V občini Moste-Polje se je zgodilo več po-membnih dogodkov, ki se jih s spoštovanjem spominjamo. Predvsem so iz let NOB in so po-membni tako za ožjo kot za širšo okolico.
Eden pomembnih datumov je tudi 23. marec in se ga vsako leto spominjamo vsi, posebno pa še borci II. štajarskega partizanskega bataljona in borci II. grupe odredov.
Tega dne 1942. leta je bila na Pugledu do takrat največja bitka v tako imenovani od Ita-lijanov ustanovljeni Ljubljanski pokraiini. V tej bitki je sodelovala večina borcev, ki so bili doma iz vzhodnega dela Ljubljane in eden od njih je bil tudi takrat 16-letni Lado Mazovec, ki se teh dni spominja takole:
,,V II. štajarski partizanski bataljon sem pri-šel 15. februarja skupaj z bratoma Francetom in Poldetom. Tedaj smo bili že ,,stari" partizani, saj smo bili v ilegali že od sredine aprila leta 1941. Do odhoda v Molniško četo smo imeli samostojno skupino v Kašeljskih hribih in ko smo se premikali z italijanske strani na nemško, sta moj brat France in sedaj že pokojni Albin Grajzer ubila nemškega obmejnega stražarja. To jebilo 16. julija 1941.
Kmalu nato smo odšli na Molnik v Molniško četo in nato v ponesrečenem in slobo vedenem pohodu na Dolenjsko, nazaj v naš stari kraj v Kašeljske hirbe, kjer smo se zadrževali do od-hoda v II. štajerski bataljon in vzdrževali zvezo med Ljubljano in terenom. Prek Jakhla smo imeli zvezo z II. štajerskim bataljonom. Pred pohodom bataljona je prišel k nam Jakhl in nam rekel, naj počakamo doma, češ da bo že prišel po nas. No, med tem časom smo izvedeli, da je bil bataljon pri Libergi izdan in da se je umaknil nazaj na Dolenjsko. Na Turjaku je 5. januarja napadel italijansko postojanko. Tedaj je bil Jakhl smrtno ranjen in je umrl. Po tej bitki se je bataljon v visokem snegu in hudem mrazu 7. januarja prebil v Šentpavel in po nekaj dneh organiziral prezimovališče na Pogledu. Takoj smo z bataljonom vspostavili zvezo in k nam so borci hodili tudi po orožje, katerega smo imeli skritega že od razpada jugoslovanske vojske.
15. februarja ponoči smo se z odobritvijo partije odpravili v velikem snegu in v popolni bojni opremi čez Sostro in Češnjiee v Podli-poglav in nato na Pugled. Vodil nas je Franc Smrekar in ker je vedel. kje je stražar, smo okoli
štirih zjutraj prišli do njega. Takoj sem ga spo-znal: bil je Franc Taurer - Plahun. Ker ni bilo obhodnega dežurnega, je sam odšel ponj v ta-borišče in ga pripeljal s seboj. Nehote je s tem prekršil neko zelo važno vojaško zapoved -stražar brez zapovedi ne sme zapustiti stražar-skega mesta. Zato sicer ni bil kaznovan, malo strahu pa je le doživel.
Po prihodu v taborišče smo posedli k ve-likemu kupu tlače žerjevice in se greli vse dotlej, dokler se ni prebudilo vse taborišče. Šele takrat sem videl, koliko jihje in da je med njimi vsaj polovica mojih znancev. Takrat sem prvič videl Franca Rozmana-Staneta, Tomaža Kvedra, Petra Štanteta-Skalo in druge. Najbolj pa mi je ostal v spominu Polh, tedanji intendant bataljona, zaradi svoje markantne postave; že na prvi pogled je deloval zelo impresivno.
četa, v kateri je bil tudi brat France, je šla prek Orljega na Lisičje; v tamkajšnjem gradu so bili duhovniki, ki so pribežali iz Štajarske. Pred-videvali so, da imajo orožje, a po pregledu gradu so ugotovili, da orožja ni bilo.
Ob reorganizaciji bataljona sta Polde in Fran-ce postala komandirja vodov in jaz sem bil tako pod neposrednim bratovim vodstvom: Dva dni pred bitko na Pugledu ja naša četa priredila v Porodišu pod Slivnico miting. Večer je bil in ravno sem stal na straži, ko je začelo pokati proti meni iz vasi. Videl sem strele iz mitraljeza in slišal krogle, ki so padale nekako 50 metrov od mene. Takoj smo zapustili vas in. ugotovili, da to niso mogli biti Italijani, temveč le do-mačini. Do takrat še nismo imeli opravka z do-mačimi oboroženimi skupinami in to je dalo misliti našim Ijudem.
OB OBLETINICI BITKE NA PUGLEDU
Še istega dne so nas razporedili v čete. Brat Polde in jaz sva bila dodeljena v četrto četo, kjer je bil komandir Marok, France pa je bil dodeljen v drugo četo. Življenje tukaj je bilo popolnoma drugačno, kot prej v Kašeljskih hribih. Vajeni smo bili tišine - tu paje bilo po jutranjem zboru vse živo, polno hrupa, dela, vaj za kulturne nastope in vojaških vaj. Patrole so odhajaia na obhode, obveščevalci na teren, ku-rirji na vse strani. Imel sem občutek veličine, ker smo tako trdno organizirani, da nas ne more nihče premagati niti presenetiti. Po odličnih po-litičnih urah, ki jih je vodil Tomaž Kveder, smo začeli drugače in konstruktivneje sprejemati do-godke v svetu in spopad na domačih tleh. Tomaž Kveder nam je govoril, da se zna vojna potegniti tudi na več let in naj ne bodimo naivni ob nekaterih govoricah, da bo vojne kma-lu konec.
Z vsakim dnem nas je bilo več in s prebu-janjem pomladi se je stopnjevala tudi naša aktivnost. Ob neki priliki je šla naša četa na oglede in med potjo pri Šmarju ustavila vlak, ga pregledala in ugotovila, da so bile v vagonih su-rove  kože in sol. Za nas brez koristi. Druga
Ob vrnitvi na Pugled smo srečali tri Italijane, ki so šli iz postojanke na Lipoglavu v Šmarje. Po nekaj strelih sta dva Italijana padla. Oba smo slekli in jim pobrali vse, kar je bilo koristnega; tretji je bil ranjen in je ušel.
Po dokaj mirnem in vsaj za vojne čase ugod-nem prezimovališču smo se začeli intenzivno pripravljati za napade na sovražne postojanke. Določili smo datum 23. marec, ko bi morali napasti italijanske fašiste v Dobrunjah (pri Rezi) in Nemce na Pečarju. Naključje pa je hotelo, da so nas napadli Italijani prav na ta dan zaradi naše aktivnosti in poboja kolone, ki je šla z Lipoglava v Šmarje.
Sredi dopoldneva tega dne smo zagledali ko-lono več sto mož, ki se je pomikala od Šmarja proti Lipoglavu. Po njih lagodnem in brez-krbnem obnašanju smo sklepali, da ne vedo točno, kje smo, niti koliko nas je. Takoj iti brez vsake panike smo zavzeli naprej pripravljene po-ložaje tn jih čakali. Naša četa je zasedla po-ložaje na neki vspetini nekako 700 metrov od Velikega Lipoglava. Dobili smo ukaz, dajihpu-stimo čim bližje in nato udarimo po njih. Pri
zadnjih hišah so se Italijani zvrstili v strelce v širinj nekako 500 metrov in rinili navzgor proti vrhu Pugleda. Gledali smo jih in slišali, da si nekaj dopovedujejo med sabo. Ležal sem na robu vzpetine, jih ostro opazoval, si popravljal položaj in pazil ter gledal na brata Poldeta, kakšno povelje bo izdal.
Sam ne vem kdo je prvi sprožil. Mi ali Ita-lijani. Vem le to, da je bila ura dvanajst. Začelo je pokati in tedaj sem se tako rekoč v trenutku sprostil. Italijani so kar naprej rinili proti nam in štirje borci smo se domenili, da bomo vsi naenkrat vrgli bombe. Odvili smo jih in na dani znak zalučali po bregu navzdol. Štirikrat je stra-šanko zadonelo. Italijani so delno odstopili in začeli ponovno napadati iz večje razdalje. Levo spodaj sem zasledil dva italijanska mitraljeza, ki sta streljala na nas. To je videl tudi brat Polde, ki je stal za bukvijo in s puško streljal nanje. Poklical je okrog 20 m oddaljenega mitraljezca, naj se premakne in udari pa italijanskem mi-traljezu. Pomislil sem, kako se bo premaknil, a že sem ga videl, kako je vstal z mitraljezom in napravil nekaj korakov. Že v skoku sem ga videl, kako je bruhnil kri in nato z mitraljezom v roki - padel. Tedaj je poleg mene padel ko-misar čete Rafel iz Črne in nek borec iz Trbo-velj. Istočasno pa sem zagledal, kako se je pri bukvi opotekal Polde, se zamajal, prijel za glavo in padel. Po trebuhu sem se plazil do njega, pa me je nazaj za noge potegnil Marok.
Marok je videl, da smo na preveč izpostav-ljenem mestu in nas je premestil na ugodnejše točke. Spomnim se Maroka, da je pod nami opazil tri ranjene Italijane in bolničaija, ki jih je prevezoval. Zamrmral je: ,,Počakaj, ne bo ti jih treba" in sprožil.. .
Ko so se Italijani umaknili, sem se splazil do Poldeta in mu vzel vse osebne stvari. Njegov vžigalnik sem nosil s seboj vso vojno in ga imam še sedaj.
Proti večeru je prišlo povelje, naj se bataljon zbere na starem zbornem mestu. Skupaj smo odšli do Šentpavla in prek Molnika čez Smarski predor na Hudo Polico. Vso noč med pohodom je močno snežilo in vsak se je v tišini nemo spominjal svojih domačih, dni na Pugledu in pravkar minule bitke. Jaz pa sem premišljeval tudi o bratu Poldetu. In kako bo prizadelo očeta in mater, ko bosta zvedela, da je padel."
EDO SVETEK