Očetov greh. 18 To mu je tudi Marta pokazala. Kaj mu je storila gor v Suhem grabnu?! Ko se je spomnil, ga je zabolelo in navdalo z gorjupo bridkobo. Prijazno ji bo odpisal, vendar ji bo dal razumeti, da ne mara nobenih zvez več. Potem pa bo zadušil, kar mu v srcu gori, in jo bo pozabil. Da! Kljub takim sklepom je segel zvečer v omaro po oni zlati križec, ki ga je od Martine verižice odtrgal, ga poljubil in se zatopil v misli na Marto. Drugo jutro ji je napisal odgovor: Ljuba Marta! Tvojega pisma sem bil zelo vesel. Po dolgem času.je bila zame to prva vesela ura in bo bržkone tudi zadnja, ki mi je bila po Tebi namenjena. Da bi Te bil obiskal, tega si nisem več upal. Kajti, če si tudi pozabila na sramoto, ki se drži mojega imena, jaz ne bi mogel brez srama pred Te; berač sem in nič drugega nimam pričakati kakor to, da se preživim in .¦: pridnim delom zopet pridobim izgubljeno dobro ime. Kakor sem iz Tvojega pisanja razbral, si tudi sama tako pametna in vse to uvidevaš. Da bi Ti jaz kaj zameril, tega se nikar ne boj; kajti jaz nimam Tebi nič več odpustiti kakor Ti meni; zato je najbolje, da se pobotava. Moja beseda, da nikoli druge ne vzamem, velja za vse moje življenje. Na ženitev sploh ne mislim in tudi misliti ne morem. Toda Tvoji sreči nočem biti na poti. Ako jo drugod najdeš, ne oziraj se name, ampak jo zagrabi! Ne bom Ti zameril. Pa prav me razumi! Pišem to le zaradi tega, ker mi je žal zate in nočem, da bi se zaradi tega odpovedala sreči. Meni si bila najljubše, kar sem na zemlji imel, in spomin nate mi bo vedno Ijub in lep. Ne oziraj pa se name, temveč glej le nase! Najbrž se nikoli in nikjer ne bova več srečala; zato nima pomena, da si s pogostnim pisanjem otežujeva srce. Pozabil Te ne bom nikoli, dokler bom živ. Ničesar mi ne zameri, zdrava ostani in moli včasih zaSvojega srčno Ti vdanega Tevža! Komaj je odposlal pismo, se je že skesal. Kaj bo rekla Marta? Bolelo jo bo, da se je poslovil. Preveč jasno ji je povedal, da noče nobenih zvez več. Ali res ne bo nič več čul o njej ? O, saj mu bo gotovo še pisala. Enkrat še! Nestrpno je čakal na odgovor — čeprav ji ga je prepovedal. Toda čakal je zaman, čakal dneve, tedne, mesece. Šele v začetlal maja je prišlo zopet pismo od doma. Pisal mu' ^e mojster Krištof: Ljubi Tevž, grešnik zakrknjeni, mutasti trapist! Kaj je s Teboj? Ali si še živ? Ali pa so opravili že sedmino po Tebi? Ali pa si res odrinil k trapistom in si se jezika odvadil? Ali pa sem Te jaz kaj razžalil in se kujaš? Ne v mislih, ne v besedah, ne v dejanjih se greha ne morem zavesti. Ampak po stari navadi Te imam rad in bi Ti rad vse storil, če bi Ti le hotel. Kaj naj Ti pišem? Ker je vsakdo sebi najbližji, bom pri sebi začel. Mežnarjeva hiša, ki sem jrj kupil, je že lepo popravljena; v štirinajstih dneh bo v nji odprl moj častiti sin, zaslužni bivši financar, trgovino z mešanim blagom. Seveda se bom preselil k njemu, kajti v novi hiši mi je bolj po godu. Kočo in krojačnijo sem mnogo prepoceni predal svojemu kranjskemu Janezu in krojačnija se imenuje zdaj: »Janez Laznik in drug, krojaštvo v Podkraju.« »Drug« — ta sem jaz. Veš, da bi v trgovini moko in sladkor vagoval, za to imam preumazane roke; za vile in plug so prenežne; da bi pa kar tako Bogu dan kradel, tega pa tudi nočem. Zato sem se zopet lotil šivanja in sem sel k svojemu bivšemu pomočniku za pomočnika. Ta nehvaležnež pa trdi, da on ni mojster in da mi nima kaj ukazovati. Ampak zdaj Ti pride prava! Ta Janez, to tele, se je v mojo hčero zatelebal. Pa bi ji lahko bil oče! Kaine, krave bi se smejale; tudi Ti se boš. Tak osel! Ne, takega moja dečva ne mara. Saj sem mu dejal, naj si gre na Kranjsko po kako Mojco. Drugače smo zdravi in živi. Pa ne vsi. O svečnici smo Zvonika pokopali. Znotraj se mu je vnelo in je bolezen zaraudil in umrl. Bog mu bodi milostljiv! — Zdaj pa nategni uhlje in dobro poslušaj! Da se je Zvonikov Marka že davno v mojo hčerko, v mojo Rezko zagledal, tega še vedel ne boš. Tudi Rezka se je zatelebala v njega. Prejšnjo nedeljo jo je prišel Marka, ki je zdaj gospodar, svatovat. Krištof, kaj naj sem storil, kakor da sem rekel da in amen? Toda kjer je ena nesreča — ali sreča —, Ti pride kmalu druga. Jurij, moj sin, bivši financar in bodoči trgovec, se je v Zvonikovo zagledal, ona pa v njega. Zdaj sta Ti kar iznenada spoznala, da eden brez drugega, ne rnoreta biti, in sta nad menoj, naj rečem zopet da in amen. Jaz, stari norec: kaj hočem drugega, ko so mi Zvonikovi vsi tako pri srcu ? Torej bomo jeseni — okoli šmihelce — kar dva para ženili: sestro in brata z bratom in sestro. Že danes Te vabim; glej, da prideš! Ce Te ne bo, pridemo pote in Te bomo vlekli s seboj na Brezje ali celo na Trsat. še dosti novic vem, ampak pero ni igla in pred očmi mi že gomazi. Zato končam. Drugič še kaj! Piši vendar! Skrbiš me. Če Ti je kaj treba, vej, da Ti nihče raiši ne stori kakor moi- ster Krištof! Zbogom! Vsi Te pozdravljajo, oba mlada para, Janez, najbolj pa Tvoj st.ari;stric Jurij Močilnik, p. d. Krištof. krojaški mojster v pokoju, pa brez pokoja. Tevž je bil bled kakor zid; ugriznil se je v ustnice, da so mu krvavele. — To ti je ženska zvestoba! Kakor trs v vetru je in kakor pena na vodi. Da, da, vse mu je jasno. Krojačev sin ima denar in lep dom — on, Tevž, pa je siromak. Ne, zdaj noče ničesar več čuti o nezvesti Marti! Iz srca si bo izruval vsak spomin na njo. . In vendar je moral misliti nanjo. Srce ga je bolelo in najrajši bi bil umrl. X. Naslednje dni se je nekoliko umiril in je jel trezno misliti. Ali je smel Marti zameriti, če se je vdala krojačevemu sinu? Pač ne. Saj se je vsem pravicam odrekel in še silil jo je, naj zaradi njega nikar življenja ne prežaluje, temveč naj se ozre po novi sreči. Toda ali mu Marta ni že prelomila zvestobe, preden še je dobila njegovo pismo? Pisala mu je vendar, da krojačev Jurij večkrat k njim pride in da ji ugaja — tako nekako je stalo v pismu. Ali nezvestobe je tudi tedaj ni mogel dolžiti; saj sta se že ono bart v Suhena grabnu razšla. Zakaj pa je pisala, da nikdar ne bo drugega vzela? Morda ji je bilo le bolj za njega kakor za onega in je upala, da se bo med njima pot še uravnala. On pa je s surovo besedo podrl vse mostove in razdrl vse njene upe. Dekle pa se vsako rado omoži — in tudi Marta bržkone. Ko je videla, da z njim ni kaj, se je pač onega oklenila. Mojster Krištof je gotovo tudi imel prste zraven. Pri tej misli se je Tevžu vnela huda jeza na krojača. Ko pa je preudaril, se tudi na tega ni mogel jeziti. Saj mu je vendar sam rekel, da ne mara več Marte in da nikoli več ne bo z njo govoril. Zato krojaču ne more očitati, da je bil zahrbten; reči bi celo moral, da se je mojstru Marta smilila in jo je s sinom združil, da bi na Tevža laže pozabila. Ne, nihče drug ni kriv, ko on sam! Ta misel mu je stiskala srce. A zakaj žaluje? Saj na ženitev ni mislil... O, pač! Na dnu srca mu je vedno še gorela iskrica upanja, da si bo sčasoma kaj privarčeval in si kaj kupil. .. Ves bolan je bil. Da bi le še enkrat, le enkrat še mogel z Marto govoriti! Toda prepozno je; nič več ne pomaga. Tako ga je potrlo, da je tudi do dela izgubil veselje in bi bil najrajši samemu sebi ušel. Sicer pa služba itak ni bila nič kaj prijetna. S posli so bili veliki križi, graščak pa se je brigal za gospodarstvo le toliko, da je vedno in vedno terjal Tevža, oskrbnika, za denar. Tevž je bil vedno bolj prepričan, da je za nesrečo rojen in da vse življenje ne bo drugače. Mojstru Krištofu je kratko odgovoril, da mu je dobro, da pa ima toliko dela, da ne utegne pisati. O svojih bridkostih in srčnih težavah ni črhnil besedice. Nezadovoljnost s samim seboj in sitnosti z graščakom so ga slednjič nagnale, da je z oktobrom odpovedal službo. Ni še vedel, kam pojde potem; dejal pa si je, da bo že našel kje kaj — če drugod ne, jo bo odrinil kam na jug; vsaj o domačem kraju ne bo več kaj čul. Konec avgusta je dobil zopet pismo od krojača. Pisal je: Ljubi Tevž, bik zabikjeni! Na Malo Gospojnico pridem v Maribor in bom okoli enajstih pri »Grozdu«. Pridi gotovo tja, ker moram s Teboj govoriti. če ne prideš, pošljem vse mariborske policaje pote. Torej glej, da se mi ne spustiš v smuk, ker Te bom tako dolgo lovil, da Te ulovim! Medtem ostanem Tvoj zvesti stric Krištof. Kaj hoče norčavi čudak ? Gotovo ga pride v svate vabit. — Ne, ne pojde v Maribor. Toda če ne pojde, jo primaha in prirobanti mojster sem na graščino in ga spravi v še hujšo zadrego. Morda je tudi prav, če ga sreča; bo vsaj izvedel, kako je in kaj, in se bo znal za bVidoče ravnati. — Tako se je odločil, da pojde na Malo Gospojnico v Maribor. Na vse zgodaj je bil tisti dan pri frančiškanih v cerkvi in je pri štirih mašah opravil svojo pobožnost. Zelo pa se je moral otepati posvetnih misli, in čim bliže je bila enajsta, tem bolj je postal nemiren. Še preden je minula velika maša, je odšel h »Grozdu« in poprašal po krojaču. Gospodar mu je koj pokazal gor in mu odprl vrata v eno od sob v prvem nadstropju. Tu je sedel Krištof, na mizi pred njim je stal liter vina in krožnik svinjine. Ko je zagledal Tevža, je skočil s stola, ga objel in zavpil: »Krištof nebeški! Ali si, Tevž, ali nisi? Skoraj bi te ne bil spoznal. Od kdaj pa se ne briješ? Tako moški brkat si! Tak si mi po volji!« Tevž se je otresel krojača in mu hladno ponudil roko. »Bog te živi, Tevž!« je bil mojster še ves iz sebe od veselja, »Bog te živi! Tako sem te vesel! Že sem mislil, da te ne bo. Tedaj bi ti bil na vrh frančiškanske cerkve zlezel. Sedi, jej, pij — pij, Tevž, da se ti jezik razveže!« Trčila sta, Tevž si je tudi nekoliko odrezal, govoril pa ni mnogo. (Dalje sledi)