dal sestri besedo, da gre. Ona jo je predala gotovo že drugim. »Miha!« Tončka je rdeča ko rak. Pletenico ima na glavi z belo jesenco pokrito. »Ti!« plane iz Mihe in se ujame, da ne zdrkne pod breg. »Po večerjo grem,« gre Tončki težko, ko gleda njegov obraz. »Gospodinja je že!« kriči v Mihi. »Lojzova bo žena in gospodinja na Gorah! Zdaj je izgubljena cela igra.« Tončka se obotavlja, da bi ala, kakor da bi mu rada nekaj povedala. Miha je ne more gledati. Pogledi na njo ga režejo v dušo. Tončka je ala. Mihi se silijo misli. Nekaj sovražnega je v njih proti Lojzu. »On mi jo je prevzel!« Nekdo mu daje grd nasvet: »Ne daj grunta Lojzu! Mari ga zapiai ali Lenčki! Samo, da Tončka ne bo na Gorah za gospodinjo. Ali pa sam oatani, da jim prekrižaš lepe načrte ...« Misel zapeljuje Mihovo srce. Ta grda skušnjava govori vedno glasneje, vedno bolj jasno. »Čemu pa prav za prav greš? Da osrečiš druge? Kdo te more siliti, da zavržeš svojo srečo? Zločin delaš nad ramim seboj.« Miha se je vdal. Tedaj je zazvonilo na svetih Gorah. Miha je atal trenutek na raestu in prisluhnil. »Mene kliče! ...« Pognal se je domov. »Miha, kaj se je zgodilo?« je planila Mara. »Nič!« Umil si je roke in ai oblekel pražnjo obleko. Prsti so ae mu tresli, ko je zapenjal, Mislil ni na nič več. Vedel je, da mora iti na klic božji, ki so ga oznanili zvonovi. Tako je šel v arečo Janez in Pepa in bodo šli vai k sreči le po klicu zvonov... »Adijo, Mara!« je zaklical na pragu. »Kam bežiš?« Prijela ga je za rokav in potegnila k sebi. , »Srečni bbdite vsi! Lojzu pa reci naj Tončko vzame! Nič denarja ne ame imeti. Moj del je njen, grunt pa njegov.« Stopil je čez prag, se pokrižal in se apustil pod breg. »Miha!« sfe je oglasilo od praga. »Miha!« ' On je apoznal glaa in bežal pred njim. Tončka je bila. Mara se je smejala: »Vidiš, pate je le rad imel!« Tončka je slišala Mihovo oporoko ... Ko so se v nedeljo goraki odpravljali k maši, jih je Mara zbrala vse tri okoli sebe in rekla: »Miha je odšel. V aamoatan. Vedla sem že davno, pa nisem povedala. Tudi vi molčite! Njegov del je Tončke javorske, ki naj bo gospodinja. Lojz, grunt je pa tvoj!« Vsi ao zazijali in ae začudili: »Da je Miha šel, ki mu je bilo samo 2a denar?« Pa je šel rea. Poslovil se je od očeta in Pepe na grobu in nastopil pot... Na Javorje. Zidali so vse do Božiča. Tedaj so pa delo ustavili. Začel je pritiskati mraz in zmanjkalo je denarja. Ko je dobil dekan Gietler aporočilo, da dela ne morejo nadaljevati, se je ailno razžalostil. Premišljal je in si belil glavo, odkod bi dobil potrebnih sredstev. čez zimo bi bilo potrebno spraviti skupaj visok znesek. Upanja pa ni bilo nobenega. Janez je prišel, da bi se z gospodom pogovorila. Meta se mu je v veži umaknila naglo in se skrila, kakor da bi se ga bala. »Meta!« jo je pozval Janez. »Kaj so goapod doma?« »Le gor pojdite! V piaarni so,« je hitela iz kuhinje. Janeza je smeh spreletel: »Glej jo babnico, pa je le izregljala!« Dekan je luščil fižol v veliko košaro in molil rožnivenec. »Janez, denarja je zmanjkalo, denarja!« Janez je ostrmel: »Kako? Da je denarja zmanjkalo?« (Dalje sledi.)