V sredo in saboto izhaja in velja: Zft celo leto . 6 for. 20 kr. » pol letu . a „ 80 „ „ četert leta l „ 70 „ „ mesec . . — „ <50 „ Po pošti: Za celo leto . 7 for. 50 kr. „ pol leta . 5 , 80 „ „ četert leta . 2 „ — „ „ mesec . . — „ 70 „ „Živi, živi duh slovenski, bodi živ na veke!“ S Nar. pesem. 0znanila,;V Za navadno dvestopno versto se plačuje: o kr., ktera se enkrat S kr., ktera se dvakrat, 10 kr., ktera se trikrat uatiskuje; večo pismenke plačujejo po prostoru. Za vsak list mora biti kolek (štempelj) za 30 kr. Rokopisi se ne vračajo. at-s. V Celovcu v saboto 24. marca 1866. BL €5 29j -S. H • aiwaj> Masi deželni zbori in nas politični program. Ul. V 3. seji je bil dr. Bleiweisov predlog na dnevnem redu. Ta svoj predlog za a d r 6 s o Njih Veličanstvu je dr. Bleivveis podpiral fako-le : „Slavni zbor! Prebridko čase smo doživeli zadnja leta. Državni zbor v obeh zbornicah, deželni zbori vseli dežel, pa tudi časniki so razodevali nevoljo tako glasno, da so njih tožbe odmevale v srcu vseh avstrijskih narodov Polovica našega cesarstva v obsednem vojaškem stanu, — dvorane deželnih zborov ria Ogerskem, Hrvaškem, v Galieii in Lombardo-Beneškem zaprte, — klopi v državnem zboru prazne, — vredniki časnikov v ječah, — davki zavoljo slabega gospodarstva nestrpljivi, — denarna stiska naše države grozna: to, gospoda, je ob kratkem prežalostna podoba dosedanjega ustavnega življenja v Avstrii! Dostavljam temu opisu le še to, da vkljub vsem tem revam jo vendar tako imenovani ustavni minister 26. svečana vsako leto v vseh stolnih cerkvah našega cesarstva slovesne za hvalnice po komandi obhajati veleval! (Pravo! dobro! dobro! v središču zbornice in med poslušalci). Gospoda! Avstrija je prišla do propada, — cesar, presvitli naš gospod, jo zagledal to brezdno; izustil j« reši v no besedo, in dal nam manifest 20. septembra! Velika večina avstrijskih narodov je ta glas sprejela z navdušenim veseljem; na Ogeiskem so mu doneli naproti radostni cljenklici, na Hrvaškem in v družili slovanskih deželah pa ravno tako navdušeni slavaklici (dr. Toman: Dobro!) in deželnega zbora v Galieii — za Avstrijo prevažnc dežele — prvo delo bilo je to, da je brez vsega premišljevanja poklonil zahvaluico Njih Veličanstvu. Ta manifest, gospoda, je kot cesarsko sporočilo došlo tudi našemu zboru. Prevzvi-šeni deželni poglavar ga nam je izročil s temi cesarjevimi besedami: „V svojem manifestu in patentu od 20. septembra 1.1. sem zaznamoval pot, ktero ima hoditi Moja vlada, da se zadobi stanovitna pod-■ slomba za tako ustavo Mojega cesarstva, ktera mu zagotovlja edinstvo, ph tudi samostojnost posamnih kraljestev in deželi in vse pravice, ktere jim gredč v zvezi z nerazrušljivo celoto.“ Vprašam vas zdaj, gospoda, ako cesar gledč na pretekli žalostni čas, se s takimi besedami do nas obrača: ali si bomo še pomišljali, kaj naj hi odgovorili ? Ali bomo še dolgo tuhtali in besedovali: ali je to bolje, kar je bilo in se nam je dalo brez dogovora z nami' (dr. Toman: prav dobro!) ali pa to, kar ima zdaj priti z našim udeleštvom? (Dr. Toman: Prav dobro, prav dobro! Živahni pohvalni klici med poslušalci.) Osupnilo je tedaj mene in prijatle moje unidan glasovanje, po kterein se je moj predlog zavrgel kot nujni (silni) predlog. Gospoda! Razodevši občutke zaupljivosti do cesarjevega manifesta nispio ravnali po nobeni komandi od zunaj! (Dobro, dobro! v središču). Naše čutje izvira iz tega, da si cesarja prepričanega mislimo, da po tej poti,kakor dozdaj, ne gre več prihodnje (dobro! dobro!) — da ne grč več s tem, da bi manjščina odločevala osodo večine avstrijskih narodov v deržavnem zboru, kte-rega, kakor se jim je poljubilo, .so raztegovali kakor gumilastik v širji zbor, ali pa ga krčili v ožega. (Dobro! Pravo!) Naše zaupanje, gospoda, na besedo cesarjevo'je pa še zato veče, ker se nadjamo, da različni narodi avstrijski in njih svobodoljubni zastopniki tudi moč v sebi čutijo, da izvršijo cesarjevo besedo! (Dobro.) Ali, gospoda! naše zaupanje na zagotovilo cesarjevo tudi ni na pesek zidano, kajti že vidimo žarijo boljšega — pravega ustavnega časa: šesta velika moč svetd — časnikarstvo — ki je dolgo uklenjeno bilo, prosto je! — ječe v Galieii se odperajo in iz njih stopajo v političnih zadevah obsojeni in se vračajo k svojim družinam! — dolgo zaprte dvorane deželnih zborov na Ogerskem, Hrvaškem iu v Galieii so svobodni besedi zopet odprte, in tudi deželni zbori ta-kraj Litave obravnavajo svoje zadeve z veliko večo samostojnostjo kakor vsa prejšnja leta. (Dobro! dobro!J Gospčda! vprašam Vas zdaj: niso li to že poroštva za cesarjevo besedo? niso mar to že poroštva za pravo, pošteno ustavo? Ali bi po takem ne veljal vsak drug sklep za v n e z a u p n i c o cesarjevemu manifestu ? ! (Živahni dobro- in prctvo-klici v središču, in med poslušalci.) Gospoda! naj bode o soda nasvetovane adreso kakoršna koli v tej hiši, to hočem jaz v svojem in v imenu svojih prijatlov pritrditi, da besede v septemberskem manifestu: „Prosta jo pot11 — — — govorjene s cesarskega prestola, so v deželnem kranjskem zboru našle radostno zaupanje in po-trdbo! (Dr. Trmam: Tako je! Pravo! pvuvo! med poslušalci). In tako----------— (v tem hipu vstane poslanec Kromer in zahteva od predsednika, naj ravna po opravilnem redu, po kterem poslušalci ne smejo ne ploskati ne siskati;) predsednik dr. pl. ]Vurzbach zavrne ta opomin rekoč, da je to njegova skrb, da vzdržuje red; da dozdaj ni nič nespodobnega slišal; ako je pa preslišal, prosi poslušalce, naj so mirni! — Po tej episodi nadaljuje dr. Bleiweis svoj govor:) In tako, zlavni zbor! Ti priporočam sprejem mojega predloga, to je , predloga, za adreso Njih Veličanstvu, — predloga o kterem je moj prijate! gospod dr. Toman rekel, da je postavljen v duhu naroda slovenskega (dobro!), vzet iz srca tega naroda, kterega mi tukaj zastopamo! (Dobro- in pravoklici med poslanci in poslušalci.) --c.' X v« tri ja riško cesarst v o. Druga adresa ogerskega zbora zahteva, kakor smo že zadnjič enkrat omenili, p o-polno pravno doslednost. Postave se ne smejo enostransko prenarejati in preklicevati ! Veljavne so vse, tedaj tudi tiste od 1. 48.; torej morajo tudi one v življenje stopiti, naj bode to nemadjarskim narodom ljubo, ali ne! Tako adresa. Ali te postave se ne morejo obnoviti, predno se ne predrugačijo in popravijo, kakor potrebe in razmere sedanjega časa zahtevajo ! Kako se bode to delo veršilo, Bog sam ve. Madjarji še ne kažejo nič kaj volje, da -bi liotli kaj jenjati, vlada pa tudi zdaj neki ne misli na adreso odgovarjati. Le-ta jo bila tudi (19. t. m. skoroj enoglasno v zbornici sprejeta. Glasovali niso le tisti zanjo, ki so iz zbornice izostali. Govoril je pa pri tej priložnosti samo g. Bartal, ali brez vspelia. Nadjamo se pa vendar, da se bodo, če tudi z velikimi težavami in še le čez leta, porazurneli. — Pomenljivo se natn zdi to, kar piše češki „Narod11 o tej adresi. On pravi tako le: „To pismo nas je kaj neprijazno ganilo. Prav po odvetniško — zvijačno nanašajo se iz vseh krajev razlogi zg, pravno doslednost v madjarskem liberalnem smislu. Ti gospodje se kar nič ne menijo za nasprotne razloge........derže se vedno le mertve čorke, ki se pa mora kako preinačiti, da se poraztimljenje zgodi. Oni imenujejo zdanjo vlado na Ogerskem absolutno, ravno kakor da ne bi od Ogerske zavisilo, dobiti z zmernimi pogodbami boljšo ustavnost nego je zdaj. Peštanski odvetniki (advokati) so pozabili, da sta cesarja Leopold I. in H. zopet obnovila staro ogersko ustavo, ki se je 800 let razvijala in pred ktero so bili vsi oger-ski narodi zavnopravni, — a zdaj tirjajo, naj jim cesar in kralj obnovi tisto ustavo, ki je bila v 8 tednih po francoskem kalupu narejena, in ki je koj, kakor hitro je v življenje stopila, pri vseli nemadjarskih naJ rodih punt podkurila in o kteri je Detik sam rekel, da se ne sklada s staro ogersko ustavo!u Dežeie notranje-avstrijanske. Iz Celovca. (Dnevnik: „Zukunft.11) Danes nosi „Slovenec11 le eno samo novico iz Celovca in še ta ni novica, je le prošnja, — lepa, mila prošnja. Ne prosimo za se, prosimo le za dnevnik na Dunaju, za „Z u-kunft11. Nemcev je po celej deržavi okoli 7 — 8 milijonov, in koliko in kakšnih imajo časnikov! Madjarov je okoli 5 mil. in koliko in kakšnih imajo časnikov! Nas Slovanov je pa 17 — 18 mil. in imamo na Dunaju, — pred očmi cesarja in vlade—leen sam časnik, ki zagovarja in brani nas in nase pravice pred toliko in tako mogočnimi nasprotniki. „Z u-kunft11 dela tako iskreno, tako previdno pa tako možato, da človeku le serce od veselja igra, ko prebira ta časnik. Odkod neki to, da ne najde toliko podpore, in pomoči kolikor je je vreden in potreben? Tisoč in tisoč goldinarjev gre iz slovanskih možnjic za časnike, ki nas zmirjajo, psujejo, černijo in ob najsvetejše pravice devajo, — mi abotne siroto jih pa le plačujemo in podpiramo! Ali ni to narobe svet? „Zukunftu se poganja krepko in jederno za nas Slovane vse, donaša vse dogodbe in novice po vesoljnem svetu, ne žali nikogar niti zastran narodnosti, niti zastran vere, niti zastran kake druge reči, podučuje tudi bravee svoje na narodnogospodarstvenem in denarnem polju: kratko, ona nadomestuje vsakemu vse druge časnike v nemškem jeziku, ki izhajajo na Dunaju. Slovenci! že sto in stokrat so vas rodoljubi vaše kervi in vaše besede, — rodoljubi, ki za vas toliko delajo in prenašajo, ti rodoljubi — pravi in resnični prijatli vaši — opominjali, klicali in prosili so vas, naj si ne naročujete nemških nam sovražnih časnikov. Danes vas spet serčno opominjamo in lepo prosimo za ravno to reč; — ali bode naša beseda in prošnja mar spet ostala glas vpijočega v puščavi ? Te nesreče nas večni Bog obvari! Nekaj dni še in spet se bote časnikov naročevali, — oh, prosimo ! ne zabite „Zukunft44 ; ta dnevnik je naš na vse strani in je med vsemi ve-čirni časniki najboljši kup. Drugi veljajo na četert leta po 4—G H., „Zukunft44 pa le velja 3 fl. 50 kr. in izhaja vsak den in v velikej in prav lepej obliki. Zdihovali in prosili smo za dnevnik, ki Slovane zagovarja v našem poglavitnem mestu; — dobili, smo ga in sicer izverstnega; zatorej glejmo, darujmo in delajmo, da nam spet ne propade! ! Iz Št. Maitt'ijuna. (Bilje — Slaba pisava imen.) Kakor je že znano, umeri je v Celovcu 2. marca mnogozasluženi in veleučeni benediktinski opat Ferd. Stein-ringer. V nedeljo 4. marca je bil slovesen pokop, pri kterem je bilo veliko duhovnov, čeravno jih še mnogo ni utegnilo priti, ker imajo v nedeljo doma preveč opravil; za drugo se je pa tudi prepozno zvedelo o smrti ranjcega. Zato so se oni duhovni gospodje v junaki dolini, ki so bili pod njigovim varstvom ali patronatom in ki so ga še iz dijaških let kot učitelja verozakona in modroslovja v vedno hvaležnem spominu ohranili, 14. t. m. v Dobrlivasi zbrali ter v proštijski farni cerkvi pred praznično okin-čanim mertvaškim odrom bilje peli in pri sv. černi maši stregli, med tem ko se je na porčehnu *) žalobno milo petje razlegalo. V pohvalo tamošnjih pevcev moram omeniti, da so slovensko (černo) mašo res iz-verstno peli. Slava jim! — O napčni pisavi ali pačenju imen se je je toliko pisalo, da se mi skorej studi, še kaj o tem pisariti. Strašno čudno in nev-kretno se mi zdi, da še zmiroin beremo v v zapisnikih (krstnih in šolskih): Kollitch, Oschmovz, Wouk, Katschnigg, nemesto Ko-lič, Ožmolc, Vovk, Kačnik. Takim napakam v okom priti, je že res skrajni čas! Iz JuiiHke doline. '(Žalostni nasledki preteklih let se z mir a j bolj kažejo!) Kdor je gospodarstvo v *) Porčehen kor, po koroškem semtertje porke. Pi»; Besednik. Zas I ra n vse,slo vans k ega pravopisa, Z G o r e n s k e g a. 11. Kolikor se spominjam, je tega že 18 let, ko smo se po vpeljavi učiteljskih zborov z veseljem in obilno jeli zbirati duhovni in svetni učeniki v znanem, prav lepem kraju na Gorenskem ter smo vsi vneti za večni in časni blagor mladine v lepi edinosti in prijaznosti menili in posvetovali se vsestransko, kar koli bi k pravi keršanski in domorodni omiki pripomoglo. Ze tačas sem nasvetoval in spisan predlog izročil, naj bi sc šolska mladina tudi v cirilici brati in pisati učila. Samo po sebi se ve, da se na višem, pravem mestu za to nihče ni nič zmenil, in da o tem ni bilo nikoli ne duha ne sluha. Moja že tedanja misel za vpeljavo cirilice v naš pravopis pa se skozi vsa ta leta ne le ni nič spremenila, temveč vter-dila se, je še vedno bolj. Vzrokov ne bom pravil, saj jih je „Slovenec41 že dovoljno, jasno in prepričavno razložil. Saj je ciri- — 94 — našem cesarstvu glede na notranje in vnanje zadeve v poslednjih 16 letih le količkaj od deleč gledal, je lahko z glavo zmajeval, in ni mu bilo ravno treba preroškega daru, da bi nam bil takega gospodarstva, žalostne nasledke obznanil. Saj so kakor za stavo eksperimentirali — poskušali, minister za ministrom, kako bi Avstrijo na kraj groba pri-tiščali, in — čast tem vitezom! ni jim veliko spodletelo! Zagospodarili so nam železnico, potopili lepo Milansko , zatrli vso kupčijo in domače obrtništvo, na milijone jih pripravili ob delo in zaslužek, ob vso ceno deli posestva in zemljišča, živino in vsakoršne pridelke, posegli kmetu in gospodu v najskrivniše žepe, zraven pa še nad 3000 milijonov gld. dolga nasnovali. — Evo je zveličane po birokraciji vredjene centralizacije! Žalostni nasledki tega nekdanjega opravilstva pa čedalje bolj hodijo na beli dan. Tudi sedanje dobro hoteče minister-stvo Belkredijevo ne more v vseh stvareh vladinega krmila na enkrat zavrniti. Štrena notranjih kakor vnanjih razprav, bodi si Pruskemu ali Laškemu nasproti, ali v oziru na Moldavo in Vlahijo, ali zarad Madjarov in Hrvatov, je še preveč zavozlana, kakor da bi ustavni voz mogel po gladkih kolesnicah lepo in srečno teči. Saj veste, -- naj vam v izgledu povem! — kako se že s kakim zapuščenim nogradom ali zanemarjenim zemljiščem godi. Leta in leta ga je treba okopavati, gnojiti, saditi itd., predno. se v dobri stan pripravi. Zraven teh po pretekli politiki sproženih homatij nas pa še božja previdnost z drugimi nadlogami obiskuje. Poleg omenjenih vzrokov pripravili so pičli lanski pridelki o Šent- Janževem marsikoga ob službo in ž njo vred ob vsakdanji kruh. Na tavžente se jilt vlači tacih lačnih pojedačev od sela do sela, od mesta do mesta. Ker pa nikjer ni niti dela, niti zaslužka dobiti, lakota pa je huda in živeti vendar le morajo, dokler se tisti pot no bo iznašel, po kterem poj-demo lahko živi s sveta, ni drugače, razun da so se — kraje lotili. Saj je nek c. kr. predstojnik nekemu hlapcu, ki mu je prišel tožit, da ga je gospodar iz službe spokal in ga vprašal, kaj da mu je sedaj storiti, tudi ta svet dal, če ne ve drugega, naj pa krade! In res, kolikor bolj e čyti, da so ljudje te baže lani zaslužene k. jcarje že zadjali, toliko več je slišati od tatvin. Kakor drugod, se narn tudi tukaj tacih izgledovne manjka. Ni še temu dolgo, odkar so v Šmihelu neki potepuhi v R. prodajavnico zlomili in nekoliko v denarjih, nekoliko pa v blagu pokradli. Tako so zopet v Stepani vasi blizo lica že po začetniku in njegovem prevodu sv. pisma nam sveta, naša prava, najstarša lastina, za naš pravopis najbolj pripravna, pa tudi med Slovani najbolj razširjena. Da se je bila gajica vpeljala, je bilo prav za tisto dobo, ker bohoričica se je očitno za nepripravno spoznala, in torej ni mogla obstati. M e t e 1 č i c a ni obveljala, — nekaj zato, ker se ni mogla ali se ni kotla lopo sporazumih s svojimi ognjenimi nasprotniki, — nekaj pa zato, ker je noben drug narod slovansk ni sprejel in tudi misliti ni bilo, da bi jo kdaj sprejel, akoravno po pravici moramo priznati, da je bila dosti boljša in primerniša za naš pravopis, kot bohoričica z gajico vred. Da je gajica le začasna slovenska pisava in da ima biti lo prehod k pravi, pervotni in vedno obstavni, vseskozi veljavni, vseslovanski pisavi, videlo se je in lahko spoznalo koj pri njeni vpeljavi po njenipo-manjkljivosti in mnogoteri nepriiičnosti za slovenski pravopis. Ako mimo družili reči, ki jih je že „Slovenec44 dosti omenil, lo eno samo v misel vzamem, je že ta med nami Slovenci prav posiljena, nerodna, terda, ne-prilična in nedosledna Ilova pisava živ dokaz, da se z gajico ravno tako malo kot z bohoričico shajati more. Vse to, ljubi moj „Slovenec!44 pa sem ti omenil samo zato, Šmihela 18. t. m. med jutranje Božjo službo neki rokovnjači v farovž pridrli in g. župniku okoli 500 gld. zastavijsnega srebra, med njim tudi 14 zlatov, koje so stari g. oče za svoj pogreb odmenili, odnesli. Slišati je, da jili imajo petero na sumu ter v preiskavi v Pliberci; a do sedaj se nad njimi še ni nič razodelo, da bi bil kdo izmed teh te tatvine deležen. Počil je glas, da je na ' potu proti Prevalom na dolgih brdih nekdo prenočeval, ki je imel lepo culico srebra in je zajtrk s srebrno dvajsetico plačal. Temu so tudi že za petami. — Sploh se sliši v tej okolici veliko veliko od tatvin. Ravno tako pripovedujejo, da so trije klateži v Kloštru (Maria Hasslach) med tem, ko so g. župnik maševali in po maši od neke štipendijo med uboge delili, skozi peč v n j L liovo stanico prebili; pa k sreči (je gospodu pri delitvi denarjev zmanjkalo , in ko po njo skočijo, tatove s svojo pričujoč-npstjo še ob pravem času odpode. — Tacih in enačili prigodeb vem, da se tudi drugod ne manjka. Preverjen sem pa tudi, da se temu početju ne dii na nagloma tako lahko ovreti, dokler vlada takega pota ne najde, kakega splošnega dela in zaslužka ne odpre. Zato naj soseske bodo pozorne, in vsak naj svoje premoženje varuje in nad njim čuje, kakor najbolje ve in zna! 1* 18. marca. J. Z. (Spo- mlad. — Slabi časi. — Koncert.) Nastopila je dolgo zaželena spomlad, ktera se je letos prav zgodaj prikazala. Sneg je že davno skopnel, in narava je skorej že vsa ozelenela. Kmet je tudi že začel svoje polje pridno obdelovati in sejati — Bog daj, da bi tudi dobro in kaj prida žel ! Nadloga in reva je res tukaj, kakor povsod, velika in ljudem se prav slabo godi. Kmet nima denarja in ne ve, kje in kako ga bo dobil, ker še tega kar, ima, ne more dobro v denar spraviti. Da, časi so slabi, in stiska ni majhna! Ljudje nimajo službe, živeti pa vendar kako morajo. Ni se tedaj treba čuditi, če se toliko revnih „romarjev44 vidi, ki od hiše do hiše hodijo in milih darov prosijo. Pa zato more tudi zdaj vsak prav previden biti, da se mu nič ne ukrade, ker je tudi potepuhov dosti, kteri se celi dan v kakšnem skrivnem kotu valjajo in solnčijo, na noč pa hajdi krast! Dosti pa naj bo od tega, in povem naj tebi, dragi „Slovenec44, še nekaj veselega od tod. — Danes namreč je napravilo naše 'pevsko društvo v sobani'' g. Helblinga koncert. Pelo se je prav lepo. Velika hvala gre neutrudljivemu in spoštovanemu pevskemu predostojniku g. P. Gruli er j u. V začetku in na koncu se je na- da iz tega previdiš , kako razumno ti je treba ravnati in p r i j a 11 o v si poiskati n a pravem mestu, da svoj lepi, hvale vredni namen dosežeš. Naj bi se bilo pred 20 ali vsaj pred 10 leti z vpeljavo cirilice ali ruske abecede začelo, pa bi bilo zdaj že vse storjeno in premagano. Kakor koli pa se ta reč premišljuje , nikakor drugači ne kaže, kakor le cirilico ali rusko abecedo vpeljati, naj kdo reče, kar hoče. Kar je v nji preokornega, se bo sčasoma vse lepo spiliti in ogladiti dalo. Začetek se mora storiti; začetek bo p a> vselej težaven; če se torej težava prej pre-m a ga, boljši bo. Hvala ti tedaj, verli „Slovenec44! da si to reč tako čversto sprožil in se je takč krepko poprijel. Ker pa sam dobro veš, da zlasti v taki reči le s porazumljenjem, le z zedinjeno močjo kaj opraviti in prav dognati moreš , poišči si spretnih, serčnih in veljavnih prijatlov; nikar ne zanemarjaj pogledati v Ljubljano, Maribor, Dunaj, Gorico, Terst, itd. Ako ti bo to obveljalo, potem se boš lahko ozrel še drugam, namreč v Zagreb, Prago, Berno, itd., da se ta prelepa misel z večim vspe-hom in pridom, v vedno širjem obsegu, in sčasoma popolno izpelje, — Prav imaš, ko v tej potrebni pa težavni reči začetek storiš, da greš možato, serčno, neprestrašeno pravil pravi „orhester11, kar je zelo dopadlo, Iz tega se vidi, da to društvo prav lepo napreduje, in svojega namena ne žabi. • Sobana je bila napolnjena, ker se je bilo po-slušavcev res dosti zbralo. Vse je bilo zelo živo in prijazno. — Povedati pa vendar tudi moram, da jo ta veselica namenjena bila našemu visokospoštovanemu in obeno-cenjenemu okrajnemu predstojniku g. Jož. Kronika, kteri bo jutri (19. marca) svoj god praznoval. Vsi želimo, naj nam Bog tega moža še dolgo ohrani! .liozicje dnč 19- marca. M. — (Naša o kraj n a gosposka. Novi o k r a j n i predstojnik v Gornjem gradu in nov odvetnik v Mozirju.) Slovenci imamo vse svoje pravice tako lepo in (že tolikrat zagotovljene, da bi vsak mislil, dani mogoče drugaei, kakor da jih v vsej svo-jej celoti vživarno, pa — v resnici je to vse drugači! Zares veliko so tudi temu krivi Slovenci sami, ki se ne potezajo za svoje pravice, ki jim je vse eno, kteri jezik se rabi pri obravnavah, ali ga razumejo ali ne. Slovenci so tako krotke duše, da bi vse svoje oddali, samo da bi le ptujščina se ohranila! Po sreči so ti časi še večidel minuli in tudi mi že prosteje dihamo v našem okraju/ki je dozdaj slovel zavoljo svoje zmešnjave, pa — pustimo to, saj se tako pri nas nekaj kuha, in v kratkem , nar. posojilo od 1 1854 61.90 62.10 5 >, m e tali k. e - 59 05 59.85 47,.. „ .... 51 10 51.25 4 ,. .... 45 60 46— 3’ „ .1 - 34.25 34.75 *'/,» " - - - - 28.50 30.50 Brečke 1. 1839 .... 138 60 139.25 „ 1854 .... 74.75 75.50 „ „ 1860 pe 500 78.30 78.40 „ „ I860 „ 100 , 86.75 87 25 Srečke. Kreditne ... no 100 gld. 111.25 111.75 1 lonavsko-parobrndske 77.60 78.50 Teržaškr - - - „ 108.50 109.50 Budimske = po 40 gld. 47— 47.50 Kneza Estarhazy-a ,, 40 23— 23,60 „ Salma „ 40 „ 75— 78.- „ Palfy-a ,, 40 « 26.50 27. - „ Clnry-a 40 ,. 23.60 24. - Grofa Gettois-a „ /|() „ 22.50 23 — Kneza Wiudišgraetz-a po 20 gld. - 15.50 16— Grofa YValdstein-a „ 20 „ 18.75 10.25 „ Kegleviž-a « 10 „ 13.25 13.75 Danajska borsa 23. marca 1866. 6 % metalike . . , . 59.60 6% nacij onal . 62— 1860 derž. posoj . . 79.10 Bankina akcije . 702 — Kreditno „ . 140.30 London .... . 106.90 Novi zlati .... . 6.14 Srebro .... . 106.75 Lastnik A. Einspieler. Odgovorni vrednik J. Boži Za tiskarno F. pl. Kleinmayerja odgovorni vodnik R. Bertschiuger.