/945 1970 ASO (LETO) XXIX (23) No. (štev.) 23 BSLOVBNIA LIBRE BUENOS AIRE» IL junija 1970 PRAZNIK NAŠIH JUNAKOV Verujemo v Pravico in Svobodo GOVOR PISATELJA KARLA MAUSERJA NA SPOMINSKI PROSLAVI V SLOVENSKI HIŠI Draga slovenska družina! ‘ če je na ta dan žalost v naših srcih, nosimo jo moško kakor se svobodnjakom spodobi. Če je danes v nas pogumno veselje, dvignimo ga, dvignimo ga visoko, zakaj to je najlepše v človeku, najmočnejše v volji — to je tisto, kar dela pot tudi v kamen, kar sveti v najbolj trdi temi in je v današnjem svetu, ki je tako poln dvomov,, najbolj gotova pot. Pogumno veselje! Ni jih — dvanajst tisoč in več — in vendar so. Niso v prostoru kakor mi zdaj in vendar so z nami, zakaj njih duh ni ograjen z mesom in kostmi kakor je naš. To dvoje je že zdavnaj razpadlo. Prosti so, vidijo nazaj in naprej, igrajo se s prostorom in časom, čudovito lepo je misliti, da živa meja mrtvih ograja naš zdomski svet, čudovito lepo je čutiti po 25. letih, da Še nismo zvodeneli, da ob vseh napakah, ki jih imamo, še nismo pretrgali vezi z večnostjo, v kateri je toliko slovenskega občestva. Četrt stoletja, dragi prijatelji, je dolga doba, je skoraj doba enega rodu. V teh petindvajsetih let je zgnetenih toliko krivic in toliko solza, toliko bridkosti in toliko upanja kakor v malo-katera leta v slovenski zgodovini. Naša tragedija Leto 1945 je velika prelomnica za tisoče in tisoče slovenskih življenj. V zadnjih velikih plamenih so gorele ruševine evropskega sveta in v vseh nas je bilo upanje, da bomo smeli kot prosti in svobodni stopiti v pepel pogorišča, pospraviti ruševine in z novo vero graditi nov svet. Upali smo, da bomo v ta novi svet postavili vse, kar smo ljubili, vse, kar smo spoštovali, vse tisto, kar je slovenski narod skoz desetletja hranilo in krepilo. Lepo je bilo že misliti, da bodo zginile žične pregraje, ki so rezale polja, da bodo zasuti jarki, da bodo spet proste in varno gmajne. Delo bo sladko kakor še nikoli prej. Ni nam bilo dano. Ruševine na Turjaku, ruševine v Grčaricah, grobovi, ki smo jih želeli najti in prekopati — vse je obstalo, vse otrpnilo ob strašnem spoznanju, da ima krivica v rokah pismo s pečati in da emo bili prevarani tudi za zadnje upanje. Kakor kri iz strašne rane, tako smo brizgnili v curkih čez meje svoje domovine. Pustili smo za seboj polja, gmajne, pustili za seboj tisoče grobov, znanih in neznanih, v katerih so prste-neli tisti, ki so nekoč imeli isto Paule kot mi, isto voljo kot mi: živeti svobodno na svobodnih tleh, ne po ukazih komunističnih gesel ampak po božji volji, ki nas je postavila prav v ta čas in na slovensko zemljo. Besede starozaveznega Pridigarja so bile tako resnične v tistem času: Glej, solze stiskanih in nihče jih ne tolaži; na strani njih tlačiteljev je nasilje in nihče jih ne tolaži. Tedaj smo blagrovali mrtve» ki so že. davno umrli, bolj kakor žive, ki še živijo, a bolj od obojih njega, ki ga še ni. -Stiske beguncev na vetrinjskem polju, kdo jih more pozabiti? Noči na dolgem polju, upanje, ki so ga pojile sanje, ker niso mogle verjeti, da je vse to res. Molitve v vetrinjski cerkvi, ki so kričale v nebo in se je zdelo, da se je tudi nebo zaprto. Po. krajih, kjer je- še pred kratkim smrt tako bogato žela, je nastajala tišina. Krematoriji so ugasnili, vrata taborišč so se odprla, pregnanci so se podali na pot v domovino. Slovenski človek begunec pa je ped tujim nebom kričal po razumevanju in usmiljenju, kazal na rdečo zvezdo, na srp in kladivo, ki so obviseli na slovenskem nebu — svet je šel svojo pot. Niti z rameni ni zmignil. Zubnilo je upanje — domobranski bataljoni pojdejo v Italijo in se prenove. V kaj vse je slovenski človek v stiski tedaj veroval. Vsaka dobra beseda mu 'je dvigala upanje, hlastal je za znamenji, tudi majhnimi,- ki bi upanje podpirala. Videl jih je celo tam, kjer jih ni bilo. Sila krvi Dragi prijatelji, 25 let je. zdaj od tistega blodnega upanja. Odšli so bataljoni in bili za smrt zaznamovani tisto minuto, ko so stopili na kamione. Dvanajst tisoč zaznamovanih! Ustavljali smo se ob vetrinjski tragediji, ustavljamo se ob njej posebno ob pet in dvajsetletnici in ustavljali se bodo še,, ko nas že ne bo več. U-stavljajo se ob njej danes tudi že komunistični oblastniki doma. Kri pobitih civilistov, vaških stražarjev, domobrancev, četnikov in posameznih pro-tirevolucionarjev je po 25. letih strašna teža. Kaplja v navidezni mir komunističnih mogotcev, ki mezi v plasti novega rodu, v katerem jih je veliko, ki žele vedeti za vso resnico, nevidne koreninice jč ta kri. Grize v kamen in prišla bodo leta, ko bo kamen prst, ko bo vsa surova sila iz leta 1945 samo še bled prah. Proti moči nedolžne krvi ni obrambe. Ob petindvajsetletnici našega begunstva in vetrinjske tragedije obtožujemo, posebno slovenske komunistične mogotce, za vse navadne in justične umore m odločno odklanjamo, da bi katerikoli iz slovenske emigrantske skupnosti vezal kakršnekoli uradne vezi s tistimi predstavniki v domovini, ki so teh umorov krivi. Dokler se mrtvim no vrne čast, ki jim kot protirc-volucionarjem po vsej pravici pripada, bi vsak stik pomenil prodajanje sprhnele krvi, tisto krvi, ki je prav v teh dneh, pred petindvajsetimi leti, že po ustavitvi sovražnosti, tekla v potokih. Dragi prijatelji, ob vseh proslavah, ki smo jih v petindvajsetih letih begunstva imeli, ob vseh Spominskih dnevih, ki smo jih obhajali, sem si vedno posebej želel, da bi prestavili duha -a nrvn mesto. Vedno sem se bal in v tem času, ko toliki skušajo izriniti duha iz splošne človekove dejavnosti, se bojim še posebej, da bi naši Spominski dnevi postali pregledi suhih dejstev, ponavljanje številk in statistik. Da je toliko stvari med nami okmeler, toliko življenja stlelo, je krivda predvsem v tem, ker smo se v petindvajsetih letih od duha oddaljili. Moč duha Vsaka stvar brez duha je mrtva, posebno človek. Najgloblja osnova našega protikomunističnega upora je bila vendar želja — ohraniti duha. če ne bomo zidali na tem dejstvu, bomo zapravili najlepše, kar imamo, če bomo ob Spominskih dnevih pregledovali le zmage in poraze, posrečene in neposrečene poizkuse» bomo iz preteklosti naredili- bronast spomenik, ki ga bo prekrila patina prej, preden bomo legli v grobe tisti, ki- smo jih sodbžiVljalii Duh je večnost. Dragi moji, če bomo znali za 25-letnico v to večnost pogledati, bomo našli pota za mir, pota za spravo, pota za trpljenje in pota za razumevanje. Samo tu so. Govorjenje naših teles je nebogljeno, marsikdaj ošabno in domišljavo. Tu ni poti, še steze in stezice se zapro. Pozabljamo, da je čas samo predujem, samo ara za večnost, če vanj ne položimo duha, je samo nizanje dnevov in let. Duh je, ki času in dejanjem v času daje tisto čudovito ceno, ki ne mine. Duh je, ki je ostal za mrtvimi, za pobitimi, za mučenimi. Če ne bomo grebli v to smer,, se bojim, da bomo ostali na površini in od resnične veličine preteklosti ujeli za bodočnost samo bled sij. Samo duh je bakla, ki večno sveti in večno gori. Ljudje smo, toda lahko smo dobri ljudje, če pustimo govoriti duhu. Vrtamo za spoznanji, navrtavamo pre- j teklost, da bi jih našli, in je prav tako. Toda glejmo, da pri tem nikomur ne bomo delali krivice. Morda je bridkost v dejstvu, toda resnično je, da pot do popolnega spoznanja pelje samo skozi smrt. če s tega stališča zdaj glivliimn H.etA. ki grv ivrprl nptindva.isp.- timi leti odšli skoz njo, je vendar lepo misliti, kako srečni so, ker so v lasti popolnega spoznanja, ker jim ni nič skritega in nič samo na pol dognanega. Vse vidijo do kraja do konca. -Petindvajset let smo že begunci, petindvajset let že pestujemo svojo narodno tragedijo in jo primerjamo tragedijam tistih narodov, ki so z nami delili enako usodo. Res je» da smo danes državljani svobodnih in demokratičnih držav toda v bistvu smo in bomo ostali begunci do zadnje ure. Bila so leta, ko so nas gledali kot gobavce tega stoletja, po puščavah taborišč smo moledovali za milost tiste, ki jim komunizem nikdar ni kratil svobode. 0-pečateni s psovko izdajalci na hrbtu in na prsih smo stali ob poteh, od daleč so nam metali milodare. Preživeli smo ta leta z mrtvimi v srcu: Tragedija komunističnih revolucionarjev doma se je pričela tisto uro, ko so sc za nas odprla vrata v svet. Tedaj smo dvignili svoje mrtve, videli so jih tisti, ki do tedaj niso hoteli verovati, da so taisti komunistični predstavniki, ki so ob konferenčnih mizah vpili po pravici in so sklicevali na mednarodne zakone, ob istem času množično morili svoje idejne nasprotnike. Njih lastno kričanje jih je obsodilo. Zvestoba idealom Rekel sem že in znova poudarjam: naša preteklost in naša bodočnost mora sloneti na duhu. V tem je naša sila. Duh pa zahteva predvsem eno: da smo izpričeval« resnice. To je naš prvi poklic, naše prvo poslanstvo. Ne samo kulturnih in javnih delavcev, to je poklic vsakega v našem emigrantskem občestvu, če tega poslanstva ne vršimo, ne živimo celega življenja. Raje grem raven pod zemljo na tujem z zavestjo, da sem lahko izpričeval resnico, kakor da bi mi usta zasuli z domačo prstjo, pa bi še pred smrtjo smel imeti resnico samo v srcu in ne tudi na ustih. Oznanjajmo resnico. Taista je kakor je bila pred petindvajsetimi leti. Toda. na eno ne pozabimo,, ljudje božji: ne oznanjajmo jo z vpitjem, ne s sumničenjem drug drugega, ne z zahrbtnostjo, ne z domišljavostjo, ne s katedre sodnikov — oznanjajmo j0 s svojim življenjem, oznanjajmo jo kot 259 Aniversario del genocidio esloveno Todos los años en el mes de junio, los eslovenos libres conmemoramos el aniversario de nuestra tragedia nacional. En el presente transcurren ya 26 años, desde que en junio de 1945 nuestro ejército fue masacrado por las tropas, comunistas. Durante la segunda guerra mundial, el comunismo desató en. nuestra patria una cruenta revolución, cuyo flagelo se agregó a la ya trágica situación de la ocupación por las fuerzas del eje. Vencidos los comunistas en todos los sectores y ya liberada Eslovenia, sin embargo las intrigas internacionales permitieron que el ejército rojo soviético entrara en nuestro país e impusiera en él una dictadura comunista. Millares de civiles acompañaron en ese momento al ejército nacional esloveno, que se retiró hacia Vetrinje en Austria. Es confuso el transcurso de los acontecimientos que siguieron. Todos los integrantes del ejército nacional fueron desarmados por orden del comando inglés, y posteriormente entregados a las tropas comunistas. Estas, sin tener en cuenta las leyes internacionales, ni que las hostilidade habían terminad» hacía ya mucho tiempo, los llevaron hacia la región de Kočevje, donde, tras infligirles innumerables agravios y sufrimientos, los mataron y tiraron sus cadáveres en profundos fosos. Fueron 12 mil muertos, 12 mil jóvenes y hombres, toda una generación masculina, un verdadera genocidio para nuestro pequeño pueblo. Hoy al recordar esos tristes acontecimientos, rendimos un sincero homenaje de. agradecimiento a nuestros héroes, a la vez que elevamos nuestra Voz reclamando justicia para nuestra nación ante los pueblos libres del mundo. Predstavniki svobodne slovenske skupnosti so položili venec pred spomenik juh nakov. V prvi vrsti g. Božo Stariha predsednik Zed. Slovenije, Gral. Bartolomé E. Gallo, Mons. Anton Orehar, pisatelj Karel Mauser in g. : Miha Benedičič. Zadaj stojijo še dr. Tine Debeljak, g. Peter Čarman, g. Aleksander Majhen, g. Rudolf Smersu in prof. Alojzij Horvat. otroci božji in kot bratje in sestre po krvi in duhu. Nočem biti pridigar, toda kako naj bi povedal lepše kakor Pridigar v Stari zavezi: Bolje je, da sta dva kakor eden, ker imata dobro plačilo za svoj trud. In če eden pade, ga njegov tovariš vzdigne; gorje enemu, če pade, pa ni drugega, da bi ga dvignil. In če kdo napade, se ga dva ubranita in trojna vrvica se ne pretrga hitro. Tu je srčika našega emigrantskega občestva, tu je rešitev in razvezava skrotovičenih vozlov v našem življenju. Gorje enemu, če pade, pa ni drugega, da bi ga vzdignil. Ob tej veliki obletnici, ko nam duhovne oči drse nazaj čez tisoče in tisoče grobov, ko se ustavljajo ob dnevih naše dolge begunske' poti; ko gledajo v duhovno razbitost v domovini, na boje v Vietnamu in v Kambodži, na prisilna taborišča v Rusiji, kjer so tisti» ki so kriknili po čisti svobodi» bi bile vse naše misli ih vse naše Besede zaman, če se ne bomo* najprej ustavili pri sebi. Se še spomnite nedeljskih popoldne-vov v taboriščih, ko smo pohajali s svojimi otroki; grizli v preteklost in delali načrte za bodočnost? Prišla je in kako smo jo izpolnili? Zdaj je tista bodočnost že preteklost, smo kaj; dodali k njeni polnosti? Smo živeli v njej samo kot posamezniki, ne kot udje slovenskega občestva, brez zauesti», da duhu dolgujemo svoj sedež in .občestvu svojo rezino dela? Izpoved vere Vsa slovenska narodna tragedija bo postala ugasel ognjenik, če bomo hodili vsak svoja pota, hiša z mrtvim ognjiščem. Samo znamenja bodo ostala, da so nekoč v njej živeli močni ljudje, ki pa jim je čas pohabil peruti duha in so obrnili oči v tla. Niso več videli kvišku, v širino in globino svobodnega neba. Moj Bog, strašno je videti hiše z mrtvim ognjiščem in misliti pri tem, da je bil v njej nekoč dom ljubezni. Dragi prijatelji, pišejo, se. zgodovinske knjige, pišemo jih mi in pišejo jih naši nasprotniki in sovražnik. Za nas. ki nosimo dediščino mrtvih, pa je najbolj važno, kakšno knjigo piše naše življenje. Kaj nam pomaga še takšne zmagoslavje pravice, če pa smo zaverovani samo vase, kaj še takšen bloden cvet krivice, če pa nam več ne-zgane-duha? Glejte, vsi mrtvi, kr se- jih* dane* spominjamo, živijo» Rojim» se; dh» unti-rami- mi, ki živimo. Na tisočo in tisoče» imen» M mogli» danes klicati, velika ih* majhna» — zame- so' vsa velika. Velik jfe namreč' vsak, ki- je bil' za Pravico» s Krivica pokončan: Dtaga slovenska družina* s< pogumnim veseljem; z mrtvimi* v» naši- sredi; recimo» vsak v svojem- sren: Verujem v pravico, in. Svobodo,, verujem v večnost», ki» sodi časom, verujem v duha, ki» nikoli, ne umrje. SPOMINSKA PROSLAVA V SLOVENSKI HIŠI „Stotisoči padajo: ali jih vidiš? Ne vidiš jih, niti ene solze še nisi prelil zanje, če bi te zob zabolel, bi begal brezumen po izbi, bi vzdihoval in klel. Pro-volik je čas, zato gre mimo tebe; šele tvoj vnuk bo trepetal in bo vriskal, s« bo jokal in smejal.“ Ivan Cankar, Sence Le življenja in dogajanja v Argentini Letošnje spominske proslave, ki imajo to pot še poseben poudarek, saj poteka že petindvajseto leto naše narodne tragedije, smo Slovenci iz Buenos Airesa pričeli z veliko osrednjo svečanostjo v Slovenski hiši. Rojaki iz vseh bližnjih krajev so se zbrali, da počaste spomin njih, ki so vse žrtvovali na oltarju domovine. PRED SPOMENIKOM Pričetek proslav je bil napovedan ob štirih popoldan. Že mnogo pred to uro so ec številni rojaki pričeli zbirati v prostorih Slovensko hiše. Ob vhodu so prejeli lep program. Lesorez na prvi strani je delo akad. slikarice Bare Remec. Prostor pred spomenikom je bil natrpan, ko je zvok trobente mladega slovenskega trobentača Miho Skubica pozval k molku. Z njim smo počastili naše junake. Takoj nato so predstavniki društev naše skupnosti, katerim na čelu je stopal častni predsednik general Bartolomé Ernesto Gallo, položili cvetje pred spomenik padlim žrtvam revolucije. Bil je to križ, sestavljen iz rdečih nageljnov, katerega sta ovijali slovenska in argentinska zastava. V tišino prostora so se razlegli glasovi moškega zbora, ki jo občutno zapel najprej Vigred se povrne, nato pa še novo 'Poljana toži. Marsikomu od prisotnih se je solza zablestela v očeh, ob spominu na pokojne drage, padle tovariše, trpeče mučence izpred petindvajsetih let. V DVORANI Po svečanem poklonu pred spomenikom so zbrani rojaki odšli v dvorano, ki je bila to pot premajhna, saj so jo natrpali do zadnjega kotička. Sv. maša K oltarju na odru je pristopil direktor slovenskih dušnih pastirjev v Argentini, msgr. Anton Orehar, ki je daroval sv. mašo za dušni pokoj vseh žrtev komunistične revolucije. Daritvi so zbrano sledili in pri njej sodelovali vsi. Po evangeliju je msgr. Orehar nagovoril navzoče in med drugim izvajal sledeče misli: Vsakoletno obnavljanje našega od- luvivuonc AgUUUViUB' bi moglo postati le gola zunanja formalnost brez prave vsebine, ali pa bi mislili, da s tako spominsko prireditvijo izpolnimo vse obveznosti. Dejansko pa je prav to prilika, da se zahvalimo Bogu za vse, kar nam je dal, se mu zahvalimo za trpljenje, katerega so morale prestati naše žrtve, bodisi oni, ki so darovali življenje v teh letih, bodisi oni, ki trpijo omejenost svobode, ali izgubo domovine kot razseljenci po svetu, čeprav imamo do nje polno pravico. Ta prilika je trenutek posebnega izraza spoštovanja vsem žrtvam, „ki so vse storili za nas“. Njim se imamo zahvaliti za življenje, njim se imamo zahvaliti za vse ohranjevanje po božji dobroti v letih begunstva, v teh letih življenja v tujini. Kje bi bili v moralnem pogledu naši možje, ločeni od žena, ali žene, katerim so pobili može ter materam sinove in so ostale same z malimi sirotami v taboriščih, sredi tujega sveta, izpostavljeni najhujši pokvarjenosti. Isto velja za naše fante in dekleta ter študente. (Nam pa ostane trenutek posebnega razmisleka, kako izpolniti svojo nalogo, da ohranimo to, kar smo dosegli ter vse izpolnimo, bodisi v duhovnem, nadnaravnem ali stvarnem pogledu ter tako zagotovimo zdravje rodov. Vse delo se naj vrši v povezanosti med seboj, ki vključuje spoštovanje človeka, resnice in svobode različnih mnenj, ki so k skupnem blagru. Ta svoboda je naj-lepši spomenik našemu begunstvu in največja tolažba bratom, ki ne morejo svobodno govoriti. Potrebna nam je povezava, da pridemo do zmage, saj Kristus še za satana pravi v današnjem evangeliju: „Ako je kraljestvo samo v sebi razdeljeno, tako kraljestvo ne more obstati.“ Po teh mislih se je maša nadaljevala. Med njo so peli združeni pevski zbori iz buenosaireške okolice, katere je vodil dirigent g. Jože Omahna. Pri obhajilu pa so k angelski mizi pristopili številni rojaki. SLAVNOST NA ODRU Po končani maši in kratkem odmoru je g. Božo Stariha, predsednik Zedinjene Slovenije, pozdravil vse navzoče in jih opozoril na prisotnost častnih gostov: častnega predsednika proslav, gen. canoiome liallo-a ter rojakom tako priljubljenega pisatelja Karla Mau-serja. Spominska beseda Karel Mauser je nato stopil na oder in podal svoj slavnostni govor, spominsko besedo, misel na 12 tisoče ob srebrni obletnici njihove smrti. Njegov govor prinašamo v celoti na uvodnem mestu. Ko je izzvenela zadnja Mauserjeva beseda, so prisotni, kljub žalnemu poudarku proslave, govornika nagradili z burnim odobravanjem. Kri in kamen Tema. Zastor se počasi odpira. V ozadju se svita v svetlo modri barvi. „Kri in kamen — pričevanje za junij“. Odrska suita za 25 let krvi in kamna v Rogu. ¡Na besede Franceta Papeža iz drame Gozd, in Alojzija Rebulo iz romana V Sibilinem vetru je libreto spisal in predstavo režiral Nikolaj Jeločnik. Scenični okvir je zamislil in izdelal Frido Beznik. Oba sta tudi igrala kot pričovavca. Pričevavca „deset ali dvanajst tisoč“* pobitih. Izpovedovala sta našo resnico ob porušenem mestu, izpričevala jo ob robu gozda, ki ga je divje podirala sekira. „Mesto bomo pozidali, a kaj z gozdom...?“ Vsa tragika naroda, ki sta mu revolucija in pokol izpila zdrav sok rasti in bodočnosti. — Pričevavca sta zdaj rastla in se vzpenjala v prostoru, zdaj se izgubljala in utapljala v njem, ga obvladala. Njuno igranje — pričevanje, je bilo gotovo na višini počastitve. Prostor, s praznim ozadjem luči in negotovosti, se je raztezal v neskončnost. Pri predstavi so pomagali tudi Alenka Beznikova, Maks Borštnik, Beno Truden in Franci Willenpart. Luči so bile prvovrstne; njih kombinacija: rdeča, modra, zelena, zlata, je pritegala in dopolnjevala besedo in igro. Zvok, uporabljan brez pretiravanja, je lepo pripomogel k celotnemu vzdušju. Odrska stvaritev je bila izvedena v okviru Gledališkega odseka Slovenske kulturne akcije in Slovenskega gledališča v Buenos Airesu. Ko je padel zastor, so prisotni še za trenutek ohranili tišum. Nato so zapustili dvorano nod vtisom nroslave. vsak s svojo mislijo, spomin na mrtve, ki je po 25 latih še vedno živ in svež v naših srcih. Severnoameriški predsednik Nixon je minuli teden preko severnoameriške televizije govoril ameriškemu narodu o vojni v Vietnamu in Kambodži in je poudaril, da je bil „napad na komunistična oporišča v Kambodži najuspešnejša vojna operacija vse vietnamske vojne.“ Nixon je izjavil, da je ameriška vojska v Kambodži dosegla vse najvažnejše zastavljene cilje in da količina Spominski dan — obisk groba dr. Kreka Na Spominski dan se v Ameriki, v ZDA, spominjajo vseh mrtvih. Je to družinski praznik, ko se ob grobu snidejo živi in mrtvi člani družine, je državni praznik, ko država in vojaške organizacije počastijo žrtve za domovino. ■Datum praznovanja je 30. maja. Za ta dan je letos SLS—SKD organizirala počastitev groba dr. Kreka. Res se je na pokopališču, ki stoji kakih 70 km iz mesta, zbralo prav lepo število Slovencev. G. Janez Ovsenik je najprej pomolil na grobu dr. Kreka, potem pa so pevci pod vodstvom g. Janeza Riglerja zapeli: „Gozdič je že zelen“. Od groba dr. Kreka so zbrani rojaki šli na grob i Silva Sekneta in Jožeta Intiharja, ki sta padla v Vietnamu. Tu so pevci zapeli: „Tam za turškim gričem“ in „Srce je žalostno“ in končno so zapeli vsi „Na nebu znamenje križ stoji“. — Na vojaških grobovih so se z molitvijo spomnili tudi Žonta ki je prav tako padel na Koreji in Johna Petrička, ki je padel v Vietnamu in je pokopan v Daytonu. Navzoči so bili med drugim tudi ga. dr. Krekova s sinom Alešem, Brodnikovi, ga. dr. Natlačenova; kakor tudi starši Silva (tekneta, Jožeta Intiharja in Johna Petrička. Vsi zbrani so globoko občutili svečanost trenutka in bili v duhu povezani s svojimi dragimi, ko so se jih spominjali v molitvi. Popolnoma nepričakovan dogodek je | minuli ponedeljek 8. t. m. presenetil Argentino in tudi ostali svet. Proces, ki se je začel že v zgodnjih jutranjih urah (pričel se je v resnici že nekaj časa prej, a odmev ni prišel v javnost) sc je končal istega dne, 20 minut pred polnočjo, ko je dotlej predsednik države general Juan Carlos Ongania formalno podpisal svojo ostavko. Vlado je prevzela junta vrhovnih treh vojaških poveljnikov. če bi hoteli iskati nazaj in brskati po preteklih dogodkih, bi nekak začetek procesa kaj lahko našli v lanskih majskih dogodkih v Cordobi. Tedaj je prestiž revolucionarno vlade pričel padati. Zamenjava večine ministrov je vodilni ekipi precej škodovala. A še globlja kal se pravzaprav vije od trenutka samega, ko je sedaj že bivši predsednik Ongania sestavil svojo vlado. V njej je vedno bolj skušal obdržati ravnotežje med raznimi pozicijami (zlasti tkim. liberalno in nacionalno). To je bilo zanj tudi usodno, ko je tehtnica izgubila ravnotežje. Bližnji dogodki, zlasti ugrabitev generala Aramburuja (poročilo v prejšnji številki) so proces le pospešili. Ob tem, ko je vlada precej trpela na prestižu, so vojaški poveljniki (suhozemske vojske, mornarice in letalstva) zahtevali od predsednika, naj napove bodoči politični načrt, v smislu demokratičnega izhoda iz sedanjega položaja. Določen naj bi bil rok dopolnila revolucionarne dobe, nakar naj bi se v prvotnem smislu reprezentativne demokracije sklicalo volitve, ki bi narodu vrnile oblast v roke. Temu se je gen. Ongania uprl. ■Menil je, da revolucija še daleč ni iz-pblnila svojih nalog. Za to, da potrebuje še mnogo let. (Položaji so se zaostrili. V zadnjih dneh so se vojaški poveljniki sestali in sklenili, da predsedniku (kot je bilo možno po prvotnem revolucionarnem komunističnega orožja, municije, hrane in drugega vojnega materiala, odkritega in zaplenjenega v Kambodži v enem mesecu, odgovarja količini zadevnega materiala, zaplenjenega v Vietnamu vse lansko leto. Nixon je tudi ponovil svojo obljubo, ki jo je dal ameriškemu narodu 1. maja t. L, ko je ukazal vdor v Kambodžo, da bodo vsi ameriški vojaki odšli iz Kambodže do 30. junija t. 1. Istočasno pa je tudi ponovil opozorilo, da bo podvzel odločne in učinkovite ukrepe, če mu bodo komunisti kakor koli ovirali izvedbo programa o umiku ameriških oddelkov iz Vietnama. Zahvalil se je „milijonom Amerikan-cev, ki so ga podpirali v njegovi odločitvi za vdor v Kambodžo, odločitvi, ki je naletela na doslej nesluten val kritike.“ Izjavil je, da „razume globoko razdvojenost med Amerikanci glede vojne,“ je pa dodal, da je „on sprt z nasprotniki vojne glede najboljšega načina za dosego pravičnega miru.“ Nixon je tudi objavil, da se je od 31.000 ameriških vojakov, ki so vkorakali v Kambodžo, že 17.000 vrnilo v Vietnam. V Kambodži bodo po 1. juliju edini Amerikanci letalske misije, ki bodo imele nalogo ustavljati komunistične premike vojaštva ali materiala, kjer se bo izkazalo to za potrebno za zaščito ameriških akcij v Vietnamu. Južnovietnamski oddelki v Kambodži pa so vojska zase in se bosta Kambodža in Južni Vietnam sama med seboj sporazumela o nadaljnjih zadevnih akcijah. Dva češkoslovaška atomska strokovnjaka sta med. številnimi begunci med predlansko sovjetsko invazijo v Češkoslovaško, prebežala na Zahod, je objavila češkoslovaška policija. Eden od njiju, Vladimir Ruzicka, je odnesel s seboj podatke o celotni češkoslovaški uranski industriji in o uranu v Vzhodni Nemčiji in v Sovjetski zvezi. statutu) odvzamejo oblast in na njegovo mesto postavijo drugega. Tega še niso bili izvršili, ko je predsednik Ongania izdal dekret, po katerem odstavlja poveljnika vojske generala Lanusse-a. Sledil je nastop vojaških sil. Tekom dneva (ponedeljek 8.) sta nejasnost in nemir vladala v državi. Gen. Ongania je ostal v vladni palači, katero so čuvali številni oddelki močno oboroženih gra-nadirjev — predsednikove straže. Zveze so bile prekinjene med vladno palačo in zunanjostjo; radijske postaje so zasedli ter so vse oddajne postaje prenašale skupno z državno postajo po ukazu zbora vojaških poveljnikov. Končno je ob enajstih ponoči, gen. Ongania zapustil vladno palačo in odšel na sedež vojaškega poveljstva, kjer je podpisal svojo ostavko. (Govorili so, da je to potezo storil po nasvetu svojega duhovnega svetovalca in voditelja, jezuita p. Castexa). Predsednik države je bil točno 3 leta, 11 mesecev in 8 dni. Po ostavki je vlado prevzel efektivno zbor vojaških poveljnikov. Sestavljajo ga admiral Pedro Gnavi, general Alejandro Lanusse in brigadir general Carlos Alberto Rey, vrhovni poveljniki mornarice, vojske in letalstva. Izjavili so, da bodo državo vodili in jo usmerili po prvotni liniji Argentinske Revolucije, kateri bo dan nov zagon. Napovedali so tudi, da bo v desetih dneh imenovan državljan, ki bo vršil od tedaj naprej posle predsednika države. V torek 9. t. m. ob štirih popoldne je novi vladni zbor uradno nastopil svoje posle. Zadevno listino so podpisali v vladni palači. Trenutno večina ministrov in državnih tajnikov prejšnje vlade ohranja svoje položaje na prošnjo vojaškega zbora, dokler ne bo novi predsednik, ki bo imenovan, odločil o sestavi nove vladne ekipe, ki bo proces Argentinske revolucije vodila v bodoče. IZ TEDNA V TEDEN Britanska princesa Margareta je s svojim možem lordom Snowdonom prišla na obisk k Titu v Beograd. Na Avali je položila venec na grob neznanega vojaka, prosluli jugoslovanski ministrski predsednik Ribičič pa ju je gostil na banketu. Tito je oba britanska gosta povabil tudi na ogled svoje razkošne rezidence na Brionih. Princesa Margareta je prvi član britanske kraljeve hiše, ki obiskuje komunističnega diktatorja. Brez vsake politične in gospodarske nuje, samo v škodo časti britanske krone in v škodo jugoslovanskih narodov, ki prenašajo komunistični režim. Potres v severnem delu Peruja je zahteval nad 40.900 človeških življenj. Več mest je bilo do tal porušenih, nekatera letovišča v Andih so izginila s površja zemlje. Z vseh strani sveta se je zgrnila pomoč v zdravilih in drugem materialu v Perú. General Vladislav Anders, poveljnik 2. poljskega korpusa v drugi svetovni vojni, ki je zavzel za zaveznike Monte Cassino v Italiji in jim odprl pot v Rim, je umrl v Londonu v 77. letu starosti. Sojuz 9, z dvema sovjetskima kozmonavtoma, so izstrelili pretekli teden na krožno potovanje okoli Zemlje. Kakor običajno, v Moskvi niso objavili namena in ciljev tega novega vesoljskega poskusa. Dr. Hjalmar Schac!lt, znani Hitlerjev minister za gospodarstvo, je v 93. letu starosti umrl v Miinchenu. Pred nekaj leti je bil na obisku v Buenos Airesu, kjer je imel več predavanj o modernem gospodarstvu. Do nesreče v Apollo 13, ki se je moral z luninega poleta vrniti na Zem-ljo, je prišlo, kakor so definitivno u-gotovili, vsled „človeške zmote med predhodnimi poskusi za izpraznitev plinskega tanka.“ Strokovnjaki se sprašujejo, kako je bilo mogoče, da se je Apollo 13 sploh dvignil z vzletišča in zakaj je do eksplozije plinskega tanka prišlo sredi poti do Lune. „To ne bomo nikdar ugotovili," so izjavili v NASA. IVOVO POTOVANJE PAVLA VI. Sedaj tudi peti kontinent Nixon«v govor narodu Odločnost v Vietnamu Ob priliki praznovanja papeževega zlatomašništva so v Vatikanu objavili, da bo papež Pavei VI. v drugi polovici letošnjega novembra obiskal Filipine in Avstralijo. Pavel VI, bo na potovanju skoro dva tedna in bo to najdaljše njegovo potovanje iz Vatikana, odkar je pred sedmimi leti zasedel Petrov prestol. Točnega datuma odhoda iz Vatikana še niso določili. Potovanje na Filipine in v Avstralijo bo deveto Pavlovo potovanje. Pred tem je bil leta 1964 v Sveti deželi in v Bombayu v Indiji. Leta 1965 je odletel v New York in je govoril v Glavni skupščini ZN. Leta 1967 je potoval v Fatimo na Portugalskem in v Turčijo, leta 1968 v Bogotá v Kolumbiji, lansko leto pa v Ženevo v Švici ter v Ugando v Afriki. V Manilo, so ga povabili škofje s Filipinov, Vietnama, Formoze, Indije, Pakistana, Indonezije in Burme, ki se bodo novembra sestali na škofovski konferenci v filipinski prestolnici. Pavel VI. je vabilo sprejel, prav tako še posebno vabilo, ki mu ga je poslal tudi filipinski predsednik Ferdinand Marcos. Papež bp potoval tudi v Sydney v Caldera v ZDA Za boljše politične in gospodarske odnose Venezuelski krščansko-demokratski predsednik Rafael Caldera, ki se je minuli teden mudil na obisku v Beli hiši, je govoril tudi v ameriškem kongresu. V govoru severnoameriškim kongresnikom je med drugim izjavil: „Teza, da več trgovanja zmanjšuje nujnost pomoči, drži tako dolgo, dokler je trgovanje pravično. Toda samo za cent nižja cena kave, banan, svinca ali bakra lahko zapre šole in bolnišnice, povzroči brezposelnost in končno u-pore,“ je poudaril Caldera. „Na'mednarodnem področju je težko razumeti, da ljudje, ki segajo po Luni. no znajo ali ne morejo odločil- Avstralijo, kamor ga je povabila škofovska konferenca za Oceanijo, ki bo zasedala v Sydneyu v drugi polovici novembra. V Avstraliji se bo Pavel VI. udeležil tudi proslav dvestoletnice James Cookovega odkritja vzhodne avstralske obale. V Vatikanu so objavili, da bo papeževo potovanje, kakor so bila vsa dosedanja, „v bistvu pastoralno, izvršeno v duhu kolegialnosti.“ Msgr. Agostino Ferrari Toniolo, predsednik papeške komisije za družbene komunikacije, ki je sporočil javnosti papeževo potovanje na Daljni vzhod — bo to prvo potovanje, ki ga ni objavil papež sam —, je tudi povedal, da bo Pavel VI. študiral probleme posameznih škofovskih konferenc na Daljnem vzhodu. Škofje na Daljnem vzhodu so skoro zahtevali papeževo prisotnost na njihovih zasedanjih in se niso zadovoljili samo s papeževim odposlancem. S tem potovanjem bo papež Pavel VI. zaključil stike s katoličani in s kristjani na sploh na vseh petih kontinentih ter bo on prvi papež, ki je kdaj koli potoval na Daljni vzhod. no prispevati k razvoju drugih dežel. Upamo, da bodo nadaljnji Apollo še naprej raziskovali vesoljski prostor, toda rezultati teh raziskovanj zahtevajo tudi boljše življenje za človeka na Zemlji. .. Ne moremo dovoliti, da bi naša mladina podlegla pozivu na nasilje in na zanikanje temeljnih vrednot, ki dajejo demokraciji njeno bitnost.“ Caldera je z obiskom v ZDA uspel ter se je ameriška vlada obvezala, da bo povečala nakupe venezuelskega petroleja in proučila vprašanje razmerja cen med južnoameriškimi surovinami in severnoameriškimi industrijskimi proizvodi. KAREL MAUSER NAŠ GOST roča našemu gostu šopek nageljnov in rožmarina. KOSTANJEVICA — Obnovili so gotsko samostansko cerkev iz začetka XIII. stoletja. Obnova tega znamenitega umetnostnega spomenika je najbrž eden največjih dosežkov slovenske spo-meniško-varstvene službe. Uradna otvoritev bo 29. avgusta ob slovesnem zaključku X. mednarodnega simpozija kiparjev Forma viva. MURSKA SOBOTA — Soboška gimnazija je za svojo 50-letnico izdala 161 strani obsegajoče Izvestje, polno zgodovinskega, statističnega in leposlovnega gradiva, v katerem prikazuje polstoletni razvoj in pomen gimnazije za Pomurje. LJUBLJANA — V Avstriji je pred leti vznikla ideja o sončnem vlaku. Vsako leto so v sončnem vlaku potovali po evropskih državah invalidi, ki bi sicer ne mogli nikamor. Letos so prvič priključili avstrijskemu sončnemu vlaku dva vagona iz Slovenije s 66 invalidi, med katerimi je 14 invalidnih otrok. Potniki sončnega vlaka so obiskali v petdnevnem potovanju Avstrijo, Nemčijo, Švico in Liechtenstein. CELJE —• Lojze Spacal, likovnik iz Trsta, je v celjskem Likovnem salonu 7. maja razstavil nad 30 grafik, od tega 11, ki še niso bile nikjer razstavljene. LJUBLJANA — Februarske plače so bile povprečno 43 dinarjev višje kot januarja. Najvišji povišek je bil v gozdarstvu (183 din), najnižji pa v industriji, le 18 din. Manjše plače pa so kot januarja imeli v februarju delavci v prometu in v zvezah, kar za 28 din. Vprašanje je, koliko je ta povišek premagal povišek, ki je pa v marcu bil po uradnih statistikah 9,5% večji kot lani v tem času. LJUBLJANA — Eden izmed razlogov za prepoved napeljave novih telefonov je preobremenjenost prometa. Doma niso brez humorja kljub vsemu, pa pravijo, da je treba prepovedati prodajo avtomobilov, „dokler ne bodo popravljene in razširjene ceste, ker je tudi na njih zdaj preobremenitev očitna.“ LJUTOMER — Na kretnici železniške postaje v Ljutomerju je 9. maja iztiril tovorni vlak, ki je vozil proti Sdboti. Poleg lokomotive je iztirilo še pet vagonov polnih tovora. Pri nesreči, ki k sreči ni zahtevala človeških žrtev, je bilo uničenih okoli 60 metrov proge. MOZIRJE — Več kot trideset kmetov v zgornji Savinjski dolini je prodalo svoje konje, ker so naročili v duhu modernega kmetovanja nove traktorje. Sedaj pa so brez konj, a tudi traktorjev, razen štirih, še nimajo. Podjetje vali krivdo na uvozni sistem, ki mu še ni uspelo spraviti čez mejo naročenih traktorjev. Nekateri kmetje bi se zadovoljili tudi z domačimi stroji, pa tudi teh ni. Odveč bi bilo pripominjati, da je zaradi take agrarne „politike“ velik del Savinjske doline ostal neobdelan. Sicer pa so ravno ti kmetje imeli že bridko izkušnjo Pred petindvajsetimi leti se je začelo v Sloveniji hudo gorje. Nemci in Italijani so zasedli deželo in si jo razdelili. Oboji so hoteli Slovence uničiti zato so ljudi preseljevali, zapirali in pobijali. Če je bil ubit en italijanski vojak, so za to pobili deset mož. Če je padel nemški vojak so pobili vse može iz vasi in vas zažgali. To so bili tuji sovražniki. Še hujši sovražniki pa so bili domači komunisti, ki so se zbirali v gozdovih. Za nje je bil sovražnik vsak, kdor ni bil komunist. Ti so napadali in zažigali vasi in pobijali poštene ljudi. Da bi se branili proti njim so se zbrali pošteni možje in fantje v čete domobrancev. Ti so se borili proti komunizmu in proti tujcem. Ob koncu vojske pa je zavladal komunizem po celi Sloveniji. Komunisti so še povečali svoje nasilje. Na nečloveški način so mučili in pobili na tisoče in tisoče domobrancev. Vsak se je lahko sam maščeval nad komur se je hotel. Kdor se je mogel rešiti pred njimi, je ; zapustil domovino. Živelo je v tistih časih veliko zavednih in neustrašenih mož, ki se niso bali smrti. To je bil pokojni dr. Gregorij Rožman, ki je umrl v izseljenstvu. Učil jo javno in neustrašeno, da z „načrtovanjem kmetovanja“. Pred leti so na nasvet kmetijske zadruge prešli iz tradicionalnega kmetovanja na specializirano kmetijsko proizvodnjo na osnovi pašno kožnega sistema. Novi način poljedelstva pa kljub viso-kodonečemu imenu in morda ravno zato, ni donašal nobenih denarcev, zato je nekaj kmetov že lani prenehalo s s tem „sistemom“, letos pa še ostali. TRBOVLJE — Afera s plačami v trboveljski bolnišnici ni razburila vse nižje bolniško osebje, ampak tudi celo revirsko dolino. Zgodilo se je namreč, da so nekateri zdravniki prejeli kar po 11.000 din mesečnih dohodkov, izračunanih na podlagi raznih nadur, dodatkov za dežurstvo in stanja pripravljenosti, medtem ko je več kot tretjina ostalih uslužbencev dobila le 700 din na mesec. Završalo je, kajti ravno ti najnižje kvalificirani nimajo možnosti do dodatkov za nadure in podobne stvari. Že itak je po tarifnem pravilniku bilo razmerje med najnižjim in najvišjim osebnim dohodkom: 1:5,5, z dodatki pa je prišlo to razmerje kar do 1:13. Ko so nato razpravljali, kako je mogoče, da je prišlo do take delitve osebnih dohodkov, je prišlo na dan, da so računali na podlagi lanske dejavnosti in sestavljali predračun, vendar pri 42 nezasedenih delovnih mestih. Premalo ljudi za program pa je povzročilo, da si je nekaj posameznikov pridelalo namesto 182 mesečnih ur kar 350 ur. Pravijo pa, da podobnih primerov ne manjka tudi po drugih krajih Slovenije. LJUBLJANA — Trio bratov Lorenz je 11. maja priredil v Slovenski filharmoniji svoj koncert. Na sporedu so bila dela Mozarta, Ravela in Dvoraka. Bratje Lorenz so nastopili z velikim uspehom tudi na mednarodnih turnejah, eno leto pa so se med drugim izpopolnjevali na Konzervatoriju Sv. Cecilije v Rimu pri mojstru Guidu Agostiju. " Umrli so: Ljubljana: Franja Benko; Jakob Remžgar; Alojzija Kastelic Cilka Ferant; Kristina Stare, 85; Minka BezGnžok a\ Tiiijbf J.S, «Spo„U, dr. h. c. ing. Feliks Lobe, univerzitetni profesor in član Slovenske akademije znanosti in umetnosti; Angela čož; Jakob Zrimec, kroj. mojster; Ciril Dovič; Ivan Birtič; Marjeta Grbec r. Koprivec. Maribor: Frančiška Lenče r. Korošec; 'Peter Fedran. Jože Pirman, brivski mojster, Jesenice; Henrik Radej, 93, iz Senovega, v Zagrebu); Jože Jakun, Kokrica; Štefan Mulej, Celje; Neža Garšak, Za-dovinek pri Krškem; Viktor Likovič, Celje; Miroslav Šimenc, češnjevek; Lucijan Krajnik, župnik v Kredu na Kobariškem; Julijana Selevšek, 83, Žalec; dr. Franc Farkaš, sodnik v p., Rače; Pavla Škrubej, Tabor v Savinjski dolini; Ivan Frece, 78, Domžale; Dora Mervič, učit. v p., Ptuj; Lojzka Premk, Litija; Petra Marinič,, Nova Gorica. je komunizem zmota in veliko zlo za narod, ker ne priznava Boga. Komunisti so ga zato javno obsodili kot zločinca. Veliko je trpel za svoj narod. Drugi velik mož je bil pisatelj Narte Velikonja, katerega so usmrtili kot zločinca, zato ker je pisal proti komunizmu. Pred smrtjo je glasno zaklical: „živel Kristus Kralj!“ France Balantič, po katerem se imenuje naša šola, je bil mlad študent, domobranec in velik pesnik. Umrl je v ognju z drugimi, ker so komunisti zažgali hišo. Ti in šo mnogo, mnogo drugih so mučenici našega slovenskega naroda. Ko se ob petindvajseti obletnici spominjamo naših junakov, prosimo Boga, da bi kmalu nastopil dan svobode za naš slovenski narod in za vse narode, ki trpe ped komunizmom. Nam, ki smo rojeni v tujini, mora biti naša dolžnost, da spoznavamo in ljubimo jezik in domovino naših staršev. Ostali jim bomo zvesti, če bomo ohranili vero in ljubezen do našega slovenskega naroda. Slava našim junakom! Nuška Belič, 7. razred slov. šole Franceta Balantič v San Justo Sprejem Karla Mauserja na letališču 5. junija zjutraj ob tri četrt na devet je prispelo iz Združenih držav letalo Panamerican, iz katerega je izstopil pisatelj Karel Mauser iz Clevelanda, povabljen od Zedinjene Slovenije, da bo imel slavnostni govor ob 25-letnici Vetrinjskih žrtev. Sprejeli so ga njegovi prijatelji v lepem številu, kajti kljub delavniku se je zbralo kakih 50 oseb, mož in žena, da ga pozdravi na argentinskih tleh. Med njimi so bili tudi predstavniki naših organizacij in domov. Najprej ga je pozdravil Andrej-ček Stariha in mu z lepimi besedami izročil slovenski šopek nageljnov in rožmarina. Nato mu je pa izrekel dobrodošlico v imenu Zedinjene Slovenije predsednik Božo Stariha, v imenu Zveze slovenskih protikomunističnih borcev pa g. Rudi Braz. V imenu Slovenske kulturne akcije ga je kot pisatelja pozdravil predsednik dr. T. Debeljak in mu izročil novo številko Glasa, ki je izšla za to priliko. Z avtomobili so se podali nato vsi v Slovensko hišo na Ramón Falconu, kjer se je pisatelj Mauser najprej poklonil pred spomenikom padlih vsem slovenskim žrtvam vojne in revolucije ter položil na spomenik 25 rdečih nageljnov, kolikor ia preteklo let, odkar so prelili kri. S kratkimi besedami se je spomnil njih smrti ter priložil k prejšnjemu šopku še svoj šopek, ki ga je prejel na Ezei-zi. 'Po tem uvodnem aktu uradnega sprejema so se prijatelji združili v gostinskem prostoru Slovenske hiše, kjer je zajtrkoval in se pomenkoval s starimi prijatelji. Nato mu je msgr. Orehar razkazal Slovensko hišo in mu odločil sobo, ki mu je na razpolago kot gostu. Nato ga je predsednik ZS odpeljal na svoj dom v Adrogué, da se je naš gost malo odpočil od dolgega poleta. Obisk v Slovenski vasi Odveč bi bilo poudarjati, da je zastopstvo raznih društev iz naše vasi, skupaj s predstavniki društev in Do-domv iz Velikega Buenos Airesa poznanega domačega pisatelja sprejelo že na letališču na Ezeizi. Pozdrav je bil toliko prisrčnejši, ker je bilo med njimi mnogo pisateljevih osebnih prijateljev in znancev. Zaradi nastopajočega mraka je g. Mauser vas kot tako mogel videti samo površno, celo obiske raznih osebnih prijateljev je moral opustiti. Njegov prvi obisk je veljal cerkvi Marije Kraljce, nato si je ogledal prostore farne šole in se zadržal pri gg. lazaristih tudi na večerji. Prav prisrčno in čisto po domače ga je sprejelo 36 gojencev Baragovega misijonišča z g. Fr. Sodjem na čelu. Pisatelj je ginjen ogledoval šolske zvezke, v katere gojenci pišejo povzetke vseh slovenskih knjig, katere so prebrali. V nobenem zvezku ni manjkalo vsebine vsaj ene izmed Mauserjevih knjig, v mnogih zvezkih pa je bila zapisana vsebina kar več prebranih njegovih knjig. Gojenci so bili ponosni, da jim je pisatelj podpisal vse knjige odnosno zvezke slovenščine. Ob šestih zvečer je g. Mauser prišel v Hladnikov dom, kjer ga je pričakovalo okrog 90 otrok slovenskega šolskega tečaja I. F. Baraga z vsem učiteljstvom in voditeljico gospo Zdenko Jan. Zapeli so mu štiri lepe slovenske pesmi, nakar jim je pisatelj, katerega dela je mnogo starejših šolarjev že bralo, domače in prisrčno govoril o slovenskih izročilih, ljubezni do domačega jezika, potrebi slovenske go- voricc po domačih družinah in koristnosti branja slovenskih knjig. Kasneje se je vršil pisateljev sestanek z odraslimi vaščani, ki so napolnili vse sedeže prostrane nove dvorane Hladnikovega doma. Gosta je ob tej priliki prisrčno pozdravil kulturni referent društva Slovenska vas g. Stane Mehle. Po pozdravu je g. Mauser obsežno govoril o razmerah med Slovenci zlasti v Clevelandu, pa tudi drugod po Severni Ameriki. Posebej je naglasil, da so trdna načela, zvestoba veri in narodu najboljša dediščina, ki jo slovenski starši morejo pustiti svojim otrokom, ker materialno dediščino otroci lahko kaj hitro zapravijo, duhovna dediščina pa jih bo ostala — za rodove. Lahko zapišemo, da v Slovenski vasi že dolgo ni bilo slišati tako navdušenega in dolgega ploskanja. Po zahvali g. Mehleta je pisatelj še odgovarjal na razna vprašanja, kjer se je posebej dotaknil problema med belimi in črnimi v Severni Ameriki. Po njegovi razlagi smo vsaj do neke mere razumeli, da je to vprašanje mnogo bolj kočljivo, kot si moremo mi od daleč predstavljati. Kakor vse odlične goste je društvo Slovenska vas. tudi g. Mauserja počastilo z vermuthom. TPrecl napitnico ga je pozdravil predsednik društva g. Ludvik Šmalc. Med zakusko pa se je pisatelj zadržal v prijateljskem razgovoru z rojaki, posebno z mladino tako dolgo, da ga je bilo treba opozoriti, da napori prejšnje noči in dneva in trud, ki ga čaka naslednji dan, nujno zahtevajo njegov počitek. Prosvetni večer Zedinjene Slovenije V soboto, 6. junija je bil v mali dvorani Slovenske hiše prvi prosvetni večer Društva Zed. Slovenija, ki je bil to pot zvezan s sestankom mladinskih organizacij, Slovenske dekliške organizacije, Slovenske fantovske zveze in Slov. kat. akad. društva. Dvorana je bila nabito polna. Kako tudi ne, saj je na tem sestanku bil govornik znani pisatelj Karel Mauser, ki je te dni prišel med nas, da se udeleži naših proslav ob 25-letnici Vetrinjske tragedije. Pisatelj je najprej imel kratek uvod, potem pa prosil naj bi se večer nadaljeval v obliki debate, vprašanj in odgovorov. Za uvod je g. Mauser poudaril: „Človek ne živi samo od kruha... duh je, ki oživlja. Dajati moramo prednost in prostora globinam duha, kajti edino na ta način se lahko ohranimo dalj časa Slovenci.“ S tem v zvezi je pa poudaril tudi drugo misel, namreč kontinuiteto v duhu domobranske žrtve, kontinuiteto v borbi za svobodo, kontinuiteto v slovenstvu, kljub temu, da mladina ni tistih strašnih dogodkov doživljala. Po teh uvodnih mislih sc je razvil živahen in plodovit razgovor med pisateljem in mladino. Obravnavane teme so obsegale veliko širino: kaj je za pisatelja slovenstvo; kako živi in za kaj se zanima slovenska mladina v ZDA; kakšen je položaj na Koroškem; kaj lahko pomeni za mladino domobranska žrtev, kako gledajo Slovenci v ZDA na Vietnam itd. Na vsa vprašanja je gospod Karel Mauser odgovoril izčrpno in s prepričanjem. Mladina je tako imela nriliko spoznati pisatelja Ljudi pod bičem, knjige, ki je tako močno zajela ves slovenski svet- v svobodi. *iJ I ■|>r|