»Vzela sva se iz Ijubezni«
Dvakaat sem imel srečo. Prvič - da sem našel hišo, kjer naj bi se pogovaijal z Antonom i Lucijo DEŽMAN, preden sem jo začel i&ati, in drugič — da sem ju našel doma. Vendar pa sta mi povedala, da skoraj nifcamor ne gresta in ju zato ni prav nič težko najti.
Sedela sta na vrtu in kar ne-gotovo sem pristopil. Zdelo se mi je, da morata biti za jubilej, kiga bosta v kratkem praznovala (4. okrobra letos bo namreč mi-nilo že 50 let, odkar sta se vze-laj, le nekoliko starejša. Pa sta bila kar prava!
Prijazno sta me sprejela in Lucija mi je takoj povedala, da prebere Našo skupnost od za-četka do kraja in da komaj čaka na vsako številko. Tudi vse dnige časopise rada bere, tako da ob branju večkrat pozabi na jed, ki se vse preveč rada zaj smodi Tone se je le namuznil, kajti bere ravno ne, je pa tudi prismojeno. Odkar ga je pred leti pri delu nekdo po ne&eči udaril, namreč ne vonja več do-bro, tako da prismojenega niti ne čuti
„ Veste, življenje piše romane in teh najinih skupnih petdeset let je za več romanov," nam je povedala Lucifa. ,,Toliko lepega sva preživela skupaj. Pa tudi groznega."
Lucija je otrok revnih star-šev. Tone pa je bil nezakonski; hud pečat je bil to v tistih ča-sih, toda ker sta bila oba revna, so rekli: pa se vzemita. In vzela
sta se. Lucija sicer še ni bila pol-noletna, toda Tone je moral plačati in ji na sodišču kupiti polnoletnost.
Oba sta delala, trdo delala. On v tovarni kleja, ona doma, oba skupaf pa ie na polju. Tako
jima je uspelo postaviti manjšo hišico in lepo jima je bilo.
Potem pa je prišla vojrta. Tone je takoj odšel v partizane, vendar se je kmalu vrnil, saj je bil doma closti bolj koristen. Pa se je 42. leta spet vrnil. Boril se je po Dotenjskem, v Beli krajini, pomagal je gradid Bazo 20, kas-neje pa je bil vezist.
Mati Lucija pa:
,X>a, huda leta so bila to. Ko so prvič prišli domobranci, so vzeli mene, hčerko in sina. 14 dni smo jim bili za živ bunker. Naj streljajo svoje babe, so rekli. Kasneje sem bila zaprta v garntiji v Ljubljani, kjer so je-mali talce in takrat je res malo manjkalo, pa najinega jubileja ne bi bilo, Potem so nas odpe-Ijali v Gonars. Po kapitulaciji Italije sem se vrnila in dclala kot ilegalka v Ljubljani."
Sicer pa sta oba ilegalno de-lala že pred vojno. V njuni hiši
je bila partijska tiskarna, kijoje vodil Tone Tomšič, Dušan Krcq-gher pa je bil stavec. TudiMica Šlandrova je velikokrat prisla.
Pravita, da sta precej bo-lehna, saj se jima trpljenje iz vojnih časov precej pozna. Lu-cija, kije še vojni invalid, je bUa že šestkrat na operaciji žolčnih kamnov, Toneta pa kar naprej gnjavijo gripa, pljučnica, vnetje rebme mrene. Že nekaj let ho-dita na zdravljenje v Radence. Tudi na morje gresta vsako leto. Hčerka je padla v partizanih, enega otroka sta izgubila že pred vojno, tako da sta ostala še dva. Imata pa tri vnuke in enega pravnuka in oba se z njimirada poigrata.
,,Saj veste, kako je," se mije nasmehnil Tone, ko sem ga po-vprašal, kako preživaljata prosti čas. ,JDetava ne kaj dosti, ven-dar upokojenec nima nikolido-volj časa!"
Menim,  da  lahko  v imenu vseh bralcev Naše skupnosti ob  * tako  visokem jubileju  obema čestitam in jima zaželim, da bi še mnoga leta preživela skupaj.   .
ig.