393 Pisma slovenskega turista. IV. „Was ist des deutschen Vaterland?" sem ravno sam saboj mermral, globoko v mislih na očeta Arudta vtopljen, kar me prijatel, ki se je z menoj peljal, ves vesel z besedami iz sanj zbudi: Zdaj sva na teržiski zemlji! Ali konj, ki naju je vozil, se tega naglega veselja ustraši, zdeija in — v tem hipu sem teržiško cesto objemal in poljuboval, ki mi je mojo prilizljivost kervavo vernila. Malum omeni (ali — slabo znamenje — po domače) pravi moj prijatel; nikar Boga inTeržičanov ne skušajva, ker Bog je vsegamogočen, Terži-čani pa morebiti celo voljni, se obnašati po šegi Germanov v tev-toburškem gojzdu, ki so bili pravi preddedje Teržičanov, kakor je nek podljubeljsk zgodovinar po dolgi, sila težavni preiskavi v arhivu Štokholmskem najdel , kar nek star še na oslovski koži pisan gotisk list od kralja Teodoriha jasno 394 dokazuje. — Ne stavim sicer vinarja, da bi to resnica bila, al kakor sem kupil, tako prodam. Mladi nemški zgodovinar iz Hulšteina pa, ki je v Vatikanu v Rimu starih dokumentov iskal, mi je, vernivši se iz Italije, pravil, da je v enem kotu zaprašen in zamazan pergarnenf, najdel, ki so bile — o! svQrjM, svQi]xa — dozdaj zgubljeue XI. bukve Kornelija Tacita. Tu slavni rimski zgodovinar alfabetično na-znanuje imena cimberških vodjev , „qui plurimi nati ex urbe Cimbrica Neumarktl! to se pravi: ki so bili večidel doma iz mesta Teržiča v Jiittlandu. Pripovedujejo mi dalje, da, akoravuo natanko staronemški zemljopis pozna, še nikdar ni od tega mesta cul. Poprašuje me, ali sem jaz bil morebiti tako srečen po naključbi kaj o ostankih ali saj o sledu tega nekdaj slavnega germanskega mesta slišati. Al, bravec, ne morem ti popisati, kako se učenemu možu obraz zasveti , ko jaz iz žepa list „Triesterceu *) vzamem in mu na zadnji strani dopis pod naslovom „Einge-eendet" pokažem, ki so ga ji teržiški lordi mesca avgusta poslali, dokazavši: kaka brezpametuost je „das nationali-tateln", kako je brambovec nemške kulture sila učen mož in kako so se „Xovice" prederznile iz vojnic stopiti in Ter-žičanom „Deutsches Vaterland" citirati, ki ga sami eo ipso dobro znajo! — — Bravec, al misli si moje začudenje, ko mi učeni holšteinski zgodovinar okoli vrata pade in me veselja poljubovati jame rekoč: „Bog vam plati; jez ne morem izreči , kako neizrečeno ste mi vstregli; res, ta „Neumarktla je prav ostanek Cimbrov, ker ne le ime, temuč tudi jezik ni sedanji nemški. Povsod se še vidijo cimberški ostanki, sintaksa je pa že celo popolnoma cimberška!" — Še enkrat weingesendet" prav pazljivo prebere , mi roko stiska in zaklikne: „Traun! die Neumarktler schreiben noch vollkommen cimbriseh"! Ker me je vprašal, ali se more ta list „Triesterce* kupiti, ga učenemu možu z veseljem darujem, radosten po tako nizki ceni znanosti in domovini vstreči. Mož tudi vzame svoj porto-feuille iz žepa in jame mi brati iz XI. bukev prepisani imenik cimberških vodjev, in lej čuda: odvzemši latinski u s na koucu, bile so same sedanje teržiške imena! Poslovil se je Holšteinec od mene in mi rekel, da se hoče naravnost proti Neumarktlnu napotiti. Zagotovljal me je, kako mu serce radostno bije, ker bo zdaj lahko izvirno delo o starih in novih Cimbrih spisal in tako skor gotovo dobil premijo od 1000 forintov, ki jo bavarski kralj Maks vsako leto za najbolje nemško zgodovinsko delo razpiše. — Spet rečem, bravec, ne stavim sicer vinarja, da bi bila to resnica; kakor sem od učenega moža kupil, tako ti prodam. Treba se je spet k teržiški cesti verniti. Pobrala sva se z mojim prijatlom, in vkljub tacega kaj malo vabljivega pripetljeja sva šla le vendar v Teržič srečo poskusit. — Kakor me je malo mikalo v Radoljci salon poiskati, me je spet v Teržiča gnalo pervo znamenitost našega Manchestra: parlament, obiskati. Bil je ravno ugodni čas, ker bilo je proti eni popoldne in potem takem krnalo začetek seje. Poslopje parlamenta se po navadi v Teržiču spodnja kavarna ??pri mostu** imenuje. Ponižno sem se zad na stol vsedel, ker je bil prostor za publikum, kakor se mi je dozdevalo. Bilo je že polno okoli okinj (kjer so sedeži za parlamentarne člene) in pomenkovali so se slavni politiki še celo o slovenskem jeziku, — znamenje, da ministerstvo rii še prišlo. — Al kmalo se vrata odprejo in pridejo gospodje, na čelu sivi teržiški Palmerston, ki že jako dolgo politično mnenje kranjskega Manchestra vodi, za njim drugi lordi slavnega teržiškega zberališča. Posedli so odme-njene prostore blizo vrat in Palmerston potoži na mizo za rabo členov ?)višnjevo knjigo" — vulgo „Blaubuch" — so-stavljeno iz wPresse", „Ostd. Post**, „Grazer Tagespost", „Triest. Zeitg.u in ?)Hansjdrgelua", kjer je povsod kak di- *) Cul 6em nekega modrega Teržicana, ki se je ustil, kako je naš jezik boren, ker še „Novicew „Triestercau ne morejo popolnoma po slovenski povedati. Pifl. plomatičen memorandum v obliki „Eingesendet" , ki dokazuje, kako zvito in pogumno se možje na čelu politiških oprav zoper sovražnike civilizacije „Slobenjerjea bojujejo! Pisane so te depeše, kakor mi je Holšteinec zagotovljal, večidel v cimberškern narečju, zatoraj za ptujce malo mične. Ko se je parlamentarna razprava začela, se je naš 55gmejnu jezik cimberškemu narečju vmikal, postala je govorica čedalje bolj nerazumljiva; le to sem zapazil, da predlogi se poterjujejo z klikom: „Tjade! Tjade!" — Če se je pa kaj posebnega kuhalo, so pa vpili: „Ježešta! Ježešta! (enako: Cujte! ali nemškemu: Hort! Hort!) — Akoravno sem se v svojem življenju zlo z jezikoslovjem pečal, vendar pri vsem prizadevanju nisem mogel razumeti njih narečja, čeravno je zlo na nemško cikalo, ker naglas, naglas: ta je čuden ! Zaspal sem vsled dolgega časa, terdo zaspal, tako, da me je prijatel komaj zbudil, ko je že ura na štiri kazala in parlament manehesterski se je že davuej ves razšel. Zlo sem se ustrašil, ko mi je pripovedoval, da je moj nos ravno v najbolj iskreni debati nek čudovite trobentovske glasove od sebe dajal. Le imenitnost obravnave je odver-nila, da se ni pozornost parlamentuih čleuov na moj pre-derzni nos obernila. — Pravil mi je prijatel, teržiškega cimberško-nemškega narečja bolj vajen od mene, da so de-batovali o jako važnem predlogu: kdaj in kako bi se sred terga krasen spominek postavil „kladvu resnice". Namen kladva bi bil vsakemu memogredočemu termastemu Slovencu glavo oklepali, mu „das nationalitateln" — po nase: navdušenje za narodnost — iz nje zbiti in ga potem v fužini z dimom teržiško-cimberške kulture okajiti. Palmerstonu teržiškemu še nek ta krasna ideja spati ne da, ker dozdaj je bilo večidel vse prizadevanje, vse depeše, vseh 50 eksemplarov Hansjorgelna itd. le siva teorija, bob v steno. Kakor gre Ljubljančan v nedeljo popoldne v Šiško na pohane piske, Dunajčan v Lerchenfeld na bolji kup pivo, gre Teržičan na Pesek pred Tergom na klune, beržole in ber-žauko. Tu ti ga možje, ki so pred dobro uro resno parlamentarni, pošteno lukajo, da si politike enmalo oddahnejo. Tudi tje sva se z mojim prijatlom podala ogledavat, ka-košen je naš Manchester, kadar obraz v prijazne in vesele gerbe spravi. — Bila sva tukaj v sredi med možmi, ki so govorico vse drugače obračali, kakor poprej v zboru, — bilo ni namreč glavarja zraven. — Jako glasno — rekel bi kakor Briareus — je neki star sila bogat možek, Šavselc po imenu, terdil, da so Teržičani Kranjci, da „krajnsko špraho", pa ne ^slovenski jezik" govorijo, kte-rega se naučiti smo že mi prestari, naši otroci pa ga morajo popolnoma znati. Tudi g. župan, ako se ne motim, je bil tistih misel, pa pristavil je še: jez sem bil, sem, in bom vedno Slovenec. Savselc pa s pestjo ob mizo udari in za-germi: „Ko bi meni kdo rekel, da sem Nemec, dobi tako, da — —!" Le nek mizarsk mojster si je oči spekel na I trojobarveno slovansko zavratnico mojega prijatla in je greben po nemški napenjati jel. Zavernem ga mirno v taistem jeziku omeni vsi besede: ?)Anstand und Bildung." Al mož mi odgovori: „Paj uns veršteht man nix von solichen Onštoud und Piltung!" — Pravo! zakličem, je le vendar Holšteinec prav imel, da morajo tu še ostanki starih Cimbrov biti. Ogledoval sem zadnji dan naš preljubi Teržič od konca do kraja in se prepričal, da ni kmalo na Kranjskem razun Ljubljane bolj priličnega, snažuega in premožnega kraja, kakor je podljubeljski terg. Tudi se je skoz marsikako okno in marsikake vrata marsikaka zala podoba s plam-tečirni očmi pokazala, da brez pomislika Teržičanke v pervi red gorenskih lepot vverstujem. Posebno pa imajo v neki znani gostivnici dve preljubezujive hčerki pri hiši. Stareja, bolj Junonične postave, mi je vedno pripovedovala, kako njeno serce le za Nemčijo gori in kako jo vsa fantazija le v Kola na Rajni vleče. Mlajša pa, černooka, v obličje sne- 395 gobela — recimo ji Egeria, ker je jako izobražena — se sestri ua vse te domišlije naglas zasmeja in reče: „Ovbe, ne vem, zakaj nekteri naši Ijadje s svojo nemščino pred celim svetom take burke uganjajo; ako bi že kdo prav nemški znal, bi že ne rekla, pa take otrobe vežejo, da se Bogu usmili! Jez sem pa Slovenka, moj materni jezik je slovenski, in ne vem, činu bi se mogla kakor nemškuta spakovati. Našega Kurnika wPekvato kračo44 naj bero". — Izrekši te besede se je spet na ves glas nasmejala in popevaje: „Sem slovenska deklica", je zgrabila prazno steklenico pred mauo tu kakor metuljček sferfrala skoz vrata spet po poliček. Valt. Zarnik.